SVOBODA (SE) TISKA str. 2 SKUR SAM RUS GRATO str. 6 ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 25. marca 1993 • Leto III, št. 6 POGOVOR O GOSPODARSKEM RAZVOJU PORABJA SKLENJENI PRVI DOGOVORI O SODELOVANJU Ob predstavljanju letošnjega Slovenskega koledarja smo si sposodili navedek iz uvodnika, v katerem je predsednik Slovenije Milan Kučan tudi zapisal: "Dragi Porabci, med pomembnimi nalogami Slovenije in Madžarske je gospodarski razvoj regij, kjer živita manjšini. V nekdanjih razmerah bolj ali manj zaprte in kontrolirane meje sta bila Porabje in Prekmurje na obrobju interesov in razvojnih ambicij tako Slovenije kot Madžarske. Sedaj pa so nastopili drugačni časi. " So res drugačni časi, je matična Slovenija spremenila svoj odnos do Porabja, kar se tiče gospodarskega razvoja tega dobesedno nerazvitega območja, ki se spopada z vsemi tegobami preteklosti in sedanjosti? Še tako dobronameren opazovalec razmer v Porabju in Sloveniji ne more izreči pohvalne ocene, kajti matična država ostaja do svoje manjšine skoraj enako neprizadeta in hladna, kot v prejšnjih časih. Trudi se Prekmurje, te razmere poskuša spremeniti Območna gospodarska zbornica iz Murske Sobote, ki skupaj z Zvezo Slovencev, občino Monošter pa tudi z vodstvom Železne županije išče možnosti in poti, kako nadomestiti zamujeno, s čim vdihniti nekoliko več svežega zraka v zatohlo in neprijazno gospodarsko ozračje v Porabju. Pretiravamo? Na pogo- voru zainteresiranih podjetnikov Porabja in Pomurja v Monoštru je bilo rečeno, da stopnja brezposelnosti presega dvanajst odstotkov, da je pri šestdesetih do sedemdeseth odstotkih narodnostnih družin vsaj en član brezposeln, ker industrija v Monoštru, kolikor je je, neustavljivo propada. Plansko gospodarstvo, delitev proizvodnje v nekdanjem socialističnem svetu vzhodne Evrope, kaže zobe, ki izpadajo, prizadevajo ljudi, ne glede na narodnostno pripadnost. Tkalnica svile je v stečaju, enako pa je usojeno tovarni kos, kaj več pa pravzaprav ni. General Motors sicer uspešno dela, sodobni av- tomobili, ki jih izdelujejo v Monoštru, že vozijo po evropskih cestah, gospodarske razmere pa se s to tovarno niso bistveno popravile. Res je, kot ugotavljajo, da najverjetneje še zdaj ne bi mogli tako preprosto telefonirati na vse konce sveta, če ne bi bilo avtomobilske industrije, pa tudi sicer njen vpliv na urejanje infrastrukture ni zanemarljiv. T oda Porabci so brez dela, novih dejavnosti in programov je premalo, zato je sleherna pobuda sprejeta z odprtimi rokami. Na že omenjenem pogovoru je bilo dogovorjenih kar nekaj poslov, za katere smemo pričakovati, da jih bodo njihovi nosilci izpeljali. Tako v lesno predelovalni industriji, gradbeništvu, kovinski predelavi in še zlasti v sadjarstvu in vrtnarstvu. Ne kaže naštevati podjetij in podjetnikov, ki so navezali stike in sklenili, da se bodo o konkretnih poslih pogovarjali v teh dneh, poudariti velja, da je prvo srečanje podjetnikov vsekakor uspelo. Toda podjetnikov je med porabskimi Slovenci za zdaj premalo. Govorimo lahko o enem, o Laciju Domiterju, ki se že lep čas ukvarja s kovinsko galanterijo, sodeluje z Mursko Soboto in podjetji in podjetniki iz Avstrije. Uspešen posel je sklenil tudi z avtomobilsko tovarno, dogovarja pa se s soboškima Agroservisom in Bliskom. V Monoštru lahko srečamo tudi nekaj ambicioznih trgovcev, porabskih Slovencev, ki so začeli zelo skromno, zdaj pa svojo dejavnost uspešno širijo. Tudi po zaslugi vse večjega obiska iz Prekmurja, pa seveda kupcev iz sosednjih avstrijskih krajev. Vendar so to šele prvi koraki v bogatejši razvoj zasebne pobude, ki je zaenkrat še daleč od tega, da bi spreminjala gospodarsko, socialno in še kakšno podobo krajev ob meji. Nihče na pogovoru v Monoštru ni rekel, naj nekdo iz Slovenije prinese denar na pladnju in milijone podari porabskim Slovencem. Toda grenkoba in trpkost v ustih vseeno je in ostane, če se nihče ne zgane v Ljubljani, od gospodarske zbornice, banke in še koga. Kajti tudi prekmurski podjetniki in podjetja ravno ne cvetijo s svojimi dejavnostmi, zato bi bila pomoč države Slovenije še kako potrebna. Seveda na zdravi osnovi, v iskanju različnih programov, prilagojenih porabskim razmeram, ko lahko obrat z dvajset ali trideset zaposlenimi popolnoma spremeni razmere v kraju. Možnosti je nešteto, od tistih, ki smo jih omenjali, pa do vseh vrst turizma in še česa, o čemer morajo pravzaprav razmišljati poklicani. Doslej se ravno utrudili niso, zlasti ne oni tam dalje od Murske Sobote. eR 2 SVOBODA (SE) TISKA Marčna revolucija na Madžarskem se je I. 1848 začela z natisom peticije v 12 točkah. Prva v vrsti je bila zahteva po svobodi tiska. Ko so mladi revolucionarji prispeli v tiskarno in povedali solastniku Landarerju, kaj želijo, je ta rekel: "Gospoda, temu, žal, brez cenzorjevega žiga ne morem ustreči... Vendar če bi me k temu prisilili, to pa bi bilo nekaj drugega, " in je pomežiknil mladim in so začeli tiskati omenjeno zadevo. Zdaj, ko so bile po vsej Madžarski proslave 145. obletnice tega veličastnega dogodka, so se kar vsi govorniki - bodisi tisti na vladni strani ali oni v opoziciji - kaj radi sklicevali na to prvo točko, namreč na svobodo tiska. Opozicionalci pravijo, da je s strani oblasti vse večja skušnjava, da bi zatrli svobodo tiska. Možaki na oblasti pa vse bolj vztrajno ponavljajo, da še nikoli ni bilo take svobode tiska na Madžarskem kot ravno zdaj. Samo dva momenta s tem v zvezi. Če pojmujejo tisk v najožjem pomenu besede, če mislimo na tisto, kar je tiskano, torej na časopisje, potem bi z določenimi zadržki lahko rekli, da je svoboda tiska. Večina madžarskih časopisov je namreč v zasebni, večinoma tuji (nemški, angleški, francoski) lasti. Za kapitaliste pa je bolj važno, da se "maže" kot pa da se laže. Enostavno zaradi tega, ker ljudje niso pripravljeni dajati denarja za časopise, polne laži. Zato je bilo - s pomočjo državnega denarja različnega izvora - ustanovljenih nekaj provladnih časopisov. Pri teh zaradi interesa novinarjev ne moremo govoriti o svobodi tiska. Gre seveda za samocenzuro kot v lepih starih časih. Po večletnem medijskem cirkusu je vlada