Političen list za slovenski narod. Po poŠti prejema« veljii: Za eelo leto predplačan 15 gld., za pol leta 8 gld., za četrt leta K gid.. za en mesee 1 gld. 40 kr. V administraciji prejeman veljii: Za celo leto i3 gl., za pol leta 6 gl. 50 kr., za četrt leta 3 gl. 30 kr., za en mesee 1 gl. 10 kr. V Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gl. 20 kr. več na leto. — Posamezne številke veljajo 7 kr. Naročnino prejema opravništvo (administracija) in ekspedicija, Semeniške ulice št. 2. Naznanila (inserati) se sprejemajo in velj4 tristopna petit-vrsta: 8 kr., če se tiska enkrat: 12 kr.t če se tiska dvakrat; 15 kr., če se tiska trikrat. Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša. Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. Vredništvo je v Semeniški uliei h. št. 2. Izhaja vsak dan, izvzemši nedelje in praznike, ob V,6. uri popoludne. ^tev. 225. 7 Ljubljani, v soboto 2. oktobra 1886. Letnils XXV. Državni zbor. Z Dunaja, 1. oktobra. Današnja seja pričela se je z naznanilom g. predsednika, da bodo cesar 4. t. m. obhajali svoj god. Zarad tega si je od zbornice izprosil pooblastenja, da cesarju po primernem potu sporoči najponižnejša vošila. Eazun tega dobil je vsak poslanec tiskano vabilo k slovesni sv. maši, ki jo bode 4. t. m. za časni in večni blagor cesarjev kardinal in knezo-nadškof ob enajstih dopoludne daroval v prestolnici svetega Štefana. Ko so bile naznanjene došle peticije, izročila sta se vladna predloga o računskem sklepu melioracijskega zaklada za leto 1885 in dveh železnic bud-getnemu odseku, cesarski ukaz, ki prepoveduje rubiti tuje železnične vozove, pa justičnemu odseku. Potem se je pričela obravnava o premembi eksekutivnega reda. Dr. N e u n e r povdarjal je pri tej priliki, da vera daje najbolje varstvo zoper brezvestne eksekucije in da postavodajalstvo tega ne sme prezirati. Tudi naš poslanec Pfeifer se je pri tej priliki oglasil in zlasti omenjal, da bi ne bilo toliko eksekutivnih dražb, ko bi se eksekutivui stroški uvrstevali med druge dolgove in bi ne imeli prednosti pred drugimi upniki. Odvetniki kaj radi silijo k eksekutivnim prodajam, ker vedo, da dobe svoje stroške in zaslužke poplačane, ko bi tudi drugi upniki svojih denarjev ne dobili. Takih tožb bi gotovo ne sprejemali, ko bi videli, da se utegnejo pri prodaji obrisati za svoj zaslužek. Pri posameznih paragrafih oglasilo se je več govornikov, ki so priporočali posamezne premembe in dostavke. Vendar je bila postava sprejeta, kakor jo je nasvetoval justični odsek. Prihodnja seja bo v torek. 5. t. m. Obravnave meti Kimoni in Parizom zarad iiniiciatme v Pekingu. Začasno so sedaj končane te razprave, zato bode nemara zanimivo, ako vso to zadevo objavimo in kažemo, kako seje zgodovinsko - politično razvila. Baron Hrtbner je 1. 1881 prvi sprožil to misel, da bi bila sv. stolica samostalno zastopana v Pekingu; povrnivši se iz potovanja po vzhodu v Eim je sv. očetu v daljšem zaslišanji razodel svoje misli in opazke zarad misijona na Jutrovem. Hiibner, svoje dni diplomat, rekel je: Sv. stolica mora zavrniti tradicije, kar se tiče zavetišča katoliških misi-jonov po francoski vladi, in to zarad tega, da bode mogoče ogniti se varuštvu francoske politiko in misijone postaviti na više stališče — kajti francosko in katoliško pomeni na Kitajskem eno in isto in to je na veliko škodo katoličanstvu. Kitajsko je pa tudi odločeno posredovati promet med vzhodom in zahodom, ta država bode veliko imela govoriti v razvoji svetovne zgodovine, sv. stolica toraj modro ravnft, ako se ozira na to mednarodno stanje, da razširi delokrog katoliške cerkve na vzhodu. Sv. oče so baje vse to poslušali z veliko zanimivostjo in so se prizadevali povišati delavnost verskih redov za misijone. To reč je sprožil tudi kardinal Maniug, ki je iz istih verskih razlogov opozoril sv. očeta na žalosten stan misijona na vzhodu. Kitajskemu dvoru so tudi prav pridno šepetali na uho, naj se naravnost obrne do Eima in se ž njim pogaja, tako se bode znebil francoskega pokroviteljstva. Kaj pak, da je Kitajcem bolj bilo za to, da se maščujejo nad Francozi zarad zgube Anama in Tonkina, kakor za razširjanje katoličanstva. Meseca novembra 1885 je Kitaj to prvič uradno naznanil Vatikanu. Potem je poslal meseca februvarja t. 1. Angleža Dunna v Eim. Naročeno mu je bilo, naj to stvar obravnava. Tega gospoda so prav radi sprejeli, ob enem je pa Vatikan pozvedoval pri apostolskih vikarijatih na Kitajskem. Poročila so rekla, da francosko pokroviteljstvo misijonom gmotno koristi, a razširjanju katoliške vere škoduje, ker Kitajci imajo vsacega misijonarja za Francoza, in potem katoliško vero isto tako sovražijo kakor Francoza. Na podlagi uradnih pisem, po kterih so pretresovali to vprašanje, pokazalo se je, da se je vse ustavilo, od kar je francoski protektorat obveljal. Očividno je bilo, da se bodo misi-joni povzdignili in oživeli, ako bodo sv. oče zastopani samostalno na Kitajskem. Da toraj misijon dobi trdnejo podlago in se bolj razvija, sklenili so sveti oče sprejeti ponudbo kitajske vlade, sv. očeta naj bi uuncij zastopal v Pekingu in Kitaj naj bi imel tudi zastopnika v Eimu. Vatikan je tukaj samostalno