ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 • 1979 . I • 67—102 67 •n - • t i. Andrej Vovko DELOVANJE »ZVEZE JUGOSLOVANSKIH EMIGRANTOV IZ JULIJSKE KRAJINE« V LETIH 1933—1940 /:,-•» J 1 ~ -4. , ^ • -f • •+ • i ,vl ' V prvem delu pregleda delovanja organizacij emigrantov iz Julijske krajine v obdobju med prvo in drugo svetovno vojno, ki je izšel v prejšnji številki "Zgodovinskega, časopisa, smo zajeli .čas do kongresa »Zveze jugo­ slovanskih emigrantov iz Julijske krajine«, ki je bil 24. septembra 1933 v Ljubljani. Tokrat pa bomo sledili razvoju »Zveze« vse do njenega razpusta leta 1940.1 ••*••... •• • Pred kongresom je bila 23. septembra zvečer v prostorih društva »Bra- nibor« v šelemburgovi ulici v Ljubljani seja zveznega direktorija z edino točko dnevnega reda: pretresom dnevnega reda emigrantskega kongresa. Drugi redni (oziroma tretji) kongres »Zveze« je bil v veliki dvorani »Delavske zbornice«.2. Delegate so na poti v Ljubljano ovirale hude poplave. Ob začetku kongresa so poslali pozdravne telegrame banu Marušiču, ljub­ ljanskemu županu Pucu ter kralju. Pozdrave so poslali tudi senatorjema Trinajstiču in Gregorinu, ki sta bila verjetno dva izmed tistih, na katere so se obračali predstavniki »Zveze«,- še zlasti čok. Kongres je pooblastil čoka, naj pošlje pozdrave italijanskim antifaši- stičnim emigrantom v Parizu in Nemcem iz Južne Tirolske v Avstriji. Kon­ gres so pozdravili zastopnik »Narodne obrane« v Beogradu Ernest Vargazon, zastopnik nekdanjih italijanskih političnih zapornikov Drago Krasna in za­ stopnik Jugoslovanske Matice Ivan Stari'.' Uvodni pregled o mednarodnem položaju in stanju v Julijski krajini je imel po običaju čok.1 Pohvalil je zanimanje jugoslovanskega tiska, posebej še onega iz Ljubljane in Zagreba za'dogodke v Julijski krajini. Dalje je naglasil, da je italijansko nasilje nad »našim narodom« v Julijski krajini splošno znano, v obrambo obeh manjšin pa se ni dvignil noben »avtorita­ tiven k in 'meroda j en glas«, če izvzamemo nekaj manifestacij, kot je to bil npr. zadnji katoliški kongres na Dunaju. Napadel je tudi manjšinski kon­ gres v Bernu, ki po njegovem mnenju'ne služi ničemur, čeprav bi moral zbrati vse podrobnosti o trpljenju Slovanov v Italiji.3 ' Obravnaval je vprašanje manjšin v Evropi in naglasil, da na tem pod­ ročju vladata krivica in nemorala, ker so le nekatere države prisiljene, da spoštujejo pravice narodnih manjšin znotraj svojih meja, druge države pa dejstva, da za njih take obveze ne veljajo, ne smatrajo za še večjo moralno obvezo, da bi spoštovale pravice-teh manjšin, temveč menijo, da morejo te pravice brezobzirno teptati, čok je imel v mislih, da Italija ni bila pogod­ beno obvezana spoštovati pravice narodnih manjšin, kraljevina Jugoslavija pa je, kot vemo, take obveznosti glede italijanske manjšine sprejela. 1 ' Razprava je drugi del nekoliko skrčenega teksta magistrske naloge, ki jo je avtor obranil na PZE /.л zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani 16. 5. 1978 pred komisijo: dr. Metod Mikuž, dr. Milica Kacin-Wohinz, dr. Mirò Stiplovšek. 2 »Istra« 1933, št. 39, str. 1, 3, 4. 3 Gradivo za študijo dr. Milice Kacin-Wohinz iz rimskih arhivov. 68 ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 • 1979 • 1 čok je ocenil, da se stanje v Julijski krajini slabša, da narašča pritisk na narodno duhovščino, da pa je najbolj žalostno, da slovenska duhovščina in narod ne dobita zaščite tam, kjer bi jo z vso pravico smela pričakovati in zahtevati. »Nasprotno, visoki cerkveni dostojanstveniki, tako oni v Ju­ lijski krajini z nevrednim naslednikom našega velikega Sedeja na čelu, kakor oni v Vatikanu, kakor da so se postavili v službo fašizma in njegove nekrščanske, nekulturne in nemoralne nasilne raznarodovalne politike«. To je bil prvi javni napad »Zveze« na vatikansko politiko. Navaja tudi ekonomski in davčni pritisk' na Slovence in Hrvate v Ju­ lijski krajini ter ugotavlja, da ima problem le-te vse znake prvorazrednega mednarodnega vprašanja, jadranski problem pa naj bi bil poleg heniško- francoskih 'odnosov eden najvažnejših in najdelikatnejših problemov Evro­ pe, od katerih naj bi bil odvisen tudi mir na tej celini. ' * • ' ' Ko razčlenjuje jadranski problem, smatra, da je ta nastal, ko so se pre­ bujajoči se južni Slovani postavili po robu italijanskemu ekspanzionizmu na Balkanu. Italijani zato uporabljajo vsa sredstva, da »onemogočijo za. vsako ceno bodočo jugoslovansko velesilo«, da ovirajo razvoj Jugoslavije in skušajo z najbolj brezobzirnimi sredstvi Jugoslovane razbiti in razdeliti. Posebno v zadnjem letu so bile take italijanske akcije usmerjene proti celovitosti Jugoslavije in so imele vso"moralno in materialno podporo zu­ nanjih »prijateljev«, so se pa ponesrečile. Mussolini se je nàdejal,"da bo mogel izrabiti notranje spore med posameznimi južnoslovanskimi plemeni in grupami za svoje razbijaške namene. Njegova politika na Balkanu je'pò čokovih* besedah doživela popoln -poiorri. čok je glede stanja v Jugoslaviji dejal, da »notranji spori med nami še niso izravnani in preteklo bo še pre­ cej časa, preden bo mogoče uskladiti interese in miselnosti raznih jugoslo­ vanskih grup in plemen, ki so živela skozi stoletja pod-različnimi vplivi in interesnimi sferami. Ti spori pa šo naši in naše je vprašanje, kako si bomo na-znotraj uredili hišo«. - - < čok meni, da gre pri reševanju jadranskega problema pravzaprav za bodočnost Balkana, kajti Juli j ska. kraj ina spada po svojem geografskem in etnografskem, ekonomskem in strateškem položaju k Balkanu in ne k Ita­ liji. Tudi zgodovina Julijske krajine'podkrepljuje to pripadnost. Ista argu­ mentacija velja na podlagi zdravega razuma in domače logike za Zadar in Lastovo. 1 'j Brez vsakih šovinističnih in iredentističnih primesi naj bi bilo mogoče priti do zaključka, da je trajna pomiritev med Italijani in južnimi Slovani mogoča le, če potegnejo zapadno,od Soče pravično mejo med obema drža­ vama in če se Italija odreče vsem svojim posestim in aspiracijam vzhodno od te črte. Samo na tej osnovi bi bilo možno trajno in iskreno prijateljstvo med obema, državama. čoku je iz tega razvidna vsa absurdnost italijanskih aspiraci j na jugo­ slovansko Dalmacijo. Opozoril pa je, da Italijanom sicer primanjkuje do­ brih argumentov, lotili pa so se bučne kampanje, s katero so med neobve- ščeno svetovno javnostjo dosegli določene uspehe. Napak bi bilo misliti, da so na njihovi, strani (in na strani Madžarov, ki izvajajo podobno propa­ gandno akcijo) le-njihovi politični somišljeniki ali pa podkupljenci. Mnogi ljudje v svetu, zlasti v Angliji, so na njihovi strani, ker niso točno infor­ mirani. Moč italijanske propagande je v njeni sistematičnosti, žilavosti in individualnosti, saj se za vsako državo"' za vsako orientacijo pogledov po­ služujejo drugih argumentov. A. VOVKO: PRIMORSKI EMIGRANTI 193Η1940 69 čok ponavlja že večkrat izraženo misel, da emigrantska propaganda v tujini za pravice manjšin v Julijski krajini še zdaleč ne dosega italijanske, zato je vprašanje Julijske krajine stopilo v. ozadje, kot da je že rešeno, ne­ obstoječi problem »italijanske« Dalmacije pa je postal svetovni problem. Danes moremo ugotoviti, da bi se mogla italijanski bolj ali manj uspeš­ no postaviti po röbu le uradna jugoslovanska propaganda, ki,pa jeni'bilo, tako da emigranti s svojimi omejenimi (predvsem finančnimi).možnostmi res niso mogli kaj posebnega doseči na tem področju,* vsaj'v evropskih raz­ merah ne. ...,.-,. , . , .. .-,,...,:,., ,J ,.'.. i ' PP pregledu mednarodnega položaja je čok govoril.še o delovanju »Zve­ ze«, y.-f preteklem. letu. Spet je obravnaval socialna ivprašan j a emigrantov, ponovil, da ob prihodu v Jugoslavijo niso dobili ne moralne ne materialne pomoči. Velike so bile težave ob njihovem zaposlovanju in pridobivanju jugoslovanskega državljanstva, prav tako ni bilo mogoče doseči olajšav gle­ de plačevanja davkov in administrativnih taks, čeprav je to že skoraj uspe­ lo. Predlogi emigrantov pa so bili.na koncu odbiti zaradi splošnega eko­ nomskega,stanja v, državi. . t v . 4 .V .1 Tudi tokrat je, čok zelo pazil,,da ni-niti z besedo direktno kritiziral jugoslovanske zunanje politike glede manjšin v Julijski krajini, hkrati pa je odločno branil Jugoslavijo pred rovarjenjem italijanske politike. Ob tem je pokazal veliko poznavanj e zunanjepolitičnega stanja, kar prav tako kaže na njegove zveze z jugoslovanskimi oblastmi, tudi z zunanjim ministrstvom.' Seveda pomen.Julijske krajine in jugoslovansko-italijanskih odnosov•na podlagi-toč­ nega stanja brezposelnih emigrantov v Ljubljani, Mariboru, Zagrebu; Suša­ ku in drugje. ... . ,. . '. ... , , ,v ,,, .,0 ,. Direktorij je sklenil, naj bodo /enotnem kolonizacijskem odseku.za­ stopani delegati vseh dosedanjih delujočih kolonizacijskih akcij. Načelnik je nakazal bodoče delo odseka. • V gospodarsko-finančni • odsek so namesto načelnika dr. Kajina, *ki so ga službeno premestili v Skopje, kooptirali novega člana Boža Seiheliča, na naslednji seji pa si bo odsek nanovo razdelil funkcije in začrtal delovanje. Vodstvo »Zveze« je naglasilo, dà podpira vsako narodrio-obrambno delo in zastopa načelo, da se delo nobene od takih obstoječih organizacij ne sme prenehati, ampak "se mora še okrepiti in osredotočiti. Direktorij naglasa, da je^ hvaležen za delo,rki ga opravljata zastopnika manjšin iz Julijske krajine na manjšinskih kongresih. S svojo navzočnostjo na vodilnih mestih moreta informirati o položaju naših manjšin v Italiji, organizirana emigracija iz'julijske krajine pa gleda na njuno delo s simpa-' tijo in priznanjem, seveda pa objektivno kritizira delovanje in smeri manj­ šinskega kongresa kot takega. Gre za že omenjena dr. Vilfana in dr. Besednjaka. Taka izjava je bila potrebna po napadih na »Manjšinski kongres« na kongresu »Zveze« v Ljub­ ljani. Organizirana emgracija iz Julijske krajine je propagirala radikalnej­ še načine rešitve manjšinskih vprašanj kot »Manjšinski kongres«, ki se je zavzemal za izboljšanje pravic manjšin s sprejetjem ustrezne notranje za­ konodaje v matičnih državah. Kot smo videli, je »Zveza« odrekala Italiji pravico vladati nad Julijsko.krajino in se zavzemala zaJredentizem — pri­ ključitev k,Jugoslaviji. ' »Zvezin« direktorij je poudaril, da rešuje vse predlo'ge društev, ki jih ni mogel rešiti kongres v Ljubljani. Naglasi! je uporabo imena »Julijska kra- A. VOVKO: PRIMORSKI EMIGRANTI 1933—1940 77 j ina« in pozdravil novo glasilo emigrantov v Južni Ameriki »Novi'list«, ki je začel izhajati namesto »Slovenskega.tednika«. >' :• • ... , •. J ... . Vodstvo »Zveze« je dalo na znanje vsem emigrantom, ki se nanj obra­ čajo za pojasnilo, intervencije ali žele pismen odgovor, naj v svojih pismih prilože pisemsko znamko-za odgovor, ker zaradi težkih finančnih razmer »Zveza« ne more več kriti stroškov številne korespondence.11 V Božični številki »Istre« leta 1933 je čok spet prikazal delovanje »Zve­ ze« in društev.12 Ponovil je koristi ustanovitve »Zveze« in razpravljal o od­ nosu do domačega prebivalstva v Jugoslaviji. Poudaril je pomen tabora v Črnomlju ter kongresa v Ljubljani, omenil napade fašističnega tiska, še zlastiob zadnjih komemoracijah.' Izjavil je, da sene bi oziral na te napade, če bi se nanašali samo nanj kot posameznika^ ker*'pa so hoteli prizadeti emigrantske organizacije in vse emigrantsko gibanje, je treba nanje reagi­ rati. Ne bo jim sledil v plohi kletev in sramotilnih besed, ki so vreden izliv 2000. letne civilizacije. Sam bo kót sin jugoslovanskega naroda ostal v iz­ javah skromen in spodoben. Posebej je-naglasil, dà' emigranti nimajo nič pròti Italijanom in itali­ janskemu narodu, ampak so nasprotniki leitalijanških zatiralcev in jim je vzgled boj italijanskega naroda v preteklem stoletju. Omenil je, da so o fašizmu in fašistih sodbe v svetu deljene, da pa fašizem ne bo mogel nikoli izbrisati iz sebe madeža postopanja z »našo manjšino« pod Italijo. Naglasu je, da se zaveda skromnosti emigrantskih sil, »zmaga pa bo naša, ker je pravica'na-naši strani«. Naglasa'željo po »zmagi pravice nad krivico po mirni poti«." Morda bo'"prizadevanj e fašizma za mirno revizijo krivičnih mej prineslo pravično rešitev tudi »našega« problema: Ako so fašisti s temi pri­ zadevanji mislili iskreno in pošteno, potem je zmaga pravce »v smislu, za- željenem od na"š, neizbežna«, če pa bi jim bila formula ò mirni reviziji, »ki so jo vrgli v svet in ki pod njihovo egido še danes vodijo vkljub vsem osta­ lim pokretom celo vrsto držav v Evropi, samo hinavska in farizejska diplo­ matska intriga, potem si'mi iz vsega srca želimo, da bi končna zmaga pra­ vice'pogodila hinavce'iri farizeje«; Statistični odsek je nadaljeval s prizadevanji, da bi prepričal emigrant­ ska društva o važnosti zbiranja statističnih podatkov, da bi mogli z njimi javno nastopiti in vsem pokazati,' koliko je emigrantov.13 Prav ti stalni po­ zivi kažejo,'da vsaj pri nekaterih1 društvih ni bilo pravega navdušenja za popisovanje, »časi so danes taki, da bi nas vsaki čas mogli najti nepriprav­ ljene«. Vsako'zavlačevanje bi bilo usodno. Prvâ okrožnica odseka v spora­ zumu z direktorijem zahteva'od vseh emigrantskih organizacij, da do 31. decembra 1933 brezpogojno popišejo vse svoje člane, ki jih še niso. Organi­ zacije 'naj nemudoma in najkasneje do 15. januarja 1934 oddajo veš stati­ stični material, ki se nanaša na njihove člane. Vse organizacije naj bi do tega roka popisale čimveč emigrantov nečlanov. Vse popisne pole naj izpol­ nijo čimbolj natančno in vse rubrike, odseku pa sporočijo, če imajo še sta­ tistične pole. Odsek dalje poziva društva, naj mu v roku osmih dni po pre­ jemu okrožnice potrdijo njen prejem z opombo, da'so vzela vsebino na zna­ nje. V istem roku naj pošljejo številko svojih' članov z dne 24. 