praktično podjarmila tako centralno televizijo kot tudi osrednji radio. Še pred prazniki je novinar najbolj popularnega neodvisnega državnega dnevnika na Madžarskem želel narediti prispevek s študenti različnih fakultet v Budimpešti - kaj zanje pomeni ta praznik in taki pojmi kot domovina, madžarstvo, svoboda tiska itd. Obrnil se je na svoje številne znance, na univerzitetne profesorje, da bi mu priskrbeli nekaj brihtnih študentov. Kmalu potem je dobival vrsto obžalovalnih telefonov. Češ, da študentje nočejo nastopati v javnosti. Po pretirano dolgem organizacijskem delu mu je vseeno uspelo, da je dobil nekaj fantov. Pogovarjali so se v neki odročni, zakajeni gostilnici. Postavili pa so pogoje, da se njihova imena konkretno ne bodo omenjala in da bodo na koncu cenzurirali prispevek itd. Ker je baje hudičevo treba paziti s profesorji. Enemu to ni všeč, drugemu ono, ta je pristaš te politične struje, oni neke druge, in da sploh ne govorijo, kaj bo po končanem študiju, kako bodo našli službe s takim "političnim ozadjem" v milijonskem morju brezposelnih?... Dolgoletni, izkušeni kolega je seveda rekel, hvala fantje, tega cenzorstva ob obletnici marčne revolucije se pa res ne bomo šli... Kaj pa svoboda tiska? Fr. M. POUK SLOVENSKEGA JEZIKA -MALO DRUGAČE Pouk slovenskega jezika v porabskih osnovnih šolah mora postati sodoben in zanimiv, privlačen za učitelje in učence. Otresti se je potrebno vseh uniformiranih, togih in zastarelih metod, iskati nove, sodobne rešitve. To je bila vodilna misel seminarja -pedagoške delavnice za osnovnošolske učitelje slovenskega jezika. Seminar je potekal 12. marca v Monoštru, v dvorani Zveze Slovencev. Vodili sta ga Ivanka Bratkovič, pedagoginja, in Olga Pavšič, slavistka, obe iz lendavske osnovne šole. V kratkem uvodu sta predstavili pomen komunikativnega pristopa pri pouku jezika v sodobni osnovni šoli. Komunikacija je znanstvena disciplina, ki proučuje vsebine in strukture komuniciranja v vseh oblikah. Strokovni izraz komunikacija izvira iz lat. besede communicare, kar pomeni napraviti skupno, deliti kaj s kom, sporočiti /sporočati, priobčiti, biti v medsebojni zvezi, biti spojen. Jezik in pisava sta elementa komunikacije, nosilca in posredovalca znanj, izkušenj; komunikacija pa je pravzaprav izmenjava znakov, oziroma proces, pri katerem prihaja do izmenjave znakov, njen cilj pa je posredovanje informacij -znanj in izkušenj. Prav to posredovanje pa je v šoli mnogokrat oteženo zaradi neprimernih metod dela, neprilagojenih učnih programov in pomanjkanja učiteljeve kreativnosti. Sodobna šola daje velik poudarek motivacijskim igram, ki lahko bistveno popestrijo pouk jezika, razvijajo jezikovne spretnosti, bogatijo besedni zaklad in dajejo tako učencem kot učiteljem neomejene ustvarjalne možnosti. Največ časa pa smo na seminarju namenili aktiv- nemu delu, pedagoški delavnici. Udeleženci so se praktično spoznavali z različnimi igrami, ki naj postanejo del jezikovnega pouka, spodbujajo učence k aktivnemu delu v razredu. Igre so lahko zelo različne; uporabimo jih pri podajanju nove učne snovi ali pri utrjevanju. Vedno pa si moramo zastaviti dosegljiv cilj. Udeleženci seminarja, prav vsi učitelji slovenskega jezika s porabskih šol so prišli, kar je vsekakor pohvalno, so se aktivno vključili v delo in upam ter toplo priporočam, da se bo kaj tega, kar je bilo povedanega in praktično posredovanega na seminarju, pojavilo tudi v gornjeseniških, števanovskih in monoštrskih učilnicah. Uvajanje zanimivih novosti bi zbudilo pri učencih vsekakor večje zanimanje za slovenski jezik in učitelji se ne bi več srečevali s perečim problemom - pasivnostjo ter nezainteresiranostjo učencev za učenje slovenščine. Ob koncu pa smo spregovorili še o nekaterih pomembnih skupnih nalogah, ki nas čakajo v prihodnosti. V prvi vrsti je to priprava novega, sodobnega učnega načrta za slovenski jezik; pomembno pa je tudi razmišljanje o širitvi dvojezičnega pouka pri nejezikovnih predmetih, iskanje primernih rešitev za ta pouk. Razgovori z odgovornimi tako na madžarski kot na slovenski strani že potekajo, upamo lahko samo, da bodo vsestransko uspešni. Zdaj ko so podpisani vsi pomembni meddržavni sporazumi za to področje, resnično ne bi smelo biti nobenih ovir. Petkovo popoldne v Monoštru je bilo zanimivo in poučno za vse udeležence. Takih srečanj bo seveda še več. Iskreno pa se zahvaljujem Zvezi Slovencev za vsestransko pomoč in pokroviteljstvo pri izvedbi seminarja. Valerija Perger Spremljajte televizijsko oddajo SLOVENSKI UTRINKI vsako drugo soboto ob 11. 10 na 2. programu madžarske televizije. Naslednja oddaja bo 27. marca Porabje, 25. marca 1993 3 KA JE NAUVOGA V ANDOVCA? Najmanjša ves je v Porabji. Malo več je kak šestdeset lüdi živé tü. Nad tejmi je že največ starejšo lüstvo, zato ka mladina v Varaš de. Če kaj leko deja za ves, te tau Zdaj trbej naprajti, zato ka sletkar že leko, ka časnau baude. Vesi je velka pomauč, ka se že ne drži k Števanovce. Etak je leko dobila svojga župana tü, steri je iz Andovce. Te župan je Jožef Tenczel. Tak nam je gučo o deli pa o vesi. 'Ka smo lani steli naprajti, tisto smotanaprajli. Vodovod je kreda pa meja je lani tü bila oprejta. Letos že bola težko bau. Od krčme vö do meje ščemo paut naprajti. Zato, če sé meja opre za kakšen den, te z autoni nede se trbelo po blati voziti. Na tau smo od vlade dobili pejnaze, dapa eške etak tü sploj dosta pride vesi. Kak so nam naprej vözračunali, 23. miliona forintov de koštala ta paut. Od tauga ves 30 procentov mora stati. Tau je kaulak sedem milionov forintov, ka bi ves štja itak nej vejdla vöplačati. Zato smo si tak mislili, ka paut malo bola na vauski napravimo, kak so tau nam naprej spisali, pa te pejnaze paršparamo. Sedam mejtarov šurko paut nam tanta nej trbej. Dojda, če dva autona mesto mata, eden par drudjin. Če se ta paut napravi, te kleta pa drudja dvej poti napravimo. Letos ranč tak kak lani večkrat ščemo mejo oprejti. Če vse de dobro šlau, te šestkrat. Najprvin 19. marciuša. Leko ka tau leto do vlekli telefon tü. Tridvajsti ramov je v vesi pa nad tejmi daset iž prosi telefon. Tau je, tak mislim, ka zavulé dosta, zato ka zvekšoga starejšo lüstvo žive tü. Tau bi bilau letos, če se posreči. " Djestou taši v vesi, steri so brezi dela? 