17. štev. V Ljubljani, dne 27. aprila 1912. Leto IV. Napredno kmetsko glasilo. Izhaja vsako soboto in velja za vse leto za Avstro-Ogrsko 3 krone, za Nemčijo in druge dežele 4 krone, za Ameriko 1 dolar. Posamezne številke veljajo 10 vinarjev. Iz slovanske zgodovine. Ko se je vršil v Pragi I. 1908 vseslovanski shod, so udeleženci spoznali, da večina prepirov med Slovani cvete zato, ker se med seboj malo poznamo. Zato so nabrali tam navzoči ruski in poljski zborovalci 3600 K, katere so izročili češkemu politiku dr. Kramafu v ta namen, naj bi se izdala pregledna knjiga o Slovanstvu. Letos je izšla pod naslovom »Slovanstvo« na 777 str. knjiga, ki obravnava razna slovanska vprašanja. Med drugimi piše tam dr. Bidlo o zgodovinskem razvitku Slovanstva. Gotovo bo Domove čitatelje zanimal kratek pregled naše slovanske zgodovine. Skupna pradomovina Slovanov je dežela med Karpati in reko Njemenom ter med rekama Vislo in Dnjeprom na sedanjem rusko - poljskem ozemlju. Še pred Kristusovim rojstvonl so se razširili Slovani odtod polagoma na zahodu do reke Lahe na Češkem, na jugu do sedanje ogrske nižine. V VI. stoletju je privihral v te kraje divjaški narod Avarov; pred njimi so se Slovani razšli na jugu po Balkanu, na zahodu pa po alpskih krajih do prelaza Brencrja na Tirolskem, in po nemških krajih do frankovske in tirinške dežele. Slovani so stali, še ko so bili v omenjeni pradomovini, na višji stopinji omike. To dokazujejo njihova opravila, stanovanja, obleka, hrana, verske in družabne uredbe. Na Balkanu in zahodu so se srečali z novimi omikami: s carigrajsko (bizantinsko, dedinjo grške) in z rimsko. Tedve sta tekmovali med sabo za prednost, in ta njun boj, vršeč se že na slovanskem ozemlju je dal povod za postanek prvih slovanskih držav: koroške (slovenske), hrvaške, srbske, Pribinove in Mojmirove. Vpliv rimske omike se je uveljavil po čeških, hrvaških in slovenskih deželah. S Češkega se je širil po Poljskem, kjer je nastala slovanska država šele v 10 stoletju po Kr. r. Pri Srbih in Bolgarih je premagal bizantinski (grški) vpliv nad rimskim. Bizantinska omika je potem prodrla po bolgarskem posredovanju na Rusko. Pri vseh Za oznanila se računa: tristopna petit-vrsta 14 vin., vsa stran 48 K, po! strani 24 K, četrt strani 12 K, osmina strani 6 K Pri vseletni inserciji primeren popust. teh Slovanih nastanejo države; edino le polabski Slovani so podlegli v boju z nemško omiko, ker se niso znali pravočasno združiti v trdnejšo državo. Mlade slovanske države so se krepile in razvijale, dokler je slabelo zapovedujoče jim nemške - rimsko, oziroma bizantinsko cesarstvo. Ko pa začne naraščati moč sosednjih držav, začno propadati. Posebno 12. stoletje je zahtevalo od Slovanstva največ žrtev (tedaj izginja polabsko Slovanstvo). Ampak vseeno nismo plačali Slovani svojih stikov z večjo omiko tako drago, kot so to morali plačati Germani, ki so izgubili cele rodove kot n. pr. Gote, Langobarde, Burgunde, Vandale itd. Sedanja imena slovanskih rodov so mlajšega izvora. Šele države so dale teni rodovom skupna narodna imena (Čeh, Poljak, Srb, Hrvat); Rusi in Bolgari imajo ime po tujem osvojitelju, ki se je s podvrženim narodom zlil. Prvotna imena so si ohranili Slovani tam, kjer je to zlitje osvo-jiteljev s podjarmljenimi Slovani ostale na pol pota (Slovaki,* Slovenci). V neprestanih bojih z zahodnimi, južnimi in vzhodnimi (Mongolei) sosedi rastejo in se krepe slovanske države, tako da dosezajo koncem srednjega veka vrhunec (Bolgarsko, Srbsko, češka in poljska država). Nastala madžarska država pretrga za dolgo časa zvezo južnega Slovanstva s severnim. Zato se pa kaže ta zveza v češki, poljski in radi nastopanja Litve tudi v ruski zgodovini od 13. do začetka 15. stoletja. Ta čas se pa v češkem husit-stvu pojavlja že čisto jasno misel o slovanski vzajemnosti. Prehod iz srednjega veka v novega je pa vplival na vse slovanske države neugodno. Pod sunkom turškega vpada razpadajo jugoslovanske države, na severu se pa manjša vplivnost češke in poljske države, ruska pa bije težak boj s tatarskim jarmom. Na zahodno-falškem kongresu (I. 1648. po zaključku tzv. 301etne vojne) Slovani že sploh niso * Slovaki pravijo sami sebi še dandanes »Slovenci«; zato imenujejo Čehi nas Slovence radi razlike »Slovinci«. Dopisi se naj frankirajo in pošiljajo na uredništvo »Slovenskega Doma« v Ljubljani, Knaflova ulica št. 5. Rokopisi se ne vračajo. Naročnina in oglasi se naj pošiljajo na upravništvo ..Slov. Doma" v Ljubljani. bili zastopani. Političnemu propadanju sledi gospodarsko in kulturno propadanje. Tekom teh časov pronica germanizacija globoko v češki in poljski živelj, da, celo na Ruskem pušča velike sledove v državni upravi, birokraciji in na dvoru. Iz tega splošnega propada dvigne Slovane šele prosvetljenjsko gibanje (za časa francoske revolucije), ki postaja skupni vir za kulturno preroditev vseh Slovanov. Novodobno zbliževanje zemljepisno in jezikovno že tako zelo podobnih slovanskih narodov temelji torej na kulturnem zbliževanju. Tudi mi Slovenci smo se po 1. 1848. dvignili iz narodnega mrtvila in dosegli že lepe vspehe. Treba je pa še, da se organizira najštevilnejši naš stan, to je, kmečki, po vseh slovenskih deželah ter postavi svoj skupen program, ki bo tvoril temelj splošni slovenski organizaciji, kot tvori kmečki stan temelj za druge stanove v človeški družbi. Ko bo enkrat izvršena slovenska vzajemnost, potem bomo Slovenci šele nekaj izdali pri delu za slovansko vzajemnost. Ubogi Urban! (Koncc.) Ko je bil Urban tožen v civilni pravdi na plačilo 5000 K, oglasila se je gospa Leopoldina Cudermanova, soproga sodnega sluge v Kostanjevici, pri kateri je bil znani Hafnerjev pisar Ivan Sajovic na hrani ter rekla Urbanu, da se jej smili, da mu mora zdaj povedati, da je bil po nedolžnem zaprt zaradi žaljenja časti en mesec in da bo moral po nedolžnem plačati 5000 K. Povedala je ta Leopoldina Cuder-nlanova tako - le: »Enkrat v času, ko se je raziskavalo zaradi kolportaže pamfletov leta 1907 pred 12. oktobrom, je šla na izprehod z imenovanim Ivanom Sajovicem; na tem izprehodu ji je Ivan Sajovic pravil, da se bodo zaslišale priče proti notarju zaradi pamfletov in je rekel, da bodeta z notar-jiiin že pripravila Urbana,, da. ne bo rekel, ako je s pošto prišel paket ali ne. Ona je nato rekla Ivanu Sajovicu, da ne pozna Urbana, kaj če bo stvar izdal; naj bosta previdna. Nato je rekel Ivan Sajovic: Kdo mu bo pa verjel! Obljubili mu bomo 50 goldinarjev in bo molčal. Dalje je povedala ta Leopoldina Cu-dermanova, da ji je pravil Ivan Sajovic tisti dan, ko je bil klican Urban k zaslišanju, da ga je iskal v stanovanju, ter ga tam ni našel, da je Urbanova žena rekla, da ga gre klicat, da pa on tega ni dopustil, šel sam iskat Urbana in ga našel v velikem vrtu, kjer je pasel kravo ter ga je tam prepariral in ga pripravil na notarjevo stran — (našo stran). Rekel je Ivan Sajovic v istem času Leopoldini Cuder-manovi: Zdaj sem pa peljal Urbana gori k notarju, zdaj mu je tudi gospod povedal, da naj pove, da nič ne ve, če je prišel kak paket s pošte, da se ne briga za pošto in da sploh ne bo prišlo do prisege.