9. 1933 in 30. 11. 1933, pospešijo pa naj dela pri popisovanju in brezpogojno postopajo v smislu okrožnice. Sam poziv je izredno oster in zavzet, skoraj brez pri­ mere v delovanju »Zveze«. »Istra«, 1933, št. 48, str. 5. »Istra«, 1933, št. 50, str. 2. »Istra«, 1933, št. 50, str. 25. 78 ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 • 1979 . 1 Aktiven je bil tudi na novo ustanovljeni kolonizacijski odsek s sedežem v Zagrebu.14 Zadal si je nalogo, da najde za emigrante-poljedelce možnosti za preživljanje v Jugoslaviji. Odsekov odbor se je na prvi seji razširil in našel .v vseh važnejših mestih odbornike in sodelavce, ki naj bi mu poma­ gali pri delu. Ker je bilo do sedaj že več akcij za kolonizacijo in mnogi niso vedeli, kam naj se obrnejo po informacije, bo za to skrbel zvezni odsek za kolonizacijo, člani društev, včlanjenih v »Zvezi« naj bi informacije o kolo­ nizaciji v kratkem dobili pri svojih društvih, kdor pa hoče informacije pi­ smeno, naj priloži znamko za odgovor; Odsek je sklenil čimprej ustanoviti stalen urad za naseljevanje, prav tako pa bi nujno morali ustanoviti emi­ grantsko denarno zadrugo, ki bi bila naseljencem-v veliko pomoč in korist. Da bi vsaj najpotrebnejšim naseljencem v vardarski banovini, ki še niso ničesar pridelali, omogočili kako pomoč, poziva odsek društva in emigrante, naj pošljejo prispevke zanje. . . .->...• Vsem, ki se zanimajo za naselitev pa kolonizacijski odsek sporoča, da ni dovolj, če dobijo od države samo zemljo, potrebna so tudi sredstva za biva^ lišče, za prehrano do prvih pridelkov, za živi in mrtvi inventar.15 Naseljenci naj se naseljujejo samo v večjih skupinah ter skupaj nastopajo. Korist­ nost takega naseljevanja najbolj potrjuje beg z zemlje onih, ki so se na­ selili posamično. Trenutno ni na razpolago dobre zemlje,.kar je je bilo; je že davno razdeljena. Zemljo bi bilo treba krčiti, tako da bi moral imeti nar sel j enee sredstva za preživljanje, dokler ne pripravi zemlje. Nekateri doma­ čini hočejo prodati zemljo in obstajajo načrti, -da bi jo odkupili. Ko bodo začeli zemljo odkupovati, bo tudi odsek zaprosil za del teh zemljišč. Poslal bo formularje in obrazce za prošnje tistim, ki bi se hoteli naseliti. Te proš­ nje bo zbral v svoji pisarni in jih poslal pristojnim oblastem, vse to takrat, ko bo na razpolago dobro zemljišče. Pri tem pa naj zainteresirani nikar ne računajo na kako hitro naselitev. • ,• , O problemu kolonizacije je imel predavanje dr. Miran Kajin na sestanr ku mladinske sekcije zagrebškega društva »Istra« 28. januarja 1934/Natanč­ no je prikazal stanje v Makedoniji in možnosti ter težave kolonizacije.16 Propagandni odsek »Zveze« s sedežem v Ljubljani je razposlal vsem društvom okrožnico, v kateri jih poziva, naj od 4. do 11. februarja organi­ zirajo »Teden emigrantskega tiska« in izvajajo akcije v korist lista »Istre«. Ponovno so naglasili njegov pomen za emigrante,17 tako organizirane kot neorganizirane, vpliv na domače prebivalstvo-v Jugoslaviji in manjšini v Julijski krajini. List je edina zveza med emigranti in med »brati v sužnor sti«, razgalja postopanje fašistične Italije pred svetom in v ideološkem pogledu ustvarja enotno mišljenje vseh emigrantov. »Istro« je treba nare­ diti močnejšo in borbenejšo, zato jo je treba podpreti, izboljšati slabe ma­ terialne prilke, ki ogrožajo njen obstoj. V tednu tiska naj vsako društvo izbere ljudi, ki bodo skušali pridobiti čimveč naročnikov, »Istra« pa naj da vse informacije in nasvete, da bo akcija kar najbolj uspela, ker je življenj­ skega pomena za vso emigracijo. Okrožnico so datirali z 24. januarjem 1934. List »Istra« je res dal nasvete, naj na sestankih govorijo o listu,.naj začno zbirati nove naročnike ter pošljejo njihov popis in vsaj en obrok naročnine. V vsakem društvu naj odbor ali določena oseba opravlja admi­ nistrativne posle za list, zbira naročnike, izterjuje naročnine in razpečuje 14 »Istra«, 1934, št. 1, str. 5. O emigrantih-kolonistih glej: Branko Rusić, Vilko Novak, Slovenci Bistrenici v Makedoniji, Traditiones II, Ljubljana 1973, str. 177—202. 15 »Istra«, 1934, št. 4, str. 6. 16 »Istra«, 1934, št. 4. " »Istra«, 1934, št. 5, str. 6—7. A. VOVKO: PRIMORSKI EMIGRANTI 1933—1940 79 list. »Istra« pripominja, da ne potrebuje milosti, ampak daje za to naroč­ nino dobro urejen in zanimiv list. ..' , ••':> »Zveza« je hotela prevzeti vlogo edinega razsodnika upravičenosti in posredovalca prošenj primorskih emigrantov. Tako je vodstvo »Zveze« na­ slovilo pisarni dvora 24. januarja 1934 pismo, v katerem najprej ugotavlja, da se emigranti vse pogosteje obračajo na dvor, kot tudi, da ima »Zveza« pregled nad emigranti in se nanjo obračajo zunanje, notranje ministrstvo in uprava mesta Beograda po potrebne informacije, da ne bi dobili pomoči emigranti, ki tega ne zaslužijo in niso niti v nacionalnem pogledu na me­ stu. Da bi preprečili kaj takega tudi pri dvoru, prosi »Zveza« pisarno dvora, naj se ob takih primerih obrne na »Zvezo«, ki bo dala objektivne informa­ cije o vseh emigrantih iz Julijske krajine.18 Nova seja direktorija je bila 18. februarja 1934 v prostorih organizacije »Branibor« v Ljubljani. Zvezni predsednik čok se je najprej spomnil novih žrtev nasilja v Julijski krajini. Kar se tiče navodil emigrantom glede pro­ testov ob takih dogodkih, naj bi vodstvo čakalo na nadaljnji razvoj dogod­ kov, če potrebujejo posamezna emigrantska društva navodila za delovanje v javnosti ob tem, naj se obrnejo na vodstvo.19 Spet je ponovil zavzeto delovanje za rešitev vprašanja emigrantske brezposelnosti, prav tako pa naglasu delovanje fašističnih oblasti proti emi­ grantskim organizacijam. Društva so s posebno okrožnico obvestili, naj pa­ zijo, da ta nasprotnik ne bi škodoval emigrantskim interesom. Ker so bila društva odprta, so morali emigranti zelo paziti na vrinjene ovaduhe v itali­ janski službi. -, v čok, ki je večkrat obiskal Bolgarijo, je sprožil tudi vprašanje o možnosti seznanjanja bolgarske javnosti z vprašanjem Julijske krajine. Zvezni direk­ torij je pozdravil jugoslovànsko-bolgarsko zbliževanje ter naglasu, da je pred vojno »naš narod« v Julijski krajini prednjačil v jugoslovanski misel­ nosti, zdaj pa naj M'emigranti zastopali idejo čim ožjega sodelovanja in sožitja z »brati Bolgari«. Zvezni direktorij je ponovno apeliral na vsa emigrantska društva, naj zbirajo vse dokumente o nasilju in preganjanjih v Julijski krajini v pretek­ losti in sedanjosti. Emigracija naj bi čimprej pokazala javnosti svoje napo­ re in žrtve, ki jih je imel »naš narod« za graditev jugoslovanske države. Treba bo zabeležiti vse prostovoljce iz Julijske krajine na solunski fronti, v Dobrudži, v Pivkovem oddelku na italijanski fronti, pa tudi drugje. Na­ glasili so, da je znala italijanska iredenta na vse mogoče načine propagi­ rati svoje dosti manjše žrtve prostovoljcev za Italijo ter pozivajo jugoslo­ vanske prostovoljce, naj se oglasijo pri organizacijsko-propagandnem od­ seku v Ljubljani s potrebnimi podatki o svojem prostovoljskem delovanju. Glede izkaznic direktorij sporoča, da bi bilo treba tiskati večjo količino enotnih, zato pa je treba imeti na razpolago večja denarna sredstva. To naj bi bila glavna ovira, da izkaznic do sedaj še niso natisnili, vsa emigrant­ ska društva, ki so brez izkaznic, pa naj bi počakala na te nove. Iz poročil posameznih odsekov je bilo lepo razvidno naraščanje aktiv­ nosti in uspehov skoraj vseh. Socialni odsek je zbral podatke o brezposel­ nih in načinu ter količini razdeljevanja podpore v posameznih emigrant­ skih centrih. Na podlagi statističnega materiala, ki bi ga poslala posamezna društva socialnemu odseku, bi bilo mogoče voditi točno evidenco o emigran- tih-delomrznežih, ki lovijo podpore. Nabrane vsote podpor bi mogli razde- 18 Arhiv IZDG, fotokopije Arhiva Jugoslavije Beograd, Fond dvora. " »Istra« 1934, št. 9, str. 5. 80 ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 : 1979 . 1 liti v sorazmerju s številom in potrebami'brezposelnih emigrantov po posa­ meznih emigrantskih centrih. Odsek se je obrnil na banske uprave v državi s prošnjo za podpore za emigrante, ki bivajo v njihovih banovinah. Banski svet dravske banovine je 9. februarja odobril v ta namen 100.000 din. Ob tej priložnosti navajajo govor banskega svetnika Ivana Tavčarja, ki se je zavzel za pomoč emigran­ tom z besedami, naj se jih ne obravnava kot tujca, ampak kot bràte in sestre. ' Poročilo finančnega odseka je pokazalo vse nepremostljive težave go­ spodarske krize, ki so skoraj popolnoma zavrle vsako delovanje finančnega odseka, ki je imel nalogo podpirati razne socialne in finančne akcije emi­ gracije. Statistični odsek je nadaljeval z delom in zbiral statistični material o organizirani emigraciji. Za te podatke podaljšuje rok zbiranja do konca junija 1934. V teku pa naj bi bila akcija, da bi zbrali statistični material o emigraciji, ki je pribežala preko meje do poostritve fašističnega terorja leta 1929 naprej. Načelnik publicističnega odseka, ki je bil istočasno tudi član konzorcija lista »Istre«, je razložil načrte o izdajanju žepnega koledarčka »Soča« in večjega emigrantskega almanaha v obliki družinskega koledarja po nizki ceni, tako da bi bil dostopen vsaki emigrantski družini. Za razne propa­ gandne brošure o Julijski krajini je že pripravljen rokopis za srbski del države, besedilo za hrvaški del pa bo pripravil publicistični odsek sam. Nâ sokolskih zletih v Zagrebu in Varšavi bodo razširjali propagandno litera­ turo v poljskem in bolgarskem" jeziku. " Organizacij sko-propagandni odsek je pripravil načrt za uvedbo enotnih legitimacij, bil pa je v stikih ob ustanavljanju novih emigrantskih društev. V kolikor so mu dopuščala sredstva, je skrbel za poživljanje šibkejših orga^ nizacij, izdajal je navodila glede odnosov emigrantov do domačega prebi­ valstva, še zlasti v Sloveniji. Organiziral je emigrantski tiskovni teden ter zainteresiral ljubljansko radijsko postajo za problem Julijske krajine, če bi bila zagotovljena potrebna sredstva, bi mogel s precejšnjim kadrom pre­ davateljev, s katerimi razpolaga, organizirati cikluse predavanj v šibkejših emigrantskih organizacijah na deželi in med društvi domačih prebivalcev. Podpredsednik Ražem je poročal o pripravah Sokola III v Zagrebu, ki naj bi ob sok'olskem zletù'v tem kraju pripravil akademijo o Julijski kra­ jini, kot je bilo to v Ljubljani. Obravnavali so zastoj kolonizacijske akcije v Makedoniji, ker pristojne oblasti v Beogradu ne razpolagajo z zadostnimi krediti, da bi izdale brez­ plačne vozovnice za prevoz imetja kolonistov in zgraditev potrebnih biva­ lišč. Zato je priliv novih družin kolonistov omejen na najnižjo mero in na­ daljuje se le akcija za izboljšanje že obstoječih naselbin, če bodo spet na razpolago brezplačne vozovnice, bo šla komisija članov emigrantskih orga­ nizacij iz Slovenije na ogled obstoječih naselij v Makedoniji in bo poročala o stanju. Za konec so »namesto brezpravnega naroda« v'Julij ski krajini sprejeli protest proti fašističnim volitvam, ki bodo konec marca v Julijski krajini, že volitve leta 1929 so bile po mnenju vodstva le karikatura volitev, te korporativne volitve pa so le običajen akt fašističnega terorja nad voljo manjšin ter zato emigracija ne bo priznala nikakršnega izida teh volitev. Skozi vso sejo direktorija se vleče rdeča nit pomanjkanja finančnih sredstev, zaradi česar je bil vedno na nitki obstoj lista »Istra«. Ponovni A. VOVKO: PRIMORSKI EMIGRANTI 1933—1940 81 pozivi statističnega odseka kažejo na nezanimanje emigrantov, prav tako .moremo po ponavljanju akcije za izdajo emigrantskih izkaznic sklepati na neuspešno akcijo. Mnogih dobrih zamisli »Zveza« ni mogla, izpeljati do kon­ ca. Zanimivo je naglašanje kolonizirani a v Makedoniji, ki pa je v očeh tamkajšnjega prebivalstva pomenilo izvajanje velikosrbske politike. Hkrati z izboljšanjem jugoslovansko-bolgarskih odnosov skuša.vodstvo »Zveze« tudi pri Bolgarih propagirati svoja stališča. Zanimivo; je, da je »Zveza« za pro­ pagando predvsem uporabljala shode »Sokola«. ' Dr. čok je dal s svojim govorom širši okvir letni skupščini društva »Istra, .Trst, Gorica«; v Beogradu, ki je bila 25. marca 1934.20 Govoril je o spletkah Italije proti Jugoslaviji. Italija ni le sovražnik manjšin v Julijski krajini, ampak .vse Jugoslavije, čok je izrazil prepričanje^ da v Jugoslaviji ne more več biti politikov, ki bi verjel, da je z Italijo možno korektno in koristno sodelovanje. Po vseh dogodkih posebno zadnjih let naj bi tudi naj­ večji optimisti izgubili vsako osnovo za svoje prepričanje. (Kasnejša jugo­ slovanska politika, posebno sporazum Stojadinovič-Ciano, je pokazala, da ni imel prav). ... . , , Spet se je dotaknil vprašanja Bolgarov, brez katerih po njegovem ni možno popolno jugoslovansko edinstvo. Izrazil"je upanje v dan, ko bodo vsi Slovani na Balkanu združeni v eno državo, takrat pa bo »dan Svobode tudi našemu narodu v Istri, Trstu in Goriški.