Snopič 46. — V Gorici, 15. januarija 1896. — Gena 18 kr.
Cena naročnikom celoletno
1 gld. 80 kr.,
ali snopičem za naročnike 15 kr., nenaročnike 18 kr.
'	W =
»SLOVANSKA KNJIŽNICA"
Slovanska knihovna. — C.iansiHCKau En6aioTCKa.
Urejuje in izdaja
ANDREJ GABRŠČEK.
Izhaja vsaki 15. dan v mesecu v snopičih obsežnih 5 do 7 pol.
V GORICI.
TiBk. in zal. ..Goriška tiskarna" A. Gabršček. 18%.

i
vezirjeva mati.
POVEST IZ XVII. STOLETJA.
(Kr. srpska akademija nagradila jo a prvo ceno iz Marinoviceve ustanove za 1. 1891.)
Srbski spisal
ČEDA MIJATOVIČ.
Poslovenil Podravski.
V GORICI.
Tiskala, izdala in založila „Goriška tiskarna** A. Gabršček.
1896.


I l
• ;i 2	2-

~ m ~---~ w -
•^!'?r- ^/iv^- -^/!V>> ^/(v^- ^/(\^. -??is^-
I.
Ikonijii in Gavran.
Ma griču, obraslem z zeleno, sočnato travo, se je pasla čeda ovac. V senci pod košatim grmovjem je sedel mlad pastir, kmečki sinček, kakih osem let star in sviral na ne preveč umetno rezani piščalki z dvema luknjama začetek nekakega „ kola “ (plesa). V njegovih veselih očesih in na opaljenem obličju bilo je opaziti neizrekljivo veselje, da zna že vsaj toliko svirati, da bi bilo mogoče napraviti vsaj prve tri korake pri plesu in radi tega se ni mogel nasvirati do sitega.
Pri nogah sta mu ležala dva velika ovčarska psa ter ga gledala mirno s svojimi razumnimi očmi, kakor bi pričakovala, ali prestopi mladi godec za korak dalje ali ne. Naposled jima je tudi to omrzelo. Jeden, položivši glavo med taci in globoko si oddahnivši, je zatisnil očesi; drugi, zavrtevši glavo na drugo stran,
je jel opazovati čebele, mirno obletavajoče materno dušico, ki je pokrivala kakor duhteči mah skalo, štrlečo nakvišku na zelenem pašniku na desni strani grmovja.
Nakrat pa vstaneta oba psa. Nategnivši ušesa obrneta se proti stezi, ki je držala z doline na grič. Zavihavši nosova, kakor bi nekaj hipov vohala vonjavo, ki jo je k njima donašal lahni vetrič, in mirno mahajoča s košatima repoma zdirjata naravnost k gozdiču, razprostirajočemu se z griča v dolino.
Sviranje na piščalko je prenehalo, in mladi pastir zakliče: «Hektor, oj ti Cigan, ali mar pride moja mati?» Komaj je to izrekel, oglasi se z gozdiča jasen ženski glas: «Oj, Ivan, sinček, zdravstvuj! Kje pa si?»
«Tukaj sem na zmajevi skalil», oglasi se pastir ter vstavši gre za psoma. Med tem je dospela iz gozdiča kmetica, visoke šibke rasti, črnolasa, z velikimi okroglimi očmi, kojih barva se je prelivala od bledomodre na piavo, njeno lice pa se je svetilo v solnčnih žarkih kakor alabaster.
Vse na njej je bilo čisto, vse se ji je prilegalo, da je bilo veselje pogledati jo. Bila je mlada, komaj petindvajsetletna ženska. Na hrbtu je imela brešno, leskeče se v vseh mogočih barvah, v roki je držala velik šopek baziljk ter svečo iz žoltega voska. — Ko je tako vesela in nežna stopila na zeleno polje, zdelo se je, kakor bi padla nanj kitica prižastih cvetlic. Hektor in Cigan sta skakala okrog nje ter glasno cvileča javljala ji svojo radost. Opazil jo je tudi rogati
oven zgoraj na paši, nekolikokrat zameketal ter zdirjal naravnost k njej; za njim se je vstila vsa ceda, in po vsein prostranstvu se je razlegalo glasno meketanje, da skoro ni bilo več slišati glasu zvončka na ovnovem vratu.
Kmetica, dospevša k grmovju, je odprla brešno. Vzela je iž nje pogačo, odprla neko večjo posodo s smetano, a drugo manjšo s soljo, in dejala malemu: «Ivan, moje dete, vzemi in posluži si; morava hiteti, da dospeva še do večera k sv. Ivanu k očetu Nikodiju».
«A kaj bova delala tam, mati?», vpraša Ivan, odlomivši si precejšen kos okusne pogače.
Kmetica ni kmalu odgovorila na to vprašanje. Odlomivši Hektoru in Ciganu nekoliko pogače, je zdrobila sir v roki, potrosila ga s soljo in dala ovnu, da ga je z roke pojedel.
«Ker le hočeš vedeti, pa ti povem», začela je. «Ko je tvoj oče, Bog mu daj večni mir, umiral pod težkimi ranami, rekel mi je : Ikonija, imej ti na skrbi revno najino dete! Daj ga očetu Nikodiju na učenje, da postane iž njega, kar Bog hoče. Ti veš, da mi ni žal, da umiram za križ in kristijansko vero. Hvala Bogu, da umiram zaradi tega, ker sem se bil z neverniki. Sedaj še le vidim, da odznak vsega junaštva ni : pasti v boju, marveč živeti v revščini in bedi ter braniti bedno rajo. Ako ti bo le količkaj mogoče, pusti sina, da se pojde učit, da mu ne bo treba moliti po
— 8
gričih, kakor je molil njegov oče, marveč naj v cerkvi s križem okrepčuje in brani ta nesrečni narod!» —
«Vidiš», nadaljuje Ikonija, gladivši z roko sinčkove lase, «vidiš, tako je rekel tvoj oče in isto povedal tudi očetu Nikodiju pri spovedi. Obljubila sem tvojemu očetu, da izpolnim poslednjo njegovo željo, ako mi pomoreta Bog in Mati Božja. Danes rano sem bila na njegovem grobu ter tam ponovila, da nisem še pozabila svoje obljube. Tako torej, moj sin, pojdiva v imenu božjem k očetu Nikodiju!»
«A ta čeda? Kdo jo bode pasel?», vprašal je otožno mali pastir.
«Vidiš-li Milovana, ki gre tam iz vasi preko griča? On bo oskrboval čedo, ko pride semkaj. Ti pa boš, ako Bog dà, pastir božje čede. Oh, ko bi mi Bog dal dočakati to in videti te s svojimi očmi, pa hočem, kadar pride odločen trenutek, mirno umreti!»
«Mari naj postanem samostanski dijak?», vprašal je sinček, otožno pogledavši mater s svojimi velikimi, modrimi očmi.
«S početka boš samo dijak, pozneje, ko nekoliko odrasteš ter se naučiš čitati in služiti sv. mašo, postaneš dijakon, na to menih, potem prijor — in kdo vé, moj zlati sinček, kaj vse je Bog še zapisal v knjigo tvojega življenja! Tvoja mati nemara ne dočaka, ko boš jezdaril na belem konju z rdečim sedlom, opasan ne s sabljo, marveč z velikim križem, s katerim boš blagoslavljal vasi, polja, njive in ljudi, odkrivajoče
— y -
se s klici: „I)aj nam blagoslov, sveti škof!" Oh, moj Bog, ko bi potem vstal iz groba tvoj oče ter te zagledal — naj si bi tudi jaz te slave ne videla. — Bog, odpusti mi, da se spuščam tako daleč, da sanjam svoje stare sanje. Ne jokaj, sinek moj!»
Po teh besedah je objela mlada kmetica svoje dete in poljubila ga v desno lice. Ivan, spustivši se v jok, je s solznimi očmi gledal na psa. Mati ga poboža z roko po čelu, po licu, in tudi njene oči se napolné s solzami.
Vzdihnivši reče: «Cernu jokaš, dete moje? Saj se vendar ne bojiš dobrega očeta Nikodija? On te nauči vsega dobrega».
«Ne bojim se», odvrne Ivan ter jame glasno jokati, «ničesar se ne bojim, toda — žal mi je le za našim Hektorjem in Ciganom, ki ostaneta tukaj sama».
Hektor in Cigan, slišavši, da mali prijatelj govori nekaj o njiju, se mu lahno približata ter otožno ga gledaje ližeta mu roki. Hektor pa se še bolj ojači ; dvignivši glavo obliže Ivanu tudi obličje.
«Vidiš, tudi Hektor te ima rad; hoče ti reči: Ne skrbi za naju».
Po teh besedah se Ivan jame smejati in poboža najpoprej Hektora, na to pa Cigana po glavi.
*
* *
V vznožju Kopavnika, razprostirajočega se do Topliške doline, je mala ravnina, na kateri je stal
IO —
mali, a starodavni samostan sv. Ivana. Cerkev tega samostana je bila majhna, nizka in temna; v debelih njenih zidovih so bila vrezana dolga, ozka okna, spuščajoča v cerkev le nekoliko solnčnih žarkov, ki so se zgubljali v neprestanem mraku, vladajočem v cerkvi. Človeka, ki je prvič stopil v njo, polastila se je nekaka bojazen, kakor bi prišel v obokano gomilo. Ko so se pa oči privadile na ta mrak, napolnilo se je srce takoj z občutki blaženstva. Na zidu, na desno in levo, bile so naslikane podobe svetnikov ter druge nebeške prikazni : angeli z dolgimi krili ter z nakviško dvignjenim mečem ; sv. Jurij v rdečem plašču na belem konju, kako s tankim kopjem prebada zelenega kuščarja ; sv. Ivan v temni velblodovi koži, s črno čutaro na levem boku, dviga visoko križ iz suhe veje ter otožen kliče: «Spokorite se!» A visoko nad oltarjem, nad nizkim ikonostasom, je Jezus razprostrl roki ter gleda zamišljeno z velikimi očmi, ali se mu mar kdo ne bliža, da bi ga objel.
Okrog cerkve je bilo široko pokopališče, poraslo z nizko in gosto travo; tu pa tam nagrobna plošča z mahom zaraslim napisom, za cerkvijo krasna stara lipa s klopico ; nekoliko korakov od nje je izviral kristalnat vrelec bistre vode iz lesene cevi v korito iz belega kamna, na katerem je moči še dandanes videti glave rimskih vojakov. Lahko mogoče, da je bil to grob kakega velikaša. Sedaj se v njem navadno le vrabci kopajo veselo cvrčeči. — Okrog
11 —
pokopališča je bila nekdaj četverooglata trdnjava s stolpom na vsakem voglu, a z jednim glavnim in največjim na zapadni strani, skozi kateri se je šlo tudi v samostan. Toda Turki so ob vojni z despotom (okrutnikom) Jurijem trdnjavo razdrli, sežgali cerkev, katero je še le pozneje veliki vojv.oda Rade Oblačič popravil ter prizidal nekoliko celic in obednico na jedni strani starega zidovja. — — —
Večernice so bile že končane, ko je Ikonija z malim Ivanom dospela k vratom velikega stolpa. Tu je dala Ivanu svečo in šopek baziljk ter rekla: «Na, sinček, nesi sam te baziljke in svečo sv. Ivanu, da bi ti pomagal, da poneseš kedaj iž njegove cerkve bakljo boljše sreče in kitico miru svojemu narodu».
Ikonija, pustivši pred cerkvijo svoje brešno, je stopila s sinom v temno in prazno cerkev, poljubila sveto podobo, prižgala pred njo tri sveče, izgovarjajoča šepetaje imena teh, katerim na čast jih je prižgala, na kar, ko je bila poprej namignila Ivanu, naj položi svečo in baziljke pred podobo sv. Ivana — je odšla s čisto dušo in z lahkim srcem iz cerkve, da poišče očeta Nikodija.
Našla ga je v obednici.
Oče Nikodij je bil male rasti, slok, rmenega lica in sivih las; oblečen je bil v debelo črno obleko s črno čepico na glavi. Bil je sklonjen nad dolgo listino, ki jo je imel razgrnjeno po mizi. Na nosu je imel velika očala z usnjatimi debelimi okvirji, s po-
močjo katerih je čital počasi, toda razločno, posamezne besede. Tako je bil zaglobljen v to čitanje, da ni niti slišal vstopiti Ikonije z Ivanom ; ni dvignil glave, niti mrknil z gostimi trepalnicami. Ikonija je molče vzela iz brešna belo pogačo, rdeče jabolko, par pisanih bačkorov, par rokavic, na katerih so bili iz raznih manjših trakov narejeni križi, obšiti s plavimi in rdečimi biserji, na to je odvila iz svilnatega robca, kateri je imela spravljen v nedrah, starodavni zlatnik, pravi beneški cekin. — Med tem je menih dvignil glavo, snel polagoma z nosa težka očala, na kar si je drgnil oči ter dejal :
«Glejte no ! Kje si se tu vzela Ikonija, dobra žena? !»
«Blagoslovi me, sveti oče», reče pokorno Ikonija ter, stopivši k duhovniku, poljubi mu roko, na kar je pošepetala svojemu Ivanu, naj tudi on poljubi roko očetu Nikodiju.
«Ali vas mar ne motim v kakem svetem poslu?», nadaljuje z glasom, ki je kazal neki poseben čut bojazni in očitanja k sami sebi.
«Eh, trudim se prečitati privilegij, ki ga je že car Dušan podelil naši cerkvi. Toda to mi prizadeva dokaj truda; dve besedi prečitam, a tretje ne morem več pogoditi. Oj, Bog znaj, kako so pisali ti carski pisarji! Niso pomislili, kaki časi nastanejo in kaki samouki bodo nastanjeni v carskih cerkvah».
13 —
«Ali je to res carski privilegij?», vpraša radovedno Ikonija ter doda sama za-se: «Prišla sem o pravem času, da vidijo moje oči to sveto reč!»
«Dà, pravi carski privilegij je tol», odgovori ponosno oče Nikodij. «Ali vidiš to, kar je zapisano na koži, vidiš to odličnejše napisano začetnico; pa poglej tudi tu spodaj na ta širok in dolgi papir, popisan z rdečo tinto: „Va Hrista blagovjerni car Stepan * (V Kristusu pobožni car Štefan) in ta le zlat pečat na rdečem, svilnatem motvozu. Carski privilegij je to, kaj bi ne!»
«Hvala ti, Bogi», reče pobožno Ikonija. «Dovolite mi, oče Nikodij, da poljubim ono mesto, kjer je carjeva roka podpisala svoje imé!» in naredivši trikrat križ je poljubila ono široko, dolgo, rdečo kljuko, o kateri ji je dejal duhovnik, da je to carjev podpis. Prosila je še, naj bi tudi Ivanu dovolil, da ga poljubi, na kar je mali Ivan, uglobljen v svoje misli, stopil na prste ter komaj mogel doseči k voglom usnjate listine, da bi jo poljubil.
«A sedaj, oče Nikodij, prišla sem k vam prosit svèta», začela je Ikonija. «Tu sem vam pripeljala svojega sina, da mu pokažete, kakó ima služiti Bogu in narodu, tako, kakor mu vi sami služite. Vem, da niste pozabili poslednjih besed mojega rajnkega moža».
Menih se je odkašljal ter, skrbno zavivši privilegij, odvrnil: «Kar sem obljubil tvojemu Milenku pred smrtjo, kar sem ti dejal, ko si me spomnila njegove
— u —
želje, to pravim tudi danes: Storim vse, moja hči, kar premorem, saj tega, kar morem, ni mnogo. Naučim ga čitati, seznanim ga s kraticami v svetem pismu, naučim ga prepevati cerkvene pesmi k svetnikom in, ako ga pustiš v samostanu devet let, znal bo služiti tudi sv. mašo. Več pa ne zahtevaj, več niti ne znam».
«Hvala ti, Bog ! — Kaj bi hoteli še več, oče Nikodij ? Od svoje pšenice, v kateri, kakor vse ljudstvo vé, ni kokolja, zasejete nekako zrnce tudi v srcé mojega otroka, in če bo božja volja, utegne kaliti ter roditi sad. Naučite ga toliko, kolikor sami znate, in Milenkova duša bo mirna na onem svetu, a jaz vas bom, kadar vstanem ali pojdem spat, blagoslavljala ; ko pride moja poslednja ura, pa porečem: Bog naj podeli očetu Nikodiju dolgo življenje na tem svetu, po smrti pa nebeško kraljestvo».
«Ako pojde po vrsti, imaš ti dalje do poslednje ure nego jaz. Vendar pojdiva iz te zaduhle obednice nekoliko na pokopališče, imam ti nekaj povedati». In pomežiknivši z očmi je pokazal na dečka, kar je oči-vidno pomenilo, da ji tega ne more reči pred otrokom. Ko sta bila malemu Ivanu poprej rekla, naj gre ogledovat slike svetnikov, naslikane na zidu nekdanjega zvonika, odideta sama ter se vsedeta na klopico blizu vrelca. Menih je bil nekako nemiren; vsled kašlja ni mogel pripraviti grla za govor. Snevši si čepico z glave, pobrskal je s prsti nekolikokrat po laséh, kakor bi se trudil, zbrati svoje misli, ter naposled začel :
«Kot svojemu duhovnemu očetu in staremu prijatelju svoje hiše mi ne smeš zameriti, če te vprašam, čemu se ne možiš, dokler si še zala in mlada?»
«Ne morem, oče Nikodij», odvrne Ikonija.
«Ko si prihajala danes k cerkvi, nisi-li srečala nikogar na poti?», vpraša menih.
«Ne, oče. Sla sem po najkrajši poti. Mislila sem dospeti semkaj na večerno pobožnost».
«Na večerni pobožnosti je bil Gavran Raketič. Prosil me je, naj ti prigovarjam, da ga vzameš».
«To je čuden človek», rekla je Ikonija resno. «Že bo temu skoro leto, kar mi ne da miru. Podkupil je z darovi vse ženske, moje prijateljice, da bi me kakor preganjano srno prignale v njegove roké. Odgovorila sem vsem svakinjam in svakom, naj mi ne zamerijo tega, da ne morem. Ne zaradi tega, da bi videla na njem kako napako — marveč zato, ker se nočem možiti».
«Ni pametno to, kar govoriš. Ženski je treba moške roke, da jo brani. Milenkovo posestvo ni posebno veliko, in tvoj ded Sima ti ne bo pomagal, marveč te rajše oškodoval. A predno mali Ivan doraste, preteče še dokaj let. Gavran je ,sicer nekak čuden patron, mislim pa si, da njegovi zavidneži in sovražniki o njem več govoré nego je rpsnica. Naposled pa, žena, kdo neki je brez napake in greha? Glavna reč je ta, da vidim, da je ves zateleban v tebe ; poleg tega pa je trden kmet, da bi se ti dobro
godilo pri njem. Mnogo mi je pripovedoval o tem ter dokončal svoj razgovor z besedami: „Oče Nikodij, ako mi jo nakloniš, da v to privoli, pa rad dam pet sto sv. Ivanu v podporo. Ako pa ne, povej ji to naravnost, da učinim nekaj groznega, zažgem vse, kar imam, naj še to zgori, ne potrebujem ničesar, ter grem po svetu, da se poturčim!“»
«Kako tu pomagati!», reče Ikonija. «Ko je umiral Milenko, moj mož, pogledal me je ter dejal : „Ikonija, revna moja Ikonija, izročam ti svojega očeta in najinega otroka!" — Prisegla sem mu, da bom oskrbovala njegovega očeta, da odgojim najinega Ivana in, če mi Bog pomaga, pa bo skrbel on sam za dobro ime svojega očeta. Kam bi dela pamet, kam bi prišla moja duša, ko bi sedaj, kakor ste rekli v šali, „dokler sem še mlada in zala", vzela drugega moža? Ko bi imela služiti svojemu tastu, dedu Simi, svojemu sinu Ivanu in še tretjemu gospodarju pri hiši, bala bi se, da bi niti jednemu niti drugemu ne ustregla. — Ne, ne, sveti oče, nisem tako bedasta, a ko bi tudi bila, pravim vam naravnost, da poznam druge sokoliče, ki bi me z veselim kričem odnesli v svoja gnezda ; ne bilo bi mi treba, zadovoljiti se s črnim vranom».
«Rečem mu torej, da se mu ni treba zanašati?»
«Prosim vas, kot očeta, kar ste mi po Bogu, pregovorite ga, naj si me izbije iz glave. Naj ne blazni in, ako le hoče klatiti se po svetu, naj se klati, vas radi tega še ne pojde za njim. Ako hoče vse
sežgati, bo pač bolje, da to daruje samostanu sv. Ivana; naj prižge svečo pred sv. Ivanom, da ga reši blaznosti ! »
Razgovarjala se je še nekaj časa z očetom Nikodijem, opominjala svojega sinčka, naj vsikdar lepo uboga meniha, na kar, poslovivša se z obema, je odšla.
*
★ *
Da bi prišla še pri belem dnevu domov, napotila se je Ikonija po najkrajši poti čez potok Lipovico, ki je bil na sredi za dva čevlja globok in širok dobre tri sežnje. Cista njegova voda je tiho šumela čez pogorski njegov sip. Na bregu, h kateremu se je prišlo od samostana po tihem, zelenem rebru, rastle so leske, divje vino, trnje in duhteč kozji list. Na drugi strani potoka so stale visoke topolke, razprostirajoče svoje veje nad potokom, kakor bi ga hotele objeti s srebrnimi rokami.
Ikonija je prišla k potoku ter dvignila desno roko nad obrvi, da bi zakrila oči pred rudastimi solnč-nimi žarki, padajočimi poševno od zapada, ter ostro pogledala na drugo stran na loko in topolke. Na to pogleda na desno, na levo, na vse strani, toda nikjer ni bilo opaziti kakega človeka; samo v grmovju, pri katerem je stala Ikonija, je obletaval čmrlj petilisto bledo rožo, ki se je uprav kar razvila iz popka. V logu na drugi strani je prepeval kos, kakor bi žvižgal na piščalko.
«Moj tiček, ali to meni žvižgaš?», zakliče Ikonija s svojim jasnim in prijetnim glasom preko vode.
Priprosta ta kmetica, nahajajoča se sredi polja in livad, čutila se je vedno po otročje srečna. Zdelo se ji je, da vsak gostoleči ptič, vsako zalše drevo, je njen prijatelj, vsaka poljska cvetlica pa je živa beseda, katero polje govori k srcu. —
Kos je zopet zažvrgolel, toda drugo pesem. «Reci mi, prijatelj, nisi-li zapazil pred trenutkom tukaj moško okó pod junaškim čelom?» Kos, zletevši k grmičju, molečemu v senci topolk svoje veje v vodo, je trikrat zapel, vsako pesem z močnejšim in urnejšim glasom.
«Kaj si povedal? Ali naj grem čez potok, ali ne?«, reče Ikonija. Po kratkem molku pa je smejaje se nadaljevala suma sebi: «Hvala Bogu, da ni nikogar blizu, ki bi me videl ali slišal, kako stara ženska žlobudra kakor otrok». Po teh besedah je sedla pod trnov grm. Odvezavši opanke, sezula je nogavice, povezala jih skupaj z vrčico in vstala. Med tem ji uide pogled na čmrlja, ki je letal okrog rože. Odgnavši ga z roko, utrgala je rožo in poljubila jo, na kar jo je vpletla v svoje goste črne lase, govoreča:
«Bolje je, da te jaz nosim v laseh, nego da bi te poljuboval ta črni čmrlj ! »
Na to dvigne krilo do kolen in brodi preko vode. Nekaka blaženost se je polasti v mrzli vodi. — Sredi potoka je obstala, da bi nekoliko popljuskala
19 —
po vodi. Zdelo se ji je, kakor bi bil šum potoka utihnil popolnoma, kakor bi bilo slišati le plus kanje čistih valčkov, ki ga je vzročala z mahanjem svojih belih nog.
Ta mlada ženska, dasi je imela sinčka že kot dijaka pri sv. Ivanu, pri tem pljuskanju v čistem potoku, v odsevu rudaste večerne zarje na zapadu, s svojim belim licem, nedolžnim pogledom in vitkim telesom je bila videli še kakor deklina. — Zopet ji šine druga misel v glavo. Potegnila je cvetlico iz las, poljubila jo, ter spustivši jo po vodi, rekla : «Ali sem boljša od čmrlja? Naj te čista voda prinese v nocojšnji noči na prsi kake vile!»
Prišedša iz vode vsedla se je na panj pod najbližjo topolko, otrla se z belim robcem, oblekla urno nogavice, obula opanke in še je zavezovala vrčico na levi nogi, kar zašumi za njo nekaj v grmičju, da so se kar vejice lomile pod silnim tlakom, in — Gavran Paketič plane k njej.
«Hvala, Ikonija, še le sedaj razumem, čemu se ljudem radi tebe meša pamet v glavi».
Ikonija se prestraši človeka, kakor iz tal vzrast-lega pred njo, toda kmalu premaga svoj nemir ter reče :
«Za Boga, Gavran, kak je ta začetek razgovora?»
«Videl sem te čarati. — Ustavila si se sredi potoka, pljuskala si po vodi kakor srebrna postrva ; vzela cvetlico iz las, poljubila jo ter vrgla v vodo, čarajoča pri tem. Ej, duša moja, ali ni to čaranje?»
2*
20
«Nisem čarala, na mojo vero; samo šalila sem se, govoré cvetlici: bolje ti bo v čistem potoku nego na glavi zapuščene udove. — Ali pa sem rekla nekaj temu podobnega, — kar sem že pozabila».
«Moje srce ukradla si mi že davno, toda danes se mi je kar zavrtelo v glavi, ko sem te videl v potoku. Si-li čarovnica ali kaka vila?»
«Hvala Bogu, niti jedno, niti drugo. Nič nisem nego preprosta ženska, ki sem okusila nekoliko sreče, ki pa ni dolgo trajala».
« Čuj me, Ikonija, dalje tako ne more ostati. Danes storiš iz mene z jedno samo besedo bodisi srečnega in dobrega človeka, ali pa satana v človeški podobi. Ko sem te videl iti v samostan, dejal sem sam sebi, da bo najbolje, počakati tukaj na-te, da čujem sam iz tvojih ust besedo življenja ali smrti. Si-li videla očeta Nikodija ? »
«Videla sem ga. — Toda ne stojva tukaj, pojdiva, tudi potoma moreva se razgovarjati». In šla sta molče drug poleg drugega. Gavran ni odtegnil očij od njenega obličja, ki je postalo še krasnejše, ko se je po njega belini razlila sramožljivost in rdečica. — Po daljšem molčanju začne zopet Gavran: «Ali sta se razgovarjala z menihom zastran mene?»
«Dà, brate, vse mi je povedal, toda v tem ni bilo nič novega».
«A kaj si ti odgovorila na to?»
«To, kar sem rekla že svoji svakinji Jovanki, ko je pred jednim letom prišla k meni s tvojim naročilom; — to, kar sem rekla pred šestimi tedni svoji Makreni. Gavran, ne huduj se niti na-se niti na-me, toda to ni mogoče».
«Cernu ni mogoče?», vpraša bridko Gavran, kakor bi izpil kozarec pelinovca.
«Zato je nemogoče, ker ni mogoče, a mogoče ni zato, ker nočem, nočem pa zaradi tega, ker sem zavezana z obljubo, a da sem zavezana, to je volja božja. Vidiš torej, da to ni mogoče!»
«Ni mogoče, — ker ti nočeš, a nočeš zato, ker si že drugemu obljubila. Ej 1», zarohnel je Gavran, pridodavši k temu grozno kletev, ter zaškripal z zobmi. *Cj ! ko bi poznal onega, kateremu ni potreba stikati se po grmovju, da bi videl, kar sem jaz danes videl, z zobmi bi mu razgrizel goltanec, napil bi se njegove krvi, da si ugasim hrepenenje po tebil»
In Gavran je postal ves zagorel v lice, oči pa so mu žarele, kakor goreče oglje. Stisnil je usta in pest ter grozeče dvignil desnico kviško. Ikonija se ni prestrašila, marveč zarudela od sramote in jeze nad takimi besedami. Okrogle njene oči so se stemnile kakor dve veliki vijolici in blisk je švignil iž njih.
«Sramuj se, nesramni človek», reče ona strogo. « Co bi imel dušo, rekla bi ti, ne pripravljaj je v greh. Toda človek, ki se skriva v grmovju zarad tega, da bi videl, kako ženska brodi čez potok, nima človeške
podobe, in človek, ki obdolžuje žensko tako, kakor ti mene dolžiš, nima duše in ni človek. Pojdi proč od mene ti spaka!»
«Hvala ti, ženska. — Saj me boš še pomnila! — Cujl», in Gavran je zatulil kakor blazen, «čuj, kaj ti pravim. Dam ti tri dni časa, nemara se ti, neumnica, povrne pamet. Ako mi v torek do solnčnega zahoda ne poveš, da boš moja žena, pa ti ni treba tarnati nad tem, kar te doleti, ali nad samo seboj. Ta-le roka, ki hrepeni objeti tvoje telò, ti živi iztrga srce iz prs ! » in, obrnivši se, dirjal je kakor stekel pes nazaj na livado k potoku.
Ikonija je stala nekoliko trenutkov kakor okame-nela, potem se je prekrižala, dvignila oči k nebu in zaklicala:
«O Mati Božja, sveta božja Porodnica! Varuj me pred vsemi nezgodami in napadi tega blaznega človeka!»
Na to je otožna in zamišljena odšla z urnimi koraki dalje. —
II.
Gavranovo maščevanje.
Dva tedna potem, ko je mali Ivan postal samostanski učenec, je bila pri sv. Ivanu sloveča božja pot.
Že zvečer pred praznikom sešlo se je od daleč in blizu mnogo ljudij na pokopališču pred cerkvijo.
— 23
Bolniki so ostajali čez noč v cerkvi in pred cerkvijo. Malokdo je spal to noč. S spremljanjem goslij prepevale so se pri ognju pesmi, pripovedovale pripovedke in zbijale se šale ; sem ter tje so celò preskakovali ogenj. Ko pa je ura odbila polnoč, so mlada dekleta z venci iz svetojanskih rož zdirjala k studencu za cerkvijo umit si obličje, kajti stare ženice so pripovedovale, da njegova voda krepča pogled in da je neki slepec zopet spregledal, ko se je bil po vneti molitvi trikrat pred svitom umil z vodo iz tega studenca. Ikonija je pripeljala semkaj na vozu, v kateri sta bila vprežena vola, starega deda Simo. Ž njo je dospela tudi njena sestričina Makrena z možem in z otroci. Tu so razprostrli po tleh preproge iz kozje dlake ter naredili si šotorišče. S seboj so prinesli polne košare z različnimi jedili ter nekoliko večjih in manjših čutaric; sploh, pripravili so vse, da bi se tu imeli dobro.
Jutranji obredi in maše so sledili drug za drugim po vrsti.
Ikonija je takoj- zarana privedla očeta Simo k stoličku, stoječem pri ograji za moški in ženski spol ter ga posadila nanj tako, da mu je mogla pošepetati na uho, kedaj se čita sv. evangelij, kedaj se pokaže najsvetejši sakrament, kedaj se je treba prekrižati, kajti starec je že slabo videl in slišal. Časih ga je močneje potrkala po rami in mu šepetala: « Poglej, ded, na desno. Glej, naš Ivan gre k oltarju! Glej,
glej ! poglej na desno, že gre proč od oltarja ter nese neko knjigo. Oh kako je velika, komaj ji je revček kos ! Dal jo je popu Vasiliju, ki tam v stolu sedeč vodi petje! — Oh, ali pa zlati moj sinček vé, da ga sedaj ded in mati spremljata s svojimi pogledi!»
«Molči, sinaha, premnogo govoriš v cerkvi!», reče potihoma starec, ozrši se počasi in sramožljivo na desno in levo, če nemara ni koga pohujšal.------------
Sv. maša je bila končana. Ljudstvo je šlo iz cerkve na pokopališče. Tudi oče Nikodij je šel vén, držeč v desni roki ikono (podobo), pritlačeno k prsim, v levici pa kitico baziljk, s katero je pokropil vsakega, približavšega se poljubit ikono. Poleg njega na desno je korakal dijak z odkrito glavo, držeč v roki mali kropilnik iz pocinjene medi, v kateri je oče Nikodij sedaj pa sedaj namočil v blagoslovljeno vodo kitico baziljk in v katero je pobožni narod metal bakren in srebrn denar.
Ikonija je z močnimi svojimi rokami in sladkimi svojimi besedami delala sebi in svojemu tastu tir med gosto tolpo naroda, dospela k očetu Nikodiju, za katerim je polagoma korakala, vodeča starca za roko.
Mali Ivan se je ogledal ter, zagledavši svojo mater in deda, se nasmehnil, pri čemur so mu oči in zalo lice zažarele od veselja.
«Dragi materin jedinček ! », zašepetala je Ikonija in njene oči so se napolnile s solzami.
— 25
Starec, tresoč se, je zrl na svojega vnuka ter ga bil vesel, — toda ni mogel reči nič drugega, nego: «dobro, sinko, dobro!»
Oče Nikodij je slišal za seboj govor ter se obrnil. Podal je starcu ikono v poljub, pokropil ga, na kar jo je dal še Ikoniji, ki se je vsa blažena prekrižala ter jo poljubila; na to, poljubivši roko menihu, je dejala: »Najpoprej hrala Bogu in pa vam, oče, za to veselje!» in uprla je pogled na svoje dete.
«To je moj dobri dijak», je veselo odvrnil oče Nikodij. «Ako pojde ž njim tako dalje, kakor je začel, ako bo rad ubogal in se učil, pa postane kedaj še škof».
Starec Sima je izvlekel izza pasu dolg mošnjiček ter dalje časa brskal po njem, da je naposled izvlekel s tresočo se roko srebrn groš, ki ga je vrgel vnuku v kropilnik.
«Glejte ga, nesrečneža», zaklicala je mladina ter se čudila starcu.
«Glejte nesrečneža! ded Sima je dal srebrn groš!»
«Naj bo!», odvrne starec kašljaje, in da bi pojasnil, čemu je daroval toliko, je dodal : «Naj bo to očetu Nikodiju za spomin, kedaj je naš Ivan prvič nosil kropilnik!»
*
* *
Narod se je razšel k obedu. Pod glavnim umetno narejenim šotorom sedeli so staroste z menihi in duhovniki. Ikonija je izprosila za svojega sina od očeta Nikodija dovoljenje, da sme iti ž njo, in tako je mali