po- stopal, ne da bi se bil pogajal s francosko vlado; le povedalo se je v Parizu, kaj nameravajo sv. oče storiti. Francoska vlada je začela delati nasproti in je hotla vso stvar podreti. Nasvetovala je, papež naj imenuje cerkvenega zastopnika, ki pa ne bode imel diplomatičnega znaka in naj bode pod varstvom francoskega poslanika v Pekingu — tako kakor je tudi v Carigradu apostolski delegat. Stvar je vendar v Pekingu vsa drugačna, kakor v Carigradu. Sv. oče vendar tega niso sprejeli, in so ostali pri prvi odločbi. Francoska vlada je toraj napela vse strune, da bi preprečila to odločbo rimske kurije. Eepubli-kansko časopisje jelo je kar jednoglasno napadati sv. očeta in mu žugati. Ob enem so pa skušali škofe in katolike za-se pridobiti, da bi ti sv. očeta pripravili na druge misli. Ees, da je več škofov in vodji katoliških strank pisalo sv. očetu ter so rekli, ako se stvar vravna brez vlade, bode imelo to slabe nasledke za versko politiko na Francoskem. Vlada bi potem to za pretvezo vzela in stvar na narodno stran zasukala, da bi potem vse ljudstvo zoper cerkev in papeža nahujskala. Iz teh poročil se je dalje razvidlo, da vlada želi kake prilike, da bi najprej papeževega poročnika nazaj poklicala, potem bi konkordat odpovedala in tretjič povdarjala in zahtevala, cerkev in država se imata ločiti, in še ljudstvo bi v teh okoliščinah ne bilo nezadovoljno. Sv. oče so se zarad tega globoko zamislili, niso hotli francoski vladi dati povoda za preganjanje katolikov. Stvar se je toraj zasukala: začele so se obravnave, da bi se porazumeli. Sv. oče so odobrili francoski predlog, ter so bili pripravljeni poslati izvan-rednega delegata za nekaj časa v Peking, da bi se tam porazumel s francoskim poslancem iu z njim vred prevdarjali, kaj bi bilo z nuncijaturo (papeževim poslanstvom). O tem so poslali noto (uradno pismo) francoskemu poslancu v Eim in videti je bilo, da je stvar vravnana. A gospod Freycinet je stavil nove pogoje, namreč, da ta legat ne bode imel diplomatičnega značaja, in da bode izključljivo stal pod francoskim pokroviteljstvom, in da naj se Vatikan stvar dobro premotrivši odpove diplnmatičnemu zastopstvu. To je nemilo zadelo Vatikan, in videti je bilo, da se bode vse razdrlo. Ogniti se nadzora in da bi francoska vlada ne imela pretveza, katoliško cerkev na novo pritiskati, sklenili so slednjič LISTEK. Ljubljana in slovenščina. Bil sem več let na tujem. Kaj pravi se ua tujem biti med tujimi ljudmi, to ve le oni, kteri ljubi svojo domovino in jezik materni, kteremu je srce veselja bilo, ko zadoneli so mu v tujini mili domači glasovi na uho, kterega srce se je orado-dostilo, ko prišel je čas, da zopet je prišel k svojim — med svoje. Znam sicer, da se bodo marsikteremu čudno nabrale ustnice, ko bode bral zadnje vrstice, rekel bode, „fantast je, — pretirava!" O pozuam vas, poznam drage moje zasmehujoče me dušice, ki štejete se narodnjakom, pa ste narodnjaki, da se vas Bog usmili, ki narodnost, ljubezen do domovine, cenite po denarji, po vam dajani slavi in časti. Vsaj imel sem priliko prepričati se žo mnogokrat, da vam ne velja „povsod dobro, doma pa najbolje", temveč le „kjer mi najbolje gre, tam je moj dom, tam moj narod". Seveda, da mož tacih nazorov nima samo naš narod, temveč vsaki, le s tem razločkom, da drugim številnejim narodom ne škodijo ravno ljudje takih nazorov, puste jih živeti v miru, saj ni jim potreba se boriti za narodnost, napredek in obstanek svoj. Ali mi smo še vedno v boji za pravice, ktere Ie z največjo silo, trudom iu naporom, z vso mogočo požrtvovalnostjo in slogo, pred vsem pa z gorečim, neugasljivim narodnim ponosom zamogli bomo doseči in zagotoviti si lepšo bodočnost. Še nismo premagali proteče nevarnosti, ne, ue; še nam prote nezgode, ktere zamogle bi zatreti naše po tolikih naporih pridobljene zmage. Da pa tem nevarnostim, kolikor moč že sedaj pot zaviramo, treba je že sedaj na to delati. Na jednega teh zanemarjenih potov hočem v sledečem opozoriti. Prišel sem zopet v svojo domovino, kako željno pričakoval sem trenotja, da zopet stopim v svoje rojstno mesto „belo Ljubljano" — stolico Slovencev. Slikal sem si že poprej spremembe o rijej kar me ni bilo semkaj, čeravno je komaj nekaj let, vendar mislil sem, da našel bom Ljubljano vse drugačno, kot sem jo zapustil, mislil sem si Ljubljano — slovensko, pa ....! Šel sem v „zvezdo" kjer sedem na klop. Poslušam, a sam sebi ne verujem! Vstanem ter hodim za šetajočimi; ustavljam se v bližini te ali one klopi, ter napenjam ušesa, pa ne čujem nikjer slovenske besede! Blažena nemščina! vse le tebe časti, vse le tebi služi, in ti moj lepi materni jezik, kam so te djali, kje si? Kaj, lo rokodelski učenci in služkinje smejo te še govoriti, a drugje ne smeš na dan, ne sme se te čuti, ali te nočejo poznati? Pridružim se znanim. Sošolci smo bili, gojili smo še za dijaških let iskreno ljubezen do slovenskega jezika, imeli smo svoje časopise, imeli društvo, učili smo so poznavati narod in jezik svoj, a sedaj, te moje sošolce, kako jih je pač svet predelal, ne čas, sv. oče, vso to stvar za nekaj časa odložiti in ne poslati zastopovalca v Peking. To so naznanili francoskemu poslanstvu dne 