« . Socialni odsek »Zveze« je začel ukrepati glede pomoči, ki jo je emigran­ tom dodelila dravska banovina.21 Opozorii je vsa društva, ki so bila potreb­ na podpore, naj .ustanovijo socialne odseke, če jih še nimajo, ker da bo socialni odsek »Zvézé« nakazoval podpore samo socialnim odsekom posa­ meznih društev. ,,J .'. Na prvi poziv o prijavljanju brezposelnih emigrantov .je bilo dovolj pri­ jav, potem pa je zadeva zaspala in odsek prosi društva, naj vsaka dva me­ seca, po potrebi pa tudi: še večkrat pošljejo izkaze, kajti podpore bodo v prvi .vrsti dobili tisti, tki so aktivni. Bilo bi dobro, če bi v prijavah javljali ..tudi podjetja, ki potrebujejo delavce. Odsek bo" lažje posredoval za delo, če bo vedel, na koga naj se obrne. Po vseh teh pozltivih ob razdeljevanju pod­ pore moremo sklepati, da socialni odsek ni imel dosti prakse v zvezi z nje­ nim razdeljeyanjem, saj sistem še ni bil izdelan — torej so bile tovrstne akcijè zelò redke, če že ru bila ta kar,"prva. ^ »Zveza« je posredovala za učitelje-emigrante, da bi jih prevedli v stal­ no in definitivno državno službo. Odloki o prevedbi še niso bili podpisani zaradi težav in.varčevanja v državnem proračunu. Okoli 25 učiteljev emi­ grantov ,v slabo plačani pogodbeni službi je vložilo prošnje za stalnost, ker pa niso dobili odgovora in so, bili tudi finančno prizadeti, saj so bili stalni učitelji bolje plačani, so se obrnili na. »Zvezo« za posredovanje. Ta je in­ tervenirala pri osrednjih prosvetnih oblasteh, odloki za.prevedbo v.stalno službo sodili sicer že "pripravljeni, manjkal'jele podpis ministra. Ko^bbdo odloki podpisani, bo vodstvo »Zveze« tó objavilo s pomočjo »Istre«. Vodstvo tudi naglasa, da ne zanemarja drugih učiteljskih žalitev, 'predvsem naj bi še zanimalo za. učitelje-emigrante, ki že več let čakajo na nastavitev vsaj kot'kónkraktualci ali dnevničarji.22 , ,/Л . ''r ' ' ' " (.^ Direktorij se je spet sestal na sejo 17. junija 1934 v Zagrebu.23 Na za­ četku so spet obravnavali nove primere fašističnega nasilja in naglasili, da » »Istra«, 1934, št. 15, str. 6. 21 »Istra«, 1934, št. 15, str. 6. " »Istra«, 1934, št. 19, str. 6. u »Istra«, 1934, št. 24, str. 5. 82 ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 • 1979 • 1 morajo zaradi njih biti še neizprosnejši boj proti fašizmu, člani direktorija so poročali o odmevih na preganjanje duhovnikov v Julijski krajini med emigracijo. Vsa organizirana emigracija je prisiljena k vse ostrejšim obli­ kam odpora proti raznarodovalni politiki fašizma in višjih cerkvenih obla­ sti. Posamezne emigrantske organizacije bodo obvestili o protestnem delo­ vanju emigracije. Ta bo dala v konkretni obliki izraza nerazpoloženju glede glede take politike, emigrantsko vodstvo pa naglasa, da bodo pazljivo za­ sledovali ves nadaljnji razvoj dogodkov na cerkvenem področju. : - ° Organizirana emigracija, smatra, da ima vsak emigrant pravico in dolž­ nost, da po svojih možnostih deluje za reševanje emigrantskih problemov in vprašanj Julijske krajine, zato ponovno naglasa načelo, da se more v organiziranem emigrantskem gibanju in njegovem vodstvu udejstvovati vsak emigrant, ne glede na različno politično pripadnost za časa svobod­ nega delovanja raznih političnih grupacij v Julijski krajini. Emigrantsko vodstvo ugotavlja, da je sedanji sestav političnih sil v emigrantskem gi­ banju le posledica večjega dinamizma in udejstvovanja teh sil v emigraciji in ne kakega monopola ali pa vsiljevanja. Vsaki novi sili, željni udejstvo­ vanja, ki se je s svojim delom v Julijski krajini pokazala zaslužna za slo­ vensko in hrvaško manjšino, so vrata na stežaj odprta, takov-emigrant; skem gibanju kot v njegovem vodstvu. Direktorij je naglasil, da z veseljem ugotavlja, da organizirana emi­ gracija iz Julijske krajine ni več osamljena v svojem boju za reševanje problema Julijske krajine. Ugotavlja, da so v zadnjem času izstopali z in­ tenzivnim propagiranjem načela o samoodločbi »jugoslovanske manjšine« v Julijski krajini »italijanski marksisti tretje internacionale«:' Gre seveda za zavito poimenovanje KPI, pa tudi za aluzijo na »Trojno izjavo« jugo­ slovanske, italijanske in avstrijske partije. Dalje navaja vodstvo »Zveze«, da se je v zadnjih mesecih pojavila tudi avtonomistična liga za avtonomijo Julijske krajine, ki skuša priti iz okvira sedanjih antifašističnih grupacij, ki so Slovencem in Hrvatom- v Julijski krajini ponujale kulturno avtono­ mijo. Ta liga naj bi imela vse pogoje, da bi zajela italijansko meščanstvo malih obalnih mest Istre in Trsta. Kaj več podatkov o tej Ligi pri »Zvezi« ni najti. ' • - . t Kot vidimo, so na seji spet obravnavali problem preganjanja sloven­ skih in hrvaških duhovnikov, prav tako velja naglasiti, kako direktorij za­ trjuje, da v »Zvezi« nima izključnega monopola ena politična struja, ampak vabi tudi druge. Komu je ta poziv namenjen, moremo le ugibati. Poleg že omenjenega stališča »nadstrankarstva« kot celote, ne pa posameznih emi­ grantov ter aluzije na »Izjavo treh partij« velja podčrtati vneto zatrjevanje vodstva »Zveze« o enotnosti emigracije iz Julijske krajine. Ta se je res v tem obdobju kazala vsaj na zunaj, čeprav vemo, da so bila nasprotja vedno prisotna, tako osebna, kot med »starimi« in »mladimi«. Direktorij naglasa, da gre organizirana emigracija v Jugoslavijo brez­ kompromisno po svoji poti popolne osvoboditve Julijske krajine izpod jarma vsakršne italijanske suverenosti, sodeluje pa v vsakem resničnem boju proti fašizmu in sedanjemu načinu uprave v Julijski krajini. Pojav in raz­ voj raznih gibanj za bolj,ali manj svoboden in samostojen razvoj Julijske krajine in naraščajoče nezadovoljstvo prav vseh ljudskih mas v tej deželi oznanja »bližnje vrenje in nasilno iskanje novega življenja naše zemlje«. To naj bi bilo opozorilo za vso emigracijo, da naredi iz svojih organizacij še trdnejše orožje za uresničitev njenega .programa za popolno osvoboditev Julijske krajine. A. VOVKO: PRIMORSKI EMIGRANTI 1933—1940 83 Naglasu je, da dvigajo zarotniške akcije Italije-proti Jugoslaviji (pod­ pora separatistom, zlasti ustašem), posebno pa »proti najvišjemu faktorju države —. proti kralju« v emigraciji val protesta, ki"pa »v svojem discipli­ niranem zadržanju napram vsaki prepovedi javne in vidne oblike protesta ne more razumeti, da se mora molče preiti preko raznih načinov f ašistovske podtalne gverille proti Jugoslaviji«. Tokrat le opazimo'rahel kritičen namig do jugoslovanske politike. Po besedah" vodstva jugoslovanske emigracije (iz Julijske krajine) kljub težkim prilikam ni zadela vrsta razkolov in prepirov, ki so običajna usoda vseh emigrantskih gibanj. Organizirana emigracija naj bi bila slej ko prej enotna okoli smernic programa in ciljev svoje borbe. Pojavljajo se le manjša nesoglasja v emigrantskih centrih in'spet izginjajo. V Ljubljani se je. spet začelo mirno sodelovanje, vsaki emigrantski organizaciji je.do­ puščeno, da izvaja svoj program po enotnih smernicah skupnega gibanja. Maribor je zlasti na področju medsebojne socialne pomoči pokazal; da mo­ rajo vsa nasprotja med organizacijami izginiti, kadar gre za skupne inte­ rese emigracije kot celote. Vsa organizirana emigracija sedaj obsoja tre­ nutni razvoj borbe v zagrebških organizacijah, kjer gre za osebna naspro­ tovanja. Sicer pa po besedah direktorija zagrebška emigracija kaže z de­ lom svojih ustanov resno voljo do uspešnega sodelovanja, je pa v svojih organizacijah paralizirana zaradi brezplodnih'sporov. Celotna emigracija naj bi pozvala zagrebške kroge, naj se spravijo in tako izognejo nujnim sankcijam. , . ., , Ugotovili so, da so se pojavile nove emigrantske organizacije v Tivtu, Dubrovniku, Splitu, nekoliko prej pa na Sušaku. V glavnem so končane dolgotrajne formalnosti glede priznanja pravil .in. obstoja društev. Ker je celotna emigracija zelo zainteresirana, da se emigrantsko gibanje v Dal­ maciji uspešno razvija, naj vsi pomagajo tem novim društvom ob morju. Tudi-emigrantsko društvo iz Murske Sobote je-pristopilo k »Zvezi«. 'Znova so naglasili pomanjkanje sredstev. »Zvezin« predsednik je pri­ kazal poskuse, da bi" dobili ta potrebna finančna sredstva, vendar pa sona pristojnih mestih z enako'vztrajnostjo odbijali te poskuse," češ da težke gospodarske razmere tega ne dopuščajo. ' • ' ^ Ugotovili so, da so začele banske uprave s.svojimi, podrejenimi organi zbirati statistične podatke o emigraciji ne glede ha dejstvo,, da so- nekateri emigranti že uredili svoje vprašanje državljanske pripadnosti..,Kèr bi bilo v velikih centrih celo državnemu aparatu .težko zbrati ustrezne podatke, poziva direktorij vsa emigrantska društva, da podprejo oblast pri tem dëlu in sama ob tej priložnosti izpopolnjujejo lastno..emigrantsko statistiko v svojih okoliših, za kar. bodo od statističnega odseka dobili .vsa potrebna navodila. ' "".... , • Začasno so ustavili akcije propagandno-organizacijskega odseka, šlo je za izdajo legitimacij, za katero že vemo, kako se je končala in za brošure v. srbsko-hrvaškem jeziku. Vzrok naj bi bilo dejstvo, da ni bilo potrebnih sredstev za vsaj delno kritje tiskarskih stroškov. -Uspešneje deluje socialni odsek, ki se skupaj z zveznim vodstvom bori, da bi vsa industrijska podjetja v državi smatrala delavce-emigrante ob njihovem sprejemu na delo in kasnejši stalni zaposlitvi za domače in ne za inozemce, za katere veljajo težji pogoji glede sprejema na delo. Mini­ strstvo za socialno politiko je pokazalo razumevanje in obljubilo svojo po- 84 ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 . 1979 • 1 moč zlasti pri oblikovanju tozadevnih ministrskih odredb o zaposlitvi tuje delovne sile. . _ ,'-_•• Ministrstvo za kmetijstvo je zaradi finančnih težav skoraj popolnoma ustavilo vse gmotne olajšave in podpore, ki so z zakonom določene za na­ seljence v južnih krajih države. Zvezni direktorij je sklenil, da se smejo v »južni Srbiji« — Makedoniji naseliti samo tisti, ki imajo zadostna sred­ stva, da bi lahko nekaj let vzdržali brez tuje pomoči, dokler jih njihovo posestvo ne bo moglo preživljati. Vsa emigrantska društva zato odsvetujejo naselitev vsem onim, ki nimajo zadosti kmetijskega'inventar j a in" sredstev za prvih pet let. Kot primer delovanja kolonizacijskega odseka velja navesti njegovo obvestilo, da je v bližini Gevgelije na razpolago zemlja za kakih petnajst naseljencev, ki je dobra, podnebje "prijetno in z zdravo studenčnico. Zem­ ljišča je moč odplačevati več let po ugodni ceni, država pa daje gradbeni les za zidavo. Tisti, ki bi se hoteli naseliti, naj imajo nekaj začetnega ka­ pitala, da si nabavijo živino in drug inventar. V Gevgeliji je že nekaj go­ riških vrtnarjev. Interesenti, ki bi se želeli naseliti,*naj se javijo koloniza- cijskemu odseku društva »Istra« y Zagrebu.24 . ' Zanimivo bi bilo spremljati te kolonizacijske poskuse ter.usodo emi­ grantov v Makedoniji, kot tudi odnos med njimi, in domačim prebivalstvom. Ker so po tbesedah direktorija nastala v nekaterih banovinah, zlasti v savski in dravski živahnejša politična gibanja (gre za gibanja proti srb­ ski centralistični politiki v Sloveniji in Hrvaški), ta ponavlja že znane smernice, naj bi se emigranti kot taki ne mešali v notranjepolitične raz­ mere "Jugoslavije in naj kot celota ne pristopajo h kateremkoli izmed teh gibanj1 ali strank; Vsak emigrant pa kot JugoslovanV naj bo jugoslovanski državljan ali ne, ne sme biti prikrajšan za pravico svobodnega udëjstvo- vanja v kateremkoli dovoljenem gibanju. Prednost pa nìòrajo emigranti dati »problemom in mislim za nerešeno Julijsko krajino«. - ' Direktorij »Zveze« je po pooblastilu prejšnjega kongresa odločil, da bo njen naslednji kongres v Mariboru. Ker bo 2. septembra 1934 15-letnica najstarejšega emigrantskega društva »Jadran«, bo kongres v okviru teh proslav, ki jih bo omenjeno društvo pripravilo v sodelovanju z društvom »Nanos« in ostalimi narodnimi organizacijami v Mariboru. Javno kon­ gresno zborovanje bo 2. septembra dopoldne, pretresi poročil in volitve no­ vega direktorija pa bodo popoldne. Rečeno je bilo tudi, da bo naslednja seja direktorija v začetku avgusta v Zagrebu. '"' Ljubljansko društvo »Tabor« je skupaj s kočevskim »Orjemom« in »Zvezo emigrantskih organizacij «pripravilo 15. julija 1934 emigrantski ta­ bor v Grosupljem na- travniku pri Praporčah, za katerega je značilna iz­ redna ostrina govornikov.25 čok je obravnaval Mussolinijevo zunanjo politiko in naglasil njegov poraz na Balkanu, še zlasti pa spremembo politike Bolgarije. Spet je govoril o zedinjenju z Bolgari: »In ko pride do popolnega ujedinjenja z Bolgari, ta čas gotovo ni daleč, bo zasijala prava sreča Jugoslovanom.« Spet je naglasil iredentistično vlogo emigrantov, ki jo tokrat prvič povezuje z revolucionarno. Poudaril jè, da so emigranti dobri Jugoslovani, kar dokazuje »naše življenje tu, še bolj pa boj naših tam preko, ki zaradi svoje narodne zavesti dnevno umirajo.