« Urban je obrazložil državnemu pravd-ništvu v Celju ter prosil, da naj se gospa Leopoldina Cudermanova o navedenem zasliši in naj potem državno pravdništvo v njegovo korist predlaga obnovo kazenske pravde proti Hafnerju. — Skliceval se je Urban tudi na dokaze, katere je navedel v prvi gori omenjeni prošnji za stavljenje predloga za obnovo. — Tudi zdaj ni nič opravil ubogi Urban. — Po tej priči Leopoldini Cudermanovi bi se bilo dokazalo, da je res M. Hafner Urbanu prigovarjal, naj pove pri zaslišbi pri sodniji, da nič ne ve o pamfletu, da ne ve,-kaj prinese notarju s pošte in da mu je nevednežu notar zatrjeval, da ne bo treba priseči. To je bilo tisto, kar je Urban bil sodišču ovadil, zaradi tega nagovarjanja Urbana je novomeško sodišče obsodilo Hafnerja in Urbana zaradi goljufije. — Urban se je potem, ko v Celju ni bil uslišan, obrnil fia državno nadpravdništvo v Gradcu. — Zopet brez uspeha. — Gospo Leopoldino Cuder-manovo še zaslišati niso dali! — Urban je pogledal proti nebu, vzdihnil globoko in zaklel: »Bolje je biti pes kakor človek!« Seveda, ubogi, mali kmet, kaj si vreden! — Tudi, če bi se Hafner sam javil celjskemu sodišču in priznal, da je Urbana zapeljaval h krivemu pričanju, mu ne bi verjeli, dali bi ga nemara preiskati po psihiatrih in ga za nekaj časa dali v kako norišnico, daleč stran od slovenskih krajev in mu ne mara iz državne blagajne še kaj plačali za to, da molči. Kaj mislite, ljudje božji: obnova, razveljavljenje celjske razsodbe, obsodba Hafnerja, — ali nori ta Urban, ko misli, da se bo to zgodilo! — Blamiran bi bil s tako razsodbo justični minister, blamirana sveta justica! Gospodje so dali Hafnerju notarijat v Ljubljani zato, ker so ga sodniki v Novem mestu, ki so razmere najbolje poznali, obsodili — in ti, ubogi kmet Urban, misliš, da se bo zaradi tebe namočilo pero v črnilo! — Seveda je nekje v kazenskem po-stopniku zapisano, da ima državno pravdništvo dolžnost, predlagati tudi obnovo, ako izve dejstva, ki bi povzročila drugač- Poročali smo v »Slovenskem Domu« večkrat o velikem socijalnem boju na Angleškem, o štrajku 1 milijona delavcev. Zgoraj imamo prizor iz tega boja: vsi delavci so odložili delo, v sicer bučna in šumna tovarniška mesta se je naselila mrtvaška tišina. Vlaki niso vozili, po postajah so se kupičile pošiljatve in zaostali vlaki. Slika nam kaže angleškega nadinženirja pri delu na železnici, namestu odišlih delavcev. Toda, kaj je zaleglo par posameznikov proti tisočem in tisočem rok, ki so odpovedale človeški družbi službo. V državnem zboru so končali prvo branje vladne predloge o novem odvetniškem in notarskem redu ter o zakotnem pisaštvu. Zbornica je sprejela vladno predlogo, s katero se zvišuje kot eksistenčni minimum določeni znesek, ki je prost rubežni. Papež bolan. Po sporočilih časopisov peša papeževo zdravje vedno bolj, tako, da se boje, da ne dočaka poletja. Peša mu spomin in slabi mu srce. Loteva se ga silno domotožje po domovini, po Benetkah. Hotel je že, da bi mu napeljili telefon, da bi bil poslušal beneške zvonove, pa mu zdravniki tega niso dovolili, da bi se preveč ne razburil. Krščanstvo in socijalizem. Pri nas je mnogo ljudi, ki so mnenja, da je krščanstvo in socijalizem skoro eno in isto. Ko je v bavarski zbornici izrazil neki minister mnenje, da se proti socija-lizmu ne zmore nič z nasilnimi sredstvi, češ: Krščanstvo samo nam nudi vzgled, da preganjanja ne morejo kakemu duševnemu pokretu prav nič škodovati,ga je zavrnil katoliški škof: »Moram prometnemu ministru žalibog ugovarjati na neko njegovo izjavo, ki je prav posebno daleko-sežnega pomena. Minister je napravil prispodobo med krščanstvom in socijalno demokracijo. Med socijalno demokracijo in krščanstvom ni prav nobene podobnosti, niti glede namenov, niti teženj, niti raz-vitka. Minister je opozarjal na socijalni pomen krščanstva. Krščanstvo se cela no razsodbo, ali kaj tvoja čast, Urban, kaj na tem, da nosiš pečat obrekovalca, dasi so te tvoji duhovniki napeljavah k izjavi, da- si obrekoval Hafnerja in ti obljubljali, da ti potem Hafner odpusti kazen zaradi žaljenja časti in ne bo tožil zaradi 5000 K odškodnine. — Trdno si stal nasproti tem zapeljivcem, ali o tebi le velja: »Es war ja mir ein Bauer,« kakor je dejal graščak pred sto leti, ko je streljal na krovca na strehi in ga ustrelil. Nisi bil obrekovalec, zaradi hudodelstva obrekovanja te ni tožilo državno pravdništvo, ah ta pečat ti je utisnjen po celjski sodbi, in vzel ti bo Hafner tvojo beračijo, ko bo rubil zaradi 5000 K — in potem liajd po svetu! — Zapomni si, neuki kmet, da z gospodo ni dobro črešenj zobati. Zvijaj se, Urban, kakor hočeš, teptan si z nogami in bolje je biti na tvojem mestu pes, ka«or človek. »Zarja«. Razgled po svetu Volitve na Dunaju. Pri dunajskih občinskih volitvah 21 mestnih svetnikov, kjer so zadnjič dobili krščanski socijalisti pri prvi volitvi 14 svetnikov, so jih dobili sedaj le 4, socijalni demokratje pa šest; v 11 slučajih so klerikalci v ožji volitvi. Zaprtih je mnogo klerikalnih agitatorjev, ker so bili oboroženi z gorjačami in boksarji; eden je pa celo streljal na soc. demokratične delavce. Prav praktično krščanstvo. stoletja ni pečalo s socijalnini vprašanjem. Če pogleda minister v liste apostola Pavla, bo videl, da je apostel Pavel vedno opozarjal, da se moramo v svojo usodo udati. Kdor je hlape, naj ostane hlapec, razen če ga njegov gospodar prostovoljno ne osvobodi hlapčevstva. Znano je, da posebno dr. Krek rad lovi h klerikalcem socijaliste s podobnostjo med krščanstvom in socijalizmom. Slovenija s Podaljšanje belokranjske železnice čez Hrvaško do Bosne. S to zgradbo so imeli začeti že te dni, sedaj je pa odredil ogrski ministrski predsednik, da se ima to delo odložiti radi »razmer na Hrvaškem«. Z drugimi besedami: Madžari hočejo Hrvatom to železnico milostljivo dovoliti tedaj, če zlezejo pred Madžarji pod klop. s Slovenski fantje. Vojaški