Političen list za slovenski narod.
Po poŠti prejeman veljii: Za eelo leto predplačan 15 gld., za pol leta 8 gld., za četrt leta
4 gld., za en mesee 1 gld. 40 kr. V administraciji prejeman veljd: Za eelo leto 13 gl., za pol leta 6 gl. 50 kr., za četrt leta 3 gl. 30 kr., za en mesee 1 gl. 10 kr. V Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gl. 20 kr. več na leto. — Posamezne številke veljajo 7 kr. Naročnino prejema opravništvo (administracija) in ekspedicija, Semeniške ulice št. 2.
Naznanila (inserati) se sprejemajo in velja tristopna petit-vrsta: 8 kr., če se tiska enkrat: 12 kr., če se tiska dvakrat; 15 kr., če se tiska trikrat. Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša.
Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. Vredništvo je v Semeniški ulici h. št. 2. Izhaja vsak dan, izvzemši nedelje in praznike, ob 1/,6. uri popoludne.
Štev. 12.
V Ljubljani, v petek 16. januvarja 1885.
Letnik XIII.
Podjetništva na slovenskih tleh.
Kritičen razgovor.
Spisal Prane Podgornik.
(Dalje.)
Narodnega samostojnega gospodarstva po vsem tem na Slovenskem ni iskati, ker Slovencem država in dežele po sebičnih parlamentarnih večinah svojo milost narekujejo tudi v gospodarskem pogledu.
Pa tudi ko bi politična nesamostojnost ne vplivala toliko neugodno na slovenske gospodarske raz» mere, bi imeli Slovenci križ, v sedanjem času izdatno tekmovati s podjetji nasproti drugim deželam, državi in zunanjemu svetu. V Mariborski „Zori" sem pred 7 leti opomnil v drugi sestavi, da s pridom se utegne Slovenec na lastni zemlji pošteno preživiti in poprek častno razviti. Majhna zemlja, brez posebnega bogastva nad in pod svojim površjem, bi tudi poleg političnih ugodnosti, sosebno tudi poleg srčne gospodarske zveze z drugimi kraji nikakor ne mogli povzdigniti se do gmotnih sil, ka-koršne so potrebne samostojnim narodom sredi mogočnih civilizacijskih ali, pravičniše rečeno, evropskih kulturnih narodov. Tako pa moramo veliko svojega zaslužka celo za živež in ne samo za obleko pošiljati v druge, po najmanj neslovenske kraje, in smo zavisni vsled lastnih potreb od tujcev. Sicer pa smo gospodarski zavisni tudi doma od tujcev, ki kot podjetniki pri nas blago prideljujejo, izdeljujejo, nam prodajajo in tako dobiček raznašajo, kakor jim drago. Zavisni smo od tujcev, naj bodo ti naseljeni pri nas ali drugod, dokler nimamo lastnih podjetništev.
Celo prvi pogoji za moderno, samostojno ali obrtnijo lastnih dežel nam niso dovolj ugodni; že-leža in premoga pogrešamo n. pr. v primorskih deželah popolnoma, — to pa kaže, da naši zaslužki se trosijo na tuje, in bi dotični slovenski kraji pri vsi drugi samostojnosti ostali zavisni od toliko važne, za samostojno gospodarstvo neobhodno potrebne, ravno imenovane surovine. Dovažanje želeža in premoga, ki sta na mestu drugače jako po ceni, stane pa predrago, kolikor hujše visoki tarifi samooblast-
nih železnil gospodarsko gibanje slovenskih dežel nenaravno stiskajo in tako rekoč veliko nameravanih podjetij pred rojstvom zadavijo.
III.
Mnogostranska politična in politično-gospodarska zavisnost, prirodna omejenost glede na kakovost, obsežnost in zadostnost gospodarskih snovi, zavisnost od preskrbljevanja blaga iz drugih dežel, ne-dostatnost in neugodnost gospodarskih občil, sosebno železniških prog, konečno pa še malo nagnjenja do samostojnega postopanja v odločilnih gospodarskih oddelkih, — take in enake dejanske, jako neugodne okolnosti in razmere po nikatem ne podpirajo nade, da se iz lastnih narodovih moči raznotera podjetja razvijajo vsaj tam, kjer bi jih politični in občego-spodarski razlogi najbolje zahtevali. V obče tedaj bi na prvi hip nastalo vprašanje, ali bi ne kazalo najbolje, namere za samostojno gospodarstvo na veliko kar zatreti in toraj n. pr. tudi trgovini po mestih pustiti tir, po kakoršnem je kupčija hodila doslej. Ali prevdariH je, da tako vprašanje se nam razkrije kot jako nepotrebno, ker, tudi ko bi nam ne bilo hrepeneti po lastnih podvzetjih, bi se tuje podjedtništva tudi nadalje, brez nas, med nami množila in vtrjevala. Vsaj vsled politične zavisnosti mi nismo toliko gospodarji slovenske zemlje, da bi mogli, kakor smo že omenili, tujce zapoditi, kakor se je n. pr. v najnovejšem času na Euskem zgodilo judom.
Da se pa tuja podjetništva na Slovenskem množe, kjubu temu, da morajo tudi ona računiti z občegospodarskimi in na sploh z vsemi zakoni, ki omejujejo podjetja na slovenskih tleh, je to dokaz, da tuji podjetniki jo znajo, nasproti vsem neugodnostim, vendarle obračati tako, da še izhajajo in celo bogate. Na Primorskem računijo po nekterih krajih, kjer ravno sedaj tujci nova pod-vzetja vstvarjajo, sosebno na delavce, zadovoljne z majhno hrano, in vsled tega z nizko dnino. Slovenski narod bi pa že v tem veliko dosegel, ko bi z lastnimi podjetništvi politične nevarnosti za-prečil in toliko narodno-politično pridobil, kolikor trpi zdaj od strani tujih podjetnikov narodno-poli-
tične škode in izgube. Po tem načelu bi ne bilo na prvem mestu postaviti se na lastne noge zarad pospeševanja čistih dohodkov, kolikor zarad narodove varnosti, in še le v drugi vrsti bi se trudile za dobiček, ki bi iz domačega velikega podjetništvenega gospodarstva dohajal narodu v prid. Oe pa tujci kot osamljeni pojedinci z vspehom delujejo najprej, če ne izključno za gmotni dobiček, bi bilo tudi slovenskim podjetnikom možno dobiti plačilo za enaka prizadevanja, samo da pokažejo toliko praktičnega duha, kakor ga prinesejo saboj tujci v naše, od začetka nepoznane jim kraje. Na to stran bi tedaj ne bilo skrbeti, in bi imel narod samo gledati, kako poroštvo mu dajo podjetniški rojaki glede na narodno politiko.
V poslednjem oziru nam je silno veliko treznosti treba, ker, kakor smo že začetkom omenili, so tudi naši ljudje svoj narod mnogokrat zapustili, zatajili in celo prodajali, ko so se na narodnih žuljih povzdignili do blagostanja in v obče do zunanje sreče. Narod je po hudih skušnjah po pravici n e-zaupen, in se mu mi čisto nič ne čudimo, če sicer vsplameni v narodni jezi proti krivici, ki se mu godi od strani tujega podjetništva, če se potem pa zopet pomiri in v svoji nezaupnosti in onemoglosti ostaje zopet tam, kjer je bil pred znano mu zasekano rano. Domača podjetništva je treba toraj tako vrediti, da narod iz njih spozna z vso zaupnostjo očiten svoj dobiček. Vsled tega nam nastaje prevažna naloga, da se z vso odločnostjo najprej v mislih sporazumemo.