12. septembra; pismo se glasi: Glede na vse okoliščine in sprejemši poslednja poročila sv. oče sedaj ne bodo poslali zastopovalca v Peking, pridrže si pa pravice sv. stol do tacega poslanstva. Iz tega se vidi, da stvar še ni konečno razso-jena, in da si sv. Oče pridrže prostost, stvar zopet obravnavati s Kitajom — ob ugodni priliki. Pridobiti si hočejo čas in čakati, kako se bodo stvari na Francoskem dalje razvijale. G. Dunn je zopet v Rimu iu se vnovič dogovarja s osebami v Vatikanu, to pa kaže, da zadnja beseda še ni spregovorjena. G. Dunn je baje v Vatikanu povedal, Kitaj dobro ve ceniti sedanjo določbo sv. Očeta, ker sv. Oče se hočejo ogniti vsem slabim nasledkom, ki bi vtegnili zarad tega nastati na Francoskem; po drugi strani pa se nočejo odpovedati pravicam do Kitajskega. Tako se je ta stvar razvila; vsi, ki poznajo vzhod, pravijo, da je stvar silo važna. Ako sv. Oče te zadeve niso mogli srečno dokončati, občudovati vendar moremo njegovo modrost in previdnost; pred vsem pa je jasno, da sv. Oče skrbe za cerkveno korist. Politični pregled. V Ljubljani, 2. oktobra. Bfotraiaje dežele. Delegacije, ki se bodo dne 4. t. m. v Budapeštu sošle, bodo letos v pravem pomenu besede tisto solnee, ki bo podrlo gosto meglo v naših zunanjih razmerah. Nekoliko je že storil Tisza v ogrskem državnem zboru, toda ne še zadosti. Govorica se širi vedno dalje po Avstriji, da naša zveza z Nemčijo ni nič več taka, kakor je bila. Tisza se je izrekel ravno nasprotno, da smo z Nemci namreč še vedno na starem stališči. Pravijo, da kar se mnogo govori, je rado res. Cela Avstrija trdi, da naše zveze z Nemci niso več trdne, kakor so bile; delegacijam treba bo to verodostojno na dan spraviti. Davkoplačevalci vže smejo zahtevati, kolikošnja da je njihova varnost na zunaj. Zvedeti imajo pravico, ali imajo še zaveznika na Nemškem, kterega so nam ves čas tako hvalili, ali naj si v bodoče sami krijemo hrbet, ali pa naj se oziramo po drugem vstrajnem zavezniku. Prikrivanje resnice bi tukaj ne bilo na pravem mestu; če se tudi ne more povedati, koliko je Bismark Kalnoky,ju obljubil, če bi še nadalje prijatelja ostala, se pa vendar kljubu temu dii jasen odgovor: taka in taka je naša prijaznost z Nemci, taka in taka pa z Rusi. Minister zunanjih zadev se bode v delegacijah vže moral nekoliko bolj odkritosrčno izjaviti, kakor se je Tisza v ogerskem državnem zboru, ker sicer bi delegatje lahko skušali vojnemu ministru odrekati znesek za nove puške. Minister zunanjih zadev je pa prav tako prepričan, kakor vojni minister in kakor vsa druga Avstrija, da če ima ves svet že puške repetirke, jih tudi Avstrija ne more nič več pogrešati, zarad tega bo pa delegatom vstregel in bo povedal, kako da je sedaj naš položaj na zunaj. Da je še bolj kočljiv, kakor na znotraj, je zadosti jasno. Ta kočljivost' bo pa še od leta do leta večja, dokler na Balkanu ne nastopi pravi in konečni red. Kočljiv položaj zahteva varno in dobro oboroženo armado, ta pa zopet silno veliko denarja, kterega morajo davkoplačevalci skupaj zložiti. Zato imajo pa tudi pravico tirjati, da zvedo, kam in zakaj se bode izdajal denar in kako je politično vreme okoli nas. Ogrski interpelantje niso nič kaj zadovoljni s Tiszovim odgovorom v bolgarskih zadevah, če saj ni še dolgo od tega, kar so dokončali študije in sedaj, kaki so?! Nemščina, ta jim je „Umgangs-sprache"! In to naj so mi narodnjaki! bodoči stebri, dike našega naroda, kteri se sramujejo govoriti svoj materni jezik! Taki narodnjaki naj potem našemu narodu so uradniki ! Lepa nam se kaže bodočnost !..... Zahajam že več dni v „zvezdo" in vedno poslušam, kedaj da zaslišim slovenski pogovor, pa redko, oj redko le trenotje slišim slovensko besedo. Mimo hodijo doktorji, profesorji, častniki, uradniki itd., poznam jih, da so slovenske krvi, a jezik govori jim vedno in vedno le nemščino. Poznam nektere, kteri so še celo med izvoljenimi Slovencev, pisatelji, a — svoj materni jezik so pozabili, ali ga pa prodali v sužnja naši „Umgangssprache\ Le še nektere mladenče-dijake slišim govoriti domače, a še ti bodo zabili svoj jezik, ako daje se jim tak izgled, kakoršnega imajo na svojih prednikih in učiteljih. tudi se mu mora pripoznati, da je bil še dosti natančen. Da odkritosrčno rečemo, se niti toliko nismo nadjali, vendar pa so interpelantje enoglasno izrekli, da je Tisza še premalo povedal. Tisza bi bil morda že še kaj več razodel, če bi bil sam svoj gospodar v tej zadevi, ali on je odvisen od Kalnokyja in pa od cesarja samega, kteremu je moral odgoror v po-terjenje predložiti. Interpelantje so to vse dobro vedeli, vendar pa jih to ni zadrževalo, da so Tiszi očitali povržnost in še celo neresničnost, ktero so skušali z nekterimi nasprotji dokazati v bolgarski politiki in v odgovoru. Tiszo je to tako zgrabilo, da je stavil zarad tega odgovora kabinetno vprašanje, ali sprejmejo odgovor na znanje, kakoršen je, ali pa njegov odstop. Večina se je odločila za odgovor Sin grofa julija Andrassyja in pa Tiszov najboljši prijatelj Julij Horvat pa nista hotla za odgovor glasovati, Opomniti nam je še, da je vlada še več povedala, kakor pa so interpelantje zahtevali. Noben namreč ni zahteval zvedeti, ali