strokovni list »Vedette« je priobčil na podlagi uradnih podatkov številčni pregled o tem, katere narodnosti vojaki so v Avstriji najbolj zdravi. Izkazalo se je, da so slovenski fantje izmed vseh avstrijskih vojakov najbolj čvrsti. Povprek je torej pri slovenskih polkih na dan najmanj mož bolnih, najmanj časa in izgube najmanj službenih dni. Čast našim fantom! Ta uspeh bo še večji, če omejijo nezmerno pijančevanje, posebno žganjepitje, med našo mladino. Za tem naj bi delovala posebno sokolska društva. s Slovenski klerikalci in Hrvatje. Na zunaj znajo naši klerikalci hliniti vse, kar jim prav pride. Napram drugim Slovanom se znajo delati strašne Slovane. Čehi so jih že spoznali; te dni so pa tudi Hrvati imeli priliko, da so potipali naše klerikalce za žilico: šlo se je za to, da proti nečuve-nim razmeram na Hrvaškem nastopijo v državnem zboru vsi jugoslovanski poslanci kot en mož. Toda — naši klerikalci in nastopiti proti vladi! Kaj še! Klerikalni gospodarski zavodi že namreč vedo, kje jih čevelj žuli in kaj bi pomenilo za klerikalce, če bi vlada ž njimi nekoliko zaropotala. Zato so Hrvate lepo pustili na cedilu. Božji mlini meljejo, čeprav počasi, pa vendar neprenehoma, in ko naše klerikalce vse stranke spoznajo iz lastne skušnje, poreko pač lahko: mi, in le mi sami! s Celovškega škofa zadel mrtvoud. čelovškega škofa Kahna je zadel na polovico života mrtvoud. Škof je sicer še pri zavesti in daje razna znamenja, ampak govoriti ne more več. Večinoma spi. Pričakujejo vsak čas smrti. s Najbolje so Izvolile tiste gospodinje, ki so si kot kavni pridatek izbrale Kolinsko kavno primes. Kajti Kolinska kavna primes je najboljši kavni pridatek. Kava, kateri je pridejana Kolinska kavna primes, ima najizvrstnejši okus, najprijetnejši vonj in najlepšo barvo. Tudi sladkor- ja porabi dosti manj. Zaradi svojih nedosežnih lastnosti se je Kolinska kavna primes slovenskim gospodinjam že splošno priljubila. Pa tudi zato, ker je pristno domače blago. Slovenske gospodinje so namreč narodno zavedne in znajo ceniti pomen domače industrije ter jo podpirajo s tem, da kupujejo domače blago. o Ljubljanska okolica o lj Št. Vid nad Ljubljano. Če stopiš psu na rep, zacvili, pravi pregovor. Takim psičkom so podobni naši klerikalci. Pa kaj se je vendar zgodilo, da tako cvilijo? Oh groza, v sredini Šentvida, na najlepšem kraju, prav v srcu Zabret-Klanfarjevega kraljestva, je kupil »Sokol« stavbišče, kjer naj vzraste Sokolski dom, nekako narodno ognjišče za vsa društva šentviška, pri katerih Zabret-Klanfar nimata odločevati. Res strašno, ko se je ta novica raznesla po Šent Vidu, prvi hip klerikalci niso mogli verjeti, da bi to bilo sploh mogoče. Panika je bila tolikšna, da je prvo devico Kautmanovo Joliano skoraj zadela kap, župniku je prišlo slabo, Klanfarjev Tone pa je mencal po Šent Vidu, kot kak šolski dečko, če se preveč nezrelega sadja naje, in zatrjeval, da celega Št. Vida on vendar ne more kupiti, ker je že tako preveč uprežen. Radi mu verjamemo. Pomoči torej treba in preprečiti, kaj tako strašnega, to je bila prva misel v modrih glavah. Poskusimo, je bila parola. Res prvi teden so bila raz oken kupljene hiše pobrana pol-kna in razmetana po bližnjem travniku, sprevidela pa je čukarska moč, da se s tem delom ni odlikovala, temveč da se je le pokazal nje vzgojevalni sistem v pravi luči. Treba je torej to popraviti, naloga se je poverila prečastitemu, z raznimi žegni zavarovanemu predsedniku čukov, ki naj potom »Domoljuba« popravi blamažo in raztrga sokolske vrste. Možakar je nalogo prevzel in prinesel v zadnjem »Domoljubu« obširno poročilo, kako se je sestavil odbor Sokola za tekoče leto. Nas veseli to poročilo, ker nam je »Domoljub« s tem razglasom pripomogel, da tudi bralci klerikalnih listov vedo za odbor Sokola, iz česar lahko sklepajo, da je društvo »Sokol« danes prvo društvo v Št. Vidu, ker vsak faran pozna navedeni odbor in lahko ve, da so to možje jeklene volje in dosti močni, da bodo znali odbiti vsak napad na »Sokola« od katerekoli strani. Za-siguran pa naj bode častiti poročevalec, da se sokolske vrste'zaradi njegovega cviljenja ne bodo razpršile, temveč se strnile v močno falango, ki bode prej ali slej v Št. Vidu ozdravila sedanje nasilne razmere. Zna naj, da če se mu ni posrečilo Sokolu odvzeti shrambe za orodje pri Krat-kiju, dasi je po sodišču strašil z dr. Šušteršičem, za kar je bil skoraj aretiran, se mu tudi ne bo posrečilo spraviti »Sokola« iz lastnega posestva ali iz Št. Vida. Garancija naj mu bode odbor! lj Iz Št. Vida nad Ljubljano. Smolo ima naš blagoslovljeni »Domoljubov« dopisnik. Temu je seveda sam kriv. Kakor znano, ima lunina spremena nad njim posebno moč. Seveda bi najpametneje ravnal, ako bi v takem času lepo molčal. A baš tedaj čuti potrebo, da se razkorači v »Domoljubu«. In tako je v svoji »trčeno-sti« v predzadnjem »Domoljubu« svetoval našemu vrlemu bratu Sokolu g. profesorju Kendi, da naj se raje pripravlja za profesorski izpit, kakor pa da se briga za Sokola. Toda g. profesor Kenda je od »lune trčenega« dopisnika pošteno po prstih okrcal s tem, da je moral zadnji »Domoljub« prinesti popravek, v katerem beremo, da je g. Kenda že pred tremi leti z uspehom dovršil profesorski izpit. Lahko si mislimo kakšne obraze so naredili »Domoljubovi« bralci ko so ta popravek či-tali. Pa je že prav tako! Bodo vsaj ljudje preje spoznali s kakimi bedarijami in lažmi jih njihovi blagoslovljeni dopisniki far-bajo. Spoznali bodo pa tudi, da pravi kmefski list je edino »Slovenski Dom«, katerega ne bi smelo manjkati v nobeni kmetski hiši! lj Šent Vid nad Ljubljano. V štev. 12 »Domoljuba« t. 1. se je znani šeutvidski dopisnik, sejavec laži, prepira in nemira, odkar je on v Št. Vidu, prav po ligvorijan-sko zlobno zavito zaletel ravno ob luninem mrku v neljube mu šentvidske liberalce. Ne bi odgovarjali na ta napad, da ni častito gorenjsko človeče tako na debelo zavijalo v tem dopisu. Ta Krainburger očita, da po liberalnih zaslugah ni obč. volitev v Št. Vidu in da liberalci pošiljajo na okrajno glavarstvo in deželno vlado lažnjive pritožbe. Ako je to resnica, tožite nas. Davno bi nas že bili, ako bi le enkrat kako laž napisali. Da obč. volitve ni v Št. Vidu (drugem Čenstohovu) je vzrok sledeči: Volilci obč. Št. Vid zasledili so pri pregledovanju volilnih imenikov za bodoče občinske volitve v Št. Vidu toliko napak, da so bili primorani vložiti skupaj 357 utemeljenih reklamacij in to pri skupnem številu 853 volilcev III. razreda, torej skoro za polovico nepravilno