KULTURNO POLITIČNO GLASILO Poštni urad: 9020 Celovec — Verlagspostamt: 9020 Klagenfurt Izhaja v Celovcu — Erscheinungsort Klagenfurt g>e LETNIK XXI / ŠTEVILKA 46 CELOVEC, DNE 13. NOVEMBRA 1969 CENA 2.50 ŠILINGA Veličastna manifestacija 20-letnice obstoja NSKS Priznanje enakopravnosti našega jezika je danes najpoglavitnejša zahteva Svojevrstna je bila slavnostna akademija, ki jo je v nedeljo, 9. novembra 1969, z začetkom ob 14.30, priredil Narodni svet koroških Slovencev v veliki dvorani doma glasbe v Celovcu: počastitev 20-Ietnega jubileja združenega s pestrim kulturnim sporedom. V prvem delu so se vrstili kulturno-politični govori, po odmoru so pa nastopili: mešani zbor KDZ, folklorna skupina iz Sel, akademski pevski zbor iz Gradca, recitatorji in pevski zbor Katoliškega pevskega zbora iz Globasnice. Bil je to popoldan, kakršnega že dolgo nismo doživeli, slovenski praznik, praznik naj lepšega, kar nosimo v sebi, najdražjega, kar premore slovensko srce, slovenska duša. Praznik naše zvestobe narodu, domovini; praznik idealizma, požrtvovalnosti, nesebičnosti in žrtev brez števila. Narodni svet koroških Slovencev včeraj - danes - jutri Dr. Reginald Vospernik Govor na slavnostni akademiji ob 20. obletnici ustanovitve Narodnega sveta koroških Slovencev. Cenjeni gostje, dragi rojaki! čemu smo se danes zbrali koroški Slovenci iz Ziljske doline, Roža in Podjune tu v Celovcu, kmetje, duhovniki, delavci, akademiki, dijaki, obrtniki? Slavljenec-jubi-lant, ki stopa letos v 21. leto svojega ob-stoja, je Narodni svet koroških Slovencev. Zares kratka, prekratka doba za proslavljanje — bodo rekli eni —, saj je komaj do-^sel v čilega mladeniča. Zares dolga doba narodnega hotenja in ustvarjanja, bodo rekli drugi, kajti Slovenci smo narod kratko-živih organizacij, publikacij in snovanj. Rojstna ura Narodnega sveta Vendar: danes smo se zbrali, da se spomnimo važnega dogodka — ustanovitve Narodnega sveta koroških Slovencev dne 28. junija 1949. Tistega dne se je zbralo kakih m°ž — globoko zaskrbljenih nad koro-vko-slovenskim razvojem v povojnih letih. V noč, ki se je spustila nad koroške Slovence v letih Hitlerjeve strahovlade, je bila s]e temnejša. »Naš tednik« z dne 5. oktobra 1949 je zabeležil: »V letih strahote 1939—1945, ko je pa-tlnl po nas železni bič najstrašnejše vojske v človeški zgodovini in je pobesnela nacistična zver s perfidno krutostjo grabila ur trgala države, narode, posameznike, tedaj je naraščala temna velereka trplje-uja do prej neslutene širine in globine Po vsem svetu, v Evropi pa se je sprostila v katastrofalno poplavo sreče, dostojanstva pravice, življenja. Duh 'se zgrozi, ko gleda milijone vojakov na vseh frontah, uted njimi naše može in fante, nepopisane napore in štrapace, krvave rane, pohabljence, grobove v tujini, jetnike, ki še dolga leta po vojni čakajo povratka domov, duševne razvaline v tolikih srcih, družinah, narodih ...« Naš slovenski človek pa, ki se je duševno l^jeu in telesno strt vrnil iz Hitlerjevih aborišč, si je zaželel miru, zaželel si je na- Prazmično ozračje je vladalo v dvorani in pri občinstvu, ko so prvi prišli na oder mladi pevci in pevke »Koroške 'dijaške zveze« ter otvorili prireditev' s skladbico Stanka Premrla, na besedilo Antona Debeljaka »Koroško budnico«. Pesem je bila prvotno narejena samo za mladino, jo je pa pozneje dr. Ožiga n priredil za mešani zbor. Je to »udarna pesem« in prav primerna za naše razmere. Zanimivo bi bilo tu še dodati, da jo pojejo na sestankih KDZ, pa tudi pri gimnazijskih prireditvah in jo imajo že kar za svojo himno. Nato je dr. Janko Zerzer, tajnik NSKS, v pozdravnem govoru dejal: »Danes smo se zbrali, da slovesno obhajamo dvajsetletnico obstoja Narodnega sveta koroških Slovencev. Dvajset let naporov in žrtev za blaginjo in obstoj našega naroda je za nami, tega se hočemo spomniti; obrniti pa hočemo svoj pogled tudi v bodočnost, zastaviti brazdo, ki nas bi vodila v skupnem naporu k skupnemu cilju: ohraniti in okrepiti slovenski živelj na Koroškem, mu omogočiti v dobrem sosedstvu z