Navadno naši, malo da ne izključno samouki podjetniki začenjajo z majhnim, in ko dospejo do veče gmotne moči, se prevzamejo ter v svoji dozdevni vsemogočnosti menijo, da jim narod ni toliko več potreben, da smejo toraj, bolj „gosposki", politično mišljenje obračati tudi v narodovo škodo. Pa vzemimo že dosti premožnega slovenskega podjetnika, ki je tedaj glede na pomnoženje svojega imetja od naroda bolj ali manj ali vsaj lahko nezavisen, če tudi vso dotično špekulacijo s podjetji popusti. Tak možak je bolj trden in utegne ostati tudi političen značaj, kakoršnih narod tudi nekaj s ponosem
LISTEK.
Kulturnozgodovinski tipi ter zakoni njih gibanja in razvoja.
Navedimo nektere zakone zgodovinskega razvoja, sledeče iz uvedenja kulturno-zgodovinskih tipov.
Zakon 1. Vsako pleme ali skupina narodov, ki govori en jezik ali take sorodne jezike, sorodnost kterih je vidna brez natančne jezikoslovne preiskave — sestavlja samostojni kulturni tip, če je po svojih duševnih močeh sposobno za zgodovinski razvoj in so že preživeli svoje detinstvo.
Zakon 2. Da se more civilizacija kakega kul-turno-zgodovinskega tipa razvijati, jo neogibno potrebna politična samostojnost narodov, ki sestavljajo kak kulturno-zgodovinski tip.
Zakon 3. Načela kakega kulturno-zgodovinskega tipa ne prihajajo k drugemu kulturnemu tipu; vsak tip se razvija po svojih načelih pri večjem ali manjšem vnanjem vplivu.
Zakon 4. Načela kakega kulturno-zgodovinskega tipa se le takrat popolno in vsestransko razvijajo,
če narodi, ki ga sestavljajo, niso ena sama politična celota, temuč sestavljajo politično federalizacijo ali pa sistemo držav.
Zakon 5. Razvoj kulturno-zgodovinskih tipov je podoben tem rastlinam, ki le enkrat obrodč in cveto, kterih doba rasti je jako dolga in doba cvetja in sadja sorazmerno kratka, a vendar v tem kratkem času obrabi vse sile življenja.
Prvih dveh zakonov ni treba pojasnovati, o njih resničnosti nikdo ne dvomi. Izmed sedmih kulturnih tipov pripadajo trije k semitični narodni družini, ki ima vsak svoj jezik semitične skupine jezikov — kaldejski, hebrejski iu arabski — in svojo posebno civilizacijo. Ariška skupina jezikov se deli v sedem jezičnih delov, sankritsko, iransko, helensko, latinsko, heltiško, germansko in slovansko. Peteri izmed njih so sestavljali ali še sestavljajo posebne kulturno - zgodovinske tipo s posebno civilizacijo. Keltiško plemo pa ni osnovalo, a je pomešano z razpadlimi elementi stopilo v kot etnogralični ma-terijal v sestav romansko-germanskega tipa. Kelti so bili izgubili politično samostojnost žo v detinski dobi svojega zgodovinskega življenja. Galci in Britanci so vso sposobnosti za samostojni politični, socijalni
in umstveni razvoj, le rimsko zavojevanje je krivo, da pri vseh krajevnih ugodnostih niso osnovali posebne civilizacije. Se nobena civilizacija se ni razvila brez politične samostojnosti; če se je pa civilizacija že povzdignila na precej visoko stopinjo, obstane po zgubi politične samostojnosti še nekaj časa, kar vidimo pri Grkih. Ta prikazen ki nima nobeue izjeme v zgodovini se razume sama po sebi.
Kakor sužnost zadržuje razvoj posameznega, tako politična samostojnost zavira razvoj narodnosti, ker v obeh slučajih je induviduvalnost, imajoča samostojne namene, služiti tujim ciljem. Če zadenejo take razmere posamezno osebo ali celo narodnost že v zgodnji mladosti, brez dvoma mora poginiti. Kelti samo zato niso osnovali posebne civilizacije, ker so prezgodaj zgubili politično samostojnost. Poleg semitiških in ariških plemen sta še dva, druga egiptovski in kitajski, osnovala samostojne kulturno-zgodovinske tipe.
Vsa druga plemena pa niso nikdar razvila samostojne civilizacije, ker so ali bili podavljeni od drugih zgodovinskih plemen, ali pa radi neugodnih krajevnih razmer niso nikdar prišli iz divjaškega ali nomadiškega življenja. Ta plemena so ostala tfOto^ pinji etnografičnegft mntorijala, da se niso nič vdo.--
med svojce prišteva. Takim poštenjakom, rekli bi, že podedovana moškost ne dovoljuje, da bi jo krenili z narodno-političnega tiru, po kterem so doslej hodili. Saj pa je tudi psihologično naravno in pri naših političnih zastopnikih po skušnjah vtrjeno, da oni, ki ne hrepeni na vse moči po višem in večem, je skušnjavam spremenljivosti manj podvržen in trdnejši, nego osebe, kterim je edino teženje po boljši poziciji in višem, če tudi ne idealnem vzletu. Na eni strani imamo zarad tega vetrnjake. na drugi pa zanesljive, trdne može. Za naš del pa je podjetniški duh vendar prezapeljiv, da ne bi spravil zarad kakega dobička tudi gospodarsko vtrjenih podjetnikov s poti, na kteri do tačas niso bili narodu politično v škodo. Pomisliti je samo, da podjetnikov posel je že tak, kteremu je tudi na negmotne strani samo za nizki dobiček, in, enako judom, poprašujejo taki ljudje po takem dobičku, kedar imajo njih otroci nagnjenje do kakega nad gmotnimi interesi vzvišenega predmeta. Drugi ljudje se takim strastnim koristolovcem posmebujejo; ali resnica takih tipov ostane vendar dejanjska.
(Dalje prih.)
Pogled v Nemčijo.
(Konce.)
Dalje smemo trditi, da tudi tajno glasovanje ni vladi v korist. Bi li nad pol milijona volilcev podpisalo javno volilne listke lastnoročnim podpisom za socijalne demokrate? Bi li Monakovo n. pr. poslalo v državni zbor enega izmed prvih socijalnih demokratov? S kratka: nemški narod ne zaupa nobeni stranki več, najmanj pa vladi. Edini centrum stoji še trdno, in mali hanoveranski David, dr. "\Vindt-horst, premagal je Goljata iz pruske Marke, kneza Bismarka. Opozicija ima vedno večino, ako z njo glasuje centrum. In ko bi Bismark razpustil državni zbor? Posledica bi bila, da bi socijalni demokrati posedli še nekaj več sedežev na stroške vladne stranke.
Kdor je v teku let natančneje opazoval Bis-markovo socijalno politiko, mogel se je prepričati, da Bismark želi podržaviti vse večje vire zaslužka, delavce in delo. Enake zgodovinske korenine ima tudi kulturni boj. Vsi pruski vladarji od reformacije do Friderika Vel. zahtevali so nekako višjo oblast nad katoliško cerkvijo. Tem vladarjem ni bilo toliko ležeče na protestantizmu, kakor na brezmejni samo-oblasti „in temporalibus et spiritualibus"; in ravno ta želja ni mogla trpeti in prenašati gorkega sočutja nemških katolikov do rimskega papeža. „Naša hiša", dejal je prvi pruski kralj, „zgubila bi pri tem gotovo mnogo svoje veljave". Ko se je govorilo, da bode za Prusijo nastavljen generalni vikar, pisal je Friderik II. kardinalu Fleury-ju: „Rimski škof skuša moje vladarske pravice vničiti; papeževa zahteva spodkopuje temelj kraljevske oblasti in spiritualibus". Gotovo so tudi temu ali onemu v spominu govori, s kterimi je knez Bismark opravičeval kulturni boj? Na Pruskem tudi veliko k temu pripomore divji vojaški duh. Edini kralj Friderik Viljem IV., ni vklonil svojega vratu ozkosrčnosti pruske državne tradicije ter je razumel pravice katoliške cerkve. Cerkveno oblast, bodisi protestantska ali katoliška, smatral je on kot težo, ki jo kralj mora nositi, do-
ležila zgodovinskega življenja ali so se pa pospeli na stopinjo razdirajočega zgodovinskega elementa.