Ivan sedel med materjo in dedom na preprogah pod staro hruško. Ikoniji bilo je premalo, imeti poleg sebe Makreno in njenega Marka ; našla je še jednega botra in botro ter ju povabila k sebi, da obedujejo skupaj z njenim sinom. Obedovali so'dobro; veselo so se pri tem razgovarjali ter časih poslušali petje menihov in duhovnikov pod šotorom. A tudi ostali ljudje v posameznih skupinah so jeli na več mestih popevati ; nekoliko dalje in na prostoru pred samostanom so zapiskale piščalke, dekleta in fantje so plesali, in njih ples je bil podoben valovom piščalkinih glasov. Pilo se je vino, razlegalo se petje in zemlja se je tresla pod gibčnimi skoki mladine. Ljudstvo se je veselilo.
Nihče se ni čutil na tej božji poti srečnejši nego Ikonija. Kaj je sreča dekleta, ko je doznalo od mladeniča, o katerem je v kotičku svojega srca vedno sanjarila, da poprosi mater za njeno roko, proti sreči mlade matere, ko je videla svojega jedinčka korakati po poti sreče in slave?! Ikoniji se je zdelo, da je njen mali Ivan storil že obljubo in da brez njega ne more biti niti oče Nikodij, niti cerkev sv. Ivana. Z radostjo je poslušala Ivanovo pripovedovanje, kolikokrat na dan menihi molijo in kako on pomaga cerkovniku nalivati olje v svetilnice, ki goré pred slikami svetnikov. Komaj je minil poldan ter se je veselje na vseh stranéh najlepše razvilo, kar se nakrat raztrga kolo (ples) in pesem umolkne — povsod se je pojavil nemir, kakor takrat, kadar vihar vzburi valove. Narod se je valil k
- 27 —
samostanskim zidinam, kakor bi ga tlačila nekaka nevidna sila.
«To ni nič dobrega!», reče Ikonija trepetaje. «Sedite tukaj, kjer ste, jaz pa poskočim, da pogledam, kaj je to. Pojdi Ivan z menoj!» in prijela je Ivana za roko ter stekla ž njim k cerkvi.
Najbližja gruča ljudij, h katerim je prišla, je bila vsa prestrašena, toda nihče ni vedel, kaj se je zgodilo. Čez kratko je Ikonija videla, kaj je temu vzrok. Kakih sto turških jezdecev so obstopili kakor veriga okrog ljudstva ter ga tlačili k cerkvi v jedno gručo.
Bil je to grozen pogled, ko so spodbodli k skoku konje, da poteptajo onega, ki se jim ne umakne. V zobeh so držali jatagane; nekateri so imeli v rokah sablje, drugi železne palice.
Najpoprej so jim šli naproti staroste in menihi, globoko se priklanjaje. Najstarejši starosta, osiveli starec Janko iz vasi Jakubi, star že nad devetdeset let, jame govoriti :
«Agi ui begi, ako ste prišli k cesarski raji na gostijo, bodite nam pozdravljeni; z vsem vam postrežemo, kar nam je Bog dal, da tako pogostimo zveste služabnike spoštovanega nam cesarja. Ako pa ste prišli s kakim drugim cesarskim naročilom, pa nam kar povejte; mi smo cesarju vedno pokorna raja».
«Ne boj se, raja», zakriči mlad Turčin, vesel m navidezno prijazen človek, kateri, kakor je bilo opaziti, je bil vodja četi. «Ne boj se, raja; povej nam
samó, ali je tukaj Ikonija iz Ležimira, udova hajduka Milenka?»
Iz prestrašene tolpe zakliče ženske: «Tukaj je Ikonija!» in pokazujejo tjekaj, kjer je stala.
Ikonija je bila kakor zadeta od strele. Obledela je in nekaj trenutkov se ni mogla niti ganiti, niti spregoviti besedice. Toda kmalu se je streznila, prekrižala se ter zamolklo zaklicala: «Pomagaj mi Bog in sveti Ivan!» ter močno drže svojega Ivana za roko je stopila naprej, kjer je odločno rekla:
«Tukaj sem, Ikonija Milenkova. Milenko ni učinil nič hudega cesarju, marveč mu služil, odpravljaje na oni svet njegove odpadnike, ki cesarja pri raji črnijo ter sejejo med njo sovraštvo do njega».
«Nihče te po tem ne vpraša», reče osorno Turčin. «Ali je ta dečko tvoj sin?»
«Dà, spoštovani beg!», odvrne prestrašena Ikonija vsa trepetajoča, kakor bi imela mrzlico; pokleknila je na tla in stisnila Ivana z obema rokama k svojim prsim.
«Daj sem tega otroka, cesar ga potrebuje!», zavpije Turčin.
Med ljudstvom se pokaže razdraženost. Ikonija zakriči, da je bilo to daleč slišati, ter še tesneje k sebi stisne otroka, skrivaje ga s tankimi in spredaj v gube nabranimi srajčnimi rokavi pred pogledom Turčina. «Bratje, ljudje božji, ne dajte naju! Tudi
vam more Bog pomagati v nesreči», klicala je glasno proseča pomoči.
Oče Nikodij priskoči, postavi se pred njo ter jo skrije pred Turki,
«Beg», reče menih, «imamo pravice in običaje v cesarski zemlji. — Najhuje se godi raji in jo boli srcé, ker si cesar vsako sedmo leto izbere najzalše naše otroke, da mu služijo kot adžem-oglani in ič-oglani *). Niso se še posušile solzé, niti umolknili vzdihljaji tega bednega ljudstva po detetih, katere so mu cesarski služabniki pobrali in odnesli iz tega kraja pred štirimi leti, zarad česar ne more cesar sedaj zopet zahtevati žive krvi teh revnih trpinov!»
Glasno so zatulile ženske, katerim so bili Turki pri zadnjem „devčurenju“ (pobiranje otrok vsako sedmo leto) pobrali otroke ; menihove besede so odprle v marsikaterem srcu še nezaceljene rane; tugovanje in tarnanje se je razlegalo med tolpo — ki se je — še pred kratkim tako vesela — spremenila v otožne pogrebce.
«Čuj, črni menih in ti neumna raja», zakriči Turčin, «vse izgovarjanje je brezvspešno in v vašo škodo. Pustite nam, da odnesemo jednega otroka, da ne bo huje, dokaj huje!»
«Beg», odvrne resno oče Nikodij, «ta otrok je samostanski dijak. Doslej naš cesar nikdar ni še jemal
*) Adžern - oglani = janičarski gojenci vojaških šol. Ič - oglani = dvorni pažeti.
— 30
(lijakov od cerkve, kajti že na Kosovem polju je dal sultan Bajazit raji svojo cesarsko besedo, da pusti na miru samostane in cerkve. Ako nisi ti zvest cesarski besedi, zvesta ji je raja, in mi je ne pustimo poteptavati. — Pazi, beg, da ne poteče kri; ako poteče, boš ti z glavo odgovoren za njo».
Turški poveljnik je jezno zakričal na svoje ljudi. Na ta krik jih je devet skočilo s konj ter zdirjalo naravnost k Ikoniji. Očeta Nikodija so surovo porinili na stran.
«Ne dajte me, bratje!», vpila je Ikonija.
«Ljudjé, ne pustite se nasilnikom!», kričal je oče Nikodij ter z golimi rokami spoprijel se z nekim Turčinom.
Nastal je grozen hrup, krik in klicanje na pomoč. Priskočili so nekateri mladeniči s koli, odtrganimi od plota, a mnogi kmetje so potegnili nože. Sicer pa ljudjé niso imeli ni pušk, niti samokresov, marveč samo biče in kole; malokateri je vzel s seboj na pot sekiro, a še manj kdo koso. Turki pa so imeli samokrese in puške. Vstrelivši nekolikokrat iz pušek, planili so na tolpo in pobijali kogar so dosegli s sabljo ali puškinim kopitom. Mnogi so zdirjali v cerkev, da jo opustošijo in zažge» ; drugi so lovili in vezali skupaj mlada in zala dekleta.
Ni trajalo niti četrt ure, kar se je začel boj brezorožne raje z oboroženimi Turki in že je švignil plamen iz cerkvene strehe in samostanskega gradii.
Ljudje, glasno tarnajoči, so se razpršili na vse strani. Med tem so Turki z jednim udarcem s palica potrli na tla očeta Nikodija ter razpodili gručo ljudij, ki se je zbrala okrog revne Ikonije, ki se je besno branila, ne hoté pustiti Ivana od svojih prsij. Revež, ves bled in prestrašen, se je poprijel z obema rokama njenega desnega rokava in kričal: «Oh mati, mati, ne dajte me Turkom!» —
Jeden Turek ga prime za desno roko ter ga nasilno odtrga, a v istem trenutku z levo roko grozno sune Ikonijo, da je s krikom padla na tla. V Ivanovih rokah je ostala polovica njenega rokava. Turek je odnesel Ivana kakor ribo — ki se premetuje — ter zasedel konja.
Dalo se je znamenje, na kar so se Turki zbrali ter se podali na pot, nesoči s seboj malega Ivana in kakih deset deklet, žalostno tarnajočih in kličočih na pomoč. Mali Ivan je kričal na vso moč: «Mati moja, mati moja, ne dajte me!»
Po suncu Turka je bila Ikonija skoro na pol mrtva; toda, ko je čula svojega otroka, podprla se je z jedno roko, zmedeno gledala okrog sebe, kakor bi se budila iz težkega sna ter bi se ne mogla spametovati.
Nekoliko žen in mož ji je pomagalo vstati. Med njimi je bil tudi Gavran Raketič, kateri ji je pomagal vstati le vsled tega, da ji je mogel polagoma zašepetati na uho: «Ali ti nisem rekel, da ti živi iztrgam srce!»