večinskim narodom neoviran razvoj, doseči priznanje kot enakopravni prebivalci skupne domovine, ki jo rodne svobode. Med vami, dragi rojaki, so izseljenci, in tudi jaz sem okusil — tedaj sicer še otrok — bridki kruh tujega in sivega podnebja. A tega miru ni bilo. Brezobzirna povojna politika v smislu orto-doksno-marksističnega svetovnega nazira-nja, ki je prišla prisiljeno od zunaj v slovensko kmečko in delavsko sobo, je bila nenaravna korenika, ki zaradi tega med koroškimi Slovenci ni mogla pognati zelenja. Žalostnih zgodovinskih dejstev ne moremo spraviti s sveta s tem, da jih zamolčimo. Treba je povedati, da mnogim povojnim političnim akterjem ni šlo v prvi vrsti za ohranitev slovenske narodne bitnosti na Koroškem, ampak za zmago komunistične družbene miselnosti. vsi ljubimo in kateri smo vsi zvesti. Naša pesem pa nas bo spremljala — kot izraz tisočletne kulture — skozi ta popoldan. K proslavi tega jubileja vas vse, ki ste prišli iz Roža, Podjune in Zilje, v imenu NSKS prav prisrčno pozdravljam.« Unser besonderer GruB gilt unseren Ehrengasten, 11 (Trn Landesamtsdirektor Dr. H a u e r a ls personlichem Vertreter des leider verhinderten Herrn Landes-hauptmannes. Ich begruBe Herm Landtagsprasidenten Dr. Mayerhofer und Herm Bundes-rat Dr. G o e B. Pozdravljamo v naši sredi prečastitega gospoda prelata Aleša Zechnerja. Poseben pozdrav gre ustanovitelju NSKS in njegovemu prvemu predsedniku, ustanovitelju in dolgoletnemu ravnatelju slovenske gimnazije, dvornemu svetniku prof. dr. Jošku T ischler ju. Pozdravljam njegovega naslednika, dolgoletnega predsednika NSKS, strokovnega nadzornika dr. Valentina I n z k a. S posebnim veseljem pozdravljam naše brate iz Trsta, dež. svetovalca dr. Draga Štoka, za Slov. skupnost in Slov. ljud- Tako je treba razumeti, da so se 28. junija 1949 na povabilo pripravljalnega odbora zbrali narodnjaki iz vse južne Koroške, med njimi mnogi duhovniki, da zavzamejo stališče in sklepajo o takojšnjih ukrepih. Idejni oče in ustanovitelj Narodnega sveta dr. Joško Tischler, ki je za pripravljalni odbor skupno z dipl. trg. Dol-fejem Picejem podpisal vabilo na posvet, je uvodoma dejal med drugim: »Čas je, da se zberemo in tudi s svoje strani potrebno doprinesemo s konkretnimi predlogi in zahtevami. Zbrati se moramo, ker smo na žalost res docela razbiti; ne bomo obsojali nikogar, ampak ugotoviti moramo, da je narodna celota razbita v drobce. Ugotoviti moramo, da je bilo napačno staviti vse na sko gibanje; župana devinsko-nabrežinske občine, Draga Legiša; prof. M a -rija Mavra, predsednika Slovenske prosvete iz Trsta; ter g. Antona Kostna p f 1 a za Zvezo cerkvenih zborov in dr. Tula, občinskega svetovalca iz Doline ter iz Gorice dr. Bratina, predstavnika Slovenske demokratske zveze, kakor tudi ravnatelja državne gimnazije za Slovence, dr. Pavleta Zablatnika. Zvezni kancler, dr. Klaus, ki je bil zadržan, je poslal brzojavko, v kateri pravi: »Da mir bedauerlichenveise die Teilnahme an der Feier zum 20-jah-rigen Griindungstag des Volksrates der Kamtner Slowenen nicht moglich ist, iibermittle ich Ihnen auf diesem Wege meine herzlichsten GriiBe und Wunsche. Ich hoffe, daB sich die gu-te Zusammenarbeit mit Ihrer Volks-gruppe zum W ohle unser er gesamten Heimat auch weiterhin fortsetzt. Mit besten Wunschen fur einen guten Verlauf der festlichen Veranstaltung.« Dr. Josef Klaus Pismeno oprostil se je tudi deželni glavar Hans Sima, ki pravi v svojem pismu: Sehr geehrte Herren! Fur die mir zugekommene Einla-dung zur Festfeier anlaBlich des zwanzigjahrigen Bestandes des Rates der Kamtner Slowenen am 9. November 1969 danke ich bestens. Da jedoch am gleichen Tage in der Gemeinde Malta die Eroffnung der neuen Volksschule sowie die Einweili-ung des Kriegerdenkmales stattfindet, wozu ich schon vor geraumer Zeit meine Teilnahme zugesagt habe, ist es mir leider nicht moglich, Ihrem Festakte beizuvvohnen. Fur mein Fern-bleiben bitte ich um Ihr Verstandnis. Ich mochte aber diesen besonderen AnlaB wahmehmen, um dem Rat der Kamtner Slovvenen fur seine sveitere