so na Balkanu kake meje določene, kje da naj se avstrijski vpliv preneha in ruski prične in vendar je Tisza sam od sebe rekel, da takih meja ni, in je še prav posebno povdarjal. Madjarom je vsaka, še tako jalova reč dobra, samo če kaže, da bi se dalo z njo po skupni armadi vdrihniti. Zadeva Pečuškega podnotarja Herberta je našim čitateljem znana, toraj zadostuje, če rečemo, da jo imajo že v ogerskem državnem zboru. Poslanec Komjathy prijel je te dni Tiszo zarad nje v sledeči interpelaciji: „1. Ali je minister-skemu predsedniku uradno znano, da je vojaška častna sodnija 31. divizije skupne armade podnotarja Pečuškega, gospoda Ivana Herberta, rezervnega častnika z obsodbo z dne 15. avgusta krivega spoznala razžalenja vojaške časti in je vsled tega skupni vojni minister g. Ivanu Herbertu odvzel častniško dostojanstvo, na kar ga je za prostaka prestavil k nekemu drugemu pešpolku? Ce mu to ni še znano, ali bi bii pri volji to pozvedeti? 2. Ali se ministerskemu predsedniku prav zdi, da vojaška častna sodnija v nasprotji postave čl. XL. državljana pred se kliče, ki ta čas ni v vojaški aktivni službi, in ga obsodi? 3. Ali hoče ministerski predsednik vkreniti, da se obsodba proti g. Ivanu Herbertu izrečena razveljavi, ker žali naše državne postave, in da se vse take zlorabe enkrat za vselej v bodočnosti zabranijo?" Vtemeljevajoč to interpelacijo je govornik tako strastno napadal skupno armado, da mu je Tisza rekel, da ustavne institucije, kakor je skupna armada ne more nikakor žaliti pustiti. Na stavljena vprašanja bo pa že ob svojem času odgovarjal. Tnanj« države. Musi so v bolgarskih zadevah vedno bolj pogumni v govorjenji in vedno bolj odkritosrčni. Temu vzrok je mednarodni sedanji položaj, ki je Rusom tako ugoden, da jim bolje ne more biti. „Nov. Vrem." piše: „Konečno so se vendar tudi Angležem oči odprle, in vže sami priznavajo, da se zarad Bolgarije z nami nikakor ne morejo bojevati. To pa za to ne, ker se nobeni ostalih velesil ne zdi varno nam z orožjem v roci v oči pogledati. Prav zarad tega se pa tudi nam pri našem prodiranji na Balkanu ne bo več treba v Berolin, na Dunaj ali London plašljivo ozirati, češ, kaj bodo pa ondi rekli. Upor bomo še vedno velik našli pri daljših korakih v Bolgariji, vendar pa ne bo imel nikakih odločnih posledic (boja), kterim bi se poprej nikakor ne bili izognili. Žalostno je pa za nas, silno žalostno, da še vedno dvomimo ali bi šli v Bolgarijo ali ne, ko vendar o tem našem koraku v celi Evropi že živa duša več ne dvomi. Veliko narodno sobranje nam bo več škodovalo, kakor pa koristilo, ker dobro vemo, da bo velika večina poslancev kar slepo drla za se-danjemi regenti. Za to je pa treba, da ga kolikor moč zavlečemo, med tem se pa sami dostojno nanj pripravimo". No reči se mora, da so to jasne besede, kterim se resničnost na prvi pogled že na obrazu bere. O priborni politiki omenjeni list dalje tako-le piše: „Rusom pač ni treba na to misliti, kako in koliko dežela bi si na Balkanu priborili, kakor tudi ne, ktere narode bi si podvrgli. Rusija je Morda se pa vendar motim, mislil sem si, morda čul bodem v nedeljo za časa šetanja več slovenskih pogovorov, več dokazov, da se stolica Slovencev ni še popolno udala nemški „Umgangs-sprache", a — tudi tu sem se varal. Vse, vse le nemščino rabi, le redek je slučaj, da, kakor s strahom izgovorjena je slovenska beseda. Iu to mi naj bode stolica Slovencev; kjer mora slovenski jezik služiti le najnižjim stanovom; kjer vsa ona, takozvana omikana gospoda poslužuje se tujega jezika, da izraža svoje misli, kot da bila bi slovenščina nesposobna za konverzacijo. „Nemško se lažje izražam, lažje svoje misli dopovem", to čul sem mnogokrat že v zagovor. Verujem, vam verujem drage moje memško misleče Ljubljanske dušice, da res ne znate svojega maternega jezika, ker ga nočete znati, ker ga nočete rabiti. Kako bodem znal tudi jezik govoriti, kako njegovo obilico krasnih izrazov za tuje besede poznati, ako so ga dejansko ue poslužujem, ako mi je le mrtev jezik, jezik knji- na Balkanu zadovoljna, če si ji le posreči, svoje gospodstvo le čez morje, vže od nekdaj ruska last, raztegniti. Na tem potu nas pa ne bo nihče zadrževati mogel. Ce se nam bodo morda v Carigradu hoteli vpreti, si bo Rusija poiskala druzega morda še bolj varnega pota, o kterem Angleži ne bodo mogli trditi, da sega v njihove koristi. Pač bi bilo bolje za nas, kakor tudi za Angleže, če bi se angleški državniki odpovedali svoji traffifeijonalni; nam sovražni politiki in bi sprevidili, da jez sredi reke taistej nikakor ne zapre poti. Ključ DaTiJant/lski leži ondi ob Indu nekje in tam ga moramo iskati, ondi moramo Angležem pokazati, čegavi da smo in kaj da znamo". Letošnji bolgarski prevrat postavil je v novo luč dr. Konstantin Jireček, bivši bolgarski naučni minister, kteremu so razmere v Bolgariji posebno dobro znane, ker je več časa tam doli živel. Jireček trdi, da korenin temu prevratu ni tolikanj na političnem polji iskati, temveč v žaljenih osob-nostih. Glavnih voditeljev prevrata je bil vsak več ali manj od kneza razžaljen. Pri tem niti Strumski polk ue dela izjeme. Omenjeni polk stal je namreč pri Izvoru Srbom nasproti