Domača vzgoja. Piše Jakob Dimnik. (Dalje.) C. DušeTna Tzgoja. 1. Dojenec. Pri rojstvu otrokovem duh še dremlje v otroku, in izobrazi se le polagoma; da, še celo trditi je ruožno, da je novorojeno dete popolnoma nesvestno. Res je, da kriči in vpije, kadar kaj potrebuje, a to vse brez prave zavesti. Novorojenec se tudi ozira pogosto oktog sebe, a vender ne ve ničesar, kaj gleda. Še le po dolgem času hrepeni po luči, ki jo je uže videl in jo želi prijeti tudi z roko. Prve dni otrok grenčico ravno tako rad zaužije, kakor sladko mleko in še le čez več dni zapazi, da je mleko bolje, kakor grenčica. Da otrok prve dni ničesar ne čuti in ne ve, naj bo v tolažbo onim starišem, ki so tako nesrečni, da njim otrok smrtno zboli in ga morajo gledati v največjih mukah in bolečinah umreti, kajti vse te irnike in bolečine so le navidezne, v resnici pa otrok silno malo ali prav nič ne trpi, ker življenje njegovo podobno je le bolj spanju in sanjam, kakor pa praverau življeuju. če je otrok zdrav. ne kriči, razven če je lačen, ali če drugo ptrebo čuti, marveč mirno leži ter se ozira na okrog. Mater silno veseli, če se otrok piav modro krog sebe ozira; iz same Ijubezni in veselja vzame ga iz posteljice na ročaj, ga ujčka na rokah ter nosi po sobi gori in doli. To je prvi korak napačnevzgoje. Ko bi se to samo jedenkrat na dan zgodilo, bi še ne škodovalo, a ponavlja se ta napaka skoraj vsako uro. Zdaj pride stara mati, zdaj teta, zdaj prijateljica i. t. d., in vsaka ujčka in popeva leppga angcljčka. če mora pa ta angeljček potem sam ležati, ker radi slabega vremena ali tudi iz kacega druzega uzroka ni ne stare matere, ne tete, ne prijateljice, čuti takoj, da mu nekaj manjka; mati je uže trodna in druzega pa ni nikogar, da bi ga ujčkal. Na ves glas kričf in vpije toliko časa, da ga mora už6 utiujena mati naposled vzeti na ročaj. Prav enako je tudi z zibanjeni. — Če tak otrok joče, koji ni navajen na zibanje, je to znamenje, da je lačen, ali žejin, umazan ali pa slabo leži. Treba mu je dati jesti ali piti, postelj se mu popravi, in zopet nadalje molči brez zibanja in popevnnja. če dojenček mirno v svoji posteljici leži, je to ziiaroenje, da mu ničesar ne nianjka ter da je zadovoljen s svojim stanjem. Takega otroka je treba toliko časa pustiti, dokler le hoče molčati. Veselje, koje si mati napravi tu pa tam s tem, da otroka na rokah nosi, niora mnogokrat prav drago plačati, ker mora po noči ure in ure razvajenega otroka uositi po rokah, predno zaspi. Tudi pestunjam ni treba dovoljevati, da bi otroke po lokah nosile, ker otrok kmalu zapazi, da z jokom vse doseže. Dokazano je tudi nasprotno, da pravilno vzrejeni otroci jočejo, če jih hoče kdo ujčkati in nositi po rokah, zato ker temu niso vajeni. Ogibati se je torej treba vsega, česar se otrok ne sme naučiti, in nasprotno pa moramo večkrat ponavljati tisto, kar želimo, da bi se otrok naučil in navadil. Tu sem spada vsakdanje kopanje ob gotovi uri. Če je otrok navajen na redno kopanje, dobl mati mnogo časa za počitek, ker zdrav otrok po redni kopi uenavadno dobro spi. Ko se dojenček zbudf, treba mu je dati hrane in vscga druzega, kar potrebuje za razvoj svojega telesa; tudi je prav, da ga pustimo nekoliko časa zbujenega, obrniti ga pa moramo tako, da h hko po sobi gleda. Če je otrok navajen, da je opoludne zbujen, navadno popoludne bolj tvdno spi in na ta način pridobi mati zopet par ur za počitek. če je mati primorana j.o noči dojenčka vzdigniti iz postelje, da ga podoji, osnaži i. t. d., naj stori to kolikor hitro mogoče dobro, in potem naj ga položl zopet mirno v