Arbeit die besten "VVunsche auszu-sprechen. Alles Verbindende immer wieder zu suchen und alles Trennen-de zu meiden moge auch fiir die Zu-kunft der Leitspruch unseres Han-delns sein. Wcnn wir gemeinsam diesen Weg gehen, leisten wir den besten Dienst zur Erhaltung und Festigung des inneren Friedens. Mit dem Ausdrucke meiner vor-ziiglichen Hochachtung Hans Sima. (Nadaljevanje na 4. strani) Rusijo in na avstrijski komunizem, na drugi strani je treba ugotoviti, da so zadnja leta jasno pokazala, da koroški Slovenci v pretežni meri niso komunisti, radi tega je nujno potrebno, da izvajamo iz tega konsekvence in zamujeno popravimo s tem, da skušamo izdelati sami osnutek zaželenih zahtev in stopimo v zvezo z vsemi merodajnimi faktorji.« V debati, ki je nato sledila, so se oglašali z odločno besedo naši najboljši možje. To je bila rojstna ura Narodnega sveta koroških Slovencev. Odločno zavrniti moramo trditev, da so do ustanovitve Narodnega sveta privedle izven koroške sile. Tako gledanje je čisto preprosto potvarjanje dejstev. (Dalje prihodnjič) OD TEDNA DO TEDNA DR. VVALDHE1M ZAGOVARJA SPREJEM »PAKETA« Avstrijski zunainji minister dr. Kurt Waldiheim je m a tiskovni konferenci na Dunaju orisal osnovne značilnosti avstrijske zunanje politike, ki temelji zlasti na državni pogodbi ter nato govoril o odnosih z Evropsko gospodarsko skupnostjo (EGS), potem pa o rešitvi južnotirolskega vprašanja. Dr. Waldheim je pojasnil nov predlog rešitve, ki se nanaša na »paket« (skupek ukrepov za rešitev vprašanj južnotirolske manjšine) in na »operativni koledar« (postopek za izvajanje »paketa« in uresničenje mednarodnih obveznosti) pri čemer je dejal, da gre v bistvu za predlog, da se zagotovi pokrajini pristojnost glede 130 novih vprašanj, zato da se razširi njena avtonomija. V ta namen mora Italija sprejeti ustavni zakon, kakih petnajst navadnih zakonov in številne izvršilne norme. Minister je zavrnil obtožbe, da »operativni koledar« ne predstavlja nobenega jamstva, da povsem naravno ne gre za neko idealno jamstvo, saj idealna rešitev sploh ne obstaja, na vsak način pa je učinkovito sredstvo za zagotovitev izvajanja »paketa«. Upoštevati je treba, da se pogaja v dveh in da ni mogoče doseči vsega, kar se hoče in da je treba slediti stvarni politiki, da se uresniči maksimalno od tega, kar. se želi. Petdeset let se je iskala samoodločba, ki ni bila možna. Glede predlaganja rešitev o petčlanski komisiji j,e minister dejal, da noče kritizirati prejšnjih predlogov, da pa bo Avstrija izjavila, da je spor rešen šele potem, ko bo Italija že izvedla vse ukrepe, ki so predvideni v »paketu«. Na tak način bo Avstrija »sodnik«, če se je paket izvedel, ali ne, in minister ne vidi boljšega jamstva, kot je to. Glede posebnega dogovora, ki ga namerava Avstrija sprejeti z Evropsko gospodarsko skupnostjo, je minister dejal, da sedaj zadevo proučuje vlada, ki bo sprejela u-strezen sklep na osnovi .poročila, ki so ga sestavili veleposlaniki v državah EGS in EFTA. (Medtem je ministrski svet na Dunaju že dal nalog avstrijskemu veleposlaniku pri EGS, naj pni vladah skupnega trga še pred vrhom EGS 1. in 2. decembra iznese željo, da bi na tem sestanku obravnavali tudi vprašanje gospodarskih odnosov Avstrije do EGS.) V poročilu o avstrijski zunanji politični usmeritvi je minister podčrtal dejstvo, da je Avstrija postala dejavnik trdnosti v srednji Evropi in da bo nadaljevala z napori, da prispeva k m edina rodnemu pom ir j en j u. TITO NA OBISKU V ALŽIRIJI Jugoslovanski predsednik Tito, ki je bil zadnjič 1965 v Alžiriji, je v nedeljo končal v tej deželi petdnevni uradni dbisk. V njegovem spremstvu so bili poleg njegove soproge Jovainke, še Niaz Dizderovič, Nikola Miljanič, Mirko Teipavac, Ksevta Bogojev, dr. Ljubislav Markovič in drugi. Časopis »Le monde« je iporočal iz Alži-ra, da so se odnosi z Jugoslavijo po državnem udaru 1964 poslabšali. Prejšnji predsednik Ben Bela je vzdrževal boljše stike z Beogradom. Leta 1965 je Bumedien, sedanji predsednik sicer obiskal Jugoslavijo, a se položaj med ob