in je pred njimi pobegnil, ne da bi bil le enkrat strelil na nje. Knez ga je za ta dokaz strahopezljivosti jako oštel in — ako smemo izraz v primeri rabiti — na oslovsko klop posadil. Tega mu pa Strumski polk nikdar več ni mogel odpustiti. Saj so večinoma osobue strasti tudi drugod povodi krvavih bojev, zakaj bi toraj na Bolgarskem ne bile provzročile ustaje. Da vtegne to res biti, kažejo tudi besede kapitana Benderevega, ki je kneza na mejo spremljajoč, taistemu jako porogljivo rekel: „Vidiš Aleksander, to pride od tega, ker me nisi za majorja naredil!" O sorodstvu med Bolgari in Rusi Jireček trdi, da je nekako tako, kakor ono med Spanjci in Lahi. Bolgarski kmet je caru. oslo-boditelju iz cele duše vdan, razumništvo pa ne vpraša preveč po njem, ker mu je le bolj avtonomija pri srci. Obžalovanja vredna je pa prikazen, da so se tudi na Bolgarskem kakor na Španjskem vojaške revolte javiti jele in da imajo tudi ondi častnike, ki se s politiko pečajo. Vojak in politika morata biti vedno tako daleč narazen, da ne prideta nikdar drug z drugim v dotiko; kajti kakor se to zgodi, je že napačno na vse strani. Laška irredenta se zopet zbira. Bodoči mesec sošli se bodo njeni zastopniki v Bologni na razgovor, kako bi bilo treba društvo preosnovati, da bi več vspeha doseglo. V prvi vrsti bodo poskušali delavce v svoje mreže zaplesti, kar jim ne bo posebno težavno, če bodo kaj prida cvenka spod palca spustili. Laški delavec je siromak brez primere in bo za dobro plačo vse storil, kar se bo od njega zahtevalo. Poleg tega začeli bodo pa tudi izdajati nov list: „L'Italia Irredenta", ki bo v Milanu izhajal. Naloga mu bo v prvi vrsti svoje verne navduševati za pridobitev tistih laških pokrajin, ki sedaj še v krempljih avstrijskega orla zdihujejo in te so: Južni Tiroli in celo Primorje od Ogleja pa doli daleč v Dalmacijo do Spuža ob albanski meji. Ce ne bo drugače, pravijo, da bi se tudi kranjske dežele ne branili. Naj jo le pridejo iskat! Daleč od tega društva menda tudi laški listi ne bodo, ki se sedaj silno jeze, da je Italija v nekaki zvezi z Avstrijo in Nemčijo na ohranjenje miru v Evropi. Trdijo, da je to Italiji na veliko škodo tako v nravnem, kakor tudi v gmotnem oziru. Dokaz te trditve so dolžni ostali. Da je trditev popolnoma piškava, razvidi se pač iz tega, ker vendar iz te zveze nima ne nemška ne avstrijska država kakega dobička. Lahi so seveda navajeni za vsako zvezo kak Milan ali kake Benetke dobiti. Zveza s Francozom leta 1859 prinesla jim je Milan, zveza s Prusi proti Avstriji leta 1866 pa Benetke. Za to se jim pa sedaj že toži, ker se mir menda že predolgo vleče, da nimajo še našega Primorja. Kakor vse kaže in če Bog dii, ga menda tudi ne bodo nikdar dobili. ževnosti? čemu nam je potem mnogobrojna književnost slovenska; morda zato, da plesnijo časopisi in knjige doma v omari, kamor so po enokratnem prečitanji obsojeni čakati časa, da se jih bode dalo na prodaj po smrti lastnika za — sir zavijati? Kako bi se smelo toraj pričakovati od slabejega spola, da bi drugače ravnal, kakor moški spol? Kako zamoremo zahtevati od matere, da bode učila svojo deco ljubiti in čez vse spoštovati svoj miljeni slovenski jezik, ako oče v družinskem življenji navadno le v blaženi nemščini ž njo in s svojo deco občuje, če tudi ga svet naziva lepim imenom — narodnjaka? „Jabelko ne pade daleč od jablane", tako pravimo in jaz pravim, otroci takih narodnih staršev mučijo se z učenjem nemškega jezika predno še slovenski govoriti znajo, kaki narodnjaki bodo iz take mladine, mislimo si lahko. Ali se nam je nadjati tu lepšega vremena? Pač, toda poprej ne, dokler ne bodo naše narodnjakinje in narodnjaki jeli rabiti v navadnih in obhodnih pogovorih svojega mater- Izvirni dopisi. Iz Blejske okolice, 25. sept. Dobri dve leti imeli ste, gospod vrednik, marljivega dopisnika v „raju Kranjske dežele", kteri Vam je v svojih dopisih „iz Bleda" o vsih zanimivih dogodkih hitro in vestno poročal. — Danes pa dobite dopis „iz Blejske okolice", ki ima vso drugo, vse bolj okorno obliko, kakor poprej. Pa potrpite z menoj prizanesljivo, saj veste, da na svetu je vse minljivo; marljivega Vašega dopisnika pa ni več tu. — Z Vami vred, gospod vrednik, tudi mi Blejci še nekaj dni sem britko v svoji sredi pogrešamo preč. gosp. dr. Jan. Janežiča — bivšega Grajskega kaplana. Upam, da mi gospod doktor ne bode zameril, ako mu v imenu Blejcev tukaj par vrstic v slovo napišem. Akoravno smo se že od spomladi sem, ko je gosp. Janežič svoje zadnje izpite na Dunaji dovršil ter bil imenovan doktorjem bogoslovja, bali, da ne bode več dolgo časa med nami bival, nam je vendar-le novica o njegovi prestavi nepričakovano došla in nas britko zadela. Upali smo, da ga vsaj do prihodnje spomladi imamo še med seboj. Komaj dve leti in nekaj mesecev je bil gosp. doktor duhovni pomočnik v Gradu, in vendar si je v tem kratkem času ne le pri svojih faranih, temveč tudi pri svojih duhovnih sobratih pridobil splošno ljubezen in spoštovanje. Njegova neumorna delavnost v cerkvi in šoli; njegova ponižnost in skromnost, posebno njegova Ijubeznjiva in prijazna beseda mu je h krati srca vsih nagnila, in vsak ga je moral spoštovati in