v volilni imenik sprejetih volilcev. Volilni imeniki naše občine sestavljeni so bili tako površno, da ni iz njih mogoče dobiti nobenega pregleda. Vse sestavljanje kaže, da sestavljala niso imeli najprimitivnejših pojmov o novem obč. volilnem redu za Kranjsko. V volilni imenik sprejelo je županstvo povsem protizakonito tudi častne občane; volilni upravičenci v podobčinah niso vpisani, kakor predpisuje § 15. e obč. volilnega reda samo v oni podobčini, kjer plačujejo najvišji davek, temveč večinoma po večkrat v vseh podobčinah, ravno tako so vpisane juridične osebe docela protipo-stavno pod raznimi imeni po večkrat v imeniku, dasi ne plačujejo občinskim do-kladom podvrženega davka niti drugih direktnih davkov v predpisani višini 20 K. Tako n. pr. je vpisana župna cerkev v Št. Vidu enkrat kot farna cerkev v Št. Vidu, drugič zopet samo kot cerkev v Št. Vidu, tretjič cerkev sv. Vida v Št. Vidu itd., isto-tako so vpisane razne mežnarije v občini brez natančne označbe svojega volilno opravičenega okraja. Županstvo vpisalo je v volilne imenike celo mrtve osebe itd. To dejstvo menda dovolj jasno spričuje, da so volilni imeniki pravi korizozuminda nasprotujejo vsem predpisom obč. volilnega reda. Gospod župan vulgo Klanfarjev Tone, ako te prikrajšani, oziroma žaljeni na vaši časti vsled pritožb radi volitve, kakor tudi radi očitanja zlorabe obč. urada glede izdaje ubožnega lista za Jančevo 1 'čer oskrbne stroške narastle v deželni bolnici, torej kar v Ljubljano k g. dr. Peganu. Vam pa č. g. župnik glede obč. volitev povemo samo eno, da mi ne bodemo nikdar volili za župana moža, ki je omadeževan (to so ljudje na lastne oči videli)izza toli znamenitega Kraljičevega kozolca. To vam pa povemo edino za to, da bo ljudstvo spoznalo, kakšni so vaši pristaši in kakšni vaši nameni. Mi se pa držimo načela, kdor se s smolo peča, se osmoli, zato pa ljudi v obč. odbor kot se gre, ne pa čenstoliovske menihe. Potem trdi, da se liberalci tolažijo s tem, da bode pri občinskih volitvah zmagali in da bode potem tudi občina prispevala k zgradbi »Sokolskega doma« odnosno »Narodnega doma«. To je politična finta šeutvidskih klerikalcev in dokaz, da volitve niso več daleč, zato so se pa oglasili kar tuleče v »Domoljubu«. O naši hranilnici, za katero se pa baje najbolj interesira č. g. župnik, pa naglašamo to-le. Naša hranilnica je v smislu zakona z dne K), junija 1903. drž. zak. str. 133. v svrho revizije podvržena »Zvezi slovenskih zadrug« v Ljubljani, katera pri nji izvršuje revizijo. Dalje pošiljamo letne računske zaključke in to po zakonu najkasneje do konec junija vsakega leta na politične gosposke namreč c. kr. okrajno glavarstvo in na c. kr. deželno vlado v Ljubljani. Tudi Zvezi slov. zadrug pošljemo 2 iztisa, ni li to pogoj, da so naši računi javni, ker poleg tega so še v uradnici afiširani. Da je naša hranilnica varna in v pravili rokah, naj službo sledeči razlogi: Naša hranilnica ima celo čiane, ki se jim vsled njihnega gmotnega stanja prošnje za zboljšane hlevov na deželnemu odboru odklanjajo, dočim člani farovške hranilnice dobivajo podporo. Vodstvo hranilnice vodijo možje, ki so vzorni gospodarji in ki so si s trudom kaj pridobili, ki ne bodo svojih posestev in gruntov kar .tje v en dan izpostavljali v nevarnost in ki so z večjim premoženjem vezani, kakor pa kaki mladi župniki, kaplani, učitelji, profesorji itd., ki so k večjemu v pravem pomenu besede posestniki dolgov. Gospodarstvo naše hranilnice je tako, da se tudi svojim pristašem ne da kredita, ako ni varno naloženo. Omenjamo samo en slučaj. Naš pristaš je rabil kredit za zidavo hiše, mi smo mu izplačevali s prva na po- roštvo, dokler ni šlo na njegovo posestvo na vknjižbo. Ta naš pristaš zahteval je še nadaljnega posojila za svojo obrt, katerega pa z ozirom na vestno gospodarstvo tujega denarja, ker ni po naši cenitvi njegovo premoženje zadostovalo zadostni varnosti mu torej nismo dovolili tega kredita. In glejte: farovška hranilnica mu je pa v celem obsegu vstregla samo, da je s tem enega pristaša si pridobila, kar je ta' človek sam pripovedoval. Razvidno je tudi iz »Domoljuba«, ker nam očitajo, da svoje pristaše odganjamo. Nc bomo tukaj izgovarjali sodbe, o tem naj ljudstvo samo sodbo izreka, katera hranilnica je tedaj v previdnejših rokah. Mi stojimo na stališču, da v takem slučaju mora odločevati previdnost in zajamčena varnost, ne pa politična strast. Ste li tudi vi g. župnik razumeli? — Toliko za danes, ako pa g. dopisnik »Domoljuba« želi še kaj, mu bodemo pa še povedali, zlasti ga bomo poučili o zadružnem zakonu namreč to,kako se priporoča sprejemati take člane, ki so že vezani pri kakem zavodu z neomejeno zavezo, kakor n. pr. Klanfarjev Tone, ki je že član Ljudke posojilnice itd. Mislimo, da se razumemo. Mi se ne bojimo boja, le tako naprej, ljudstvo bo pa sodilo. Mi vse dokazujemo s števili in zakonom. Vi se bahate, mi pa le previdno resno in skrbno gospodarimo in hodimo korakoma, ker vemo, da korakoma se daleč kride. Vemo pa tudi, da so morali iti še prav vsi bahači šentvidski v Ameriko in ne želimo ravno, da bi tudi vi šli. Ako ima toiiko denarja na razpolago, zakaj pa niste vi kasirali za Milielnovo hišo v Dravljah, ker ste jo sami kupili, zakaj je pa tam morala ljudska hranilnica kasirati. Primerjajmo no samo vaše prve letošnje četrtletne prometne številke gosp. dopisnik, in bomo kmalu na jasnem v farbariji. Vi tukaj izkazujete v skupnem prejemkov 90.049 K 7 vin., izplačil pa 106.803 K 38 v, torej izplačil i 6.754 K 54 v več kakor pa ste imeli dohodkov. Ali je to mogoče, gosp. dopisnik? Ako pa ima taka mala posojilnica okroglo 20.000 K blagajniškega stanja (mrtvega denarja), je pa zopet negospodarsko. Hra-nilnični čisti dobiček steka se v rezervni fond, ki je nedotaknen, le v izjemoma v dveh slučajih, namreč v pokritje morebitnih letnih izgub, in drugič, v slučaju likvidacije v zmislu nje pravil. Torej s temu 13.000 K ne morete in ne smete nič kupiti, ampak samo iz tekočih sredstev. Častiti gospodje v Št. Vidu, vas boli naš napredek in zato pa ste začeli tuliti. Naši grehi naj vas ne skrbijo, pometite pred svojim pragom in skušajte čimpreje za vaše grehe, ki ste občino za več kakor 30.000 K zadolžili, pokoro narediti. Končno vam povemo še to, da so nam naši pregledniki računov »Sokola« v Št. Vidu obljubili, da bodo svojo nalogo natančno izpolnjevali osobito, da ne pride Klanfarjev Tone s svojimi kremplji vmes. lj Iz Št. Vida nad Ljubljano. Ponesrečil se je dne 23. aprila 651etni Andrej