'Trdje so brezi dela. Nad tejmi je biu Miška Moldovan tü. Zdaj on že nej brezi dela, zato ka ves ma je dala delo. Gde de sé paut redla, tam teren parpravla. Drudjim tü probam nikšo delo ziskati tü v vesi. Zato, ka če koma tü damo delo, te 90 procentov plače vlada da. Na kratke cajte je že Večkrat bilau delo. Pri granici je trbelo seča vöpucati. Najprvin je nej bilau lüstvo, eške dja sam mogo nutrastanti. Sletkar, gda sam že vözmero, te bi že bilau lüstvo, dapa te že časnau bilau. Tau delo letos tü baude. Vözpišem na tablo, ka sé leko glasi, dapa nej bi bilau poštano, če bi se Zdaj nekak glaso na tisto mesto, ka je lani drugi vöspuco. Zato, ka lani velko trnja bilau, letos pa skur s kusauv leko vösčisti. Brigamo se s tistimi tü, steri so v penziji, nej samo s tistimi, steri so brezi dela. V krajini nin ne dobio telko pomauči - brodim na pejnaze - kak tü v Andovca. Dvakart so dobili pejnaze, gda jim je na vodovod nutra tarbelo plačati. Tam, gde sta par ed-noma rama dva v penziji, tam jim je eške ostalo tü. Pomagamo jim pri hrani (élelmezés) tü. Tak, ka oni tü ne morajo prajti nikanej. Istino, ka je mala ves, dapa pejnezdje zato taodidajo. V Števnovca plačöjvamo na otroški vrtec, na šaulo pa na tabor. Od tabora polonja se k Andovčanarom drži. Števanovski samoupravni organ brezi tistoga, ka bi nas pito, ne more ga nej odati pa nej vödati. Istino, če kaj popravlati trbej, te mi polonja vöplačamo. Če asak mamo vleta, gda pridejo mlajši, te tistoma polonja je našo. Lani je 260 djezero forintov aska bilau. Tauma aska polonja mo dja proso, aj vöplačajo nam Andovčanarom. " Če tau ščemo, aj v vesi ostane lüstvo, te trbej mladino tü zdržati. Kak pomaga ves mladino? Ka jim ponöja, aj tü ostanejo? "Ves je na tejn, aj mlaina tü ostane. Tak smo si vözmislili, če stoj mladi tü v Andovca šče zidati, te ma staudjezero forintov dama, ka nej trbej nazaj plačati. Stau djezero forintov pa brezobrestno (kamatmentesen) dobi. Pa na tau šča te mesto, parcelo ma tü damo za šenki, kama de zido. " Dvej leta sta že župan, kak cenite te čas? "Tak Vidim, ka velke napake (hibákat) sam nej napravo. Stokoli je prišo k meni, vsakšoma sam pomago, ka sam mogo. Bilau tak, ka edna stara žena batežna gratala pa dja sam ji kravo gnau doladati. Gvüšno, ka bijo takši človak, steroma sé je kaj nej vidlo. Tau je tak, če stoj ednoma kaj dobro včini, te drugoma se ne vidi. Sto z lüstvom ma delo, tisti tau leko čaka. Tak mislim, ka sé ednoma župana s takšim nej slobaudno spravlati. Dja sam nikdar nej Sto župan biti. Samo zato sam tau prejk-vzeu, aj ves ma vodovod pa s se puštije napravijo. " Kak se poznate (počutite) v stauca župana? "Verica, Andovci pa Števanovci eno notarstvo majo. Urad mamo v Števanovca. Dja tak vidim, ka se z menov tam v Števanovca ne brigajo tak kak s števanovskim županom. Tak poznam, ka furt prvi so Števanuvčardje pa te pridemo mi. Leko ka zato, ka dja narejtke Odim tam, ka delam pa nejmam zavulé cajta. Dobro bi bilau, če vsi trgé župange bi se gnako šteli. " Bijo takši trenutek (pillanat), gda ste si tak mislili, ka za tau je vrejdno župan biti? "Dostakrat. Gda so vodovod prejkdau. Ali gda sam koma kaj tanapravo, pa potistim prišo k meni pa mi Zavalo. Baukše mi je spadnilo, kak če bi z zraka pej-nazdje spadnili pred mé. -KH- PISMO IZ SOBOTE SPRTOLETJE JE ŽE PÁ MED NAMI Takjetao, ka vse, ka se okouli vrti, palik pride nazaj na isto mesto. Kak je moj pajdaš napiso: istoga ipa, kakvkraj ideš, tö nekam bliže ideš. Tak, Zdaj zima ide vkraj, ka je že sprtoletje med nami. Ali vseeno, zima palikjde prouti nam, tak ka moj pajdaš rejsan prav ma. Že pa malo preveč na filozofski vličem, pa sam o tom sploj nej mislo pisati, kak kaj ide pa odide. Sprtoletje ali pomlad, kak mi na Slavskom pravimo, je tista stvar, ka me té dni najbole muči pa mi ne da spati. Pomlad, kak že njeno ime povej, je letni čas, gda je vse mlado ali pa se vse mlado napravi, ka je ške Včeraj bilou zaspano pa nej za nikšen nüc. Zemla se na nouvo zbidi, po drejvaj začajo tečti živlenski sokovi, vtič si najde lübico, mačke so že breje, sunce, ka je za vse tou krivo, nam čedale bole svejti, z decov je kumaj ladati, tošlini se praznijo, ka trbej nouvi gvant küpiti, vino v bečkaj se zača vlačiti, povojeno mesou pod strejov ciditi, ribe vö z vode skačejo, tisti, ka so ške nej meli cajta, se pa zdaj gvüšno zalübijo. Tak je tou, cejlomi živomi svejti se midi, ka bi zgrabo živlenje, stero je med zimov bole mejralo, kak pa živelo. Kak naj zdaj ge normalno odim po tom svejti v tom cajti, kak se za resnoga človeka šika, če pa mene ta pomlad tö tak ta meče. Meni je že davno gratalo jasno, ka ge tü sebi nemrem nika pomagati. Kak se naj ge sam vkraj držim, če pa vse okouli mene raste, popejvle, se rado ma pa lejče. Tomi se nemrem oprejti. Moja tašča Regina, trno čedna ženska, mi skouz pravi, ka bi pa ge v mojij lejtaj že leko znao, ka bi mogo malo paziti na tao, ka delam. Dapa, ne delam nika takšoga, ka lidje ne bi delali. Malo bole mi paše pivo piti, malo več lejčem okouli, malo bole sam medlouven, gda gor stanem, malo menje delam, malo menje spim, dosta več gučim, malo menje gem pa dosta bole sam zalübleni. Če vam vöovadim, ka sam zalübleni samo v svojo ženo, ne vem, če bi takšo vrvali. Tü si ge nemrem kaj pomagati. Je pa tak, ka ste ženske spomladi nekak nači lepše kak vači. Pa če zdaj tao človek vküp pobere, noura pomladna krv, pa bole lejpe ženske, kak nači, kak tej človek ne bi biu zalübleni malo bole, kak normalno. Ške dobro ka moja tašča Regina, trno čedna ženska, ne vidi tak daleč notri v mené. Če bi znala, ka meni pomlad nouro krv dela, sam gvüšen, ka bi probala pomlad doj staviti. Moja žena, ka me dosta bole pozna, dobro zna, kak je z menov v tej cajtaj. Pa sé nika ne sekejra. Dobro zna, ka med zalübleni biti pa med tem, ka bi ge kakšo drügo žensko najšo, telko cajta preteče, ka pomlad miné pa sam te že palik tekšen, kakšnoga me moja tašča Regina, trno čedna ženska, ma najrajši. Tö vači ne bi mejla straja. Ške dobro poumni, kak