DR. O. ILAUNIG: 51 TATENBAH ZGODOVINSKA POVEST. Sin nesrečnega grofa je bil po svojih lastnostih očetu ncpodoben. Bil je ponižen in odkritosrčen, kar je obljubil storiti, je tudi izvršil. Svojo mačeho je ljubil nad vse, saj mu je bila edina opora v življenju. Bil je prav nežnega čustvovanja. Prej je bil živahen in vesel, po očetovi smrti pa mu je legla tiha žalost na srce. Nikdar ni mogel pozabiti tistega trenutka, ko se je poslovil od očeta v tisti ozki, žalostni celici, odkoder so potcm njegovega roditelja odvedli v smrt. Prej je poznal očeta kot krepkega, lepega, ponosnega moža, polnega življenja, sedaj pa je bil bled, upadel, osivel, v obraz so se mu začrtale globoke gube. Vzel je slovo od njega za vedno — proklet je sedaj tudi on, izbrisan iz deželne knjige, brez premoženja! Tudi na zunaj je ožigosan kot sin izdajalca, nositi namreč mora okoli vratu rdečo vrvico, s katero je zaznamovan kakor Kajn! Krutost tedanjega časa ga je obsodila, da je moral prisostvovati najstrašnejšemu prizoru: po najvišji odredbi je moral prisostvovati usmrčenju svojega očeta. Ta strašni prizor je pustil v njegovi nežni deški duši nsizbrisne šledove. Spomin na ta krvavi dogodek se mu je vtisnil za ves čas življenja kot najhujša bolest, ki jo je moral nositi v srcu. Vse to je vplivalo na nežno dušo plemenitega mladeniča tako silno, da mu je vzelo veselje do sveta. Mlado obličje je bilo vedno resno in smeb je na njem zamrl. Postal je tih, najrajši je bil sam ali pa v družbi svoje dobre mačehe. Vlada ni pustila mladega Tatenbaha z vida, dala ga je v šole, katere je dovršil z najboljšim uspehom. Milostno je pla.ala stroške šolanja iz premoženja, ki ga je zaplenila očetu. Celo tako naklonjeni so bili gospodje notranje avstrijske vlade, da so dovolili leta 1675 otožnemu Antonu celih 50 gld., da more v počitnicah iz Gradca potovati v Admont, kjer bi naj v družbi očetov benediktincev lažje pozabil na žalostno usodo svojega očeta. Mladi Anton se je iz laslnega nagiba odlo_il za duhovski stan, s čimer je popolnoma soglašala njegova mačeha. Tako je mogel najbolje skrbeti za lastni dušni blagor, pa tudi za dušni mir svojega nesrečnega očeta. Posvetno veselje ga itak ni nikdar mikalo, prezgodaj je okusil grenkobo življenja. V srcu je čutil zoprnost zoper strasti, kojih žrtev je bil njegov oče, pa tudi naravno odpornost zoper tistc Ijudi, ki so deloma iz slabih nagibov in iz sovraštva povzročili težko usodo očeta. Hoteč se umakniti s sveta, je šel leta 1677 v cistercijanski samostan v Runi pri Gradcu. Med tihitni samostanskimi zidovi sredi temnih gozdov je našel mir in zadovoljstvo. Dne 19. majnika 1678 je položil v roke opata Candida slovcsno obljubo kot redovnik, a še le leta 1685 je bil posvečen v mašnika. Ko je položil slovesno obljubo kot redovnik, mu je opat odvzel rdečo vrvico. Bil je ganljiv prizor za vse navzoče. Mladi pater Anton je bil bled, saj je še vedno čutil težo spomina na nesreCnega očeta. Anton Tatenbah je pozneje postal župnik v Libohu pri Gradcu, nazadnje pa je bil prošt v Strassenglu, kjer je urnrl dne 20. novembra 1718. Kdai ie umrla njegova mačeha. kronika ne po\'e, vsekako ni dolgo živela, ker je vedno bolebala vsled silnih udarcev, ki so jo zadeli. Bržkone je ostala pri svojem pastorku, kjer je edino našla tolažbo. Mesto dedščine za Antona Tatenbaha je plačala vlada samostanu v Runi dolgovo v visokosti 16.722 gld. In pravici je bilo zadoščeno! Rod Tatonbahov ni izumrl. Leta 1847 se imenuje jrrof Tatenbah kot pruski konzul v Jaffi. Še leta 1788 živela sta v hiši z imenom Lugeck v Gradcu dve stari gospodični Tatenbah. V juliju lcta 1905 je bil nok Tatenbah nemški izredni poslanik v Maroku v Afriki. Na nesrečnega grofa Erazma Tatenbaha spominja tudi Tatenbahova ulica v Mariboru. Znameniti Freihaus, ki je služil nazadnje kot vojašnica, je moral zginiti, da se je dobil potreben prostor za razširjenje Glavnega trga in zidanjo novega državnega mosta črez Dravo. V samostanu v Runi, ki ima vinogradna posestva tudi v župniji Sv. Anton v Slovenskih goricah, je shranjen mašni plašč, ki so ga rabili še leta 1805. Ta plašč je napravljen iz tistega plašča, ki ga je imel grof Erazern Tatenbah na dan obglavljenja. Nosil ga je niegov sin — duhovnik Anton Tatenbah ob raznih prilikah, ko je opravljal slovesno daritev