ljubiti, kdor je le enkrat z gospodom občeval. Kdo bi se toraj čudil, da smo zelo neradi gospoda doktorja iz svoje srede zgubili in da je po Grajski fari, ko so ljudje zvedeli, da jih bode ljubljeni gospod kapian zapustil, šlo od ust do ust: „Velika škoda za nas, da nas gospod zapuščajo. Bog jim tisočkrat povrni ves obilen trud, ki so ga imeli za duhovni prid naše fare!" Tem srčnim vošilom Grajskih faranov pridružili smo se tudi sosedni tovariši gospoda doktorja, ko smo se osebno poslavljali od njega ter mu zadnjikrat prijateljski podajali roko. Vem pa, da iz srca vsih čč. gg. tovarišev govorim, ako še enkrat doli v Komendo gospodu doktorju zakličem: Z Bogom......ter ga v imenu vsih prosim: Prijatelj — Memento! —k. Iz Poljanske doline, 29. sept. (Po povodnji.) Lahko bi bil današnjemu dopisu na vrhu zapisal „na podrtijah" glede nekterih prizorov, ki so se godili v noči od 23. do 24. septembra vsled povodnji. Novice, ktere smo iz Žirov dobili, so še žalost-niše, kakor smo jih pričakovali. Govori se, da je na Žirovskem tisto noč zmanjkalo dveh hiš z zemeljskega površja, in da se še ne pozmi ne, kje da ste stali, pri tretji pa je voda odnesla cel vogel hiše. Neki premožen kmet, ki je imel sicer enajst voz, v nedeljo še ni dobil nič, da bi vpregel. Vsa škoda, kar jo je povodenj na Žirovskem napravila, bi znašala po mnenji tamošnjih posestnikov (nizko cenjena) na trideset tisoč goldinarjev (30.000). — Koliko jo je niže doli, pač ne morem povedati, naj naštejem samo par slučajev. Posestnica, kteri je Sora pretrgala jez in žago zelo oškodovala, s tisočakom ne bo mogla vsega popraviti. Blizo toliko škode je pri mlinu in žagi, kjer je bil tisti Žagar v nevarnosti, o kterem sem zadnjič poročal. Zopet pri drugem mlinu (Krnišnikovem) je voda polomila nega jezika; dokler ne bode se čula mesto stalno govorjeno nemščine v „zvezdi" lepa slovenska beseda in dokler ne bode tudi v drugih javnih in zasebnih prostorih zavladal svojega pravnega mesta slovenski jezik, toliko časa trdil bi jaz, opiraje se na svoja opazovanja v „zvezdi" in drugod, da Ljubljana zbog vseh statističnih in drugih dokazov nima podobe slovenske, temveč, da ima več podobo kakega nemškega provincijalnega mestica, kakor „slovenske" stolice.*) —f—• *) Kako vso drugače ravnajo drugi narodi, n. pr. Cehi. Pojdi kamor hočeš: na javna sprehajališča, v gostilno, na železnico itd. nižje ljudstvo in največa gospoda, vse govori lo češki. To se pravi svoj narod ljubiti in svoj materni jozik spoštovati. Vredn. vsa kolesa, tako, da zdaj prazna vretena štrle proti nebu. — In kaj naj povem o škodi na polji? Po hribih in na njivah, kjer je bilo ravno vsejano, ploha odnesla je seboj vso rodovitno zemljo in setev; po dolinah pa, kamor se je voda stekala, je preplavila polje, zasula travnike in drugo z nerodovitno sipo (glinom). Vsem njivam ni enako škodovalo, ampak kar je ravno rastlo na njivi. Korenje, repa se je dobro obdržala, manj pa zelniki: videl sem, da je bilo cel kos zelnatih glav poruvanih od plavajočega trsja. Žito je tam, kjer je voda drla vse v tla vbito, posebno proso; nekje sem videl žalostno-smešno prikazen, da proso v snopih na vrbji zori. Kakor se sliši, je bilo vse to naznanjeno političnim oblastim, in bodo potem morebiti škodo cenili ter podporo delili. Glede mostov, naj dopolnim moje zadnje poročilo toliko, da povem, da je Sora s svojimi pritoki po Žirovskem in od tod odnesla okoli 20 mostov in mostičev, nekaj čeloma, nekaj deloma. In človek, kaj naj opravi nasproti taki sili? Kako je vse njegovo imetje odvisno od navidezno male reči! Oseli-ški župan, g. Gladek, je pravil, da pri njegovem gospodarskem poslopji je držal po konci vse tako rekoč le še en majhen kamen; če bi voda bila še kaj dalj časa pljuskala ob njega, potem bi ga bila odplula, poslopje bi se bilo razrušilo skupaj in ja-valjne bi ostala potem hiša cela. Pa ni nesreče brez sreče. Tudi pri povodnji imajo nekteri svoj dobiček: reveže mislim, ki pri tem dosti drv dobe; nekemu posestniku je voda sama na njegov ograjen vrt prinesla toliko drv, da jih bo za celo leto dosti. Tudi živali so pri tej povodnji trpele. Te dni sem videl pri nekem kmetu mlado vidro, ki je cvilč za človekom tekala. Na moje vprašanje, od kod da jo ima, mi odgovori: V petek (24. sept.) zjutraj smo jo dobili ob Sori, in zdaj ne gre več od hiše. Nadalje mi je pravil, da je po noči slišal še en par takih živalic, ki so cvilile; voda jim je vzela varno zavetje v jezu, kterega je ravno tam raztrgala, in idaj brez domovanja žalostne okoli tavajo. Hud udarec je bila ta povodenj za marsikoga; toda če bi hotel vse posamezno naštevati, ne prišel bi do konca, zato sklenem s željo: Kakor najstarejši ljudje ne pomnijo tod take povodnji, tako daj Bog, da bi je nikoli več ne doživeli! Domače novice. (Duhovske spremembe v Ljubljanski škofiji.) Čast. g. Alojzij Puc umesten je bil kanonično v torek na župnijo Hrenoviško ter bode prihodnji torek tje odšel. čast. g. Janez Dolinar, župnik v St. Janžu, dobil je župnijo na Baki. (Cesarjev god) praznovali bodo tukajšnji veterani jutri ob uri s slovesno sv. mašo, ktere se bo društvo v paradi vdeležilo z godbo in zastavo. Ob desetih dopuludne