Za poduk in kratek čas. Zakleti vran. (Pripovedka iz Slov. Gorie.) Miliki in Milanu je draga matnica umrla in oČe se oženi drugič. Ne srečno; žena je bila okrutna mačeha za imenovana otroka. V jutru za rano sta morala vstajati. Miliko še je nekako bolj čislala, ker je laže vstajala; a tem bolj je Milana sovražila, ker je rad poležaval še potem, kar ga je klicala in dramila. Neko jutro še pa pride mati zaraneje, kakor navadno in Milana pokliče. Vsa razjarjena mu reče: ,,Hudobni vran, vstaiii !" Ko mati to izgovori, vzleti iz postelje vran in vzfrči proti ribniku, kjer je Milika, sestrica njegova, že prala. Vedno je okolo Milike letal, a ona vzame šibo in ga hoče odgnati. Vran je dejal: ,,Ljuba sestrica, ne odganjaj me!" Tako se trikrat zgodi. Miliki se to čudno dozdeva in ga praša, kaj tukaj išče? Odgovori: nTvoj bratec, Milan sem, najina huda mačelia me je v vrana zaklela, a lahko me rešiš, ako dvajset let moh-iš ter nijedne besedice ne zineš, drugače je vse zastonj". Milika mu obljubi, da ga hoče rešiti, ker ga rada ima kot ljubega bratca. Sedaj zapusti dom, kjer ji je bila zibelka tekla; kjer je slišala prve besede ter ae poda v nepoznani svet. Po dolgem hodu pride do velikega grada. Tamkej jo vzamejo v službo kot mutasto dekle, da jim gosi in drugo perutnino pase. Milika je bila vesela in srečna, vse se ji je dobro izteklo; gosi, pure in druga perutnina je bila odslej veliko lepša — tako, da je vsaki, ki jo je videl, že sline požiral. Grospej se dekle s tem jako prikupi in obdrži še jo dalje. Drugo leto je postala svinjarica, a tretje leto dobi čast ključarice. Grraščakinja je pa imela sina, ki Miliko od dne do dne raje vidi. Večkrat je dejal: škoda dekleta, da je mutasta, vendar pa še jo vzamen za ženo; samo materi si se upam o tem kaj ziniti. Njegova mati je pa bila jednakih misli, a sina ne upa k temu siliti. Konečno se oba ohrabrita in si razložita želje svoje. Sin je bil sklepa matere silno vesel. Milika je toraj postala žena bogatega grašča^ka. čez pol leta se vname huda vojska, katere se mora tudi Milikin mož vdeležiti. Zalostno je bilo slovo. Med tem, ko se vojska nadaljuje, dobila je Milka od rojenio zalega fantiča. Ko ga pa prines6 od sv. krsta, prifrči — vran in v veliko žalostMilke novorojenika odnese. Domii pride graščak a njegova mati mu takoj razloži, kaj se je zgodilo. Ni se jezil, da-si ga ja bolelo. Jednako se še dvakrat zgodi! Milka je srečno živela že dvajset let na graščini. V grad pridejo neki dan trije zali mladenči. Postrežejo jim, a na okno pri leti vran in jame po šipah kljuvati. Graščak ga namerjava ustreliti, a vrau zaječi: ,,Ne, pusti me!" V tem hipu pa Milka spregovori in mahoma razprši na vse strani tudi vranu perje, ter v hišo pride Milkia dragi brat — Milan. Sestri je dejal: ,,Draga sestrica, srečna, da si me rešila, a srečen tudi jaz. Hvala ti tisočera! Tukaj ti trije mladenči — ti so tvoji dragi sini. Jaz sem jih kot vran vzel, ali lepo sem skrbel za-nje. Brez tega bi še za-me ue bilo rešenja. Dolgo so se potem veselili pri polni mizi čudne rešitve in so si razlagali tudi osodo okrutne mačehe. A. V. Smešnica 8. ,,Grospod". vpraša novak, ngospod razvodnik, ali vam smem pouuditi smodko?" nNajprej", zarohni nad njim razvodnik, ^najprej Ti povem; da si odvadi vse prazae besede pri vojakih, niso na mestu. Se ve, ne le ponuditi, tudi dati jih smeš".