emu državama ni 'bogvekaj izboljšal, 'kajti popustilo je tudi gospodarsko sodelovanje. Leta 1963 je Beograd dal Alžiriji kredit 30 milijonov dolarjev; od tega je bilo doslej, izkoriščeno samo tretjina tega posojila. V Alžiriji so bile 'postavljene štiri tovarne. Leta 1968 je Jugoslavija dobavila Alžiriji za 800 tisoč dolarjev blaga (lesa, strojev, orodja in tkanin), Alžirci pa so izvozili v Jugoslavijo (južno sadje, petrolej). Letos računajo, da bo izmenjava dosegla 10 milijonov dolarjev. Oba predsednika sta :se pogovarjala zlasti o dvostranskih 'vprašanjih razpravljala pa sta tudi o mednarodnih problemih. DOSMRTNI OBSODBI V ATENAH Vojaško sodišče v Atenah je minuli teden dvakrat obsodilo na dosmrtno ječo Dimitrija Benasa in Eleuteria Kolovasa. Oba sta obtožena, da sta vodila nezakonito gibanje »Patriotska fronta« in da sta zakrivila prevratniška dejanja zoper obstoječi socialni red v državi. Isto sodišče je obsodilo na deset let zapora Leonida Yanna-copulosa in na pet let in sedem mesecev zapora Pantazopulosa. Obtožena sta bila, ker sta prekršila vojaški zakon in delovala proti državi. DOSEŽEN SPORAZUM ZA REŠITEV SPORA MED LIBANONOM IN PALESTINSKIMI GVERILCI Libanon in palestinski komandosi, ki operirajo v Libanonu proti Izraelu so dosegli sporazum za rešitev medsebojnega spora (pogajanja so potekala v Kairu). Sporazum je bil dosežen v Kairu, potem ko sta obe delegaciji, na eni strani poveljnik libanonske vojske general B-uistaini, na drugi predsednik palestinskih gverilcev Arafat, v sporočilu izjavila, da se obe strani zavezujeta, da bosta spoštovali sporazum, da se ohrani mir v Libanonu in svobodno delovanje palestinskih komandosov. Poročali smo že. (št. 44.), da so se v Libanonu hudo .spopadli libanonska vojska in palestinski komandosi. Po neuradnih poročilih je v teh spopadih našlo smrt okoli sto oseb. Kot poročajo iz Kadra vsebine sporazuma med Lilbanoinom in Palestinci ne bodo objavili, da ne bi ovirali njegovega izvajanja. IZRAEL GROZI LIBANONU Vladni izraelski list »Jeruzalem Post« napoveduje v zvezi s sporazumom med Libanonom iin palestinskimi gverilci težke OB ROBU PROSLAVE: Sodelovanje in enakopravnosti Z začudenjem so vzeli udeleženci pri proslavi ob 20. obletnici Narodnega sveta koroških Slovencev na znanje, da se dr. Franci Zvvitter kot predsednik Zveze slovenskih organizacij vabilu ni mogel odzvati, ker, kakor pravi v pismu, »formalne ustanovitve« Narodnega sveta »ni narekovalo dejstvo diferenciacije (svetovno-nazome), ampak so narekovale ustanovitev predvsem tedanje odločitve, želje in okoliščine izven naše narodnostne skupnosti. Le-te pa so tako usodno posegle med nas in so povezane s toliko grenkimi spomini in dogodki, da po mojem mnenju koroški Slovenci nimamo povoda, da bi se jih ob njihovi dvajsetletnici slavnostno spominjali. Iz teh vzrokov se kot zastopnik Zveze slovenskih organizacij na Koroškem žal ne morem odzvati Vašemu vabilu na slavnostno prireditev, v kolikor je po besedilu vabila posvečena zgolj 20. obletnici ustanovitve; v kolikor pa bo služila proslavi 20-letnega Vašega in skupnega prizadevanja za koristi našega ljudstva, želim prireditvi lep potek.« Narodni svet — ustanovljen na pobudo izvenkoroških slovenskih sil; to je zares nov aspekt naše povojne narodne politike! Kakšne so te sile, nam pismo zamolči. Odločno moramo zavrniti tako potvarjanje dejstev. Dejstvo pa je, da je razvoj po letu 1945 usodno posegel med nas in da so prav tista leta povezana z grenkimi spomini. Ni treba poudariti, da je proslava ob (anlaB-lich) dvajsetletnici hkrati proslava medtem opravljenega dela za narod. Zastopnik ZSO bi se mogel o tem prepričati, če bi bil navzoč na prireditvi, kakor so bili navzoči zastopniki zamejskih Slovencev in zastopniki koroških večinskih strank. Vse kaže, da je prišla spet enkrat do izraza ozka ideološka miselnost, ki o sodelovanju med obema organizacijama kaj rada govori, takega sodelovanja v konkretnem primeru pa ne pokaže. prisilne ukrepe proti Libanonu, če bi se ta sporazumel s komandosi. »Če si bodo 'komandosi — piše list — zagotovili akcijsko svobodo na nekem področju Libanona, ipotem je jasno, da ne bomo več smatrali tega področja, ikot itiudi poti, ki peljejo do njega, ter še mnogo drugih stvari, za libanonske. Ta področja bodo zato, če bo Izrael napaden, cilj obrambnih akcij in prisilnih ukrepov. Izrael ne bo dovolil, da bi neki predel Libanona postal varno zatočišče in oporišče za organizacije 'komandosov.