Bolj natanko pa moramo pogledati tretji zakon kulturno-zgodovinskega razvoja. Zgodovine najstarših kulturnih tipov egiptovskega, kitajskega, indiškega, iranskega, babilonskega in asirskega so premalo znane, da bi mogli kritikovati njih posamezne dogodke; pa resuhati teh zgodovin ta zakon popolnoma potrjujejo. Nikak neegiptovski narod ni sprejel egiptovske civilizacije, in indiške noben narod, govoreči jezik ne sanskritskega korena. K staroindiškemu kulturnemu tipu so pripadali tudi Feničani in Karta-ginci, pa prvi so bili z Babilonci istega izvora, Karta-gina pa feniška naselbina. Kartagina pa ni razširila svoje kulture na nobeno afrikansko pleme. Kitajska civilizacija se je razprostranila samo med Kitajci in Japanezi, poslednji so najbrž le kitajski izselenci Hebrejska kultura tudi ni prišla k nobenemu plemenu. ki so stanovali okrog njih.
(Dalje prih.)
kler je ne odloži v „prave roke". To je on želel, a po njegovi smrti hodila je pruska politika po starem tiru. Julij Bachem piše: „Ko bi se bili braniborsko-pruski vladarji ravnali po nazorih, vknjiženih v političnih oporokah in drugih državnih aktih, zadnja posledica bi bila posilno vničenje katoličanstva." Toda vlada se je morala ozirati na vojaške, gospodarske in posebno na teritorijalne odnošaje. Posebno, ko si je Prusija prisvojila mnogo ozemlja ob Renu, je vlada v Berolinu kar obsipala katolike z obljubami. Da jih ni spolnila, kaže nam zgodovina kulturnega boja. Ko je „bila država pod streho", treba je bilo spolniti želje narodnih liberalcev.
Toda „centrum" stoji še trdno in Bismark se je zopet prepričal, da z golim zanikanjem ničesa ne opravi. Ze Richter je pri neki priliki opomnil, da se Bismark v svojih govorih vedno ponavlja. To svedoči, da je tudi s svojimi dokazi proti centrumu pri kraji in da se umika v kulturnem boji. A on je srdit, neusmiljen nasprotnik, vsako ped zemlje, ki jo mora pustiti zmagajočemu sovražniku, skuša opusto-šiti ter ogreniti veselje zmage. Vsak korak, ki ga stori nazaj, je počasen, premišljen. Načelo njegovo je, da čutijo možje njegovo trdo, železno roko, ako-ravno kaj privoli. In ko bi prej ali slej imel Bismark v zbornici zopet pokorno si večino, pričel se bo boj z nova.
Ker že govorimo o Nemčiji in železnem Bis-marku, recimo še ktero o pruski kolonijalni politiki.
Vzemi v roko kteri koli večji list, v vsakem boš našel kaj „zanimivega" o Afriki. V člankih, kjer so se prej rešetale evropske razmere, pišejo sedaj časnikarji o črnih kraljih iz Little-Popa. Popisujejo se slovesnosti, kako je ta ali oni „črnec" za steklenico žganega, pest smodnika ali prgišče bliščega se stekla prodal svoje vladarske pravice belemu možu iz-za morja; kako so tù ali tam zasadili prusko trobojnico v tuje ozemlje ter je razprostrl pruski črni orel svoja krila nad divjaki. Tudi dobro ! Kdo bode vedno čital o kulturnem boji, narodnostnem prepiru, ali celo, kaj je Bismark zajutrekoval? Na jugu, tù se za Prusijo začenja novo življenje! Fata morgana---
Dobro opiše avstrijski narodni ekonom dr. Neu-mann-Spallart sedanjo kolonijalno politiko z naslednjimi besedami: „V vseh delih omikanega sveta je kapitalizem velikansko napredoval ; polom 1. 1873 ga ni vstavil, temveč le zadržal in v pretečenih treh letih se je silno povzdignil. Ti milijoni iščejo kupčije in morejo jo najti le v velikih svetovno-gospo-darskih podvzetjih. Male obresti po vsi Evropi sve-dočijo, da se tekoči kapital v zapadni Evropi ne more zadostno vporabiti, da marveč potrebuje oddaljena, tuja ozemlja. K temu pripomorejo vedno rastoči pridelki s stroji velike industrije. „Prodaja v večem" je mogoča le na svetovnih trgoviščih. Slednje iskati je naloga posameznih gospodarskih velesil."
Tudi Bismarkovo kolonijalno politiko moramo soditi s stališča kapitalizma, kteremu gré na roke. In kaj pomenijo Bismarkove besede „pravica do dela" druzega, kakor da mora država preskrbeti delo.
Vendar ne smemo Bismarka prišteti onim so-cijalnim politikom, ki hoté rešiti socijalno vprašanje z mnogoštevilnimi izseljenci; kajti izseljevanje podražilo bi delavske moči in zmanjšalo število vojakov. On namerava le nemško trgovino povzdigniti ter varovati sedanje in prihodnje nemške kupčijske zveze. To potrdi tudi prestolni govor 20. novembra. „Ako-ravno ti pričetki kolonijalnih teženj ne spolnijo vseh nad, pripomogli bodo vendar, da se razširijo kupčijske zveze, oživi podvzetni duh, povzdigne izvožnja naših izdelkov in da more naša obrtnija dajati delavcem zaslužnega dela". Toraj je Bis-markova kolonijalna politika v prvi vrsti socijalna.
Iz malih mejnih prepirov pa kaj lahko nastanejo krvavi boji, in to nijnemogoče, kjer tekmuje toliko držav in narodov. Bismark pa so hoče tudi temu ogniti in prišel je na misel, da bi vlado ob Kongu in Nigru dovolile prosto kupčijo in vožnjo.
Tako se je porodila Kongiška konferenca. Prestopila je še prvotni načrt ter zemljepisno določila afrikansko ozemlje, kjer naj bi bila prosta kupčija.
Bo pa li ta politika Nemčiji donašala kaj dobička, ne moremo trditi, pač pa vemo da je bilo v pomorski izkaz na novo postavljenih mnogo tisočakov v podporo prekmorske vožnje.	II-t-h-r.
Politični pregled.
V Ljubljani, 16. januvarja.
Notranje dežele.
O „zatiranem Dunaji" izrazila se je jako kratko, toda jako krepko „Gazeta Narodowa", rekoč : „Pisatelj in tisti, ki jo pamfiet — das bedrängte Wien — naročil, sta oba za blaznico zrela. Le-ti ljudje zahtevajo pomoč od državnega zbora za škodo, ki so jo Dunaju židje prizadeli. Da jih le sram ni, kajti ravno ti, ki sedaj za pomoč beračijo so tisti, ki ob vsaki priložnosti večino državnega zbora oštevajo in žalijo!"
