Prvi shod Odsek VIII,
pravnikov slovanskih držav v Bratislavi 1933.
Izenačenje mednarodnega privatnega in procesnega prava v slovanskih državah.
(Glavni referat Prvemu kongresu pravnikov slovanskih držav, Bratislava, 1933.)
Profesor dr. Stanko Lapajne, Ljubljana.
UVOD.
Slovanske države bi mogle imeti izenačenega veliko več civilnega prava, nego se danes na to misli in danes na tem dela. Poleg specijalnih pravnih snovi, ki jih izenačujejo tudi druge države (železniško, rečno, pomorsko, sploh prometno pravo; pravo vrednostnih papirjev, zlasti menic in čekov; pravo negmotnih dobrin, zlasti industrijske in intelektualne svojine; zasebno zavarovalno pravo), bi mogle izenačiti slovanske države pretežne dele svojega osebnega in imovinskega državljanskega prava. To stremljenje za čim bržim in čim obsežnejšim vsebinskim izenačenjem državljanskega prava naj jih vodi v prvi vrsti, da pospeše medsebojni ko-mercij in konubij.
Kolikor tega cilja ne bodo dosegle in dokler ga ne bodo dosegle, jih zadene podredna, dosti lažja naloga: izenačiti (konformirati) svoja kolizijska prava (mednarodna privatna prava v ožjem pomenu besede). Znano je, da nastajajo iz pravnega občevanja pripadnikov raznih, po vsebini različnih pravnih področij vselej in povsod konflikti zakonov t. j. spori za uporabnostne sfere kolidujočih pravnih redov. Ti spori se odstranjujejo s tzv. kolizijskimi normami t. j. s pravnimi pravili, ki določajo, kdaj je treba uporabljati eden, kdaj drugi pravni red. Kolizijske norme morajo biti že po svojem bistvu v vseh državah, ki so navezane na medseboj-
— 1 — 1
no pravno občevanje, vsebinski enake (konformne), kajti, če so neenake, potem konfliktov zakonov ne odstranjujejo, ampak jih stopnjujejo.
Svoje kolizijske norme uzakonjujejo države ali v pogodbah z drugimi državami ali avtonomno. Slovanskim državam se priporoča, da jih uzakonijo avtonomno, kar je preprostejše (odpadejo diplomatska pogajanja) in trajnejše (avtonomni zakoni časovno niso limitirani, kakor so navadno meddržavne pogodbe). Sicer se pa poslužuje večina držav ob statuiranju kolizijskega prava obeh potov, pogodbenega in avtonomnega.
Ob avtonomnem statuiranju kolizijskih norm se priporoča, da se uzakonijo z izdajo specijalnih zakonov (kakor je storila Poljska republika). Ako se uvrstijo kolizijske norme med določbami državljanskega zakonika (kakor namerava storiti Češkoslovaška republika), potem mora zakono-davec jasno izraziti, da se z uzakonjenimi kolizijskimi normami ne razmejuje samo pravo, izhajajoče iz dotičnega državljanskega zakonika, ampak vse civilno pravo, tudi ono postranskih zakonov, in civilno pravo tujih držav med seboj.
Z vsebinskim izenačenjem (konformiranjem) kolizijskih norm ugotovijo države za vsako posamezno mednarodno privatnopravno razmerje, po katerem kolidujočih pravnih redov je treba presojati njegov nastanek, vsebino in pre-stanek. S tem še ni ustreženo vsem potrebam mednarodnega komercija in konubij a. Potrebne so temveč nadaljnje norme, kako se pravice tujcev izven domovinske države sodno uveljavljajo in po ev. nadaljnji potrebi prisilno ostvarjajo (uresničujejo). Zlasti so potrebne norme, ki urejujejo pogoje pristopa tujcev na inozemska sodišča, norme za mednarodno razmejitev sodstva (v staležnih stvareh), za mednarodne podsodnosti, mednarodno izvršbo, stečaj, vročbe in zaprosila, za dokazovanje z inozemskimi dokazili in za mednarodne začasne odredbe in neke druge pravnopomočne agende. V nasprotju h kolizijskemu pravu potrebujemo te nadaljnje norme ne glede na vsebinsko enakost ali različnost pravnih redov prizadetih držav. Kongresni tema (glej nadpis), ki zove kolizijsko pravo »mednarodno privatno pravo«, naziva te nadaljnje grane mednarodnega prava »mednarodno procesno pravo«. Jaz jih imenujem raje pK>sestrime kolizijskega prava, ker štejem k tem posestrimam tudi privatno pravo tujcev, ki ga nikakor ni mogoče uvrstiti med procesno pravo.
Dasi omenjam privatno pravo tujcev med granami mednarodnega prava na zadnjem mestu, ne gre prezreti, da
— 2 —
spada po svojem bistvu na prvo in izhodno mesto, ker tvori podlago vsem ostalim granam mednarodnega prava, slično, kakor jo tvori ustava vsemu narodnemu pravu. Privatno pravo tujcev odgovarja namreč na vprašanje, je-li tujcu sploh dopuščeno (v kakem obsegu, pod kakimi pogoji in s kakimi omejitvami), da se udeležuje privatnopravnega prometa v tuji državi, da tam pridobiva privatnopravne pravice, prevzema privatnopravne dolžnosti i. t. d. Šele potem, ko je odgovorjeno pozitivno na vsa ta vprašanja, morejo nastati konflikti zakonov, ž njimi potreba kolizijskega prava in njegovih gran-posestrim.
Vse pravne grane, namenjene ureditvi mednarodnega komercija in konubija skupaj, nazivamo mednarodno privatno pravo v širšem pomenu besede.
Prehajajoč k pozitivnopravnim določbam, moram omeniti v prvem redu, da je Poljska republika tako srečna, da že ima uzakonjene prav bogate kolizijske norme. V mislih imam poljski specijalni zakon z dne 2. avgusta 1926 št. 581, ki je danes najpopolnejši kodeks mednarodnega privatnega prava v Evropi. V tej sreči bo Poljski kmalu sledila Češkoslovaška republika, čim bodo namreč uzakonjene določbe §§ 1318—1353 načrta čsl. obč. drž. zak. iz 1. 1931. z enako bogatimi kolizijskimi normami. Vidimo, da imata dve slovanski državi že odlična zakonodajna elaborata kolizijskega prava. S tem je moja naloga kot glavnega referenta močno olajšana. Kajti samoobsebi umevno je, da bom vzel svojemu referatu za podlago oba visokocenjena elaborata in da se bom omejil na iskanje in dognanje: a) v pogledu katerih kolizij še nista našla enakih rešitev, in kateri različnih rešitev je dati prednost? b) v pogledu katerih kolizij še sploh nista našla rešitve, tako da ju bo treba dopolniti v bodočem codexu iuris privati internationalis Slavorum (c. i. p. i. s.)?
Neprimerno več truda bo zahtevalo od kongresa izenačenje norm za mednarodno sodno uveljavljanje in prisilno ostvarjanje tujčevih pravic. Razlogov je več. Prvi je ta, da so te norme v vseh slovanskih državah še dosti številnejše, zapletenejše in divergentnejše, nego so kolizijske norme, in da so njih pravni viri tako raztreseni, da je težavno dobiti že goli pregled čez nje. Norme teh gran-posestrim mednarodnega prava dalje niso z daleka tako razvite in od teorije pripravljene, kakor kolizijske norme. Po svetovni vojni dobivajo nekatere teh pravnih gran čisto nove, od teorije še ne obdelane predmete na pr. za inozemsko učinkovanje poravnavnih postopanj izven stečaja in v njih sklenjenih po-
— 3 —
ravnav. Največjo napoto razvoju teh pravnih gran delajo politični odnošaji med državami, zlasti nezaupanje, ki na pr. ovira razvoj mednarodnega izvršbenega in stečajnega prava. Slovanskim državam se je pa baš te ovire manj bati, nego drugim državam.
Privatno pravo tujcev.
Za konformno privatno pravo tujcev v slovanskih državah se priporočajo sledeče norme:
a) Tujci naj uživajo načelno ravnopravnost z domačini;
b) izjeme ravnopravnosti morajo biti izrecno uzakonjene;
c) ravnopravnosti naj ne uživajo brezpogojno, temveč pod pogojem formelne recipročnosti;
č) obstoj formelne recipročnosti se mora ugotavljati iz uradne dolžnosti, in se ne sme nalagati njen dokaz prizadetemu tujcu.
Vse te norme že stoje v § 15 nač. čsl. o. d. z., ki ima sledeče besedilo: »Cizinci maji stejna prava a stejne povin-nosti v oboru prava občanskeho j ako statni občane, neni-li ustanoveno jinak. Maji-li vsak cizinci miti stejne pravo se statnimi občany, je potrebi, aby stat, jehož jsou pfislušni-ky, nakladal s československvmi občany co do prava, o ktere j de, stejne j ako se svymi pfislušniky.«
Uživati privatnopravno ravnopravnost (ad a) znači pred vsem dvoje: 1) pridobivati privatnopravne pravice in 2) prevzemati privatnopravne obveznosti (brez katerih praviloma ni pridobivanja pravic). Znači pa po m. m. še tretje: uživati in biti zaščiten v uživanju že pridobljenih (iz domovine v tujino seboj prinesenih) pravic. Francozi (Pillet, Niboyet) so razvili za tako uživanje pridobljenih pravic posebno »teorijo mednarodnega respektiranja pridobljenih pravic« A to respektiranje je v mojih očeh le nadaljnja, od zakonodavcev zanemarjena stran privatnega prava tujcev. Zato je podvrženo uživanje od tujca seboj prinesenih pravic enakim pogojem in utesnitvam, kakor njih novo pridobivanje v tujini. Seboj prinesene pravice se re-spektirajo le pod pogojem obstoja formelne recipročnosti in se ne respektirajo, kadar terja izjemo tuja zakonodaja, zlasti njen ordre puhlic. Statuiranje izjem tujčeve ravnopravnosti (ad b), bodisi ob novem pridobivanju pravic, bodisi ob ščitenju seboj prinesenih pravic, se mora prepustiti zakonodaji vsake posamezne države. Ena je na pr. interesirana na tem, da so delnice emisijske banke izključno v rokah njenih
— 4 —
državljanov, druga na tem, da ostanejo pomorske družbe izključno v domačih rokah i. t. d. Izjeme ravnopravnosti naj bodo čim redkejše. Pogoj formelne recipročnosti (ad c) bi se mogel v pogledu izvestnih pravic na pr. negmotno-pravnih opustiti, v pogledu drugih poostriti in zahtevati na mestu formelne recipročnosti materijelna. Zadnjo naj bi zahtevale slovanske države le v edukatornem namenu, kadar želijo izboljšati zaostalo zakonodajo druge slovanske države. Da se mora obstoj recipročnosti ugotavljati iz uradne dolžnosti (ad č), je danes splošna zahteva doktrine.
Nekoliko drugače (po zgledu določbe § 31 uv. z. k nem. drž. zak., tudi določbe čl. 9 črnogor. imov. zak.) urejuje privatno pravo tujcev ar t. 40 polj. zakona z dne 2. avgusta 1926 št. 581, ki se glasi:
Przecivv panstwu, ktore w zakresie prawa prywatnego traktuje obywateli polskich gorzej niž wlasnych, albo gorzej niž obywateli innych panstw obcych, lub wog6le odmawia im ochrony prav^^nej, udzielanej zobopolnie wšr6d panstvv cywilizowanych. Rada Ministr6w može wydač rozporz^d-zenie, ktore okresli materjo, kierunek i rozmiary, w jakich w stosunku do tego obcego paristwa i jego obywateIi zasada odwetu ma byč zastosowana.
Po mojem razumevanju predpostavlja ta določba brezpogojno priznavanje privatnopravne ravnopravnosti tujcev, ki se umakne r e t o r z i j i, kadar bi tuja država na pri-vatnopravnem polju zapostavljala Poljake za lastnimi državljani ali za drugimi tujci, ali kadar bi jim sploh odrekala zaščito, ki je običajna v civiliziranih državah. Ker izhaja art. 40. iz načelne brezpogojne ravnopravnosti tujcev, bi bilo za izvrševanje retorzije treba posebnih zakonodajnih aktov. Radi zamudnega poslovanja parlamenta prenaša art. 40. kompetenco za odreditev takih retorzijskih aktov na drug gibčnejši državni organ (na ministrski svet; v stari Nemčiji na zvezni svet, v stari Črnigori na ministrski svet v sporazumu z državnim svetom). Če se bo bodoči c. i. p. i. s. odločil za pogojno tujčevo privatnopravno ravnopravnost (za pogoj formelne recipročnosti), bo odpadla potreba analogne določbe, kakor jo ima cit. art. 40. polj. zak.
Kolizijsko pravo.
Pred kolizijskimi normami za poedina civilnopravna polja (C) se bom bavil z generalnimi določbami kolizijskega prava (A) in s kolizijskimi normami za one konflikte zakonov, ki morejo nastati na vseh ali vsaj na več pravnih poljih (B). To tro delitev snovi kolizijskega prava zahteva
— 5 —
sistematika, in jo preslabo poudarjata i poljski zakon i češkoslovaški načrt.
A. Generalne določbe.
Avtonomija strank:
art. 7. § 1323.
Strony mog^ poddač stosu- Strany mohou pravni po-nek obowi^zkowy prawu oj- mer podrobiti určitemu prav-czvstemu, prawu miejsca za- nimu fadu, nebrani-li tomu mieszkania, prawu miejsca donucujicl ustanoveni prav-sporz^dzenia czynnošci pra- nich fadu, kterym onen prav-wnej, prawu miejsca wypel- ni pomer je vubec podroben nipnia zobowi^zania, lub pra- podle ustanoveni obsaženych wu miejsca potoženia rzeczy.   v teto hlave, a je-li vyznam-
ny vztah ke zvolenemu prav-nimu fadu.
Oba elaborata uzakonjujeta konformno in pravilno, da ima pravni red, določen avtonomno od strank, prednost pred pravnim redom, indiciranim po zakonski kolizijski normi. Boljša in popolnejša je stilizacija § 1323, ker določa to prednost za vsa privatnopravna razmerja, ne samo za obligacijska, kakor art. 7, in ker ne dopušča avtonomije strank v pogledu kogentnih določb tistega pravnega reda, ki ga indicira zakonska kolizijska norma. Pravilnost te zadnje utesnitve je dognana po mnogih kontroverzah šele od najnovejše doktrine. Obeh določb art. 7 in § 1323 ni umeti v tem smislu, da bi mogle stranke določiti pravni red, ki naj obvladuje njiju pravno razmerje (saj nista zakonodavca), ampak le v tem smislu, da smeta določiti učinke razmerja po avtonomno izbranem pravnem redu (kolikor jih ne dogovorita neposredno).
Zavračanje (renvoi):
art. 36.
Ježeli obce prawo ojczyste, vvskazane niniejszemi prze-pisami, j ako w}ašciwe, kaže oceniač stosunek prawny wed-lug innego pra\va, naležy w Polsce zastosowač to inne prawo.
Po tej določbi se mora upoštevati zavračanje takrat, kadar terja domača kolizijska norma uporabo tujčevega domovinskega pravnega reda, in zavrača tujčev domovinski pravni red (nazaj ali naprej) na drug pravni red. Čsl. nač. nima analogne določbe, sploh nobene, tako da ne nalaga sodišču niti dolžnosti vpoštevanja, niti nevpoštevanja ren-voija; § 60 starega čsl. nač., ki je imel določbo, slično art. 36,
— 6 —
je bil črtan v novem načrtu. V teoriji je vprašanje renvoija še vedno sporno. Po m. m. se ne da rešiti uniformno, ker gre za vprašanje tolmačenja domače kolizijske norme. Dasi je domačo kolizijsko normo v splošnem tolmačiti v tem smislu, da želi uporabljati le tuje stvarne norme, ne tudi tujih kolizijskih, imamo vendar primere, ko je pravilnejše tolmačenje v tem zadnjem smislu. Zlasti tedaj, kadar je jasna volja našega zakonodavca, naj o uporabnem pravnem redu odločuje tuji zakonodavec.
Neenotnost po kolizijski normi indiciranega pravnega reda:
art. 37.
Gdy w panstwie, ktorego prawo ustawa niniejsza wska-zala j ako wlasciwe, obowiqzuje kilka odmiennych praw cywilnych, jego prawo wewn^trzne rozstrzvga, ktore z nich naležy zastosowač.
Navzočna norma je praktična in potrebna ne le Poljski, ki jo pozna, ampak tudi Češkoslovaški in vsem drugim slovanskim državam, ki še nimajo unificiranega svojega občnega državljanskega prava. V pogledu pravilnosti norme ni nobenega dvoma. Kodificirano medpokrajinsko kolizijsko pravo ima samo Poljska (zakon z dne 2. avgusta 1926, številka 580). Druge države nameravajo kodifikacijo medpo-krajinskega kolizijskega prava sploh opustiti, ker bodo preje unificirale svoje državljansko pravo.
Ozir na javni red (ordre puhlic):
art. 38. § 1352.
Przepisy prawa obcego nie Nelze se spravovati cizim maj^ \v Polsce mocy praw- pravnim fadem, jestliže by nej, ježeli sq sprzeczne z pod- se to pfičilo tuzemske zasa-stawowemi zasadami obo- de pravni, ktera je povahy wiLizuj^cego w Polsce por- tak donucujici, že jej i užiti i ZL|dku publicznego lub z do- v pripade, o ktery j de, je ne-bremi obyczajami. zbytne.
Brez te ali slične generalne »pridržne klavzule« ne prebije nobeno kolizijsko pravo, in je zato prav, da jo uzakonjujeta tudi oba primerjana elaborata. Seveda bi veljala pri-držna klavzula tudi tedaj, če bi ne bila uzakonjena, ker se mora privatno pravo ozirom na javni red vselej umakniti. V poljskem art. 38 je pridržna klavzula izražena pravilnejše in temeljitejše, nego v čsl. § 1352, ker kogentna narava pravne norme, ki naj bi odločevala po čsl. nač., še ne zado-stuje, da bi se proglasila norma za postulat javnega reda. Največkrat se mora umakniti po kolizijski normi indicirani
— 7 —
pravni red (iz ozirov na javni red) legi fori, a ne izključno. Lex fori posega vanj najčešče prohibitivno, včasih tudi per-misivno.
Uporabljanje in ugotavljanje vsebine tujega pravnega reda:
art. 39.
1. S^d može zwr6cič si^ do Ministra Sprawiedliwošci o udzielenie tekstu praw obcych, lub o wyjašnienie obcej praktyki sqdowej.
Navzočna določba, po kateri se naj obračajo sodišča za informacije o tujem pravnem redu in zlasti o tuji sodni praksi na Ministrstvo Pravde, obsega implicite dve drugi, ki ju predpostavlja: a) da morajo oblastva (sodišča) uporabljati tuji pravni red, kadar je indiciran, iz uradne dolžnosti, ne šele na predlog strank, b) da se morajo prav tako seznanjati z vsebino tujega pravnega reda iz uradne dolžnosti in da ne smejo zahtevati njenega dokaza od stranke. Oba po-stulata bi mogel bodoči c. i. p. i. s. uzakoniti izrecno poleg določbe cit. art. 39, št. 1. Čsl. nač. nima niti te.
Subsidijarna veljava legls fori:
art. 39. § 1351 (zadnji stavek).
Gdy niepodobna stwierd-     Neni-li ani takoveho statu, zič trešči obcego prawa, lub   jest vec rozhodnouti podle ustalič faktu, rozstrzygajqce-   prava československeho. go w ostatnim rz^dzie o pra-wie wlašciwem, wladze pol-skie wtašciwe zastosuj^ pra-wo, obowi^zujace w Polsce.
Za to določbo, bodisi za generalno poljskega zakona (ki jo je poznal tudi § 63 prvotnega čsl. nač.), bodisi za speci-jalno današnjega čsl. nač., ni najti opore v doktrini, ki se ji preje protivi (Lewald). Ob današnji razvitosti kolizijskega prava tudi ni prave potrebe zanjo. Če bi potreba izjemoma še nastala, naj odkrije po Lewaldovem nauku oblastvo (sodišče) samo pomanjkujočo kolizijsko normo oziroma me-r()dajno navezno okolnost, ki bo indicirala uporabni pravni red.