« Povedal pa je, da emigranti v Ju- ». »Istra«, 1934, št. 19. str. 8. 25 »Istra«, 1934, št. 28, str. 5. Ivo Juvančič: .Stališče. KPI do slovenskega narodnega vprašanja v razdobju med obema vojnama (tipkopis) str. 129. ' ' '. • ' * ' ' A. VOVKO: PRIMORSKI EMIGRANTI 1933—1940 85 goslaviji niso bili deležni one ljubezni, ki so jo pričakovali in poudaril, da »se naši interesi, oziroma interesi naših,bratov tu, četudi smo eno, vendar stoodstotno ne krijejo.« če emigranti svojih ciljev ne bodo mogli doseči z mirnimi sredstvi, pade v slučaju drugačnih rešitev odgovornost na onega, ki sili »naš narod tam preko in nas emigrante, da se teh sredstev poslu­ žimo.« "' / ^ " " , ". ' Tokrat nakaže čok. poleg do tega\trenutka večkrat omenjene rešitve Julijske kraj ine na miren način tudi .drugačno^ rešitev, čeprav je natančno ne formulira. Zato pa'jasno'pove, da še interesi prebivalstva (in morebiti tudi oblasti^ Jugoslavije in' emigracije iz Julijske krajine popolnoma ne ujemajo. Njegove iredéntisticné zaiìteve* postajajo vedno jasnejše. ( Za njim je govoril Lavo čermelj. Naglasil je,, da je bil požig Narodnega doma v Trstu »naš memento«, »Beli orel« y -Trogiru pa naš cilj in program. (V Trogiru so na mestu uničenih beneških levov postavili podobo staro- jugoslovanskega belega orla). Požig Narodnega doma spominja,na vse na­ silje v Julijski krajini, program emigracije pa naj bi bil-»Beli orel« .namesto beneškega leva in italijanske trikolore'.'Naš ciij',je jasen: popolna odcepitev Julijske krajine od Italije in priključitev'Jugoslaviji... Ne smemo zaupati niti italijanskim popularcem, niti komunistom, niti Vatikanu, ki v boju za raznarodovanje našega ljudstva fašistom tako dobro pomaga, ne moremo se r zadovoljiti z' nikakšno avtonomijo, ampak moramo delati za popolno osvoboditev.« čermelj naglasa, da bi bilo trebâ, s takimi' mislimi prežeti vse domače prebivalstvo Jugoslavije,'ker so emigranti z njimi enakovredni. Potem ne bo dolgo, »ko se bo povsod tam, kjer se danes šopiri na naši zem­ lji fašistični snop — belil beli jugoslovanski orel.« čermelj je na tem mestu še izraziteje od čoka naglasil iredentistični program priključitve .Juh j ske:'kraj ine k Jugoslaviji. ...'., .,"" ^ J Govoril je tudi Ivah Rudolf,"ki je naglasil, da »imamo dogmo: na Trst, Gorico, Reko, Pulj ... Naš boj je naperjen proti Italijanom. Proti vsakemu Italijanu, ne samo fašistu. Nič nimamo pričakovati od njih. Ugotovili smo, da ne maramo avtonomije ... Zato pa mi Vsi, ki smo tu, orožju, ki gre zoper nas, ^postavimo nasproti enako orožje, držimo se izreka: knjiga in puška!« Tu gre za znano fašistično geslo »Libro e moschetto«. Ob tëj že kar pre­ napeti izjavi pa velja naglasiti, da je imelo vodstvo »Zveze« le manj ostre poglede, naglašalo je namreč, da je proti fašistom, ne pa proti vsem Ita­ lijanom. Prav tako pa velja pripomniti, da Rudolf ni bil v vodstvu »Zveze«, ampak predstavnik »Branibora«. Odmev na tabor y Grosupljem je bil večji, v tujini kottv Jugoslaviji. Reagirali so zlasti znani Gayda v »Giornale d'Italia« in antifašisti.26 - Direktorij je svojo sejo pred mariborskim kongresom napovedal za 5. avgust v Zagrebu na sedežu lista »Istra« v Masarykovi ulici.27 Objavili so dnevni red, kot navadno: poročilo predsednika »Zveze« o zunanji in no­ tranji politični situaciji, položaju emigracije, poročila posameznih odsekov in predložitev načrtov za naslednje leto, predkongresne' p/iprave in razno. Sejo so sklicali že ob 8. uri zaradi sokolske svečanosti v Zagrebu. Rečeno je bilo, da bo seja krajša zaradi marijše" količine snovi. Morda je to razlog, da o njenem poteku ni bilo> nič objavljenega. Pred kongresom v'Mariboru so kòt običajno določili rok, do katerega naj bi društva predložila svoje predloge in sicer do 19. avgusta.28 Društva naj bi pripravila tudi 40 prepisov predlogov, ki bi jih zvezni predsednik po- 26 Intervju z Bertom Rejcem 10. 8. 1976. " »Istra«, 1934, št. 29, str. 6. 86 ' ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 • 1979 • 1 slal vsem včlanjenim društvom dò 25. avgusta. O predlogih, ki bi prišli kasneje, bi razpravljali na kongresu samo z odobritvijo 2/3 večine kon­ gresnih delegatov. Razpravljali bi le o tistih vprašanjih, ki o njih na prejš­ njih kongresih še niso in ne o tistih, o katerih so se že izrazili.29 ' Pred kongresom »Zveze« je bila za soboto 1. septembra napovedana proslava »Jadrana« s slovestno akademijo v »Unionu«, ob 20. uri, za 2. sep­ tember pa ob 8. uri v frančiškanski cerkvi maša za primorske žrtve, ki bi jo daroval Jakob Soklič iz Slovenj gradca. Za 9.15 so predvidevali sprejem udeležencev kongresa na glavnem kolodvoru in povorko po mestnih,ulicah. Ob 10. uri naj bi bil začetek kongresa? po kongresu pa polaganje venca na grob generala Maistra, ob 15. uri pâ velika vrtna veselica »Jadrana« na letnem telovadišču Sokola. Društvo »Nanos« je tudi sporočilo, kako bo for­ miralo povorko. Tako skrbno in na široko niso pripravljali nobenega dru­ gega kongresa.30 V uvodniku ob mariborskem kongresu je bilo v zelo optimističnem tonu govora o tem, koliko pomeni »Zveza« in da- bo čez leto dni še močnejša. Prav tako je bilo zapisano, naj bi o novi obliki organiziranja govorili v Celju leta 1931, ko so se zbrali predstavniki vseh društev na neki svečanosti in spotoma navrgli idejo o novi skupni organizaciji. Takrat naj bi bili neka­ teri v Celju skeptični, celo posmehljivi, danes pa so člani »Zveze« in so uvideli, da je potrebna. Naglasili so reprezentativno vlogo »Zveze« in spom­ nili, da je veliko dela, ki ga ni mogoče ujeti v suhoparno shemo kongresnih poročil.31 . Dalje je rečeno, da bi bilo treba več pozornosti posvetiti politično-idej- nemu razčiščevanju in vzpostavitvi linije, ki bi kar najbolj ustrezala emi­ grantskemu političnemu problemu. Ne sme priti do naglih rešitev, ki bi bile nevarnejše od morebitne idejne nelogičnosti in protislovja, kot je sedaj primer. Naglašeno" je' bilo, da je treba postopati z največjo razumnostjo, če stanje še ni zrelo za rešitve, ki bi bile objektivno dobre in sprejemljive za vso emigracijo, naj se take rešitve^ odgodijo. Emigrantska organizacija je močna, ne pa toliko, da bi mogla prenesti notranje spore in razhajanja glede načelne linije. . • IIL Tretji redni kongres »Zveze«, ki je bil v Mariboru 2. septembra 1934, je pomenil vrh delovanja te organizacije in je bil njena največja mani­ festacija, prav tako-pa je bil od vsega njenega delovanja deležen največ­ jega odmeva.32 ' м ... • "' Kraja kongresa-niso izbrali slučajno. Vsi kongresi so bili v krajih, kjer je bilo precej emigrantov. V Mariboru in okolici jih je bilo kar okoli 15.000. Kongres so vključili v druge emigrantske prireditve. V soboto 1. septembra je bil zvečer v dvorani »Uniona« jubilejni koncert »Jadrana«, po koncertu pa je do druge ure zjutraj zasedal direktorij, ki se je pripravljal na zase­ danje kongresa. Maribor je svečano sprejel emigrante, na postaji so stalno sprejemno službo opravljali člani društva »Nanos«. » »Istra«. 1934; št. 31. str. 4. '• 29 Gradivo za študijo dr. Milice Kacin-Wohinz iz rimskih arhivov. 10 »Istra«, 1934, št. 34, str. 1. " »Istra« 1934, št. 34, str. 1. " »Istra«, 1934. št. 35, str. 2—6 (številka je bila zaplenjena). A. VOVKO: PRIMORSKI EMIGRANTI 1933—1940 87 Sam dan kongresa je bil deževen, kar pa ni motilo emigrantskih mani­ festacij. Zjutraj ob osmih je bila v frančiškanski cerkvi maša. Pel je zbor »Jadran«, velik odmev pa je imela Sokličeva pridiga in po Mickiewiczu pri­ rejene emigrantske litanije. Nato so na postaji svečano sprejeli delegate kongresa in goste. Sprejema se je udeležil tudi mariborski župan dr. Lipoid, ki je pozdravil navzoče'skupaj's predsednikom »Nanosa« Kraljem. Razvila se je svečana povorka z zastavo, v njej je šel župan z "dr. čokom in pred­ stavniki društev,"narodne noše, delegati, gosti, pripadniki društev »Jadran« in »Nanos«, zastopniki »Kluba* koroških Slovencev«, »Sokolske župe«, »Ipav- čeve župe«, Maistrovih borcev, »Narodne obrane«," »Jadranske straže«, »Na­ rodne strokovne zveze«, »Slovenskega ženskega društva« in drugih. Na uli­ cah je bil špalir meščanov, okrašene pa so bile z zastavami. , Kongres je bil ,v dvorani »Uniona«. V pozdravnem govoru je čok na­ glasu prisotnost »množice rodoljubov iz neemigrantskih vrst« kot znak, da, se začenja emigrantsko gibanje razvijati in ga začenja razumevati tudi najširši sloj domačega prebivalstva. Borba za pravice Julijske krajine nam­ reč zadeva ves »jugoslovanski narod«. Zavrnil je očitke, da se skušajo emi­ granti ločevati od. ostalega prebivalstva,' kò ustanavljajo posebne emigrant­ ske organizacije. Med Slovenci in Hrvati iz Istre, Trsta, Gorice in med Slo­ venci in Hrvati iz svobodne Jugoslavije, kakor tudi med Slovenci iz Koro­ ške ni nobene razlike. Naglasu je, da je zvezni direktorij namenoma izbral za prizorišče kongresa Maribor kot simbol dela jugoslovanskega ozemlja, ki so ga rešile »modrost, kuraža in železna roka legendarnega slovenskega heroja našega nepozabnega generala Maistra«. Pozdravil je Trst in Celovec in zaželel,' »dal Bog tudi Trstu in Celovcu dočakati čimprej svojega generala Maistra, da bi tudi Istri, Trstu, Gorici in naši lepi Koroški čimprej zasijali dnevi'svobode v okviru velike in močne svobodne Jugoslavije«. »Iz izpostavljene točke domovine« so poslali telegram kralju Aleksan­ dru, vladarju »tudi Jugoslovanov izven meja državnega ozemlja«. Kongres je pozdravil tudi mariborski župan, ki je naglasil, »da nam nihče ne more vzeti pravice, da skrbimo za brate preko meje.« Prav tako je protestiral, da so nekateri hoteli oklevetati kongres, češ da so ga sklicali z namenom, da pripravi napad na neko sosednjo državo. Poleg Lipolda so pozdravili kongres še dr. Miloš Vauhnik v imenu »Na­ rodne obrane«, dr. Gorišek v imenu Sokolstva, dr. Janko Pire v imenu »Zve­ ze kulturnih društev«, dr. Dolar v imenu Maistrovih -borcev in dr. Rapotec v imenu »Jadranske straže«. Emigranti so poslali brzojavke nemškim emigrantom iz Južne Tirolske, s katerimi jih je vezala ista usoda, in italijanskim antifašistom, katerih borbo so s simpatijami spremljali. Tudi tokrat je imel čok referat o položaju manjšin v Italiji. Naglasil je nadaljnje slabšanje položaja, kot tudi dejstvo,- da dotlej, dokler je na vladi sedanji italijanski režim, ni izgledov za izboljšanje stanja narodnih manjšin v Julijski krajini. Omenil je, da tudi morebitno izboljšanje odno­ sov med Italijo in Malo Antanto ne bi izboljšalo tega položaja, kot se ni izboljšal položaj: Južnih Tirolcev kljub prijateljstvu med Italijo in »faši- stizirano« Avstrijo. Južni Tirolci so dobili le »mršavo odredbo« o nemškem privatnem pouku, čok je pri oceni stanja v Julijski krajini govoril o od­ miranju luk Trsta, Pulja in Reke ter Tržiča, razkroju in stalnem naza­ dovanju industrije, o odrivanju slovenskih in hrvaških delavcev od javnih in zasebnih služb. Vse to je pognalo pripadnike manjšin v emigracijo v Južno Ameriko in Zapadno Evropo, pa tudi v Jugoslavijo. Razbili so delav- ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 . 1979 . 1 stvo, zbrano okrog narodnih delavskih organizacij, fašizem je uničil sred­ nji sloj, zdaj izginja delavski razred, ostali so le kmetje in od izobraženstva le duhovščina. Fašizem zdaj sistematično uničuje manjšinsko kmečko po­ sest. ' " Podčrtal je, da v narodnem pogledu Slovenci in Hrvati v Julijski kra-: jim niso izgubili niti ene vasi, pripadniki manjšin pa se asimilirajo v mestih in njihovih periferijah, škoda naj bi bila ob tem relativno majhna, ker so pripadnike manjšin že itak v veliki večini eliminirali iz mest. Borba za nacionalno osvoboditev mora iti roko v roki z borbo za socialno osvoboditev »jugoslovanskega ljudstva v Italiji«. Pripadniki manjšin v Julijski krajini so svoji emigraciji v Jugoslaviji očitali, da je premalo borbena in da celo dopušča, da se nekateri narodno kompromitirani ljudje iz Julijske krajine nemoteno gibljejo v Jugoslaviji. Od emigracije pričakujejo več naporov za reševanje in pojasnjevanje nji­ hovega problema pred jugoslovansko in svetovno javnostjo, kot jih je sedaj. »Borbas fašizmom je napravila naše'ljudi nekompromisne in neučakane.« čok znova naglasa, da je Italija s svojim dosedanjim postopanjem z avtohtonim »jugoslovanskim prebivalstvom« v Julijski krajini izgubila vsako moralno pravico, da še dalje drži to pokrajino. Edini moralni-in lo­ gični zaključek iz tega stanja bi bil, da namesto sedanje nepravilne in ne­ pravične meje med. Jugoslavijo in Italijo potegnejo novo, pravično in po­ šteno mejo zapadno od Soče po etnografski meji med.slovenskim in latin­ skim rodom. Poziva predstavnike* emigracije, ki naj Jbi,bili tudi legitimni predstavniki Slovencev, in Hrvatov iz Julijske krajine, naj to> izjavijo pred vsem svetom. *' «• ' - • t »Ne priznavamo krivične in vsiljene nam današnje državne meje, med Jugoslavijo in Italijo. Zahtevamo, da se ta krivična meja v interesu javne morale, pravice in človečanstva revidira in popravi ter da se vrne Jugo­ slaviji vsa ona jugoslovanska zemlja, ki ji je bila z Rapallsko pogodbo od­ vzeta ... Prisegamo v svojem imenu, v imenu vseh 600.000 Jugoslovanov iz Istre, Trsta in Gorice, v imenu naših otrok, vnukov in njih naslednikov, da bomo to pravico zastopali in zahtevali večno z vsemi 'sredstvi in proti vsem uzurpator jem. Tako nam Bog pomagaj!