Ber-lič, posestnik v Žapužah, ko je peljal iz gozda steljo. Pri nekem drevesu mu je spodletelo, padel je pod voz tako nesrečno, da mu je šlo kolo čez vrat in je ostal na mestu mrtev. Pokojnik je brat župnika Berliča v Bohinju, bil je jako marljiv kmet, delal je neprestano in si tako zboljšal s svojo pridnostjo, svoj čas precej oslabelo Španovo posestvo. V političnem liaziranju je bil pokojnik vedno naprednega mišljenja in je strogo obsojal pogubonosno delo politikujočih duhovnikov. Živel je v delu in v delu preminul. Naj počiva v miru! — Njegovi rodbini naše sožalje! lj Iz Notranjih Goric. Kakor povsod, tako je tudi v Notr. Goricah, da pride rado med fanti in dekleti kaj navskriž. In tako je prišlo med Marijo Zon, Terezijo Skubic in Marijo Lampret do prepira z Jakobom Sojerjem. Kjer pa je dotični fant govoril razne nesramne besede o teh treh osebah, seveda so postopale sodnijsko. Ko izve, kaj ga čaka, se poda menda po svet ali žegen k g. župniku. Govoril je, »se nič ne bojim, saj sem bil pri g. župniku in g. županu, sem brez skrbi.« Seveda bil je res oproščen, pa le radi tega, ker je vse raz-žaljive besede preklical in obžaloval in prosil navzoče tri odpuščanja, in tako je bil oproščen na prigovarjanje g. sodnika. Sedaj se pa hvali in govori, da so njega prosile te tri ženske, kar ni res. Kdor hoče vedeti resnico, naj pojde vprašat g. dr. Nagodeta, sodnika v Ljubljani. Resnicoljub, lj Iz Dolskega. Lahko rečemo, da sc iz našega kraja sto let skupaj ni pisalo toliko v časopise, kakor se je že v zadnjem letu. Vzrok je iskati v tem, da se ljudstvo vedno bolj zaveda svojih življenjskih dolžnosti in pravic, k čemur so ravno zadnje občinske volitve veliko pripomogle. Kakor povsod, tako so tudi pri nas napravile precej krega in sovraštva. Zmagala je na eni strani duhovska komanda, na drugi strani pa je padla — bodimo si odkritosrčni — za ljudstvo premalo delavna stranka v stranki. Prav pa je, da se množi število onih, ki se nočejo klanjati brezpogojno črnemu talarju. Saj vemo, da duhovnik — v pretežni večini — ni dandanes več tak, da bi deloval za dušni blagor svojih vernikov, da bi oznanjeval mir in ljubezen med ljudmi, temveč le zato, da skrbi za svoj telesni blagor. Zatorej pokažimo, da smo res napredni; ne kregajmo se, kdo bo nosil pri procesijah bandera, to prepustimo Čukom, marveč z vstrajnim delom med priprostim a dobrim ljudstvom si pridobiti zaupanje, to nam bo privedlo zmago svobode. Tri nesreče v ljubljanski okolici. Zadnji teden so sc zgodile v najbližji ljubljanski okolici tekom nekaj dni kar tri nesreče. Najhujša je bila prva. Avtomobilska nesreča. V nedeljo 21. t. in. zvečer ob 10. se je odpeljala družba Ljubljančanov proti Ježici. Nazaj grede se je avtomobil zaletel ravno pred topničarsko vojašnico v kmečki voz s tako silo, da mu je odbil zadnji konec, da se je sam prevrnil in da so vse osebe zletele ven. Pri tem je hčerka šišen-ške gostilničarke gospe Keršičeve, 141etna Mici, priletela s tako silo ob ob-cestnik, da ji je počila lobanja, da se ji je preklala spodnja čeljust, a iz oči, nosa in ust se ji je vlila kri. Deklica je umrla pri prenosu v vojašnico v rokah vojaškega zdravnika dr. Davida, ki je bil tudi stalen gost pri Keršičevih. Ubogo mater je pogled na mrtvo hčerko, ki je ležala na pri-prosti vojaški klopi, tako pretresel, da je dvakrat omedlela in so jo nezavestno odpeljali domov. Drugi udeleženci so si vsi tako močno pretresli živce, da spočetka niso mogli niti govoriti, enemu se je tako vlila kri, da so ga morali takoj odpeljati v bolnico. — Krivda nesreče bo najbrže na obeh straneh. Priče so povedale, da je avtomobil prehitro vozil po cesti, kjer je vsak večer mnogo izletnikov. Kriv je bil pa 'tudi kmečki voznik, ker ni imel na vozu nič luči. Peljal je v mesto Ljubljančane. Požar na Ježici. Ni bila še žrtev te nesreče pokopana, že je doživela vas Ježica na Posavju novo nesrečo. Drugi dan zvečer, v ponedeljek, je izbruhnil namreč pri Gorišku požar, ki se je hitro razširil na sosednje hiše: Štremfljevo, Čerinovo in Brajerjevo. Požar je divjal tem huje, ker je bila po podstrešjih slama. Na pomoč so prihitela vrla požarna društva iz okolice in Ljubljane ter vojaki, ki so skrbeli predvsem za red. Razen štirih hiš je bilo popolnoma ali deloma uničenih 8 kozolcev in dva hleva. Ogenj je nastal pri Gorišku, kjer so imeli peko. Zapazili so ga na srečo slučajno ljubljanski izletniki. Ogenj v Rožni dolini. Rožna dolina je naselbina manjših hišic z vrtovi, blizu Ljubljane. Gorelo je v sredo 23. t. m. v restavraciji »Rožna dolina«. Ogenj je nastal v postrešni sobici zjutraj ob štirih, kjer je kuhal mož za bolno ženo čaj na samovarju, in prevrnil špirit. Na srečo so bolnico rešili. Pogorelo je ostrešje in veranda. Gostilničar ima 5000 kron škode. Gasit so prihiteli gasilci iz Ljubljane, Viča in Gline. Belokranjske novice bik Iz Semiča. Včasih je bilo rečeno, da mora občinski odbor gledati in pomagati domačim obrtnikom in jim iti na roke, a tega pri naših kimovcih ni. To se vidi sedaj ko se je začelo graditi železnico. Naš domači obrtnik ne bo zaslužil nič. Odnesel bode vse jud, ker župan je dovolil vsakemu koncesijo kdor je prišel, tako da imamo sedaj kar 8 judov v Semiču, ki bodejo odirali ubogega delavca, a domačin bo pa čez prste gledal ter moral plačevati visoke davke in naklade med tem ko bode jud odnesel polni žep. A tudi c. kr. okr. glavarstvo v Črnomlju je toliko neprevidno, da dovoli v vsakem hlevu gostilno in trgovino judom, dočim je Novomeška občina in glavarstvo čisto drugače postopalo z došlimi judi. No Jarc in drugi, ali so to sedaj tisti obljubljeni milijoni, ki so bili obetani, češ Belokranjec gostilničar in trgovec si bode veliko zaslužil ob zgradbi železnice, a sedaj imajo sami judi vse v rokah, celo podjetje. Če belokranjec prosi za delo, ga še ne vzamejo na delo. To so sedaj tiste obljube. , bik Iz Kota pri Semiču. Jarc vlači zopet Martina, pardon Dermastijo po Belo-krajini, da se more za hrbtom stoječ zahvaljevati za oddane mu glasove. Tako je tudi prišel k nam, na belo nedeljo je že župnik na prižnici povedal rekoč: tako lepo! popoldne pridite vsi v Kot k Bukovcu (Smile), vam bode razložil g. Jarc in Drmastja o delovanju v deželnem in državnem zboru. — Šli smo z radovednostjo poslušat, a kaj smo zvedeli, nič. — Jarc začne že po stari navadi lagati in Derma-stija za njim kimati. Obljuboval je, da nam bode plačal letino, kar nam je zmrznilo itd. A tudi zadnjega shoda ne more pozabiti v Semiču, jamral je, poglejte kaki