Ikonija se je ozrla in ga pogledala s svojimi velikimi očmi, kakor bi hotela vprašati: «Kaj praviš?»
—	toda ni mogla odpreti ust. — V tem hipu pa se je streznila po novem kriku svojega otroka : «Mati, ne dajte me, mati ! »
Takoj je razumela, kaj se je zgodilo, in kakor besna zdirjala za Turki. Bila se je po prsih, pulila si lase in kričala na vso moč : «Milost — Turki — pustite mi mojega ljubčka! — Tukaj sem, raje mene ubijte, nesrečneži, sam S pustite mojega jedinčka !»
Vendar Turki, dasi niso jezdili skokoma, so se oddaljevali čedalje bolj s svojimi ujetniki ; le včasih so se ozirali na steber dima in na plamen, ki je švigal iz samostana proti nebu. — Naposled so vendar spoznali, da neka kmetica dirja za njimi. Neki zamorec se je oddaljil od čete ter jahal ženski naproti.
—	Groza ga je bilo videti ! Izbulil je oči ter jel kazati zobe. Črno njegovo lice je krčevito dregetalo, kakor kadar stekel pes namerava koga vgrizniti. Ves za- ; sopel je po zamorsko zaklel, počil s trojnopramen- | skim tatarskim bičem ter jezno udaril kmetico. Revna : Ikonija vendar ni nič čutila. Brez kaplje krvi v licu, bleda kakor stena, z napetimi očmi, z odprtimi usti,
z belo in krvavo peno na zamodrelih ustnicah je s ‘ hripavim glasom jecljala vedno in vedno slabeje: I «Moje dete! Moje dete!»
Kakor bi ne videla zamorca, dirjala je mimo njega, dihala vedno urneje, toda težje. Prsi so se ji

dvigale, kakor bi se hotele razpočiti. — Nekoliko korakov .še in že se je pod novimi in močnejšimi udarci biča zvrnila kakor mrtva na tla. Zamorec jo je nekaj trenutkov gledal, pa skočivši s konja raztrgal ji jopico, razgrnil srajco na nedrih, odkril bele njene prsi ter se jih dotaknil s svojo robato, črno roko. Z usti, odprtimi na stežaj, z razširjenimi nosnicami, z izbuljenimi, iskrečimi se očmi je srkal vonjavo, razlivajočo se kakor vonjava cvetlice iz prsij ženske, pod katerimi je bilo nežno materino srcé ranjeno na smrt.
Med tem je pridirjal na konju sam turški poveljnik. Ostro je ozmerjal zamorca in udaril ga ne-kolikokrat po hrbtu. Zamorec, skočivši na sedlo, je v besnem tekmovanju s poveljnikom dospel k četi, ki se je spustila v dir ter čez kratko zginila v gozdiču.
Ni trajalo dolgo in družba kmetov in kmetic je našla polmrtvo Ikonijo. Umili so ji lice z žganjico, drgnili ji senci in roki, vlili ji nekoliko kapljic vina v usta, na kar so jo položili na voz na mehko vzglavje iz trave, ravnokar pokošene, duhteče po vonjavi materine dušice in svetojanskih rož, in odpeljali jo domu v Ležimir.
III.
»Mojc je maščevanje44, pravi Gospod.
Tri dni je visela lkonija med življenjem in smrtjo. Skoro neprestano jo je mučila vročnica. Časih se je pomirila ter prišla k zavesti ; takrat je jokala in glasno
3
tarnala po svojem otroku, da so jo zapustile moči in premagale solze. Vročnica jo je zopet napadla, in govorila je, kako da je Ivan postal pastir božje cede, kako nosi v roki srebrno žezlo, molek iz jantara in zlato čepico na glavi, pa je s krikom skočila iz postelje, hotela zbežati in kričala: «Za Boga, sestra, ne daj me zamorcu — tukaj je, da mi s črnim karabačem izbije srcé iz telesa».
Prišle so babe in vsaka ji je po svoje čarala. — Petega dné je Ikonija že vstala. Istega dne po solnčnem zahodu je dospel v vas harambaša (vodja hajdukov) Stojan z nekolikimi hajduki, oboroženimi do ušes. Stojan je bil krušni oče Milenka, Ikonijinega moža, kateri je hajdukoval v njegovi četi; zato je imenoval Ikonijo svojo sinaho. Bil je že šestdeset let star in že petnajst let se je njegovo ime izgovarjalo s slavo med narodom a z grozo med Turki. — Bil je velik in zal človek; od zagorelega njegovega obraza odbijala se je rdečica mladostnega zdravja ; pod osivelimi gostimi lasmi sta se mu svetili dve sivi, nenavadno bistri očesi, dolge brke pod nosom so mu segale do ramen, kakor pri starih junakih, opevanih v narodnih pesmih.
Stojan je šel naravnost k hiši nekdanjega svojega posinovljenca. Ikonija je vstala iz postelje in prišla iz hiše pozdravit ga z ihtenjem. Vsled joka ni mogla spregovoriti besedice ; le poljubila mu je roko. Stojan, zagledavši jo tako pobito in objokano, ni mogel spre-
govoriti besede ; le vzdihal je, kakor bi ga težilo neko težko breme. Še le potem, ko. jo je za roko pripeljal v sobo ter zagledal deda Sima sedeti pri ognju, prišel je zopet k besedi :
«Na svojo nesrečo nisem bil bliže!», je začel, vsedši se na stolček k staremu Simi. «Resnica je, da nas ljudjé hvalijo, češ, da smo sokoli. To smo pa le po srcu, toda očes nimamo sokolovih, niti njegovih kril. Dečanski možjč so nas povabili priti, češ, da Albanci drvé nad samostan — in mi smo odšli tjekaj. Zaman pa smo se potikali okrog samostana; kar priteče k nam neki menih ter pravi: »Prišel je človek ter povedal : Turki so zažgali cerkev sv. Ivana v Toplici in oplenili Ležimir". Meni je kar srcé okame-nelo. Na to odgovorimo: »Kako naj bi šli Turki k sv. Ivanu in na Ležimir? Ni se slišalo še nikdar, da bi bila šla turška vojska nekam v tolpah, in če bi temu tudi bilo tako, bi se to pač slabo splačalo; pri sv. Ivanu bi malo dobili, a v Ležimiru nič“. — Ej, postaral sem se že in vidim, da me spomin popušča. Dokler sem bil mlad, lahko sem ovohal Turkovo stopinjo, kakor pes ovoha zverjad, sedaj pa se potikam tam, kjer me ni treba, a nisem tam, kjer sem potreben. Pa ta moja sraka že začenja točiti solze. D, ko bi že prišel ta zaželjeni dan za Stojana. Verjemi mi, sinaha, vesel bi bil, ko bi mi bile albanske puške prestrelile srcé poprej, nego sem to doživel, da te vidim zvijati se kakor otožno kukavico».
Na to je Stojan na dalj časa umolknil, pustivši Ikoniji, da se potihoma izjoka, on sam pa je le vzdihal. — Ko se je Ikonija dovolj najokala in pomirila, reče ji Stojan, naj mu pove vse, kaj in kako se je zgodilo, na kar je jela ona praviti vse po vrsti, in ko je prišla do tega, kakó so Turki napadli božjepotnike s potegnjenimi noži, kakó so ji vzeli Ivana — se je nakrat globoko zamislila, umolknila, prijela se z obema rokama za čelo, dvignila oči, prekrižala se in dejala: «O Bog in sveta božja Porodnica, ne pripustita mi, omadeževati si svoje duše z grehom!» Na to je, pokrivši si zopet obličje z rokama, uglobljena v misli, molčala, potem pa, zavrtevši glavo na desno in levo, pošepetala: «Oh, gorjé mi!» — Vzravnala se je zopet in rekla pogumno: «Na mojo vero, povem vam vse; očim, dasi se bojim, da bi se ne pregrešila in bi se mi to ne štelo v greh. Se le sedaj se čutim dovolj močno ter začenjam spoznavati, kakó je ta težek kamen padel na nas z jasnega neba, da bi nas žive potlačil v grob. Bedasta ženska sem, srcé imam razdrapano in ostrupljeno, vi pa ste razumna možka glava in vaše srcé ni samo junaško, marveč tudi dobro in pravično. Presodite le, kakó se vse to strinja, a jaz vam povem, da oni hip, ko so mi pomagali vstati, je nesrečni Gavran (strela ga udari 1) prišedši k meni ves se tresoč, pošepetal na uho : „ Ali ti nisem rekel, da ti živi iztrgam srcé!“ — Očim, lahko je mogoče, kar se mi zdi v tem otožnem času, da je
— 37 -
človeška zloba privedla Turke, da bi se maščevali nad menoj?»
«Maščevati se nad teboj? A čemu?», seže ji v besedo Stojan in nagrbanči čelo, da so se mu kar oči zaiskrile.
«To je to, kar nerada pripovedujem, toda vidim, da ni drugače, da moram vse povedati».
Na to je pripovedovala Ikonija, kako jo je Gavran že od davna obletoval, kako ji najavljal po ženah in možeh svojo ljubezen, kako si naklonil celò očeta Niko-dija, naj ji še on prigovarja, kako je potem pri potoku čakal na-njo ter jo spočetka lepo prosil, naposled pa se ji v največji razjarjenosti zagrozil, da ji tako zagode, ga bo ves čas pomnila.
«Eh, vsega tega je kriv on, zagovednež. Strela ga udari! Počakaj, govedo!» — zakriči Stojan ves besen in takoj pošlje po svoje pomagače, katerim naroči, naj ujamejo in zvežejo Gavrana; županu pa je naročil, naj drugega dne zarano pozove skupaj vse občane, stare in mlade, moške in ženske pred občinsko hišo.
Gavrana že nekoliko dnij ni bilo v vasi. Pripovedovali so, da so ga videli v gozdu nad vasjo blizo medvedje jame. <Kakor bi ne imel vsa kolesca v redu», pripovedoval je nekdo, ki ga je videl ; « hodi brez kučme in bos po gozdu, bije se ob prsi ter kliče z žalostnim glasom: „Gospod, pomiluj, Gospod, pomiluj!'
- 38 —
—	a ko sem ga pozdravil in vprašal po zdravju, mi ni odgovoril ničesar, marveč zbežal od mene».
Harambaša je poslal nekoliko svojih hajdukov z nekaterimi kmeti, da v gozdu poiščejo in mu privedejo Gavrana.
*
♦ *
Komaj je solnce pomolilo izza gor svojo glavo
—	že se je zbrala vsa vas pred vaško hišo. Na pročelju sedla sta harambaša in vaški župan na stol, na levo in desno so se posadili na trinožnike najstarejši gospodarji, a okrog njih so se drenjali ostali kmetje. Med tem so pripeljali iz gozda Gavrana, zvezanega in gologlavega, razpraskanega, bledega in tako obnemoglega, da so se kar nogé šibile pod njim. — Dva človeka morala sta ga držati. — Stojan je naročil, naj ga razvežejo ter mu dajo nekaj kaše in požirek žganjice. Ko se je zločinec nekoliko poživil, začne Stojan :
« Veš-li Gavran, čemu smo se zbrali danes takó rano ?»
« Zbrali ste se, da obsodite mene, novega Judeža», odvrne potihoma Gavran.
«Ali priznavaš, da si hudo grešil pred Bogom in pred ljudmi?»
«Priznavam, toda prosim slavno sodišče, naj me obsodi k urni smrti, ker ne morem dalje prenašati muk, ki me trapijo!»
«Pripoveduj nam po vrsti vse, da bo tvoja duša olajšana greha na tehtnici nadangela».
Oavran je poprosil še za požirek žganjice, na t° pa, dobro se napivši iz čutare, je začel :
«Povem vam vse po resnici, kakor pred božjim Sodnikom, da bi mi pri poslednji sodbi ne bilo treba kaj več povedati. Vsa vas vé, kakó se mi je sreča povrnila. Postavil sem kočo, nakupil polja, vinograd in gozd — toda nihče v vasi ne vé, na kak način sem s' vse pridobil. Moram vam vse povedati, kajti začetek mojega žalostnega konca sega nazaj do prejšnjih let.
Pnkrat pred sedmimi leti ujela me je nevihta v siedišču naših gora. Bliski so se križali kakor ognjeni zmaji in treskalo je. Prihrula je toča ter odbijala veje z dreves v gozdu. Bliskalo in grmelo je tako okrog mene, da sem komaj živ zbežal v votlino. Ker v takem vremenu nisem mogel oditi, prenočeval sem v jami ter zaspal na svojem plašču. V spanju je prišel k meni starec z belo brado, segajočo do pasu ; podprl se je ob leseno palico in me ogledoval.
»Kaj me gledaš?“, vprašam ga. On pa reče: »Ogledujem te, ali si človek, da ti dam nekaj za spomin . A jaz mu odvrnem: „Da, sem“. In on dé na to. „Sedemdeset korakov od uhoda nahaja se amenità plošča, obrasla z mahom ; pod to ploščo stoji lonec in v tem loncu je spravljeno tisoč asprov (droben denar). Pridobil sem si jih kot hajduk, čuval
jih kot puščavnik, hoteč jih poslati sv. Ivanu, toda umrl sem poprej nego sem jih poslal, ali komu naročil, naj to učini. Vstani, dvigni jih ter odnesi jih cerkvi za mojo dušo!“ Starec, to izgovorivši, se je obrnil ter korakal v notranji del votline. Potoma je še enkrat obstal ter, ozrši se po meni, pokazal mi jedno mesto, obraslo z mahom. Na to se je dotaknil iste gole skale, ki se je kot vrata odprla pred njim. Videl sem zlate stopnice, po katerih je stopal starec, dokler ni izginil v oblakih».
«Za Boga, skregal se je s pametjo!», zaklicali so nekateri iz tolpe.
«Kaj, skregal se s pametjo», ugovarjali so drugi, «ima je še preveč».
«Pustite človeka, ki stoji pred sodiščem, da pove vse», reče resno župan.
«Skregal sem se s pametjo, pravite?», nadaljuje Gavran. «Takrat se še nisem skregal s pametjo. — Sprebudivši se takrat, dejal sem sam sebi : Kaj se človeku vse ne sanja? Cul sem že tisoč pravljic o zakladih, pa nikdar se mi še o nobenem ni sanjalo. Ni mi pa dalo mini, da ne bi šel pogledat, če se mar ne nahaja sedemdeset korakov od votline kamenita plošča. Odštel sem jih in našel gosti mah, pod njim pa kamenito ploščo. Odstranivši mah z rokami ter odrezavši z nožem zemljo od plošče na vseh straneh, sem jo dvignil, toda z velikim trudom. Pod njo sta
— 41
bili dve opeki, pod njima lonec in v loncu srebrni denarji ».
«Ali govoriš resnico?», zakličejo kmetje od vseh
stranij.
«Pomencal sem si oči. — Dà, nisem spal; bili so to denarji, ki so se tako svetili. Pobrskal sem po njih z rokami ter vsul si nekoliko perišč Srebrnjakov za nedra. V tem sem se jel tresti, kakor mrzličen; zdelo se mi je, da mi plazijo po prsih mrzli gadje in škorpijoni. Zbežal sem iz jame. Solnce je bilo že izšlo. Ogrel sem se na njem ter se zopet zavedel. Ojačil pa sem se, videč polna nedra srebra.
Vrnivši se nazaj v votlino sem pobral vse do poslednjega novčiča ter radosten odšel domu. Toda, d;i tega ne pravim predolgo po nepotrebnem ! Zlodej m' je šepetal: Morda nisi bedak, da bi nesel to menihom, ki imajo že brez tega vsega dovolj. In res nisem nesel denarja cerkvi, marveč postavil si kočo ter nakupil polja. — Žena mi je prigovarjala: Odnesi vsaj polovico cerkvi, da bi te Bog ne kaznoval ! .— Nisem je poslušal. — Kakor veste, umrla mi je naglo m jaz sem ostal sam. Postal sem ošaben, vladoželjen, toda pameti še nisem izgubil. Nekega dne sem po naključbi prišel k potoku Lipovici, kjer sem zagledal Ikonijo, ki je z nekolikimi ženskami prala perilo. Skrit za topolko sem jo opazoval. Čim dalje sem jo gledal, tem bolj sem bil prevzet vsled njene lepote. Rekel sem sam sebi: To je ženska, kakor bi je kmetica ne
bila rodila. Na mojo vero, dokaj zalša je nego vsa dekleta v Toplici. Marljiva je in pametna; ona je udova, jaz sem udovec, čemu bi se ne vzela? Od tega trenutka sem zgubil pamet. Bival sem poleg nje kakor senca, pošiljal k njej tudi druge svate ter naprosil očeta Nikodija, naj jo pregovori. Polovico zaklada hotel sem povrniti cerkvi. Vse je bilo zastonj.
Čakal sem na njo na bregu Lipovice, videl, kako je brodila čez potok, rotil jo, naj me ne spravi v nesrečo. Odpahnila me je in padel sem satanu v naročje. Kakor sem jo imel rad do tega trenutka, tako sem jo sedaj sovražil. Mislil sem, da jo ujamem, pregriznem njen beli vrat ter se napijem njene krvi. Satan pa mi je pošepetal : Stoj! To ni nič! Ta slast traja le kratko. Radostnejše je, gledati jo od dné do dné, ko se bo zvijala kot kukavica. In tako me je vrag naučil, kaj imam učiniti».
Tu je Gavran umolknil ter vprto gledal v tlà. Vsa zbrana množica je umolknila, kakor bi bila v cerkvi.
«Povej vse po resnici in olajša se til», spodbujal je župan Gavrana.
«Povem vse, starosta», odvrne Gavran. «Vem, da moram umreti, torej se izpovem, kakor pri poslednji sodbi».
In zares je sem ter tje s prestankom in trudom pripovedoval tako-le: «Odšel sem k sandžak-begu na Prokuplje. V naši vasi, rekel sem mu, je neka mlada udova, kmetica, iz stare plemiške rodbine. Mi kmetje,
ki to vemo, skrivamo to našo tajnost. Toda zaman jo je skrivati. Ko bi jo beg sam videl, takoj bi to spoznal. A kaj še le, ko bi videl njenega sedemletnega sina ! Tvoje sokolove oči,, spoštovani beg, zagledale bi v njem takoj otroka iz velike hiše, kateremu je prirojeno, postati velik človek. Tvoj prijatelj sem, in kruh, ki ga imam, jem na tvoje in cesarjevo zdravje. Čujem, kaj pripovedujejo kmetje o tem otroku, ter vidim, da se družijo k njemu prazne sanjarije neumne raje. Vém, da ni moči, da bi bila zmožna potresti cesarstvo, toda greli bi bil, ko bi bedasta raja nekega dne po nepotrebnem umirala v boju in bi ti trpel ž njo. Bodi °če bednih ter zvest služabnik cesarjev, pošlji mladega plemiča v Carigrad, pa se zarano nauči služiti cesarju in državi. „Prideš o pravem času, zvesta raja", reče mi beg, „nisi prišel rastonj. Itak je preteklo že yeč let, kar nismo pobirali otrok v onem kraju. Čas Je, da poberemo junaško seme za cesarsko vojsko!" Prestrašen po teh besedah sem dejal : Ne učini tega, spoštovani beg; raji uzročiš žalost, dobička pa ne boš imel mnogo od vsega tega, kajti vsi otroci teh revežev iz poslednjih let niso nič prida. Pošlji samo po tega. Ako le s tem nekoga razžalostiš, bo to samo jedna ženska, ki bo sicer jokala, pa se zopet pomiri, najde si moža ter se potolaži!»
«Tako», nadaljuje Gavran, globoko si oddahnivši, «tako je bilo vse. Ne smem klicati za pričo niti Boga, "iti sv. Ivana, toda verjemite mi, da nisem mislil, da