posteljico. Na tako strog red navajen otrok se tudi po dnevi v posteljici dobro počuti. Svojo zadovoljnost pokaže s smehljanjem, vriskanjem, brcanjem i. t. d. 2. Otrok v drugem in tretjem letu. Mnogi stariši imajo navado, da otroke te starosti pestunjam ali kaki stari ženici po več ur na dan pripuščajo v varstvo, večinoraa zato, da jih poletni čas vodijo na sveži zrak na sprehod. Če pridemo na take javne prostore, kjer se pestunje z otroci zbirajo, lehko večkrat zapazimo, kako malo je pestunjam mar za otroke; brigajo se le bolj same za-se ter imajo čostokrat prav nenravne, da ne rečem pregrešne pogovore. Srečni so otroci, kojim je moguče ves dan preživeti pod varstvom skrbne matere in blagor materi, ki v družbi svojih otrok opravlja vsakdanji posel svoj. Opazujmo malega dečka v otroškem vozičku na javnem sprehajališči. Vroči solnčni žarki sijejo mu naravnost v obraz. Pestunja se še ne zmeni zanj. Otrok se skoraj j>eče od velike vročine. Tudi uže nekoliko hodi, pa ko bi ga pestunja iz vozička vzela, morala bi seveda vedno nanj paziti, da bi ji kam ne zginil; morala bi ga za roko voditi, snažiti, ker se umaže, ga zopet vzdigovati, ker pade i. t. d.; v vozičku je bolje spravljen in brezvestna pestunja se bolj brez skrbi zabava in čenča s prijateljicami ali pogosto tudi s prijatelji?! Poleg vročine pridruži se dečku v vozičku še dolgčas. Sam na-se postane nevoljen ter prične na vse grlo jokati; sedaj se ga še le spominja zanikrna pestunja. In kaj si je nedolžni otrok na boljem? Pestunja ga vrhu tega še prav grdo ozmerja in še celd natepe, misleča, saj je otrok ne more materi zatožiti, ker še ne more govoriti. Večji otroci navadijo se od pestunj pri takih sprehodih mnogo grdih besedi in pregovorov, kakoršnih doma gotovo nikdar ne čujejo, ker stariši vzgojujejo jih popolnoma nravno. Zopet druge pčstunje, ki pa niso prav nič boljše od prvih, skušajo otroke s strahovi pomiriti, samo da so tihi ter da se same lahko zabavajo. Te pestunje niso nič manj ne- 7* varne, kakor prve, da še celo nevarnejše. Jezo in udarce otrok še prenese in pozabi; če jc bil pa prestrašen, tega pa nikdar ne pozabi; strahovi mučijo ga noč in dan. Prav nič boljše niso zopet tretje vrste pestunje, ki varovanca puste, da se igra z drugimi otroci, kakor in kolikor časa se idu le ljubi. V takih prilikah navadijo se otroci preradi nenravnih in pregrešnih besedi in navad. Da potem pestunje otroke prav po nedolžnem zmerjajo iu tepo, o tem nas uči izkušnja. Nikče pa krivične graje in nezaslužene kazni bolj grenko ne občuti, kakor nedolžen otrok, ki krivice niti ne pozna. če se tako krivično ravnanje z otroci večkrat ponavlja, vzbudi se v njihovem srci jeza in sovraštvo najprej do pestunje in pozneje pa tudi do vseh drugih osob v družini — tudi do starišev — in sploh do vseh družinskih razmer. Ni 6uda torej, da se sliši toliko tožeb, da nekateri otroci nikogar več doma ne ubogajo, in če hočejo stariši pri njih kaj doseči, morajo tuje Ijudi na pomoč klicati. Taka slaba vzgoja izvira iz krivičnega ravnanja z otroci v nežni mladosti. Zato naj vsaka mati skrbi, da si vzgoji pčstunjo prav po svoji volji. Najboljše so 141etne deklice, ki so ravnokar izostaie iz šole; predno jo pa mati vzame v službo, povpraša naj poprej gospoda učitelja, koji jo je zadnje leto poučeval, o njenem vedenji, o njeni nravnosti. Boljše so bolj tihe, mirne in pohlevne deklice, kakor pa prežive in žlobudrave. Ponižna deklica prinese s sabo dobro voljo in veselje. Od nove pestunje se pa ne sme zahtevati, da bi koj prvi dnn vsein željam vstrezala. Pestunja mora biti uže nekaj