Pri nemško-liberalcih, ali takozvanih Veliko-nemcih v Avstriji je pač težko razločiti, kaj je veče: ali njihova hudobija in slepa strast, ali pa zagrizenost do Avstrije. Minulo leto je bilo, ko smo poročali, da se je v češki Lipi začela sodnijska preiskava zarad hudodelstva veleizdaje pri 5 nemško-liberalcih iz Warnsdorfa. Le-ta preiskava se je na izrečno cesarjevo povelje vstavila in so se vjeti tiči domu spustili. Med temi imata kot politična agitatorja nekaj pomena vrednik Strache in pa staro-katoliški župnik — odpadnik Nittel. Kljubu temu se je Nj. Veličanstvu zdelo, da le-ti ljudje še ne bodo Avstrije končali, če tudi so si vse za to prizadevali, in — spustili so jih iz ječe. Komaj je telegraf to novico po Warnsdorfu raznese!, že je bilo velikonemško gnjezdo v nezmerni radosti. Kakor bi bil trenil, napravili so še tisti večer velikansko bakljado, po hišah so pa zopet pruske zastave črno-rudeče-rumene razobesili. Vse pa, kar je imelo zdrave noge ali pa kočije na razpolaganje, drlo je drugo jutro na kolodvor, kajti že prvi poštni vlak pripeljal bo pomiloščene. Vlak se pripelje ob pol desetih; ko pomiloščeni izstopijo, zapoje pevci „das deutsche Lied". Vrednik Strache se je za tolikošno ovacijo zahvalil v prav kratkih, toda tem bolj jedrnatih besedah rekoč, da ne ve zahvale na boljši način pokazati, kakor če se bo še z večjo marljivostjo, kakor do sedaj posvetil propagandi velikonomških idej in za prostost. Zarad tega je bil ravno zaprt. Velikodušno srce našega cesarja ga je oprostilo, in namesto da bi bil kratkovidni zagrizenec sprevidel in si cesarsko milost k srci vzel, drzne se naravnost reči, da bode še huje roval. Kaj je tukaj bolj obžalovanja vredno ali zagrizenost, ali pa nravna popačenost, je težko vga-niti. Ne bomo se pa za mnogo zmotili, ako si vsakega nekaj mislimo.
Slovan je v resnici za vse dober; kamor ga postaviš, opravljal ti bo izvrstno svoje opravilo. Pri vojakih ti stoji ravno tako verno na straži, kakor ti zavedno in mogočno z zelenim perjem na glavi in z zlatim ovratnikom pod vratom na konji sedi. Ravno taka je v državni in drugih službah. Zal, da so ta njegova odličnost tolikrat tudi na slabo pre-vrže, da svoje spretnosti drugim posveti, in to le premnogokrat našim nasprotnikom ter postane ljut renegat — kukavica, kakor takega Hrvatje imenujejo. Pri nas ravno sedaj ni kdo zna kaj slišati o rene-gatstvu, tolikanj bolj pa taisto cvete še po našem Primorji in po severnih slovanskih pokrajinah. Najlepše vzore te vrste kukavic pa ima Moravska v sebi in se njeno poglavitno mesto Brno v svojem občinskem zastopu posebno odlikuje z njimi. Da je župan Brnski tevton, come il fant, je pač našim prijateljem znano, kajti kdo li ne pozm't Winter-hollerja? Vrabca poznaš že od daleč po njegovem vrišči, če ga tudi ne vidiš in taka je tudi z Winter-hollerjem. Mož ima navado, da vsako leto po enega ali po dva zasoljena govora med svet spusti, v kterih navadno zatirano nemštvo in slovansko povodenj povdarja in proti sedanji vladi ščuje. In on vam je ob enm c. kr. namestniški sovetnik! Ob priliki poslednjega volilnega shoda za občinske volitve v Brnu je Winterholler zopet na vsa usta zatrdil: „Brno je nemško mesto in bo ostalo, ter se tako dolgo ne bo vdalo, dokler bo naša volja!" Da, da, dokler bo naša volja, pritrdili so mu mestni odborniki najčistejšo nemške krvi, kakor že njihova imena: „Pokorny", „Va-lovšek", „Nedved" in „Kavka" pričajo. Janičarji so bili svojo dni najkrepkoji in najhrabreji turški vojaki in če tudi sami slovanske krvi, vendar naj-ljuteji sovražniki Slovanstva in vendar se je turška mogočnost v prah zdrobila. Kar je božja previdnost Turkom naklonila, tudi oholemu nemčurstvu po Avstriji ne bo izostalo. Razsulo se bo v prah in pepel, iz kterega je nastalo, ker je protinaravno, ker se
vsled tega obdržati ne more! To pr......rone-
gaštvo je enako povsod. Ono jo krivo razpora po deželah, da si niti zmernejši med sabo ne zaupajo. Ako bi teh ne bilo, kako lepo bi na Slovenskem bilo, pa tudi drugod!
Strosmajer in njegova slovanska politika liberalcem, naj bodo že Nemci ali Madjari, nič več mirno spati ne da. Na jugu in severu, na iztoku in zapadu hujskajo madjarsko vlado proti velikemu Jugoslovanu in ta pa žo sama po sebi Hrvatom ni prijazna, Strosmajerju pa že prav nič no! Zatoraj so pa liberalnim časnikom vsakojako in še tako ma-loverne kombinacije dobrodošle, samo, da bi z njimi pri Madjarih Strosmajerja šo bolj podknriti zamogli. Celo vzvišeno krono jeli so vmes vtikati. „Bohemia" piše, da jo bil primas ogerskih katolikov kardinal
Si mor nalašč za to iz svoje stoliee, iz Grana, poklican v Budapešto, da mu je prvi minister Ko-'loman Tisza na srce položil voljo prevzvišene krone, ktera noče nič več z mirnim očesom gledati državi sovražne agitacije Strosmajerjeve. Škof Strosmajer porablja ravnokar ponujajočo se priliko slavnosti sv. Cirila in Metoda, da se za njo skriva pri svojih panslavističnih agitacijah. Zarad tega, pravi „Bo-hemia" je presvitli cesar ministru Tiszi naročil, da naj naprosi kardinala-primasa ter naj mu sporoči, da je gorka želja krone same, da naj kardinal v Eim piše do sv. očeta ter naj ga opozori na agitacije Strosmajerjeve. Sploh pa naj sv. oče tudi druge panslavistične škofe na njihove dolžnosti opomnijo, sicer bi morala ta neljubi posel krona sama opraviti. Ako bi pa tudi sv. očeta opominjevauje pri Strosmajerji ne zdalo, odvzela mu bo ogerska vlada škofijo, za kar ima tudi že kronino dovoljenje." Tako piše Slovanom in katoliški veri sovražna „Bohemia". Kritike o tem se moramo iz laho spre-vidljivih vzrokov opustiti, pač pak hočemo vestno poročati, kedar bomo o tem čitali popravke, kterih se na vsak način nadjamo.