sam biu naopačen, gda sam okouli njene (h)čerke odo. Kumaj te sam jo vüpo za rokou prijeti, gda se njoj je idnouk vzimi na lejdi poškalilo. Pa če povem po istino, ške te je una mené zgrabila, ka je majutala z rokami pa iskala kaj, gde se lejko zgrabi, ka ne bi spadnola. Tak, vidte, mo Zdaj tri mejsece odo tam bole pod oblakami, nika sé nemo sekejro, gledo mo ženski svejt pa Čako, ka drügo leto pa sprtolejt blüzi pride. MIKI Porabje, 25. marca 1993 4 OD SLOVENIJE.. IZBOLJŠANJE ODNOSOV S HRVAŠKO V zadnjih dneh je prišlo do številnih slovensko-hrvaških stikov. Pogajanja med strokovnjaki in posameznimi ministrstvi obeh držav, o mejah, gospodarskem sodelovanju, zdravstvenem in pokojninskem zavarovanju naj bi prišla tako daleč, da lahko kmalu pričakujemo podpis dela meddržavnih sporazumov. Strokovnjaki, ki se ukvarjajo z mejo, so se doslej dogovorili o štirih od skupaj enajstih sektorjev, na katere je razdeljena meja med Slovenijo in Hrvaško. 291 MILIJARD TOLARJEV Slovenska vlada je po dolgotrajnem usklajevanju in doseženem konsenzu med ministrstvi vendarle poslala v parlament osnutek proračuna za letošnje leto. Tekoči izdatki tako naj ne bi presegli 291 milijard tolarjev. Kljub temu da še vedno ni znano, koliko bo dobilo posamezno ministrstvo, pa se nekateri ministri že oglašajo v javnosti. Obrambni minister Janez Janša je povedal, da je njegovo ministrstvo doživelo najbolj drastično zmanjšanje predlaganega, saj naj bi dobili 14-odstotno realno manj denarja kot lani. ZELENI - EKOLOŠKO SOCIALNA STRANKA Takšno je ime nove stranke, vpisane v sodni register. Pravzaprav je to stranka, v kateri je veliko ljudi, ki so bili doslej člani stranke Zeleni Slovenije. To novo stranko vodi dr. Dušan Plut, ki je še nedavno vodil Zelene Slovenije. Po njegovem mnenju je šlo za razdružitev. Vzrok pa so notranja nasprotja v stranki. Zanimivo je, da se je vseh pet poslancev, ki so bili na zadnjih volitvah izvoljeni na listi Zelenih Slovenije, odločilo, da vstopijo v to novo zeleno stranko. 50 SIT V petek 19. marca je Banka Slovenije dala v obtok še en nov slovenski bankovec, in sicer za 50 tolarjev. Bankovec meri 132x66 mm, na njem pa je upodobljen lik matematika Jurija Vege. MI SLOVENCI, MI SE NE PODAMO... (6) SLOVENDŠČINA Pred dosta lejtami, v tisti cajtaj, gda so eške partijski sekretari bili, sam se gnauk pelo z najvekšim županijskim funkcionarom v Slovenijo. Mene so prosili, naj baudem njim za tolmača. (Tistoga ipa so tö bili ništarni, šteri so začnili goniti tau teorijo o vend-ščini. ) Te ma pa gnauk samo té - tistoga cajta prvi človek v Železni županiji -pita: "Ti, ka ste te zdaj vi, Vendi ali pa Slovenci? Zdaj sé že enkrat odlaučite! " Te sam ge toma velkomi človeki pravo: "Vejš ka, tovariš Tápatá? Mi "vendski" o sebi tak pravimo, ka Slovenci. Pa tisti, šteri Tebe futrajo s takšimi teorijami, "vendski" o sebi ranč tak pravijo, ka slovenski gučijo... " Te sam probo toma tovariši raztomačiti, ka je po mojem za tau zmešnjavo med samimi porabskimi Slovenci vendrak tau tö krivo, ka lüstvo mejša politične pa kulturne pojme (fogalmak). Tau, če mi tak pravimo, ka smo Slovénje, nej tarbej tak razmeti, ka smo te državljani (állampolgárok) Slovenije, Jugoslavije, ka smo te z düšom pa srcom Titovi. (Ne pozabimo, ka te so bili eške tisti velki interna-cionalistični cajti. Vaugri so sé zavolo Rusov malo abali Titona, šteri je djelte svoj cajt prauti Rusom biiu. ) "Vejš, tovariš, tau ka je naša materna rejč slovenska, znamenüje, ka smo mi kulturno povezani s tistimi lidami, šteri v Sloveniji živijo, nej pa politično. " Naši starejši lidgé so sé najbole toga političnoga elementa abali. Sploj tisti, šteri so že živeli v 40-aj, 50-aj lejtaj, gda so z badvikraj vogrske pa slavske grajnce bunkere kopali, graničari na drug drugoga strejlali ptt. Vaugri pa so ranč zato priganjali rovačko, slovensko, srbsko lüstvo na Vogrskom, ka so Uni prej Titovi špijoni. Starejše lüstvo - štero je že dosta vse probalo - se je ranč toga najbole bodjalo, ka pa, če gdasvejta pá kaj takšoga baude. (Samo si leko mislimo, ka so si brodili, gda je pred dobrim letom pa pau srbska sodačija strejlala v Prekmurji, ka se je eške v Porabji tö dostakrat čülo. ) Gnesnaden se lüstvo več ne bogi tak fejst, depa zato don tak pravijo, ka se je prej baukše bodjati, kak zbodjati. (No, čeden človek se zato nede bojo, ka bi ranč nauva slovenska sodačija strejlala gdasvejta na svoje brate, na porabske Slovence. ) Tak sé te leko zgodi, ka mi je ena starejša porabska ženska v Monoštri tak rada slovenski pripovejdala, pa mi je gučala, ka una strašno rada ma svojo slovensko materno rejč, slovenske pesmi, slovensko lüstvo. Ka smo mi Slovenci prej takšo fejst lüstvo... "Mi, vendek... ", mi te samo gnauk pravi Vogrski. "Strina, Vej ste pa ranč Zdaj pravili, ka smo Slovenci... " "Tau gvüšno, ka smo Slovenci, depa naša rejč je zato malo ovaška, kak štero gučijo v Murski Soboti, Maribori pa v Ljubljani... " "Vidite, tau istino mate, depa zatoga volo je zato badvojo slovensko... " V tom mi je istino dala tista starejša gospa. S toga tö se vidi, ka ne smej- mo mejšati politiko pa kulturo. Že za toga volo tö nej, ka kak vejmo, politika je ena velka k... a, štera nas tö proba zapelati s tau "slovendsko" švindlarijo... Po drügom tali pa se zgodi, ka tau teorijo -Včasik ponoriji, Včasik pa zaistino - širijo ništarni v Prekmurji tö. Etognauk poslüšam Ijublanski radio, v šterom eden padar pripovedava, ka so prej Vladoni Kreslini na nikšom programi pravili, ka se špricer prej slovenski tak pravi, ka brizganec. Leko, ka slovenski tak pravijo, depa ge sam Prekmurec -je odgovorim dobra znani prekmurski, slovenski pevec. (Vem, vem, ka se je Vlado samo hejco! ) Gnauk na nikšom forumi v Murski Soboti je prišo eden prekmurski gospaud, pa je pravo, ka prej v Pomurju nikši Slovenci negajo, liki samo Evangeličani... V Porabji pa samo Katoličanci? Pravi Katoličanci? Pa se don telko štükajo? Francek Mukič SREČANJE Vsaka porabska osnovna šola ima prijateljske stike s šolami z one strani meje. Tako sodelujejo Lendavčani z Monoštrom, Gornji Senik s Prosenjakovci in s Kuzmo, Števanovci