Dvojno državljanstvo in brezdomovinstvo:
§ 1350.
1. Je-li nejaka osoba pfislušnikem československym a hledi-li na ni j ako na sveho pfislušnika take jiny stat, roz-hoduje pfislušnost československa.
2. Je-li nejaka osoba zaroven pfislušnikem nekolika statu cizich, rozhoduje pfislušnost nabyta naposled. § 1351 (razen zadnji st.)
Osoby, ktere v rozhodujicim okamžiku ne jsou pfisluš-niky žadneho statu nebo jsou pfislušniky nekolika cizich statu a nelze zjistiti, ktere pfislušnosti nabyly pozdeji, ja-kož i Gsoby, jejichž tehdejši pfislušnost nelze zjistiti, jest josuzovati tak, j ako by byly pfislušniky onoho statu, v je-lož lizemi mely v rozhodujicim okamžiku bydlištč, a neni-li takoveho statu, j ako by byly pfislušniky onoho statu, v jehož uzemi mely v one dobe trvaly pobyt.
Določbe o pridobivanju in zgubljanju državljanstva sistematično ne spadajo v mednarodna privatna prava, am-jLk v državna prava posameznih držav, čim pa nastanejo volizije med tsjmi državnimi pravi (s posledicami dvojnega držav]janst''a ali b; ezdomovinstva), v meddržavno javno pravo. S to ugotovitvijo nikakor ne tajim velike važnosti, ki jo ima pravilna rešitev teh javnopravnih kolizij tudi za mednarodno privatno pravo, v katerem je državljanstvo eno poglavitnih naveznih okolnosti. Važnost je tem večja, ker se države na konformno reševanje dvojnega državljanstva in brezdomovinstva kljub marljivemu prizadevanju zadnjih let še vedno niso zedinile v kakem kolektivnem dogovoru. Zato je prav od čsl. nač. in bo prav od c. i. p. i. s., da pred-vidita vse potrebne rešitve. Kar se tiče vsebine čsl. §§ 1350, 1351, jo je v splošnem odobravati, saj se naslanjajo na rezultate meddržavnih konferenc za odstranitev predmetnih kolizij. Vendar se da primer dvojnega državljanstva rešiti tudi drugače, ne na korist države, v kateri je bilo državljanstvo pridobljeno najnazadnje, temveč na korist državi, v kateri domicilira sujet mixte.
Subsidijarna veljava avtonomnih kolizijskih norm napram
konvencijskim:
§ 1353.
Pfedpisy teto hlavy neplati, je-li v mezinarodnich smlou-vach ustanoveno neco jineho.
Da gre konvencijskim kolizijskim normam prednost pred avtonomnimi je umljivo samoobsebi. Zato bi mogla določba § 1353 brez škode odpasti, prav tako analogna določba čl. LXXII. uv. zak. k nač. o. d. z. čsl. —
S tem so izčrpane generalne določbe kolizijskega prava, ki jih poznata polj. zakon in čsl. načrt. So-li popolne? Mislim, da morem vprašanje potrditi. Je sicer še nekaj pravil,
— 9 — 2
ki se jih moramo držati pri uporabljanju kolizijskih norm, vendar ni nujno, da bi morala biti uzakonjena. Zgledi:
1. Ob sebi se razume, da se mora tolmačiti uporabljeni tuji pravni red tako, kakor se tolmači v svoji domovini, zlasti v ondotni praksi.
2. Pravila o razdelitvi dokaznega bremena in pravne domneve so sestavine materijelnega, ne formalnega prava. Zato velja tudi zanje pravni red, ki je indiciran po kolizijski normi. Le dokazna pravila so formalno pravo in kot tako podvržena legi fori.
3. Poleg preprostih kolizij, ki smo jih spoznali doslej, imamo kumulacije kolizij. Eno vrsto kumuliranih kolizij smo že rešili: kolizij o pravnih redov dveh držav, kumulira-no s kolizijo pokrajinskih pravnih redov tiste države, katere pravni red je indiciran po kolizijski normi (art. 37 polj. zak.). Druge vrste kumulacij kolizij bi bile: kolizija pravnih redov dveh držav, kumulirana s kolizijo občnega in specijal-nega prava n. pr. trgovinskega v tisti državi, katere pravni red je indiciran po koliziiski normi; dalje kolizija materijel-nih pravnih redov s kolizijo sodstev n. pr. v zapuščinskih stvareh tujcev. Pri reševanju kumuliranih kolizij je paziti na dvoje: a) da se rešuje vsaka kolizija po lastni, zanjo določeni normi, b) da se vrši to reševanje v pravilnem sledo-redu n. pr. najprej rešitev kolizije državnih, potem pokrajinskih pravnih redov, nazadnje rešitev kolizije občnega prava s specijalnim.
4. Ekscepcije in fraudem legis agendi (v zgodovini tako priljubljene) moderna veda ne priznava. Privatnik ni zakonodavec, in zato ni v njegovi moči, niti da prepreči, niti da izposluje izvesten pravni red sebi v korist. Ce se mu to ka-terikrat posreči (s preminjanjem naveznih okolnosti), je le dokaz, da je kolizijsko pravo dotične države pomanjkljivo ali da je bilo pomanjkljivo uporabljeno.
5. Kakor vsaka pravna norma, imajo tudi kolizijske norme svoje časovne meje. Zlasti se v moderni dobi zamenjujejo stare nejasne, nepopolne, cesto tudi nepravilne kolizijske norme z jasnejšimi, popolnejšimi in pravilnimi. Cesto spodrine konvencijska ko izijska norma avtonomno ali stopi obratno ob poteku konvencijske dobe avtonomna v svojo prejšnjo veljavo. V takih primerih nastaja vprašanje, katere kolizije je treba reševati po stari, katere po novi kolizijski normi? Odgovor se drži obče veljavnega načela, da zakoni nimajo povratne moči, ampak učinkujejo le naprej. Zato rešujemo po novi kolizijski normi novo nastajajoče kolizi-
— 10 —
je, a na rešitev starih kolizij uporabljamo derogirano kolizijsko normo.
6. Še najbolj potrebna izrecne uzakonitve bi bila norma za reševanje tako zvanih kolizij k v a 1 i f i k a c i j. Ta pa je še vedno sporna. Ponovno se pripeti, zlasti v mednarodnem ženitnem pravu, da kvalificirata eno in isto pravno normo n. pr. potrebo intervencije svečenika pri sklenitvi zakona ali potrebo domovinskih oklicev ob isti priliki eden kolidujočih pravnih redov kot oblični predpis, drugi kot predpis, ki se tiče dopustnosti nameravane zakonske zveze. Radi različne kvalifikacije uporabljajo potem v prvi državi pravni red, indiciran od kolizijske norme za oblične predpise (zlasti legem loci actus), v drugi državi legem causae (nationalem). Nevšečni in nevzdržljivi rezultat je cesto, da velja sklenjeni zakon v eni državi za veljaven, v drugi za neveljaven, in to kljub konformnosti kolizijskega prava v obeh. Slovstvo, zlasti francosko, ki se s tem predmetom največ bavi, še ni dognalo obče sprejete rešitve. Praksa, v Franciji in drugod, uporablja na določitev pravne kvalifikacije največ legem fori, kar bo čl. LXVI rumun. medn. zas. prava izrecno uzakonil. — Po m. m. ta praksa ni pravilna. Pri kolizij ah kvalifikacij ne gre za nikake konflikte zakonov v doslej spoznanem smislu, katere bi bilo treba reševati s pomočjo kolizijske norme. Uvrstitev kon-Icretne pravne norme v eno ali drugo skupino pravnih norm (med oblične ali drugačne predpise) je temveč teorija, s Tcatero se zakonodavcu sploh ni baviti. Teorija je samo ena: pravilna. V gornjem primeru se morajo zato zediniti Teoretiki, so-li intervencija svečenika in domovinski oklici predpisani za to, da se očuva oblika sklenitve zakona, ali za to, da bosta poročenca prejela zakrament oziroma da bodo njiju rojaki imeli priliko, prijaviti ev. zakonski zadržek. Slovanski teoretiki (Martens) so rešili kvalifikacijo v drugam smislu, in zame ni dvoma, da pravilno. (Drugo vprašanje je, niso-H ti slovanski ženitni pravni redi za moderne čase prestrogi). Pri kolizij ah kvalifikacij torej ne gre za konflikte zakonov, katere bi moral rešiti zakonodavec, ampak za konflikte teoretikov, ki jih morajo odpraviti ti sami. Zato ne potrebujemo za njih rešitev nobene nove norme. K večjemu bi se priporočalo, pri kolizijski normi za oblične predpise opozoriti, da velja le za oblične predpise v stro-:gem pomenu besede.
11 —
B. Kolizijske norme za več (vsa) pravna polja.
Ker imamo v vsakem civilnopravnem sistemu določbe,, ki ne veljajo samo za poedina pravna polja, ampak za več ali celo za vsa pravna polja, moramo imeti dosledno tudi posebne kolizijske norme za nje. Poljski zakon in češkoslovaški načrt poznata resnično več takih posebnih kolizijskih norm, a jih ne uzakonjujeta ločeno (vsaj ne vseh), temveč jih mešata med kolizijske norme za poedina pravna polja, kar se ne priporoča.
V mislih imam kolizijske norme za konflikte med zakonskimi določbami, ki urejujejo:
I. nastanek, prestanek in pravno sposobnost fizičnih in jurističnih oseb;
II. nastanek, prestanek in pravno relevantne lastnosti stvari;
III. pravni posel, enostranski in dvostranski (pogodbo); zadnja je poglavitno gibalo ne le narodnega, ampak tudi mednarodnega privatnopravnega prometa; oba zahtevata:
a) poslovno sposobnost poslovalcev (poleg pravne sposobnosti ad L);
b) brezhibno (svobodno, resno, določno, razumljivo) poslovno voljo in tej volji ustrezajočo izjavo, pri čemer je-možno zastopanje poslovalcev po drugi osebi;
c) možnost in dopustnost pravnega posla; eventualno še č) posebno obliko izjave poslovne volje.
IV. Pravno zaščito, petitomo in posesorno. Med institute pravne (sodne) zaščite spada po mojem naziranju še zastaranje kot eden načinov prestajanja tožbenih zahtevkov, kreiranih od zakonodavca za restituiranje poškodovanih pravic.
Prehajajoč h kolizijskim normam za poedine pod I.—IV. navedene tvarine, bom zopet izhajal z rešitev, ki so uzakonjene v poljskem zakonu in češkoslovaškem načrtu, kolikor nas ne bodo pustile na cedilu.
ad I. Nastanek in prestanek fizičnih oseb se presoja dandanes na evropskem kontinentu lege nationali (patriae) tujčeve osebe. To kolizijsko normo uzakonjujeta tudi oba primerjana elaborata, dasi samo za en primer prestanka fizične osebe, namreč za proglasitev mrtvim. Razume se pa po sebi, da je treba presojati po istem domovinskem pravnem redu vsa nadaljnja sem spadajoča vprašanja na pr. domnevo živega rojstva, domnevo predsmrti ali sočasne-
— 12 —
smrti in si. Kolizijske norme za konflikte, nastajajoče ob proglašanju mrtvim, izhajajo iz sledečih določb polj. zakona ozir. čsl. nač.:
art. 4.
1) Dla uznania osobv za zaginion^, znikl^ lub zmart^ wlašciwe s^ wladze i prawo panstwa, ktoremu osoba ta podlegala ostatnio.
2) W razie koniecznošci wladze polskie mog^ -vvedlug pra-w, obowi^zujžicych w Polsce, uznač cudzoziemca za za-^inionego, zniktego lub zmar-lego, o ile chodzi o skutki w obr^bie Panstwa Polskiego.
§ 1319.
Prohlašeni za mrtve tčch, kdo v dobe, kdy se počala jejich nezvestnost, byli ob-čany tohoto statu, provede se podle zakonu českosloven-skych.
§ 1321.
Jestliže nezvestny manžel cizinec mel sve posledni byd-lište v tuzemsku a jestliže manželka je pfislušnici če-skoslovenskou nebo jestliže manželka, jež až do uzavfeni manželstvi s nezvestnym če-skoslovenskou pfislušnici by-la, v tuzemsku zustala nebo se tam vratila, jest k jejimu navrhu, nezvestneho prohla-siti za mrtvebo podle zakonu československych s tim jedi-nym pravnim nasledkem, že se ji dava volnost uzavfiti manželstvi nove. Kakor vidimo iz art. 4 št. 2 in iz § 1321, poznata oba elaborata tudi slično izjemo, ko tujca ne proglašata mrtvim lege nationali, temveč lege fori. Ta izjema se da teoretično težko opravičiti, a je izzvana od posebnih povojnih razmer. Izjema polj. zak. je zamišljena preširoko; umestnejša je češkoslovaška, ki ima svoj vzor v uv. zak. k. nem. drž. zak. V obeh elaboratih so pomešane z normami za razmejitev materijelnega proglasitvenega prava norme za meddržavno razmejitev proglasitvenega sodstva. § 1320 čsl. nač., ki ga tukaj ne citiram, uzakonjuje celo pogoje, pod katerimi bo priznavala čsl. država inozemski izrek o proglasitvi mrtvim. C. i. p. i. s. naj te nadaljnje norme na tem mestu izloči in jih uvrsti v »mednarodno razmejevanje sodstva« oziroma v »mednarodno  priznavanje«  (pododdelek  mednarodne  izvršbe).
Niti poljski zakon, niti češkoslovaški načrt ne govorita izrecno o kolizijski normi za presojanje pravne sposob-
— 13 —
no s t i tuje fizične osebe. Nižje citirani art. 1 št. 1 polj. zak, govori le o presojanju »osebne« sposobnosti tuje fizične osebe, pri čemer misli na njeno pravno i n poslovno sposobnost. Čsl. nač. pa sploh molči o kolizijski normi za določitev pravne sposobnosti in sicer namenoma, češ da je sporna. Ne morem pritrditi stališču ne enega, ne drugega elaborata. Poljskemu ne, ker za pravno in poslovno sposobnost ne zadostuje vedno ena in ista kolizijska norma; češkoslovaškemu ne, ker po m. m. kolizijska norma za pravno sposobnost ni sporna, temveč je pravno sposobnost, kakor nastanek in prestanek, presojati lege nationali tuje fizične osebe. Res je le, da se uporablja v praksi večkrat, kakor načeloma indicirana lex nationalis, izjemna lex fori ali lex causae. Te pogoste izjeme si je tolmačiti tako-le: Redke so-danes v Evropi še veljavne omejitve pravne sposobnosti. Kolikor še veljajo, so skoro vedno utemeljene v ozirih na javni i^ed in zahtevajo iz teh ozirov, da se uporabljaj na-mestu načeloma pravilno indicirane lex nationalis izjemna lex fori. Mislimo na pravno sposobnost cerkev in redov za pridobivanje nepremičnin, ko ni nobene države, ki ne bi presojala tega vprašanja po lastni lex fori in s tem posegala, prohibitivno ali permisivno, v domovinski pravni red dotične cerkve ali reda. Drugi razlog, iz katerega se mora umakniti ob presojanju pravne sposobnosti tuje fizične osebe domovinski pravni red, je, da ob pravilni kvalifikaciji semkaj spadajočih sporov cesto ne gre za vprašanje pravne sposobnosti, temveč za vprašanje dopustnosti nameravanega pravnega posla. Ta se presoja lege causae. Ko gre na pr. v mednarodnem čekovnem pravu za vprašanje pozvančeve čekovne sposobnosti, bi bilo zgrešeno, uporabljati njegovo lex nationalis, ampak je indicirana lex causae (lex loci solu-tionis). Citirani art. 1 št. 1 polj. zak. se glasi:
1) Zdolnošč osobist^ osoby fizycznej ocenia siQ wedtug praw panstwa, ktorego osoba ta jest obywatelem; ježeli zaš obywatelstwa ustalič nie možna — wedlug praw, obowiazu-jqcych w miejscu jego zamieszkania.
Podredna navezna okolnost bivališča na mestu neugo-tovljivega državljanstva je v skladu z modernimi nasveti za ureditev brezdomovinstva. — Poljski zakon ima v art. 2 še nastopno, sem spadajočo kolizijsko normo:
Zdolnošč osobist^ kupca w jego obrocie handlo\vym ocenia siQ podlug prawa, obowiqzuj^cego w siedzibie przed-siQbiorstwa.
Ta kolizijska norma spada, kakor izhaja iz njene vsebine, v specijalno trgovinsko kolizijsko pravo (kakor spadata-
— 14 —
menična in čekovna sposobnost v specijalno menično in čekovno kolizijsko pravo). O občni poslovni sposobnosti oziroma o kolizijski normi zanjo bom govoril ad III lit. a.
Pri presojanju inozemskih jurističnih oseb se priporoča in vse preveč zanemarja, razlikovati med vprašanji: privatnega prava tujcev, kolizijskega prava in državnega oziroma meddržavnega javnega prava. Prvo, privatno pravo tujcev, odgovarja na vprašanje, je-li pripuščati inozemske juristične osebe k udeležbi na tuzemskem privatnopravnem prometu? To vprašanje se potrjuje od večine državljanskih zakonikov molče s tem, da ob kodificiranju tujčeve privatnopravne ravnopravnosti sploh ne razlikujejo med fizičnimi in jurističnimi osebami. Zato veljajo za privatno pravo inozemskih jurističnih oseb iste utesnitve in isti pogoj obstoja formelne recipročnosti, kakor za privatno pravo tujih fizičnih oseb. A pogoj obstoja formelne recipročnosti deficira pri tujih jurističnih osebah češče, nego pri fizičnih. — Kolizijsko pravo odgovarja na vprašanje, po katerem materi-jelnem pravnem redu je treba presojati pravni nastanek, prestanek in pravno sposobnost inozemskih jurističnih oseb? Ker nimajo lastne volje, temveč poslujejo zanje organi, spada v kolizijsko pravo tudi še presojanje njih organizacije in poslovanja. Vsa ta vprašanja (dosti zamotanejša, nego pri fizičnih osebah) se rešujejo tudi pri jurističnih osebah lege nationali (patriae). — O nacionalnosti jurističnih oseb odločuje državno pravo; kadar pa nastane spor za nacionalnost ene in iste juristične osebe (pozitiven ali negativen), odločuje meddržavno javno pravo. Države se drže, kolikor imajo to tvarino že urejeno, v splošnem načela, da odločuj o nacionalnosti juristične osebe kraj njenega sedeža: administrativnega (ne tehniškega), resničnega (ne fiktivnega). Rezultat je, da se presojata pravni obstoj juristične osebe in njena pravna sposobnost v splošnem po pravnem redu države, v kateri ima juristična oseba svoj administrativni sedež. To normo uzakonjuje implicite art. 1 št. 3 poljskega zakona, ko presoja »osebno« sposobnost juristične osebe lege loci njenega sedeža:
3) Zdolnošč osob prawnych, oraz wszelkich spolek i stowarzyszen ocenia si^ podlug prawa, obowi4zujqcego w miejscu ich siedziby.
Češkoslovaški načrt nima za inozemske juristične osebe nobene določbe, kar je pomanjkljivo, a vsekakor boljše, nego po nemški določbi čl. 10 uv. zak. k drž. zak. (po kateri je »priznanje« inozemske juristične osebe, zlasti trgovinskih  družb, odvisno od izrecne notranjedržavne pripu-
^ 15 —
stitve). Noben primerjanih elaboratov ni rešil vprašanja, prestane-li juristična oseba s preselitvijo v inozemstvo? Prejšnja praksa, ki je to zatrjevala in zahtevala likvidacijo v tuzemstvu, je bila po m. m. napačna, ker se z golo preselitvijo juristične osebe njena identičnost ne menja.