iz tega nastane to, kar je nastalo, da bodo nekatera dekleta ujeta, da poteče kri in pogori sv, cerkev. O nepravem času hotel sem se maščevati nad Ikonijo, o kateri sem nekdaj mislil, da bo kakor solnce ogrevala mojo hišo. In evo ! namesto jedne grude snega, padla je nà - me cela gora leda ter pritisnila k tlom mene grešnika. Kaj sem učinil iz sebe in kaj iz vas? Pravico imate me ugonobiti ! »
In Gavran je padel na kolena, poljuboval zemljo in klical: «Odpusti mi, zemlja, odpusti!»
Zbrana množica, stoječa okrog njega in okrog sodnikov, doslej še mirna, je komaj še dihala. Ko pa je umolknil, jela se je podobno valovom gibati ter s krikom, tulenjem in oštevkami zaletavati se v Gavrana, hoteča ga živega raztrgati. Nabili so ga ter okrvavljenega dvignili z rokami kviško, da ga odnesó na prazen prostor.
Harambaša Stojan je priskočil s svojimi hajduki ter iztrgal nesrečneža iz rok razjarjenih kmetov, kričeč na nje z gromovitim in groznim svojim glasom. «Ako tako hočete, pa vam ni treba sodišča. A če nočete sodišča, kje najdete pravico?»
Tolpa se je pomirila in sodniki so nadaljevali
sodbo.
Vseh dvanajst najstarejših gospodarjev je takoj pripoznalo, da to strašansko krivdo mora Gavran plačati s svojo glavo. Starosta je vstal ter oglasil Gavranu obsodbo k smrti.
»Pravično je to!», zakriči Gavran, «prosim vas samo za urno smrt. Možgani so mi vskipeli od krika žen in praskotanja samostanskega požarja. Osvobodite me od teh muk ! »
Nastalo je torej vprašanje, kake smrti ima nesrečnež umreti. Da bi bil ustreljen, zaboden z nožem, ubit s palico, ali obešen, to bi ne bilo zadostno popačilo. Bila bi to zanj le milost, za katero je prosil. On mora umreti v groznih in dolgih mukah. Nekateri 12 tolpe, naŠuntani od žen, so stopili pred sodnike ter Povedali splošno odobravajoč način, kakó ima umreti, na kar je sodišče razsodilo tako :
Gavranu imajo se za njegov grozni čin prepaliti pod koleni žile, a to z razbeljenim kamenom iz Potoka, na katerem je iz skrivališča opazoval Ikonijo, ~~ m tako pohabljen naj se vrže v jamo, kjer je vzdignil zaklad, ter naj se tam pusti, da bo umiral 0(i gladu in žeje, ali da ga volki živega požro. Njegova koča se požgč, njegovega polja ne sme nihče obdelovati, naj tam zaraste trnje, na to naj se ga Polasti občina ter ga razdeli revežem.
Ta obsodba se je še istega dne izvršila nad
nesrečnežem.
*
« *
Pred večerom tistega dné so prišle žene k Ikoniji 1,1 starcu Šimu, da jima povedo vse, kar se je zgodilo.
■'ko je Gavran glasno prosil, naj mu ne palijo žil P°d koleni, kakó je klical na pomoč, tulil od bolečin,
ko so mu razbeljen kamen deli pod kolena; kako je naposled omedlel in kako so ga, nemara že mrtvega, odnesli na nosilnicah v goro, da ga tam vržejo v votlino.
«Naj ga le, zagovedneža», reče trpko Ikonija, «saj mi je napravil dovolj grozne muke. On jih je okušal le za trenutek ter umrl, jaz pa sem ostala, da tarnam do svoje smrti. Naj ga le, zagovedneža!»
Tu je nakrat vstal v kotu pri ognjišču stari ded Sima, ki je le redkokedaj spregovoril kako besedo, na veliko grozo sosedinj ter zakašljavši nekolikokrat, dejal tiho, toda karajoče: «To ni prav, sinaha! Ni dobro maščevati se, kajti Bog pravi: Moje je maščevanje!» — «Saj seje Bog maščeval nad njim; crkne v teh mukah kakor stekel pes in zverina bo glodala njegove kosti!», odgovori soseda.
«Tega ne vemo», reče starec. «Poprej se je zlodej, kateremu je prodal svojo dušo, maščeval nad njim. Bog kaznuje na drugačnejši način. „Moje je maščevanje!", pravi Gospod. Na mojo vero, lahko bi vam mnogo pripovedoval o tem — toda ne splača se!»
Po teh besedah je starec umolknil in ničesar ga ni moglo več pripraviti, da bi se bil spustil v razgovor, z ženskami.
V nastali noči Ikonija dolgo ni mogla zatisniti očesa, misleča na svoje dete, kaj bode iž njega. Kdo vé to, morda so ga Turki že umorili — in ako ga niso umorili, pa ga poturčijo. «Oh, jaz revna kukavica! — A moje sanje in nade?» In vse gorje te
bridkosti se je razlilo na onega nesrečneža, ki ga je zakrivil. «Prav mu je; naj čuti še na tem svetu, kaj so peklenske muke, ker mi je živi izdrl sreč, zakril mi solnce življenja ter ogrenil življenje!» V tem pa se je spomnila Simovih besed: «Moje je maščevanje, pravi Gospod!» — Premišljevala jih je. Če je res, da. je to rekel Bog, torej je greh, da si ljudje svoje maščevanje.
Pred svitanjem je nekoliko zadremala. Toda zopet se je vzdramila iz spanja. Zdelo se ji je, da vidi Gavrana, ki kakor želva plazi po vseh štirih, da £a čuje za Boga in sv. Ivana prositi, naj mu dà kapljico vode, ker ves koprni od žeje.
Drugega dnč je lkonija otožna in zamišljena opravljala svoje domače delo, pretrgujoča sedaj pa sedaj celo vrsto mučnih občutkov in trpkih mislij z besedami: «Moje je maščevanje, pravi Gospodi», ki So se ji zdele kakor grom. Tu se ji je zdelo, da teh besed ne govori več starec Sima, marveč, da jih prinaša veter iz votline v gorah. — In zopet je dejala sama sebi: «Ako je temu tako, tedaj ni prav, kar so storili vaščanje».
Drugo noč lkonija zopet dolgo, dolgo ni mogla zaspati, obračajoča se sedaj na to, sedaj na drugo stran. Komar, obletavajoč njeno zalo lice, ji je godel dolgo, žalostno pesem. «Kaj mi pripoveduješ tako otožnega?», vprašala gaje, zatisnivši dolge trepalnice ~~ in poslušaje pozorno tanko brenčanje, je zaspala.

V sanjah je zopet slišala Gavrana kričati s hripavim glasom: «Vode, kapljico vode!» Šla je v votlino, kjer je sedel na kamnu starec, bel kakor sneg, in citai iz zlatom okovane knjige, kakor sv. evangelij. Ta, zagledavši jo, jel je glasno citati besedo, za besedo: «Moje —je — maščevanje, pravi Gospod!» : Vsako naslednjo besedo je izgovarjal z močnejšim glasom, da je to vzbudilo v gorah velikanski odmev,; da je nastal iz tega pravi grom. Ko je že poslednji] glas zginil v daljavi, čula je zopet Ikonija umirajoč šepet Gavranov: «Vode, vode, kapljico vode — zal življenje in zdravje tvojega Ivana!»
Ikonija, prebudivša se, je vstala. Napolnivši sve- ; tilnico pred sliko sv. Petra z oljem, prižgala jo je ter prosila Boga za pomoč. Na to je dela v košek jedno pogačo, čebulo in kos sira ter si ga naprtila na ! hrbet. Vzemši v jedno roko čutaro z vinom, v drugo ! pa prazen vrč, napotila se je v goro naravnost k Gavranovi votlini, oddaljeni za dobre pol ure od vasi. ' Predno je v studencu napolnila vrč z vodo, predno je dospela do votline, se je že dobro zdanilo, —j Obstavši pred njo, je poslušala: Resnica! — To niso bile več sanje, sedaj je razločno slišala Gavrana ječati: «Vode — vode — kapljico vode!»
Ikonija se je prekrižala in stopila v votlino.
Gavran je sključen v jednem kotu težko dihal. Obličje mu je od notranje vročine zarudelo, suh jezik mu je molel iz ust. Ikonija je namočila ruto z vodo

ter jo položila revežu na glavo ; potem mu je vlila kapljico vina v odprta usta. Gavran je nehal ječati ; s težavo je odprl oči, gledal jo dolgo, dolgo, ker ni mogel je spoznati. Ko mu je čez nekaj časa vlila zopet nekoliko vina v usta, je on, s težavo si oplaknivši suha usta, spregovoril s hripavim glasom: «Ti si angelj-božji!» Srcé Ikonije je bilo polno žalosti in niti sama ni mogla spregovoriti besede. Popustivši vrč z vodo, čutaro z vinom, pogačo in vse, kar je s seboj prinesla, pri njem, je šla vèn.
Oddahnila se je na svežem zraku, napolnenim z vonjavo, ki puhti ob svitu iz gozda, čuteča se vsa prevzeta po vonjavi prirode. Zdelo se ji je, da ta gozd Je velikanska cerkev, napolnena s kadilom, in da od zS°raj, z modrega nebesnega oboka gleda na njo mati božja. «O mati božja!», šepetala je Ikonija, «o mati božja, ki si tudi na tem svetu prestala muke, ako sem pia v učinila to, kar sem učinila, pa naj to služi v zdravje mojemu Ivanu, ako je še živ ; če pa ni več Zlv> Pa naj bo to za njegovo dušo!»
Gruzega dné pred svitom odnesla je Ikonija k votlini staro plahto, nastruganega platna in cunj ter pustila vse to pred revežem z vrčem sveže vode, ki J° je v gori zajela. Tudi to pot je Gavran ni mogel spoznati, kajti še ga je kuhala vročnica in megla mu zakrivala oči. — Pri odhodu je zavalila Ikonija k vhodu v votlino debel kamen, da bi divja zverina ne mogla dospeti notri.
— 50 -
Tretjega dné zarano je šla Ikonija zopet obiskat reveža, nesoča mu vrč vode od studenca. Gavran je prosil, naj mu ga poda, da se napije. Ko se je dobro napil, mu je nekoliko odleglo, da se je zavel. Uprvši vanjo svoj pogled, ni mogel verjeti, da bi bila to zares Ikonija.
«Ali si ti, Ikonija, ali me nemara varajo moje oci?», reče ji.
Ni mu odgovorila, neprestano ga gledaje.
S težavo in bolestjo je Gavran po vseh štirih priplezal k njej. Ona je odstopila za korak nazaj. ; Gavran je poljubil zemljo, kjer je stala njena noga, \ ter zatarnal: «Ikonija! Bog ti daj srečo na tem in naj onem svetu! Odpusti mi! Ko si mi povrnila življenje, I reci mi, da mi tudi odpustiš!»
«Žejnega te morem napojiti, lačnega nasititi, toda odpustiti ti, Gavran, nikdar ne morem. Pravijo, da je Bog rekel: „Moje je maščevanje!", prosi ga, da bi te on ne kaznoval», dejala je resno in žalostno Ikonija. ;
«Na tebi, žena, sem se več pregrešil nego proti Bogu! Dà, resnica, vidim, da me Bog kaznuje. Njegova kazen pa ni kakor človeška kazen. Trpim tukaj v votlini, iz katere izvira kakor ta potok, moj greh. On me kaznuje po tebi, toda tako, da mi dobrote skazuje. Bodi zahvaljen Bog, ki je ustvaril žensko dobroto ! »
l
— 51
IV.
Rizvan-hcg in Huscjln-aga.
Med krasnimi palačami na Bosporu je tudi jedna, ki se imenuje Adenistan, ki slovi po lepoti svojih številnih letovišč, raztrošenih po gajih najlepših dreves, kar jih rodita Anatolija in Rumelija. V prostornem njenem parku duhtelo je grmičje z Balkana, iglasta drevesa iz Dormitora, jesenje iz Kapavnika, lipe iz Macedonije, kostanji iz Rumelije, cedre iz Libanona, ciprese iz Anatolije. Cvetličji vrtovi, ovlaževani z vodometi in napajani s potočki, ki so se stekali iz mra-morovih vodnjakov, bili so prepreženi z ograjami iz pomerančevih in limonovih dreves. Med drevjem je bilo razobešeno na tisoče velikih kletk z različnimi bči, od malega palčka do skalnatega orla. Krdelo golobov in grlic je letalo v solnčnih žarkih pod modrini nebom in slavčki na prostem so prepevali o sladkih vezeh prave ljubezni.
Na stezi, ki je držala skozi drevored pomaranč 12 ve'>ke palače k morskemu obrežju, bilo je privezano z zlatimi verižicami k pomarančam, pod katerimi so bile razprostrte srebrne preproge, na stotine pisanih PaPig, ki so pozdravljale prišlece iz poslopja z verzi, citati iz arabščine, iz korana in s turškimi postavicami. O poslopju samem pa so govorili, da kar se tiče bogastva in krasote, mu ni bilo najti enakega. Pozidal &a je Mahmud-paša Mihael-ogla, pesnik, veliki vezir
4*

in zet sultana Mehmeda, ki se je polastil Carigrada, j Postavil ga je z bogatim plenom, ki si ga je nabral pri ! vzetju Carigrada. V tem dvoru je zbiral okrog sebe in ; gostil pesnike iz Perzije, Misira, Anatolije, učene duhovnike ter učitelje iz vse države. Ker je imel Mahmud-paša ! pesniško imé „Adeni“, imenoval se je palača po njem Adenistan.
Sultan Ibrahim je daroval Adenistan svojemu zetu Rizvan-begu, ko mu je bil dal svojo hčer Mej-rimo za ženo. Rizvan-beg, kot mlad janičar, se je odlikoval pri vzetju Bagdada Perzijancem toliko, da je sam veliki vezir Ahmed-paša javno proglasil, da se je le njegovi hrabrosti in izurjenosti zahvaliti za to, da je zmagalo turško orožje. Pri povratu z bojišča vzel ga je sultan v serajil kot Siliktar-ago.
Ta visoka stopinja dvorskega dostojanstva podelila se je le najboljšim junakom v turški vojski. In vsi Turki so priznali, da ni nikomur bolje pristajalo nesti na svojih rokah pred cesarjem leskečo se njegovo sabljo, na katero radi samega bleska dragega kamenja nisi mogel niti pogledati, nego novemu Si-liktar-agi, sivo-okemu Rizvan-begu, ki se je odlikoval po visoki rasti, gibčnem telesu in gosposki hoji.
Kje in kako je videla najmlajša sultanova hčerka mladega Siliktarja, to sta vedela le ona in Rizvan-beg sama. Toda še le, ko je sultan nekega dné opomnil Mejrimo, ki jo je smatral za najboljšo in najbistrejšo dete, na možitev, rekla mu je ta narav-
nost in odločno, da je cula že toliko praviti o hrabrosti in dobroti Rizvan-bega, da ne more biti srečna, ako ga ji sultan ne dà za moža. Tako je postal Rizvan-beg veliki vezir, cesarjev zet in gospodar Adenistana. Svatba se je praznovala na slaven način, 0 kateri se je govorilo na daljavo in širjavo po državi ter so se céle knjige pisale o njej v Franki-stanu (t. j. v Evropi).
Kak mesec po svatbi je dospel v palačo no-Vega velikega vezira neki janičar. Kapudži-paša*) je dejal, da, se imenuje Husejin, da oskrbuje z živežem straže, čuvajoče serajil (cesarsko palačo) v Adrijano-P°lju, in da je prišel le zaradi tega v Carigrad, da bi s cesarkim velikim vezirom Rizvan-b(gom spregovoril nekoliko besed na samem. Po oglasu Kapudži-paše je Rizvan-beg takój naročil, da mu pripeljejo janičarja v sprejemno sobo. Ko je stari janičar v žoltili čevljih stopil pokorno in udano na sobin prag, je mladi vezir Vstal s svoje perzijske preproge, podal starcu obé roki, ne pustivši mu pasti na tla, ter po turško ga pozdravljaje nagnil na desno in dejal: «Med tolikimi radostmi, s katerimi me je Allah (slava mu) obsipal, ta današnja ni najmanjša ! O dragi moj Lalo, stric nroj in prvi moj učitelj, bodi mi pozdravljen ! in peljavši Sa za roko, posadil ga je poleg sebe na preprogo. S spoštljivostjo pravega Turka, pustil se je starec
*) Kapudži-paša = načelnik dvorne straže.

posaditi kakor dete, toda takoj, ko je velik vezir spustil njegovo roko, je vstal ter z veliko spoštljivostjo odstopil od preproge, priklonil se vezirju ter z rokama, prekrižanima na prsih, stal pred njim kakor kip.
«Ne, ne, dragi prijatelj, dobri moj Lalo, ti moraš I sesti poleg mene. To je tvoja hiša. Predno me je ! cesar (neskončna mu bodi slava) obsipal s svojimi darovi, si me ti prvi obdaroval. Naučil si me, kakó I imam ravnati s puško, sekati s sabljo ter metati kopje. Brez tebe bi ne bil danes cesarski vezir!»
«Ti bi bil cesarski vezir, ko bi tudi ne hotel tega cesar, kajti tako ti je pisano v usodi», reče mirno in prepričevalno Husejin. «Ko sem začul to novico v Adrijanopolju, rekel sem svojemu tovarišu: Vedel sem, da se takó zgodi. Pusti me, da si ga grem ogledat, in dasi bom poslednji, hočem mu ipak voščiti srečo. Pa tudi dar imam pripravljen zanj. Majhen in reven je sicer, toda moj vezir ima velikodušno in plemenito srcé, pa ga radovoljno sprejme od Husejina!» In Husejin se je vzravnal, vzel iz usnjatega rdečega pasu nekaj zavitega v zelenem robcu, iz katerega, ko ga je razgrnil, je izvlekel zopet rdeč robec, posut s srebrnimi in zlatimi okraski, a iz tega nekaj zavitega v svilnino, tanko kot pajčevina. Ko je začel še to razvijati z velikimi in debelimi prsti, tresli sta se mu roki. Spoznavši, da tega sam ne more razmotati, pristopil je z največjo spoštljivostjo, globoko se priklo-nivši, k mlademu vezirju ter položil mu oni tanki
svilnat robec na koleno, pa zopet stopil nekoliko korakov nazaj, gledaje molcé pred sé.
Rizvan-beg, začudeno pogledavši starega janičarja, pa zopet svilnat robec, ga je razvil ter vzel iž njega kos zelò tankega platna, na jednem koncu privaste izšivanega, kjer so se spajale modre zvezdice z rdečimi križci v krogu z zlatimi vejami. Zlate niti so Ve otemnele in pozelenele, toda modre in črne so še ohranile svojo barvo. Jedna stran tega platna ni bila odrezana ; visele so od nje nepravilne niti, kakor bi b'la ta stran od nekod odtrgana.
«Kaj je to, Lalo?», vpraša vezir, dvignivši kvišku ta košček platna, ne pustivši ga izpred očij.
«Ko smo te vzeli tvoji materi, držal si se krepko 2 obema rokama za njen desni rokav. Odtrgavši te °d nje, nesel sem te v svojem naročju, ti pa si odnesel v svojih rokah ta košček njenega rokava. Dolgo, dolgo nisem mogel pozabiti na uporni pogled tvoje matere, ki je padla na tla. Dà, tudi sedaj (in janičar Je zatisnil trepalnice), ako zaprem oči, vidim njen pogled. — Vzel sem ta odtržek in ga shranil kot nekaj dragocenega. Revež sem, zato ti ne morem razodeti svojega veselja z dragocenejšim darom. Namenil sem se pa, dati prinesem to velepomenljivo reč!»
Rizvan je urno poskočil in s tresočimi se ro-kami razprostrl odtržek rokava svoje matere, gledal n:tnj z izbuljenimi očmi, kakor bi čital tajne besede v onem vezenju — dvignil ga kviško ter s spošto-
— 56 -

vanjem, v katerem je bila opaziti ljubezen s pobožno grozo, pritisnil ga na svoje čelo, na usta, na srce in zopet na usta. Na to je pristopil k starcu, objel ga ter, izvlekši izza svojega svilnatega pasu tanek čer- j kezki nož z držajem iz slonove kosti, bogato posut z dragocenimi kameni, vtaknil mu ga v tuvolišče za pas. Na to ga je prijel za obe roki, posadil ga na svoje mesto ter sam sedel na njegovo. Starcu so solze stopile v oči. Gladé si z roko sivo brado, ponavljal je nekolikokrat potihoma: «Allah! Allah! Bog je velik !»
Rizvan, shranivši odtržek rokava za nedra, je dejal: «Se-li spominjaš, kako se je zgodilo vse to? Dokler si bil naš učitelj v serajilu, nisi nikdar nič črhnil o tem».
«Takó zapoveduje star cesarski ukaz. Dvorni pažeti ne smejo vedeti za svoj rojstni kraj in za svojo rodbino. Cesar je njih oče, celica njih domačija, in junaku je dovolj, če ima v sablji svojo sestro. Danes pa je s teboj drugače; postal si cesarski vezir. Velikan mora imeti veliko srcé. To si ti imel že poprej, predno si postal cesarski vezir. Sedaj ti ne bo škodovalo, ako poizveš, da tvoja domovina je Sirf vijalet, mati tvoja pa je nevernica. Toda kaka nevernica ! Kmetica, ki ima take oči, kakor najkrasnejša turška gospa. Ko sem te ji iztrgal, me je ona, zgrudivši se na tla, pogledala s svojimi velikimi očmi izpod dolgih trepalnic — da je ta njen pogled presunil moje srcé kakor
- 57 —
ostra sablja. Z očmi poslala je za menoj očitanje, ki me je zadelo kakor krogla. Zdelo se mi je, kakor bi mi takrat rekla: „Kaj ne veš, da sem vezirjeva mati?“*
Mladi vezir, globoko se zamislivši, je potrt dolgo molčal, — naposled pa rekel: «Premišljujem, ali je m°ja mati še živa? Nemara je še živa, pa se bori z revščino, med tem ko jaz hodim po svili in žametu? ^aj neki poreče na to Bog, ki vse vidi in vse vé?»
«Prej je mrtva, nego živa», omeni Husejin; •nevernice to težko preživč, ako jim cesarska roka 'ztrga srce iz telesa».
«Vendar še ne veš, ali je umrla? Blagi moj Lalo, opravi za tvojega vezirja neko službo. Pojdi v Sirf vijalet, v mojo rojstno vas ter povprašuj po njej. Ako je živa, pripelji mi jo semkaj ; ako je umrla, raz-deli med reveže tisoč „asprov“, izkoplji vodnjak poleg ceste, da si pri njem žejni popotnik ohladi svojo žejo z besedami: „Bog ji odpusti ! “ Tu imaš mošnje z denarji za pot tje in nazaj».
Stari janičar, pozdravivši poveljnika po turškem °bičaju z desno roko, je dejal: «Pojdem!»
In takoj je odšel.
*
* *
Husejin - aga je sporočil svojemu tovarišu ukaz Sumili -Belger- bega, naj pusti staremu janičarju oditi, ne da bi ga vprašal, kam gre. — Pred svojim odhodom iz Adrijanopolja se je Husejin še dolgo razgo-