« ,- Ta deklaracija ima že obliko prisege. Tukaj .opazimo zanimivo novost v stališčih »Zveze«. Emigrantje naj bi bili legitimni predstavniki Slovencev in Hrvatov v Italiji, ker ti niso svobodni in ne morejo sami zastopati; svojih koristi, že prej smo opazili, da so člani direktorija namesto »zasužnjenih bratov« v Julijski krajini protestirali proti fašističnemu nasilju, tokrat pa je ta misel jasno povedana. . . j čok znova poudarja, da zadeva problem Julijske krajine globoko v državne in nacionalne interese kraljevine Jugoslavije, kot tudi, da zelo vpliva na mednarodne odnose med Jugoslavijo in Italijo. Svari, da je Ju­ lijska krajina za Italijo prva etapa njihove imperialistične politike, ki naj bi privedla do končnega cilja: obnovitve rimskega imperija. Stopnice na tej poti bi bile Dalmacija, Albanija, Grčija in Bolgarija, sledilo bi razbitje Jugoslavije, ki bi ji popolnoma odvzeli slovenske kraje in jih razdelili z Avstrijci in Madžari. Iz ostanka Jugoslavije bi nato naredili »samostojne države«-Srbijo, črno goro, Hrvaško. Italijani bi te državice držali v stalnem medsebojnem sovraštvu in napetosti. Pravi in končni cilj Italije pa je za­ gospodariti nad vsem Sredozemljem. Pri tem mora Italija računati s Fran­ cijo in Anglijo. Ker aspirira na francosko sredozemsko posest, vidi v-njej A. VOVKO: PRIMORSKI EMIGRANTI 1933—1940 89 glavnega nasprotnika. Do Anglije naj bi vodila tradicionalno politiko pri­ jateljstva, saj tudi tej ne bi bila všeč premočna Francija v Sredozemlju. čok nadaljuje, da bi bil predpogoj za italijansko politiko v Sredozemlju, da bi imela proste roke na Jadranu, da bi bil ta njen »mare nostrum«. Zato je videla prej največjega sovražnika v Avstro-Ogrski in se z njim spopadla. Ni pa mogla vedeti,-da bo na avstrijskih ruševinah nastala velika Jugo­ slavija. Proti njej je Italija »že ves čas vojne« in na mirovni konferenci vodila ogorčeno borbo, zdaj pa si stalno prizadeva, da bi jo razbila. Ena glavnih nalog italijanske'zunanje politike je, da dobi v svojo posest tudi vzhodno obalo jadranskega morja in napravi iz njega italijansko jezero. Nasproti tej pa stoji jugoslovanska teza, naj bo Jadran svoboden za vse, predvsem za narode ob njegovih obalah. Jugoslovanska teza je poštena, moralna in etična, kèr sloni na božjem in naravnem pravu, italijanska pâ nasilna, nepravična in nemoralna. ' Problem Julijske krajine jetreba smatrati za važen svetoven problem. Zaradi vseh teh okoliščin ter povezanosti jadranskih in sredozemskih in­ teresov je razumljiva zveza med Jugoslavijo in'Francijo. ' Italijanska politika na Balkanu in v Podonavju je po čokovih besedah izpeljava osnovne italijanske imperialistične politike.' Jugoslovansko sta­ lišče pa je znanoi: »Balkan balkanskim državam«, kar je logično, naravno in pošteno. Italijanska zaščita'njenih interesov velesile pa predstavlja le vmešavanje v balkanske posle v prepričanju, da balkanski narodi niso do­ volj zreli in jih je mogoče nahujskati enega na drugega. Take spletke ve­ lesil naj bi ' onemogočila vedno'večja zrelost balkanskih narodov, kot tudi medsebojna solidarnost. Glede Podonavja naj bi veljalo podobno: »Podo- navje podonavskim narodom«. • • : Ponovno in tokrat še posebno ostro je čok napadel -vatikansko politiko in Vatikanu očital, da je na vsej črti popustil fašistični vladi. Naglasil je, da ne misli govoriti o katoliški veri in o Cerkvi kot-verski ustanovi. Govoril bo o katoliški Cerkvi kot o politični »konstituciji« in o njeni cerkveni politiki v Julijski krajini. V tem pogledu ima »tolike in težke pritožbe«. Boj Slovencev in Hrvatov proti fašističnemu nasilju ni našel podpore in zaščite pri ustreznih cerkvenih krogih. Svoje obtožbe je čok podkrepil z dej­ stvom, da so skoraj vsi pripadniki narodnih manjšin v Julijski krajini katoličani, vdani katoliški Cerkvi in njenim najvišjim avtoritetam že nad tisoč let. Kljub temu pa cerkvena oblast ni zaščitila ne vernikov ne svojih duhovnikov Slovanov ž visokimi cerkvenimi dostojanstveniki na čelu. Cerkev je z molčečim pristankom celo podprla fašistično nasilje, čok navaja neimenovanega cerkvenega dostojanstvenika, ki je izjavil, da bodo ob sedanjem obnašanju Vatikana Slovani v Julijski krajini v petih letih izgubili v Cerkvi vse pravice z molčečim pristankom Svetega sedeža. Do­ stojanstvenik naj bi bil mnenja, da je Vatikan na vsej črti popustil itali­ janski vladi, čok izvaja dalje, da so manjšinske naravne pravice' plačilno sredstvo, s katerim plačuje Vatikan svoje politične obveze do fašizma. Ob tem omenja borbo cerkvenih oblasti proti slovenskemu in hrva­ škemu jeziku v cerkvah, konfinacijo semeniških profesorjev v Gorici, grož­ nje podeželski duhovščini, namestitve balilskih kaplanov, prepoved sloven­ skih pridig v Beneški Sloveniji, šovinistično nastopanje Sirottija in šajina, gonjo proti škofu Fogarju, pri čemer naglasi, dà ni znano, če ga je Vatikan zaščitil. Navaja, da je Vatikan na mesto »pokojnega našega nacionalnega heroja dr. Sedeja« imenoval italijanskega škofa, tako da je vseh pet škofov v Julijski krajini zdaj Italijanov. 90 ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 • 1979 • 1 Odnosi ljudstva do visoke duhovščine zaradi vsega tega sedaj postajajo hladni in ne zaostajajo dosti za onim razpoloženjem, ki ga ljudje čutijo do fašističnih oblasti, če se bo nadaljevala taka politika bo to povzročilo po- stopno\ ugasnitev vsakega verskega življenja in popolno razcepitev med narodnima manjšinama in najvišjo rimsko cerkveno hierarhijo, čok ne iz­ ključuje, da »si narod ne bo pričel iskati novih potov, kako bi bolje zaščitil svoje prirodne pravice nego to dela Sveta stolica v Rimu«. Ob koncu čok poziva »naš narod« v Julijski krajini, naj vztraja in se upre fašizmu in rimski vladi, pa tudi italijanskim škofom in najvišjim cerkvenim hierarhom, apelira pa na katoliško duhovščino v Jugoslaviji, naj stori svojo dolžnost.33 Nato so na predlog čoka enoglasno sprejeli resolucijo proti vatikanski politiki, na predlog Josipa Mohoriča pa apel na jugoslovansko javno mne­ nje o italijanski politiki. V protestni resoluciji so ponovljena stališča, ki jih je izrekel čok. Re­ čeno je, da so prilike, do katerih je pripeljala sedanja verska politika, postale za »naš narod« neznosne in da bodo pripadniki slovanskih manjšin izgubili vse svoje cerkvene in naravne pravice, če se stanje ne spremeni. Vseh pet škofij v Julijski krajini, kjer je slovanska večina, je v rokah Ita­ lijanov. Iz cerkva sistematično mečejo vsako sled slovenščine, petje, verska vzgoja, podeljevanje zakramentov je v italijanščini, slovensko duhovščino preganjajo, premeščajo, zapirajo in konfinirajo, Vatikan pa sedi prekriža- nih rok in se zavija, v tišino. Tako nastaja vtis,-da tiho odobrava zločinske ukrepe.fašističnih oblasti. Emigrantski kongres ugotavlja, da je »jugoslo­ vanski narod« v Julijski krajini z duhovniki na čelu ogorčen in razočaran zaradi takega zadržanja rimske kurije in postaja postopoma prepričan o sporazumnem delovanju najvišjih državnih in cerkvenih oblasti v Julijski krajini. To nezadovoljstvo bi morali pristojni vatikanski krogi upoštevati, popuščanje pred političnimi zahtevami italijanske uradne politike bi moglo imeti nezaželjene in daljnosežne posledice za interese katoliške Cerkve v Julijski krajini. Kongres emigrantov »kot najbolj pozvan direktni predstavnik našega naroda v podjarmljenih krajih, ki tolmači intimne občutke jugoslovanskega prebivalstva in njegove duhovščine v Julijski krajini, protestira pred vso svetovno javnostjo proti sedanji vatikanski politiki, ki gre za tem, da svete in naravne pravice našega naroda spremeni v plačilno sredstvo, s katerimi Sveta stolica regulira svoje politične obveze proti fašizmu.« V apelu na jugoslovansko javno mnenje se emigrantje iz Trsta, Go­ riške in Istre ponovno proglašajo za direktne in pozvane predstavnike Slo­ vencev in Hrvatov v Julijski krajini in kot taki protestirajo proti zverin- stvom črne fašistične reakcije. Opozarjajo na stopnjevanje nasilja, na sistematično uporabo zahrbtnih umorov, ki jih je fašistični režim dvignil na stopnjo sistema, potem ko je preizkusil »odiozno inscenacijo1 političnih monstre procesov«. Kongres ponavlja, da je vprašanje manjšin v Julijski krajini splošno nacionalno vprašanje vsega »jugoslovanskega naroda«, ne samo vprašanje ponosa in časti, ampak tudi njegove samoobrambe in državne samostojnosti. Fašistična Italija se ni omejila samo na uničevanje dvanajstine »jugoslovanskega naroda« ampak je razvila peklensko kam­ panjo proti samemu obstanku jugoslovanske države. »Italija je v svoji 33 Naj na tem mestu opozorimo na sicer znano dejstvo, da so jugoslovanski katoliški škofje z za­ grebškim nadškofom dr. Ante Bauerjem na čelu za 19. marec 1931 odredili v vseh jugoslovanskih kato­ liških cerkvah javne molitve za versko svobodo Slovencev in Hrvatov v Julijski krajini. Prim. L. Cermcli: Med prvim in drugim tržaškim procesom, Ljubljana 1972, str. 70. A. VOVKO: PRIMORSKI EMIGRANTI 1933—1940 91 mržnji proti našemu narodu presegla Abđul-Hamidovo Turčijo in najmrač- nejše podvige črno-žolte monarhije.« Italija je po svetovni vojni povzročila vse mahinacije zunanje politične narave proti Jugoslaviji. Kongres emi­ grantov smatra za svojo dolžnost, da na to opozori jugoslovansko javnost in vso Evropo v interesu »našega obstanka in toliko potrebnega miru v Evropi«. ...... Po opoldanskem odmoru se je kongres nadaljeval popoldne v »Narod­ nem domu« s.tajniškim poročilom Antona Mladena (Berta Rejca). Ta je uvodoma naglasil.da so emigrantski odseki, ki so si jih zamislili kot organe, ki naj bi razbremenili zvezni direktorij, po začetnih težavah le zaživeli, po­ sebno, v zadnjih dveh letih. Najbolj delaven je bil organizacijsko-propà- gandni odsek. Z decentralizacijo'delovanja so odseki že precej dosegli, še posebno štirje najbolj aktivni, vendar pa na zveznem vodstvu leži še ogromno breme intervencij'in političnega dela/v prestolnici. Vodstvo »Zveze«' je bilo tudi v,tem letu pod stalnim pritiskom interven­ cijskega dela. Neprestano naj bi intervenirali pri vseh resorjih centralnih oblasti, rezultati pa niso bili v sorazmerju ž napori. Za vsako neznatno za- devico'je bilo treba'vložiti neprimerno več naporov kot v preteklih letih, vse to zaradi poslabšanega gospodarskega položaja. Izkazalo se je, da so se v zvezi s temi prošnjami naglo povečali negativni odgovori, posebno pri zadevah, ki bi pomenile kakršnokoli obremenitev državnega proračuna. V poročilu je naglašeno, da si je vodstvo prizadevalo za interese po­ sameznih emigrantov, večjo skrb pa je posvečalo kolektivnim interesom emigracije. Pošiljali so »celo povoden] raznih spomenic«, imeli pa so tudi vsakodnevne stike predsednika. »Zveze« z najvišjimi predstavniki državne uprave, uporabljali pa so tudi zveze in vplive »številnih in resničnih pri­ jateljev emigracije v Beogradu«! Prizadevanja zveznega vodstva so že od ustanovitve osredotočena na neka temeljna emigrantska vprašanja, kot so izenačitev emigrantov v vseh pravicah z domačim prebivalstvom, zmanjšanje ali po možnosti odprava taks za pridobitev jugoslovanskega državljanstva, priznanje službenih let iz Julijske krajine, odprava taks za dovoljenje bivanja, odredbe o izena­ čevanju delavcev, vprašanje kreditov in olajšav za kolonizacijo emigrantov. Ker skoraj vse te zahteve terjajo državne proračunske postavke, za­ dene vsaka taka akcija na ponovno nerazumevanje in odbijanje, tako da je treba spet in spet ponavljati intervencije, tako s spomenicami, stiki zveznega predsednika, z vplivi že omenjenih »prijateljev emigracije«. Iz taj nikovega poročila moremo vsaj delno rekonstruirati mehanizem inter­ vencij »Zveze«. .'.... ••;. Poleg take materialne skrbi za emigrante je zvezno vodstvo izvrševalo predvsem svojo glavno nalogo: obveščanja o problemu Julijske krajine in propagando v tem smislu med vsemi političnimi - krogi v prestolnici in državi. Tajnik je kongres obvestil o pismenih in osebnih stikih s političnimi krogi izven Jugoslavije, zlasti z italijanskimi antifašističnimi " v Franciji. število emigrantskih društev je od prejšnjega kongresa narastlo za pet in jih je sedaj 38. S tem je mreža emigrantskih društev skoraj v popolnosti vzpostavljena po vsej državi. Obstoji le še možnost za ustanovitev kakih treh ali štirih društev. V južnih predelih države so emigrantska društva v krajih, kjer ni zadostnega števila emigrantov, ustanovila svoje podruž­ nice. Za razliko od podružnic »Soče« v Sloveniji, ki so samostojna društva, so te podružnice popolnoma odvisne od matičnih društev v vsakem pogledu. 92 ZGODOVINSKI ČASOPIS 33:. 