Ad II. Za presojanje nastanka, prestanka in pravno relevantnih lastnosti stvari nimamo kolizijske norme ne v poljskem zakonu, ne v češkoslovaškem načrtu, tudi ne v kaki drugi evropski kodifikaciji. In vendar se mi zdi uzakonitev navzočne kolizijske norme potrebna, ker se vnamejo v mednarodni praksi ponovno spori, ali je smatrati neke stvari na pr. hipoteke, hiperohe, superedifikate za premičnine ali nepremičnine, za telesne ali netelesne stvari, in si.? S kolizijsko normo, ki velja za mednarodno stvarno pravo, odgovor na vsa ta vprašanja ni podan, ker nastajajo navzoč-ni spori ne le na stvarnopravnem polju, ampak tudi na obligacijsko-, dedno-, zakonskoimovinsko-, stečajno- in na zapu-ščinskopravnem polju. Potrebujemo zato posebno kolizijsko normo. Ta se je v povojni dobi začela pojavljati v nekaterih meddržavnih pravnopomočnih dogovorih. Kar se tiče njene vsebine, je preprosta: lex rei sitae. Pravni red situacije stvari je izključno pozvan, da se presojajo po njem nastanek stvari na pr. pogoji specifikacije, prestanek na pr. pogoji komikstije, zlasti pa vse pravno relevantne lastnosti stvari (premičnost, telesnost i. t. d.).
ad III a). Še vedno praktične kolizije v pogledu poslovne sposobnosti rešuje poljski zakon v že citiranem art. 1 št. 1, čsl. nač. v sledeči določbi § 1318 al. 1:
Zpusobilost osoby k pravnim likonum se spravuje pravnim fadem statu, jehož je pfislušnikem.
Obe kolizijski normi, ki navezujeta na državljanstvo tujčeve osebe, soglašata med seboj in ustrezata postulatom doktrine za evropski kontinent. Oba elaborata soglašata tudi v nastopni nadaljnji normi art. 1 št. 2 ozir. § 1318 al. 2: Zmiana obywatelstwa nie Stane-li se nekdo českoslo-poci^ga za sob^ utraty juž venskym statnim pfislušni-uzyskanej pelnoletnošci. kem, nepozbude tim zpuso-
bilosti k pravnim ukonum již ziskane.
Tudi tej normi pritrjuje doktrina, dasi ni pravilno njeno utemeljevanje s »pridobljeno pravico«. Gre temveč za primernost in smotrnost, ker tuzemstvo nima interesa, omejevati tujca v poslovni sposobnosti, ki jo je že dosegel pod drugo zakonodajo (Walker).
— 16 —
Poljski art. 3 ima še sledečo normo, neznano čsl. nač.: Ježeli cudzoziemiec, niezdolny wedlug prawa, ktoremu podlegal osobišcie (art. 1), sporzžidzil w Polsce czynnošč prawn^ (art. 9 ust. 1), maj^c^ w Polsce wywrzeč skutek, na-ležy oceniač jego zdolnošč wedlug prawa, obowiazuJ4cego w Polsce, gdy tego wymaga bezpieczenstwo uczciwego obrotu.
Dasi ima ta kolizijska norma nekaj vzorcev v drugih državljanskih zakonikih (čl. 7 al. 3 nem., čl. 4 gršk., čl 7 švic), je vendar ne priporočam za konflikte v pogledu državljanskopravne poslovne sposobnosti. Varani sokon-trahent je po državljanskem pravu zaščiten deliktnopravno s skoro enakim učinkom, kakor če bi obveljala pogodba kljub domovinski poslovni nesposobnosti varajočega kon-trahenta. Svoj izvor ima navzočna kolizijska norma v mednarodnem meničnem pravu, katerega strogosti pa ne sodi prenašati v mednarodno državljansko.
ad III. b) Da mora biti poslovna volja brezhibna (svobodna, resna, določna, razumljiva), je zahteva vsakega pravnega reda, tako da v tej določbi ne nastajajo kolizije. Kolizije pa so možne in neredke v pogledu sovisnih vprašanj na pr. da-li zadostuje za ničnost pogodbe zmota enega pogodbenika, ali je treba prevare oziroma zlorabe zmote s strani sopogodbenika; da-li zadostuje prisiljenost enega pogodbenika, ali je treba, da je povzročil silo ali jo izrabil sopogod-benik? Kolizije nastajajo dalje radi različnih določb o raznih omejitvah poslovne volje (pogojih, terminih, modusih). Zlasti različno urejene so pravno relevantne pomanjkljivosti ženitne volje in njih posledice (zadržek ali prepoved, ničnost ali spodbojnost zakona, prestanek pomanjkljivosti z nadaljevanjem zakona, spregledom, potekom časa i. dr.). Vse te konflikte rešujemo lege causae, to je po onem pravnem redu, ki obvladuje poedina mednarodna pravna polja, ¦ in ki jih spoznamo kasneje.
Poslovna volja se izjavlja osebno ali po drugi osebi, ki je upravičena ali za stvoritev poslovne volje (zastopnik) ali za sporočitev že stvorjene poslovne volje (sel). Tudi ob takem neosebnem izjavljanju poslovne volje ene ali druge vrste, morejo nastati kolizije pravnih redov, zlasti če eden kolidujočih pravnih redov izjavljanje po drugi osebi dovoljuje, drugi ne dovoljuje, tretji veže na odobritev oblastva n. pr. pri sklepanju zakona. Merodajne kolizijske norme nima uzakonjene še nobena država, a je tudi znanstvo še ni pripravilo. Lewald je mnenja, da gre za vprašanje oblike
— 17 — 3
(osebne ali neosebne navzočnosti) ter uporablja kolizijsko normo, ki jo bomo spoznali ad 111 č).
ad III c). Možnost in dopustnost pravnega posla (po romanskopravni terminologiji substanco, fond ali notranje zahtevke pravnega posla) presojamo lege causae, ne da bi bilo potrebno, to izrecno uzakoniti, na pr. dopustnost vsebine poslednje volje lege nationali oporočitelja.
Opozarjati je, da lex causae pri mednarodnih pogodbah, sklenjenih na enem, a spolnjivih na drugem pravnem področju, ni enotna, ampak dvojna: na sklenitveni akt uporabljamo legem loci stipulationis, na spolnitveni legem loci solutionis. Utemeljitev te (še vedno sporne) kolizijske norme sledi kasneje v mednarodnem pogodbenem pravu. V takih primerih postane ob nedopustnosti pogodbe lege loci solutionis nedopustna tudi njena sklenitev (kljub dopustnosti lege loci stipulationis). More se pa po m. m. skleniti lege loci stipulationis nedopustna, lege loci solutionis dopustna mednarodna pogodba.
Včasih je treba na videz istovrstni pogoj veljavnosti mednarodnega pravnega posla presojati po raznih pravnih redih, ker gre za raznovrstne kolizije. To velja z asti za takozvane »zakonske zadržke« (nejasen, srednjeveškemu kanonskemu pravu posnet pravni pojem). Kadar kolidirajo pravni redi v pogledu osebne ženitne sposobnosti nupturi-jenta na pr. njegove starosti ali razsodnosti, je treba uporabiti (po kolizijski normi za pravno ali poslovno sposobnost) domovinski pravni red dotičnega (enega) nupturijen-ta. Kadar pa nastane kolizija v pogledu možnosti ali dopustnosti ženitne zveze, je treba uporabiti kumulativno dva domovinska pravna reda (obeh nupturijentov) na vsakega nupturijenta.
Ponovno zapelje terminologija, da se smatra za vprašanje poslovne sposobnosti, kar je vprašanje dopustnosti pravnega posla. To velja zlasti za takozvano »dispozicijsko sposobnčst«, boljše nesposobnost (stečajnika, dolžnika v poravnalnem postopanju, zakonca v nekaterih zakonsko-imovinskih režimih), ko ne gre za kako osebno sposobnost dotičnika, temveč za možnost in dopustnost razpolaganja s svojo imovino. Analogno ne gre pri tkzv. prometni, izvozni ali uvozni sposobnosti stvari za kako lastnost stvari, temveč za dopustnost prometanja ž njo, njenega izvažanja in uvažanja.
ad III. č) Kolizije v pogledu obličnih predpisov rešujeta oba elaborata po tradicijonelni alternativni kolizijski normi legis causae vel loci actus:
— 18 —
art. 5. § 1322.
Forma czynnošci prawnej 1) Forma pravnlch jednanf podlega prawu, ktore wlašci- se spravuje, neni-li dale usta-we jest dla samej czynnošci; no veno nie jineho, pravnim jednak wystarczy zastosowa- fadem, kterym se spravuje nie si^ do prawa, obowiqzu- pravni jednani samo. Sta-j^cego w miejscu sporz^dze- či vsak k platnosti projevu nia czynnošci, ježeli to miej- stran, šetfi-li se formy pfede-sce nie jest w^tpliwe. psane pravnim fadem  mist,
kde se staly.
Malenkostna razlika in utesnitev art. 5. (da mora biti locus actus znan) bi mogla po m. m. odpasti. — Pri sklepanju distančnih pogodb, kadar ležita kraja oferte in akcepta v raznih pravnih področjih, je treba, kar se tiče oblike, presojati vsakega teh aktov po lastni lex loci actus. Saj imamo celo pogodbe (poroštvene), kjer je samo eden teh aktov (poroštvena izjava) podvržen obliki.
§ 1322 al. 2 čsl. nač. ima še sledečo negativno določbo, ki jo art. 6, št. 3. poljskega zakona pravilnejše namestuje v stvarnem pravu:
Ustanoveni druhe vety prvniho odstavce neplati o prav-nich jednanich, kterymi se zfizuje, meni nebo ruši včcne pravo nebo bfemeno na veci.
Norma je pravilna, ker tvorijo dejanja, s katerimi se ustanavljajo, menjajo ali ukinjajo stvarne pravice in stvarna bremena, zlasti naprava tabularnih listin tkzv. modus aqui-rendi, ki je podvržen vedno legi rei sitae (po kolizijski normi stvarnega prava). V ogib temu in drugim primerom napačne kvalifikacije notranjedržavnih predpisov se priporoča k art. 5 ozir. § 1322 al. 1 gori priporočena opozoritev, da veljata samo za kolizije obličnih predpisov v strogem pomenu besede.
Ad IV. Na prvo omenitev zveni paradoksno, da spadajo tudi pravna in sodna zaščita (tožbeni zahtevki) v materij elno pravo, in reševanje konfliktov, ki morejo nastati radi različne ureditve tožbenih zahtevkov po raznih pravnih redih, v kolizijsko pravo. A je pravilno. Tožbeni zahtevki so od materijelnega prava ustvarjene pravice na restitucijo (institucijo) poškodovanega pravnega razmerja. Po svoji pravni naravi se najbolj približujejo odškodninskim zahtevkom. Zato je tudi najbolj primerno, reševati konflikte, ki utegnejo nastati v mednarodnem pravnem življenju v pogledu nastanka, vsebine in prestanka tožbenih zahtevkov, po tistem pravnem redu, ki ga indicira kolizijski normi za mednarodno odškodninsko pravo sorodna: lex loci laesionis
— 19 —
commissae. Tožbene zahtevke, nastajajoče iz poškodbe pravnega razmerja, obvladuje torej pravni red kraja poškodbe. — Moremo iti še korak dalje. Lex loci laesionis. commissae ne velja le za sodno zaščito (tožbene zahtevke), ampak za vso pravno zaščito, tudi za primere samozaščite (pri čemer opozarjam, da se pravni redi močno razhajajo tudi v pogledu dopustnih primerov samozaščite).
K sodni zaščiti spada dalje, poleg petitorne, posesorna, ki ne zasleduje vpostavitve pravnega, ampak dejanskega: stanja. Posestna zaščita je izraz pravne misli, da je nedopustna vsaka nepravna prememba dejanskega stanja. Ne-pravne so zlasti one premembe, s katerimi si poškodovani upravičenec »dela pravico sam«, prezirajoč za vpostavitev pozvane državne organe. Posestno zaščito (v smislu repro-hiranja vsake nepravne premembe, dasi v namenu resti-tuiranja pravnega stanja), poznajo vse civilizirane države, a v dosti različnem obsegu, tako da konflikti tudi tukaj niso izključeni, dasi so redki. Tudi te konflikte rešujemo lege loci laesionis commissae, ki je identična z lex loci rei sitae. — Dočim ne poznata niti poljski zakon, niti češkoslovaški načrt nobene kolizijske norme za pravno in sodno zaščito v splošnem, jo poznata oba za zaščito posesti, a jo napačnO' (pretesno) uzakonjujeta v stvarnem pravu:
art. 6. § 1324.
1) Posiadanie i prawa rze- Večna prava k hmotnym czowe podlegaj^ ustawie pari- vecem nemovitym i movitym stwa, w ktorem znajduje siQ a držba techto prav se spra-ich przedmiot. vuji pravnim fadem mista,
kde vec jest.
Zastaranje. Po mojem iskanju zastaranje ni niČ drugega, nego ugašanje tožbenih zahtevkov, ki se niso sodno uveljavili v zakonito predpisanem tkzv. zastaralnem roku. Iz tega sledi, da se ravnajo tudi zastaranje in zastaralni roki (vir mednarodnih konfliktov) lege loci laesionis commissae. Pravni red kraja, kjer je bila pravica poškodovana na pr. stvar odteguj ena lastniku, kjer bi bila morala biti plačana terjatev, a ni bila plačana itd., itd. odloča torej o roku zastaranja, o možnostih njegove ustavitve in prekinitve, o višini zakonskih zamudnih obresti itd. Kolizijsko norma za zastaranje uzakonjuje od primerjanih elaboratov samo art. 6., št. 2. poljskega zakona, a zopet v mednarodnem stvarnem pravu. Trdi, da se ravna zastaranje po pravnem redu kraja, v katerem je bila premičnina ob poteku zastaralnega roka (citacijo pridržujem mednarodnemu stvarnemu pravu). Z mojega stališča je napačna nele uvrstitev med
— 20 —
stvarno pravo, ker gre za institut, skupen vsemu imovinskemu pravu (deloma celo osebnemu), zlasti še obligacijskemu pravu, ampak tudi kolizijska norma sama. Vindi-kacijski zahtevek iz odtegnitve premičnine mora trajati toliko časa, kolikor dopušča pravni red kraja odtegnitve, a ne pravni red, v katerega območje je prenesel odtegovalec (tat) tujo stvar.
Doktrina uporablja na zastaranje (po dolgoletnih sporih) legem causae. V efektu se uporaba legis causae (zlasti legis loci solutionis v mednarodnem pogodbenem pravu) zelo pribHžuje efektu od mene zastopane lex loci laesionis commissae, a nekaj razlik je vendar, kjer se pokaže, da je lex causae manj pravilna (gl. moj članek o mednarodnem zastaranju v Annuaire I, ki ga izdaja Jgsl. društvo za mednarodno pravo).
V nauk o mednarodni pravni zaščiti spadajo končno po m. m. mednarodne retencijske pravice. Imam jih za primere samozaščite, zato uporabljam nanje pravni red onega kraja, kjer je bila poškodovana (ni bila plačana) zavarovanja potrebna terjatev. —
Ali sem izčrpal institute, skupne vsem ali več pravnim poljem? Mislim, da sem. Kvečjemu bi se mogli med njimi omeniti še imensko in knjižno pravo. Vendar je pravilnejše, uvrstiti imensko pravo v specijalno negmotno pravo, ker so tudi ime, firma in drugačne oznake pravni objekti (posebne vrste negmotne dobrine), ne samo pravni atributi oseb. Da se ravna pravica do imena v mednarodnem pravnem življenju lege nationali, o tem ni spora. O knjižnem pravu spregovorim v zvezi z mednarodnim stvarnim. — Nekateri inter-nacionalisti govorijo še o posebni kolizijski normi za zakonske »učinke«' pravnih dejanj in činjenic. Po m. m. brez potrebe in upravičenosti. Zakonski učinki niso nič samostojnega, ampak od zakona določene posledice pravnih dejani in činjenic. Zato se morajo ravnati lege causae n. pr. posledice delikta lege loci delicti commissi, posledice polnoletnosti lege nationali itd. Učinki pravnih dejanj in činjenic so baš poglavitna prilika za uporabo legis causae.
C. Kolizijske norme za poedina pravna polja.
Osebnemu pravu gre prednost pred imovinskim; v koli-zijskem pravu še zlasti radi tega, ker je treba razmejiti na polju osebnega prava norme skoraj izključno prinudnega značaja, dočim se da doseči na polju popustnega imovin-•skega prava večina željenih učinkov z avtonomno določit-
*
— 21 —
vijo (neposredno ali posredno z dogovorom na merodajni pravni red).
Bavil se bom s kolizijskimi normami za vsa civilnopravna polja, urejena od državljanskih zakonikov. Opustil bom le kolizijske norme za specijalnopravna polja (trgovinsko, menično, čekovno, razna negmotnopravna), da ne postanem preobširen, in ker bomo z občepravnimi kolizijskimi normami spoznali hkratu smernice za specijalnopravne.
Ženitne pravo.
I. Kolizijske norme za veljavno sklepanje mednarodnih zakonov.
a) art. 12. § 1332.
1) Prawnq možnošč zawar- Zpusobilost uzavfiti man-cia wažnego zwiqzku mat- želstvi se spravuje pro kaž-ženskiego ocenia si^ dla kaž- deho ze snoubencu pravnim dej ze stron wedlug jej u- fadem statu, jehož je pfl-stawy ojczystej. slušnikem.
Dasi se glasita obe kolizijski normi konformno in dasi ustrezata haaški konvenciji z dne 12. junija 1912 (izvzemši nje zavračilno klavzulo), smatram cit. besedili vendar v enem pogledu za nejasni. Ali je legem nationalem nupturijenta uporabljati samo enkrat (na dotičnega nupturijenta) ali dvakrat (nanj in na sozaročenca), kadar ne pripadata. istemu domovinskemu pravnemu redu? Po m. m. je treba razlikovati: a) med zadržki, ki bremenijo na osebi nupturijenta (starost, razsodnost), in b) med zadržki, ki se protivijo nameravani zakonski zvezi (sorodstvo, svaštvo, različnost vere, prešuštvo, spolna bolezen). Na prve je uporabljati legem nationalem samo enkrat, ženinovo na ženina, nevestino na nevesto. Na zadržke druge vrste pa je uporabljati legem nationalem vsakega zaročenca na oba- zaročenca (torej dvakrat), tako da more po lastnem domovinskem pravnem redu habilitirani nupturijent postati dishabilitiran po domovinskem pravnem redu sozaročenca. Z drugimi besedami: zakonska zveza postane zaradi zadržkov druge vrste nedopustna, čim ji nasprotuje ženinov ali nevestin domovinski pravni red. Pravna logika terja dalje, da se mora spregled (dispenza) zadržkov, kadar sta zaročenca razne narodnosti, dovoljevati: pri zadržkih, ki nasprotujejo zgolj osebni ženitni sposobnosti, od oblastva domovine nesposobnega zaročenca; a pri zadržkih, ki nasprotujejo nameravani ženitni zvezi, od domovinskih oblasfev obeh zaročencev. Grajana nejasnost v besedilih obeh elaboratov izvira že iz besedila haaške konvencije, ki jo skuša prikriti s tem, da se poslužuje
— 22 —
izraza »pravica do ženitve«, na mestu, da razlikuje med obema vrstama zakonskih zadržkov, b) art. 12.
2) Cudzoziemcom, kt6rzyby wedlug swych praw oj-czystych mogli zawrzeč zwi^zek malženski, niewolno, mimo to, zawierač malžeristwa w Polsce przed tutejszemi wlad-zami, ježeli przeciw podobnemu malženstwu wedlug prawa, w Polsce obowi^zuj^cego, zachodzi jedna z nastQpujacych, nieusuwalnych w drodze dyspensy, przeszkod wažnego ma}ženstwa:
1) pokrewieiistwo lub powinowactwo;
2) nastawanie na žycie malžonka;
3) zawarty poprzednio zwiqzek malženski;
4) rožnica religji, wyžsze šwiQcenia kaplariskie i uro-czyste šluby zakonne.