« Za sedaj usmerja Izrael svoje prisilne Ukrepe proti drugim arabskim državam. Skoraj 900 žensk, ki pripadajo južnoviet-namski Osvobodilni fronti ali ki simpatizirajo z Vietkongom. so južnovietnamske oblasti zaprle v taborišču Qui Nhon Pov. Po sevemoviet-namskih trditvah postopa saigonski režim nečloveško s temi ujetnicami. Da bi to ovrgli, so povabili novinarje v taborišče, da bi se prepričali o nasprotnem. Vietnamske mladenke (na sliki) na oknu neke barake. iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHnniiiu TEDENSKO OGLEDALO - KOMENTAR - REPORTAŽA - TEDENSKO OGLEDALO - KOMENTAR - REPORTAŽA - KOMENTAR - TEDENSKO OGLEDALO .......................................................................................................................................................................................................................................................................... Koroški Slovenci - most ali most Razveseljivo je dejstvo, da se zadnje čase ne govori več samo o koroških Slovencih, ampak tudi z njimi. Sicer taki pogovori še niso želi uspehov, kot bi si jih želeli, ker se pač takih konstruktivnih pogovorov izogibajo nekateri merodajni krogi oz. ker je vzdušje še vselej nasprotno pravični, izdatni in zadovoljivi podpori koroškim Slovencem (človek se tu vprašaš: koga neki se le bojijo?); a upamo, da bo tudi v vodilnih dejavnikih in usmerjalnikih prodrla zavest, da je treba dati koroškim Slovencem vse pravice, ki jim grej o po državni in senžermenski pogodbi, po osnovnem človeškem in naravnem pravu, če hočeš, da v inozemstvu besed — oprostite zlorabljene in izmlačene izraze — o »toleranci, sožitju, stičišču treh velikih evropskih kulturnih tokov, mostu med dvema narodoma in državama« itd. ne jemljejo za prazno slamo, marveč- za bogato klasje. Koroški studio avstrijskega radia že prinaša dalj časa v okviru oddaje »pogovor čez mejo« zanimive diskusije. V petek, dne 31. oktobra, so se pogovarjali o »Manjšini kot mostu« dr. Reginald Vospernik, predsednik NSKS, dr. Franci Zwitter, predsednik ZSO, ter prof. Janko Messner od slovenske strani, in dr. Waldstein od Katoliške akcije, glavni urednik celovške »Kleine Zeitung« Heinz Stritzl, ter dr. Wemer VVidmann, glavni urednik »Karntner Nach-richten«, glasila koroške FPO. Diskusijo je vodil C. F. Peturnig. V začetku pogovora se je dotaknil prof. Janko Messner pojma »most«. Kaj, je? Kaj združuje? Pod mostom pa teče manjšina, ki je lahko deroč hudournik ali pa tudi počasno, leno vodovje. Ko se je dotaknil proslav 50-letnice plebiscita, ki mas čakajo drugo leto, je dejal, da bi morale take proslave močneje 'pokazati kulturo obeh narodov, kajti koroški Slovenci poznajo slovensko in nemško kulturno ustvarjanje, Nemci pa slovenskega po večini ne. S takimi. skupnimi kulturnimi prireditvami bi lahko zbližali oba naroda v deželi, medtem ko bi jih -bobneči nagovori in zmagoslavni pohodi, ki izvirajo v preteklosti, še bolj razdvojili. Zlasti -nemški tisk na Koroškem ima nalogo, da z objektivnim poročanjem pokaže vprašanja, težave in skrbi koroških Slovencev večini v deželi. Toleranca? To je premalo, mi ne potrebujemo samo tolerance, ampak vsestranske izdatne podpore in priznanja. Tu je omenil prof. Messner uvodnik »Toleranca«, ki ga je prinesel NT 43, dne 23. oktobra 1969. Glavni urednik »Kleine Zeitung«, Heinz Stritizl, je odvrnil, da se njegov časopis že dalj časa trudi, da bi približal večinskemu narodu upravičene težnje slovenske narodne skupnosti, da pa ga je nekoliko osupnila trditev, da je manjšina počasno, leno vodovje. To bi se moralo 25 let po drugi svetovni vojni že