1979 • 1 iS število članov v društvih je ostalo v glavnem isto, narastel je lé delež brezposelnih in siromašnih članov, ki so oproščeni plačevanja članarine, tako da so se dohodki društev zmanjšali, povečale pa so se potrebe zlasti na socialnem področju, ki pri večini društev zajema največji del dejavnosti. V zadnjih dveh letih ni bilo posebno velikega priliva novih emigrantov, povečalo pa se je število brezposelnih emigrantov, že zaradi same socialne akcije so emigrantska društva opravičila svoj obstoj. i Tajnik je izjavil, da so izginili ali se zelo omilili spori med posameznimi emigrantskimi društvi, ki pa naj bi bili'majhni v primerjavi s spori v dru­ gih organizacijah. K temu naj bi pripomogli list »Istra«, delo organizacij- sko-propagandnega odseka in vzgledi močnejših emigrantskih organizacij. Navaja tudi, da je opaziti, da ni več borbenih emigrantskih gibanj, ki so nastala, ko je v letih od 1928 do 1931 emigrirala mladina, ki je bila žeprej organizirana v Julijski krajini in je*s seboj'prinesla^ nepomirljiv in do skrajnosti borben duh. Tako je vzniknila vrsta organizacij »Orjem«, po njihovi razpustitvi pa drugih organizacij,'-ki so" bile nekaj časa zbrane y »Omladinskem svetu«. Zadnji dve leti pa prihaja preko meje zelo malo mladih, ti pa so zrastli v razkrajajocem vzdušju fašističnega režima in se jim to pozna v nezadostni izobrazbi. Tako mladinsko emigrantsko gibanje ni dobilo novih življenjskih sil. Glavni dosedanji nosilci tega gibanja so občutili vso težo emigrantskega udejstvovanja kot tudi težo skrbi za živ­ ljenjski obstanek. Tako naj bi se pripadnikom emigrantskega mladinskega gibanja polegel polet in skoraj' ni več pravih^ mladinskih organizacij, ampak so po večini lé enotna, izenačena emigrantska društva.?4 Obseg dela v emigrantskih organizacijah narašča, delo pa sloni'na ra­ mah redkih òseb, ki to naraščajoče delo vse težje zmagujejo in je treba k delü v »Zveži«, odsekih in društvih nujno pritegniti nove sile. ' . Ob zaključku je tajnik naglasil, da pomeni vsaka nova zima zanemi­ grantsko organizacijo težak problem, borbo proti bedi brezposelnih, vsako novo leto fašističnega gospostva nad Julijsko krajino pa pomeni nove žrtve in kopičenje novih političnih, gospodarskih iri socialnih problemov,'katerih rešitev bo morala doseči tudi emigracija. Priliväti je treba novega duha", novega ognja v duše pešajočih in dvomljivcev. '" Iz blagajniškega poročila, ki ga je prav takò podal Anton Mladen, je bilo kot po navadi-razvidno slabo finančno stanje »Zveze«. r> ' •" Sledila so poročila o delu odsekov. Anton Gor j up iz Celja je podal po­ ročilo o delu socialnega odseka, katerega prva naloga je bila zbiranje po­ datkov za statistiko brezposelnih emigrantov: Sodelovala so vsa društva, le tista iz Subotice, Beograda, in Laškega naj ne bi kazala zanimanja. Nä poziv odseka banovinam za finančno ipomoč, je tako pomoč dravska bano­ vina takoj poslala, druge pa so jo obljubile, razen treh, ki niso obljubile ničesar. Podpore bodo delili po statutu, ki ga je odobril direktorij na seji 17. junija. Za to jesen pripravlja odsek nabiralno akcijo. Gorjup je apeliral, naj ostane odsek v Celju, dokler ne dokonča načrtovane naloge. Na kritiko socialnega odseka na kongresu, da emigrantsko društvo »Orjem« Laško ne kaže zanimanja za akcije odseka, se je oglasil predsednik društva Marij Bratuž. Pravi, da je na kongresu molčal ob kritiki, ker bi moral povedati vse neprilike in neprijetnosti, s katerimi se je moralo boriti društvo v preteklem letu. Ker pa so kritiko objavili v: »Istri«, je moral re­ agirati in tako izjavlja, da-»Orjem« v Laškem, četudi ni predložil odseku 34 S tem naj bi po besedah Lada Božiča skušali likvidirati emigrantsko mladinsko gibanje. Prim. Lado Božič: Po primorskih emigrantskih kolovoziv, Primorski dnevnik. Trst, 1976, št. 177, str. 6. A. VOVKO: PRIMORSKI EMIGRANTI 1933—1940 93 v Celju podatkov o brezposelnih članih, vrši na socialnem polju svojo dolž­ nost. JMjegove intervencije in intervencije članov društvenega odbora so omogočile mnogim članom'> društva zaposlitev. л Načelnik..kolonizacijskega odseka Vižintin je povedal, da so v Duša- novcu na Dojranu sezidali 30 hiš in naselili 21 družin, v Poljurcu pri Gev- geliji pa tri družine. Odsek je obema kolonijama poslal denarno pomoč, pomagal, pa je. tudi z intervencijami v Skopju. Od tam so dobili kolonisti pomoč v denarju in zdravilih. Med drugim je omenil tudi to, da so kolonisti iz Poljurca poslali na zagrebški trg zgodnji fižol.,V Bistrenicinaj bi bil po­ ložaj še najboljši. Vižintin je ponovil, da je uspešna kolonizacija zaradi velikih stroškov nemogoča brez državne podpore in kontrole birokratskega aparata. Vrveži s tem je čok razložil nekatere, težave kolonizacije, ;zlasti ko jih povzroča birokracija, ki po nepotrebnem nadleguje naseljence. , Franc Gorkič je poudaril,skupno delo organizacij sko-propagandnega odseka s koroškimi. Slovenci,in naglasil, da je koroško vprašanje enako važno, kot primorsko. .Odsek, je poslal vsem emigrantskim društvom preda­ vanje o,koroškem. plebiscitu, pripravil je »rapallski dan« in razposlal 600 predavanj, v Ljubljani pa je pripravil velik zbor. Pomagal je pri osnovanju novih društev ,v Karlovcu, Tivtu, Dubrovniku, Brežicah, Krškem. Priprav­ ljalni odbori bodočih društev Ldelu jej o v Kragujevcu in Banja Luki. V Litiji so društvo razpustili. Odsek je razpošiljal okrožnice z .opozorili na važnost tiska in še posebej »Istre«. Samo društvo. »Nanos« v Mariboru je zbralo 50 naročnikov, društvo »Istra, Trst, Gorica« v Karlovcu pa 36. ^ Načelnik statističnega odseka Lu j o Juričič je ugotovil, da večina dru­ štev ne kaže: posebnega interesa-za statistiko.,V tem letu je odsek,prejel 63 novih popisnih pol s 556 družinskimi člani, skupaj .torej podatke za 1019 oseb. . „ -, . , V debati je bilo. precej govora o emigraciji. Mariborski podžupan Go- louh35 je naglasii, da bi bilo treba vprašanje emigracije postaviti pred par­ lament, ker, je (to splošno državno vprašanje. Takoj, ko kaka država sprejme politične emigrante, prevzema tudi obveze za njihovo materialno oskrbo. Med predlogi društev je bilo govora o nabavljanju narodnih noš, o tem, da bi prenehaii s sprejemanjem, neemigrantov v emigrantska društva, ker naj bi bil s tem ogrožen obstoj jugoslovanskih organizacij, npr. »Brani- bora«, kiso mnogo pomagale emigrantom,ter o enotnih emigrantskih zna­ kih, ki bi olajševali prepoznavanje. ., .^Nasprotno pa je društvo »Nanos« predlagalo, naj bi vključevali doma­ čine v emigrantska društva »kot goste«, ki naj* bi plačevali članarino, ne bi pa imeli ne aktivne, ne pasivne volilne pravice, kot tudi, naj list »Istra« javno ožigosa renegate in izkoriščevalce pripadnikov manjšin v Julijski krajini. ' ' 'K '"•" , V debati so -spet naglasili pomen lista »Istre«, uspeh čermeljeve knjige »Naši.onstran meje« in pomen emigrantske propagande med osnovnošolsko mladino.;NatocJe dr. Bergoč v poročilu, nadzornega odbora predlagal raz- rešnico in pohvalo direktoriju. Delegati so to sprejeli s; ploskanjem. Nato so izvolili novo vodstvo:'predsednik: dr. čok, podpfedsednika: Ivan Stari in dr. Ivan Ražem, tajnik: Anton Mladen, blagajnik: Josip Mohorič, odborniki: Franc Gorkič (Ljubljana), dr. Lojze Berce (Ljubljana), Marin Kralj (Ma­ ribor) iri Mirko Koršič, organizacijsko-propagandni odsek: Ivo Višrijevec (načelnik), Ante Gerbec, Alojz Figar, Albin Podvršič (Ljubljana), statistični Ljubljana 1966. Znani socialdemokratski politik Rudolf Golouh, prim, njegovo knjigo »Pol stoletja spominov« m I96ft . p 94 ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 - 1979 odsek: Lujo Juričić (načelnik), Eugen Prašelj, Zvonimir Burić (Novi Sad), socialni odsek: Josip Rakovšček (načelnik), Adolf Reja, Adolf Rustja, Ru­ dolf Golouh, dr. Fornazarič (Maribor), kolonizacijski odsek: željko Vižintin (načelnik), Mate Zlatic, Fran Baf (Zagreb), finančno-ekonomski odsek: dr. Miran Kajin (načelnik), dr. Goljevšček, Fran Buie (Zagreb), publici­ stični odsek: Lavo čermelj (načelnik), Anton.Gerbec (Ljubljana), dr. Bran­ ko Verčon (Maribor), Matko Rojnič (Zagreb), nadzorni odbor: Josip Cvi- jan, Andrej Tomašič, Edo Cvečić (Slavonski Brod). Kongres je sklenil, naj direktorij izbere kraj naslednjega kongresa, in reši vse društvene predloge ter pošlje rešitve vsem organizacijam. Kot za­ nimivost navedimo še, da je direktoriju za mariborski kongres uspelo izpo- slovati 50 %-popust na železnici; pogajali so se sicer celo za 75 %, toda to jim ni uspelo. • . ~ '• Mariborski • kongres je predstavljal višek-in prelomnico v delovanju »Zveze«. Na njem je prišel najizraziteje in najglasneje na dan revizioni- stično-iredentistični koncept »Zveze« za rešitev vprašanja Julijske krajine, najglasneje obsodba fašističnega režima v'Italiji in vatikanske politike do manjšin v Italiji. Kot smo videli, se vse to ne pojavlja na kongresu prvič, ampak je zorelo vse od ustanovitve »Zveze« in gotovo še pred rijo'. Prav tako je imel kongres svoj pomen kot emigrantska manifestacija in manifestacija povezave emigrantov in domačinov. • •> • • • '• »Ponedeljski Slovenec« tedaj poroča o kongresu v Mariboru ter na­ glasa čokove besede, da emigrantsko gibanje ni rovarjenje proti tujim državam, je pa mišljeno kot najtesnejše sodelovanje primorskega, življa in domačega jugoslovanskega prebivalstva za svobodo odsekane jugoslovanske veje v Julijski krajini.36 "" ''•• • »Jutro« poroča o mariborskem kongresu 3. septembra. Piše, da jekle- vetniška kampanja avstrijskega in italijanskega tiska* posebej podžgala odločno borbenost Maistrovega Maribora, edinega svobodnega mejnika slo­ venske zemlje izmed štirih (Celovec, Maribor, Gorica; Trst). Nič ne ome­ njajo iredentizma in revizionizma, rečeno je le, da je g. Mohorič ostro za­ vrnil kampanjo dunajskega »Reichsposta« in rimskega tiska, ki sta hotela prikazati kongres kot zbor narodno-socialističnih avstrijskih beguncev in kot demonstracijo proti severni jugoslovanski sosedi.37 Tudi »Delavska politika« je poročala o mariborskem kongresu: Navaja, da je kongres obravnaval vprašanje jugoslovanskih narodnih manjšin iz sosednjih držav, posebno jugoslovanske narodne manjšine v Italiji. Kon­ gres je sklenil poslati pozdrav italijanski antifašistični koncentraciji v Pa­ rizu in predstavništvu nemške manjšine v Južni Tirolski. Dalje je rečeno: »Ako je'kongres utrdil zborovalce v'prepričanju, da je rešitev narodnih manjšin mogoča le v povratku k demokraciji in prema- ganju nacionalnega šovinizma ter fašizma, nadalje da morajo biti emigranti prav radi tega poborniki svobode, nacionalne strpnosti, demokracije in od­ ločni nasprotniki vsakega poskusa, zanesti fašistično kugo v kakršnikoli obliki v našo državo, je dosegel brez dvoma velik uspeh. Ta uspeh pa bò še'popolnejši, ako se je posrečilo'g. dr. Gorišeku s svo­ jim pozdravnim govorom dopovedati zborovalcem, da Jugoslavija ne pozna emigrantov, ampak Jugoslovane, ki imajo, čim postanejo državljani, enake dolžnosti in pravice.«38 " * ' '" *• »Ponedeljski Slovenec«. 1934, št. 36, (3. 9.). 17 »Jutro«, 1934, (3. 9.). 38 »Delavska politika«, 1934, 70, (5. 9.). A. VOVKO: PRIMORSKI EMIGRANTI 1933—1940 95 Odmev na mariborski kongres je zaslediti tudi v »Delu«, skupnem gla­ silu KP Italije in KP Jugoslavije.39 Objavljena je izjava slovensko-hrvaške komunistične federacije Julijske krajine (sami dosledno pišejo Julijske Benečije) o mariborskem kongresu. Slovenski in hrvaški komunisti iz Ju­ lijske Benečije potrjujejo še enkrat popolno odobritev in sprejem principov, »Izjave« treh partij in se izrekajo za pravico samoodločbe slovenskega na­ roda do ločitve od imperialističnih držav Jugoslavije, Italije in Avstrije, ki ta narod danes zatirajo, obenem pa zahtevajo' pravico do samoodločbe za vse narode in manjšine, ki prebivajo na slovenskem jezikovnem ozemlju. Diskusije in sklepi mariborskega kongresa so po mnenju federacije bili v odkritem nasprotju z.današnjimi in bodočimi interesi Slovencev in Hrvatov v Julijski Benečiji. • • ; • • •i Dalje je rečeno, da voditelji slovensko-hrvaške primorske emigracije, ki so kapitulirali pred italijanskim imperializmom, danes dajejo vdanostne izjave srbski diktaturi, ki s sličnim orožjem kot imperializem in fašizem v Italiji tlači narode, ki jih je Jugoslavija podjarmila. Mariborski kongres naj bi bil orodje notranje in zunanje politike beograjskega imperializma. Dejstvo, da so emigranti s kongresa poslali pozdrav kralju Aleksandru in italijanskim demokratom kaže, da so voditelji nacionalistične emigracije namenjeni trgovati s svobodo Slovencev in Hrvatov. Postavili naj bi se v službo nasprotnih interesov Beograda in Rima. V izjavi je dalje rečeno, da ni mogoče osvoboditi Slovencev in Hrvatov v Julijski Benečiji brez boja za vzpostavitev delavsko-kmečke vlade v tej pokrajini na čelu s slovenskim in hrvaškim proletariatom, zaveznikom ita­ lijanskega delavstva.. Narodne svobode v Julijski Benečiji-ni mogoče doseči brez agrarne reforme, brez, izbrisa dolgov in davkov ubožnim kmetom. Prav tako ni mogoče pridobiti si narodne svobode brez vsakodnevne borbe v tovarnah in vaseh proti težkemu ipoložaju delavcev in kmetov, brez vsakdanjega boja za delne narodne zahteve (pravice do govorjenja, čitanja, petja v narodnem jeziku, pravice do slovenskih in hrvaških šol itd.). Slovenski in hrvaški komunisti iz Julijske Benečije se zaradi tega bore proti vsem takozvanim narodnim strankam, ki zanikajo vsakodnevni boj širokih mas, ki se stavijo na razpolago beograjskemu imperializmu in ita­ lijanskim demokratom, ki hočejo obdržati Slovence in Hrvate v sponah, obenem pa izjavljajo, da so se pripravljeni pridružiti vsaki stranki ali na- cionalno-revolucionarnemu gibanju, ki se bori za popolno osvoboditev Slo­ vencev in Hrvatov y Julijski Benečiji. Izjavo končujejo s parolami: »Dol s sramotnimi in krvavimi diktaturami Belgrada in Rima, živela osvoboditev in zedinjenje Slovencev in Hrvatov, živela nacionalna revolucija Slovencev in Hrvatov Julijske Benečije pod vodstvom proletariata in v tesni zvezi z revolucionarnim proletariatom Italije, živela delavsko:kmečka vlada«. Posebno ostro je na mariborski kongres reagiral »Giornale d'Italia«, ki je objavil prevod ustreznega poročila »Istre« z naslovom: »Nuovi gravis­ simi documenti della provocazione serba« (Novi najresnejši dokumenti srbske provokacije). V svojih člankih skušajo kompromitirati uradne ju­ goslovanske kroge, da so sodelovali pri kongresu, še zlasti srbske vojaške kroge.' Jugoslovanske oblasti so zaplenile tako številko »Istre«, ki poroča s kongresa, kot ono, ki navaja italijansko reakcijo.40 Napad na kongres je prišel tudi z druge strani. Antifašistični list »Giu­ stizia e libertà« govori o »slovanskem iredentizmu« in očita čoku, da je »Delo«, 1934, št. 10—11, str. 10. »Istra«, 1934, št. 38, str. 1. 