Na dnevnem redu skoraj po vseh novinah je škof Strosmajer. Komaj se ena njegovih zadev obravna, že pride druga na vrsto, za to tretja in četrta in tako dalje. Poleg najnovejših poročil, da ga hočejo pripraviti ob škofijo, ako se ne bo Ma-djarom podvrgel na milost in nemilost, čuje se tudi še, da mu je hrvaška vlada prepovedala nadalje les .poškofijskih gojzdih sekati, iz kterih je škof Strosmajer menda več kot štiri milijone goldinarjev dobil, s kterimi je prelepo škofijsko cerkev v Djakovaru pozidal in razne šolske in druge vstanove po Hrvaškem v življenje spravil. Ko bi bil Strosmajer iz škofijskih gojzdov pridobljene novce madjarski vladi v žrelo vtaknil, namesto da je pozidal cerkev z njimi, da je vstanovil Zagrebško univerzo, da je zbiral dragocene slike, da je napravil galerijo slik v Zagrebu, madjarski listi bi ga bili v zvezde kovali, tako mu pa očitajo zapravljivost in opustošenje škofijskih gojzdov itd. Da se bo iz te prepovedi izci-mila daljša pravda, je skoraj vrjetno, kajti ohranitev velikanskih stavb, ki jih je Strosmajer izvršil in pa podpora raznih dobrodelnih zavodov, zahteva še tudi nadalje večili svot, kterih pa iz škofijske blagajnice ni mogoče jemati, kajti prazna je, Da škof Strosmajer ne bo pri tej prepovedi od vladne strani tiho ostal, temveč da se bo do najvišjega mesta proti taisti krepko pritožil, je gotovo. On je kot škof ob enem tudi začasni gospodar dotičnih gojzdov, ktere toraj tudi vživati sme. Da se tukaj ne more o za pravljivosti govoriti, se samo po sebi ume, pač pak je tu očividno sovraštvo Madjarov do Strosmajerja v poštev vzeti, ki mu mislijo na ta način do živega priti, ker mu drugače ne morejo.
Vnanje države.
Srbi se v najnovejšem času jako britko pritožujejo o roparskih napadih svojih južno-zapadnih sosedov Arnavtov ali Albancev. Le-ti po večini mo-hamedanske vere v velikih roparskih četah srbsko zemljo napadajo, ljudi more in živino odganjajo, kolikor jim je ravno v roke pride. Tak napad na srbsko premoženje napravili so aruavtski roparji v noči pred sv. tremi kralji iz Albanije v Srbijo. Srbskega vojaka, ki je na državni meji na straži stal, so pobili. Ko so si zadosti blaga in živine nabrali, so zginili zopet čez mejo v Albanijo. Srbski orožniki so jim bili sicer takoj za petami, dobiti jih pa le niso zamogli, ker so se roparji že čez mejo umaknili.
Še veliko več, kakor Srbi, trpe pa macedonski Bolgari pred Arnavti. Trpljenje njihovo je do spelo že do vrhunca in se mu je ves narod upirati jel. Dan po sv. treh kraljih napravili so v Solunu velik naroden shod, kterega se je 5000 Bolgarov vdeležilo. Ondi so sklenili jako odločen ugovor, kterega hočejo razposlati vsem evropejskim velesilam, naj se jih usmilijo in jih pred turškim mečem v varstvo vzamejo. Generalguvernerju Macedonskemu izročili so pa tisti ugovor v podobi spomenice, ktero so poslanci vseh eparhij Solunške in Monastirske škofije podpisali. Bog daj, da bi ne bilo brez svpeha ne ugovori in ne spomenica. Kakor so pa stvari sedaj, se že smemo nadjati, da morda Euse izvzemši niti ugovori niti spomenica ne bo imela zaželjenega vspeha, kajti zatiran in klanju izročen narod so Slovani in za te se olikani Evropi ne mudi posebno.
Laško brodovje je že pripravljeno, da odrine proti rudečemu morju, kjer bo v Assabu izkr-«avalo svoje vojake. Kakor telegram iz Eiina poroča se je med Laško in Angleži menda napravila tajna zveza, vsled ktere se bo Laška na angleško korist vdeležila egiptovskih komedij in bo pri vsem tem ie bo treba celo 10.000 mož tjekaj postavila. Da Italija res nekaj enacega misli, kaže marsikaj na to kajti najnovejša laška politika se očividno od velesil posebno pa od Avstrije, Francoske, Nemčije in Eu-sije, odstranuje in jako laskavo Angleški približuje Laška je v politiki že stara lesica in se vedno le na tisto stran nagiba, kjer se kaj dobička nadja. S Francozi v Afriki neče kaj prida opraviti imeti, ker se ne nadja zopet kake Lombardije ali pa kake Venecije pridobiti; pri Angležih in ž njimi v to-varšiji bi se pa morda vendar le še kak košček neobdelano zemlje v Egiptu dobil in za tisto je pa že treba nekaj tvegati se. V to svrho namenjena je
)rva ekspedicija v Assab, o kteri Lahi sami priznavajo, da je to le začetek ob rudečem morji, kteremu bodo večje operacije še le sledile.
O Angri Pekeni, ki je v minulem letu to-iko glorije za nemško zastavo med svet spravila in v nemškem državnem zboru tudi že nekaj vrišča naredila, prinesel je angleški „Standard" nedvom-jivo poročilo iz peresa nemškega pomorskega častnika, ki je bil ondi navzoč tadaj, ko so Nemci v Angri Pekeniv nemško zastavo razobesili. Dotični spis pravi: „Če se poročilo, ki je Bismarku došlo v roke o zasedeni Angri Pekeni, le količkaj na resnico opira ter z mojim strinja, bo velikansk ropot v nemškem državnem zboru glede pridobitve Angre Pekene. Kaj nam hoče ta puščava, ki nima niti najmanjše vrednosti, ako Nemčija ne bo vsega svojega vpliva na to obrnila, da bi si še pokrajino Damaro k njej pridobila. Cela pokrajina od reke Oranje do Cunene je vam peščena puščava, povsem Sahari podobna in ima le eno samo luko „Wallfischbai" imenovano. Vode za pijačo tu ni v celem okraji ter se iz „Kapa dobrega upanja" v sodih tjekaj uvaževa. Edina reka, ki jo ima dežela, je dostokrat po celih pet let suha, potem pa zopet s toliko silo pridere, da čez celo peščeno pokrajino stopi in bi toraj brez dvoma vse naselbine pokončala in odnesla. Kar je poslopij, postavljena so vsa na golem pesku. Nekaj pomena za Nemčijo pa ima Wall-fischbai in to zarad severno ležečega posestva in tisto si mora Nemčija na vsak način pridobiti, ako hoče kaj dobička od severnih pokrajin imeti. Pa tudi zarad notranje Afrike je imenitna ova luka in zato si jo mora Nemčija priboriti." Toraj ni toli-košne dobrote, kakor so Nemci zavpili o Angri Pekeni.
Naše slovstvo. Profesor Zupančičevo „Pastirstvo".
(Dalje.)
V	§ 10 podaja pisatelj med drugimi dobrimi sveti tudi tega: ne pečati se z zdravilstvom in ho-meopatijo in dodaja tudi razloge: „Dosti dragega časa (duh. pastir) pri tem potrati, dokaj sitnosti si nakoplje in mnogokrat celo svojo čednost postavi v nevarnost" — besede vredne, da se prevdarijo! Tudi pod d) so zlati nauki in kot posnetek vseh pravil za previdno gorečnost, pravi pisatelj s sv. Pavlom: Nemini dantes ullam offensionem, ut non vitu-peretur m in is ter i um nostrum.