varjal s svojo ženo, ki je bila jedna tistih deklet, katere so Turki ujeli pri samostanu sv. Ivana. Že poprej je slišal od nje, da se je mati Rizvana imenovala Ikonija, da je bila iz vasi Ležimira v topliškem okraju ; sedaj je še znovič zahteval od nje, naj mu še enkrat jasno pove vse, na to pa se je napotil v spremstvu deseterih jezdecev proti Toplici, nesoč seboj cesarska pisma na vse sandžak-bege in paše.
V	Prokuplji je izvedel, da Ikonija še živi.
Nekega dne je s svojo četo in z drugimi deseterimi jezdeci, ki mu jih je dal topliški beg, ter z jednim zamorcem, oblečenem v zeleno obleko, pridirjal pred občinsko hišo v Ležimiru.
V	Ležimiru se je marsikaj spremenilo. Starec Sima je že davno umrl, isto tako stari župan in večina onih gospodarjev, ki so obsodili Gavrana, kateri pa je živel še vedno. Ali bil je že ves osivel in črnega obraza. Priplezal je iz votline v neko kočo, ki so mu jo postavili kmetje na nekem griču na suhem prostoru. V tem, da je po takih mukah, prepuščen v votlini divjim zverinam, ostal živ, videli so kmetje nekak božji čudež ; — dà, tudi Gavran sam je resno pripovedoval ljudem, da mu je Bog poslal angela, ki ga je hladil s čisto vodo in napajal z vinom, in kateri mu je govoril le besede: «Moje je maščevanje, pravi Gospod!» —
Ikonija je prihajala vsako soboto na živi njegov grob, prinašala mu jedi in vina, ter hodila vsako leto
- 59 —
na razvaline cerkve sv. Ivana, da se je tu najokala do sitega. Ni še imela petdeset let, toda vsled žalosti ln muk je pred časom osivela. Gostim in osivelim njenim lasem pa so se kaj čudno prilegale njene velike, Joda še vedno bistre oči. V obličju, sedaj neprestano bledem, bil je opaziti mir in pod njim komaj opazljivi sledovi velike žalosti. Možje, žene, stari in mladi so J° klicali „teto Ikonijo", radi ljubezni in spoštovanja. Nikdar ni šla na zabave, vendar, ako je bil kdo bolan, ako se je kje pripetila nesreča, ali je kje kdo umrl, je bila Ikonija prva, da je pomagala s svètom in tolažbo — ter ob enem dala odduška tudi svojim solzam. — —
Danes je bila zopet vsa vas prestrašena po Ptihodu Turkov in prižastega zamorca. Zbrani kmetje Pred občinsko hišo so poizvedeli od župana, da je Prišel ukaz od okrajnega bega, naj brez vseh ovir dajo Husejinu Ikonijo, da jo ta odpelje v Carigrad.
«Okrajni beg je še ukazal», ponovil je župan, ‘da naj jo damo brez ovir, ako hočemo, da nam ostanejo glave na ramah ! »
«A kaj bo delala teta Ikonija v Stambulu?», kričali so kmetje.
«Cesar jo mora imeti!», seže jim v besedo ^osejin, ki je, kakor vsak janičar, govoril srbski. ‘Cesar jo že nekje potrebuje, ker imam v rokah njegov ukaz, da jo pripeljem k cesarskemu vezirju!»