96 ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 • 1979 • 1 ' zapustil demokratske pozicije in pozicije pravega antifašizma ter mu hudi izbiro ali z jugoslovanskimi nacionalisti ali z antifašisti.41 IV. Mariborski kongres je pomenil višek delovanja »Zveze jugoslovanskih emigrantov iz Julijske krajine«, z njim pa se je končalo obdobje njene rasti. Velik padec delovanja »Zveze« moremo še zlasti ugotoviti iz pisanja lista »Istra«, ki so ga v obdobju po letu 1934 jugoslovanske oblasti-zelo po­ gosto plenile. V listu ni več obsežnih poročil o delu direktorija, dejavnosti odsekov, ne več značilnih čokovih intervjujev. Znotraj »Zveze« je vse bolj prihajalo do izraza trenje med »staro strujo« na čelu s čokom in vodstvom »Zveze«, ki sta vedno bolj zapirala svoje delovanje pred pogledi večine emi­ grantov in med »mlado strujo«, ki je predstavljala vedno bolj močno opo­ zicijo proti čoku. Ta mlada napredna struja, ki je bila sicer prisotna tudi obdobju do leta 1934, <še zlasti v »Omladinskem svetu« in. nekaterih emi­ grantskih društvih, kot sta bila to npr. ljubljanski »Tabor« in »Mlada Soča«, je zdaj prihajala vedno bolj do izraza. Na padec delovanja »Zveze« so ti spori znotraj emigracije nedvomno močno vplivali, prav tako pa tudi večji pritisk jugoslovanskih oblasti, ki je bil posledica njihove politike pri­ bliževanja Italiji. ' »Mladi« so zahtevali jasnejšo idejno zasnovo »Zveze«, še zlasti pa so napadali centralistično jugoslovansko usmerjenost »starih«. Zavračali so jugoslovanski iredentizem in videli rešitev manjšinskega vprašanja v" na­ rodni samoodločbi. »Mladi« emigranti na Hrvaškem so se začeli razglašati za del hrvaškega naroda, podobno pa je bilo tudi v Sloveniji. »Istra« je mladim odstopala vedno več prostora, imeli so stalno »omladinsko« rubriko. Pri »starih« in »mladih« torej ni šlo za običajen boj generacij, ampak pred­ vsem za spopad idej. " . V tem obdobju se je še okrepila vloga lista »Istre«, ki je v dobi etiopske in španske vojne pod uredništvom »mladih« Ive Mihoviloviča (do 1936) in Toneta Peruška izražala napredno in protifašistično usmeritev. Ožji' krog vodstva na čelu s čokom je še vedno zagovarjal jugoslovanski centralizem kot garancijo" za obstoj močne države Jugoslavije, h kateri naj bi se v smi­ slu klasičnega iredentizma priključila Julijska krajina. »Mladi« pa so gle­ dali na rešitev vprašanja Julijske krajine v luči pravice do samoodločbe in začeli povezovati vprašanje rešitve tega vprašanja z vprašanjem rešitve narodnega vprašanja v Jugoslaviji.42 '"',. Zunanje delovanje »Zveze« je bilo kot že rečeno zelo okrnjeno. Pritisk jugoslovanskih oblasti se je med drugim poznal tudi v zmanjšanju držav­ nih subvencij. Po letu 1934 sta bila le dva kongresa' »Zveze« in to leta 1936 v Zagrebu in 1937 v Slavonskem brodu. Več jih jugoslovanske oblasti niso dovolile, pa tudi čokova struja sama se jih je bala, kerbi na njih lahko izgubila vodstvo »Zveze«. , Da so oblasti kongres leta 1935 prepovedale, je mogoče sklepati iz raz­ glasa vodstva »Zveze« pred zagrebškim kongresom, v katerem je rečeno, da je tokrat notranje ministrstvo dalo svoje načelno dovoljenje za ta kon­ gres.43 ..Ci 11 »Istra«, 1934, št. 43, str. 3. 42 Tone Peruško, »Slovensko primorje in Istra«, Beograd 1953, str. 163—164. « »Istra«, 1935, št. 33, str. 3. A. VOVKO: PRIMORSKI EMIGRANTI 1933—1940 97 Na kongres so se resno pripravljali, saj so vsa društva pozvali, naj poleg rednih statističnih poročil pošljejo tudi svoje želje in pripombe glede sprememb statuta »Odboru za reformo pravilnika« v Ljubljani, ki so ga sestavljali dr. čermelj, dr. Slavko Fornazarič, dr. Josip Dekleva, dr. Branko Verčon in Ivan Višnjevec. Predloge naj bi poslali do 20. avgusta, ker naj bi do konca avgusta komisija začela z delom. ; , '»Istra« je 2. oktobra 1936 objavila komentar pred kongresom.44 Rečeno jé, da po mariborskem kongresu emigracija ni, naredila kakega, močnejšega skupnega korakai da bi se slišal njen glas. Za to ni bilo prilike, prav tako pa kaj takega ni bilo mogoče iz »nekih formalnih razlogov«. Znotraj emi­ gracije naj bi se začeli kazati znaki vrenja. Prilike so bile ugodne za tiho cielo na publicističnem in propagandnem polju, priliv novih beguncev »AbeT sinčev« pa je postavil socialno vprašanje na prvo mesto.. Ti »Abesinci« naj bi bili eden glavnih vzrokov za spore predvsem y društvih v zahodnem, delu države, Tam sta.se'pojavili dve različni struji, od katerih je ena postavljala socialni problem pred političnega, druga pa naprej vztrajala na prvenstveno političnih problemih^ Abesinška vojna je po mnenju »Istre« pojačala poli­ tična stremljenja emigracij, saj je del pričakoval, da je to začetek konca fašistične Italije, »Abesinci«, pa so povzročili, da je končni cilj — borba za politično in ekonomsko osvoboditev Julijske krajine, prišel v drugi plan, ker naj bi večino svojih sil morali posvetiti rešitvi problema novih in starih brezposelnih emigrantov. Kot uspeha .pa navaja uvodnik izid čermeljeve knjige: »Life and Death Struggle of a National Minority« in ustanovitev agencije, ki,v nemščini in francoščini izdaja biltene o stanju manjšin v Italiji. .... Pisec uvodnika je prepričan, da bosta prišli na kongresu do izraza obe struji, do hujšega zaostrovanja pa naj ne bi prišlo, ker mora emigracija kot celota vzporedno delovati na političnem in socialnem področju. Kongres je bil 4. oktobra 1936 v Zagrebu.45 Po nekaj polemikah je po poročilu v »Istri« kongres prišel do.skupne platforme in sporazumno rešil sporna vprašanja. Po drugih podatkih ;pa je čok poskrbel, da so bili na kongresu v večini njegovi pristaši. Kongres je bil v dvorani »Obrtne zbor­ nice«, prisotnih pa je bilo 60delegatov z 78 polnomočji. že v soboto 3. okto­ bra je bila predkonferenca, na kateri so do pol dveh ponoči skušali uskla­ diti stališča. ...'... t čokovo poročilo je v »Istri« podano zelo skopo, rečeno je le, da je pri­ kazal razloge, zaradi katerih ni bilo kongresa prejšnje leto, nič pa niso na­ vedeni. O njih je mogoče sklepati le iz dodatnega pojasnila, da so tudi za zagrebški kongres postavljene neke omejitve, torej naj bi šlo za pritisk oblasti, čok navaja, da naj bi nekateri v zadnjem času ugovarjali ideološki plati gibanja. Omenja nevarnost vojne, in meni, da bi v takem primeru najbolj trpel »tisti narod«, za katerega se emigranti borijo in ki je veliko trpel v zadnji vojni. Od emigrantov ne zavisi, ali bo prišlo do = vojne, mo­ rajo pa biti pripravljeni, da jih dogodki ne bodo presenetili, kot so jih leta 1918, kajti ob morebitnih konferencah mora Evropa, vedeti za vprašanje Julijske krajine. Končal je s stalno ugotovitvijo, da od fašistične vlade ni mogoče pričakovati izboljšanja stanja v Julijski krajini. Iz poročila ni razen ponovitve znanega stališča stroge nevtralnosti emi­ grantov, ob političnih trenjih v Jugoslaviji mogoče ugotoviti nobenih dru­ gih političnih stališč, čok se je zadržal ob socialnih problemih, govoril o 44 »Istra«, 1936, št. 40, sir. 1. 43 »Istra«, 1936, št. 41, str. 1—2. 98 ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 . 1979 • 1 dobri volji in delu, pa tudi o neuspehih, za katere pa naj ne bi bilo krivo zvezno vodstvo, ki je po njegovih besedah naredilo vse, kar je moglo. Na­ glasu pa je potrebo po konkretni in dobronamerni kritiki. L »Zveza« je takò sodelovala pri sprejetju uredbe o zaposlovanju, ko so zahtevali poseben obzir dò delavcev iz Julijske krajine. Uredba ni bila ustrezna, ker so bile vmes razne težave, kot tudi mednarodne konvencije. Grozila je nevarnost, da bi emigrantje v državnih tovarnah, ki niso imeli jugoslovanskega državljanstva, izgubili delo. Naglasu je nujnost postavitve azilov za emigrante, omenil čermeljevo knjigo in biltene za inozemstvo, kolonizacijo in težave uprave »Zveze« zaradi številnih prošenj zasebnikov, ki jih še vedno pošiljajo direktno, čeprav je vodstvo večkrat opozorilo, da jih je treba pošiljati preko emigrantskih društev. Z novim pravilnikom bi dosegli večjo decentralizacijo uprave organizacije, tako da bi odgovorili ria kritike, ki so menile, da bi bito' delo lažje, če ne bi bilo vodstvo tako centra­ lizirano, čok omenja, da je državni svet odločil, da se uradnikom leta službe v sedanji Julijski krajini priznajo za grupo in napredovanje, pravni odsek »Zveze« pa se bori tudi za priznanje teh let za pokojnino. V debati je prišlo med drugim do izraza stremljenje, da bi se emigrant­ je približali domačemu prebivalstvu in ne bi več počeli stvari, ki ne bi bile simpatične večini Jugoslovanov; pri teh naj bi si pridobili čim večje simpa­ tije. Bili pa so tudi kritični glasovi, da so pomoči deležni samo tisti emi­ granti, ki imajo dobre zveze z dvorom, kot tudi očitki čoku, da zapravlja denar in osebno bogati.46 . V poročilu o delovanju društev je prikazano, da so v petih letih od 16 narastla na 39, zdaj pa se je število ustalilo. Obstoječa društva so zdaj imela 60 odsekov in postajala v očeh javnosti vedno bolj zastopniki emigrantskih mas. Teži se k izenačenju emigrantov z domačini glede osnovnih pravic, nekatera društva imajo že toliko upravnega dela, da ga ne zmorejo brez plačane administracije. Društva imajo poseben pomen zaradi svoje socialne akcije, zaradi katere je popolnoma upravičen obstoj enotnega emigrantske­ ga gibanja. Pojavil se je dodatni problem »Abesincev«, še zlasti v zimskih mesecih, vendar pa so vsaj v. večjih centrih uspeli rešiti problem njihove prehrane kljub izčrpanim fondom, ni pa bilo organizirane akcije za pomoč, uradne socialne ustanove niso imele razumevanja, še največ so storili od­ bori »Jugoslovanske Matice« v Splitu, Zagrebu in Ljubljani. Poročilo navaja, da je šlo ob začetku delovanja »Zveze« za socialne akcije nekaj 10.000 din, v prejšnjem letu pa preko 600.000. Nekateri emigranti so zlorabljali to po­ moč, ki je bila predvsem v hrani, nekaj prenočevanja, nemogoče pa je bilo vse potrebne preskrbeti z obleko. Treba je nadaljevati z gradnjo zavetišč, poleg že obstoječega »Taborovega« še na Sušaku, Jesenicah, v Zagrebu, Mariboru, Karlovcu, Slavonskem Brodu. Zaradi političnih razmer se je težišče dela v društvih premaknilo nâ kulturno-prosvetno polje, ker vedno bolj odpadajo manifestacije politič­ nega značaja. Kot na mariborskem kongresu so ugotovili, da upada delo­ vanje mladinskih odsekov, ker je težko vključevati otroke emigrantov v delo društev, prav tako pa ni več priliva mladih iz Julijske krajine. Tu gre bolj za mlade v pomenu fizične starosti, ne »mlade« struje. Dalje so ugoto­ vili, da je premajhen stik emigrantskih društev z domačimi organizacijami, ter da so spori v »Taboru« Ljubljana, »Istri« Zagreb in »Istri« Novi Sad precej zavirali njihovo uspešno delovanje. Meddruštvene spore naj bi zgla­ dili, obstojijo pa še med društvoma v Mariboru. Gradivo za .