spremeniti. Manjšinsko vprašanje da je v prvi, vrsti notranjeavstrijska zadeva. »Most« se mora zgraditi najprej v deželi sami, nato se šele lahko govori o mostu navzven. Več samozavesti Dr. Waldstein je vrgel v pogovor, da morajo koroški Slovenci ustvariti im pokazati več samozavesti; na žalost pa je veljala manjšina v preteklosti za sporno točko, nikoli iza »most«. K temi »most« se je oglasil dr. Zvvitter, ki je dejal, da del večinskega naroda vidi v ‘koroških Slovencih še vselej vzrok nemirov in negotovosti. Manjšini bi morali priznati tesne, plodne stike z matičnim narodom, saj to še zdaleč ni veleizdaja. Dr. Vospernik je naglasil, da mu beseda »most« me ugaja preveč, rajši bi cul izraz »vez« ali »povezava«. Citiral j,e nekega tržaškega Slovenca, ki je rekel: »Mi smo most, čez katerega hodijo drugi.« Čeprav se o tem »mostu« govori toliko, vendar večkrat kaže, da le ni talko: pri folklornem festivalu RTV v Celovcu nastopajo samo nemške koroške skupine, Skupine iz Furlani je-Juli j ske krajine in Slovenije, ne pa koroški Slovenci. Uradni slovenski prevodi sporedov ob letošnjem tovrstnem festivalu .so bili porazni. NT je to tudi glosiral (26, 26. junij 1969). Ko je obisikal Koroško predsednik Kavčič, •mu je v pozdrav pel celovški »Madrigal-chor«, in e pa tudi koroški Slovenci. Kje je tu most? A dobro je vplival zadnje čase shod v Tinjah, ki je bil konec septembra (NT je o tem poročal). C. F. Peturnig je omenil, da spada »most« bolj v nedeljske govore raznih poli- tikov in da včasih res izgleda, kot da v deželi Slovencev ne bi bilo. Stritzl je še dodal, da se nekateri politiki te problematike izogibajo zaradi strankarskih vzrokov. »Tolerantna« Koroška zahteva ugotavljanje manjšine Oglasil se je dr. Widmann, ki je ugotovil, da ima v sebi tudi slovensko kri (on je seveda rekel, da je govoril njegov ded, v stari Avstriji župan nekje v Kanalski dolini, »vindišarščino«). V obmejnem 'področju da živi samo mešanica obeh narodov. Nadalje je trdil, da nemški Korošci ne poudarjajo več preveč narodnosti (»Wir deutschen Karntner sind schom jenseits na-tionaler lihe rb e w crtung«). Nacionalnim državam je že odklenkalo. Iz tega spoznanja da je skovala FPO svoj »evropski programa.«-Treba se je večkrat vsesti skupaj, se 'pogovoriti in »zgrabiti bika za roge«, a treba je tudi, da ohrani vsak svoje življenjske načine in običaje. Zastopnik Katoliške akcije je dodal, da je KA že ustvarila poseben oddelek -za manjšino in da so bile pri pripravah iza škofijsko sinodo že dvojezične prireditve. Nato se je oglasil Stritzl, ki je izpovedal svoje veselje ob ugotovitvi, da imata z Widmannom v raznih gledanjih presenetljive skupnosti in da pri prihodnjem občnem zboru Karntner Heimatdienst ne bo napadal več samo njega. A kaj namerava koroška FPO ukreniti konkretno v manjšinskem vprašanju? Kot prvo točko je zahteval Widma.nn v imenu svoje stranke ugotavljanje manjšine-(Nadaljevanje na 5. strani) Naše kulturno delo Govor predsednika Krščanske kulturne zveze dr. Erika Prunča ob 20-letr.ici ustanovitve Narodnega sveta koroških Slovencev. Težko je govoriti na politični prireditvi o kulturi, saj vemo, in smo trdno prepričani, da je kultura danes samostojno področje, ki se mora držati predvsem svojih zakonov, in mora slediti svojim, kulturnim silnicam. Če naj bo torej na tej današnji proslavi govora tudi o kulturi, potem predvsem radi tega, ker je prav kulturno delo najrazvitejši in najvidnejši izraz našega narodnega življenja, ker je v tem našem koroškem prostoru slonelo navadno kulturno in politično delo na enih in istih ramah. Krščanska kulturna zveza je nastala po vojni kot idejna naslednica Krščanskosocialne zveze in je pod svojima predsednikoma, rajnim župnikom Picejem in dr. Pavletom Zablatnikom, sedanjim ravnateljem slovenske gimnazije uspešno zbirala kulturne sile na Koroškem, ter s tem ohranjevala kulturno tradicijo koroških Slovencev. Zvestoba tej tradiciji je eden izmed temeljev, na katerih gradi Krščanska kulturna zveza še danes svoje delo. Vendar te tradicije ne smemo