V	§ 12 govori o „nekterih, ktere sv. cerkev izločuje od duhovske službe" ali o nepravilnostih (irre-gularnostih). Schiich takega paragrafa nima in tudi druge učne knjige nepravilnosti le kratko omenjajo: toraj bi bilo skoro bolje ta paragraf kar izpustiti, ker se dobi itak vsa tvarina v cerkvenem pravu. Toliko bolj vmestni in potrebni pa so naslednji §§ 13 do 16. Na str. 33 n. pr. pripoveduje v opombici:
Star skušen župnik je dal novoposvečencu tale svet: „Napravi si pet zvezkov in na posamezne si zapiši: pridige —katekeze —spovednica — bolniki — razno. Kadar boš pri svojem učenji, branji, premišljevanji ali v svoji službi kaj posebnega opazil, zvedel ali od drugih slišal, brž si zapiši stvar v odločeni zvezek." Gospod je poslušal in tako celo zakladnico zlatih naukov si nabral. Morebiti se ne motimo, ako nam je oni poslušni „Gospod" — pisatelj sam. Da bi ga mnogi posnemali! — Še veliko več vreden pa se mi zdi naslednji paragraf o asce-tičnem izobraževanji; vreden je, da bi ga nosil vsak duhovnik „na rokah in na čelu", kakor so nosili nekdaj stari Judje v gubicah najimenitnejše zapovedi. Duhovnik brez ascetičnega izobraženja in ascetičnega duha ni duhovnik. Mislim, da se je že marsikdo o tem prepričal, ki je imel poprej ascetične spise za pretirano domišljevanje, a nazadnje je spoznal, daje tukaj najviša modrost. Srečni smo, da imamo dovolj knjig spisanih od svetnikov. In morala bi biti res čudna stvar, da bi duhovnik brez ascetičnih knjig postal dober — ali vsaj „za silo" — spovednik Kako naj bi razumel on duše, ki hrepene po popolnosti? Kako naj bi ločil pravo pobožnost od napačne? Ali ni ravno od tod razlagati, da je v ne kterih zadevah toliko praks, kolikor glav?
Ne utegnil bi vsakdo priznavati, da je bilo potrebno govoriti tako obširno „o zakramentalni zmožnosti", kakor nahajamo v naši knjigi (§§ 17—21); toda kdor nima „Pontificalo Kom.", sme le vesel biti, da ima na malem prostoru opisane obrede ni-žoga in višega duhovskega in škofovega posvečevanja s primerno razlago. Kako lahko jo porabi za litur-gijski govor!
Toliko potrebnejša pa je tvarina, ki so obrav navao „cerkvenim pooblaščenji" §§ 22—25)o pravicah, oblastih in dolžnostih, ki so najtesnejše sklenjene z
mašništvom ali pa se mu dodajo (jurisdictio.) Večidel govori o istem predmetu cerkveno pravo, ali za prakso je tukaj prav lahek pregled. Posebno je § 25 o dolžnosti stanovališča opomnil zastarelih a vendar veljavnih škofijskih naredeb. — S tem se konča I. del — o osebi. — II. del govori o duhovnem pastirji „učitelji" na prižnici in v šoli.
(Dalje prih.)
Die Pfarrconcurs-Priifung.
(Von Valentin Nemec.)
Ker ste v „Slovencu" odločili poseben prostor za „naše slovstvo", in v ta predal sprejemljete tudi poročila o naših knjigah, čeravno so v tujem jeziku pisane, prosim Vas, da blagovolite tudi naslednje naznanilo in priporočilo v prilogi Vam poslaue nove knjige: „Die Pfarrconcurs-Priifung priobčiti.
Dr. Valentin Nemec, profesor cerkvenega prava v Celovški bogoslovnici, je v tej knjižici zbral vse važnejše cerkvene določbe o farnih izpitih, iz kterih določeb se lahko prepričamo, koliko važnost da so papeži in cerkveni zbori tej naredbi pripisovali in s koliko skrbjo so vedno pazili, da bi se farni izpiti v redu vršili; kajti od pravilno se vršujočih farnih izpitov zavisi nameščenje primernih farnih predstojnikov in od teh večjidel dušni in telesni blagor vernikov. Koliko da vpliva lahko župnik na sebi izročene vernike, pravi sv. Alfons (H. A. Fr. VIL n. 31): „A bonis parochis pendent boni moreš et salus po-pulorum. Si in regione bonus parochus adest, ibi videtur florere devotio, Sacramentorum frequentia, oratio mentalis et bonum exemplum; sin autem parochus erit pravus, tota regio vitiis et scandalis re-dundabit."
Veliko je toraj na tem ležeče, da se na vsako mesto postavi pravi mož, ki je po svojih sposobnostih najbolj pripraven na vse strani obstoječim razmeram zadostovati. In da se taki možje spoznajo, bila je od nekdaj zapoved, take duhovnike, kteri so za kakšno izpraznjeno nadarbo prosili, skušati, ali imajo vse potrebne telesne, duhovne in nravne sposobnosti ali ne, in cerkveni Tridentinski zbor je naravnost zapovedal, da se za vsako izpraznjeno faro mora razpisati farni konkurs ali farni izpit, pri kterem se imajo presoditi vsi prošniki za izpraznjeno faro, da se potem najvrednejšemu podeliti za-more. Knjižica, o kteri govorimo, kaže nam v § 1. staro cerkveno disciplino o tem, potem pa obširniše govori, kaj je Tridentinski zbor o tem določil, kaj so razne cerkvene in posvetne oblasti k temu rekle in na kaj je zdaj paziti, da se ti izpiti pravilno vršijo, č. g. pisatelj pravi v predgovoru, da je to tvarino zbral pred vsem za to, da bi pri škofijskih sinodah, ki imajo nalogo sinodalne izpraševalce voliti, cerkvene določbe o tem pri rokah imeli; vendar ne glede na ta namen bode knjižica itak vsakega duhovnika zanimala.
Ta knjiga je tiskana in založena v tiskarni družbe sv. Mohora, dobiva pa se v bukvami gosp. A. Eauneckerja (E. Liegel) v Celovci, iztis po 70 kr.	S.
Domače novice.
(Cesarjev dar) 250 goldinarjev prejel je samostan minoritov v Piranu za popravo podobe sv. Frančiška, ktero je leta 1519 naslikal Carpaccio, pristaš stareje Benečanske slikarske šole.
(Snega) je padlo zadnje dni toliko, da ljudje že dolgo ne pomnijo tako velikega. Pota in ceste so tako zametene, da bode treba veliko truda in dela, preden bodo prekidane. Tudi železnice imajo veliko zaprek in vlaki prihajajo jako neredno. Poštni vlak, ki je odšel včeraj popoludne ob '/»2. uri iz Ljubljane, obtičal je okoli treh pri Planini v snegu in ni mogel ne naprej ne nazaj, dasi so bile vpre-žene dve mašini spredaj in dve zadej. Popotniki so morali čakati do osmih, ko je prišel brzovlak, da so se ž njim odpeljali naprej. Vlak sam ostal je prazen na Planini in je o polunoči še tam stal. Brzovlak prišel je namesto ob polu osmih, še le ob devetih zvečer na Eakek. Veliko zamudo je imel tudi poštni vlak, ki se je sinoči ob polu sedmih odpeljal iz Trsta. Tam je deževalo in do Nabrežine ni snega. Okoli Divače pa in okoli Gorenjih Ležeč je tako silno medlo in je burja brila, da so se kondukterji komaj obdržali na vozeh. Namesto ob lltll. uro prišel je ob Val2. na Eakek in še le ob 3/42. uro čoz polnoč v Ljubljano, kamor bi bil imel priti že ob 7*4 popoludne. Tudi kurirski vlak imel je če*
■poldrugo uro zamude ter je prišel namosto o polu-noči še le za poštnim vlakom proti dvem čez polnoč v Ljubljano. Včeraj je po Krasu tako silno medlo, da si človek skoraj ni upal iz hiše, pa tudi danes je po Ljubljani snežilo. Po mestu vse mrgoli delavcev po strehah, ki sneg doli mečejo, da bi se pod njegovo težo strehe ne porušile. Iz Cubranskih gojzdov prisedši popotniki pripovedujejo, da je tam sneg čez pol drugi seženj debel. Bog daj skoraj lepega vremena.