pa z genterovsko šolo. V okviru sodelovanja so učitelji in učenci gente-rovske osnovne šole 16. marca obiskali števanovsko šolo. Povezava med šolama traja že osem let. Na vprašanje, zakaj so se povezali ravno s števanovsko šolo, nam je ravnatelj genterovske OŠ tako odgovarjal: "Pred osmimi leti smo iskali sorodno šolo, katera ima približno podobne probleme kot naša. Tudi števanovska šola je dvojezična šola, leži ob meji, ima malo učencev. To se pravi, da imajo približno enake probleme kot mi, zato smo se z njimi povezali in si pomagamo. Oni prihajajo k nam, mi pa prihajamo sem v Števanovce. Potekajo hošpitacije, ogledamo si dvojezične ure, oz. ure slovenskega ali madžarskega jezika. Pripravljamo skupaj tudi kulturne dneve, take kot je 8. februar, dan slovenske kulture ali pa 15. marec, madžarski državni praznik. Seveda si pomagamo tudi na drugačne načine. Recimo tako, da oni prihajajo z nami na skupne ekskurzije po Sloveniji, ali pa mi gremo na ekskurzije tukaj na Madžarskem. " Srečanje se je začelo v prazničnem vdušju, kajti števanovski otroci so se v svojem kulturnem programu spominjali na dogodke 15. marca leta 1848. Genterovski osnovnošolci so zbrali šopek plesov in pesmi, s katerimi so pozdravljali prihajočo pomlad. Po kulturnem programu so se otroci obeh šol pomerili tudi v športu. Srečanje se je za učence končalo s plesom, vsi pa si verjetno želijo ponovno svidenje čimprej. Andreja Kovač Porabje, 25. marca 1993 5 PORABSKE DRUŽINE ČLOVEK SAM SEBE NE MORE ZATAJITI... Na Dolenjom Seniki več takši držin živé, štere so prišle z Gorenjoga Senika. Če je od tistogamao rejsan že več lejt odišlo, te držine so obranile svoj slovenski jezik. Gda sam prišla k Čukovi - kama sam se že dugo napelavaia - če bi je nej poznala, bi tü znala, da v tej lejpi iži slovenska držina živé. Že v ganki Vidim na stanej kalendar PORABJA. Gda pa staupim v künjo, tam na staula zaglednma novine PORABJE. Vse je tak bilau, liki če bi oni znali, da ge pridem, k njim. Vse lepše je pa, da so nej znali, pa etak radi majo vse, ka je slovensko. Znam, da sta viiva Obadva z Gorenjoga Senika. Rada bi bila, če bi mi gučala od tiste "pauti" štera je vas prpelala es, na drugi Senik. Mici, vertinja hiše, mi etak prpovejda: "Obadva sva z takšne držine, gde nas je več mlajšov bilau. Gda smo mi mladi bili, mladina je nej mejla drugo priliko za delo, največ nas je po marofaj ojdlo. Ge sam srečo mejla, meni je nej tak sploj rano trbelo titi na marofe. 1948. leta sva z Lorencom vred v Austriji delala pri pavraj. Tam sva sé spoznala. Potistim je eške štiri lejt ta šlao, gda sva si tak zmislila, ka se oženiva. " Dobro znam, ka vüva Obadva radiva spejvata, pa nej samo radiva spejvata, znata tü. Sto vas je navčo lejpe slovenske pesmi? "Moj Oča so s fudami igrali, mati so pa strašno dosta lejpi slovenski pesmi znali, " pravi Mici. "Tistoga reda, gda smo mi mladi bili, je mladina strašno dosta spejvala po vačaraj. Goščice smo ojdli lüpat, perge čejsat, kukarco lüpat. Tau je vse prilika bila za pesem. Takšoga reda so mojga očo tü zvali, pa gda smo delo obredili, je nastanila velka veselica. Na Janošovom brejgi je tü bila krčma, moj Oča so ta tü ojdli igrat. Gda so oni šli igrat, te sam se ge tü leko od matere prosila. Te je fajn bilau, ka sam ge tü leko üšla plesat, se veselit. Nigdar ne pozabim, gda je bojna bila, oči so Rusi fuda odnesli. Oča je pa gnauk samo odišo nikam pa je eden zranjek prišo nazaj s fudami. Prvi liki bi not staupo v ižo, nam je pred dverami edno zaigro. Tau je bila nikša posebna Zgodba v našom živlenji. " Mladiva sta prišla na Dolenji Senik, sta küpila edno staro ižo, na tistom mesti sta si zozidala nauvo. Kak vama je šlau tüj, nej vam je falila rojstna ves, materin jezik, slovenska pesem? "Dosta sva delala, leko povejmo trpela. Tri deteta sva mela, najstarejša je betežna gratala, gda je 4 lejt stara bila, duga lejta smo s tau velko problemov mogli živeti. Slovensko rejč smo pa nigdar nej pozabili. Človek sam sabe ne more zatajiti, " pravite Obadva. "Prva rejč, ka smo se v našom živlenji navčili, je bila slovenska rejč. Pa ranč tak pesem tü. " Spominam se, ka na začetki sedemdeseti lejtaj smo tü na Dolenjom Seniki meli edno malo pevsko skupino. Vüvadva sta tü ojdla spejvat. Ka vam je tau znamenüvalo? "Sploj, sploj lejpe spomine mamo na tiste cajte. S slovenskimi držinami - štiri držin - smo ojdli spejvat, smo meli nastope. Naprej smo vzeli tiste slovenske pesmi, štere sam sé ge od svoje matere navčila pa tej drugi so tü znali različne lejpe pesmi. Tisti cajti so lejpi bili, " pravita Obadva. Gda sam prišla k vam, z veseljem sam vidla, ka poštüjeta slovenske novine Porabje, mislim Koledar sta tü küpili. Dobro je, da dobivata tau pa tisto v slovenskom jeziki? "Na veselje je nam, " pravi Mici. "Gda novine pridejo, je vzememo Včasik v roke. Najoprvin prštemo Nika za smej, ka te že človek v dobro volau pride. Potistim pa skauz pršteva Obadva cejla novine. " (Mici Zdaj naprej vzema Koledar pa mi ga pokaže, nej ka bi tak mislila, ka ga je nej küpila. ) Prajla sta, da tri deteta mata. Ka pa oni? Znajo slovensko? "Naša (h)či Gita je žau, že za betega volo rano mogla tau pokrajine tü njati, zatok ka takši beteg ma, ka tüj na tau lüfta ne more živeti. Ona se malo spominja na slovensko rejč. Dva sina mava v Varaši. Laci pa Tomaž. Njiva Obadva znata slovensko pa dosta ojdta domau. Pomagat nam odita, etak se pa srečata s slovenskim jezikom tü, " pravi Mici. Tak Znam, ka sta vüva Obadva že v penziji. Kak vama Zdaj dé Žitek, gda že nej trbej vsakši den delat titi? "Ge si ne najdem mira, " pravi Lorenc. "Ge furt nika moram delati, ovak sam nej zdrav. Istina, ka tak delam, kak mi dobro spadne, pa kak volau mam. Nišče mi ne zapovejda pa me ne nagan-ja. Dugo lejt sam delo, najoprvin po marofaj, te pa v Varaša na TÜZÉP-a. Od tistec sam üšo v penzijo pred 5. lejtami. Samo naj mamo zdravje, aj od toga lagovejše nede, te mo nikak živeli. V živlenji smo dosta delali pa trpeli, Zdaj je Baugi (h)vala ležejše. " "Ge sam od železnice üšla 87. leta v penzijo. Dosta sam bila toga reda betežna. Baugi (h)vala, Zdaj je mir, Zdaj mi je