«A kaj bo delala teta, Ikonija pri cesarju in cesarskem vezirju ?» vprašajo zopet kmetje.
«Cesarju je menda žal», reče resno Husejin, «da mora krmiti morske ribe z dekleti iz haremov, torej hoče poskusiti krmiti jih s starimi babami!»
«Resnica, svobodno ti je, zbijati z nami take šale. Toda kdo vé? Fri vas Turkih je marsikaj mogoče», odgovoré mu nekateri iz gnječe.
Med tem so prihrule ženske in ž njimi je bila prišla tudi Ikonija, po katero je bil poslal župan, da bi ji povedal, kaj in kako je. Ikoniji se je stisnilo srcé; obledela je kakor stena občinske hiše, toda urno se je premagala in dejala :
«Ne brigajte se za-me, dragi bratje in sestre, da si zopet ne nakopljete nadloge nad vso vas. Moramo se pokoriti cesarski volji. Ne bojim se stopiti pred cesàrja. Povem mu odkritosrčno, da sem krmila in napajala z vinom gorske hajduke, ker ti so branili nas reveže pred nasilniki in cesarskimi odpadniki. Vidite, ne bojim se cesarja, toda bojim se nekaj drugega!» In usta Ikonije so krčevito strepetala, oči se ji napolnile s solzami.
Od več stranij so Ijudjé klicali na njo, naj pové, kaj je to „nekaj drugega".
«Znajte torej», začne Ikonija, «bojim sg, da je še živ moj sin, ki mi ga je vzel cesar ^red več nego dvajsetimi leti. Če je še živ, ima gotovo junaško srcé, kakor njegov oče, in ker sovraži krivico, je
l‘lhko mogoče, da je cesarske vezirje s čem razžalil, ki so ga za to obsodili k smrti. Nemara je pred svojo smrtjo še prosil cesarja, da bi smel poslednjokrat videti svojo mater. Cesar, kot milostljiv vladar, je dovolil, da se izpolni obsojenčeva poslednja volja».
Ikonija je zaplakala, ženske so zacvilile; nastal Je krik, da sta župan in Husejin - aga imela kaj opra-'di, predno sta jih pomirila.
«Vidiš, aga», dejal je starosta, hoteč opravičiti ženski krik, «v našem narodu je udomačena poslovica, ki dé : Ne daj Bog, da bi se pripetilo otroku, česar II1U želi mati!»
«Žena ni povsod žena, toda mati je povsod mati», odvrne uljudno Husejin. «Tudi pri nas ni dru-Sače, a mi smo turške vere. — Toda starosta in ti cesarska raja — znajte, da imam od tod petnajst dnij d° Carigrada! Naj se Ikonija pripravi to noč, da jutri, ‘lko B0g Ja, zgodaj odrinemo». —
Husejin - aga, kot izkušen vojak, je razstavil straže okrog vasi ter rekel županu, da mu odseka glavo, ako Ikonija zgine čez noč. — Kmetje so se zbrali na tajno posvetovanje, kaj jim je storiti. Mislili So že poslati poslanca, da poišče Mileta, sinovca Stojana-harambaše, ki je bil že pod zemljo, naj takoj b°spé s svojo četo k Ležimiru, — toda Ikonija jih Je prosila, naj ne učinijo tega. Saj se ne izplača, da radi nje koga zabolela glava.
Drugega dné zarano je prišel Husejin-aga s svojimi Turki in zamorcem pred njeno hišo. Ikonija, poljubivši Makreno, kateri je prepustila svojo domačijo, in poslovivši se s kmeticami, starimi in mladimi, poklonila se je županu in gospodarjem, prose jih odpuščanja, če se morda na tem svetu več ne vidijo,
—	na to pa se je prekrižala in sedla v pripravljen turški voz.
Ko so odhajali iz vasi, je še zaklicala: «Počakaj še nekoliko, aga ! Pozabila sem, pustiti svojim rojakom nekaj v spomin».
Husejin je ustavil svojo četo in svoj voz ter zaklical na kmete, ki so žalostno gledali za njimi. — Priteklo je nekaj mladeničev. — Ikonija, dvignivši plahto, ki je bila popeta čez obroče na vozu, je zaklicala :
«O Ristifor in ti Milovan, recita moji Makreni, botri Marti, — a tudi županu in vsem vaščanom : zapuščam vam v spomin onega reveža v gorah. Bog ne daj, da bi si z grehom očrnili dušo ter ga pustili brez mene umreti od glada. — Sedaj pa z Bogom!
—	Bog in sv. Ivan bodi vam v pomoč ! »
V.
Ikonija v Carigradu.
V glavnih carigrajskih ulicah, ki držč od starega serajila k Sulejmanovi džamiji, zbrala se je gosta truma
naroda. Janičarji, vstopivši se v vrsto, so le s težavo zadrževali navale ljudstva, ki je hotelo zapiaviti cesto Sredi ulice, po kateri je imel iti sultan s svojo družino v džamijo.
V prvem nadstropju neke dvonadstropne hiše je sedela pri oknu, zakritem z bršljanom, stara srbska kmetica in še jedna mlada, dovolj debela ženska, °blečena po turškem kroju. Kmetica je bila Ikonija, a debela Turkinja je bila žena Husejin-age, ki se je kot Srbkinja imenovala Marica. Kot zajetnico na božji Poti pri sv. Ivanu dal jo je Sandžak-beg zastonj Hu-sejin-agi, junaškemu, hladnokrvnemu janičarju, kateri J° je takoj vzel za ženo, nazvavši jo radi njene le-P°te „Šeker-Mara“ (sladkorček). Po letih bila bi že lahko Husejinova hči ; ni ga pa mogla dovolj prehvaliti Ikoniji, češ, kako vrl človek je ta stari janičar. .Boga
pravi ji, «nosi me kakor na pavoli, delam ž '’J'm, kar hočem, molim še po srbski, kakor nekdaj; dà, celò sam mi je prinesel enkrat staro sliko Matere k°žje; živim brez skrbi, kakor riba v vodi. Ne kličem 8a drugače nego Karakondžul-efendi (čarodejnik), on Pa mi zato odgovarja: „džamum“, „kuzum“ — srcé m°Je, jagnetce moje!»
Sedè na naslonjaču, stoječem ob oknu, zrli sta skozi bršljanovo omrežje doli na ulico, — za njima Pa je stal pokorno in resno stari janičar.
»Evo ! Asas-paša in Alaj-cauš dirjata ter raznašata padišahov prihod. Odpri dobro oči, da ti po-
kažem vezirja, da si ga dobro ogledaš, da se ne prestrašiš, ko te popeljem k njemu», reče Husejin Ikoniji.
«Ne ustrašim se ga, naj bi bil še tako grozen», odvrne mirno Ikonija: «samó pokaži mi ga!»
V tem je šla mimo četa telesne straže v rdečih suknenih koničastih čepicah na glavi, v temno zelenih kaftanih (plaščih), brez orožja, samó z dolgimi zelenimi palicami v rokah. Za njimi je korakala četa janičarjev v dolgih zakrivljenih kučmah iz sivega sukna na glavi, v zelenih plaščih, čijih krila so bila pripeta k pasu, v žoltih hlačah in rdečih čevljih s handžarji za rdečimi pasovi in dolgimi puškami na ramah, a za kučmo — lesene žlice.
Husejin jih je radostno gledal ter zaklical s srcem razširjenim od veselja: «Glej, cesarski sinovi, aferim ! »
Za temi je šla četa vrtnarjev, oblečenih kakor janičarji, le kučme so imeli iz rdečega sukna. Za njimi so korakali krepki sekirnikarji v škarlatastih plaščih in belih turbanih, nesoči v rokah srebrne sekire.
Za njimi so gnali dvanajst rujavih žrebcev iz Kurdistana s pozlačenimi jermeni ter s sedli, pokritimi z medvedjimi kožami. Gonjači, ki so jih vodili, bili so oblečeni v žolto sukneno opravo, opasano s carigrajskimi pasovi iz žolte svile. — Za cesarskimi žrebci so korakali lovci v škarlatastih plaščih in s tigrovo kožo na levih ramah, s srebrom okovanimi puškami v rokah, s handžarji in s srebrom okovanimi
— 65
samokresi za pasom. Za njimi je jezdaril oddelek spa-h'jev. Človek ne vé, kaj naj ogleduje, poprej ljudi ali k°nje. Spahiji, odbrani po dostojanstvu in junaštvu, s° imeli na sebi široke rdeče hlače, zelene plašče, na prsih oklepe s srebrnimi trakovi, od desne rame So jim viseli tuli iz rdečega žameta z zlatom obšiti.
glavi so imeli pozlačene čake, obkoljene z belo n'zko streho okrog čela. V desni roki so držali kopja, a poleg beder so imeli krive damascenke (sablje). Judi konjska oprava je bila bogata ; vse je bilo pre-na njih s svilnatimi nitimi in s srebrom. Sedla aekaterih so bila pokrita z žoltim, drugih z vijoličastim saknom, okrog katerega so viseli srebrni trakovi.
Za njimi je jezdaril Spahi-paša na krasnem arab-s^em konju, oblečen sicer, kakor drugi spahiji, samó ^a mu je z belega turbana na zlati strešici plapolal visok, bel šapelj. Okras njegovega konja je bil iz zlata.
Poleg njega je korakalo šest dečkov, v malih rdečih, ovčjih kučmah, v rdečih plaščih in žoltih
hlačah.
Sedaj je dospel drugi cesarski oddelek : dvanajst vrancev s srebrnimi jermeni. Na obeh straneh njihovih Sedel bili so obešeni srebrni, okrogli ščiti, ozalšani z ruhini. Gonjači, vsikdar po dva in dva pri jednem h°nju, bili so oblečeni v rdeče sukno, na glavi so 'meli visoke rdeče čake z dolgimi šapelji iz plave svile.
Takoj za njimi je šel tretji oddelek: dvanajst hakor mleko belih arabskih žrebcev z gostimi, celò
do tal segajočimi repovi. Njih jermenje je bilo okra- ■ seno s čistim zlatom. K sedlu iz plavega žameta so ; bili pripeti zlati ščiti, ozalšani s safirji. Gonjači so ; imeli bele čake, a preko belih hlač plave plašče. Za njimi je jezdarila na konjih četa janičarjev v rdečih plaščih in zelenih hlačah, z zlatimi trakovi na prsih, i belimi čeladami z zlatimi strešicami in z zlatimi šapelji na glavi.
Za^ temi je jezdaril na visokem vrancu janičarski aga, imajoč na sebi plašč iz zelenega atlasa, široko obrobljen s soboljevino, suknjo iste barve, a rokave iz belega atlasa, široke hlače iz rdečega sukna in žolte škornje. Za svilnatim pasom je nosil bogato ozalšan handžar. Jermenje njegovega vranca je bilo okrašeno s čistim srebrom. Poleg njega na obeh straneh je korakalo šest zalih mladeničev v janičarski opravi, s krasno izdelanimi tuli na hrbtih.
«Poglej no, našega ago», zakliče Husejin Ikoniji, sunivši jo v svoji oduševljenosti ne preveč nežno med rebra. In prekrižavši roke na prsi, priklanjal se je svojemu gospodu, ki gotovo ni slutil, da ga za mrežo pozdravlja janičar.
Na to je šlo krdelo sodnikov, duhovnikov in učiteljev v belih turbanih, zelenih kaftanih ter mehkih škornjah iz rdečega safijana, za njimi četa šejkov, Mohamedovih potomcev, v velikih, zelenih turbanih, za temi zastopnik muftijev v belem turbanu in belem kaftanu, — a za temi velikaši, age iz cesarskega
serajila, kadiaskeri, begler-begi, paše in vezirji, vsi s sabljami in handžari, ozalšanimi z dragim kamenjem, v turbanih iz kažmirskih in hindustanskih tankih tkanin raznih barv in raznega kroja, nekateri v kožuhih iz rdečega beneškega sukna, nekateri v rdečih plaščih •z žameta, obrobljeni z zlatimi in srebrnimi trakovi, s soboljevino in dragimi lisičjimi kožuhovinami.
«Odpri sedaj oči in dobro pazi», zakriči Husejin Ikoniji, «sedaj pride naš vezir».
Ikonija, pritisnivši čelo na mrežo, je uprto zrla na ulico. Srcé ji je začelo urneje utripati, dasi sama n' vedela zakaj, morda zarad tega, ker je Husejin nepričakovano zakričal na njo.
Trije mladeniči, veliki in zali, šli so korakoma v oklepih in srebrnih čeladah. Mladenič, stopajoč v sredi, je nesel kopje in tri konjske repove, a ona dva na straneh sta nesla na ramah šestoglate čakune. Za njimi je korakalo v vrstah dvanajst otrok, po štiri v jedni vrsti. Otroci v prvi vrsti so bili oblečeni v žolto, v drugi v rdečo, a v tretji v zeleno svilnato obleko, ^a je bila videti vsled tega vsa skupina kakor živ Vrt poln tulipanov.
Za njimi jezdil je na visokem anatolskem žrebcu jabolčno sive barve mlad človek. Njegov plašč iz črnega žameta bil je takó bogato vezan z zlatom, da Je le tu pa tam kukal skozi vezenje, v podobi vej in grozdov, črni žamet. Na prsih je imel široke zlate trakove, za svilnatim pasom handžar, v čegar ročaj
5*
je bilo vdelano dokaj smaragdov in rubinov. Na glavi je imel zlato čelado s tanko belo strešico, na njej nad čelom dve zvezdici iz dragega kamenja in dva šapelja iz črnega nojevega perja. Prednji del njegovega sedla je bil iz zelenega žameta, obšit z zlatom in biserji. Stremeni sta bili iz zlata, isto takó tudi uzda, od katere je na vsaki strani viselo dvanajst kitic drobnih biserov in dvanajst kitic velikih koral. Njegov konj je imel na čelu šapelj, zasajen v srebrn tulipan, na čelu med očesoma pa talisman z velikim smaragdom, okrog katerega so se lesketali v treh vrstah dijamanti, rubini in safirji. Z zlatom okovano jermenje z dolgimi franžami iz čistega srebra je držalo na žrebčevih širokih prsih veliko zvezdo iz rubinov ter nad njo polmesec iz dijamantov. Konj in jezdec sta se kar lesketala na solncu od zlata in dragega kamenja, da je bilo veselje pogledati ga. Jezdec je sedel kakor prikovan na sedlu, tiho, prijazno, skoro pokorno se oziraje na obé strani. Njegov konj pa, kakor bi se bahal s svojo opravo in svojim junakom, je korakal ponosno, da so se mu kar iskre sipale izpod kopit, pripogibaje svoj labudji vrat časih nizko k tlom, kakor bi se uklanjal revežem ter nižje vrste ljudem, ki so izza janičarjevih hrbtov zrli na to izobilje, časih pa zopet ošabno dvignil kviško glavo, kakor bi nestrpno opazoval, če se mar krilasti Pegaz ni skril osramočen za srebrne oblake modrega neba.
— 09 -
Mladi jezdec, prišedši navštric z mrežo zadela-nega okna, je uprl vanj svoj pogled, kakor bi hotel sneti ž njega mrežo. Mreže sicer ni mogel sneti, toda za to ni odtrgal od njega svojih očij, dokler ga ponosni konj ni odnesel dalje v sprevodu, — v to živo reko, nesočo s seboj zlato, srebro in drago kamenje.
Ikonija je dobro pogledala vezirja. Njen pogled se mu je vtisnil v spomin, in on ga je nesel dalje s seboj po ulici. Bila je razburjena, bleda in zamišljena, oziraje se neprestano za njim. Srcé ji je močno udarilo : komaj je dihala, kakor bi se bila nečesa ustrašila. Zdelo se ji je, da je njeno srcé in njena duša odletela po ulici ter ostalo le omedlelo truplo, uprto s čelom ob mrežo. Se le, ko je Husejin zaklical : «Tù gre padišahl», se je zganila.
Janičar je padel na kolena ter, sklenivši roki na Prsi, priklonil glavo k levemu ramenu in zatisnil oči.
ko je pokazal tako po janičarskem načinu, da je Pripravljen položiti za gospodarja svojo glavo, se je Potihoma zopet dvignil ter dejal kakor sam sebi: «Pa-dišah čok jasa!» (živio padišah). Ikonija je zapazila ^d pozlačenimi klobuki Pejkov in visokimi šapelji Solakov postarnega Turčina s tremi črnimi šapelji na beli čeladi, v plašču iz srebrne tkanine, na belem konju. Videla je dalje, kako je nekdo izmed cesarjema spremstva razmetaval srebrni dež «asprov1' med toiPo naroda, ki je še z burnejšim kričanjem želela Padišahu srečo in zdravje, rovaje se za novce na tlaku.
Ikonijo ves prevzet.
«Ne štej mi tega, aga, za greh, in cesar naj mi tudi odpusti, toda ne morem reči, da bi ga bila ; dobro videla».
«Ej, nesrečnica, ti nisi videla cesarja? Torej tudi nisi videla Kizlar-age ž njegovim Kara-ago, niti Kali-age ž njegovimi belimi evnuhi, niti cesarskega Silik-tarja, nesočega cesarjevo sabljo, niti njegovega Ibrik-tarja, ki je nesel zlato vazo, niti Rikabrade, ki drži uzdo njegovega konja, niti njegovega Dulbendarja, ki mu zavezuje turban ter ž njim pozdravlja moslemine ? Torej nisi videla tega, kar je najlepše, a vendar so šli vsi mimo tebe pred padišahom».
«Zagledala sem se, istina, v tvojega vezirja. Videla sem dovolj, zagledavši njega; že ta pogled mi je zaslepil oči. Dà, povem resnico, zdelo se mi je, kakor bi bila te njegove oči in to čelo že nekje videla, pa sem jela z glupim svojim razumom premišljevati, kje bi ga bila videla.
«A kako ti je bil všeč cesarski sprevod?», vpraša aga, obrnivši govorico na drugo stran.
«Ni mu kaj reči, Turčija je država! Gledaje to moč in bliščobo, mislila sem si: tako je bilo tudi pri nas, dokler smo še imeli svoje cesarje. Ko bi, moj aga, slišal naše guslarje, kadar jamejo pripovedovati, kako je bilo nekdaj pri nas. Če ne bolje, slabeje gotovo ne ! »
— 71
«Ne, ne», odvrne prepričevalno stari janičar, «bolje že ni moglo biti. Razumnejši, nego si ti, so ro' dejali: «Mal der Hindustan, akl der Frengistan, hižmet der ali Osman», t. j. nič ni višjega nad bogastvo Hindustana, razum Frengistana (Evrope) in lesk Osman-jije (Turčije)!»
Lahko ti je, aga, takó govoriti. Ko bi korakali P° tem trgu trije srbski vojvodi: Miloš Obilič, Ivan Kosančič ter Milan iz naše Toplice, verjemi mi, da bi vse mesto strmelo in sam sultan in njegov veliki vezir bi hitela posipati njima pot z „aspri".
Janičar se je nasmehnil, mahnil z roko, kakor bi hotel reči: «Pustiva to, žena!»
«Ko bi bil videl Milana Toplico», začela je ponosno pripovedovati Ikonija z iskrečimi očmi in z jnsnim obličjem, kakor bi pripovedovala nekaj, kar je sama videla. «Ko bi videl Toplico, kedar se, junak, °blači. Najpoprej vzame svilnato srajco, ki ni niti tkana niti predena, marveč izdelana kakor iz čistega zlata, navleče na njo jeklen oklep, potem rdeč plašč, nanJ pa tri lesketajoče se široke trakove ; jeden je fin, drugi gibčen, a na tretjem je ušita kača, ki ima kviško dvignjeno glavo, v kateri drži dijamant, dragoceni kamen. Pod grlom na trakovih visé gumbi, a na njih Jeklena čaša. Na to obleče hlače z zaponkami, a na njih je tri sto zlatih gumb do kolena; potem navleče carigrajske škornje, pokrije se s čelado z dvanajste-
rimi peresi, s trinajstim nojevim perom, ki, zamotavši j se v klobčič, dé — — — »
«A kam si vendar zašla, kaj vse premišljuješ?», seže ji Husejin v besedo. — «Pojdiva, do vezirjevega gradii je še daleč!»
*
* *
Ikonija, Seker-Kaduna in Husejin - aga odpeljali so se v vezirjevi kočiji iz Carigrada v Adenistan. Na bregu penastega morja sta jih pozdravila Kizlar-aga in Kapu-aga, prvi v beli, drugi v rdeči visoki kučmi, v plaščih, okrašenih s soboljevino. Za njima je stalo na obeh straneh šest belih in šest črnih evnuhov, nekoliko vrtnarjev in več dvornih služabnikov, med katerimi si je ogledala Ikonija zlasti Tutuča-pašo, oskrbnika papig, z dvema prižastima krilama na nizkem turbanu ter s prižasto palico s kraguljčki v roki. Poleg njega je stal Bulbudži - paša, oskrbnik slavčkov, z jastrebovim krilom na čelu in srebrnim ptičem na palici, katero je držal v roki.
Ikonija se je odločno branila, ko sta ji Husejin-aga in njegova žena prigovarjala, ko se je vsedala v kočijo, naj dene na-se turški plašč ter tako odrine iz Carigrada skozi Bospor v beli soboljevini z raznimi okraski med belimi franžami. Bele kratke njene kite so bile privezane k vratu s črnim svilnatim robcem.
Ko sta jo zavila Kizlar-aga in Kapu-aga v nekak kaftan iz težke zelene svile z zlatim okrajcem, ni spre-
— 73 -
govorila niti besedice. Ko je pristopil k njej Kizlar-aga> je obledela in se vsa tresla; — na to, nasmeh-n'vši se, je prosila Husejina: «Reci mu, prosim te, aga, naj si ne misli, da se ga bojim. Vsikdar, kadarkoli zagledam zamorca, se vsa tresem, dasi tudi sama ne Vem zakaj ».
Predrdravši na vrtu mimo mnogih letovišč, mra-roornatih vodnjakov, vodopadov in prižastih kletk s P^či, dospeli so na široko cesto med pomerančna drevesa, na katerih so med temnozelenimi listi in belim duhtečim cvetjem gledale na dan zrele pome-ranče kakor zlata jabolka. Ikonija ni vedela, komu se |ma poprej načuditi, ali tem drevesom z zlatim plodom ’n cvetjem ob enem, ali velikim pisanim ptičem z zakrivljenimi, širokimi kljuni, kateri so stali vsikdar rrred dvema pomerančnima drevesoma na srebrnih preprogah. Še bolj pa se je začudila, zagledavši Tutudžo-Paš° ; komaj je požvenkljal s kraguljčki, takoj je vsak Ptič sklonil glavo k tlom ter z vriskajočim, toda popolnoma razumljivim glasom, spregovoril nekoliko besed, od katerih je Ikonija razumela le toliko, da so turške.
Ko so dospeli pred krasno izrezljana vrata glavnega gradii, čegar zidovje je bilo nenavadno lepo vdelano iz belega in rdečega mramorja, z okni, zadelanimi z zlatimi mrežami, obrnil se je Kizlar-aga k ostalemu spremstvu ter le mahnil z roko. Beli ev-nutn, vrtnarji, dà, celò sam Kapu-aga so takoj skupno st°pili nazaj.
- 74 —
Husejin se približa k Ikoniji ter ji reče: «Pojdi le s Seker-Kaduno za Kizlar-ago in ne boj se», na kar se je tudi sam nekam zgubil, tako, da so samo Kizlar-aga, šest njegovih zamorcev, Ikonija pa Šeker-Kaduna ostali pred vrati.
Kizlar-aga je potrkal s srebrnim prstanom ob vrata, ki so se odprla na stežaj. Za vratini na obeh straneh sta stala dva leva iz črnega, oglajenega mra-morja, nekoliko dalje na hodniku pa so stale vrste zamorcev, kojih so nekateri držali srebrne sekire, drugi pa gole sablje. Strah je bilo pogledati jih in težavno je bilo reči, kdo je najgrši. «Bog čuvaj vsakega, da bi jih niti v snu ne videl», reče Ikonija sama sebi, korakajé počasi, toda brez strahu za Kizlar-ago. «Morda niti peklenska straža ne more biti črnejša in strašnejša!»
Čez kratko je sledil drugi prizor.
Po širokih mramornatih stopnjicah so dospeli kvišku v prostoren in dolg hodnik, v čegar tlak so bile vdelane zvezde iz rdečega in zelenega mramorja, čegar zidovje je bilo prepreženo z bogatimi perzijskimi preprogami. Na obeh straneh hodnika je stalo v vrsti petdeset mladih in zalih deklet. Lasje, ki so jim segali preko hrbta do pasu, so bili spleteni v stotine tankih kitic. Hlačice so imele iz raznobarvne svile — žolte, rdeče, zelene in bele, okrog pasti svilnate pasove, ukusno izšivane z zlatimi in srebrnimi cvetlicami. Njih jopice so bile narejene bodisi iz rdečega ali zelenega žameta in bogato izšivane z zlatom ter
2 zlatimi gumbi tesno pripete h krasnemu telesu; — na prsih pa so bile odprte, da je bilo lahko videti tanko, svilnato pajčevino, pokrivajočo dekličja nedra.
dvema deklicama je stala osmooglata mizica z Wserji, in na njej šopki hijacintov ali klinčkov.
Veselje je bilo pogledati na ti dve vrsti zalih deklet v raznobarvnatih, svilnatih oblačilih, s katerimi sta se junak-hijacint in vitez-klinček pulila med seboj za poglede dekličjih očes.
Kizlar-aga je peljal Ikonijo skozi nekoliko sob, krasno ozalšanih, na to pa jo je popustil s Šeker-Kaduno v jedili njih, v kateri je bilo mnogo drago-cenih naslonjačev. Trenutek pozneje je stopila v sobo Prehaja- Raduna ter spregovorila nekoliko besed s Seker-Kaduno, ki je dejala Ikoniji, da jo mora pustiti samo v tej sobi, da tukaj počaka vezirja, ki v kratkem pride.
Komaj sta gospi odšli skozi vrata, odpre Kizlar-aSa nizka vratiča na drugi strani ter spusti mladega vezirja v sobo. Ikonija, stoječa pri naslonjaču, je kakor ^kamela zrla uprto v vezirja, ki je bil videti razburjen ■n bled, — in se po tretjem koraku ustavil ter nemo ‘n zvedavo gledal Ikonijo, kakor ta njega. Na to se Je približal k njej, prijel jo za rpko ter rekel ji St bski : «Sedni».
In ona je sedla, ne spregovorivši ni besedice ;\ Je 'mela pogled, neprestano uprt v njegove oči. Vezir
pa izvleče izza nedrij odtržek rokava ter, pokazavši ga ji, vpraša s tihim glasom: «Li poznaš to?»
Ikonija, pogledavši ta košček perila, pa zopet vezirja naravnost v obličje, odvrne s tresočim se glasom: «Poznam svoj rokav. — Poznam tudi tebe. — Ti si...»
On jo prime za roko, poljubi jo in popraša: , «Kakó si me spoznala?»
«Ko sem te videla dopoludne s cesarjem, začela sem si domišljevati, — sedaj pa sem te spoznala po očeh tvojega-očeta in po vtripanju svojega srca» —■ j in Ikonija se spusti v jok.
Vezir jo je božal po roki in pustil, da se je izjokala, na kar popraša potihoma: «Čemu jočeš?»
«Jočem in sama ne vém zakaj!», odvrne Ikonija glasno zaihtevši. «Jočem radi sreče, da te vidim, in zopet radi žalosti, da te živega najdem kot cesarskega vezirja ».
«Kaj, mari je to nesreča, biti cesarski vezir?», vpraša jo vezir, lahno se nasmehnivši.
«Vém, da nisi mogel postati cesarski vezir, predno nisi prestopil na turško vero. Moja sreča ni popolna: našla sem sicer sina, katerega so mi janičarji odnesli, toda turška vera mi ga je vzela, da je napravila iž njega cesarskega vezirja. Cesar ima vse polno vezirjev, jaz pa samo jedinega sina!»
«Niti moja vera, niti moje vezirstvo», reče s tresočim se glasom Rizvan, «ni bilo zmožno, odvrniti
- 77 —
m°je srcé od tebe. Imam le jedno mater. A ti in jaz 'n mi vsi, ki se uklanjamo, in vi, ki delate križ, imamo jedinega istega Boga. Ne jokaj! Ne greši pred Bogom! ^ešla sva se danes vsled njegove volje (bodi mu hvala 1), da se več ne ločiva. Pojdi, popeljem te, da v>diš mlado sultanovo hčer, svojo sinaho ! »
In vezir je prejel mater za roko in jo odpeljal, kakor dete, skozi ona vratiča v harem.
*
* *
V prostranem vrtu Adenistana je bilo nekoliko letovišč in malih gradičev, a najlepši je bil óni, ki je hil postavljen prav tikoma poleg obrežja, ne predaleč 0(1 glavnega gradii in vezirjevega harema. Imenoval Se je »Sedefli-školjka”, t. j. Bisernica. Njegova spodnja stavba je bila iz belega mramorja, gorenja pa iz stekla in iz izrezane cedrovine z Libanona. Tu pa tam J e bila lesenina pokrita s koralami in biserji, spremljajočimi na solncu svoje barve z mlečne na temno in s tenine na ognjeno-rdečo. Od tega je gradič tudi dobil imé. Postavil gaje Mahmud-paša ter zapiral vanj h'ser, kateri mu je daroval sultan s svojo najmlajšo hčerko vred.
Med gradom in velikim vrtom je stal dolg dre-v°red temno-zelenih cipres; okrog poslopja pa so rastle stare lipe, zakrivajoče ga z duhtečim hladom in '• mehkim zavojem svojih zelenih listov s srebrnimi r°bovi. Kakih dve sto korakov od njega se je raz-
tezal zid iz rdečega mramorja, ob kateri so tiho pljuskali morski valovi, ko jih je solnce zazibalo, pa zopet se besno zaganjali vanj, ko se je morje ob času burje borilo	z	vetrovi.	Med tem obzidjem in
gradom so se vile	z	drobnim	in leskečim	se peskom
posipane stezice s širokimi cvetličjimi ogoni, obsajenimi v spomladi gosto	s	tulipani,	hijacinti in	lilijami, po
leti pa z vrtnicami	in klinčki.	Veselje jo	bilo pogle-
dati iz vrtne hišice po prižastih in duhtečih cvetličjih preprogah k okvirju iz rdečega mramorja in preko tega po modrem morskem zrcalu, nad katerim so preletavale gibčno - krilaste bele divje race in po katerem so jadrale v daljavi trgovske in cesarske ladije kot nekake velikanske gosi z razprostrtimi krili. Pa tudi hišica sama se je lesketala kakor vrt raznobarvnih tulipanov. Na podu so ležale perzijske preproge s prekrasnim vezenjem svetlih in temnih barv; na treh stranéh ob zidu so stale nizke klopi, prevlečene s suknom kostanjeve barve ter pokrite semtertje s preprogami iz Buhare in z zavoji iz Indije. Na stenah nad naslonjači so bile dolge, toda ozke vajšnice iz rdečega in zelenega žameta, z zlatom obšivane ; okrog preprog na tleh se je raztezal širok prod, na katerem so italijanski umetniki naslikali z živimi barvami pave, sprehajajoče se ponosno po cvetočem polju, ter jelene, skakajoče v zelenem mladem gozdu ; od preprog pa so visele franže, kar je bilo videti tako, kakor bi se bilo nekje raztopilo zlato, mehki biserji in modri safirji
ter se curki od tega raztoka, tekoči navzdol, strdili poprej, nego so se zlate, biserne in safìrjeve kapljice odtrgale od celote.
To malo, krasno letovišče je dal vezir svoji kateri Ikoniji za stanovanje. Za postrežbo po noči in Po dnevu dodal ji je dve ženski iz svojega harema, da sta bili neprestano pri njej : jedno Grkinjo iz Soluna ln drugo Albanko iz Skadra. Obe sta govorili srbski, s'cer slabo, toda vendar srbski. Koliko nežnih ujetih žensk in gibčnih dvanajstletnih otrok bilo je v dolnjih grajskih sobanah, tega Ikonija sama ni vedela.
Grkinji je bilo prav za prav ime Agapija, v haremu pa so jo kot sužnjo imenovali Nurisaba, kar Pomenja Zorka; Albanki je bilo ime Petrija, v haremu Pa so ji dali ime Džulbahar ali »pomladna roža*. — Obé sta bili mladi, bistri, gibčni, razumni ; prizadevali ste si uganiti že naprej, s čem naj postrežeti svoji zapovednici Ikoniji.
Prvega dné sta se ji približali s priklonjeno glavo in pobešenima rokama k zaponkam zastora, hoteči ji poljubovati pri vsaki besedi robove njene obleke ali poljubovati z ustnicami tlak pod njenimi nogami. — Tretjega dné pa Ikonija ni mogla več Prenesti te gosposke navade, — in poklicala je obé h sebi ter jima rekla:
«Deklini moji, za Boga, ne mučita me tako ^alje! Imam vaju obé rada, ker vidim, da sta dobri duši, toda vajina služba mi ni všeč. Boli me tukaj
(in Ikonija si je dela roko na srcé), ko vidim vajino sužnjištvo. Olajšalo bi se mi, ko bi bili po Bogu moji hčerki; govorita torej z menoj, kakor bi govorili s svojo materjo. Pridita, da vaju poljubim kot svoja otroka !»
Obé mladi ženski sta jo gledali z izbuljenimi očmi, kakor okameneli. Se le, ko ju je poljubila Ikonija, pristopivši najpoprej k Agapiji, na to pa k Petriji, sta se obé glasno razjokali. Agapija, naslonivši se ji na prsi, je kar koprnela od joka, a Petrija, klečeča na preprogi, je pokrivala njeno roko s poljubi in solzami.
Ikoniji so stopile solzé v oči; od tega trenutka bilo ji je dokaj lože pri srcu.
«Nisem hotela vaju razžalostiti, moji dragi», reče Ikonija, domišljajoča si, da je ona zakrivila njiju solze.
«Dovolite, da se izjokavi», odvrne Agapija; «od onega trenutka, kar sva nesrečnici zgubili svojo mater, ni še nihče tako govoril z nama, kakor vi danes. Najino srcé je že davno okamenelo, in naposled, koliko se ceni srcé revne sužnje? Danes pa je vaša dobrota razgrela led okrog najinega srca ter ga spremenila v solzé, ker sve razvideli, da še imavi srcé».
Tega večera sta obé mladi ženski pravili Ikoniji vso svojo preteklost in ona zopet njima, kakó so ji nasilno vzeli sina in kakó je živela v svoji domovini.
Ikonija je v „Bisernici“ na Bosporu rano legala in zgodaj vstajala. Večkrat po cele noči ni mogla zaspati. Takrat ji je Agapija pripovedovala, kaj vse
81 —
je videla v Jeruzalemu, kjer je bila kot dvanajstletna deklica s svojo materjo, kaj je videla v Kajiru, kamor So jo roparji pripeljali na prodaj, ko so jo po vrnitvi 'z Jeruzalema na poti ujeli. Agajino pripovedovanje o Jeruzalemu, o grobu Kristusovem, o čudovitih slikah, Pred katerimi svetilnice nikdar ne ugasnejo, je posebno zanimalo Ikonijo. Petrija pa je znala pripovedovati pravljico „0 štirideseterih vezirjih", katero se je bila v haremu naučila, ter marsikatero smešnico o Nasradin-hodžu. Ikonija se je na to prisrčno nasmejala, govoreča Agapiji: «Sedaj po tej veseli Džubusari (tako je jela klicati Džulbacharo) pa nam še ti povej kaj o starcu v Jeruzalemu, ki je zaspal ter se prebudil zopet še le čez osemdeset let».
*
* *
Rizvan-beg je storil vse, kar je bilo mogoče, samó da bi njegova mati bila zadovoljna. Vsakega ponedeljka je prihajal k njej, da posedi tù nekoliko v Prekrasnem bisernem letovišču. Vsakega petka na večer Je mlada sultanova hči poslala svojo Džehaja-Raduno 2 dvema drugima ženskama v spremstvu deveterih sužnjic ter belih in črnih evnuhov, da so jo iž njenega letovišča spremili v harem. Ikonija je vsikdar vzela seboj svoji tovarišici. Ko je hodila v takem sprevodu po vrtu, se je Ikonija sama sebi smejala ter rekla: «Bog, Bog, kaj bi rekli naši kmetje, ko bi me °d nekod gledali, opazivši to čudo in moje spremstvo?
G
Zares, poznam je, poprej bi se smejali nego bi se čudili. Sama sebi se moram čuditi».
V haremu jih je pozdravilo mnogo sužnjic, jedna zalša od druge, priklanjajoče se pred njimi do tal, marsikatera se je pripognila k tlom, da je poljubila tlak pod njenimi čevlji. Džehaja - Kaduna in še jedna dvorska gospa sta jo prijeli pod pazduho in jo peljali v veliko sobano, kjer jim je mlada vezirjeva žena prišla za pol poti naproti, pritisnila njeno roko na svoje srcé, prijela jo pod pazduho ter jo posadila poleg sebe na naslonjač. Potem sta prinesli dve sužnji veliko srebrno ploščo, položili jo na osmooglato dragoceno mizico pred vezirjevo ženo in Ikonijo ter razstavili po njej plave skledice iz kitajskega porcelana z velikimi pozlačenimi vrčki z mlekom „sutlijašem“, „akadajifo“, z belo in rdečo alvo in vsakovrstnimi drugimi turškimi sladčicami. Jedna velika, vitka, mlada deklica, s črnimi lasmi in očmi, belega čela in rdečega lica, vsa oblečena v rdečo svilo in žamet, z rdečo rožo v laseh, je stala nepremično na desni strani preproge pred naslonjačem in mizico iz čistega srebra, na kateri je stal kristalnat vrč z rdečim šerbetom (turška pijača) ; na levi strani pa je stala poleg srebrne mizice z vrčem, napolnenim z žoltim šerbetom, druga visoka, vitka, mlada deklica — z bledožolto rožo v laséh — modrih očij, kakor mleko belega lica, oblečena v bledožolto svilo.
Ko se ni vezirjevka niti Ikonija nista hoteli ničesar več dotakniti, pritekle so štiri sužnje, dvignile mizico ter jo odnesle. Mlada vezirjevka je plosknila z dlanmi. Na to znamenje sta dva orjaška zamorca razgrnila zagrinjalo na koncu dvorane in spustila notri Kizlar-ago z dvanajsterimi črnimi evnuhi, za njimi je šlo dvanajst mladeničev, dvanajst deklet, pa Dže-haja-Kaduna s svojimi štirimi pomočnicami; za njimi dvanajst zamorcev, dvanajst belih žensk, za njimi zopet ntirindvajset mladih deklet od petnajstih do dvajsetih kt, vsi bogato oblečeni in nakiteni v obleki iz raznih barv in različnega kroja. Vsi so korakali mimo mlade vezirjevke; Ikonija je strahom, roké v krilu, ogledoma prišlece. Dvorne gospé so se razstavile v skupinah ob zidu, evnuhi pa spodaj na koncu dvorane. Dve sužnji sta prinesli srebrno in zlato kadilnico, deli vanjo kadila in raznih indijskih dišav, na kar sta pokadili najpoprej mlado vezirjevo ženo, potem donijo in ostalo gospodo. Drugi dve sta prinesli v srebrnih vrčkih duhtečo vodo iz rož ter, namočivši va-njo kitico iz rdečih klinčkov, pokropili ž njo preproge ■n zavese na zidu.
Se le sedaj je nastala prava zabava, petje, ples *n predstava čarodejnika.
Najživejše se je spominjala Ikonija prvega večera ter je dolgo o njem pripovedovala.
Na povelje vezirjevke spustil je Kizlar-aga v dvorano velikega, koščenega derviša, črne kože in z
6*