pojmovati zgolj kot nekritično posnemanje starih, včasih, bodimo si odkriti, že malo preživelih čitalniških oblik kulturnega življenja. V vseh teh letih, odkar obstaja Krščanska socialna oz. Krščanska kulturna zveza, se cas ni ustavil. Njegov neusmiljeni zob je izglodal od znotraj in od zunaj naše narodno telo, ter mu zadal marsikatero rano. Ta razvoj razkrajanja slovenske narodne skupnosti na Koroškem pa bomo mogli ustaviti le, če bomo spoznali znamenja časa in pravilno ocenili silnice, ki usmerjajo razvoj današnjih dni, če bomo tradicijo pojmovali tako, da bomo ohranjevali to, kar je bistvenega, da pa bomo prilagajali in spreminjali to, kar je prehodnega, pogojenega v preteklem času in njegovem duhu. Danes, ko se dan za dnem srečavamo z raznimi oblikami kulture, ko se vedno bolj brišejo meje med vasjo in mestom, ko kultura in nekultura prodirata preko tiska, radija in televizije v naše življenje, v naše najbolj intimne prostore, v domove in družine, bomo v tej silni konkurenci uspeli in vzdržali le, če bomo tej kulturi in nekulturi postavili ob stran kvalitetno in dovršeno •slovensko kulturno dejavnost. To pa bomo dosegli le, če bomo mogli privzgojiti kulturne delavce, ki bodo po svoji izobrazbi, po svojem znanju in svojem talentu sposobni ustvarjati na odru, v tisku, v sliki in pesmi kulturo, ki bo lahko obstajala v našem času. Zato mora biti usposabljanje naših kulturnih delavcev, njihovo izobraževanje •n šolanje prva naloga naših osrednjih kulturnih organizacij. Vemo, da tak prehod, da to rojstvo v Jutro današnjega dne ni možno brez pohodnih bolečin, brez prehodnih težav, ki . 'o izvirale iz tega preusmerjanja v naš cas. skupnosti, najti jo mora narod v okviru drugih narodov. »N e v izenačevanju in zatiranju nasprotij je rešitev, marveč v združitvi v neko višjo e n o t o,« je zapisal že pred sto leti Nemec Vinzenz Rizzi, in je z drugimi besedami ponavljal za njim Slovenec Andrej Einspieler. To mora biti tudi danes model naših medsebojnih kulturnih odnosov, tako v okviru naše narodne in svetovnonazorske skupnosti, kot naj bo to tudi model našega kulturnega odnosa do naroda soseda. V okviru naše narodne in svetovno nazorske skupnosti moramo premostiti bregove, ki ločijo mlajšo od starejše generacije. Mladi morajo spoznati in priznati težaško delo, ki ga je vršila starejša generacija naših kulturnikov in narodnih voditeljev, spoštovati morajo to, kar so njihovi starši zgradili, priznati njihovo obliko mišljenja in življenja, a tudi starejši morajo priznati mladim pravico, da si iščejo svojo pot, da najdejo svojo obliko ustvarjanja. Ne z vzdignjenim, svarečim in včasih malo samozadovlj-nim kazalcem, na eni, in ne z golo revolucionarno vihravostjo na drugi strani ne bomo reševali svojih problemov. Ne moremo si več privoščiti, da bi izključevali kogarkoli iz naše narodne s k u p n o s t i. Najti moramo spet svoj skupni jezik. Če ne bi poznali ali celo omalovaževali mož in žena, ki so si jih nabirali v težkem boju za obstoj našega naroda, bi bili kot človek brez spomina, brez naše mladine pa bi bili telo brez srca in krvi, ki bi mu dajala novih življenjskih sil. K raznolikosti, k pluralizmu, pa se moramo priznati tudi v odnosu do našega naroda soseda, in z vso pravico, ne samo v našem imenu, marveč v imenu človeka in njegove kulturne — zahtevamo in moramo zahtevati takšen odnos do nas tudi od naših sodržavljanov nemškega jezika. Kot vidimo v njihovi kulturi pravi doprinos k splošni človeški kulturi, tako morajo tudi oni spoštovati naš, pa čeprav še tako skromni kulturni delež. Le če nam bodo nudili vse možnosti, da v smislu našega časa oblikujemo in preoblikujemo najboljše tradicije našega naroda, da ustvarjamo v svobodni konfrontaciji s kulturami, ki nas obdajajo, bodo z vso pravico lahko trdili, da so res zastopniki kulturnega naroda. Zato z naše strani spoštujemo in pozdravljamo vsako resnično kulturno delo naših nemških sodržavljanov, ki išče svoj kulturni izraz. Odločno pa odklanjamo vsaki tako imenovani kulturni koncept, ki je njegov edini cilj, da