baukše. Kakje Lorenc pravo, aj ne baude lagovejše, te da šlao. Mava vse, ka je nama potrejbno, zadovolna sva. Mlajši so tü vreda, vsakši ma svoj daum, pa eške slüžbo tü. Tau je gnesden velka stvar. Pridejo pa nam pomagajo. Radi bi bili, če bi deca pa 6 vnukov zdravi, veseli bili z nami vred. " Aj sé spuni njigva želja. Aj ne baude lagovejše, kak je Zdaj. Vsakši aj baude zdrav, zadovolen, nigdar aj ne baude bojne pa trplenja. Ta generacija je dosta trpela, vrejdni so ed-noga mirnoga pa lepšoga žitka pa svoje starejše dneve. I. Barber ... DO MADŽARSKE ROKOMETNI TURNIR V MONOŠTRU RK iz Monoštra je 13. in 14. marca organiziral rokometni turnir "Kralj Bela lil. ". Športne prireditve, ki je že peta po vrsti, se je udeležilo 6 ekip. Ob moštvih iz Budimpešte, Gyora, Soprona, Sombotela in Monoštra smo na turnirju srečali tudi rokometaše iz Kroga, ki so lani in predlani zmagali na srečanju. Pred tekmo med Monoštrom in Krogom so športni kolegi in župan mesta čestitali Gezi Torma ob 50. rojstnem dnevu. Torma je vratar monoštrske ekipe že 36 let. Na dvodnevnem turnirju je zmagala ekipa Hargite iz Budimpešte pred Sopranom in Krogom. PRIZNANJE OB 15. MARCU Ob 15. marcu, madžarskem državnem prazniku, se povsod po državi podelijo državna priznanja. Tako je tudi skupščina Železne županije podelila priznanja in listine, med njimi Spominsko listino Avgust Pavel. Listino, ki se podeli za uspešno kulturno dejavnost, je prejelo pet ljudi, med njimi dr. Karel Gadanyi, predstojnik Katedre za slovansko filologijo, in urednica časopisa Porabje. PRI SLOVENSKEM DRUŠTVU V BUDIMPEŠTI 20. marca so sodelavci Zveze Slovencev na Madžarskem in uredništva Porabja obiskali Slovensko društvo v Budimpešti. Istočasno sta bila gosta društva pisatelj Feri Lainšček in igralec Milivoj Roš. Porabje, 25. marca 1993 6 SKUR SAM RUS GRATO "Dvanajsti lejt star sam biu, gda so me 1944. leta k sudakom zvali", pravijo Ištvan Mešič. "Štiridvajsti vör sam daubo, ka aj iz Andovec v Sombotel pridem pa aj se tam zglasim. Otec smo pejštji v Rum šli. Tü smo edan tjedan delali par pavri. Gda je tjedan dolaparteko, te so nas pelali v bagauni v Kasso, gde smo štükom grabe vökopali. Gda so Rusi že sploj skrak bili, te smo pejštji v Balassagyar-mat, Rimaszombat, Kras-nahorko pa prejk po lpolyski dolini v Vác šli. Otec v Esztergom pa znauva v Sombotel. Iz Sombotela pa gora v Sopron, gde smo že sudactji gvant dobili. Te gvant je tak znücani biu, ka človak skauz njega vido. Bakanča sam pa dva lej-viva daubo. Gda smo v red stanili, te mi prejdjan tak pravi: "Kak pa ti vögledaš? Kak ti stojijo nogé? Faličan si, ali ka vrag! " "Dva lejviva bakanča sam daubo pa zato mi tak stojijo noge'', pravim. "Idi nutra pa si vöparberi bakanča. " Če bi prejdjan nej vpamat vzeo, ka dva lejviva bakanča mam, te leko ka štja na fronta bi tak z vözubrnjanimi nogami odo. Potejn so nas vövčili, kak trbej s pöjkši strejlati. Tak smo se včili, ka smo v planine strejlali. Septembra 6. so Amerikanardje Prišli z letali pa so bombe dola lüčali na Sopron. Od tauga eške gnesden ne pišejo. Dvejdjezero sudakov je mrlau tam. Lüstvo je latelo vö iz Varaša nutra v gauštjo, zato ka se zemla vse strausila, gda je bomba dola na zamlau dünila. Gda tauma konac bilau, te je nam, sudakom tarbelo mrtve vtjüppubrati. Tam, kama koli je gledo človak, vse puno mrtvoga lüstva je bilau. Na edan tjüp smo je znosili. Bili so takši, stere je z drejva trbelo dolabrati, zato ka tam vrkar so visali. Potejn smo v Tato šli. Té cajt so Rusi že kaulak Budimpešte bili. Nenci so te že vedli, ka baja bau. Vsakši aj se patjiva, so prajli, zato ka nazaj mo šli, proto Nenškuga. Pa tak je bilau. Drüdji den smo že šli. Pejštji v Beč, Salzburg, Graz, Linz pa v Prago. Prejk Odere smo šli skur cejlak do Berlina. Nej biu takši den, ka bi nas Rusi nej strejlali. Nenci so meli pamat, zato ka furt so nas puslali naprej, gde najlaguvejše bilau. Tam se je obrniti nej mogo človak, zato ka če stoj nej üšo naprej, te ga je Nemac tastrejlo kak enga psa. Gda smo malo mir dobili, te so nas Nenci včili, kak trbej tisto pöjkšo nücati, stera granate vöstrejla. Gnauk so nam pukazali, pa potistim že edan za drudjim smo mogli strejlati. Steri pred menov biu, tisti ne vejn, ka delo ka nej? Dapa gda je strejlo, te tiste parauti, ka se z granata vöopréjo, so ma cejla prste dolavčesnila. Gda se dja prišo na red, nej sam tau gledo, kama trbej stari iti, samo aj mi prsti ostanejo. Granatli sam nikan tak ta strejlo, ka ranč smo nej vidli, gde je tadiino. Gda je tau Nemac vido, te je tak začno traubiti, kak ma je na lampa vöšlau. "Švajne Ungarn", pa takšo nika vse. Dja sam si pa mislo: "Vejš ka? Maksej ma! " Potejn smo na front šli. Takšo se nikdar nej vido, nej pred tistim pa nej potistim, ka je tam bilau. Grabe so pune bile vodé. Človak nej ležati pa nej klečati nej mogo v njej. Golaubištja so pa tak lateli edan za drudjim, kak gda dež dé. Mrtvo lüstvo je na tjüpa ležalo. Nenci so Ruse na petdaset mejtrov vcuj pistili pa te so je začnili strejlati. Tak so kapali kak gda kosilnica travo rejža. Strašno, ka je tam bilau. Srečo, ka sam samo malo cajta biu vanej na fronta. Dja sam kuvač, name uzark trbelo, gde so konje putkavali. Od dneva do dneva smo šli nazaj proti Berlina. Najlaguvejše v cejlom je vejndrik glad biu. Tak smo lačni bili, ka smo že nej vidli. Vsakši emo edan mali žatjou znautra dvakart pečani kröj pa konzervé. Če Sto taspadno, te tisti, steri pri njim biu, včasin za mali žatjou segno pa djesti vövzeu z njega. Biu takši, steri je vrkar na pleča sejdo mrtvuma pa tak ma kröj djo. Tam se vsakši s tistim brigo, kak leko živ ostane. Front je cejlak drüdji svejt Konac bilau bojni pa nas so v tabor gnali. Prejk smo šli po Freiburgi tü. V televiziona Zdaj špilajo film Kliniko. Té špitala so tam v Freiburga. Gda smo mi tam odli, te so še indrik stale. Vido sam mlako tü, ka v filma Večkrat leko vidi. Odtec prejk Breslava smo Prišli v tabor. Dva tabora sta bila edan par drudjim. V enom osamdaset v drügom pa davetdeset djezero lüstva bilau. Nakla na zamlej smo ležali, kakšan koli cajt je biu. Viši pa telko bilau, ka se je Spodkar vse pejsak