Po vzoru čl. 2. haaške konvencije uzakonjuje navzočna norma poljskega zakona pet primerov prohibitivnega poseganja legis loci (poljskih državljanskih zakonikov) v tujčevo lex nationalis, indicirano po določbi čl. 12., št. 1. Vse te primere iz ozirov na javni red. Haaška konvencija pozna tudi primer permisivnega poseganja, ki za Poljsko ni praktičen in ni bil prevzet. Čsl. načrt se ogiba tudi vsakemu prohibitivnemu poseganju legis loci iz razloga, ker je čsl. lex loci najmanj toliko liberalna, kakor načeloma indicirana lex nationalis. Čsl. stališču je dati prednost pred poljskim.
c) Za primer, da nupturijent nima nobenega državljanstva ali da jih ima več, bodo uporabljali po čsl. nač. gori citirane generalne določbe §§ 1350., 1351. Poljski zakon nima analognih določb, očividno, ker presegajo potrebe kolizijskega prava in se morajo zato drugje uzakoniti (najbolje v specijalnih zakonih o pridobivanju in zgubljanju državljanstva). Praeter legem si moremo pomagati z načeli, za katere so se izrekli po Društvu narodov pozvani strokovnjaki, pa tudi internacijonalisti, ki so delali na haaških pri-vatnopravnih konvencijskih načrtih iz 1. 1928.
č) Pomanjkljivost ženitne volje se presoja iz razlogov, navedenih pod B III b), lege causae, in concreto legibus nationalibus obeh zaročencev. Povsem primerno se mi na primer zdi, da se smatraj mednarodni zakon za neveljaven, čim je bila prisiljena (prevarjena) nevesta v smislu svojega a 1 i ženinovega domovinskega pravnega reda. A so še internacijonalisti, ki uporabljajo za ta primer samo domovinski pravni red prisiljenega (prevarjenega) dela.
d) Kar se tiče oblike mednarodnega zakona (v ogib njegovi neveljavnosti), soglašata poljski zakon in čsl. načrt
—, 23 —
v uzakonitvi splošne alternativne kolizijske norme legis loci actus (ki jo navajata na prvem mestu) vel causae (obojestranskih domovinskih pravnih redov):
art. 13.
1) Forma zawarcia matžefi-stva podlega prawu, obowiq-zuj^cemu w miejscu zawar-cia zwi^zku malženskiego.
2) Do -vvažnošci malžen-stva, zawartego poza grani-cami Polski, wystarczy za-chowanie formy, przepisanej przez prawa ojczyste oboj ga
§ 1333.
(1) Obfadnosti pri smlouve manželske se spravuji pravnim fadem mista, kde se manželstvi uzavira.
(2) Stači vsak, bylo-li dosti učineno obfadnostem ustano-venym v pravnich fadech statu, jejichž jsou snoubenci pfislušniky.
malžonkow.
Navzočna kolizijska norma je neprimerno enostavnejša, nego haaška (čl. 5. — 7.). Tudi sankcija je bolj preprosta in enotna (impedimentum dirimens, torej neveljavnost), dočim je po haaški konvenciji enkrat impedimentum dirimens, drugič impedimentum impediens.
II. Kolizijske norme za učinke mednarodnih zakonov.
A. Osebnopravni učinki: art. 14.
1) Stosunki osobiste i ma-jžltkowe ma}žonkow podlega-jži ich prawu ojczystemu. Ježeli matžonkowie nast^pnie naležeč b^d^ do panstw rož-nvch, stosunki ich oceniač siQ b§dzie wedlug prawa pari-stwa, do ktorego w ostatnim czasie naleželi wsp6lnie.
§ 1334.
(1) Pravni nasledky manželstvi po strance osobni, po-čitajic v to pravo na vyživu, se spravuji pravnim fadem statu, jehož jsou manžele pfislušniky.
(2) Je-H tento pravni fad pro každeho z manželu jiny, spravuji se tyto pravni na-sledky pravnim fadem, jenž je poslednim společnympravnim fadem obou manželu, a nemeli-li nikdy společneho pravniho fadu, pravnim fadem manželovvm.
Obe konformni kolizijski normi sta pravilni in ustrezata haaški konvenciji z dne 17. julija 1905 (čl. 1., 9.). Csl. nač. je popolnejši, ker predvideva moderni primer, da državljanstvo soprogoma ni postalo nikdar skupno. Osebnopravne učinke je v tem primeru presojati po moževi lex nationalis, ki odločuje tudi po načrtu haaške konvencije iz 1. 1928.
— 24 —
B. Imovinskopravni učinki: a) ex 1 e g e: Glej art. 14 št. 1 (zgoraj).   § 1335 (razen zadnj. stavka).
(1) Zakonne manželske pravo majetkove se spravuje co do   pomeru   mezi   manžely pravnim fadem statu, jehož je manžel pfislušnikem v dobe uzavfeni manželstvi. Kakor po čl. 2. al. 1. haaške konvencije z dne 17. junija 1905., odločuje o legalnih imovinskopravnih učinkih mednarodnega zakona po obeh elaboratih domovinski pravni red moža ob sklenitvi zakona; na oni neveste ali zakonskega domicila se ni ozirati. — K tej načelni kolizijski normi poznata oba elaborata po eno izjemo in po eno dopolnitev:
art. 16. § 1336.
Artykuly 14 i 15 nie majži Jestliže pravni fad statu, zastosowania, o ile paristwo, v jehož uzemi leži nemovito-w ktorego granicach položo- sti manželu, nafizuje, že plane s^ nieruchomošci malžon- ti pravni fad mista, kde veci k6w, wymaga stosowania co jsou, plati co do techto veci do tych nieruchomošci wlas- tento pravni fad. nego prawa.
Moževa lex nationalis se mora po navzočni izjemni normi umakniti legi rei sitae, ako leži nepremičnina enega ali drugega soproga v tuji državi, in zahteva pravni red te države svojo lastno uporabo. Tesneje in pravilnejše izraža to izjemno normo čl. 7. haaške konvencije, po kateri se umika moževa lex nationalis le »specijalnim zemljiškim režimom«. Razen v tem primeru se med premičninami in nepremičninami ne razlikuje ne po poljskem zakonu, ne po čsl. nač., ne po haaški konvenciji.
art. 14. § 1335 (zadnji stavek al. 1).
3) Jednak zmiana obywa-     Tento pravni fad plati, i telstwa sama przez siQ nie   když   se   statni   občanstvi \vplywa na zmianQ ustawo-   zmeni. wego  ustroju  maj^tkowego malžonk6w,   kt6ry   podlega nadal ojczystemu prawu m^-ža z czas6w zawarcia šlubu.
V tej dopolnitvi prihaja do uzakonitve načelo nepre-menljivosti enkrat ustanovljenega legalnega imovinskega-pravnega režima med soprogi. Tudi v pogledu te norme soglašata oba elaborata tako med seboj, kakor s haaško
25 —
konvencijo. — Osebnopravni režim je po vseh treh premen-Ijiv, se torej menja z menjavo merodajne lex nationalis.
b) ex contractu:
art. 14. § 1335.
2) Každoczesne prawo oj- (2) Smluvene spofadani czyste malžonk6w rozstrzy- manželskeho prava majetko-ga, czy w czasie požycia veho se spravuje pravnim malženskiego mog^ zavvrzeč fadem statu, jehož je manžel uklad maJ4tkowy, lub roz- pfislušnikem v dobe, kdy se wiqzač, albo zmienič uklad, toto spofadani čini. miQdzy nimi istniej^cy.
art. 15.
Uklady maja.tkowe mat-ženskie, tudziež darowizny miQdzy matžonkami, lub nar-zeczonvmi podlegaj^ prawu panstwa, do ktorego m^ž lub narzeczony natežal w chwili zawarcia umowy.
Po pravnih redih slovanskih držav je soprogoma skoro povsod dovoljeno, sklepati ženitne pakte pred zakonom in v zakonu, tudi sklenjene pakte preminjati in jih ukinjati. Spričo te svobode paktiranja potrebujejo slovanske države iiavzočno kolizijsko normo skoro le za razmejitev svojih pravnih redov od neslovanskih, zlasti romanskih (po katerih velja nasprotno skrajna nesvoboda predmetnega paktiranja. Romanske države dopuščajo ženitne pakte v splošnem le pred sklenitvijo zakona. Po art. 14 št. 2 polj. zak. odločuje o tem, smeta-li zakonca v zakonu pakte na novo sklepati ali obstoječe ukinjati in preminjati, vsakokratna lex nationalis obeh soprogov. Pakti sami (in daritve med soprogi) so podvrženi po nadaljnjem art. 15. domovinskemu pravnemu redu moža ali zaročenca ob sklenitvi pakta. Že cit. izjema art. 16. (na korist legiš rei sitae) velja tudi za pakte. Čsl. nač. pozna eno samo kolizijsko normo § 1335. Po njej je presojati pogodbeno ureditev zakonsko-imovin-skega režima (torej vsa vprašanja dopustnosti sklepanja, vsebine in učinkov paktov) po domovinskem pravnem redu moža ob času ureditve. Popolnejše in pravilnejše od obeh elaboratov so kolizijske norme haaške konvencije iz 1. 1905. ozir. haaškega načrta iz 1. 1928.: a) Po čl. 4. v zvezi s čl. 9. odločuje o dopustnosti sklepanja, ukinjanja in preminjanja ženitnih paktov v zakonu pravni red vsakokratnega skupnega državljanstva soprogov. Če njima ob paktiranju ni več
— 26 —
skupno, njiju zadnji skupni domovinski pravni red, a za primer, da njima ni bilo nikdar skupno, možev domovinski pravni red. b) Po čl. 5. v zvezi s čl. 9. odločuje o veljavnosti paktov v pogledu vsebine in o njih učinkih, če se sklepajo v zakonu, skupni pravni red soprogov, če njima ni več skupen, zadnji skupni, in če njima ni bil nikdar skupen, možev domovinski pravni red. c) Po istem čl. 5. odločuje o veljavnosti paktov med zaročenci v pogledu vsebine in o njih učinkih pravni red države, ki ji pripada mož ob sklenitvi zakona (ne zaročenec ob sklenitvi pakta). Vse tri kolizijske norme a) — c) prevzame tudi rumun. mednar. zas. pravo s čl. XXVI — XXVII. Manj pravilna se zdi kolizijska norma čl. 3. haaške konvencije, po kateri odločuje o poslovni sposobnosti zaročencev za sklenitev paktov čas sklenitve zakona, ne čas sklenitve paktov. Poljski zak. in čsl. nač. ne prevzameta te posebnosti, tako da bo veljala po njih za poslovno sposobnost pravilnejša splošna kolizijska norma.
III. Kolizijske norme za prestanek mednarodnega zakona (njegove vezi ozir. zakonske skupnosti).
art. 17. § 1337.
1) Dla rozwodu lub rozd- (1) Zrušeni manželstvi a ja-zialu od stolu i loža wlašciwe kekoli zrušeni manželskeho sa wladze i prawo paristwa, snolečenstvi se spravuji prav-ktoremu malžonkovvie oso- nim fadem statu, jehož jsou T)išcie podlegajq w czasie žq- manžele pfislušniky v dobe, dania rozwodu lub rozdzialu. kdy se podava žaloba nebo Ježeli malžonkowie podlega- žadost. Je-li tento pravni fad jži w tym czasie panstwom pro každeho z manželu jiny, T6žnym, wlašciwe sa wladze spravuji se ona zrušeni prav-i prawo panstwa, do ktorego nim fadem, jenž je posled-malžonkowie wosp61nie nale- nim společnym fadem do-želi w ostatnim czasie. movskym obou manželu, a
nemeli-li   nikdy  společneho pravniho fadu, pravnim fadem manželovym. Kakor vidimo, uporabljata oba elaborata na prestanek mednarodnih zakonov skupni domovinski pravni red soprogov ob času tožbe (prošnje) za razvod (ločitev). Če njima ob tem času državljanstvo ni več skupno, zadnji skupni domovinski pravni red. Mlajši čsl. nač.,  ki je že poznal zaključke šeste haaške konference iz 1. 1928., urejuje še primer, da zakoncema državljanstvo ni bilo nikdar skupno. — Indicirani domovinski pravni red je uporabljati ne le na ¦vprašanje dopustnosti  razvoda  (ločitve),  ampak tudi na
— 27 —
razvodne (ločitvene) razloge. — Art. 17., št. 1. urejuje hkratu mednarodno razmejitev razvodnega (ločitvenega) sodstva, a to ne spada v kolizijsko pravo. — Prijetno se razlikujeta oba elaborata od haaške konvencije z dne 12. julija 1902, ki uporablja na razvod (ločitev) kumulativno legem nationalem soprogov in legem fori ter dopušča prestanek zakona le ob razvedljivosti (ločljivosti) in iz razvodnih (ločitvenih) razlogov po obeh pravnih redih (z eno izjemo). Elaborata se na lex fori opravičeno ne ozirata.
art. 17. § 1337.
2) Ježeli malžonkowie zmie- (2) Zmeni-li se statni občan-nili przynaležnošč panstwo- stvi, jest skutečnost, ktera \v^, to fakt, kt6ry zmian^ tQ se stala pred touto zmenou, wyprzedzil, može byč przy- duvodem zrušeni manželstvi czvn^ rozwodu lub rozdzialu nebo jakehokoli zrušeni tylko o tyle, o ile uzasadnia manželskeho společenstvi jen rozw6d lub rozdziat takže tehdy, když byla takovym wedlug prawa przed t^ zmia- duvodem i podle prava drive nq wJašciwego. pfislušneho.
V pogledu navzočne norme, po kateri mora biti kvalifikacija razvodne (ločitvene) činjenice podana po domovinskem pravnem redu, ki sta mu pripadala soproga ob času, ko se je činjenica pripetila, soglašata oba elaborata med seboj in s haaško konvencijo. Norma je tudi logičen postulat. Za prakso (tudi medpokrajinsko) je zlasti poudarjati, da se ne more nikdar izposlovati razvod zakona iz gole ločitvene činjenice. Kvalifikacija po navedenem domovinskem pravnem redu pa ne zadostuje, ampak mora činjenica tvoriti razvodni (ločitveni) razlog tudi še po domovinskem pravnem redu soprogov ob tožbi (prošnji) za razvod (ločitev). Tukaj se zahtevanj.e konkordance dveh pravnih redov ne zdi prestrogo.
V art. 17., št. 3. in 4. ima poljski zakon še norme o sod-stveni kompetenci v razvodnih (ločitvenih) zadevah, dalje norme o pogojih za tuzemsko priznavanje inozemskih raz-vodov (ločitvenih) izrekov, končno za tuzemske začasne odredbe v razvodnih (ločitvenih) pravdah inozemcev. Vse te norme pa ne spadajo v kolizij.sko pravo, radi česar jih ne citiram. Čsl. nač. prinaša analogne določbe v uvodnem zakonu k o. d. z-u (čl. LVIII.).
Kar se tiče mednarodne zaroke, nimata ne poljski zakon, ne čsl. načrt kolizijskih norm zanjo, tudi kolizijska prava drugih evropskih držav ne. — Ker mora biti vsaka zaroka, narodna ali mednarodna, predvsem veljavna, rešujemo kolizije v pogledu posameznih zahtevkov njene veljav-
— 28 —
nosti po kolizijskih normah, ki smo jih spoznali za mednarodni pravni posel, zlasti za mednarodno ženitev. Osebna zaročna sposobnost mora biti podana lege nationali vsakega zaročenca, a nameravana ženitna zveza dopustna po obojestranskih domovinskih pravnih redih. Pravtako mora biti zaročna volja določna, resna, razumljiva in zlasti svobodna po obojestranskih domovinskih pravnih redih. Oblika, če jo predpisuje kateri kolidujočih pravnih redov, se ravna alternativno lege loci actus vel causae. Težavnejše je ugotoviti, po katerem pravnem redu nastopijo posledice odstopa od zaroke (razen če gre za odstop deliktnega značaja, ki ga obvladuje lex loci delicti commissi). Že v notranjem državljanskem pravu ni soglasja, je-li smatrati odstop od zaroke za kršitev pogodbe ali za qua3idelikt? Jaz sem zadnjenavedenega mnenja z ozirom na povsod uzakonjeno načelo »libera esse debent matrimonia«, ki ne dopušča, da bi prilagali zaroki značaj obvezne pogodbe, a odstopu od zaroke značaj kršitve pogodbe. Po m. m. je zato uporabljati na posledice odstopa od zaroke (zlasti na odškodninsko dolžnost in njen obseg, ki sta po raznih pravnih redih zelo različna) legem loci guasidelicti commissi. Ta je po m. m. tam, kjer bi morala zaroka preiti v poroko, najčešče torej na nevestinem domicilu. Kadar sta pa zaročenca enakega državljanstva, dajem tudi jaz (kakor čl. 38 code Bustamen-te) prednost njiju skupnemu domovinskemu pravnemu redu. Uporabljanja legis fori z vidika ordre puhlica, ki ga zagovarja avstrijska judikatura, ne smatram za upravičenega.
Otroško (roditeljsko) pravo. A. Zakonski otroci.
1. Kolizijska norma za nastanek razmerja med zakonskimi otroki in roditelji.
art. 18. § 1338.
1) O šlubnem pochodzeniu Zdali dite zrozene z ženy dziecka rozstrzyga prawo oj- provdane je manželske čili czyste m^ža matki z czasu nie, je rozhodnouti podle nrodzenia si§ dziecka. pravniho fadu statu, jehož
2) Ježeli w6wczas m^ž juž byl manžel matčin pfislušni-nie žyl, wlašciwe jest prawo kem v dobe narozeni ditete, zmarlego z czasu jego šmier- anebo zemfel-li dfive, v do-ci. be smrti; neni-li znamo, jake
mel v techto dobach statni občanstvi, podle pravniho fadu statu, jehož byl pfisluš-
29 —
nikem v dobe posledniho znameho pobytu. Po obeh določbah odločuje o nastanku razmerja med zakonskimi otroki in roditelji lex nationalis soproga matere ob rojstvu otroka, pri posthumnih otrokih ob njegovi smrti. Ta kolizijska norma je splošno priznana. Dopolnitvena norma § 1338 čsl. nač. za primer, da soprogovo državljanstvo ne bi bilo znano, se mi zdi manj umestna, ker mora v tem primeru v,eljati isto, kar velja za mnogobrojne druge primere brezdomovinstva.
2. Kolizijski normi za osebno- in imovinskopravne učinke:
art. 19. § 1339.
1) Dla stosunk6\v mi^dzy (1) Pravni pomery mezi ro-rodzicami a dziecmi šlubnemi diči a detmi manželskymi se wlašciwe jest ich prawo o j- spravuji pravnim fadem sta-czyste. tu, jehož jsou všichni učast-
2) Ježeli prawa te sž^ rožne  niči pfislušniky.
i odmienne, obowiqzuje pra- (2) Neni-li tento pravni fad ¦wo panst\va, ktoremu strony pro všechny učastniky stej-wosp61nie podlegaly do ostat- ny, plati jejich posledni spo-niego czasu. lečny pravni fad, a nemeli-li
nikdy společneho pravniho-fadu, plati pravni fad ditete. Tudi ti dve normi soglašata med seboj in sta splošno priznani. S skupno lex nationalis ne tekmuje, kar se tiče indiciranosti, nobena druga. Čsl. nač. ima še normo za redki primer, da lex nationalis roditeljem in otrokom ni bila nikdar skupna: v tem primeru naj odločuje otrokova lex nationalis. Morda bi bilo primernejše uzakoniti, naj odločuje po otrokovi izberi tista lex nationalis (otrokova ali očetova ozir. roditeljev), ki jiC zanj ugodnejša. Da bi otroku po enkrat ustanovljenem imovinskopravnem režimu ne škodovala prememba skupnega državljanstva (s prestopom očeta v drugo državljanstvo), bi se še priporočalo, uzakoniti nepremenljivost enkrat ustanovljenega imovinskoprav-nega režima (v nasprotju k premenljivosti osebnopravnega). Vse po analogiji mednarodnega ženitnega prava.
3. Izjemna kolizijska norma na korist legi rei sitae:
art. 19. § 1339.
3) Prawa rodzic6w i dzie-      (3) Jestliže pravni fad sta-cka do nieruchomošci, bed^-   tu, v jehož uzemi leži nemo-cej wtasnošcia dziecka, oce-  vitosti ditete, nafizuie, že co nia sie wedtu2 praw paristwa,   do prav otcovych k temto w ktorem položona jest nie-   nemovitostem   plati   pravni
— 30 —
ruchomošč, ješli paristwo to   fad mista, kde veci jsou, pla-uwaža swoje prawo za w}a-   ti tento pravni fad. šciwe.