imajo veliki zbor na rotovži, kjer se bodo posvetovali o pristopu društva k domobranu. (Slikanje Št. Jakobske cerkve) v Ljubljani je domači umetnik g. Šubic ravnokar dovršil in sicer na način, ki mu vso čast dela. (Vabilo) k LXXIV. odborovi seji »Matice Slovenske" v soboto 9. oktobra 1886 ob 5. uri popoludne v Matični hiši na Kongresnem trgu št. 7. — Dnevni red: 1. Potrjenje zapisnika o LXXIII. odborovi seji. — 2. Naznanila prvosedstva. — 3. Poročilo književnega odseka. — 4. Poročilo gospodarskega odseka. — 5. Poročilo Kopitarjevega odseka. — 6. Poročilo tajnikovo, — 7. Posameznosti. — V Ljubljani, dne 30. sept. 1886. Josip Marn, prvosednik. (Redna vsakdanja šola) se je odprla danes, 1. oktobra na Mahu. 12 let je obstala ondi že izvanredna šola. Vodja jej je bil g. Leopold Belar; podučevanje pa je preskrboval nekaj let sam, pozneje pa učitelji mestne šole na Grabnu, zadnje leto gosp. Bahovec. Podučevalo se je samo nekaj dni v tednu, sedaj pa je slavni deželni šolski svet šoli dal novo lice: ustanovil je ondi redno šolo ter je imenoval za učitelja in vodjo tej šoli g. Funteka. Danes pri otvorjenji nove šole so se zbrali v šolskem poslopji gg. Belar, Funtek in katehet Rihar. S srčnimi besedami se je poslovil gosp. Belar od izročene mu mladine, za ktero je imel veliko skrbi ter je izročil vodstvo novo izvoljenemu g. učitelju. Naj priuaša prenovljena šola obilno dobrega sadu! (Učiteljica) gospica Pavla Goltsch postala je definitivna na tretjem učiteljskem mestu v Zagorji. Do sedaj je službovala v Boštanji. (Enorazrednica) v Črnem Vrhu razširila se bo že letos v dvorazrednico. (Pogreb) Krškega knezoškofa dr. Funderja bo, kakor čujemo, v ponedeljek v Celovci. (Nadvojvoda Oton), navadno v Celovci bivajoč, poročil se je danes v Draždanah z vojvodinjo Marijo Jozefo. (Slovenec, da bi ga človek kar pozlatil), je koroški deželni poslanec dr. A b u j a. Tudi on je dajal svojim volilcem račun o svojem poslanskem delovanji in je pri tej priliki povdarjal, da naj se Korošci le trdno Nemcev oklenejo, če nočejo da se jim bo dobro godilo. Na Poljake se Korošcem ne gre zanašati, ker ti le po svojem kraljestvu hrepene. Na Cehe pa še manj, ker že sama beseda „čeh" je na Koroškem zabavljica. Pravo ! doktor, pravo! Kakor se kaže, bodete še dolgo živeli! (Kaznjence), ki so se požrtovalno vdeleževali gašenja pri groznem požaru v Kočah na Koroškem, doletela je cesarska milost. Presvitli cesar odpustil jim je kar od kraja post, 16 pa tudi še precej veliko kazni. Dan, ko se jim je to objavilo, je bil jako slovesen, kajti nadpaznik g. Prijatelj, kije zapovednik tisti kazniški naselbini, dobil je srebrni križec s krono, ki mu ga je cesar podelil, drugi pazniki dobili so pa pohvalne dekrete. Slovesnost se je pričela s službo božjo, ktere se je vdeležil tudi c. kr. državni nadpravdnik g. dr. Viktor Leitmaier iz Gradca. (Slatinske kopeli) imele so letos 2215 gostov. (V Goriškem centralnem semenišču) imajo polno število bogoslovcev za vse štiri škofije, kar že zdavno ni bilo. Pripomogli so k temu obilnemu številu čehi, kterih je samo Tržaška škofija 25 sprejela. — Vsekako se vidi v tem božja previdnost; domači (Italijani) ne stopajo v duhovski stan, Slovani so preubožni in malo jih hodi v šole; svoje dni so Slovenci iz Kranjske oglašali se za te škofije, sedaj pa, ko se tudi za Ljubljansko škofijo premalo oglaša domačinov, prihajajo Ceho-Slovani, da se pripravljajo za svečeniško službo na obalih jadranskega morja. Ljudstvo po modrih duhovnikih v avstrijskem duhu vzgojeno, bode najboljši jez zoper laško „irredeuto". Dobrodošli nam severni bratje ! Telegrami. Celovec, 1. oktobra. Knezoškof Krški dr. Peter Funder, po mrtvudu zadet je danes popoludne ob petih umrl. Trst, 1. oktobra. V poslednjih 24. urah zboleli so 4 za kolero, umrl pa 1. Budapešt, 1. oktobra. Za kolero zbolelo 23 oseb, umrlo 6. Na Reki ni nihče zbolel nihče umrl. London, 2. oktobra. „Morningpost'; piše prej ko ne inspirirana: Evropski požar bi Bismark le zabranil ob skupni podpori Avstrije; Angleška s svojim brodovjem ne more preko Balkana. Vlada mora pred vsem skrbeti za dobre zaveznike in pa da bo v parlamentu edina. Oe Bismark nevtralen ostane, je boj neizogibljiv. V Berolinu se bo najbližja bodočnost Evropi določila. Pri nas premišljujemo, ktere čete bi za grozeč vse največji boj tega stoletja lahko utrpeli. Ce bi Bismark Avstrijo podpiral, bi se jima tudi mi kot lojalni sodelavci izvestno pridružili. Umrli »o: 30. sept. Henrik Kovanec, strojevodjeva hči, 19 mesecev, Mestni trg št. 10, spridenje krvi. 1. oktoara. Jožef Gerber, hišnega posestnika sin, 4 leta, Kongresni trg št. 4, pljučnica. V bolnišnici: 29. sept. Jožefa Zobec, delavka, 60 let. Pneumonic si- nistra. Tujci. 