djibo. Biu je tam edan prejdjan partizan, steri me je pito, odčec sam. Pravim ma, ka Jugoslovanec sam, moj daum je v Anduvca. Gda tau čöjo, nutra üšo v kancelarijo. Vöpride pa mi pravi, ka zranja dja tü leko dem delat. Rad sam bijo sploj, zato ka tisti več djesti daubo kak drüdji. Tak je bilau, drüdji den sam üšo delat. V eno velko ižo so nas gnali, pa tam smo pejnaze mogli parbejrati. Biu tam vsakšifela pejnaz, od francoskuga franka cejlak do rusičkoga rubela. Tri dni smo je šteli. Potejn smo gnoj nakapali pa travo smo kosili konjom. Od kolen niže je nam nej bilau slubaudno kositi, zato ka Spodkar na zamlej je puno mrtvo lüstvo bilau. Edan den je prejdjan kovača isko v tabora. Zvöjn mene je še več kuvačov bilau, dapa dru,dji so se bujali glasiti. Bau ka bau, sam si brodo pa sam se zglaso. Drugo delo se nej emo več, stau konjov sam mogo potkovati. Zato, ka so Rusi s tejmi steli domau titi. Biu tam edan prejdjan, steri vsakšofela štjir vtjüpbrau. Pitam ga, ka de delo s tej štjirom. "Dobro baude tau nama doma, " pravi on. "Nama? Zaka nama? " ga pitam. "Mam doma edno (h)čer, stera ranč k teba paše. Vzemaš go, pa potistim va vküper delala doma. " Tau že nej špila, si brodim, skrb moram meti, če svoj daum ščem videti. Gda sam čöjo, ka prejdnji dejo domau, brž sam gora na pod odleto pa sam se v pleva skrijo. Moj prejdjan lejča gora-dola kak edan nauri pa krči. "Štefan, Štefan, gde si! " Dja sam se težo kak zavac v trava, nikšo volo sam nej emo z njim titi. Gda so prejdnji odišli, nej na doudja so nas tü domau pistili. Če bi se te nej skrijo, te bi Zdaj nin v Rusičkom živo pa bi nej tü s teuv parpovejdo. ” NAŠE PESMI (45) SUNCE MI DOLI GRE Sunce mi doli gre mejsec prihaja, fant pa(j) lubici gre, čeren pes laja. Dobro je, dobro je kaj si mi prišo, da baude bejli den, té boš mi odišo. Mati so nej spali, vse so tau čüli, vzeli so šalico kafej, so nama dali. Oča so nej spali, vse so tau čüli, vzeli so šibico, jaj, so ga odegnali. Vanej so ga čakali sausadni podje, pa(j) so nutrik v mlako ličili. Fantič sé v mlaki namače, po lubici pa palčica skače. (Gorenji Sinik) -mkm- KH Porabje, 25. marca 1993 7 OTROŠKI SVET DEJDEKOVA PARPOVEJST (Parpovejda vam Imre Grebenar iz Andovec) KAK JE PAVAR ZNORO VRAGA Bilau je, ka se je vrag šeto pa vido, ka pavri na njivi delajo. Včasin ma je tau prišlo na pamat, kak dobro bi bilau, če bi on od tauga malo tü daubo, ka pavri parpauvajo. Dobro se pozno (počutil) on tü, če je žalaudac punoga emo, dapa samo ena baja bila, ka delati ga vtraga bilau. Zato si pa brž vözbrodo nika. Vcuj staupi k tistoma pavra, steri je ranč te zgutauvo z delom. Eno cejlo velko njivo je pusado. Mogo je tü, zato ka velko držino emo pa trbelo djesti. "Škoda bilau te kromča tasklasti, divdjačina tak vse na nikoj deja, ” pravi vrag. “Kak pa ti tau vejš, " ga pita pavar. "Tau je nej tvoja briga. Dapa če štješ, dja ti ubranim sildje, " pravi vrag. "Kak bi ti vedo ubraniti, da k nikuma ne razmejš, " pravi pavar. “Tü mo stražo vsakši vačer pa kraj mo gono divdjačino, " deje vrag. "Nede sé ti tarbelo dosta trüditi zato ka si tak grdi, ka se štja divdjačina buji od teba, " si misli pavar. “Zatau ka mo ti tü stražo, zatau mi ti eden frtau daš od tistoga, ka na njivi zraste, " pravi vrag. "Aj baude, kak štješ, " pravi pavar, pa se zasmaje pod bajojsi. "Eden frtau dobiš od tistoga, ka vrkar na njivi zraste. " "Na, tau sam si dobro vözmislo, " si misli vrag pa vaselo stapla dumau. Tašlau par mejsacov pa pavri začnajo vökopati kromča. Pride vrag pa vidi, ka pavar lejpe veltje kromče vökopa. Že naprej se je vasalijo, ka lejpa kromče da leko duamu neso. "Prišo se po tisto, ka mi odi, " pa naprej vzema edan veltji žatjau. "Aj vidiš, kak sam poštani! Zatau, ka si tak dobro stražo, nej frtau, litji polonja leko odnaseš, ka sam na njivi parpauvo. Drži žatjau, vej ti ga dja puno nakladem. " Pa tak je bilau tü. Pavar puno sklau žatjau s söjo kromčino nadjov. "Ka delaš? Ali se ti mejša? " "Zaka, " pita pavar. "Kromče mi beri v žatjau, nej tau söjo travo, vej pa tau štja koza ne zej, nej pa te dja, ” pravi vrag. "Ti si pravo, ka ti tisto tarbej, ka na njivi zraste, nej dja. Kromči so pa v zamlej zrasli. " "Paröjn (perun) aj vdari v tebe pa v kromče, " pravi vrag pa tam nja pavra. Tá šlau malo časa pa pavar pšanico üšo sejat na njivo. Vidi tau vrag pa znauva k pavra staupi. “Stražo mo ti na njivi, dapa Zdaj ma ne znauriš. Ka v zamlej parpauvaš od tistoga mo edan frtau neso dumau. ” "Dobro aj baude kak štješ, " pravi pavar. Prišla je žetva. Vrag se je že prvi den tapustavo k pavra pa ga prosi tisto, ka ma je obečo. “Es poslöjši, " pravi pavar vraga. "Kak mo dja žeu, ti tak vlači vö starništja za menov. " Škraba sé vrag po glavaj, dapa zato redno vlači vö starništje za pavron. Gda je že vcago, te pita pavra: "Ti, pavar, zaka trbej mena starništje vövlačiti? " "Zaka se žaurgaš, sam seba si vövlačiš. " "Sam seba? Ka mo delo dja s starništji, mena je nej tarbej. " "Tak si pozableni, ka že ranč tau ne vejš, ka si ti proso, aj eno frtau leko tvojo baude od tistoga, ka v zamlej prpauvam. Zdaj tü maš. Samo si beri. " Gda je tau vrag čöjo, ka ga je pavar pa prejklüčo, včamaraj je dumau odleto. Utretjin, gda sta se pa najšla, te etak pravi vrag pavra: "Dvakrat se njau ka me znoriš, dapa zdaj se že čadnejši pa gvüšno, ka ma več ne znauriš. Pa mo ti stražo na njivi, dapa Zdaj eno frtau mo proso od tistoga ka najniže zraste pa eno frtau ka najviše. " "Na, zdaj sam ma dau, zdaj ma ne znauri. Kakoli parpauva, kromča ali pšanico, dja mo zato nika emo dumau nesti, " si misli vrag. "Kak si ti pamatan, " pravi pavar vragej, “tau si dobro vözmislo. " Tau sé je sploj vidlo vragej, ka ga je pavar valo. Prišla je djasen. Vrag vaselo stane pred njivo pa vali kak lejpa kukarca je zrasla. - "Malo Čakaj, dja mo üšo naprej pa mo si dolabrau ka mena trbej, ka pa ustane, tisto pa tvojo baude, " veli pavar. Tak je bilau. Vrag vzema žatjau pa za pavrom stapla. Že več kak deset mejtrov deta, gda vrag tak pravi pavra. “Ti njavaj vrkar malo kukarce tü, zato ka štja prazan mi je žatjau. " "Zaka bi ti njavo, da teba samo tisto tarbej, ka je