Dasi soglašata elaborata tudi v tej izjemni normi, ji ne morem pritrditi tako, kakor je uzakonjena. Izjema na korist legi rei sitae se mi zdi opravičena le na korist »specijalnim zemljiškim režimom« (iz ozirov na javni red), ki so malo praktični. Za kolizijo pa, ki jo imata v mislih elaborata (gre-li očetu užitek ali gok uprava otrokove, v tujini ležeče, nepremičnine), bi ne smela biti merodajna lex rei sitae, ampak načelna skupna (zadnja skupna) lex nationalis.
4. Norma za primer kolizije roditeljskih in zetovih pravic:
§ 1339.
(4) Provda-li se dcera, zanikaj i prava rodiču, pokud jsou na sporu s pravy man-želovymi opfenymi o pravni fad statu, jehož je manžel pfislušnikem.
art. 19. 4) Stosunek rodzico\v do corki zam§žnej ocenia siQ wedlug ojczvstej ustawy mQ-ža corki, o ile uprawnienia rodzic6w, z wlašciwej dla nich ustawy plynžice, sprze-czne sži z uprawnieniami m§-ža, opartemi na \vlašciwej dla niego ustawie.
To kolizijo rešujeta oba elaborata pravilno na korist zeta. Če bi na pr. po zetovem domovinskem pravnem redu prehajala pravica do upravljanja parafern nedoletne žene nanj, bi se morala tej pravici umakniti tastova upravna pravica po njegovi lex nationalis. Ob tej priliki in na tem mestu bi se priporočalo, uzakoniti še normo, da nedoletna žena, ki pride s svojo poročitvijo lege nationali svojega očeta izpod njegove očetovske oblasti, ne ostane pod to oblastjo radi novega, po možu pridobljenega državljanstva, ako možev domovinski pravni red te vrste ugasnitve očetovske oblasti ne pozna.
B. Pozakonitve (legitimacije).
art. 22. § 1342.
Uprawnienie dziecka nie-šlubnego podlega ojczystemu prawu o j ca z czasu upra\v-nienia, a ježeli ojciec w6w-czas juž nie žyl, — prawu z czasu jego šmierci.
(1) Legitimace nemanžel-skeho ditete se spravuje pravnim fadem statu, jehož je muž pfislušnikem v dobe legitimace nebo, zemfel-li dfive, jehož byl pfislušnikem v dobe sve smrti.
31 —
Pozakonitve se presojajo po obeh določbah lege nationali nezakonskega očeta ob času pozakonitve (ob sklenitvi zakona z nezakonsko materjo ozir. ob podelitvi vladarjeve milosti). Če se pa doseže pozakonitev (po vladarjevi milosti) šele po smrti nezakonskega očeta, lege nationali ob njegovi smrti. Ta kolizijska norma je splošno priznana in korespondira s kolizijsko normo, ki smo jo spoznali za presojanje zakonskega rojstva (nastanek razmerja med zakonskimi otroki in roditelji). — Čsl. dopolnitveno kolizijsko normo §-a 1342 al. 3, citiram kasneje, ker je skupna mednarodnemu pozakonitvenemu in adopcijskemu pravu.
C. Posvojitve (adopcije).
art. 23. § 1342.
Dla przysposobienia wla-      (2) Osvojeni se spravuje šoiwe jest prawo panstM^a, do   pravnim fadem statu, jehož ktorego   naležy   przysposa-  je osvojovatel pfislušnikem. biajqcy.
Z mednarodnim adopcijskim pravom se bavim v posebni razpravi, priobčeni v Annuiare 11. Jgsl. društva za mednarodno pravo (1933). V njej prihajam po analogni uporabi kolizijskih norm za mednarodno ženitno pravo do zaključka, da je kolizijska norma legis nationalis adoptivnega pa-rensa, ki jo uzakonjujeta oba elaborata, pravilna za rešitev mnogih kolizij s polja mednarodnega adopcijskega prava, vendar ne za vse. Za rešitev drugih kolizij je pravilnejša lex nationalis adoptivnega otroka, za rešitev zopet drugih pa najprimernejša kumulativna uporaba obeh leges natio-nales, adoptivnega parensa in otroka. Kdaj eno, kdaj drugo, kdaj tretje, povedo per analogiam uporabljene kolizijske norme mednarodnega ženitnega prava, tako da bi mogel zakonodavec kratko odrediti, da je na kolizije mednarodnega adopcijskega prava per analogiam uporabljati kolizijske norme mednarodnega ženitnega. Analogija je umestna, ker se osnavlja tudi adopcijsko razmerje z dvema aktoma, s pogodbo interesentov in z intervencijo oblastva; dalje, ker imamo tudi pri adopcijah zadržke, ki bremene ali na osebi kontrahentov ali nasprotujejo nameravani adopcijski zvezi; končno, ker uzakonjujejo mlajši in najbolj razviti adopcijski pravni redi za razvezo adopcijskega razmerja razloge, sorodne razvodnim činjenicam. Da mora poleg domovinskega pravnega reda adoptivnega parensa biti izjemoma uporabljena lex nationalis adoptivnega otroka, priznava za en primer nastopna določba §-a 1342 al. 3 čsl. nač., ki velja hkratu za mednarodno pozakonitveno pravo:
— 32 —
Zdali pri legitimaci nebo pri osvojeni je nutno pfivo-leni ditete, jeho pfibuznvch a zastupcu, je rozhodnouti podle pravniho fadu statu, jehož pfislušnikem je osoba, ktera ma bvti legitimovana, nebo osvojovanec.
Poljski zakon tudi te izjeme ne pozna, dasi je še besedilo čsl. nač. dosti pretesno. Pasivna adopcijska sposobnost se mora namreč vedno presojati lege nationali adoptivnega otroka (gl. čl. XXXIII rumun. nač.), kakor se presoja aktivna lege nationali adoptivnega parensa. Možnost in dopustnost adopcijske zveze pa morata biti podani po obeh leges natio-nales. Intervenciji oblastva ob adopcijah ne gre značaj obličnosti v strogem pomenu besede, ampak postane adopcijska zveza brez oblastvene intervencije nedopustna. To velja zlasti za moderne države, v katerih oblastva adopcij ne j>potrjujejo«, ampak jih po lastnem sprevidu »odobrujejo« ali ne odobrujejo. Zato ne morejo veljati za to navidezno obliko ne lex nationalis adoptivnega parensa, ne alternativno indicirana pravna reda, ki smo ju spoznali za obliko mednarodnega pravnega posla, ampak kumulativno uporabljena obojestranska lex nationalis adoptivnega parensa in adoptivnega otroka.
C. Nezakonski otroci.
1. Kolizijska norma za pravno razmerje med otrokom in nezakonsko materjo:
art. 20. § 1340.
Stosunek dziecka niešlub- (1) Pravni pomer mezi ne-nego do matki ocenia si^ manželskym ditetem a mat-wedlug prawa panstwa, do kou se spravuje pravnim fa-ktorega matka i dziecko na- dem statu, jehož jsou oba lež^; gdyby zaš prawa matki pfislušnikv. i dziecka byly požniej rožne (2) Je-li tento pravni fad i (odmienne, wedlug ostat- pro každeho z nich jiny, pla-niego ich prawa rospolnego.   ti pravni fad statu, jenž je
poslednim společnym pravnim fadem domovskym obou, a nemeli-li nikdy společneho pravniho fadu, plati pravni fad ditete.
V prvih dveh določbah soglašata oba elaborata. Čsl. nač. ima še tretjo določbo za primer, da državljanstvo materi in otroku ni bilo nikdar skupno. Tu bi bilo po m. m. umestnejše odrediti, naj velja po izberi otroka ona obeh leges nationales, ki je zanj ugodnejša. Primer je v slovan-
— 33 —
skih državah komaj praktičen. Vsekakor se zdi napačna še vedno zatrjevana kolizijska norma materine lex nationalis.
2. Kolizijska norma za pravno razmerje do nezakonskega očeta (zlasti za nastanek in vsebino):
art. 21. § 1341.
1) Dla ustalenia niešlub- (1) Co do prav nemanžel-nego ojcostwa, wzajemnych skeho ditete na vyživu, vy-praw i obowiqzk6w o j ca i chovu a zaopatreni plati dziecka, tudziež ojca i matki pravni fad statu, jehož je di-wlašciwe jest prawo pan- te pfislušnikem v dobe na-stwa, ktoremu matka i dziec- roženi, a co do prav neman-ko podlegaly w chwili urod- želske matky proti soulužni-zenia siQ dziecka. ku plati pravni fad statu, je-
hož je matka pfislušnikem v dobe narozeni ditete. Navzočna kolizijska norma je, kakor znano, ena naj-spornejših. Tudi citirani določbi jo rešujeta (soglasno) le za en primer, da je državljanstvo materi in otroku skupno (v tem primeru odločuje pravni red skupnega državljanstva). Ce državljanstvo ni skupno, naj odločuje po čsl. nač. pravni red otrokovega državljanstva, dočim polj. zak. rešitve nima. Na lex nationalis očeta se ne ozira ne eden, ne drugi elaboratov. Po m. m. bi se pa priporočalo (iz humansko-političnih ozirov), uzakoniti, naj velja po otrokovi izberi njegova ali očetova lex nationalis (katera je zanj ugodnejša). Uporabljanje legis fori (v Avstriji) smatram v kolizijskem pravu za načeloma zgrešeno. Dopustno je le poseganje legis fori v indicirani pravni red iz ozirov na javni red. Pri vprašanju ugotavljanja nezakonskega očetovstva in pri določanju dolžnosti nezakonskega očeta napram otroku smatram za možno zlasti permisivno poseganje legis fori.
3. Alternativna kolizijska norma art. 21 št. 2 polj. zak.r Ježeli w tym czasie i ojciec niešlubny i matka maj^
miejsce zamieszkania \v Polsce, naležy stosowač obowi^zu-j^ce w Polsce prawo dla ojca wlašciwe, gdy dla dziecka jest korzvstniejsze.
Kakor vidimo iz te določbe, uporaba otroku koristnejšega pravnega reda zakonodavcu ni povsem neznana: na Poljskem se uporablja (ne glede na otrokovo narodnost) poljski zakon takrat, kadar bivata oba roditelja ob rojstvu otroka na Poljskem, in je poljski zakon otroku koristnejši, nego njegova lastna lex nationalis. Čsl. načrt ne pozna slične določbe.
4. Na pravno razmerje med nezakonsko materjo in zaploditeljem otroka je uporabljati po že citiranih art. 21
— 34 —
št. 1 ozir. § 1341 legem nationalem matere ob rojstvu otroka (poljski zakon pravi: materi in otroku skupni pravni red, kar je v efektu isto). Kadar je pravni red nezakonskega zaploditelja za mater ugodnejši, bi ne imel pomislekov, uzakoniti, da se sme mati opirati na lastni ali na domovinski pravni red otrokovega zaploditelja.
5. Čsl. nač. pozna v § 1341 al. 2 še sledečo določbo: Propujčeni jmena nemanželskemu diteti spravuje se pravnim fadem ditete.
Po tej določbi odločuje otrokov domovinski pravni red o tem, mu-li more nezakonski oče »posoditi« svoje rodbinsko ime. Tej kolizijski normi je pritrditi, ker bi ne bilo primerno, ako bi si smel izposoditi otrok očetovo ime tudi v primeru, ko pozna ta institut samo očetov pravni red, ne njegov lastni. Kadar bi domovinski pravni red izjemoma otroku in materi ne bil skupen, bi moral dopuščati izposo-ditev očetovega priimka po m. m. tudi materin domovinski pravni red.
Skrbstveno pravo.
Tutela (varuštvo) in cura personae (preklic) sta instituta, ki nadomeščata pri varovancih pomanjkujočo, prr preklicanih osebah zapravljeno ali brez krivde alterirano poslovno sposobnost. Ob tem bistvu skrbstva mora mednarodna razmejitev skrbstvenih materijelnih pravnih redov že radi potrebne harmonije kolizijskih norm navezati na isto navezno okolnost, ki smo jo spoznali za ukinitev in omejitev poslovne sposobnosti t. j. na državljanstvo skrbstva potrebne osebe.
1. Načelno kolizijsko normo varovančeve legis nationalis resnično uzakonjujeta i poljski zakon i češkoslovaški načrt:
art. 24. § 1343.
Prawo i wladze ojczyste Podminky vzniku a skon-osoby, potrzebujžicej pieczy čeni poručenstvi se spravuji prawnej (opieki, kurateli, po- pravnim fadem statu, jehož močnika, doradcy s^dowe- je chranenec pfislušnikem. go), S4 wlašciwe dla wszyst- Poručenska peče se tyka za-kich spraw \v zakresie pieczy sadne osoby chranenec a je-prawnej. ho majetku, necht' je  jeho
majetek kdekoliv.
§ 1345.
Tato ustanoveni o poručenstvi plati obdobne, jde-li o podobna zafizeni ochran-
— 35 —
na, j ako jsou opatrovnictvi nad osobami nezpusobilvmi k pravnim činum a podpora. Točnejše in popolnejše je besedilo čsl. nač., ker označuje kot področje navzočne kolizijske norme »nastanek« in »prestanek« varuštva (v nasprotju k »organizaciji« in »vršenju« varuštva, ki se ravnata lege fori). Dalje, ker izrecno poudarja (v potrebnem nasprotju k historičnemu razlikovanju), da je podvržena varovančevi lex nationalis vsa njegova imovina, naj leži kjerkoli, tudi nepremičnine v tujini. Tudi ne meša § 1343 vmes, kakor dela art. 24, norm za mednarodno razmejitev skrbstvenega sodstva. Da velja kolizijska norma legis nationalis ne le za varuštvo, ampak tudi za razne vrste preklica in za druge slične institute, pravi art. 24 izrecno in dodaja čsl. nač. v cit. § 1345. Kakor med seboj, sta oba elaborata v skladu z določbami haaških konvencij z dne 12. junija 1902 (čl. 1, 5) in z dne 17. julija 1905 (čl. 1, 3, 6).
2. Art. 25. polj. zak. ne citiram, ker govori o možnosti, da se delegira inozemsko oblastvo s skrbstvom nad poljskim državljanom, kar ne spada v kolizijsko pravo. Csl. nač. bo uzakonil analogno določbo v čl. L1X. uv. zak. k o. d. z.
3. Pač pa uzakonjuje polj. zak. v art. 26. še eno kolizijsko normo za primer, da organizirajo poljska oblastva skrbstvo nad inozemcem:
Dla cudzoziemc6w, potrzebujqcych opieki, a zamiesz-kalych lub posiadajqcych majetek w Polsce, wladza polska wyda wedlug wlasnych praw wszelkie potrzebne zarz^d-zenia opiekuricze stale lub czasowe, o ile tego wtadza obcego panst\va nie czyni w dostatecznej mierze. Powody i terminy ustanowienia i zniesienia opieki ocenia siQ wedlug ustawy ojczystej cudzoziemca.
Vidimo, da se izdajajo tudi v takih primerih lege fori (poljski) samo formalnopravne ukrenitve, dočim se presojajo »povodi in termini za ustanovitev in ukinitev skrbstva« lege nationali tujca. Csl. nač. bo imel analogne določbe v čl. LX. — LVII. uvodnega zakona k o. d. z.
4. Po čl. 27. polj. art. ne veljajo pravkar spoznane kolizijske norme za primere curae rei:
Artykuly powyzsze (24 — 26) nie majLi zastosowania do kurateli (opieki) dla spraw poszczeg61nych.
Enaka do očba se razume brez izrecne zakonitve tudi za čsl. nač. Kajti primeri curae rei so bistveno različni od primerov skrbstva, varuštva ali preklica. Tam ne gre nikoli za ukinitev ali omejitev poslovne sposobnosti. — Kateri
~ 36 —
pravni redi pa so indicirani v mednarodnih primerih curae rei, o tem ve znanstvo še j ako malo, tako da je razmejitev že iz tega razloga nezrela za uzakonitev. Po m. m. je treba razlikovati med primeri curae rei generalis in specialist dalje med stvarnimi kuratelami, ki jih povzročajo materijel-nopravni povodi, v nasprotju h kuratelam, povzročenim od raznih vrst postopanja. Praksa uporablja skoro izključno legem fori, kar je malo točno.
5. Čsl. nač. ima v § 1344. še dve kolizijski normi, ki manjkata poljskemu zakonu:
§ 1344.
(1.) Povinnost pfijmouti a zastavati poručenstvi se spravuje pravnim fadem statu, jehož jest poručnik pfislušnikem.
Dolžnost, prevzeti in vršiti varuštvo, je državljanska; zato more odločati o tej dolžnosti le domovinski pravni red tujca. — Od tega vprašanja je razlikovati vprašanje sposobnosti tujca za prevzem tuzemskega varuštva. O tej sposobnosti odločuje po mojem mnenju tuzemski pravni red z ozirom na pretežno javnopravni značaj te funkcije. Po novem ital. mednar. zas. pravu je predlagano, da odločuj o sposobnosti, hkratu o oprostitvenih razlogih, obojestranska lex nationalis, varuhova in varovančeva.
§ 1344.
(2.) Pravni pomery mezi poručnikem a poručencem se spravuji pravnim fadem statu, v kterem je poručensky soud nebo ufad.
Pravno razmerje med varuhom in varovancem je v tako tesni zvezi s formalnim varuškim pravom, da ga težavno obvladuje druga lex, nego lex fori. — V praksi to ni edini primer, o katerem je dvom, pripada-li materijelnemu ali formalnemu varuškemu pravu? Zgled: Ali se sme odobriti odsvojitev nepremičnine inozemskega varovanca, ki jo dovoljuje lex fori, a prepoveduje lex nationalis. Po m. m. je tukaj uporabiti legem nationalem (celo tedaj, če bi nepremičnina ležala v tuzemstvu).
Stvarno pravo.
Oba primerjana elaborata poznata poleg splošne kolizijske norme za mednarodno stvarno pravo vrsto specijalnih, od teh čsl. nač. nekaj več, nego polj. zak.
1. Splošna kolizijska norma je uzakonjena v že citiranih (gl. B IV) art. 6., št. 1. ozir. § 1324., ki velevajo uporabo legis rei sitae. Ta norma je pravilna ne le sama po sebi, ampak še zlasti radi tega, ker ne dela razlike med premičnimi in ne-
— 37 —
premičnimi predmeti stvarnih pravic, kakor so napačno razHkovali statutarji. Kolizijska norma legis rei sitae velja ne le za mednarodna lastninska razmerja, ampak za vsa stvarnopravna, zlasti še za zastavna in služnostna. Služnostne pravice (ob državnih mejah) se ravnajo po pravnem redu situacije služečega, ne gospodujočega zemljišča. — Ako kolidirajo pravni redi v pogledu vprašanja, so-li hipoteke jodvržene zastaranju ali niso, tedaj po m. m. ni uporabljati egem reia sitae, ampak legem loci laesionis commissae, ker ob pravilnem umevanju ne gre za zastaranje hipotek, ki so nesamostojne pravice, ampak za zastaranje s hipoteko zavarovanih terjatev.
2. Oba elaborata poznata specijalno kolizijsko normo za mednarodno priposestvovanje stvarnih pravic (zlasti lastninske na premičninah, ki menjajo v toku priposestvo-vanja svojo situacijo). Kolizijo n. pr. v pogledu priposest-vovalne dobe rešujeta v tem smislu, da more priposestnik izbirati med pravnim redom stare ali nove situacije:
art. 6. § 1328.
2) Zasiedzenie, przedawnie Vydrženi se spravuje prav-i przemilczenie ocenia siQ nim fadem statu, v nemž by-wedlug ustawy miejsca, w la vec v dobe, k niž se klade ktorem rzecz ruchoma znaj- počatek vydrženi. Vydržitel dowala si^ w chwili uply- se vsak muze dovolati prav-wu czasokresu. Nabywajqcy niho fadu statu, v nemž se prawo može powolač siQ tak- vydrženi dokonava, jenže, že na ustawQ miejsca, w kto- učini-li tak, jest počitati vy-rem rzecz ruchoma znaj do- drženi teprve od okamžiku, wala siQ w chwili rozpocz§- kdy se vec octla v tomto cia czasokresu. state.