dni v hiši, da se privadi na hišne navade; tudi mora dlje časa gledati in poslušati, kako je treba z otrokom ravnati; videti mora, kako se z otroci govorf, igra in smehlja; mlada pčstunja mora priti tudi do prepričanja, da so otroci naši najdražji zakladi na tem svetu. Seveda, stariši se morajo tudi zelo truditi, da otroke svoje pravilno vzrejajo, ker navadno mlada pestunja z otroci ravno tako ravna, kakor stariši. Da je pestunja dobra, se najlaglje spozna, če jo imajo otroci tako radi, kakor stariše; če kaj napačnega stori, je stariši ne smejo v pričo otrok ozmerjati, ampak ji na skrivnem z lepo besedo dopovedati, kar žele. Tudi ne smejo biti pestunje zadnji posli v hiši, ampak prvi, ker so prav za prav tovarišice naših otrok. Prve dni smemo pestunji otroke samo v hiši zaupati in šele pozneje tudi zunaj hiše, pa le za kratek čas. Na sprehod naj vodi otroke v take kraje, kjer ni preveč ljudstva in jih tudi lehko nadzorujemo. čim prijaznejši so stariši in pestunje z otroci, tim preje prično govoriti. Veselje, koje napravi prva otrokova beseda v srcih starišev, je plačilo za trud, kojega smo imeli ž njim; otroška soba postane kraj razvedrovanja in veselja; mali ljubček prežene starišem s svojim nerazločnim govorjeojein marsikako nevoljo in žalost. Varovati se je pa treba da otroke posli ali kak drug član v družini v govorjenji ne oponaša, ampak gledati je treba na to, da vsakdo slovnično pravilno ž Djim govori, ker otrok se mora učiti čisto in pravilno govoriti; vsako stvar moramo mu prav imenovati. Otroci pri dveh ali treh letih tudi ne potrebujejo dosti igrač, ker je ves svet njihova igrača; Ijudje, živali, vozovi na cesti i. t. d. vse jim je v zabavo; vse stvari, vsa opravila naša, sploh vse, kar vidijo in slišijo, vse jim je v zabavo, vse jim dela kratek čas. N. pr. dajmo otroku žličko v roko in pustimo ga pri miru nekaj časa. Koliko veselje! Iz jedne roke jemlje jo v drugo, suče jo na vse strani in naposled jo tudi v usta utakne. Zakaj pa otrok vsako igračo na vse strani obrača? Edino zato, ker jo hoče od vseh stranf dobro poznati. Žena ubogega dninarja, katera ne more imeti pestunje, da svojemu otroku kako jabelko ali kak krompir v roko. Otrok igra se s tem celo uro in mati lehko med tem poleg njega svoje delo opravlja. Najbolj se moramo pa varovati, da otroku ne postane dolgčas; njegovi čuti morajo biti vedno delujoči, ker s tem se izobražuje duh in razum. Ko prične otrok uže hoditi ter si prisvoji na ta način uže nekako samostalnost, potrebuje zopet druzega opravka. Na tisoče novih predmetov vrti se zopet v njegovi glavi, vse kar vidi, ga zanima, radi tega tolik nemir in živahnost. Jako nespametno, da, še celo krivično je, če se od otroka, ki nima nikakih igrač, zahteva, da bi mirno na odločenem raestu sedel; tako zahtevanje otroka globoko žali. Kdor hoče imeti žive in vrhu tega tudi uljudne otroke, mora neprenehoma na primeren, pravilen način ž njimi ravnati. Najbolj naravno opravilo so v prvih letih za otroka edino le igrače. Stariši, ki svojim otrokom nikdar igrač ne privoščijo, ravnajo ravno tako ž njimi, kakor vrtnik, ki ne pusti, da bi jutranje solnce sijalo na ralade cvetice. Igrače dobijo se vender prav po ceni; saj ne vpraša otrok nikdar po vrednosti; majhna žaga ali pa prav priprosto izdelan voziček ali konjiček dela mu ravno toliko veselja, kakor prav velik, zelo okinčan in drag voz ali konj. Otroku je igrača živo bitje, koje zbudi v njem celo množico novih raisli; ravno zato otrok tudi vsako igračo raztolče, razdrobi ali raztrga, da vidi, kaj je v njej i. t. d. (Dalje prih.)