so liberalci, ste zadnjič videli v Semiču, ko sem prišel med tiste divjake, ki bi me skoraj ubili. No Jarc, ako nas zmerjaš z divjaki, se ti tudi pri nas v Kotu ne bode bolje godilo kot v Semiču, tudi pri nas se bodejo tla zgrela, kakor tudi prisiljivcu Martinu. Pa preidimo k stvari. Govoril je tudi Dermastija ter se zahvaljeval volil-cem tako, da ga sploh nihče razumel ni. Seveda da ni minil shod brez Macelleta, češ, kakšen da je in da k maši ne gre itd., nakar je dobil besedo Simonič iz Mladice ter se je jel jecavo zadirati v Macelleta, češ, da je zadnjič razžalil njega na njegovem shodu pri Matičku, da je rekel da kdor če denar sposoditi v farški posojilnici, da da kar tajniku klobaso, pa da denar dobi, ter da je rekel, da s farji dol itd. ter da je brezverec in da kot takega bi volili, ki ga sploh v Semič nikoli ni. No g. Simonič, svetujemo vam, da se vam ni treba pod starost v politiko spodtikati, ker veste da vam ne gre in se s tem smešite pred ljudmi. Pustite g. Mazelleta, kajti vam zna še vroče priti skoz to. Kakor rečeno, omenjeni shod ni bil nič drugega, kot samo zabavljanje čez naprednjake in so norce brili iz ubogega kmeta. Torej Jarc in Dermastija, drugič le doma ostanita, s takimi čenčami ne bodeta nič opravila in vas ne bo čez dve leti nihče volil, kakor ste že sedaj prosili za glasove, kot ciganka za slanino. Mi hočemo razumne može, da nas bodejo zastopali, ne pa Jarace in Martine, ki samo v kavarnah divane gulijo, a kmet jim je deveta briga. — Neodvisen kmet. bik Iz Štrekljevca. (Podivjana mladina.) Pri nas imamo na belo nedeljo kot običajno žegnanje, tako tudi letos. Šel je tudi iz Praprota Anton Kofalt in njegova žena na Osojnik na gostje k Kofaltovirn staršem. Vračala sta se domov že bolj v mraku. Z njima je tudi šla Ana Simonič iz Brstovca. Ko pridejo do Štrekljevca, jih napadejo trije zlikovci iz Češnjevca z noži, podero na tla Kofolto, ženo ter Simoni-čevo in jih obdelujejo z noži. Kofoltu so zadali 20 ran z nožem, izrezali mu obraz, kakor tudi ženi. Ta je bežala, pa je stekel eden. za njo ter ji zadal 3 sunke v hrbet, Simoničevi so pa roko razrezali, ki se je branila. Kofal je smrtno nevarno ranjen in se bori s smrtjo v bolnišnici v Novem mestu. Značilno je najbolj to, da so ti divjaki iz najbolj klerikalne vasi in najbolj bogaboječi na Črešnjevcu in pa na Krvavčjem vrhu in ravno tu se največje lumparije godijo, kakor rediti tepeži, tatvine in pohotnosti. Omeniti moram še to, da se je napad storil blizu hiše klerikalnega Martina Drganca, ki bi lahko preprečil, da bi Kofolt ne prišel tako hudo v nesrečo. Šla je namreč Simoničeva, ko je utekla, k Dr-gancu v hišo, ki je imel še goste ter prosila, da naj gre ven, da hočejo Kofolta ubiti. A kaj je storil Drganc, prijel je Simoniče-vo za hrbet in porinil čez vrata, rekoč kaj me briga, kaj imajo k ... be zunaj. Taki so ti klerikalni Samarijani. Tu bi svetoval župniku, da naj bi šel ponoči ven čakat take tolovaje in jih podučil, ker te bodeš ložje dobil, kot pa pisca »Slov. Doma«, ker imaš take želje, ki si jih izrekel v Štrekljevcu, če bi ga mogel dobiti na samem ponoči, bi se zmenila; Stanko, tolovaje torej rajši vzemi v roke. bik Iz Petrove vasi. Kakor že znano, ima progo od Kota pa do Metlike g. Lončarič. Kakor smo čitali že v »Slov. Narodu«, kako nasilni so ti Lončaričevi delavci, ki jih je poklical s cele Hrvaške, a sedaj jim ne da dela, oziroma jih plačuje tako sramotno, da se delavec sploh ne more pošteno nahraniti. Dnevna plača 2’40 do 2-30 K in s to plačo se naj delavec preživi, ko mora plačati samo za hrano na dan 1 *80 K in s kom se naj potem obleče? Nekateri so taki, da niso za med ljudi. Gosp. Lončarič, ali ni to vnebovpijoči greh? Popravite plačo saj tako, kot jo imajo pri Widermanu, sicer bodejo posledice, kakršne bodete pomnili delj časa. Upamo, da vas zadenejo koj te vrstice, če nimate slonove kože. Delavec. bik Iz Rožnega dola. Tudi pri nas je že bolj živahno odkar se dela železnica, tudi predor gre precej hitro naprej, so že 16 metrov globoko. Tudi tujcev pride vsaki dan več. Da pa ne bi imeli nič judov, ne bi pa sploh železnice gradili. Kamor se ozreš, samo judoska imena: Ezor, Pikaš itd., a med temi tudi par zagrizenih Bis-markovcev, kakor Baumgartner itd., ki prav pridno agitira za šulferajn, nastavil je tudi šulferajnski nabiralnik v gostilni- škein prostoru ter se prav pridno hajla. O. Baumgartner! Ce mislite, da se hočete s tem prikupiti ljudem, se motite , . t o Dolenjske novice o d Vače. Našega kaplana lomi sveta togota, če rečemo katero čez njegove klerikalne pijance. Majdič vsakega hvali, če v njegov rog trobi. Po našem mu pa ni noben greh odpuščen, če ga Majdič hvali. — Kdor še v delavnikih po gostilnah pije in razgraja in pusti doma ženo in otroke stradati, ga naj Majdič le voli v občinski za-stop, mi ga pa ne bomo. Majdič, kar povej nam, koliko tvoj prijatelj popije in njegovi otroci prestradajo. Ali nisi ti zanj agitiral? Kaj se pa repenčiš v cerkvi, če mi resnico zapišemo? Kaj ne, resnica te bode v oči. Sploh bo pa tvoja čukarija šla v nič, ker boš moral steze proti Sveti Gori ubirati in ne boš mogel vseh naprednjakov požreti, ker jih bo v dveh farah preveč. Na Sveto Goro le hodi, kadar boš pa prišel za božji grob pobirat, ti bomo povsod vrata pokazali. Ljudstvo se preveč zaveda, kdo je kriv velikanske škode. Kdor je škodo naredil, ta naj jo plača. Za Majdičem in njegovo čukarijo ne bo nikdo škode plačeval. To naj si zapiše za dolga ušesa. Na tisoče je škode; klerikalci molče o požaru ko zid. Kaj ne, Majdič, molčanje je zlato. Saj se poznamo. Vačan. d Vinska moč na Dolenjskem. Leta 1911 je bila srednja vinska letina. Mora se pa reči, da že kmalu ni bilo tako izvrstne kapljice, kot ravno od tega leta. Da je to res, je znano že marsikateremu dolenjskemu možaku — dobrovoljčku, ker marsikateremu se je že pripetilo, da je imel radi vinske moči razbito bučo. Tudi »vzor« možakom se rado pripeti, da pridejo radi vinskih duhov v neprilike, ker se ravno ob takem času, ko vozijo »barko«, zavedajo svoje moči. To bode najbolje vedel klerikalni poslanec Dular. Ta katoliški možak je, predno je bil izvoljen poslancem, svojim sosedom še precej priljubljen. Kakor hitro pa je prišel med »abstinente« je postal velik prijatelj vina (ljubezen do »oblizni ga«?) V treznosti pravijo, da ne ve dosti govoriti, kakor hitro se ga pa navleče, začnejo govoriti vinski duhovi in Jože je v ognju. Gostilničarjem v njegovem okraju ni nič nenavadnega, ako poslanec Dular vihti