Kljub konformnosti te kolizijske norme po obeh elaboratih ne morem pritrditi njeni pravilnosti. Priposestvovanje po novem posestniku involvira. prestanek pravice starega upravičenca. Kako more novi posestnik odločati o dobi, v kateri naj zgubi stari upravičenec svojo pravico? Meni se zdi (tudi Noldeju) za ugotovitev predpostavk mednarodnega priposestvovanja, zlasti poteka priposestvovalne dobe, merodajna lex nove, poslednje situacije; v novo priposest-vovalno dobo se pa more sorazmerno vračunati po pravnem redu stare situacije potekli čas. To stališče zavzema tudi čl. XLII. novega rumun. mednar. zas. prava.
3. Oba elaborata poznata še sledečo konformno kolizijsko normo, uporabno ob pridobivanju, preminjanju in ukinjanju stvarnih pravic na vknjiženih nepremičninah:
— 38 —
art. 6. § 1326.
3)  Nabycie,   zmiana   lub      Domači ustanoveni o  za-umorzenie pravv rzeczowych  pisech  do   vefejnych   knih na nieruchomošci, položonej   plati  i  tehdy, když pravni w Polsce, jak rovvniež zobo-  duvod vzniku, zaniku, obme-wiLizania, z czynnošci praw-  zeni nebo prevodu knihovni-nych wynikaJ4ce, na podsta-  ho   prava   jest   posuzovati wie kt6rych prawa takie ma-  podle pravniho  fadu ciziho. j^ byč nabyte, zmienione lub umorzone, podlegajq co do formy, jak i innych warun-k6w wažnošci, wylqcznie pra-wu, obo\viqzuj^cemu w Polsce. Nie tyczy siQ to jednak obowiqzk6w,   w\^nikaj ^cych ze stosunk6w familijnych lub praw spadkowych.
Norma je pravilna in več ali manj obsebi umljiva, čim se dela prepotrebna razlika med titulom in modusom acqui-rendi. Samo zadnji je podvržen pravnemu redu, indicira-nemu od kolizijske norme mednarodnega stvarnega prava (zemljiškoknjižni zakonodaji situacije nepremičnine), prvi (titulus) nikoli. — Oblika tabularnih listin spada še, kakor pravilno poudarja poljski zakon, k modusu acquirendi in je zato podvržena isti zemljiškoknjižni zakonodaji. — Izjema drugega stavka art. 6., št. 3., ki stoji le v poljskem zakonu, mi ni dobro umljiva.
4. Kolizijska norma legis rei sitae mora veljati ne le za pridobivanje, preminjanje in ukinjanje stvarnih pravic na vknjiženih nepremičninah, ampak tudi za vse te akte v pogledu knjižnih pravic. Knjižne pravice so samostojen, od stvarnih pravic na vknjiženih nepremičninah različen pojem. Saj so cesto obligacijskega značaja na pr. vknjižene rabokupne pravice. To nadaljnje področje kolizijske norme legis rei sitae elaborata, zlasti poljski, preslabo poudarjata. Dalje bi se priporočalo, uvrstiti določbo art. 6., št. 3. ozir. § 1326. med kolizijske norme za več pravnih polj, kjer že stoji § 1322. al. 2. čsl.
5. Tzv. problem mednarodne vindikacije, t. j. odgovor na vprašanje, kateri pravni red je merodajen za originarno pridobivanje telesnih (zlasti ukradenih) premičnin, ki romajo (baš, ker so ukradene) iz enega pravnega področja v drugo, rešuje samo čsl. nač. z nastopno določbo:
— 39 —
§ 1327.
— 40 —
Zdali se dopoušti vlastnicka žaloba proti držiteli a pokud se dopoušti, jest rozhodnouti podle pravniho fadu mista, kde vec byla v dobe, kdy držba vznikla.
Rešitev, po kateri je uporabiti pravni red tistega kraja, kjer je pridobila premičnino oseba, ki se sklicuje na svojo originarno pridobitev, je pravilna; velja zato praeter legem tudi za Poljsko.
6. Čsl. nač. pozna končno v § 1325. še nastopno specijalno kolizijsko normo, uporabno zlasti v mednarodrji trgovini s premičninami:
Vznik a zanik vecnych prav k hmotnym vecem movi-tym se spravuji pravnim fadem mista, kde vec byla v dobe, kdy se stala udalost, o kterou se opira vznik nebo zanik onoho prava.
Ta kolizijska norma si je nadela nalogo, ugotoviti stvar-nopravni položaj na tzv. res in transitu. Povod je v tem, da vežejo nekateri pravni redi prehod stvarne pravice (lastninske, zastavne) na golo ustvaritev naslova (code civil), dočim zahteva večina drugih pravnih redov za prehod poleg naslova prepodajo (modum acquirendi). Iz teh različnosti zakonov nastaja ob tranzitiranju blaga preko ozemelj raznih pravnih redov spor, čegavo je blago in transitu? Rešitev potrebujemo zlasti v stečaju (importerja ali exporterja) za ugotovitev, čegavo je bilo potujoče blago ob uvedbi stečaja? Ce bi imeli samo splošno kolizijsko normo legis rei sitae, bi blago, naročeno in izvoženo iz Jugoslavije v Francijo, ostalo toliko časa dobaviteljevo in ne postalo naročnikovo, dokler bi ne prišlo do francoske državne meje; kajti tranzitna ozemlja do te meje zahtevajo za prehod lastninske pravice poleg naslova (ki je ustvarjen) prepodajo blaga (ki še ni izvršena), dočim zadostuje izza pasiranja francoske meje goli ustvarjeni naslov. Fatalno je, da se trenutek pasiranja meje nikoli ne da točno ugotoviti, in ž njim ne prehod lastnine. Analogen spor nastane v pogledu stvarnih pravic in re aliena: Ako terja francoski upnik od jugoslovanskega dolžnika ročno zastavo, in mu jo dolžnik vpošlje, kdaj je pridobljena zastavna pravica po francoskem upniku? Ob uporabi splošne kolizijske norme legis rei sitae bi zopet zaključevali, da do pasiranja francoske državne meje zastavna pravica ni pridobljena, pač pa izza tega trenutka, ko ni treba več prepodaje, ampak zadostuje goli titulus; trenutek sam je zopet neugotovljiv. V skladu z doktrino rešuje citirani § 1325 čsl. nač. predmetno kolizijo s specijalno normo,
po kateri naj odločuje o pogojih za prehod stvarnih pravic pravni red kraja nastanka naslova. V gornjih primerih ostane torej dobavljeno blago dobaviteljevo oziroma poslana zastava neobremenjena, dokler ne dospe v roke francoskega naročnika oziroma upnika; ugotavljanje trenutka pasiranja francoske meje na ta način odpade. Na srečo je ves ta spor bolj teoretičen, nego praktičen, ker se v praksi od strank navadno dogovori tranzitna ruta, in se smatra na podlagi takega dogovora transporter za naročnikovega pooblaščenca, tako da velja prepodaja na njegove roke za prepodajo na roke naročnika. Tudi razširjena sledilna pravica v stečaju (droit de suite) zmanjšuje potrebo navzočne kolizijske norme.
Obligacijsko pravo.
Razlikujmo med zakonskimi (legalnimi), odškodninskimi in poslovnimi obligacijami; pri odškodninskih: med deliktnimi, quasideliktnimi in quasikontraktualnimi; pri poslovnih: med obligacijami iz enostranskih in iz dvostranskih pravnih poslov (pogodb); končno pri dvostranskih (pogodbenih): med obligacijami iz lukrativnih (enostranski obveznih) in iz oneroznih (dvostranski obveznih) pogodb.
A. Zakonske (legalne) obligacije so po svojem bistvu ex lege nastajajoči učinki drugih pravnih razmerij na pr. alimentacijske obveznosti učinki razmerja med soprogi, med roditelji in otroki, dolžni del učinek sorodstva med zapustnikom in nujnim dedičem, slično obligacije iz varuštva, iz pravnih skupnosti, iz sosedskega razmerja i. t. d. Zato se ravnajo zakonske obligacije (logično in nujno) lege causae; v gornjih primerih: alimentacijske obveznosti lege nationali communi zavezancev in upravičencev; dolžnost, zapustiti dolžni del, lege nationali zapustnika i. t. d. Pravilno ne uzakonjujeta te nesamostojne kolizijske norme ne polj. zak., ne čsl. nač., tudi nobeno drugo kolizijsko pravo razen Code Bustamente, ki pravi v čl. 161: »Obligacije, ki izhajajo iz zakona, obvladuje pravni red, ki jih je ustvaril«.
B. I. D e 1 i k t n e obligacije so podvržene tradicijonalni, nikdar in nikjer osporjeni in po stoletni rabi preskušeni legi loci delicti commisi. Po njej se presojajo zlasti dejanski stan civilnopravnega delikta, obseg delikventove odškodninske obveznosti, solidarna ali deljena odškodninska obveznost več delikventov i. t. d. Uzakonjujeta jo poljski zakon in čsl. nač.:
— 41 —
art. 11. § 1331.
1) Zobowi^zania z wyst^p- Naroky na nahradu škody k6w i z innych zdarzeri praw- z nedovolenych činu a jina-nych podlegaj^ prawu pan- kych udalosti, ne jde-li o po-stwa, gdzie zaszedl fakt, kto- rušeni povinnosti vyplyvaji-ry wywolal zobowi^zanie. cl z pravniho jednani, spra-
2) To samo prawo rozstr- vuji se pravnim fadem mi-zyga, czy osoba, w swej zdol- sta, kde se čin neb udalost nošci osobistej ograniczona, staly.
odpowiada   za  wyrz4dzon^ szkodQ.
Poljski zakon dostavlja, da se presoja lege loci delicti commisi tudi delinkventova odgovornost. To je pravilno in velja praeter legem tudi za čsl. nač., ker ob vprašanju odgovornosti ne gre za kako osebno sposobnost storilca, katero bi bilo treba presojati lege nationali. Čsl. nač. riapravlja v § 1331 drug dostavek, da kolizijska norma ne velja, kadar ne gre za delikt, ampak za kršitev poslovne (zlasti pogodbene) obveznosti. Ta opozoritev bi lahko izostala, ker napravi j a vtis, kakor da bi bile kršitve pogodb nekaj bistveno drugega, nego so delikti, dočim vsaj med delikti in krivdnimi kršitvami ni druge razlike, nego da se pripete prvi extra contractum, druge in contractu.
II. Quasideliktne obligacije nastajajo iz protipravnih škodljivih dejanj brez krivde, vsaj brez krivde odškodninskega zavezanca. Ta razlika je za kolizijsko pravo nebistvena, tako da velja tudi za te obligacije enaka kolizijska norma: lex loci quasidelicti commisi. Obvladuje jih torej pravni red kraja, kjer se je pripetila škodujoča činjenica n. pr. železniška ali avtomobilska nezgoda. Uzakonjena ni ta kolizijska norma v nobenem elaboratov izrecno; a: § 1331 se da pritegniti zanjo, ker govori o odškodninskih zahtevkih iz nedovoljenih .činov, ne da bi razlikoval, ali iz krivdnih ali nekrivdnih.
III. K odškodninskim obligacijam štejem dalje q u a s i-kontraktualne in sicer ne le tiste, ki jih štejejo k njim drugi (gestijske, verzij ske, kondikcijske, impenzne), ampak še dolgo vrsto drugih: spodbijalne, regresne, revokacijske, jamčevalne. Nekatere med njimi morejo postati deliktnega ali quasideliktnega značaja n. pr. spodbijalne (kadar je nastala škoda iz škodovalnega namena), revokacijske (iznehva-ležnosti), jamčevalne (ob zavestno pomanjkljivi dobavi). Odškodninske so te obligacije, ker predpostavljajo brez izjeme škodo na strani upravičenca (spodbijatelja, gerenta,.
— 42 —
vertenta, regresanta, impenzanta, revokanta). Obogatba protivnika je pogosto, a ni vedno njih predpostavka; zato moderni naziv »obogatbeni zahtevki« ni povsem primeren, in nazivam jaz te zahtevke raje »civilnopravne reparacije«. Skupna odškodninska predpostavka dovoljuje in zahteva, da uporabljamo tudi na mednarodne civilnopravne reparacije legi loci delicti commissi analogni pravni red. Imenujmo ga legem loci variae causarum figurae peractae. Ta lex je na pr. pri gestijskih in verzij skih zahtevkih pravni red kraja izvršene gesti je oziroma verzije (ki je najčešče identičen s pravnim redom dolžnikovega domicila), pri spodbijalnih zahtevkih pravni red kraja upnikovega oškodovanja i. t. d. Poljski zakon in češkoslovaški načrt uzakonjujeta predmetno kolizijsko normo nekam prikrito s tem, da govorita v art. 11 oziroma § 1331 o obligacijah »z innych zdarzen prawnych« oz. »z jinakych udalosti«.
C. I. Enostranske poslovne obligacije h. pr. iz javne obljube so redke že v narodnem, še bolj v mednarodnem pravnem prometu. (Tudi se mi ne zde teoretično dosti razčiščene, ker se jih more smatrati, baš javne obljube, za obvezne oferte incertae personae). Najumestnejše indicirana je zanje lex loci actus t. j. pravni red kraja, kjer je bila (v gornjem primeru) obljuba javno dana. Temu pravnemu redu dajem prednost pred lex nationalis ali domicilii obljubitelja. Če razpiše tujec pri nas javno obljubo, se smejo po mojem mnenju naši ljudje zanesti, da velja obljuba in da bo spolnjena po določbah našega o. d. z. Po domovinskem pravnem redu obljubitelja ali njegovem navadnem bivališču nihče ne povprašuje, sta tudi cesto neznana, dočim je lex loci actus vedno znana. Poljski zakon uzakonjuje v art. 9 št. 3 kljub temu uvaževanju legem loci actus subsidi-jarno, primarno legem domicilii, a čsl. nač. v § 1330 izključno legem domicilii:
Ježeli dlužnik,  sporz^dza-     Jednostranna  pravni jed-j^cy czynnošč jednostronn^,  nani se spravuji pravnim fa-nie oznaczyl sam prawa wla-   dem   bydlište   (sidla) dluž-šciwego, obowi^zuje go pra-   nika. v*^o miejsca jego zamieszkania, a ježeli miejsca zamieszkania ustalič nie možna, — prawo miejsca sporz^dzenia czynnošci.
II. Za enostranski obvezne pogodbe na pr. iz mednarodnih daritev nima čsl. nač. nobene kolizijske
—. 43 —
norme, tako da velja generalna pogodbena, katero spoznamo v nastopnem odstavku. Poljski zakon uporablja v nižje-citiranem art. 9 št. 1 stav. 1—2 v prvi vrsti legem domicilii communis, a dostavlja, da velja, kadar nimata pogodbenika domicilov v isti državi, pravni red dolžnikovega domicila:
Art. 9.
1) Do um6w, nie obJQtych liczbami 1—7 artykulu 8, stosowač naležy prawo panstvva, w ktorem obie strony w czasie zawarcia umowy maj4 miejsce zamieszkania. Gdy strony mieszkaj^ w r6žnych panstwach, a zobovvi^zanie jest jednostronne, stosowač naležy prawo panstwa, w ktorem mieszka dlužnik; gdy zobowiqzanie jest obustronne, prawo parist\va, w ktorem umowe zawarto. Umowa miQdzy nieobecnymi uchodzi za zawartq w miejscu, w ktorem ofe-rent otrzymal przyJQcie oberty.
Poljska kolizijska norma je sprejemljiva, a le zato, ker je dolžnikov (darovateljev) domicil najčešče identičen z lex ioci actus. Na vsak način gre poljski kolizijski normi prednost pred avstrijsko, po kateri more upnik (obdarovanec) izbirati med dolžnikovo lex nationalis in med lex loci actus, katera je zanj ugodnejša.
III. Preostaja najbolj potrebna, hkratu najspornejša Icolizijska norma mednarodnega obligacijskega prava: za obveznosti ozir. terjatve iz mednarodnih dvostranski obveznih (oneroznih) pogodb. Takega značaja so mednarodne pogodbe skoro vedno, tako da postaneta pogodbenika drug drugega upnik in drug drugega dolžnik. Za presojanje njune poslovne sposobnosti in ev. potrebne oblike imamo specijalne kolizijske norme. Tu gre za odkritje legis causae, za katero se bije, kakor omenjeno, še vedno boj. Dokler lex causae ne bo odkrita, se priporoča, da pogodbenika željene pravne učinke dogovorita. Vendar tak dogovor ne bo nikdar popolnoma nadomestil legem causae, ker ima meje v njenih kogentnih določbah, dalje, ker stranki z dogovorom težavno predvidita vse potrebne določbe. Zato se mora trud za odkritjem legis causae z vso vztrajnostjo nadaljevati.
Poljski zakon in čsl. načrt opozarjata pred vsem na možnost avtonomnega določanja učinkov mednarodnih pogodb (art. 7, § 1323), uzakonjujeta nato v art. 8 št. 1—7 ozir. § 1329 al. 1, 2, 3, št. 1—4 najprej več specijalnih kolizijskih norm za mednarodno pogodbeno pravo, končno v art. 9 št. 1, 2, 4 ozir. § 1329 al. 3 št. 5 podredno generalno kolizijsko normo.
— 44 —
Generaliter (podredno) uporabljata oba elaborata na: mednarodno onerozno pogodbo legemdomiciliicom-m u n i s obeh pogodbenikov (art. 9 št. 1 stavek 1 ozir. § 1329^ al. 3, št. 5 stavek 1); pri trgovcih in obrtnikih velja kot domicil sedež njih podjetja (art. 9 št. 4 ozir. § 1329 al. 3 št. 5 stavek 4). Ako pogodbenika nimata domicila v isti državi, potem je presojati onerozno mednarodno pogodbo po art. 9-št. 1 stavek 3 poljskega zakona lege loci stipulatio-n i s (celebrationis), pri čemer se smatra po stavku 4 art. 9 št. 1 pogodba inter absentes za sklenjeno na kraju, kjer je oferent prejel akcept oferte. Po določbi § 1329 št. 5 stavek; 2 in 3 čsl. nač. je treba v istem primeru (ko pogodbenika, nimata domicila v isti državi) razlikovati: pogodba inter presentes se presoja lege loci stipulationis (celebrationis), pogodba inter absentes lege loci akceptantovega. domicila. Besedilo art. 9 št. 1 je že bilo citirano. Tukaj naj, sledijo besedila § 1329 al. 3 št. 5 in art. 9 št. 4:
art. 9. § 1324 al. 3.
4) Miejscem zamieszkania 5. jine smlouvy pravnim: kupca w jego obrocie hand- fadem statu, v kterem obč lowym jest siedziba przed- strany maji bydlište; nemaji-siQbiorstwa; ježeli kupiec ma li bydlište v temž state a sta-kilka przedsiQbiorstw, — la-li se smlouva mezi pfitom-siedziba przedsi^biorstvva, z nymi, pravnim fadem mista. ktorem stosunek zwiazano.     kde smlouva byla uzavfena:
jestliže pak smlouva byla uzavfena mezi nepfitomnv-mi, pravnim fadem bydlište pfijemce nabidky. Jde-li o pravni jednani pfi provo-zovani zavodu obchodniho nebo živnostenskeho, jest, co-se tyka strany obchod nebo-živnost provozujici, bledeti nikoli k jejimu bydlišti, ny-brž k sidlu zavodu.
Čl. 9 št. 2 polj. zakona ima še določbo, da je uporabiti legem loci stipulationis tudi tedaj, kadar ne bi bilo možno, ugotoviti merodajni pogodbenikovi domicil:
2) Pra\vo, obowi^zuj^ce w miejscu zawarcia umowy, ma zastosowanie takze wtedy, gdy nie možna ustalič miejsca zamieszkania, maj^cego rozstrzygač o prawie wlašci-wem.
— 45 —
Oba elaborata soglašata, kakor vidimo, v tem, da dajeta pravnemu redu skupnega domicila pogodbenikov prednost pred vsakim drugim. Soglašata donekle tudi v podredni kolizijski normi za primer domiciliranja pogodbenikov v raznih državah: ob sklenitvi inter presentes naj velja pravni red kraja sklenitve. Ob sklenitvi inter absentes pa se razhajata, ker velja po čsl. nač. pravni red akceptantovega domicila, po ioljskem zakonu pravni red oferentovega (kot fingirana Iex oci stipulationis). Iz moje poznejše obrazložitve bo sledilo, da ne morem pritrditi popolnoma niti pravilnosti podrednih kolizijskih norm, niti primarni konformni, dasi se ta zadnja v rezultatu približuje od mene zastopani lex causae.