razdira in uničuje vse kar je slovenskega. To ni in ne more biti kulturni program, ki bi bil vreden tega imena. Ne damo pa se tudi vkleniti v okove narodnega geta. Še je v nas toliko življenjske in ustvarjalne sile, da ne moremo dopuščati, da drugi v naši kulturni dejavnosti, v naši narodni ustvarjalnosti vidijo le nek folklorni rezervat, neko turistično zanimivost, ki bi se pokroviteljsko razkazovala tujcem. Vendar, kdor trdi, da bi takšen narodni geto ustvarjali s tem, da nam država nudi vso podporo, ki je potrebna za vsestranski narodni razvoj, ta je hudo v zmoti. Vemo, da pravo kulturno delo še vedno rase iz idealizma posameznika, a ves idealizem uničuje samo svoje lastne telesne in duševne sile, če ni deležen tudi ustrezne podpore in pomoči. Nihče ne more ustvarjati iz nič, tudi največji idealist ne. Zato bi bil čas, da bi država ob petdesetletnici plebiscita vsaj z velikodušnim gmotnim pospeševanjem našega kulturnega dela uresničila del obljub, ki so bile dane koroškim Slovencem pred petdesetimi leti. Le tako bomo izšolali kulturne delavce, ki se bodo lahko enakovredno postavili ob stran drugim, le tako se bomo obvarovali narodnega geta, le tako bomo zgradili osebnosti, ki bodo kot posamezniki in v narodni skupnosti res lahko položili svoje najboljše talente v skupno kulturno zakladnico. Tako bi Koroška po svoji kulturni raznolikosti postala res zanimiva in si pridobila evropsko veljavo. V začetku sem rekel, da je kultura samostojno področje. Rekel pa sem tudi, da jo bodo ustvarjale samo resnične osebnosti. K vsaki osebnosti pa spada kot njena osnovna poteza tudi zgrajen svetovni nazor. Zato nikakor ni v protislovju s prvotno trditvijo, da smo se znašli ljudje istega svetovnega nazora v samostojni organizaciji, ker vemo, da bomo šele tako lahko ustvarjali z vso angažiranostjo in se ne znašli nekje v neki zvodeneli neopredeljenosti, v kateri se moramo odpovedati delu svoje osebnosti. Res je, ta svetovni nazor moramo pojmovati dinamično, ne smemo istovetiti krščanstva s konservativnostjo, mračnjaštvom in avtoritativnostjo. Čeprav rastemo iz trdnih tal, moramo ostati vedno odprti, biti moramo kot drevo z globokimi koreninami, s trdnim deblom, ki pa se na široko odpira soncu in vetrovom, ki ga oplajajo. Kot kristjani smo prvi poklicani, da uresničimo nauk ljubezni do bližnjega, spoštovanja do njegovega, čeprav drugačnega nazora. To so naša temeljna izhodišča, iz katerih hočemo ustvarjati našo narodno kulturo. Ustvarjati jo hočemo neustrašeno in zavzeto, v polni zavesti, da hočemo biti kot slovenska narodna skupina odgovoren sooblikovalec kulturne podobe Koroške, v polni zavesti vseh težav in nevarnosti, v polni zavesti, da bomo plodni sooblikovalci skupne kulture le tedaj, če bomo drugačni od drugih, če bomo zanimivi po svoji samostojnosti, če bomo najprej ustvarili svojo narodno in šele to združili v večjo enoto koroške, in evropske kulturne dejavnosti. Dve bogoslovni knjigi v čast sv. Cirilu in Metodu Zavedati pa se moramo, da živimo v prekinem obdobju, v katerem se z vse večjo nitrostjo spreminja kulturna podoba vsa-cSa naroda. Bili bi v veliki zmoti, če bi mislili, da se bomo temu razvoju lahko 'stavili, da bomo še naprej ždeli na neki ?azi miru, ki se je viharji velikega sveta Ogibljejo. A tudi drugi nevarnosti ne smemo zapasti. Ne smemo iskati modernosti in tako |mcnovanc naprednosti za vsako ceno. Naj ° torej jasno povedano: Smo za ^krsen koli eksperiment, smo za iskanje n°vih poti, jasno poudarjamo njihovo nuj-n®st za naš nadaljnji razvoj, vendar ta "Speriment ne sme postati zgolj samemu m cilj in namen ter se zapreti v svoj slo-. k°sčeni stolp ekskluzivnosti, s katerega in ^’k(> napadati vsakogar, ki dela — , .s.tem dela tudi napake. S takim radi-_ nim odnosom bi ogrožali tudi tiste res-ne dobrine, ki spadajo v živo zakladnico I ega naroda. Ustvarjati moramo z plodne napetosti med p r e -‘kl0stjo in sedanjostjo, a s I § ledom ostati vedno usmer-eni x- bodočnost. Dokopati se mo-m° ^0 spoznanja, da ni edino zveličavna v^l° Cna °blil