30. septembra. Pri Maliču: Minzl, trgovec, z Dunaja. — Dr. Matija Abuja, odvetnik s soprogo, iz Colovea. — Dollenz in Bfiohler, inženirja, iz Trsta. — Anton Menegheli, podvzetnik, iz Trsta. — Fortunat Taceki, zasebnik z družino, iz Rovoreto. Pri Slonu: Adolf Molil, trgovee, iz Eningena. — \Yeiss, lteehes in Necliita, potovalci, z Dunaja. — Julij Gomperg, potovalec, iz Hudapeštc. — Karol Tliicinann, potovalec, i% Freudenstadta. — Bauer, pl. \Vurzbach in Gottinger, zasebniki, iz Gradca. — Anton Jirka, ltapelnik, iz Ptuja. — Ignac Flncher, zasebnik, iz Pesnice. — Kari Modek, c. k. stotnik, iz Pečuha. — Janez Ko\vanda, vodja pivovarne, iz Puntigama. _ Srečko Knitic, benelicijat, iz Vipave. — Ulrich, posestnik, iz Železnikov. — Josip Golmajer, kaplan, iz Boh. Bistrice. — L. Bauernfeind, potovalec, iz Celovca. — Grof Chorinsky, e. k. dvorni sovetnik, iz Ljubljane. — Silvester Pipan, zasebnik, iz Trienta. — Karol Burghart, e. k. dvorni odpravnik s sinom, iz Udine. Pri Tavčarji: Stojan Todorovitsoh, trgovee, iz Belgrada. — Matilda Sohweiger, zdravnikova vdova, iz Starega trga. — Robert pl. Wurzel, c. k. poročnik, iz Ljubljane. Pri Bavarskem dvoru: Ferd. Herzog, potovalec, iz Ulma. — Janez Traun, trgovec z sadjem, iz Vižmarjev. Pri Južnem kolodvoru: Srečko Gionina, potovalec, iz Genfa. — Anton Vabič, stavbeni risar, iz Hrvaškega. — Jakob Vilfan, posestnik, iz Stražiš. Pri Avstrijskem caru: Janez Groger, tovarnar, iz Sternberga. — Josip Jamšeg, brivec, iz Lipnice. Pri Virantu: F. Giacomelli, podvzotnik, z Dunaja. — O. Dežmann, uradnik, iz Celovca. — Ivanetič, Kumše in Ne-manji*, e. k. vojaki, iz Metlike. — And. Podboj, zasebnik, iz Ribnico. — Vehoveo in Zavodnik, zasebnika, iz Žužemberka. — Janez Hočevar, posestnik, iz Podloga. Vremensko sporočilo. C S Čas Stanje Veter Vreme Mokrine na 24 ur v mm opazovanja zrakomera v mm toplomera po Celziju 1. 7. u. zjut. 2. u. pop. 9. u. zveč. 738-92 736-78 736-46 + 103 +21-0 +13-8 brez v. sl. vzh. sl. jzap. megla jasno jasno 000 •j. u. /jveo. • | ^ | 01* J^^r • Zjutraj megla, potem lep jasen dan. Srednja temperatura 15-1° C., za l-6° nad normalom. Onnajska borza i Telegratično poročilo.) 2. oktobra Papirna renta 5^ po 100 gl. (s 16% davka) Sreberna , 5% „ 100., (s 16% davka) 4*, avstr. zlata renta, davka prosta Papirna renta, davka prosta Akeije avstr.-ogerske banke Kreditne akeije ..... London ....... Srebro ..... Francoski napoleond. ... Ces. cekini ....•-• Nemške marke .... Žitna cena. Pšenica banaška 1 hklt. 8 gl. 58 kr. — Domača 7 gl. 9 kr. — Kž 5 gl. 28 kr. — Ječmen 4 gl. 62 kr. — Ajda 5 gl. 44 kr. — Proso 5 gl. 44 kr. — Turšica 5 gld. 61 kr. — Oves 2 gl. 97 kr. Somenj v Št. Vidu pri Zatičini, kateri je bil zarad zdravstvenih razmer prepovedan, dovolilo je slavno c. kr. okrajno glavarstvo na prošnjo županstva ter bode na določeni dan, t. j. -v ponedeljelc ■ B . «»■*& ««> 1»■ -(i) Franc Pajk, predstojnik. i ccoli-eva esen ca za ž? 1 odea • '.'• • "v "*;• . .kaSefo; pripravijE^''-'1 ' " • ^ , G. PIČ C,0;LI,kkar;.v Ljubljani. Ozdravlja kakor je razvidno iz zahvalnih pisem in zdravniških spričeval bolezni v želodcu in trebuhu, bodenje, krč, želodečno in prcinen-javno mrzlico, zabasanje, hemerojide, zlatenico, migreno itd. in je najboljši pripomoček zopet gliste pri otrocih. migreno ^Pošilja izdelovatelj po pošti v Skatljlcah po 12 steklenic za 1 g!d. 36 novo. Pri večem številu dvbi se primeren odpust. Izvrstni učinek te esence potrjujejo spričevala več slovečih zdravnikov (Dr. Emil vitez pl. Stockl, e. kr. vladni svetovalec in deželno-sanitetniporočevalocKranjske, Dr. DAgostini, Dr. Ca m bon, Dr. vitez pl. Gora-ettcchi, Dr Par do v Trstu, Dr. K. Minola, mestni phisikus v Milanu, kakor tudi veliko prečast. g. župnikov in na tisoče oseb. ki so jo rabilejjin se le njej zahvalujejo za zopet pridobljeno zdravje). Cena eni steklenici 10 kr. Izdelovatelj te esence jo pošilja po pošti v zabojčkih po 12 steklenic 1 gld. 36 kr, Poštno stroške plačujejo p. t. naročniki. (8) Lekarna C- !F£ccol£-ja, „Prl Aii(jeln" v Ljubljani, na Dunajski cesti, je vedno preskrbljena z vsemi zdravili najboljše baze in izvršuje vsako naročilo najhitrejše in točno proti poštnemu povzetju. 1. 83 gl. 80 fer. S4 „ 70 „ 116 „ 45 100 „ 85 3. 861 „ — „ 276 „ 30 n 125 , 50 1 — 4. 9 „ 93 „ 0 „ 95 61 , 521 2 * \ooooooooooooooooo* Yincexxc Čameraik, kamnosek, parne ulice, poleg parnega mlina v Ljubljani. Zahvaljevale se častitim naročnikom, posebno prečastiti duhovščini za dosedanje zaupanje, za mnoga naročila, javljam, da sem se preselil s svojo delavnico v lastno liiSo poleg parnega mlina, obdržim pa v svoji dosedajni delavnici pri mesarskem mostu Se malo podružnico, v kateri so razstavljeni na ogled razni spominki izdelani iz mnogoterih marmeljev in različna stavbena tlela. Sprejemajo se v filijali tudi naročila. Izdelujem pa nagrobne spomenike po naj- rt novejših obrisih, plošče za rakve z najtrdnejšega kamna, tudi prevzamem popravila na tukajšnjem kakor tudi oddaljenem pokopališči, zaseku jem stoječim spomenikom črke in popravljam stare spomenike. Najtopleje se priporočam slavnemu občinstvu za vsa dotična dola; prečastiti duhovščini za vsakaka cerkvena kamenita (lela najfinejša in najnavadneja. Vsako naročilo hodom izvrševal točno, lepo, solidno in prav po nizki ceni. — Priporočaje se sl. občinstvu in prečastiti duhovščini za mnogo naročila sem z najodličnišim spoštovanjem Vincenc Čamernik, (5) kamnosek. 0 o o o o o o ^ooooooooooooooooov Št. 15357. Razglas. V smislu § 6. postave z dne 23. maja 1873, j (št. 121 drž. zak.) se naznanja, da bo prvotni | imenik porotnikov za 1887. leto ! o