_ 84 -
dolgo, črno brado. Ta, razprostrli svoje ponošene preproge, je spregovoril nekoliko besed, na kar se je začel z bičem, v kateri je bilo zasajenih veliko žrebljev, biti po glavi, z dolgim toda ozkim nožem prebadati si mišice na rokah ter z veliko iglo zbadati si usta. Vezirjevka se je zgrozila in mahnila z roko. Na to je derviš vzel iz žepa vrhnje obleke umazano skrinjico, odprl jo ter izvlekel iž nje — gada, katerega je presekal na dvoje, vsako polovico zopet na dvoje in tako naprej, da je čez kratko časa jela plaziti po preprogi velika množica gadov. Vezirjevka je obledela in dekleta so prestrašena zakričala. Kizlar - aga je rekel nekaj osornih besed dervišu in ta je vrgel svojo visoko in koničasto kučmo iz sivega sukna na tla, — na kar so gadje hiteli drug za drugim, da se skrijejo v njej kakor v gnezdu.
Vezirjevka je vprašala po Agapiji Ikonijo, če se nemara ni prestrašila?
«Ne», odvrne Ikonija. «A čemu bi se tudi? Oj, kake gade sem videla tam v naših gorah, pa nisem se jih bala! Videti tam one gade, to je nekaj, — toda té — to je le šala!»
Med tem je derviš s težavo in trudom dvigal kvisko svojo kučmo polno gadov, kakor bi vsak od njih bil iz svinca, potrcsal jih nekolikokrat semtertje, momljaje pri tem neke nerazumljive besede in — iz kučme je zletel golob za golobom, noseč v kljunu vejico, da je v kratkem celo krdelo golobov obleto-
85
vaio zlati strop, da jih je bilo veselje videti. Jeden je priletel na naslonjač med vezirjevko in Ikonijo, spustivši pred nju svojo vejico. Vezirjevka se je pripognila, hoteča jo pobrati, toda Ikonija jo je urno prijela za roko ter zakričala: «Nikarte, cesarska hči, v teh derviševih čudežih ni nič dobrega !»
Vezirjevka se je presrčno nasmejala, ko ji je Agapija pojasnila, kaj je rekla Ikonija. — Med tem je derviš zažvižgal in golob za golobom mu je zletel na ramena, a on je drugega za drugim vjel ter ga požrl kakor nekako slaščico. Ko že ni bilo več nobenega, pa je pred očmi vseh jel drviš lezti skupaj, °b enem pa rasti na širokost, da je bil naposled bolj širok nego dolg — na to pa se je obrnil ter kot trebušnat pritlikovec odšel iz dvorane in vlekel za seboj svoje preproge. Vezirjevka in dekleta so se jela glasno smejati, samó Ikonija, vsa prestrašena, se ni smejala.
Med tem je vstopilo štirnajst mladih deklet: sedem 'zmed teh je imelo v rokah gosli, citre, tambure in bobenčke, drugih sedem pa so bile pevke. Svirale in Popevale so tako, da jih je bilo veselje slišati. Mlada vezirjeva žena je razumela perzijski jezik ter bila vsa navdušena. Pele so neko perzijsko pesem, kako je r°ža tarnala za slavčkom, kateremu je po preobilnem Petju počilo srcé. — Ko je bila pesem končana, zaklicala je vezirjevka dvakrat: «Aferim! Aferim!», in vsa dekleta so ponovila za njo: «Aferim!» Na njen Poklon sta dve deklici, priskočivši k pevkinjam in
I
sviralkam, nudili jim v srebrnih vrčkih sladek in duhteč šerbet. Ikonija, pozorno poslušaje petje, je otožno in zamišljeno gledala mlade pevke. Vezirjevka ji je nekaj rekla, toda ona, dasi je Agapija vse pretolmačila, tega ni slišala. Še le, ko se je vezirjevka lahno dotaknila ter Agapija ponovila one besede, je vprašala: «Kaj praviš?» kakor bi se bila sprebudila iz spanja.
«Vezirjevka vas vpraša, je-li bila lepa ta pesem?»
«Jako lepa», odvrne Ikonija, «zelo lepa! Privabila mi je pred oči mojo mladost in óne srečne čase, ko smo prepevali v cerkvi pri sv. Ivanu. Moj Bog, ko se spomnim, kakó so enkrat prišli k nam iz Peči
menihi in dijaki ter prepevali-------— saj, počakaj le
nekoliko». — — Ikonija, pripognivši se, se je zamislila ter pritisnila si prst na čelo, kakor bi si hotela privabiti iz možgan ta spomin; — na to, zravnavši se zopet kviško, je dejala: Dà, sedaj se spominjam. — Dijaki so prepevali o novem Jeruzalemu — a mi vsi, mlada dekleta in žene, bili smo rmeni kakor vosek. Dijaki in menihi so prepevali vedno z močnejšim glasom in mi reveži smo jokali. Ej, moj Bog, to je bilo petje, ki bi mrtvega sprebudilo k življenju. — Ne pravim tega za to, češ, da to petje ni bilo krasno, toda ko bi bila vezirjevka slišala óno petje! Oh! Oh!», končala je Ikonija, gugajoča se tiho na desno in na levo, kakor bi obžalovala, d’a je vse to bilo in — minilo.
V dvorano sta stopili dve mladi, visoki, vitki brzonogi Misirki z golimi rokami in nedri, prepasani

okrog pasu z zastorom iz srebrne tkanine, s srebrnimi naramniki okrog okroglih rok in nog, s srebrnimi uhani v ušesih, z velikimi črnimi zenicami v velikih očesih, s svilnatimi trepalnicami in dolgimi, visoko se uspevajočimi obrvi.
Zadonele so citre in tambure, zaropotali potihoma bobenčki, in obé gibčni in urni Misirki sta poskočili, kakor dva svilnata, z zlitim prahom posuta metulja.
Ni bilo lahko razločiti, ali tamburice vzdihajo po čaru krasnega dekličjega plesa, ali se vrtita deklici po glasu srebrnih strun. Razkošje godbe in plesa se je zlilo v jeden šerbet, s katerim nova žeja gasi staro žejo, da bi je nikdar ne pogasila.
Godba je prenehala, kakor bi nakrat popokale vse strune, in obé plesalki sta kakor okameneli obstali v plesu na prstih. Vezirjevka je zopet zaklicala s svojim srebrnim glasom: «Aferim!» — in priskočivši «deklici sta nudili plesalkama šerbet.
Vezirjevka je zopet vprašala Ikonijo, kako ji je všeč ples deklic iz Misirja.
«Ej, cesarska hči», odvrne Ikonija, «zares ne vém, kaj naj rečem na to. Vidim, da je to umetnost ln izurjenost, toda tega bi pri nas ne smatrali za ples. Pri nas je razveseljevanje in žalovanje vedno kakor molitev. Plesa pa si ne morem predstaviti drugače, 'mgo če se pleše „kolo“ na desno in levo okrog godcev. Ko se sprimejo sto fantov in deklet ter ja-mejo plesati, zdi se, da pleše le jeden sam mladenič
- 88 —
in jedna sama deklica. Ne veš zares, kaj ti je bolj všeč, ali ta sramožljiva deklica, ali sramožljivi mladenič v „kolu“. A sr; možljivost in skromnost je potrebna vsaki deklici, kakor barva in vonjava cvetlici. Na mojo vero, brez tega bi se pri nas ne moglo plesati».
Vezirjevka ni razumela, na kaj meri Ikonija, a Ikonija ni mogla razumljivejše povedati, kar je mislila. Vezirjevka je mislila, da ta nedoločen razgovor kaže utrujenost vezirjeve matere ; zato je vstala, poslovila se z Ikonijo in zapovedala, da odpeljejo Ikonijo v njeno letovišče takó, kakor so jo bili pripeljali. —To seje tudi zgodilo. Sto deklet s svetilnicami je šlo pred njenim sprevodom in na njeni strani.
Okolo polnoči je zaklicala Ikonija s postelje:
«Dekleti, ali spita?»
«Potrebuješ naju?», vprašali sta obé njeni po-strežnici, skočivši iz postelje.
«Ne morem zatisniti očes. Oni večerni deklici mi plešeta pred očmi. Vedno se mi zdi, da se vračam k cerkvi, da bi čula prepevati naše dijake; tù pa prihité zamorci (bodi Bog ž njimi !), ki me vlekó vén gledat derviša in njegove gade. To priložnost porabim za beg — a tu zopet dve ciganki skačeta pred menoj. Agapija, če nisi trudna, pripoveduj mi nekaj o svetem mestu Jeruzalemu».
Agapija je vstala, umila se, napila se vodé, sedla k postelji Ikonije ter začela pripovedovati. Pripovedovala je takó dolgo, da je vezirjeva mati zaspala.
- 89 -
F-
VI.
Poslednjo dve solzi.
Rizvan-beg je učinil vse, kar mu je bilo pri veliki moči in bogastvu mogoče, da skaže svoji materi kot dober sin svoje veliko spoštovanje do nje. Toda n' trajalo dolgo in že se je prepričal, da njegova mati n* srečna, niti zadovoljna. Ni se sicer pritoževala nikomur, toda od dné do dné je postajala bolj žalostna. Gledaje iz svojega gradu po morju, je tužno kimala z glavo, pri čemur so se ji izvijali iz prs težki vzdihljaji.
«Mati, ti si žalostna in otožna!», reče ji nekega dne Rizvan. «Ali te je morda kdo razžalil v moji hiši? Hočeš li nečesa, koprniš mari po nečem? — Mi tega tu ne vemo, dokler nam ne poveš sama».
«Hvala, cesarski vezir», odvrnila je Ikonija, ki n' mogla nikdar imenovati vezirja in zeta turškega cesarja za svojega sina. «Hvala, cesarski vezir, imam Vsega dovolj v tvojem gradu in morda niti to ni prav, da mi ti in tvoji ljudje skazujete toliko dobrot, da se čestokrat ne morem ubraniti solz. Nočem pa ti skrivati, da sem žalostna; zdi se mi, da se moje srcé začenja spreminjati v kamen, moje grlo pa v piščalko 'z gorskega, suhega drevesa, da že ne morem več n>ti vzdihati, niti požirati solz».
Rizvan se je plosknil po čelu in ji odgovoril žalostno: «Gorjé mi! Reci vendar, mati, česa pogrešaš?>

- 90 -
«Bojim se, da bi trajalo predolgo, predno ti vse povem. Konečno bi tudi ne bilo lepo, da bi ti nekaj razodela, kar bi te bolelo ; vidim namreč, da ima tvoje srce sočutje z menoj. — Ni treba, da bi te bolelo in da bi imel kaj obžalovati. Ti mi skazuješ toliko dobrot, da morda še noben sin, prišedši do veljave v cesarstvu, ni učinil več za svojo revno mater — Zares, ni potreba, da bi te bolelo srce ; vsa moja žalost izvira le iz bedastega razuma stare in priproste ženske».
Toda Rizvan jo je silil, češ, naj mu pove vse, kar jo muči.
»Prav, torej povem ti vse».
«Prva in glavna reč je, da se mi zdi, da to ni mogoče, da bi tebi in cesarski rodbini ne delala na-potja. Ti cesarski dvori, ti cesarski vrtovi, — vse to se dobro poda cesarjevi hčerki in cesarskemu vezirju, toda kaj hoče sredi vsega tega priprosta in stara srbska kmetica? Kakor muha, ki pade v skledo mleka, tako se počutim jaz sredi tega izobilja. Utopim se v njem. Pregrešila bi se, ako ne bi rekla, da tvoja žena je dobra duša, ki skazuje pravo cesarsko plemenitost meni revni kmetici, pa tudi ti si mi dober, kakor krasen dan, čeprav si vezir turškega cesarja».
Rizvan-beg se zasmeje.
«Odpusti mi, ako pravim nekaj, kar ni prav. Stara sem. zares, leta so tukaj. Vi ste do mene dobri, predob: i. Toda, kadarkoli grem mimo teh vaših ptičev
s kratkimi in zakrivljenimi kljuni, z zelenim, zlatim in modrim perjem, o katerih sta mi deklici pravili, da govore turški in arabski, vidim, kakó me uprto, strogo gledajo in nekako modro majajo z glavami. Nekateri zakriče zlobno nad menoj, drugi zopet zažlobudrajo nekaj nerazumljivega, in odvrnejo se jezno od mene, kakor bi me ne hoteli niti videti. A jaz si pravim sama sebi : Moj Bog, mogoče, da oni žlobudrajo po arabski: „Kaj pa hoče tukaj ta kmetica? Za-njo ni tukaj prostora ! “ » —
Rizvan se zasmeje glasno iz polnega grla.
«Lahko se mi smeješ, cesarski vezir. Se bolj pa se boš smejal temu, kar ti sedaj povem. Sprehajala sem se nekoliko po vrtu, posedela nekoliko pod veliko, staro lipo. Komaj sem se vsedla, še sem začula čuden šum. Šepetalo je listje, šepetalo in šepetalo, pa tudi na drugi strani se ozve še močnejši šum. Obrnivši se, vidim za seboj velik stari hrast. — Pa sem dejala sama sebi : Moj Bog, tudi ta gorska drevesa se znajo Pogovarjati med seboj !
Poslušala sem in poslušala. — Ne, ne more biti drugače nego da govoré. A kaj bi mogla govoriti drugega, nego to: Kaj hoče tukaj ta kmetica? — Na to se mi je zdelo, da je hrast zašepetal lipi: Počakaj, ti duhteča sestra, da prileti kralj vranov na nioje veje, pa ga poprosim, naj pošlje svoje vrane k Ležimiru, naj zakrokajo drevesom in kamenju, kakó se Ikonija tukaj v nekrščanski zemlji dolgočasi in
sramuje. — Na to mu je lipa tiho zašepetala: Ko prileté jutri čebele na moj cvet. poprosim njih kraljico, naj pošlje nekaj svojih delavk k Ležimiru, da tam po livadah raznesejo s cvetlice na cvetlico, z lista na list novico, da Ikonija tukaj liže med v svilnatem plašču, sprehaja se po travi ter z zlatimi brezpetniki tepta cvetlice — a svoje zapuščene vasi se več ne spominja».
«Vidim», reče Rizvan, «da koprniš po svojem rojstnem kraju».
«Sama ne morem reči, ali koprnim po rojstnem kraju, ali je to nekaj drugega, kar me muči. Stara sem, vsaki hip, ne da bi se tega nadejala, more se me dotakniti nadangel s svojima krilama, da mu oddam dušo, — pa strah in žalost prevzemata mojo dušo, ko pomislim, da bodo moje kosti strohnele v tej zemlji, daleč proč od naših grobov. Ti si dober, ti bi točil solzé, toda kje bi se našel duhovnik, ki bi pokadil in poškropil moj grob ter pomolil na njem za mojo dušo? Pokopljejo me tukaj kot neznano in nekrščeno dušo, tam na onem svetu se zgubim ter zablodim med tujce in moji me bodo zastonj iskali in pričakovali. — O, Mati Božja, usmili se me in ohrani me pred tem!»
Rizvan se razžalosti in zamisli. Po daljšem molčanju začne:
«Davno sem že hrepenel, najti te, imeti te pri sebi ter skrbeti za-te, da bi vsaj svojo starost mirno in brez skrbi preživela pri meni. Ako si pa misliš, da boš srečnejša med svojimi ljudmi, prav, postavim
ti ondi grad, napolnim ga z vsem, kar boš potrebovala, ter naročim, da naj se ti od mojih dohodkov izplačuje toliko, kolikor boš potrebovala za življenje kot vezirjeva mati».
«Ni treba toliko žrtvovati», seže mu v besedo Ikonija; «res si cesarski vezir, pa tudi tvoje blagajnice 'majo dno».
«Naj zgubim deset tisoč cekinov», dejal je odločno in vneto Rizvan, «naj zgubim dvajset tisoč cekinov, samo da bi mogel kupiti ti srečo v tvoji starosti, samó da bi v njej pozabila na žalost svoje mladosti — pa še nisem potrosil mnogo».
«Deset tisoč, dvajset tisoč cekinov! Ali govoriš resnico, cesarski vezir?», reče strmeča Ikonija.
«Resnica, ne šalim se», odvrne mirno in resno Rizvan.
«Ej, počakaj nekoliko», reče Ikonija vsa navdušena. Pogledavši k morju, pomolči nekoliko, na to Pa se prekriža ter reče: «O Mati Božja, božja Porodnica! Pomagaj mi sedaj!» Na to, obrnivši se k vezirju, reče: «Kaj naj bi počela z gradom? Še nekoliko let, 'n moje stanovanje bo nekoliko čevljev črne zemlje, pokrite s travo. Toda, ako si moj sin in če hočeš svoji materi vsaj v starosti odvaliti težak kamen od srCà, ter z duše pregnati črni mrak, pa pridobi od cesarja ferman, da sme revna raja na razvalinah pri Sv- Ivanu postaviti si cerkvico. To bo za tvoje zdravje, za mojo in tvojo dušo».
Rizvan je udaril z roko ob koleno, poskočil na noge in, približavši se k materi, prejel jo za obe roki ter dejal razvneto :
«Čemu me, mati, nisi poprej tega spomnila? Pa tudi sedaj je to še prav prišlo. Izprosim od vladarja ferman, dam denarja na stavbo cerkve, za nakup zemljišča in vinogradov ; dam privesti menihe, da po-sveté cerkev ter služijo v njej svete maše pod tvojim patronatom na slavo Boga, ki je jedini Bog mosle-minov in džavrov».
«Hvala tebi, Bog! Zdaj sem našla svojega sina!», zajokala je Ikonija in sedaj prvič objela cesarskega vezirja kot — svojega sina,
♦
♦ *
Vezir je kupil od prokupleškega Osmana-age Ležimir in bližnje vasi, napravil iž njih jedno okrožje ter jo dal svojemu staremu prijatelju Husejin-agi, ki je dal vezirju svojo možko besedo, da bo s svojo sabljo in glavo čuval, da nihče od besnih Turkov in Albancev ne bo oviral stavbo cerkve in gradii okrog nje, da jo bo branil do smrti pred vsakim napadom. Vezir mu je dal diplomo, v kateri ga cesar priznava za Timar-ago iz Ležimira, a drugo Ikoniji, v kateri ji dovoljuje stavbo cerkve sv. Ivana.
Celi dve leti je trajalo, predno je bila stavba cerkve dokončana in cerkev znotraj naslikana. Vezir je poslal svoji materi mojstre in slikarje iz Soluna,
ki so delali na sveti atonski gori in kateri so zatrjevali ljudem in Ikoniji, da so tu naslikali podobe prav tako, kakor v cesarski slikarski dvorani v Hilendarju.
Daši je Husejin-aga plačeval vse mojstre iz Vezirjeve blagajnice, ponudila se je vendar Ikonija z vaščani, da hočejo iz ljubavi donašati in dovažati les in kamenje na stavbo cerkve. Vsako soboto je prinašala tudi ona in ostale ženske iz vasi delavcem v skledah jedil, sira, kajmaka in vina. Ikonija je skoro vsakega dne hodila k stavbi, da bi se radovaia, kakó narašča zidovje k viško, kakó se sestavlja streha in kakó iž njenega središča štrli visoki stolp proti nebesom. —
Po zimi in na pomlad je nekoliko bolehala. — Bojé se, da ne bi umrla, predno zopet začuje petje v cerkvi, je v molitvi glasno prosila Boga, naj je še ne pokliče na óni svet.
Vse je bilo že gotovo, samo na desni strani, v ženskem oddelku ime! bi biti narejen napis, kakó Je bila ta cerkev po prizadevanju Ikonije, matere vezirja Rizmana, zopet prenovljena. Sam vezir je zahteval, da se to zgodi. Ikonija pa je zahtevala proti volji Husejin-age, vseh mojstrov in vse vasi, da se k besedam .matere vezirja Rizmana*, dodajo še besede: „in žene hajduka Milenka. Bog mu odpusti grehe!" — Morali so se udati ter napisati teko, kakor je ona hotela. — — —
*
Vaščanje so poslali poslance k patrijarhu do Peči z darovi in prošnjo, naj, ako sam ne more priti, pošlje nekoga posvetit cerkev ter naj določi tri menihe kot oskrbnike samostana in cerkve, ki bi uživali tudi dohodke vrtov in polja.
Patrijarh je določil, naj se posveti cerkev onega dné pred sv. Ivanom ter poslal dečanskega igumena Jerotija v Ležimir.
In prišel je igumen Jerotij s šesterimi menihi, prišli so duhovniki iz Toplice, Sitnice in lbra, ljudstvo pa je prihrulo od vseh stranij. Župan in starešine iz Le-žimira, kakor tudi kmetje, so gologlavi pričakovali goste.
«Blagor vam in vaši Ikoniji», govorili so gostje Ležimirčanom in odrivali drug drugega v gnječi, da bi ji kot nekaki svetnici poljubili roko.
Poleg tega se je zbralo največ ljudstva okrog pohabljenca, kateri, osivel kakor ovca, lica črnega kakor oglje, se je plazil po vseh štirih okrog cerkve. Pri vseh treh vratih je obstal ter klical : «Hvalim Te, Bog, ki si s čudovito in veliko svojo milostjo postavil to cerkev, katero sem jaz razdel s svojim grehom. Hvala Tebi, Bog, hvala Tebi na veke vekov, amen!»
Bil je to nesrečni Gavran, katerega je dala Ikonija prinesti z gore, zanj je dala napraviti malo celico v samostanu za bivališče do smrti.
Tega dné pred sv. Ivanom je posvetil cerkev dečanski igumen z mnogimi menihi in duhovniki, na kar so se takoj opravile večernice.
p
- 97 —
Veselje je bilo gledati v poletni noči na to ljudstvo, posadivše se na pokopališče okrog cerkve, kako je molčalo in komaj dihalo, poslušaje petje menihov in duhovnikov, ki se je razlegalo v cerkvi pri čitanju dvanajsterih evangeljev. — Mnogi starci so jokali.
Ikonija se je pripravljala s strogim postom na jutrajšnjo spoved in sv. obhajilo; toda deloma razburjena, deloma pa utrujena je omedlela v klopi ženskega oddelka. Prihitevše ženske so jo odpeljale iz cerkve, škropile jo z mrzlo vodo, dale ji požirek žganjice, torej se je kmalo zopet zavedla in ostala na pokopališču, dokler obredi niso bili končani.
Ko je bilo opravilo končano, so prišli k njej gospodarji iž njene vasi z županom na čelu, pa menihi in duhovniki, da jo povprašajo po zdravju, na kar so odšli vsi v prostorno obednico, da se nekoliko okrepčajo.
«Vse me je uslišal Bog, več nego sem pričakovala na mojo molitev, toda jedna želja mi ni bila uslišana. — Mislila sem si, kako bi bilo lepo, ko bi na ta praznik naše vasi in naše cerkve bil pri nas navzoč še stari oče Nikodij. Spomnila sem se že enkrat nanj, temu je že davno, pred Husejin-ago, on se je p oglasil pri vezirju, ki je razposlal poslance na vse strani, tudi k našemu patrijarhu na Sv. Goro, povprašal po njem, toda vse je bilo zaman. — Po onem strašnem dnevu je zginil on in vsak sled za njim».
«Znano mi je to», seže ji v besedo dečanski 'gumen, tudi mi smo poizvedovali po njem. — Toda
7