Specijalne kolizijske norme so uzakonjene (v art. 8 št. 1 do 7 polj. zak. in v § 1329 al. 1, 2, 3 št. 1—4 čsl. nač.) za nastopne tipe pogodb in z nastopnimi določbami:
1. za pogodbe, sklenjene na borzi ali javnih trgih:
art. 8. § 1328.
1) do um6w, zawieranych 2) Pfi smlouvach, ktere by-na gieldzie lub targach puh- ly uzavfeny na burse nebo licznych, — prawo tamže na trhu, plati pravni fad to-obowiqzuJ4ce; ho to mista.
2. za pogodbe, ki se tičejo nepremičnin:
art. 8. § 1329.
2) do um6w, odnosz^cych 1) Pfi smlouvach, ktere se si§ do nieruchomošci, — pra- tykaji nemovitosti, plati wo, obowiLizujžice w miejscu, pravni fad mista, kde nemo-gdzie nieruchomošč si§ znaj- vitost jest.
duje;
3. za kupne pogodbe (po čsl. načrtu hkratu za delo-vršne):
art. 8. § 1329 al 3.
3) do um6w, zawieranych      1. smlouvy trhove a smlou-w   handlu czastkowym,  —  vy  o  dilo  pfi provozovani prawo   miejsca,   gdzie   jest   obchodniho nebo živnosten-siedziba sprzedawcy; skeho  zavodu pravnim fadem mista, kde jest obchod-ni nebo živnostensky zavod prodavajiciho nebo podnika-tele dila;
4. za razne pogodbe (delovršne, stavbene, dobavne) sklenjene z državo (čsl. nač. nima take določbe):
art. 8.
4) do um6w o uslugi, roboty, budowle i dostawy, zawie-ranych z paristwem, prawo wlašciwe wedlug siedziby wlad-
— 46 —
zy dzialajqcej, a do takichže um6w, zawieranych z innemi zvvi^zkami publicznemi, — prawo, obowi^zujqce w ich siedzibie.
5. za zavarovalne pogodbe:
art. 8. § 1329. al. 3.
5) do um6w o ubezpiecze- 2. smlouvy pojištovaci, a nie — prawo, obowiqzuj^ce  to i smlouvy o pojišteni ne-
w siedzibie zakladu ubezpie-czaj^cego; do um6w, zawar-tych z przedstawicielstwem zagranicznego zakladu, majq-cem siedzib^ w Polsce, — prawo w Polsce obowiLizu-j^ce.
movitosti a smlouvy uzavfe-ne na burse nebo na trhu, pravnim fadem, ktery plati v sidle pojišt'ovatele, a jde-li o smlouvy pojišt'ovaci uza-vfene se zastupitelstvim, ktere je mimo sidlo pohišt'ova-tele, pravnim  fadem, ktery
plati v sidle zastupitelstvi; 6. za pogodbe z osebami, ki so postavljene javno za izvrševanje svojega poklica:
§ 1329. al. 3.
3. smlouvy, ktere byly uza-vfeny s lekafi, zverolekafi, advokaty, notafi, patentnimi zastupci a vubec s osobami, ustanovenymi vefejne k vy-konu povolani, a jejichž pfedmetem je vykon povolani, pravnim fadem mista, kde ony osoby maji ufedni sidlo (bydlište);
7. za službene pogodbe, katere sklepajo nameščenci z raznimi kategorijami podjetnikov:
§ 1329. al. 3.
4. smlouvy o praci, ktere uzavfeli zamčstnanci s pod-nikatelem zavodu obchodni-
art. 8.
6) do um6w, zawieranych z notarjuszami, adwokatami i innemi osobami, spelniaj^-cemi czynnošci zawodowe, w zakresie tych czynnošci, — prawo miejsca, w ktorem osoby te zaw6d sw6j stale wykonyw^aJLi;
art. 8.
7) do um6w o prac§, za-wieranych z pracownikami przez przedsiQbiorc6w hand-lowych, przemyslowych i gor-niczych, — prawo miejsca, w ktorem praca jest wykony-wana.
ho, živnostenskeho nebo hor-niho, pak s podnikatelem ho-spodafstvi polniho nebo les-niho, pravnim fadem mista, kde je sidlo zavodu nebo ho-spodafstvi;
Čsl. nač. veže uporabo pravnih redov, indiciranih od specijalnih kolizijskih norm §-a 1329 al. 3, še na pogoj »di ustrezajo razumni ureditvi pravnega razmerja«. —
— 47 —
Dasi sem pristaš specijaliziranja kolizijskih norm, zlasti za dobo, ko še ni odkrita pravilna lex causae, mi komplicirani sistem kolizijskih norm, ki ga uzakonjujeta oba elaborata za mednarodno pogodbeno pravo, ne ugaja. Prav je le, da odklanjata uporabo legis nationalis pogodbenikov (za katero se je že tudi potegovalo nekaj internacijonalistov in se v novi dobi zopet vnema Frankenstein).
Na mestu tega kompliciranega sistema kolizijskih norm sem pristaš preproste legis loci actus (contractus), ki so jo oznanjali že statutarji, in je še danes uzakonjena v večini evropskih državljanskih zakonikov. Za pravilnost legis loci actus govori predvsem činjenica, da imajo pogodbene obligacije sličen (tudi slično rahel) stik s pravnim redom loci actus, kakor odškodninske in enostranske poslovne obligacije, za katere je lex loci actus splošno aprobirana. Kar je kompromitiralo legem loci actus v praksi, je bila njena nerazvitost oziroma so nerešeni spori, ki se pojavljajo ob njenem uporabljanju. Po m. m. je treba legem loci actus, da bo ustrezala modernemu razvitemu mednarodnemu pogodbenemu prometu, tolmačiti v nastopnih smislih:
1. Kadar ležita kraja sklenitve in spolnitve mednarodne pogodbe v raznih, po vsebini različnih pravnih področjih (navadno), tedaj lex loci actus (contractus) ni enotna, ampak dvojna: lex loci stipulationis (celebrationis) in lex loci solutionis. Dosledno je treba na tako mednarodno pogodba uporabljati legem loci actus dvakrat in sicer na sklenitveni akt legem loci stipulationis, na spolnitveni legem loci solutionis. Ne le sklenitev, tudi spolnitev je pogodba v pravnem smislu, saj potrebuje tudi ona pravne in poslovne (spolnit-vene in sprejemne) sposobnosti strank, dalje spolnitvenega sporazuma, možnosti in dopustnosti spolnitve (a rimsko-pravna acceptilatio je potrebovala celo obliko). Nelogično in zgrešeno bi bilo, uporabljati legem loci solutionis na sklenitveni akt ali obratno legem loci stipulationis na spolnitveni. Ker je sporov radi spolnitve pogodbe neprimerno več, nego radi njene sklenitve, zato prihaja numerično lex loci solutionis češče do uporabe. Zato sta tudi žela Savignv-jev nauk o indiciranosti legis loci solutionis za mednarodno pogodbeno pravo in sledeča mu nemška judikatura relativno največ uspehov. Vendar bi bila izključna uporaba legis loci solutionis enako napačna, kakor izključna uporaba legis loci stipulationis. — Prva potrebna korektura dosedanjega tolmačenja legis loci actus bi torej bila, da se ne sme uporabljati (kadar kraja sklenitve in spolnitve mednarodne pogodbe ne
— 48 —
ležita v enakem pravnem področju) unitaristično, ampak dualistično.
2. Kadar ležita ob sklepanju mednarodne pogodbe kraja oferte in akcepta v raznih, po vsebini različnih pravnih področjih, tudi sklenitveni akt pravno ni enoten. Nobenega pomisleka nimam, se pridružiti v takih neredkih primerih modernemu nauku, da se presojaj oferta po pravnem redu kraja, odkoder je bila oddana, akcept po pravnem redu kraja, kjer je bila oferta sprejeta. Mednarodna pogodba postane v takih primerih perfektna šele, če vodita obe sestavini sklenitvenega akta, oferta in akcept, vsaka presojana po lastni lex loci actus, do sporazuma. Takega sporazuma na pr. ni, ako oferent v času, ko sprejme akcept, lege loci oferte ni več vezan na oferto, dasi je oblat akceptiral pravočasno lege loci akcepta. Takega sporazuma dalje ni, ako imata lex loci oferte in lex loci akcepta različne določbe o času, kraju in načinu spolnitve in se pogodbenika nista avtonomno dogovorila za čas, kraj in način spolnitve. — Ob priporočanem izoliranem presojanju obeh sestavin sklenitvenega akta postaneta odveč gori citirani si nasprotujoči določbi poljskega zak. ozir. čsl. nač., da je šteti pogodbo inter absentes za sklenjeno na tistem kraju, kjer prejme oferent akcept oferte (poljsko stališče), oziroma da jo je smatrati za sklenjeno na kraju akceptantovega domicila (čsl. stališče). Ena in druga teh rešitev tudi radi tega nista srečni in ne ustrezata življenskim potrebam, ker izhaja sklenitev mednarodne pogodbe cesto iz dolgotrajnega pogajanja (množice ofert in akceptov), in zavisi dostikrat od naključja, kje se pogajanja zaključijo. — Po tej drugi korekturi dosedanjega tolmačenja legis loci actus včasih ne bo zadostovalo niti njeno dualistično uporabljanje, ampak bo treba trialističnega. Vendar bo to redko, ker se mednarodne pogodbe spolnjujejo skoro vedno, če ne na področju, s katerega je izšla oferta, na onem, v katerem je bila oferta akceptirana.
3. Lege loci stipulationis bo presojati zlasti: a) sklenitveni sporazum, b) možnost in dopustnost mednarodne pogodbe (a po m. m. zadostuje, da sta podani lege loci solutionis), c) vsebina iz pogodbe nastajajočih terjatev in obveznosti, kolikor ni avtonomno dogovorjena, zlasti čas, kraj in način spolnitve, solidarna ali deljena zavezanost so-pogodbenikov. Za sklenitveno sposobnost in za ev. potrebno obliko mednarodne pogodbe veljajo posebne, že znane, kolizijske norme. Opozoriti pa je še, da določa lex loci stipulationis, ko določuje zakonski kraj spolnitve, implicite legem
— 49 —
loci solutionis; če pa je kraj spolnitve dogovorjen, se ravna tudi lex loci solutionis po tem dogovoru. Omejitve poedine pogodbene izjave, oferte ali akcepta, na pr. pristavljeni pogoji in roki, spadajo tudi še v področje legis loci stipulationis. Če ta lex ni enotna, ampak sestoji iz lex loci oferte in lex loci akcepta, se presojajo omejitve pogodbene izjave lege loci dotične izjave. Pravtako pomanjkljivosti poedine izjavljene pogodbene volje (zmota, prevara, sila, ustrahovanje).
4. Slično, a praktičnejše področje ima lex loci solutionis. Velja zlasti za spolnitveni sporazum in za možnost in dopustnost spolnitve (nedopustnost spolnitve razveljavlja tudi sklenitev pogodbe). Spolnitvena sposobnost pogodbenikov (spolnitvena v ožjem pomenu in sprejemna) se ravnata po domovinskem pravnem redu ob času spolnitve (lahko Je bila podana ob času sklenitve pogodbe, a je deficirala do spolnitve). Lege loci solutionis se presojajo dalje: omejitve spolnitvene volje (razni pridržki) in njene pomanjkljivosti (zmota, prevara, sila, ustrahovanje). Kdaj, kje in kako se-mora spolniti, ne izhaja iz lex loci solutionis, ampak iz lex loci stipulationis, pravtako, ali imajo pogodbeniki spolniti solidarno ali deljeno: spolnitev je le tehniška ostvaritev onega, kar je odredila sklenitev po dogovoru strank ali brez dogovora lege loci stipulationis. Pač pa se ravnajo lege loci solutionis lokalnopravne plačilne modalitete, zlasti specialnih pravnih redov (prezentacijski roki, vpoštevanje in število respektnih dni, pojem poslovnega časa in poslovnega lokala na kraju spolnitve, valuta, če ni bila dogovorjena). Končno se ravnajo lege loci solutionis zakoniti plačilni surogati na. pr. založitev na sodišču.
5. Spolnitev oneroznih mednarodnih pogodb je v spol-nitvi dveh obveznosti (vsakega pogodbenika), katerima ustrezata adekvatni terjatvi pogodbenikov. Logično sledi iz tega (v zvezi z izvajanji pod 2), da se ravna vsebina terjatve vsakega pogodbenika po pravnem redu kraja sopogodbeni-kove izjave, tako da postaneta pogodbenika zavezana po pravnem redu kraja lastne izjave, upravičena po pravnem redu kraja sopogodbenikove. Kadar sta vsebini terjatev po enem in obveznosti po drugem pravnem redu kongruentni, je sklenitev pogodbe v redu in njena spolnitev možna. Ob inkongruenci pa postane spolnitev nemožna, in je bila radi te nemožnosti že sklenitev neveljavna, kajti oblat ne more postati upravičen k nečemu, k čemur se oferent ni zavezal. Zgleda: a) Pogodbenika se nista dogovorila, kdo bo spolnil prvi. Ako more oblat lege loci accepta vztrajati na pred-
— 50 —
hodni spolnitvi oferenta, a oferentu lege loci oferte ni treba spolniti prvemu, potem take pogodbe ni mogoče imeti za veljavno sklenjene, b) Ako mora po obojnih pravnih redih, oferte in akcepta, spolniti (blagovni) oferent prvi, a pozna njegov pravni red določbo, da sme ob dvomljivi plačilni zmožnosti kupca blago zadržati do osiguranja plačila, katere določbe kupčev pravni red ne pozna, postane tudi taka pogodba nespolnjiva in radi nespolnjivosti neveljavna. Slikane nevšečnosti gotovo ne pospešujejo sklepanja mednarodnih pogodb, a niso noben argument zoper pravilnost pripo-ročanega tolmačenja legis loci actus, opozarjajo le na potrebo, naj se pogodijo stranke ob sklepanju mednarodnih pogodb čim podrobnejše, da eliminirajo nevarnosti iz nasprotovanja pravnih redov.
6. Relativno največ sporov je iz kršitve mednarodnih pogodb. Ne le radi tega, ker dajejo tudi kršitve narodnih pogodb največ povoda k sporom, ampak in zlasti, ker se pravni redi baš v pogledu predpostavk kršitev in v pogledu sankcij na kršitve močno razlikujejo. Po vsem tem bi pričakovali, da je tudi kolizijska norma za kršitve mednarodnih pogodb komplicirana, a k sreči je enostavna, čim se pravna narava pogodbene kršitve pravilno ume. Po mojem umevanju so vsi zahtevki, ki nastanejo zvestemu pogodbeniku iz kršitve pogodbe po sopogodbeniku, ne poslovni zahtevki (kakor trdi večina internacijonalistov), tako da bi se morala uporabljati zagonetna lex causae mednarodnega pogodbenega prava, ampak odškodninski v onem širokem smislu, ki ne terja, da bi izvirali iz krivde. Zlasti so odškodninskega značaja vsi jamčevalni zahtevki, ki sem jih že zgoraj uvrstil med quasikontraktualne (reparacijske). Po ugotovitvi odškodninskega značaja zahtevkov zvestega pogodbenika zoper nezvestega so podvrženi vsi ti zahtevki legi loci laesionis commissae, ki je identičen s pravnim redom, kjer bi bila morala biti pogodba spolnjena, torej z Iex loci solutionis, in nam za te primere ni treba iskati neodkrite lex causae. Legem loci solutionis je zlasti uporabljati: na vprašanje plačila zamudnih obresti in njih višino (ob zamudi denarnega dolžnika), na pravico izbire (ius variandi) med poedinimi jamčevalnimi zahtevki (redhibicijo, actio quanti minoris), na previdnosti (naznanitev hibe), ki so naložene zvestemu delu, ako želi uveljavljati jamčevanje, na obseg odškodnine ob krivdni kršitvi (damnum emergens in lucrum cessans ali le damnum emergens). Moderna sankcija na kršitev pogodbe (odstopna pravica) je akt samozaščite, ki se ravna po naših izvajanjih po B/IV. tudi lege
— 51 —
'.loci kršitve (solutionis). Vidimo, da je ta za prakso najbolj potrebna kolizijska norma ob pravilnem umevanju pravne narave iz kršitve nastajajočih zahtevkov (ne kot poslovnih, temveč odškodninskih) čisto preprosta in neodvisna od lex causae mednarodnega pogodbenega prava. —
Primerjajmo še rezultate uporabe tukaj zastopane in tolmačene legis loci actus z rezultati kolizijskih norm, uzakonjenih od poljskega zak. in čsl. nač.:
1. Generalna kolizijska norma obeh elaboratov, ki veleva uporabo pravnega reda skupnega domicila pogodbenikov, vodi do približno enakih rezultatov, ker je pravni red domicilii communis skoro vedno identičen z lex loci stipulationis, zlasti pri trgovcih in obrtnikih, ko velja za domicil pogodbenikov njih obratovališče. Za neustrezno smatram le uporabo legis domicilii communis na akt spolnitve (razen v primerih, ko je spolniti pogodbo v istem pravnem področju, kjer je bila sklenjena). Kadar pogodbenika nimata domicilov v istem pravnem področju, presojajo Poljaki onerozne mednarodne pogodbe inter praesentes lege loci stipulationis, inter absentes lege loci oferte. Tudi čsl. nač. uporablja na pogodbe inter praesentes legem loci stipulationis, a Tid pogodbe inter absentes legem loci akcepta. Vidimo, da se uporablja po obeh elaboratih na pogodbe inter praesentes od nas zagovarjana lex loci stipulationis, žal, da ne samo na akt sklenitve, temveč tudi na akt spolnitve, kar ni v redu. Kar se tiče pogodb inter absentes pa zeva med obema ela-boratima nasprotje, ki ga zadovoljivo odpravlja le naše tolmačenje legis loci actus. — Na lex loci solutionis, kateri smo odkazali prevažno področje pod 4., in ki se je drži zlasti nemška judikatura, se spomni od obeh elaboratov le poljski zakon v nastopni (pravilni) določbi art. 10:
We wszystkich powyžszych przypadkach (art. 7 — 9) stronv zwiqzane sq szczegolnemi zakazami ustawowemi, uniewažniajqcemi sprzeczne z niemi czynnošci prawne, a wydanemi w panstwach, ktorvch dlužnik ma miejsce zamieszkania i ma wypelnič zobowi^zanie.
2. Pomembnejša je razlika med rezultati, doseženimi z uporabo legis loci actus, in med onimi, ki izhajajo iz uporabe specijalnih kolizijskih norm polj. zak. ozir. češkoslovaškega nač. Prvi so neprimerno boljši, kakor pričajo nastopni zgledi:
a) Prodaje v detajlu se presojajo po citiranih elaboratih po pravnem redu prodajalčevega podjetja (glavnega ali podružnice). A že 1.) resolucija kongresa International Law Association iz 1. 1926. in kasnejša resolucija VI. haaške pri-
— 52 —
vatnopravne konference (1928) zahtevata številne izjeme, ko naj obvladuje detajlne prodaje pravni red kupčevega domovališča (zlasti, kadar prodaja agent na potovanju, ali je agent nastanjen na področju kupčevega domovališča). V obeh skupinah izjem prihaja do uporabe naša lex loci actus.
b) V 3.) resoluciji kongresa I. L. A. (1926) se govori o-merodajnem pravnem redu, kadar je bilo ob spolnitvi kupoprodajne ali delovršne pogodbe dobavljeno pomanjkljivo blago ozir. neustrezen izdelek: Za dolžnost preiskave in grajanja hibe, dalje za roke teh previdnosti in za vsebino jamčevalnih zahtevkov naj velja lex loci solutionis (kakor jo terjamo mi pod 6.). Pravilnosti te kolizijske norme so pritrdili tudi na V. privatnopravni konferenci v Haagu leta 1926. in pritrjuje čl. LI nač. rumun. mednar. zas. prava.
c) Na pogodbe o nepremičninah se uporablja po obeh elaboratih brezizjemna lex rei sitae. Uporabi legis rei sitae gre po m. m. pritrditi, kar se tiče spolnitvenega akta, ne tudi sklenitvenega. Pri borznih poslih je obratno indicirana uporaba borzne zakonodaje na sklenitveni akt, dočim je na spolnitveni akt primerneje uporabiti legem loci solutionis (kolikor nima borzna zakonodaja specijalnih določb tudi za spolnitev).