svete maše. Da izpolnimo okvir, ki je v njem zasnovana naša povest, je še omeniti usodo kneza Vaclava Lobkovica, takrat vsemogočnega ministra cesarja Leopolda I., ki je bil takorekoč vodja celega sodnega postopanja zoper ogrske zarotnike. Ni bil sicer bogzna kakšen državnik, v upravi pa je bil izvežban, kot politik je bil nasilen, nezanesljiv in sebičen ter ni nikjer pustil izpred oči svojih lastnih koristi. In ravno v tem je bila njegova poguba. Kar je nekdaj štel v greh grofu Tatenbahu, to je tudi sam zakrivil: prelomil je zvestobo svojemu cesarju. Vladar ga je leta 1674 moral odpustiti ter ga je dal izgnati, ni pa dopustil, da bi ga postavili pred sodišče. Zanima nas še usoda grofice Zrinjske. Smrt njenega moža in brata in tudi grofa Tatenbaha jo je hudo potrla ter močno pretresla njeno živčevje. Trajalo je dolgo časa, dokler je nekoliko zopet ozdravela, popolnoma pa ne. Pred njenimi duhovnimi očmi so vedno bili bledi obrazi teh treh od nje tako Ijubljenih oseb. V nje-nih ušesih je še dolgo časa brnel otožni glas zvonov, ki so zazvonili po obglavljcnju grofa Tatenbaha. Po daljšem času je morala zapustiti ječo na Schlossbergu. Spravili so jo v samostan karme-ličank v Gradcu, kjer so ji odkazali tiho, ozko celico. Pokoriti se jc morala strogim pravilom redovnic, zgodaj je morala vstajati, da sc udeleži skupnih pobožnosti in molitev. V molitvi je našla edino tolažbo in mir svoje duše. Njena nekdaj ponosna postava se je skrivila in upognila. Oko nekdaj tako žarno in živahno, je zgubilo svoj sijaj, njeni črni lasje so postali beli kakor sneg. Tako so tekla leta. Ničosar ni zvedela s sveta, kaj-se tam godi. Izpočetka ji je to bilo težko, sčasoma pa se je vdala tudi v to. Opešale so njene moči, legla jc na skromno ležišče, ki ga ni več zapustila. Bilo je solnčno jutro meseca majnika, ko se je bližala njena zadnja ura. Mirno je ležala nekdaj tako nemirna grofica. Okoli nje so stale redovnice ter glasno molile. Bledoba je bila razlita po obrazu umirajoča. Naenkrat pa ji prešine žarek vesclja obraz. Še enkrat se je pokazala rdcčica na njenem upalem licu in okoli usten ji je zaigral nasmebljaj. V"očeh se je pojavil stari žar in nekdanja ogn.jevitost. Zdajci S8 dvirrne s pomočjo redovnice, gleda nepremično vrc<\ ee, nato pa stegne roke in reče e slabim gla.som: »Vidim t«, mila domovina, kako si lepa! Svobodna se dvigaš, otresla si se verig ter me vabiš v svoj dbjem. In vse vas vidim, ki ste dali življenje za domovino. Kako je radosten vaš obraz. Hitite mi naproti, da me sprejmete in odpeljete v domovino. Da, pridem, pridem, kako se veselim, da bom zopet z vami!« Obraz umirajoče je prešinil odsev rajskega vesclja. Hotela je še enkrat dvigniti roke, a padle so ji na postelj. Njeno telo se je sklonilo nazaj, še en zdihljaj — grofica Ana Katarina Zrinjska je za vedno odšla v zaželjeno večno domovino. Tako je bila rešena grofica Zrinjska dolgoletnih muk. Njen rod je ugasnil s slednjiin grofom Antonom Zrinjskim, ki je bil tudi zaprt na Schlossbergu in umrl leta 1703. Z rodbinama grofov Frankopanov in Zrinjskih sta izumrli za Hrvate dve domoljubni, mogočni slovanski Dlenieniti rodbini. Dosti so sto- rili Zrinjski in Frankopani za domovino. Hoteli so osrečiti svoj narod ter ga dvigniti, da bi ga ogrevalo solnce svobode. Takrat pa še ni bil čas za to. Vsled tega so morali preliti svojo kri, a ta kri ni bila prelita zaman. Iz nje je vzklila po preteku pet polstoletij svobodna domovina, kakor so si jo želeli ti mučeniki. tDali so svoje življenje pod pritiskom tujerodne premoči in krutosti, zato pa živijo večno kot junaki v zgodovini slovanskega naroda. In kakšna iisoda je zadela grofa Thurna? Mera njegovih hudodelstcv je bila polna. Ovadili so ga kot sokrivca pri zaroti. Prišla so na dan pisma, ki jih je pisal Tatenbahu, odnosno prejel od njega. Tudi pogodba, ki jo je z njira sklenil v Freihausu leta 1668, je bila jako obtežilna okolnost. Bil je pozvan na Dunaj. Tam pa se je znal pokazati v taki luči nedolžnosti, da ga je cesar pustil na njegovo prošnjo na svobodi ter mu je celo dovolil, da sme dalje opravljati službo deželnega glavarja. Imel pa je preveč hudobij na svoji vesti. Obtožnica mu našteva več zločinov, katere 3'e izvršil večinoma že v prejšnjih letih, kakor Roljufije, krive prisege, krvoskrunstvo, umore.