ravnokar sem se nečesa spomnil. Pred kakimi petimi leti je prišel v Dečan neki Srb iz Dalmacije, vračajoč se z božje poti iz Jeruzalema, ter nam pripovedoval, kakó se je srečal tam s starim menihom Srbom ter se ž njim dobro seznanil. Pri odhodu rekel mu je stari menih: «Prosim te, brate, ko boš potoval po srbskem kraju, sporoči vsakemu duhovniku in bratu Srbinu pozdrav od očeta Nikodija, ki je našel v Jeruzalemu srbsko cerkev sv. Save in kralja Milutina, v kateri je na kolenih prosil Boga za srbsko revščino ter razločno čul z oltarja odmevati besede: «Ne udaj se, Srbin ! »
«A jaz sem čul, da je Nikodij odšel v Jeruzalem in tam umrl!», reče neki drugi menih.
*
* *
Drugega dné je Ikonija, odpravljaje se k prvi maši, pripovedovala svoji Makreni, kaj se ji je sanjalo po noči.
«Prišel je od nekod oče Nikodij, bel kakor sneg. Prime me za rokó ter reče: «Pojdi, da vidiš svojo cerkev». Potem, kakor bi bila šla okrog cerkve ter stopila vanjo. Stari menih se je priklonil, prekrižal pred podobami, obrnil se k meni ter dejal: «Krasno, krasno, prav tako, kakor v Hilendarju». In zopet me je odpeljal za rokó. Pristopivši čez potoček šla sva po stezi, dokler nisva dospela do zalega vrta. Solnce je izšlo ter polilo s svetlobo cvetlice, da ti je kar pogled jemalo. Nekoliko dalje zagledala sva cerkev.
w
— 09 —
Toda kakšno cerkev! Široka njena temeljna stavba bila je iz rdečih morskih koral, zidovje do strehe pa iz samega brušenega stekla, ki se je svetilo na solncu v vseh sedmerih barvah. Pogledam kviško ter vidim stolp iz čistega modrega, dragega kamenja, pokrit z zlatimi ploščami. Prišedši k glavnim vratam iz samega srebra, belega kakor mleko, zagledala sva pred njimi dvojne zlate stopnjice in okrog njih oviti dve veji belega in modrega bezga. Pogledavši bolje, dotaknem se ju s prstom ter spoznam, da to niso prirodne cvetlice, marveč narejene iz biserjev in dragega kamenja. «Mili Bog», rekla sem, koliko je tù bogastva in krasote! Nekaj takega nima niti turški cesar, tem manj še vezir».
«Ej, sestra moja», odvrne oče Nikodij, to cerkev je postavil srbski car Lazar za svoje Srbe. Poglej vanjo!» — Pogledam v cerkev ter vidim, kako na Prestolu, na desno od oltarja, sedi car Lazar — še sedaj ga imamo pred očmi: Velike oči, prijazen po-l gled, dolgi lasje, razsuti po ramenih, ter kratka, gosta, osivela brada; plašč mu je bil bel, kakor bi bil iz srebrne preje, a na njem kakor pesti veliki biserji. Na , obéh straneh «kora» so stali patrijarhi in škofje v zlati mašni opravi, gledajoči k vratom, kakor bi nekoga Pričakovali. «Koga neki čakajo?», vprašam. «Čakajo >'a-te, da te izpovedó, reče oče Nikodij. Prestrašila sem se, srcé mi je močno vtripalo, kakor bi mi hotelo skočiti iz prsij». — —
«To je to», pojasnuje ji modra Makrena, «zvečer sve dolgo govorili o očetu Nikodiju, govorili smo o njem z igumenom, ki ga je patrijarh poslal semkaj, na to si utrujena pozno legla spat ter mislila na izpoved — in vse to se ti je zmešalo ter ustvarilo ti te krasne sanje, katere, Bog daj, kakor vse ostalo, še dobro končajo».
«Naj se zgodi, kakor je Njegova volja! Ne bojim se več smrti. Tukaj sem med svojimi, cerkev je že postavljena in posvečena» — odvrne Ikonija ter odide iz hiše, da bi se vstopila pred velika cerkvena vrata, hoteča pozdraviti igumena in duhovnike, ki so imeli priti semkaj iz samostanskega gradii, da začnejo opravljati službo božjo. Njej naproti, na drugi strani cerkvenih vrat, pa je sedel na tleh pohabljenec Gavran.
Narod, zbirajoč se okrog Ikonije, ji je klical : «Bog ti daj svoj blagoslov!» «Bog ti povrni na tem in na onem svetu!» «Nisi ti samo vezirjeva mati, marveč tudi mati revne naše vasi!» «Zgodilo se je, da si prestala vse muke, predno si doživela ta dan!» A óni, ki so stali nekoliko dalje, so ji klicali: «Stopi na gornji prag, da te vsi vidimo. Prišli smo nekateri od daleč, naj ti torej pogledamo v oči, da bomo mogli reči svojim doma : «Videli smo cerkev božjo in svetnico božjo!»
Toda Ikonija se je obotavljala stopiti na gorenji mramornati cerkveni prag, da bi jo ljudjé gledali, marveč je ostala na svojem mestu pri vratih z bledim
obličjem in objokanimi očmi. Med tem so dospeli menihi iz gradu. Sam ležimirski župan s kučmo pod pazduho šel jim je s svojimi kmeti naproti, le s te-/ žavo si je delal pot skozi goste trume naroda.
Dečanski igumen v širokem rdečem plašču, z jeklenim križem na jekleni verižici okrog vratu, z velikim žezlom in črnim molekom v roki, je korakal naravnost naprej. Pri cerkvenih vratih ga je Ikonija prijela za rokó ter glasno in pokorno ga prosila blagoslova, da se je to daleč slišalo: «Sveti oče, da našnji dan je najsrečnejši mojega življenja. Bog mi je dal učakati toliko veselje: videti v tej cerkvi službo božjo v njegovo slavo. Naši vaščanje vedo, da je preteklo več nego 26 let, kar sem živila tega pohabljenca, katerega vidite tukaj pri svojih nogah ; živila sem ga, skrivala ga pred ljudmi in zverino, da ne bi poginil, toda v srcu mu še nikdar nisem odpustila. Danes pa mi je milostljivi Bog podelil toliko veselje, torej hočem Gavranu odpustiti. Gavran, od-j pustim ti vse, kar mi je izžemalo solze iz očij, pripravilo mi žalost, revščino in muko; odpustim ti pred Kogom in pred ljudmi!»
t	»Bog ti daj svoj blagoslov! Bog daj to!», za-
ječal je bedni Gavran, topeč se v solzah; narod pa je klical: «Bog daj to! Bog te blagoslovi!» — in kakor val širil se je ta klic vedno dalje in dalje. Igumen je blagoslovil z roko pohabljenca, ukazal dveuu kmetoma, da naj ga odneseta v cerkev, —
toda on se ni pustil nesti. Po vseh štirih je po šestindvajsetih letih zopet prilezel v cerkev. Po vsakem tretjem koraku se je dotaknil s čelom mramornatega tlaka in klical: «Hvala Ti bodi, Gospod Bog, da pustiš grešnika v cerkev, katero si postavil iz sol: dobre ženske ! »
Za njim je šel igumen, vodeč za roko Ikonijo, in za njimi ostala množica. Mnoge žene, dà, tudi možjč, opazivši to redko prikazen, so glasno jokali. Ikonija je bleda korakala po cerkvi, pokorno gledaje pred sé. — Ko so dečanski menihi odslužili sv. mašo, pristopili so ljudjé k izpovedi. Najprva je bila Ikonija in po vrsti, ko se je kateri spovedal, pristopil je k sv. obhajilu. Med tem, ko so ljudjé pristopali k sv. obhajilu, spovedoval se je v jednem kotu cerkve črni Gavran trem menihom, ki so se bili prestrašili, ko so slišali vse, kaj in kako je bilo. Ker mu niso smeli dati odveze, odšli so za oltar, da povedo vse Jerotiju. In prišel je sam Jerotij v mašni opravi ter rekel Gavranu : «Po odpuščanju, ki si ga prejel od Ikonije, po blagoslovu, ki ga imam od patrijarha, po moči, ki mi jo je dal Bog, in po zares neusahljivem viru milosti, ki nam gaje odprl Jezus Kristus, dajem ti sv. odvezo».
In takoj mu je dal odvezo, a Gavran, glasno plakajoč, kakor malo dete, se je plazil k cesarskemu stolčku, kjer je prejel telo Gospodovo *). — — — Izbrani gostje so odšli iz cerkve, da sedejo v šotoru k mizi. Na prvo mesto so posadili dečanskega igumena, duhovnike po dostojanstvu, župane sosednjih vasij ter ostale veljake. Vsi gostje, igumen in menihi
*) Opozarjamo, da tak obred spovedi in obhajila je imela pravoslavna cerkev v dobi, ko se je vršila ta povest.. U r e d n.
so silili Ikonijo, naj se tudi vsede, toda ona jih je pokorno prosila, naj ji dovolijo, da njim kot svojim najredkejšim gostom, kar jih je kedaj imela v življenju, na ta veliki praznik streže ; učinili so ji po ■®i)lji, pustivši ji po njeni želji stati blizo pokrite mize. Bila je zelò bleda in vtrujena. Časih pa časih se je prijela najbližjega šotorovega stebra, da ni padla.
Začele so se napitnice. Vsi so vstali in dečanski igumen je začel krasno govoriti o Bogu, narodu, o bojih, cerkvah, o mukah, s katerimi Bog privablja k sebi ljudstvo, kako se je narod, ki mu je ostal zvest, prekoračivši propast smrti, prepričal, da ga Bog pri izhodu iž nje pozdravlja v velikimi svojimi milostmi. —- Vsi so' bili globoko ginjeni in pokorno so napili slavi božji. Pilo se je na zdravje patrijarhov pečskega, vselenskega in vseh ostalih.
Na to se je zopet dvignil dečanski igumen ter začel tako-le:
«Moji bratje in otroci v Kristusu! Kristusa ljubeči pobožni ljudje! Za to veliko našo radost, za to tolažbo, podeljeno nam in vsem, ki pridejo za nami, koga imamo zahvaliti? Najpoprej Gospoda Boga, ki nam je pri tej priložnosti pokazal, da nas noče pustiti poginiti, — drugič pa moramo zahvaliti to le ženo, dobro in pokorno; iž njenih solz je Bog postavil to cerkev, kakor je danes zarano prav povedal veliki grešnik, a sedaj skesan spokornik, katerega je sprejel Bog v svojo milost. V imenu naše sv. ceikve, v imenu našega patrijarha, v imenu vsega duhovstva in uboge raje bodi ji za to večna hvala! Ne najdem niti besed, — a katere najdem, obtičč mi v grlu, — torej ne morem z besedami našteti, kako veliko dobroto je prinesla s tem svojemu narodu. Ni prižgala
— IM —
samó sveče, da bi večno gorela za njeno dušo, marveč prižgala je bakljo, da ž njo prežene temo, ki gospodari revnemu srbskemu narodu. Njeno ime se \ bo s častjo imenovalo dotlej, dokler bo živel srbski narod. A to je tudi potrebno. — Sedaj pa, bratje, na zdravje dobrotnice te cerkve, na zdravje naše i dobre, vrle matere Ikonije!»
Kakor grom dvignil se je glas ljudstva. Med tem, ko se je klic, razlegajoč se od trume do trume, zgubljal v daljavi, zapeli so menihi s sladkimi glasovi: «Mnogaja ljeta, mnogaja ljeta ! »
Ikonija	je dvignila	desno	roko	proti igumenu,
kakor bi ga	prosila, naj	bi ne	govoril o njej, levo
pa si je tiščala k prsim.	A ko	se je	začel razlegati
krik ljudstva in je zadonelo petje «Mnogaja ljeta», je obledela, zarmenela, pa zopet obledela; in spregovorila je še nekoliko besed, katerih nihče ni razumel, ter — padla kakor od strele zadeta na tla.
Priskočil je k njej igumen in nekoliko bližnjih gostov, pritekle so tudi žene, zbrane okrog šotora, toda večina	menihov ni	vedela, kaj	se je zgodilo,
radi tega so še dokončali svoje petje:	«Mnogaja
ljeta ! »
Dokončavši, so vsi prestrašeni hiteli od mize k Ikoniji. —
Dve veliki solzi, ki ste se bili porodili pod dolgimi njenimi trepalnicami, sta ji tekli polagoma po bledem, toda popolnoma mirnem licu, v kotu ustnic pa se je skrival komaj opazljiv smehljaj.
S tema dvema solzama in s tem smehom poslovila se je v trenutku največe svoje slave od tega sveta — Ikonija, vezirjeva mati.

19.	— ,Pošasti”. Češki spisal V. Beneš - Tfebizsky, poslovenil Z. Ž. Trboj ski.
20.	21. 22 in 23. — .Zaobljuba". Hrvaški spisal Ferd. Becič, poslovenil Pet. Medvešček. — .Štiri dni", ruski spisal V. M. Garšin,
24.	— I. .čarovnica", srbski spisal Velja M. Miljkovič, poslovenil Ivan Sivec. II. .Tri smrti", pripovedka grofa L. N. Tolstega, poslovenil
| Podravski.
25.	— Narodne pripovedke v Soških planinah, zbral in napisal A. G. I.
26.	— I. .Lotarijka", hrvaški spisal Večeslav Novak. —II. .Izgubljeni sin". Iz srbskega .Piitnika" 1. 1802. — III. .Mrtvaška srajca". Iz srbščine po F. Oberkneževiču v .Putniku" 1. 1862. — Vse tri
*i poslovenil Simon Gregorčič ml.
'27. — .Preskušnja in rešitev" ali .Doma najbolje", češki spisal X. t Čekal, poslovenil Simon Gregorčič ml.
28.	— Petdesetletnica Simona Gregorčiča. Drugo izdanje.
29.	— Narodne pripovedke v Soških plauinah, zbral in napisal A. G. II.
30.	— Iz spisov Pavline Pajkove.
31.	— Slike iz Prage, — češki opisal E. Herold, poslovenil Jos. Faganelj.
32.	— I. „Ne bodimo lipov les!". Češki spisal Fr. Pravda (Vojteh Hlinka), poslovenil Šimon Pomolov. — II. »Blazni goslar", češki spisal Josip Kajetan Tyl, poslovenil A. Petrič.
33.	—• .Gardist", češki spisal Alojzij Jiràsek, posl. A. Benkovič. *34. I. „Abla“. II ,0 nepravem času", spisala Milena
Mrazovič, poslovenila Minka V—č. — III. „Iz sela", spisal Ksaver-Šandor Gjalski, poslovenil Kosec.
35.	— .Gorjupa naša kupa", poljski spisal Lucijan Tatomir (,Lu-bawa"), poslovenil S. Tugomil. - .Kazančiči". Povest iz življenja Bošnjakov. Hrvatski spisal Ivan Lepušič, poslovenil Ivan Čestimir
36.	— „V gradu in pod gradom". Češki spisala Božena Nemčeva. Poslovenil Petrovič.
37.	— .Godčevska Lizika". Pripovedka. Češki spisal Vitčzslav Hiilek. Posl. Anonym. — »Olga Žilinska". Slika iz borbe Slovakov za svoj narodni obstanek. Spisal Jan Janča. Poslovenil Pohorski.
38.	in 39. — .Izbrane pesmi". Zložil Anton Funtek.
40.	.Materin blagoslov". Igra v treh dejanjih. Spisal Anton Klodič - Sabladoski.
41.	— .Posavček". Slika iz življenja v polpretekli dobi. Spisal
Anton Sušnik.
*2-43. I. .Smodin". Povest. Spisal Dobravec. - II. „Za ne-, gotovimi težnjami". Vaška povest. Slovaški spisala Ljudmila Podjavorinskà, poslovenil Anonym.
44-45. — Poezijo. Zložil Josip Pagliaruzzi-Krilan. II.
*6. — .Ikonija". vezirjeva mati. Srbski spisal Čeda Mijatovič. — Poslovenil Podravski.
Z zvezdico (* '/aznainovuni snopiči so po31i.


Cena oglasov znaša 10 kr. za vsako nonpm-oil- vrstico. Večkrat po pogodbi.
flniiiimiiintyMiiHiui»iTiinimi¥iiùiiniTriiuiinTuiiMiiiniiiiiiìniiiìiiti)niHiiiiiiiiiiiTiiiiiiWiniirniiiNinniiiTniiiiMiifiimiTmih
Kolesarji, pozor!
Najnovejša pnevmatična kolesa z zvonci, s votlinicami, zračnimi tlačilkami in z vsemi pripravami, proda-jajo se zdaj po znižani coni*)
pri znani in pošteni domači tvrdki :
Jakob Štrukelj v Trstu
via Caserma št. 16 — vliod na trga velike vojašnice —
zastopstvo in zaloga svetovnoslovečih koles: „ADLER“, „HUMBER", ,,RALLEIGH“ in koles z Dunaja. Jamči se za svako kolo dva lati. Omenjenih koles ni primerjati onim, katere ponujajo v Časnikih dvomljive tovarne in tvrdke no nizkih cenah, temveč so zelò močna, lepa, lahka in trpežna. Na zahtevanje nošlje ee fotografa zaželenega kolesa. — To priložnost naj porabijo seunj tudi oni, ki bi se radi naučili voziti. Vsakemu kolesu doda se tiskan navod, kako je je treba rabiti in v redu držati, kako se rabi orodje, in kako se vsakdo sam lahko nauči voziti v malo dneh in brez nevarnosti. — V tej zalogi prodajajo se tudi rabljena kolesa z vsemi pripravami. Vsa zgoraj omenjena kolosa prodajajo se jedino le proti gotovem plačilu,	Nuročbe se točno izvršujejo na \se kraje. KUP* Zahtevajo
naj se slovenski ilustrovani ceniki.	1, 112-1
*) Znižale so se cene kolesom ratfi novih in velikih pogodb s tovarnami in tudi radi množine koles, nahajajočih se v zalogi, katera se zdaj radovoljno oddadó po znižanih cenah.
»Goriška Tiskarna'*
izdaja Časopise .Soča" gld. 4'40 kr. — .Primorec" 80 kr. .Knjižnica za mladino", trdo vezana po fi pol, gld. 2-40 ali 25 kr. snopič. — .Slov. knjižnica" gld. 1 '80 ali 18 kr. snopič. — .Kažipot" gld. 1 *20, s pošto 10 kr. več. — Koledar za goriško nadškofijo za prestopno leto 189(1., nad 300 strani obsegajoč, velja 40 kr., s pošto 50 kr. Zaloga tiskovin za županstva, šole, cerkvene, poštne, sodne in druge urade. — Priporoča se za tisek računov, vabil, vsporedov, posetnic v elegantnih šatuljah i. t. d.
TmniiiiiiiiiiiirenimimiTnniiiniffnbnimTiiiriiiiTTrmiiiiiniiiifidiiiiiiiiimniiiiiinimibiiniiiiiiniiiiTTiiiiiiiiinmnitmiiifiiTninbiiifliiifliiBfipitffiiiiffiiipipiiiiiMi)
Iščemo razprodajalcev za „Slov. knjižnico".
Dajemo 20*/Jà^^g^ta.

rf¥v ir"
* 1