č) Pri tzv. množičnih pogodbah se razlaga kolizijska norma, ki jo uzakonjujeta oba elaborata, iz pravne politike. —
Kolizijske norme za mednarodno pogodbeno pravo s teni) obširnimi izvajanji še vedno niso izčrpane. Specijalne kolizijske norme potrebujemo zlasti še za mednarodne »akcesorne« pogodbe n. pr. za mednarodna poroštva, cesije in intercesije in za nekatere posebne načine spolnitve n. pr. pobotanja.
Dedno pravo.
I. Lex causae za reševanje konfliktov s polja mednarodnega dednega prava je po obeh elaboratih lex nationalis zapustnikova ob njegovi smrti:
art. 28. § 1346.
1) Dla praw spadko\vych Pravni pomery dedicke se wlašciwe jest prawo ojczy- spravuji pravnim fadem sta-ste spadkodawcy z ch\vili tu, jehož je zustavitel pfi-šmierci. slušnikem v dobe sve smrti.
S to kolizijsko normo sta premagala elaborata (po zahtevi današnje doktrine in zgledu haaškega načrta dedno-pravne konvencije iz 1. 1928.) staro lex domicilii in razliko-
— 53 —
vanje med premično in nepremično zapuščino. Legem nationalem zapustnika je treba uporabljati zlasti: na vprašanje, nastopi-li zakonsko, oporočno ali pogodbeno dedno nasledstvo; na krog zakonskih dedičev in porcijo njih dednih deležev; na dopustnost vsebine poslednjevoljnih odredb, zlasti na veljavnost vpostavitve dedičev ozir. na zakonske omejitve te vpostavitve; na vpHv zmote in sile ob napravi poslednjevoljne odredbe; na krog in kvoto porcij nujnih dedičev; na pomen pogojev, rokov in nalogov, pristavljenih poslednjevoljnim odredbam; na dopustnost substitucij, zlasti fideikomisarnih; na dopustnost razdedinenj; na kolači j-ske obveznosti in upravičenosti, na učinek delacije dednih pravic (pripad dediščine s pravico transmije ali le možnost, nastopiti dediščino osebno), dalje na učinek nastopa dediščine; na odgovornost in sploh pravno razmerje dediča napram volilojemnikom in zapustnikovim upnikom, solidarnost ali deljenost te odgovornosti i. dr.
Kadar se mora vpoštevati zavračanje (renvoi), stopi na mesto zapustnikovega domovinskega pravnega reda cesto pravni red njegovega poslednjega domovališča.
IL Poleg lex causae uzakonjujeta oba elaborata po več specijalnih dednopravnih kolizijskih norm. Obžalovati je, da med temi specijalnimi kolizijskimi normami ni več soglasja, bodisi, kar se tiče konfliktov, za katerih reševanje so določene, bodisi, kar se tiče njih vsebine.
L Oba elaborata uzakonjujeta specijalni kolizijski normi:
a) za sposobnost, napravljati in ukinjati poslednjevoljne odredbe, in za veljavnost vsebine teh odredb (art. 29, § 1347),
b) za sposobnost, napravljati in ukinjati dedne pogodbe, in za njih dopustnost (art. 29, § 1348).
2. Samo poljski zakon ima specijalne kolizijske norme:
a) za sposobnost dediča, dediščino pridobiti (art. 28, št. 2),
b) za poseganje legis rei sitae v lex causae (art. 30 št. 1, 2),
c) za mednarodno brezdedično zapuščino (art. 31).
3. Samo čsl. načrt ima kolizijsko normo: za obliko poslednjevoljnih odredb (§ 1349).
Nadaljnji art. 32 — 35 polj. zak. ne spadajo v kolizijsko oravo, ker razmejujejo mednarodno zapuščinsko sodstvo. Zato jih čsl. nač. pravilnejše uvršča v uvodni zakon k o. d. z. (čl. LXIT — LXXI). Še bolje spadajo v uvodni zakon k
- 54 -
nepravdnemu postopanju ali v poseben, uvodoma nasveto-
vani, zakon za mednarodno privatno pravo. Ne smem pa
prezreti, da so se drobtine kolizijskega prava vtihotapile
tudi v te določbe mednarodnega procesnega prava (art. 34,
zadnji stavek,  identičen s  čl. LXX čsl., dalje čl. LXVI,
LXVII).
ad 1 a) in 3).
art. 29. § 1347.
Rozporz^dzenia   ostatniej      Zpusobilost zfiditi a zruši-woli i umowy o prawa spad-   ti posledni pofizeni, jakož i kowe podlegaj^ prawu ojczy-  podminky platnosti posled-stemu spadkodaw^cy z czasu  niho pofizeni po strance vni-sporz^dzenia tych czynnošci.   trni se spravuji pravnim fadem statu, jehož byl zustavitel pfislušnikem v dobe, kdy učinil projev, o ktery j de.
§ 1349.
Forma pfi zfizeni a zrušeni pofizeni pro pfipad smrti se spravuje pravnim fadem statu, jehož je zustavitel pfislušnikem v dobe, kdy zfi-zuje nebo ruši pofizeni. Sta-či vsak, učini-li dosti pravni-mu fadu mista, kde se projev deje.
Dočim ima poljski zakon za poslednjevoljne odredbe samo sumarno določbo, da so podvržene domovinskemu pravnemu redu zapustnika ob napravi, določuje čsl. nač. podrobneje, da so podvržene domovinskemu pravnemu redu: oporočna sposobnost, notranja stran poslednjevoljne odredbe (validite intriseque) in njena oblika; za zadnjo pa zadostuje, da ustreza legi loci actus. Kljub temu je kon-formnost obeh specijalnih kolizijskih norm popolna, ker je oporočna sposobnost hkratu poslovna sposobnost, ki jo presojajo tudi Poljaki (art. 1) lege nationali poslovalca, in Tcer je čsl. alternativna kolizijska norma za obliko mednarodnega posla uzakonjena na drugem mestu (art. 5) tudi v poljskem zakonu. Opozarjati je le še, da je merodajna po obeh elaboratih lex nationalis oporočitelja ob napravi poslednjevoljne odredbe, ne ob njegovi smrti (kakor zadostuje Walkerju in čl. 6 haaškega nač. dednopravne konvencije).
— 55 —
Ad 1 b) Za dedne pogodbe velja po art. 29 polj. zak. enako, kar za poslednjevoljne odredbe (da se presojajo po domovinskem pravnem redu zapustnika ob času naprave pogodbe), a § 1348 nač. čsl. ima nastopno specijalno kolizijsko normo:
Zdali je dedicka smlouva dopuštena a zdali muze byti zrušena a v jakem rozsahu muze byti zfizena nebo zrušena, jest posuzovati podle pravnich fadu statu, jejichž jsou smluvci pfislušniky v dobe zfizeni nebo zrušeni dedicke smlouvy. Zpusobilost dedickou smlouvu zfiditi nebo zrušiti, jakož i podminky pro vnitfni platnost dedicke smlouvv se spravuji pravnim fadem statu, jehož je zustavitel pfislušnikem v dobe zfizeni nebo zrušeni smlouvy.
Razlika med obema določbama je v tem, da se presoja po čsl. nač. dopustnost naprave ozir. ukinitve dedne pogodbe, dalje vprašanje, v kakem obsegu se smejo dedne pogodbe napravljati in ukinjati, kumulativno po domovinskih jravnih redih obeh pogodbenikov, ne samo po zapustni-covem. Čsl. norma se zdi pravilnejša, ker postane vsaka pogodba neveljavna, čim je nedopustna lege nationali enega ali drugega pogodbenika. Vendar ne smemo nedopustnosti zamenjavati z nepoznanostjo; ako domovinski pravni red enega pogodbenika dednih pogodb ne pozna (ne da bi jih reprobiral), radi tega pogodba še ni nedopustna. Kolizijska norma indiciranosti domovinskih pravnih redov obeh pogodbenikov je dalje nedvomno pravilna pri medsebojnih vpostavitvah pogodbenikov. Kadar pa vpostavi dedičem le eden pogodbenikov drugega, je pogodba po mojem mnenju v^eljavna, čim jo dopušča domovinski pravni red vpostavlja-jočega, dasi je ne dopušča domovinski pravni red vpostav-ijenega. Kajti reprobiranje se mora tolmačiti v tem smislu, da ščiti svobodo poslednjevoljnega odrejanja lastnega državljana, ne pa da brani implicite vpostavitev lastnega državljana po tujem državljanu. Analogna kolizijska norma, kakor za dedne pogodbe, se priporoča za korespektivne-oporoke, ker gre tudi pri njih za primer vezanosti oporočitelja na svojo poslednjo voljo.
Ad 2 a). Za sposobnost dediča, dediščino pridobiti, ima polj. zak. nastopno določbo:
art. 28.
2) Spadkobiercy musz^ posiadač zdolnošč nabycia spadku nietylko wedlug ustawy vlašcivvej dla praw spad-kowych, ale takže wedlug swej ustawy ojczystej.
— 5S —
Za dedno sposobnost je treba po tej določbi konkordance dedičevega in zapustnikovega domovinskega pravnega reda. Po čsl. nač., ki ne pozna nobene specijalne kolizijske norme, zadostuje po splošni kolizijski normi (za pravno sposobnost), da je dedna sposobnost podana po dedičevem domovinskem pravnem redu. Zopet torej divergenca in sicer dosti praktična! Po m. m. ni pritrditi ne eni, ne drugi določbi, temveč je treba razlikovati med pojmom dedne nesposobnosti n. pr. menihove (radi splošne pridobitne nesposobnosti) in med pojmom dedne nevrednosti na pr. ne-hvaležnika. V zadnjem primeru ne gre za kako osebno lastnost dediča (kakor v prvem), ampak za nedopustnost, da bi nastalo dedno razmerje med zapustnikom in nevrednim delatom. Zato je le dedno nevrednost presojati po dvojnem pravnem redu, zapustnikovem in delatovem, dočim se ravna dedna sposobnost zgolj po domovinskem pravnem redu delata. V književnosti je istega mnenja Diena.
Ad 2 b). Lex rei sitae spodriva legem nationalem zapustnika po poljskem zakonu v sledečih dveh primerih:
art. 30.
1) Maj^tki, ktoremi spadkodawca nie može razpor-z^dzač na przypadek swej šmierci (ordynacje), podlegaj^ prawu panstwa, w ktorem siQ znajduj^.
2) To samo pravv^o stosowač naležy do ograniczen pub-liczno-prawnych, kt6rym ulega spušcizna lub jej czejšci.
To prohibitivno poseganje se razume praeter legem tudi za čsl. nač., ker gre za primera, ko pridejo do veljave oziri na javni red.
Ad 2c). Mednarodne kaducitete se spominja polj. zak. z nastopno določbo:
art. 31.
Majetek, wedlug ojczystega prawa spadkodawcy bez-dziedziczny, podlega, j ako spušcizna bezdziedziczna, pra-wu panstwa, w ktorego obr^bie znaj duje sie v chwili šmierci spadkodawcy. Za bezdziedziczny uwaža si^ majetek, kt6ry wedlug prawa ojczystego spadkodawcy, w braku innych spadkobierc6w, przypada z ustawy panstvvu lub innym oso-bom prawnym.
Predhodno vprašanje, kdaj je smatrati zapuščino za brezdedično (kadukno), je pravilno rešeno lege nationali zapustnika. Za drugo vprašanje, komu naj pripade brez-dedična zapuščina, je poljskemu zakonu merodajna lex rei sitae. S tem sledi polj. zak. starejšemu (francoskemu) prav-
— 57 —
nemu nazoru, ki je smatral kaducitetno pravico za vrsto okupacijske. Mlajši (nemški) nazor jo smatra za najpodred-nejšo dedno pravico in prisoja brezdedične mednarodne zapuščine (po splošni kolizijski normi) zapustnikovi domovini. Češkoslovaška, ki ne predvideva nobene določbe, se je v pravnopomočnem dogovoru z Jugoslavijo iz 1. 1924. (čl. 24) odločila za mlajši, po m. m. pravilne j ši nazor. Kajti ob okupacijskem umevanju kaducitetne pravice bi imeli vedno toliko skupin ev. ra2mih dedičev, kolikor je držav rei sitae.
Noben elaboratov se ne spominja kolizijske norme za presojanje dednih odrekov v mednarodnem dedovanju. To je obžalovati, ker so dedni odreki in konflikti radi njih dosti praktični: neki pravni redi jih namreč dopuščajo, drugi reprobirajo. Dedni odreki (v nasprotju k odklonitvam ded-ščine) so inter vivos sklenjene pogodbe, s katerimi se pre-sumptivni dedič odreka dediščini bodočega zapustnika. Po m. m. gre presojati njih dopustnost lege causae mednarodnega dednega prava, in je torej dedni odrek veljaven, čim ga dopušča ali vsaj ne reprobira lex nationalis zapustnikova. Nadaljnje, dosti težavno vprašanje bi bilo, ali je treba dopustnosti odreka lege nationali bodočega zapustnika ob času odreka ali ob njegovi smrti, ako je med tem menjal svojo domovino? Poslovna sposobnost pogodbenikov in potreba eventuelne oblike dednega odreka se presojata po že znanih specijalnih kolizijskih normah.
S tem končujem nasvete, ki jih dajem na podlagi poljskega zakona in češkoslovaškega načrta za kolizijsko pravo bodočega c. i. p. i. s. Kakor sem pa omenil v uvodu, s konformiranjem kolizijskega prava samim še ne bo ustreženo potrebam mednarodnega komercija in konubija slovanskih držav, bodisi med seboj ali z drugimi državami. Poleg kon-formnega kolizijskega prava bodo potrebovale še enakih pravil, po katerih se bodo privatnopravne pravice medsebojnih državljanov sodno uveljavljale in po potrebi prisilno ostvarjale. Z drugimi besedami: Potrebno je slovanskim državam še konformiranie pravnih gran — (krajše kakor v sledečem alin.) posestrim kolizijskega prava, ki ureiuieio zlasti:
a) pristop tuicev na sodišča v drugi državi,
b) razmeiitev sodstva med državami, zlasti v staležnih stvareh,
c) ureditev mednarodnih podsodnosti med njimi.
— 58 —
č) ureditev mednarodne izvršbe in mednarodnega priznavanja,
d) ureditev mednarodnega stečajnega in sličnih postopanj, ej ureditev mednarodnih vročb in zaprosil,
f) ureditev dokazovanja z dokazili druge države, končno
g) ureditev mednarodnih začasnih odredb in nekih drugih pravnopomočnih agend.
Za vsako teh pravnih grannposestrim je v slovanskih državah že razvitih in se dalje razvija toliko norm, da je nemožno, da bi vzel njih primerjanje in izenačenje v pretres že prvi kongres. Priporoča se zato, da pridejo posamič na dnevni red bodočih kongresov.
Na podlagi izvedenega predlagam sledeči dve resoluciji:
I. Prvi kongres pravnikov slovanskih držav uvideva in izreka nujno potrebo, da se konformira mednarodno privatno pravo slovanskih držav (kolizijske norme in določbe privatnega prava tujcev). Konformiranje se naj izvrši z izdajo avtonomnih, po vsebini enakih zakonov, oprtih na poljski zakon z dne 2. avgusta 1926 št. 581, na določbe §§ 1318 — 1363 nač. čsl. o. d. z-a (iz leta 1931) in na referate, podane na prvem kongresu. Izdelava osnutka se naj poveri IX)sebni, od plena kongresa voljeni komisiji, v kateri bodo po en zastopnik poljske, češkoslovaške, jugoslovenske in bulgarske države. Ti naj predlože izdelani osnutek zakona prihodnjemu kongresu pravnikov slovanskih držav v posvetovanje in sklepanje, (sloven.)
II. Predmeti tzv. mednarodnega procesnega prava (pristop tujcev na sodišča v drugi državi, mednarodna razmejitev sodstva, mednarodne podsodnosti, mednarodna izvršba in priznavanje, mednarodni stečaj in sHčna postopanja, mednarodne vročbe in zaprosila, mednarodno dokazovanje, mednarodne začasne odredbe in druge pravnomočne agende) se naj odstavijo z dnevnega reda prvega kongresa in naj pridejo posamič na dnevne rede bodočih kongresov pravnikov slovanskih držav, (sloven.)
I. Pierwszy kongres prawnik6w pafistw slowianskich uznaje i wyraža nieodzownq potrzeb^ ujednostajnienia miedzynarodowego prawa prywatnego panstw slo\vianskich (tak norm kolizyjnych, iak i przepisov prawa prywatnego obcych). Ujednostajnienie powinno nast^pič przez wydanie zgodnych w svvej trešči ustaw autonomicznych, a to na pod-stawach: polskiej ustawy z dn. 2 sierpnia 1926 r. poz. 581, §§ 1318 — 1363 projektu czechoslowackiego kodeksa cywil-nego, tudziež referat6w \v tvch przedmiotach ¦wygotowa-
— 59 —
nych. Opracowame projektu ustawy b^dzie powierzone odr^bnej, przez Zebranie ogolne kongresu wybranej Ko-misji, ktora ma siQ sktadač z zastQpc6w panstw: polskiego, czechostowackiego, jugoslowianskiego i bulgarskiego — po jednym zast§pcy z každego panstwa. ZastQpcy przedstawi^ wygotowany projekt przyszlemu Kongresowi prawnik6v paristw slowianskich celem przeprowadzenia obrad i pow-ziecia uchwal. (polj.)
II. Przedmioty t. zw. miQdzynarodowego prawa proce-sowego (dopuszczanie obcych przed sqdy innych panstw, miQdzynarodowe rozgraniczanie jurysdykciji, miQdzynaro-dowa wlašciwoš6 S4d6w, mi^dzynarodowa egzekucja i uzna-wanie zagranicznych wyrok6w, miQdzynarodowa upadlošč i podobne šrodki post^powania, miQdzynarodowe dorecze-nia i rekwizycja, przeprowadzanie dowod6w na terenie miQdzynarodowym, miQdzynarodowe zarz^dzenia tymczaso-we i inne agendy pomocy prawnej) maj^ byč usuni^te z porz^dku dziennego pierwszego Kongresu i pojedynczo wstawiane na porz^dki dzienne przyszlych prawniczych kongres6w panstw slowianskich. (polj.)
I. PTvy sjezd pravniku statu slovanskych uznava a pro-jevuje nutnou potfebu jednotne upravy mezinarodniho prava soukromeho (kolisnih norem a ustanoveni prava cizinec-keho soukromeho) statu slovanskych. Jednotna uprava necht' se provede vydanim autonomnich, obsahove shod-nvch zakonu, vvpracovanych na zaklade polskeho zakona ze dne 2. srpna 1926 č. 581, ustanoveni §§ 1318 — 1363 osno-vy čsl. zakonika občanskeho (z roku 1931) a referatu po-danych na prvem sjezdu. Vypracovanim osnovy zakona necht' je povefena zvlaštni, plenem sjezda volena komise, ve ktere bude po jednom zastupci statu polskeho, československeho, jihoslovenskeho a bulharskeho. Tito necht' predloži vypracovany navrh zakona pfištimu sjezdu prav-nikii statu slovanskvch k urade a usneseni. (češk.)
II. Pfedmety t. zv. mezinarodniho prava procesniho (pfistup cizincu k soudum jinych statu, mezinarodni roz-hraničeni soudnictvi, mezinarodni kompetence soudni, mezinarodni eksekuce a uznavani vyroku cizozemskych, mezinarodni konkurs a podobna fizeni, mezinarodni doručovani a rekvisice, mezinarodni dokazovani, mezinarodni proza-timni opatfeni a jine agendy pravni pomoči) necht' jsou vzaty s pofadu prveho sjezdu a položenv jednotlive o sobe na pofad pfištich sjezdu pravniku slovanskvch statu. (češk.)
— 60 —