najviše ali pa ka je pod zamlauv. Kukarca, ka dja v žatjau barem, nej je v zamlej pa nej najviše kak si ti proso. Te bi Zaka njavo teba tü. " Da je tau vrag čöjo, v čamaraj je dumau odleto pa od tistogamau se ne kaže pred pavri. Zato v pekla mantra vrag pavra! KAKO SMO PRAZNOVALI DAN ŽENA? (O tem so pisali pismo učenci 6. razreda) Dragi Laci! Dovoli mi, da ti na kratko napišem, kako smo praznovali dan žena. Dan žena praznujemo vsako leto 8. marca v vseh naprednih deželah sveta. Dan žena praznujemo v spomin na izkoriščanje, zaničevanje in zapostavljanje vseh delovnih žensk v bližnji in daljni preteklosti. Doma tudi praznujemo. Čeprav le na preprost način. Vsako leto čestitam mami in babici. Letos sem jima dal tudi nageljčke in želel vse dobro. Bili sta veseli. Mamici sem pomagal pomiti posodo, nakrmiti zajce. Skuhala je praznično večerjo. Žal, letos je pokrajino še pokrival sneg, tako ji nisem mogel nabrati mačic in zvončkov. Te bi rad dal tudi sošolkam. Si tudi ti čestital mami? Kako ste praznovali? Končujem svoje pismo. Piši mi čim prej! Adijo! Kristjan Draga Katica! Upam, da te to pismo najde pri najboljšem zdravju. Rada bi ti napisala, kako smo v družini in v šoli praznovali dan žena. Najprej ti želim vse najboljše in še mnogo veselih dni. Prav gotovo si tudi ti dobila mnogo rož, ker na ta dan imajo glavno vlogo rože. Tudi jaz sem dobila rože. En šopek od očeta in enega od brata. V šoli pa sem od fantov dobila čokolado. Pri nas v družini so bili moški zelo prijazni do žensk. Ta dan mamici ni bilo treba nič delati, ker so moški skuhali celo kosilo. Mislim, draga Katica, da je bilo pri Vas tudi tako. V to sem prepričana, saj vem, da pri Vas ni samo ob tem posebnem dnevu tako, ampak večkrat. Vem tudi to, da ni tako v vsaki družini. Bila bi vesela, če bi po vsem svetu vsi moški bili vedno ljubeznivi in pozorni do žensk in bi jih spoštovali, saj so to žene, matere, babice, ki so nam vedno na pomoč! Tudi ti piši, kako ste praznovali dan žena! Pozdravlja te Renata RAD BI POSTAL LOVEC Ljubim domače in divje živali. Doma jih tudi vzgajam. Zelo me veseli, če na njivi zagledam kakšnega divjega zajca. Prestrašim se, ko se pred mano dvigne fazan. Veliko časa gledam hitro srno. Velikih jelenov pa se bojim. Vsako leto odvržejo rogove, jaz jih pa iščem, a jih redko najdem. Narava me zelo privlači. Upam, da bom našel tak poklic, da bom veliko v naravi. Milan Nemet OŠ Monošter Porabje, 25. marca 1993 PORABJE IZ OBJEKTIVA Foto: Šandor Roth PTUJSKE PUSTNE MASKE V Sloveniji je še danes veliko tradicionalnih pustnih mask, zlasti na področju, ki ga s svojo dejavnostjo pokriva Pokrajinski muzej iz Ptuja. Ptujsko polje imenujejo zaradi množice likov klasično šemsko ozemlje. Najbolj znani liki so: korant, orači, ruša, picek, kokot, medved, hudič, vile, ploharji itd. Te pustne maske predstavlja obiskovalcem Muzeja Savaria v Sombotelu ptujski muzej od 20. marca do 30. maja. Do šestdesetih let so koranti in drugi pustni liki hodili le po vaseh na Ptujskem in Dravskem polju, Halozah in Slovenskih goricah. Leta 1960 so na Ptuju priredili prvo kurentovanje, to je sprevod šemskih likov po mestnih ulicah (kot v Mohacsu sprevod mask "bušo"). Z leti se je priključevalo povorki vedno več domačih in tujih skupin iz Hrvaške, Srbije, Makedonije, Avstrije, Italije, Madžarske, Bolgarije in od drugod. Koranti pa so pričeli zahajati v druge kraje Slovenije in tudi v zamejstvo. Tokrat so prišli blizu Porabja, v Sombotel. -mkm- IMENITNI GODOVI IRENA -EIRENE: "MIR" Po madžarskem koledarju je god Irene 25. marca, na dan "Cejplene Blažene Gospe". Grška beseda eirene pomeni mir. Na Madžarskem je izvirno ime Irene, to obliko srečamo še pri dramatiku Karolyu Kisfaludyju, njegova znana junakinja se imenuje Irene. Ko je ob Dioklecijanovem preganjanju kristjanov bilo umorjeno grško dekle z imenom Irena, se je to ime razširilo tudi med kristjani. Leta 1967 je na Madžarskem dobilo to ime 744 novorojenih deklic. Ljubkovalna imena za Ireno so zelo raznolika: Irči(ka), Irenka, Iri(ka), Rena, Renačka, Renči, Rene, Reni(ka). Moški par imena je: Ireneus. Pomeni miren. V slovenskem koledarju to ime najdemo 18. septembra. Sedaj, ko se približuje pomlad, želim vsem tistim, ki ljubijo Irene, naj njihove želje naletijo na odprta ušesa, a še bolj želim, naj se uresniči, kar to ime pomeni, torej mirtistim, katerim do sedaj ni bil dan. Erika Glanz NIKA ZA SMEJ Pejnazge pa lük Naš Lujzek v Varaš odi delat. Istina, ka ne vej kak dugo de eške leko delo, ka gnesden sé tau brž zgodi, ka človek delo zgibi. On je itak srečan, ka ma delo, če rejsan je plača nej velka. Na teltja nej, ka etognauk, gda je plačo domau prneso, pa je do slednjoga filera ta dau ženi, žena ma je etak prajla: "Lujzek! Tvoja plača je takša kak lük. " Naš Lujzek sé Zdaj fejs čüdiva, kak pa leko njegvo plačo za lük ceni. Žena ma pa Zdaj etak pravi: "Tak dragi moj mauž, ka če tvojo plačo v rokau vzemem, včasin sé začnem skonziti. " Pejnaze ali Žitek Eden den naš Viktor kesnau de po Varaša na bus. Gnauk samo s kmice naprej skauči eden človak pa se daré nad njim pa v njega tiska nikšo takšo pükšo formo pa etak pravi: "Žitek ali pa pejnaze. " Naš Viktor pa etak nazaj: "Vzemi mi Žitek, pejnaze si šparam na stare dni... " Bejli konj Naš Hugo pa Vince sta sé že pred lejtami not v Varaš znosila s svojov držinov vred. Eden den se srečala pa Hugo etak pravi svojma dobroma padaši: 'Vejš, ka je nauvoga? Zranja de tüj v Varaša velka paradija. Po glavnoj pauti de se prej edna trnok-trnok lejpa dekla cejlak naga na ednom künji nosila. Tau je že nika. Tak sé je že dugo nika nej Zgodilo. Mislim, ti tü prideš gledat. " Naš Vince pa Zdaj etak pravica pridem, tau je nej guč. Že mo edno vöro prva ta üšo, aj dobro mesto dobim, da mo vse leko vido. Vejš, moj dober padaš, že od tistogamao, ka sva se not znosila v Varaš, se nej vido bejloga konja. " I. Barber PORABJE ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Izhaja vsak drugi četrtek Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Deak Ferenc ut 17., p. p. 77, tel.: 94/80-767 Tisk: SOLIDARNOST Arhitekta Novaka 4, 69000 Murska Sobota Slovenija