študijo dr. Milice Kacin-Wohinz iz rimskih arhivov. A. VOVKO: PRIMORSKI EMIGRANTI 1933—1940 99 Na koncu so poudarili, da bi bil težak udarec za. emigracij o, če ne bi več bilo emigrantskih društev. Posebno bi bili prizadeti brezposelni emi­ granti, ( ki bi bili tako prepuščeni nezainteresiranosti uradnih socialnih ustanov. Ob vseh vsiljenih omejitvah delovanja so bila ta društva edina središča zanimanja, dela in propagande za »našo zasužnjeno zemljo«. Izvolili_so novo vodstvo: predsednik: dr. čok, podpredsedniki: Juraj Mirkovič, dr. Ante Frlič, dr. Jože Dekleva, tajnik:. Ante Iveša, blagajnik: Zvonimir Blažić,, odborniki: Marjan Ferletič, Franc Gorkič, Marin Kralj," Marjan Janko, Josip Rakovšček, Matko Rojnič in Tone Peruško, ki je po novih pravilih »Zveze« postal kot urednik njenega glasila član zveznega vodstva, nadzorni odbor: predsednik Ivan Stari, ing. Ante Ružić, Miho Ki- rac, načelniki odsekov: publicistični :'Lavo čermelj, socialni: Anton Mladen, statistični: Fran Buie, organizacijsko-propagandni: Ivo Višnjevec, koloni­ zacijski: Lojze Peric, pravni: Albin Radikon. Načelnikom oddelkov je dal kongres pravico, da naknadno izberejo svoje člane, častno sodišče : dr. Ivo Milic, dr. Branko Vrčon, dr. Srečko Zuglia. Kot vidimo iz seznama, se je število podpredsednikov povečalo na tri, prav tako je večje število odbornikov.47 Nastal je hov pravni odsek, prav tako pa tudi častno, sodišče. Sicer pa je v sestavi direktorija novost, da je postal član vodstva »Zveze« urednik »Istre«, kar poudarja pomen tega lista. Edini znak aktivnosti »Zveze« pred naslednjim kongresom je bila reso­ lucija predsednikov emigrantskih društev in članov direktorija »Zveze« iz dravske banovine, ki so jo sprejeli na konferenci v Ljubljani 8. avgusta 1937.48 V tej resoluciji je rečeno, da tako »Zveza« kot tudi emigrantska društva še dalje ostajajo na nadstrankarskem stališču in,se v nobenem primeru ne vmešujejo v( spore strankarsko-političhega značaja. Naglasa, da, se ogromna večina emigrantov kljub težkim razmeram v svobodni domovini obnaša ne le korektno, ampak pohvalno. Emigrantov naj ne bi smatrali v Jugoslaviji za goste, ampak naj bi uživali iste pravice, čeprav nimajo vsi jugoslovanskega državljanstva, če to so, potem imajo pravico in dolžnost, da se uveljavljajo v političnem življenju, za kar pa emigrantska »Zveza« odklanja vsako odgovornost. Zato so neutemeljeni očitki na podlagi deja­ nja nekaterih emigrantskih posameznikov, ki povzročajo nestrpnost in so­ vraštvo proti primorskim Slovencem, pri čemer se pozablja, da tvorijo ti tretjino slovenskega naroda in zaslužijo zaradi svojega položaja največje sočustvovanje in ljubezen. •:--'.. Dalje pozivajo slovensko javnost in časopisje, naj se vzdržijo kakršne­ koli neutemeljene geste proti emigrantom, prav tako pa tudi posploševanja. Pozivajo vso slovensko in jugoslovansko javnost, naj zastavi vse sile za omi­ litev usode, »naših neosvobojenih bratov«, ki tvorijo predstražo za ohrani­ tev svobode še svobodnih članov »našega naroda«. Podpisani so čok, Juraj Mirkovič in Anton Mladen. ... . •"• Peti redni kongres »Zveze« je bil 31. oktobra 1937 v Slavonskem Brodu, na njem pa so obravnavali vsa organizacijska vprašanja in socialne proble­ me emigracije.49 Drugih vesti ni, objavljeno-je še zadnje izvoljeno vodstvo »Zveze«: predsednik: čok, podpredsedniki: Juraj Mirkovič (Beograd), Ante Iveša (Zagreb), Josip Dekleva (Ljubljana), blagajnik: Zvonko Blažić (Beo- « Tretji podpredsednik »Zveze« je postal dr. Jože Dekleva, nekdanji predsednik »Zveze mladinskih organizacij« na Tržaškem, ki je po letih zapora in konfinacije v Italiji leta 1934 prišel v Jugoslavijo. Prim. Lado Božič: Po primorskih emigrantskih kolovozih. Primorski dnevnik, Trst, 1976, št. 177, str. 6. « »Istra«, 1937, št. 36, str. 2. « »Istra«, 1937, št. 44, str. 1. 100 ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 • 1979 • 1- grad), tajnik dr.Mihovil Bramante (Beograd), odborniki: Fran Gorkič (Ljubljana), prof. Lojze Bizjak (Maribor), Dušan Tumpić (Zagreb), Miho Kirac (Sarajevo), Mijo Kos (Slavonski Brod),'dr. Srečko Mikuletič (Celje), Tone Peruško, publicistični odsek: dr. Lavo čermelj (Ljubljana), pravni: Albin Radikon (Beograd), organizacijsko-propagandni: dr. Branko Vrčon (Ljubljana), statistični: dr.AnteFrlič (Zagreb), ekonomski: Rudolf Golouh (Maribor), socialni: ing. Ante Ružić (Beograd), nadzorni odbor: Josip Mav­ ric (predsednik, Beograd), Ivan Debel j uh (Zagreb), Marino Kralj (Mari­ bor), častno sodišče: dr. Martin Klunić (Osijek), Fran Bai (Zagreb), dr. Ivo Mogorović (Zagreb). Objavah so le poročilo o delovanju lista »Istre«, ki je bilo predloženo kongresu. V njem je naglašen njen pomen kot glasila za objavo novic iz Julijske krajine, kot tudi njena vloga pri informiranju jugoslovanske in širše javnosti o tem. že dejstvo, da vsi drugi časopisi iz nje črpajo vesti iz Julijske krajine, upravičuje njen obstoj.50 Na tem kongresu je hotelo vodstvo »Zveze« s čokom na čelu doseči po­ trditev svoje linije in obsodbo odkritega političnega angažiranja napred­ nega dela emigracije in lista »Istra« glede'španske državljanske vojne ter obsodbo stališča zagrebške »Istre« in »Istrskega akademskega kluba« ob odkritju spomenika Evgenu Kumičiču v Zagrebu, ko je ta klub položil na spomenik venec s hrvaško zastavo.51. Večina delegatov se je izrekla za anti- fašistično linijo in odobravala postopek akademikov. Sprejeli so parolo, da se morajo emigranti iz Julijske krajine boriti proti fašizmu,' kjerkoli se pojavi. _. . , . ... - Kot smo ze omenili, v naslednjih letih ni bilo več kongresov »Zveze«. Težišče delovanja emigracije so prenesli v emigrantska društva, v katerih je prevzemala pobudo mlada struja. Ta društva so skupaj z listom »Istro« ostro napadala zbliževanje Jugoslavije in Italije, še posebej pa sporazum Stojadinovič-Ciano. Jugoslovanska oblast je na te proteste reagirala med drugim ta.ko, da je januarja 1938 razpustila »Klub primorskih akademi­ kov«.52 »Istra« je pozorno in s simpatijami spremljala boj Etiopcev proti Italijanom, pri tem pa je bila kar preveč optimistična in je napovedovala italijanski poraz. Spremljala je tudi državljansko vojno v Španiji, njene simpatije pa so bile seveda na republikanski strani. . , „ ., , . _; f Do odkritega spopada naprednih tokov v emigraciji z čokovo strujo v vodstvu »Zveze« je prišlo po sporazumu Cvetkovič-Maček. Vodstvo je udarilo po »Istri«, kjer je urednika Peruška-zamenjal" nekdanji urednik Ernest Radetič, ob čemer je splahnela prejšnja napredna politična angaži­ ranost. Zagrebško društvo »Istra« je na občnem zboru 19. marca 1939 zahtevalo, naj se emigracija vključi v gibanje slovenskega imhrvaškega naroda, »Zve­ za« pa naj poišče stike z narodnimi manjšinami v svetu, ki se borijo za svojo osvoboditev na demokratični osnovi. Opozicija proti vodstvu »Zveze« jev-Zagrebu ustanovila »Delovni odbor«, v Ljubljani pa »Mladinski.svet«. V Zagrebu so ustanovili »Zvezo istrskih društev iz Hrvaške«, izdelali pa so še načrt za ustanovitev dveh zvez, ene v Sloveniji, druge pa v Srbiji, vse pa naj bi bile združene v osrednjo zvezo. Na sestankih 5. novembra v Celju 50 Delegat ljubljanskega »Tabora« Lado Božič je predlagal sprejem resolucije, v kateri je bilo rečeno, da je primorsko vprašanje svetovno, mednarodno in da ga bo treba reševati v svetovnem merilu in s pravico primorskih ljudi do samoodločbe. Večina delegatov je resolucijo zavrnila. Prim. Lado Božič: Po primorskih... Primorski dnevnik, Trst, 1976, št. 181, str. 4. 51 Tone Peruško: Slovensko primorje in Istra, Beograd 1953, str. 164—165. 52 Lavo Cermelj: Med prvim in drugim tržaškim procesom, Ljubljana 1972, str. 93—94. A. VOVKO: PRIMORSKI EMIGRANTI 1933—1940 101 in 26. novembra v Ljubljani (oboje leta 1939) so skušali predstavniki »mla­ de« struje najti izhod iz krize »Zveze«. Bili so mnenja, da je treba sklicati kongres in »Zvezo« "reorganizirati. Sklenili so ustanoviti posebno revijo »Nasip«, že pred tem je 18! novembra »Istrska založniška zadruga« v Za­ grebu začela izdajati »Istraski glas«. Ta list je dobil od Novega leta 1940 posebno stran v slovenščini z naslovom »Primorski glas«. List je izhajal dvakrat mesečno in haglašal, da je glasilo opozicije proti vodstvu »Zveze« v Beogradu, glasilo »Zveze istrskih društev ria Hrvaškem« in novega gibaT nja med istrskimi Hrvati in primorskimi Slovenci: - . . . ;-. •Poleg te;»ločitve duhov« je treba omeniti tudi poskuse pomiritve'obeh struj, pri' čemer je bila zlasti aktivna novosadska »Istra«, ki jé pred tem tudi prestajala notranje spore;' kot tudi združevanje 'nekaterih emigrant­ skih ,društev,'tako že omenjene »Istre« 'z**»Orjëmom« iz istega kraja ter mariborskih^ »Jadrana« in »Nanosa« proti koncu obstoja »Zveze«.53 • • ' Septembra'1940 je jugoslovanska vlada po dolgotrajnem pritisku itali­ janskih oblasti razpustila »Zvezo« in vsa v njej včlanjena društva, "ne pa »Sedejevih družin«, čoka so že prej na'zahtevo nemškega poslanika konfi- nirali v Arandjelovcu, dolgoletni zvezni tajnik-Berto Rejec pa se je moral umakniti v ilegalo, ker je za njim policija izdala tiralico. Prepoved »Zveze« je pospešil govor dr.Lava čermelja v Podutiku, na prvo nedeljo'v septem­ bru, ko je društvo »Tabor« iz Ljubljane priredilo komemoracijo v spomin Bazoviških žrtev.54 Prenehala je izhajati tudi »Istra«; ki. jo,je leta 1940 vod­ stvo »Zveze« kupilo od konzorcija, ki jo je do takrat izdajal. Na koncu velja poudariti, da je bilo delovanje »Zveze Jugoslovanskih emigrantov iz Julijske krajine« v celoti gledano pozitivno. V prvi vrsti mo­ ramo podčrtati njeno protifašistično usmerjenost, in borbo za pravično re­ šitev vprašanja Julijske krajine, kljub temu pa si je vodstvo »Zveze« to rešitev predstavljajo kot priključitev tega ozemlja k stari Jugoslaviji. Na- slanjanje »stare struje« v »Zvezi« na centralistično jugoslovansko državo in naglašanje jugoslovanstva moremo delno razložiti kot izraz tradicionalne jugoslovanske .usmeritve Slovencev in Hrvatov iz Julijske krajine, deloma kot izraz prepričanja, da je močna jugoslovanska država edino upanje za slovensko, in hrvaško manjšino v Italiji. Seveda pa je šlo pri tem tudi za čisto taktične 'poteze, saj'bi si, »Zveza« s kakšno drugačno politiko še bolj zagrenila življenje v Jugoslaviji. Kljub neprestanim .italijanskim pritiskom so jugoslovanske oblasti tako do leta 1940 v večji ali manjši meri dopuščale delovanje emigrantskih organizacij. Poleg političnega velja opozoriti tudi na druge oblike delovanja »Zveze«. Emigrantom, ki so pribežali v Jugoslavijo, je pomagala po svojih močeh, pri čemer moramo upoštevati, da so bila to leta svetovne gospodarske krize. Delovala je tudi na publicističnem, propagandnem in kulturnem področju ter si prizadevala seznanjati jugoslovansko in širšo javnost z razmerami v Julijski krajini. 51 Tone Peruško: Slovensko primorje in Istra, Beograd 1953, str. 165—166. 54 Lavo Cermelj: Med prvim in drugim tržaškim procesom, Ljubljana 1972, str. 90—97. 102 ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 ~1979 • I ••-•'• 'Riassunto '*' L'ATTIVITÀ DELLA »LEGA EMIGRATI JUGOSLAVI DELLA VENEZIA GIULIA« NEGLI ANNI 1933—1940 • Una rassegna degli sviluppi della questione degli emigrati sloveni e croati ri­ parati dall'Italia in Jugoslavia nel periodo fra le due guerre mondiali è già stata trattata a parte. E così pure abbiamo già presentato l'evoluzione delle due prin­ cipali loro organizzazioni, l'»Orjem« e la »Lega emigrati jugoslavi della Venezia Giulia« (Zveza jugoslovanskih emigrantov iz Julijske Krajine) dalla, loro fonda­ zione nel 1931 al congresso lubianese del 1933. ' •Qui si vuole presentare una rassegna dell'attività della »Lega« dalla istituzione al suo scioglimento (1940). Il congresso di Ljubljana e più ancora quello di Maribor sono all'insegna della netta prevalenza della concezione irredentista di una solu­ zione" della questione giuliana con l'annessione di queste terre alla Jugoslavia. Soluzione caldeggiata dalla' corrente dei; '»vecchi« con alla testa ' il presidente dell'organizzazione dott. Ivan Marija Čok. Dopo il congresso marburghese, che segnò l'apice dell'attività della »Lega«, si andò sempre più affermando la corrente progressista dei »giovani« favorevoli a una soluzione della questione delle mino­ ranze slovena è croata in Italia ispirata ài principio dell'autodeterminazione delle popolazioni. Gli attriti ins'orti fra le due correnti ostacolarono non poco l'attività della »Lega« ma in senso franante agì'pure la politica delle autorità • jugoslave mirante a un riavvicinamento all'Italia. Espressione di tale politica, fu tra l'altro l'accordo Stojadinovié, — Ciano nonché lo scioglimento, nel 1940, della »Lega« e delle organizzazioni di emigrati che le facevano capo.,. Nella rassegna ci soffermiamo sui già citati congressi di Ljubljana e Maribor nonché su quelli'di. Zagabria (1936) e Slavonski Brod (1937), l'ultimo convocato dalla »Lega«. Viene trattata inoltre l'attività del direttorio e delle sue sezioni, attività dopo il 1934 in, forte regresso. L'»Istra« (Istria),-l'organo della »Lega« che fino'a quell'anno riferisce ampiamente sull'attività, degli' organismi .dell'associa­ zione; successivamente non ne scrive quasi più. Proprio l'»Istra«, specie per merito dei redattori Ive Mihovilović e Tone Perušek, s'era dimostrata particolarmente sensibile alle istanze dei »giovani«. . . '- - ' * Peculiare del periodo successivo ah 1934 il maggior afflusso degli emigrati in seguito all'aggressione .italiana all'Etiopia. Gli sloveni e croati sfuggiti con l'esilio al servizio nell'esercito italiano furono detti »abissini«. Col loro arrivo si acuirono peraltro ulteriormente le condizioni sociali degli emigrati. - Sulla scorta della' letteratura in oggetto sono illustrati gli sforzi dei »giovani« volti a trasformare le strutture della »Lega« da articolarsi, nei loro intenti, in unità dislocate in Croazia, Slovenia e Serbia nonché il loro impegno nel campo dell'attività pubblicistica. Per un'ulteriore disamina del periodo in oggetto le future ricerche dovrebbero avvalersi di nuove fonti di cui non poche; a quanto ci risulta, sono'reperibili negli archivi romani. • ' - '•