pest po njih mizah, da ista poskakujejo od tal; včasih mu pride pa tudi stol prav. V takem slučaju Jože dobro ve, da ga nekoliko ščiti poslanska »imuniteta«. Kaj mi moreš, ako te udarim, jaz sem poslanec in me ne moreš tožiti. Ni čuda, da je dobil Jože radi zabavljanja med hlapci v Kandiji po glavi, kajti hlapci ne gledajo dosti na poslanca, če jim zabavlja. Da pa tudi drugim ni vsem po volji njegovo zabavljanje, to je okusil gospod poslanec tudi v Ljubljani, ko je letel iz kavarne. Človek, bi si mislil, to ga bode spametovalo. A Jože ostane Jože. Kakor hitro se ga nasrka, že tudi zabavlja in grozi s tepežem. Bilo je v sredo 17. t. m. ko se ga je zopet pošteno nabral in je zašel k svojemu bratu po mišljenju, Kulav-cu v Valtovas. Prišel pa je skupaj z drugimi vinskimi bratci ter jim pričel zabavljati, to je šlo toliko časa, da je skočil kakor po navadi poslanec Dular v svojega, seveda bolj revnega soseda. Ta je pa imel več moči kot pa poslanec Dular in ga je prav pošteno po ušesih »pobožal«. Ljudje sedaj govore, da noče Dular o tem nič vedeti. Tudi prav tako. — Za enkrat vam povemo samo toliko, da če ne bodete dali ponoči mirno spečim in počitka potrebnim ljudem miru (ker tudi ob 11. ponoči kliče soseda, da bi ga tepel in razgraja kakor živina) se vam zna še enkrat pripetiti kaj takega. Že 10 let ste poslanec, pa niste za nas volilce nič naredili, tepsti se vam pa tudi ne damo, ste razumeli gospod Dular? d Iz Prečne. Pri nas se bližajo zopet občinske volitve, zato so začeli zopet v »Domoljubu« črniti poštene može, ki jim ljudstvo v resnici zaupa. Ali vam, g. kaplan, svetujemo; pustite nas pri miru, držite se svojega poklica, mi se bomo pa svojega; učite raje svoje ovce, da bodo imele krščanski vzgled, ne paganskega, kot se je zgodilo na velikonočno nedeljo med prvo mašo. Dajte jih učiti krščansko, pri nas ni krščanski, pomnite, tisti klerikalec, ki je pri zadnjih volitvah v Prečni najbolj vpil: »per moj . . ., liberalcem se pa že ne damo, jaz sem klerikalec!« tista pobožna duša je imela na veliko nedeljo gostilno za cerkev, frakcij za mašo. No, pa to mu je kaj lepo pristojalo, ko so ga dobro ošemili, kot pustno šemo in je tako našemljen šel iz gostilne ravno tisti čas, ko so se ljudje vračali iz cerkve; seveda kar pljuvali so pošteni ljudje za njim. — Za danes naj bo, to dovolj, bo pa drugič kaj več v celi obliki od klerikalnega konzuma. Na zdar! d Iz Velike doline pri Jesenicah na Dolenjskem. Z dne 30. marca t. 1., št. 13, str. 6 »Slovenskega Doma«, pod naslovom »Obljuba dolg dela«, kateri dopis je četrti farman pisal in nas tri farmane vščipnil, da smo tako prizanesljivi gosp. župniku Gnjezdi in županu Frigltlu, pardon, župnikovemu kimavcu, resnica pa je, da smo dolgo prizanašali, ali sedaj več ne bomo. Torej začnimo, kako se je koruza z državno podporo delila. Župnik Gnjezda ni dal ne koruze in ne otrobov ne enemu siromaku, akoravno so siromaki z objokanimi očmi prosili, da jim naj saj nekoliko da, pa ta sveti gospod je tako zakričal nad njimi, da bi kmalu solnce otemnelo in mrtvi iz groba vstajali, torej dal ni nikomur nič. In kdo pa je dobil? E tisti debeli E. Heimn-brick, da si je komaj domov odpeljal; kar je pa še ostalo koruze bogatim farškim kimavcem, za tisto bo pa župnik Gnjezda vedel. d Iz Velike doline pri Jesenicah na Dolenjskem. Iz potne torbe; Že slišim dolgo časa o dolinskih klerikalcih, kake lum- parije uganjajo. Zato se napotim tudi jaz s potno torbo, notri svinčnik in papir, to menežarijo gledat in opisat. Najprvo jo uberem na Veliko dolino k župniku Gnjezdi, konjskemu in vinskemu mešetarju. Pa glej ga spaka, namesto župnika dobim v župnišču en koš bab in dva, to je Držica, občinskega slugo, in Heinmbrika, debelu-harja, pri polni mizi vina, in ko vprašam po gospodu, mi odgovorita, da ne vesta, kje da so. Hitro mi v glavo pade, hajdi na Jesenice, in grem precej na pošto, da potno torbo izpraznim, hočem v poštni urad, pa mi že pride gospodična poštarica iz svoje sobe nasproti, pogledam postrani, zagledam nekega tam sedeti. Grem ven in se ogledam nazaj, pa vidim, če ravno po-dnevu, rolete na oknu gospodične zaprte. Se nekoliko odpočijem pred Hribarjevo hišo na klopi kaki dve uri in nato prileti župnik ven, precej skočim k njemu in ga prosim za službo. Me grdo pogleda in me vpraša kdo da sem. Jaz mu odgovorim, da sem miza». Nato jo mahnem v Bregan-sko selo, da naberem novic, za ta list pa že najdem župnikovega detektiva Hroko-ja, krojača, po domače Belolisca, in ga vprašam, kdo bere »Slovenski Dom«. Nato mi odgovori, da je nič prida oni človek, kdor »Slovenski Dom« bere. Ga še vprašam, da ali je kaj agitiral za trgovsko zbornico. Mi nato odgovori, da je že vse občinski sluga Držič pobral in v župnišče nese! in da so »likof« pili čez polnoč. Pa še si grem ogledat župnikovo kaso, in kaj najdem, kaso odprto, v nji pa »kovter«. Sedaj pa rečem, adijo župnik Janko, še gotovo se bomo v časopisu in uradni dan v Jesenicah videli. Za hrvaške prašiče pa morate enkrat plačilo dobiti. Amen. Reši nas Gnjezde, o Gospod! — Dvaindvajseti farman iz sosedne fare. d Popotnik Št. Rupert-Št. Janž. Lepo vreme je bilo ter sem se napotil iti pogledat našo lepo dolino šentrupersko in šent-janško. Prišedši v Št. Rupert, sem videl gosp. kaplana Štrajharja, kako je agitiral za nove volitve. Zvedel sem tudi, da bodo klerikalci zopet propadli pri občinskih volitvah v Št. Rupertu. Takoj sem zapustil Št. Rupert ter se podal v Mokronog. V Mokronogu že prav pridno zidajo in lepšajo trg. Tu sem zvedel, da so se naselili mladi orliči ali čukulada in da jim gre prav na roke gosp. davčni kontrolor. Župnik Bukovic bo pa menda njih vodja, ki je ravno pripraven in sposoben za to. Slišal sem tudi, da je župnik Bukovic popisaval šolske otroke za orle; ali iz te moke ne bo nič kruha. Potem sem šel na pošto, pa ni bila še odprta, ne vem, kaj delajo toliko časa, da ne odpro pred deseto uro. Zvedel sem, da bi morala biti pošta odprta že ob 10. uri, pa je komaj ob 11. ali pa pol poldan. Drugič preje odprite radi brzojavk. Zapustivši Mokronog, grem v Tržišče. Med potjo zvem, da so tam ustanovili Sokola in čukolado. Na velikonočno nedeljo so se prikazali mladi orliči v kroju na beli dan, ki še nimajo potrjenih pravil. Več o orličih drugič, ker moram malo pomesti v stanu c. kr. pošte v Mokronog-Tržišče in Št. Janž. Res kratka je ta vožnja iz Mokronoga do Št. Janža, a se vendar izgubljajo pisma. V Mokronogu se je že večkrat odalo pismo za Št. Jur, a ga ni dotična oseba sprejela, na katero je bilo naslovljeno. Tudi v Oaberje, pošta Tržišče, je bilo oddano pismo, ki se je tikalo sokolske ideje, izgubljeno. Vsako pismo, ki je prišlo iz Krmela v Mokronog na neko osebo naslovljeno, je bilo vedno pri strani odprto. Kaj to pomeni? Kje se to zgodi, da se pisma izgubljajo in odpirajo? Torej pozor, dokazi so tu. — Po Mokronogu je mraz vzel vso letino. — Ker je noč, ne grem v Št. Janž, pač pa pridem prihodnjič pogledat šentjanško visokost in kričače. d Št. Janž. Naš krašovski župnik Lj. Bajce se je časih izrazil: »Ma kej, če me v liberalne cajtenge dcneste, to men’ nič ne stori, se imamo saj kej za smejati.