(Ljubljanska „Zvezda") jo lepa, kadar začne gorko solnce muževne kostanje ogrevati, da se oze-lene in gosto senco po vseh šetališčih razprostró; Ljubljanska „Zvezda44 jo lepa, kadar vesela godba veselim šetalcem živahne melodije svira; ona je lepa tudi v bogati jeseni, kedar se temno-zeleno perjo zrumeni: tako lepa pa, kakor je ravno sedaj, ni vsako leto, je le redkokrat. Kakor po kaki trdnjavi izpeljana so med visokimi nameti snega sprehajališča; nad tistimi pa pripogibajoče se drevje, vse, kakor v belo tanjčico povito ali pa iz samega — alabastra. Kdor hoče videti, kako krasen da je ta zimski kraj v sredi mesta, napravi naj tjekaj mali sprehod. Se mnogo lepši in čarobniši je pa pogled v snegobele nasipe zvečer, kadar so po „Zvezdi" že luči prižgane, ki se v tisoč in tisoč kristalih drobnih sneženih kosmičev vtrinjajo. Človek ondi šetajoč vse druge misli o zimi in njeni krasoti zadobi, kakor pa doma pri gorki peči ali pa zunaj mesta na otožni enakolični sneženi ravani. Kar se v „Zvezdi" vidi zimske krasote, ni je videti kmalo kje drugod, kajti kar tukaj lepoto še povišuje, je lep red v drevju in podoba „zvezde"; vse to pa v gozdu pogrešaš.
(„Ljudske knjižnice") I. zvezek s povestjo: „Mladi Ladi s" došel nam je te dni. Povest je preložil „Slovenčevim" čitateljem že iz prevoda „Gašparja" znan rodoljub č. g. J. S. Gombarov na Štajarskem. Silno nizka cena in domača beseda „knjižnice" priporočate se že same po sebi našemu narodu za obilno podporo. Kakor smo že omenili, veljá vsak zvezek po 4 tiskane pole obsegajoč, s pošto prejet 8 kr. Naročnina te najceneje naše literature znaša na leto 1 gld. 70 kr., na pol leta 90 kr. in na četrt leta 48 kr., ter naj se pošilja Leonovi tiskarni v Maribor.
(j Gosp. Jožef Kučera), okrajni in železniški zdravnik v Radečah pri Zidanem mostu, je umrl včeraj zjutraj ob 4. Pokopan bode jutri popoludne ob 2. Naj počiva v miru!
(Noderer), najnovejši slepar, ki so ga na Dunaji prijeli, priporočal se je tudi Slovencem, po nekterih slovenskih listih. Ali se mu je kdo vsedel na li-mance, ne vemo. Med svojo vabo je imel tudi priporočilo: za dajanje dobrih svetov kapitalistom, kteri imajo borzne papirje po drazih kurzih v rokah. Pozabil pa je mož pristaviti: „Kako se jih lahko brez truda znebijo." Le njemu namreč jih je bilo treba v prodajo izročiti. Kar je slepar v tem smislu od ljudi prejel za borzno poslovanje, je bilo, kakor proč vrženo. Lahkoverni pošiljatelj ni več videl niti denarja niti vrednostih papirjev. Oudimo se, da so tudi nekteri slovenski listi ali tako lahkoverni, ali tako lakomni, da zarad nekterih krajcarjev take in-serate sprejemajo ter s tem marsikterim svojim čitateljem veliko nesrečo napravijo. Enako je s tistimi nemškimi srečkami, ki so v Avstriji ojstro prepovedane in vendar priporočil in naznanil takih loterij in srečk mrgole vsi časopisi! čuden svet!
(Iz poštne hranilnice.) Najnovejša okrožnica, ki leži pred nami, priobčuje izkaz o dosedanjem prometu pri omenjenem zavodu. Od 12. januvarija 1883 do 31. decembra 1884 bilo je 3,311.333 vlog za 64,763.350 gld., a izplačil 574.945 za 50,067.249 gld. Od tega je samo leta 1884 bilo 1,490.577 vlog s 56,586.461 gld., izplačil pa 180.250 s 47,121.198 gld. Ostatek pride za leto 1883. Minolega meseca izkazano je 131.038 vlog za 11,654.925 gld., izplačil 51.026 za 10,048.470; od tega pride na VII skupino ("Tirol-Vorarlberg-Primorje-Dalmacija) 7.338 vlog s 710.566 gld. in 2.175 izplačil s 469.714 gld., na VIII skupino (Stajarsko-Kranjsko-Koroško) pa 8.452 vlog s 802.026 gld., a izplačil 2.320 v znesku 230.189 gld. Število vložnikov narastlo je za 6.011. Imeteljev „rentnih knjižic" je 6.233, za ktere hranilnica varuje 2,650.750 gld. nomínala. Izmed 428.753 vložnih knjižic, ki so v prometu, je 7.981 nemško-slovenskih. — Borzno poročilo pravi, da znani „polom" pri privatnih bankah nič ni vplival na državne pa-
pirje, kterim „kurz" raste vzlasti od tistega časa, ko je finančni minister v državnem zboru predložil proračun za leto 1885. Papirna renta je 31. decembra dosegla 82-20, kje je danes, poglej brzojavno poročilo na dotičnem mestu v „Slovencu". — Na zadnji strani okrožnice je poročilo o „šolskih hranilnicah" na Ogerskem. Te so začele delovati 1. 1876, takrat je 2.621 učencev shranilo 13.337 gld., 1. 1884 je na 317 krajih in 458 šolah 24.085 učencev vložilo 151.461 gld. — Kako se pruski feldmaršal Moltke zanima za šolske hranilnice? On ima posestvo v vasi Creisau. Ako šolar vloži prvih 10 vinarjev, priloži mu maršal jednaki znesek. Privarčuje li otrok tekom četrt leta 1 marko, toraj vodstvo maršalovega posestva pridene jednako vsotico. Tako jo do zdaj 86 otrok v Creisavi shranilo 1200 mark, ki so vložene v okrožni hranilnici. Maršal plačuje tudi vse knjižice za dotične varčevalce.
(Loterija „Narodnega doma".) Pri žrebanji dobitkov „Narodnega doma" zadele so nadalje dobitke naslednje številke: 42.006, 53.999, 53.034, 14.396, 70.102, 69.043, 53.474, 35 811, 46.044, 9.586,
20.004, 74.085, 83.289, 37.648, 57.840, 71.645,
34.869, 64.183, 31.194, 36.848, 6.388,
89.016, 49.039, 17.530, 514, 37.862,
75.077, 10.150, 79.215, 97.083, 73.789, 78.279, 94.975, 18.054,
73.648. 95.832, 86.933, 8.637, 91.924,
91.810, 70.319,	33.120,
90.265, 7.763,	30.271,
35.110,	56.313,
14.150,	95.171,
75.283,	96.004,
99.266,	63.555,
64.246,	20.988,
75.233, 62.773,	41.842,
86.903, 5.195,	1.331,
67.987, 98.038,	42.095,
81.303, 52.295,	29.574,
37.553,	56.386,
84.714,	16.205,
15.446,	69.414,
9.611,	39.681,
35.430,	48.111,
29.918,	18.439,
34.958,	26.759,
64.336,	98.984,
46.905,	61.425,
78.221,	79.978,
8.347,	75.093,
98.148,	39.007,
64.898, 15.792, 39.761, 27.240, 30.615, 10.915, 26.121, 18.220, 83.473, 6.931, 43.820, 84.850, 77.568, 20.040, 85.206,
45.382, 47.964, 54.674, 53.264,
48.896,
4.108, 71.860, 87.857, 50.153, 2.390, 34.305.
86.964, 15.254, 60.413,
32.131, 17.381, 83.664, 59.174, 32.371, 38.935, 73.124, 41.141, 18.576, 72.502, 60.591, 47.405, 31.499, 65.965, 35.149, 87.765, 10.068, 54.638, 94.389, 3.451, 1.891, 89.947, 65.912, 88.405, 17.937, 70.821, 14.086, 60.547, 53.952, 69.263, 13.058, 5.345, 6.081, 70.709, 67.653, 35.229,
23.969, 1.123, 9.113, 87.161, 30.176, 62.430, 8.526, 86.625, 79.795, 37.666, 34.523, 19.331, 73.714, 27.521, 71.719, 33.855, 95.197, 50.405, 38.040, 42.725, 25.220, 19.834, 32.455, 14.527, 88.909, 11.067, 78.095, 49.959, 41.561, 34.254, 97.658, 16.989, 83.241, 43.015, 42.099, 20.907,
3.071, 35.120, 4.504, 69.508, 74.201,
10.585, 9.503,
78.020, 77.680, 58.206, 21.273, 21.983, 7.434, 83.903, 38.216, 83.382, 45.255, 80.402, 12.808, 27.107, 42.954, 10.266, 6.115, 59.059, 40.872,
32.586, 33.972, 40.956, 72.891, 79.046, 79.986, 52.926, 44.716, 26.757, 60.951, 80.721,
(Konec prih.)
Telegrami.
Frankfurt o. M., 15. jan. Nagrada tistemu, ki bi Rumpfovega morilca ojavil, zvišala se jo od 3000 na 10.000 mark.
Antwerpen, 15. jan. Tukaj so prijeli moža, ki je na sumu vcleležitve pri Rumpfovem umoru.
Rim, 15. jan. Mancini je, na razne interpelacije odgovarjaje, rekel, da ima laška ekspedicija v Assab nalogo, prejšnjo spoštovanje laški trgovinski zastavi zopet pridobiti, znanstveno preiskovanje v Afriki od iztočne strani podpirati in če mogoče, Bianchi-jeve morilce kaznovati. Mancini pravi, da so politično razmere z Nemčijo vkljub izgnanstva Oireninijevega prijazne ostale.
Madrid, 15. jan. V Granadi je potres razsul 3240 hiš.
Tujci.
14. januvarja.
Pri Maliči: Oreschnik in Knecht, trgovca, z Dunaja. — Kobert Poltnig, trg. pot., iz Gradca. — D. Heer, gostilničarjeva soproga, iz Opatije.
Pri Slonu: Schnitzl, trgovec, z Dunaja. — L. Sevar, trgovec, iz Novo vasi. — J. Philip, trgovoc, iz Domboviira. — Karl Walschleb, trgovec, iz Lichtenfelda. — pl. Fichtenau, grajščak, i/, Zagreba. — Prano Kregar, zakristan, iz liadolice. Franc Murnik, c. kr. stotnik v pokoju, iz Meda.
Pri Juinem kolodvoru: Fabbri in Jiatzani, i z Porla. — Alojzij Jerše, duhovnik, i/. Trnovega.
Pri Avstrijskem caru: Jakob Morsan, kondukter, is
Gorice.
Umrli so:
14. jan. Frančiška Preink, hišnega posestnika lici, 7 let, Gruberjevo ulice št. 7, davica.
V bolnišnici: 10. jan. Jakob Hribar, hišni posestnik, 43 let, jotika. 12. jan. Jožef Koščak, gosta?, 62 let, vsled vnetice reborne kožico. — Lovrenc Prestopnik, delavec, 28 let, Pneumothorae.
Društvu za napravo zvonov za cerkev Jezusovega presv. Srca v Ljubljani
so darovali gg.:
665.	Uršula Peterlln.........— gl. 40 kr.
666.	Usmiljenke v Pačloviču,......1 „ — „
667 Usmiljenke v Hudemieu,......1 n — n
668.	M. Lipovšek, župnik v pokoji, .... 1 „ — _
669.	Marija Drol..........1 „ — „
C70. M. P.............2 „ - „
671.	Primož Jan, župnik,..............1	„	—	„
672.	Uršulinke v Satcburgu,......3	„	—	„
673.	Valentin Miiller, prost,.......2	„	—	„
674.	Jože Borštnar, kaplan,.......1	„	—	„
675.	Urša Klopčič, mokarica,......5	„	—	„
676.	Marija Turk, trgovka........1	„	—	„
677.	Usmiljenke v Lincu,.......3	„	—	„
678.	Janez Perdan, trgovce................5	„	—	„
679.	Marija Perdan..........5	„	—	„
680.	Ivan Alijančič, kaplan,.......5	„	55	„
681.	M. II.............5	„	-	„
682.	Marija Alijančič.........2	„	—	„
Dunajska borza.
(Telegrafično poročilo.) 16 januvarja.
Papirna renta po 100 gld. ...	83 gl. 10	kr.
Sreberna „ „ „ . . . .	83	„ 90	„
4% avstr. zlata renta, davka prosta . .	105	„70	„
Papirna renta, davka prosta . .	98	„ 30
Akcije avstr.-ogerske banke . .	862	„ —	'„
Kreditne akcije............298	„10	„
London.......123	„ 70	„
Srebro.......—	„ —	„
Ces. cekini.......5	„ 80	„
Francoski napoleond......9	„ 78	„
Nemške marke......60	„ 35
V Katoliški Bukvami v Ljubljani se dobivajo naslednje knjige:
Horae diurnae
Breviarii Romani.
Natis leta 1884 v Iiatisloni.
Velikost knjigo je 13 cm. in širjava 9 cm., tako da se da, pripravno v žepu nositi. — Cena vezani knjigi jo: v linem črnem šagrinastem usnji z zlato obrezo samo 3 gld.; je pa tudi v bolj priprostih vezih v zalogi in sicer po 2 gld. in 2 gld. 40 kr.
OJ-racluale
de tempore et de sanetis juxta Rituum Sacrosanctae Romanae Ecclesiae cum cantu.
Natis leta 1882.
S pridevkom:
Aclditamcuta
ad Graduale Romanam slvc Missac iiovissimac Sanctorum A. S. R. (J. pro cecicsia universal! praeseriptae aut aliquibiis loeis concessae cum cantu.
Natisnjeno leta 1884.
Velja v pol-šagrinastem usnji 3 gld.
Organum eomitaiis
ad
G-radiiale Romanum
a Haberl et Hanisch. 1884.
Veljá v pol-šagrinastem nsnji 7 gl. 20 kr.
Častno diplomo: v Ziirichu 1883. Zlato svetinjo : v Nizzi 1884, v Kremsu 1884.
jivira
(Spiehverke),
ki 4—200 komadov svirajo, brez ali pa s posebnim po-vdarkoin, z bobničem, zvončki, kitarioo, rajskimi glasovi, harpo itd.
Sviralne skrinjice
(Spieldosen)
od 2—16 komadov; dalje: stala za smodke, švicarske hišice, albumi za slike, pisalna priprava, omarice za roko-vice, obtežniki, vaze, tabačnice, mizice za mojškro, steklenice za vino in pivo, stoli itd. Vse na svlrtinje. Vedno najnovejše in mij/.bornišo, posebno pripravno /.a razne <lni'ilii, priporoča
F. II. II eller
v Bernu na Švicarskem. (8>
Le kdor naravnost od na» naroči, dobi pravo blago; cenilnike s podobami pošiljamo franko.
Cunfsnz (juuj «¡udo oŠ »P f88T nn\ma.wu po pui.m ;i;/]».n)(hty poui $poq on opppznu, 'ao^umj OOOOH	'.i»/""""-V ViJ^lA"' 0()T