« Zadnji dve številki »Slovenskega Doma«, v katerih smo povedali golo resnico, so ga pa le malo razdražile. Resnica oči kolje, kajneda, Ludvik? Nikar ne misli, da so temu očetje in matere krivi, katere si v nedeljo tolikokrat na prižnici preklel. Ludvik, ti želiš, da bi te farani spoštovali. Hm! Kako bi pa to bilo mogoče, ko pa mesto besede božje, na prižnici politikuješ in prekolneš vse, kar ti slepo ne prikima. Bog je dal človeku um in prosto voljo, in vedi Ludvik, da po tej prosti volji se bomo vedno ravnali ter čitali tiste časopise, kateri so nam priljubljeni, če je tebi ljubo ali ne. — Ludvik, ti hočeš biti na vsak način gospodar šentjanskega kmeta, iu kakšen gospodar —? Bogve kodi si se še potikal in kako si na Krasu tekal za kozami, ko si je znal že šentjanski kmet sam gospodariti in samostojno misliti, sedaj bi pa ti rad nas strahoval. JJavkoplačevalci tebe redimo in ne ti nas! Če ni za tebe pri nas, pa pojdi, odkoder si prišel, saj slabšega župnika tako ne moremo dobiti. Nikoli te ni doma, če si pa doma, se pa po gostilnah klatiš in prepiraš s strankami. Čukarijo hočeš zidati, mi mislimo, da to ti sam veš, da je brezpotrebno — farovškega poda pa ne vidiš, kako ima raztrgano streho, da skozi dežuje, kot na prostem. Raje bi se za to malo pobrigal in s tem tudi fari koristil. — Dne 14. aprila je — kakor smo že poročali — nas obiskal škof Jeglič. Vedel se je to pot dostojno. d Št. Rupert. Dne 2. in 3. maja t. 1. se bodo vršile pri nas občinske volitve, katere bi se imele vršiti že pred novim letom, pa so sejro zaslugi našega kunštnega g. kaplana Štrajharja s precej velikimi stroški za dosedaj odrinile in sedaj, ker mu ne gre račun prav, bi jih rad zopet razpustil v svoji mogočnosti. Ne more pa nikjer zadeti pravega paragrafa občinskega reda, po katerem bi morali tisti, ki so raznašali glasovnice, pripovedovati po gostilnah klerikalnim petelinom, komu dostavljati, zakaj in kako da smejo delati, da ne pridejo pred državnega pravdnika. Jaz mislim, da smo bili dovolj podučeni od višje politične oblasti, kaj se sme, ali kaj ne. — Ker sem bil pa jaz tako srečen, da sem naletel na celi trop klerikalcev v gostilni pri vinu, so mislili, tega bomo pa zdelali, da bo pomnil, kdaj je zašel med tako kunštne glave, kakor so g. Štrajhar, Bukove, mirnski Ocvirk in še par drugih, ki so precej vinjeni kritizirali moje raznašanje. G. Štrajhar mi je takoj obljubil, da pojde takoj v Ljubljano, da bo poročal deželnemu odboru moje nepostavno delovanje. Kako je opravil — ne vem — če nisem prav ravnal, prosim, je on lahko v prihodnjič moj namestnik, saj koder sem jaz hodil, so večinoma bili klerikalci. Štrajharjevemu adjutantu Bukovcu pa povem, da ne vem, če sem res tako prebledel, ko se je izrazil, da ne mara biti župan, in tudi ne vem, kdo me je videl, ker Bukove z enim očesom vedno gleda g. kaplana — drugega pa nima, Ocvirk ima plave »špegle«, tudi nima pravega pogleda in g. kaplan Štrajhar pa, odkar se je opalil, vedno gleda doli — ko bi izgubil pravi Napoleonov cekin. Kar se pa tiče Bukovčevega govorjenja, da zato noče biti župan, ker se boji, da bi zblaznel — je lahko brez skrbi. Jaz poznam že pet županov, pa so še vsi pri pameti, če pa že sedaj njemu po glavi brenči Studenec, bi ga prosil, naj ostane pri fižolu in prašičih in zraven še kakov špirit skontrobanti. In še enkrat prosim Bukovca in g. Štrajharja, da me po lažnjivem časopisju pustita v miru, saj nisem vama gotovo nič dolžan, če imata kaj pri meni iskati, zglasita se pri sinu katoliškega liberalca. — Št. Rupert, na dan žegnanja sv. Ruperta 1912. — S. B. d Št. Rupert. Dne 2. in 3. maja so pri nas občinske volitve. Tako piše tudi Štrajhar v »Domoljubu«. Mislil je seveda, da mu bo zopet kak Hladnik pomagal, ustaviti jih. Pa mu pove uradnik od okrajnega glavarstva, da on urejuje, kako je treba raznašati glasovnice. Štrajhar je še premalo stroškov naprtil občini, rad bi jih še več. Pa za sedaj še ni šlo. Seveda, če bo Štrajharjeva komanda v občini, potem so občinske naklade še za opekline. — Nekaj perejo gosp. Bukovca po domače Piškurja ali Turka, da se brani županskega * stola. No, se bo tudi lahko ubranil. A mi trdimo, če še stokraj napišete, da ne, da bo Bukove, ali Piškur, ali Turk, ali eden izmed teh treh, — ki je pravzaprav le eden — župan. Ne bi se pehal, kregal, tožaril, če se mu ne bi šlo za županstvo. Pa kakor smo rekli, za enkrat se bo že še kako ubranil. Cez tri leta se naj pa spet brani. Klerikalci se trudijo na vso moč, da bi dobili občino v roke, še »po božji volji da-car« ima to službo. Mislimo, da je on zato pri nas, ker je dacar, ne, ker se bližajo volitve. Pri nas lahko živimo brez takih agitatorjev. Ce je agitacija njegov poklic, naj gre v Ljubljano, tam imajo gotovo še ka- ko korito v rezervi. Glasovnice so razdane. Začetek maja nam pokaže bodočnost naše občine. Možje, stopite na dan, poglejte okrog sebe, oglejte si svoje nasprotnike, pokažite jim, da ste možje, pokažite jim z glasovnico, da si ne pustite kratiti svoje časti, svojega ponosa. Cvetoči, lepi maj naj ne skliče klerikalcev nazaj! d Iz Št. Ruperta. Zopet je »sodeloval« naš kaplan pri časopisu, ki zasluži vsa druga imena prej kakor »Domoljub«. Ta me-šetar piše po tem časopisu tako hinavsko, da bi imel- človek največje spoštovanje do njega, če bi ga ne poznal prav do kosti. Vse se sliši lepo, kar se bere, le ko bi se ti poklicani klerikalci ravnali po tem. Pravica in krščanska misel pravi, mora zavladati. Ja, moj ljubi Štrajhar, to vlada pri nas že toliko časa, dokler je napredna stranka na krmilu. Dokažite nam eno krivico in eno nekrščansko misel! Ko bi se ravnali po kaplanovih pravicah in mislih, potem bi bilo joj! Bratska ljubezen! Lepa ljubezen, a stokrat smo že povedali kaplanu, kakšna ljubezen je zavladala, odkar rogovili Štrajhar po naši občini. Štrajhar, izgini iz Št. Ruperta in videl boš, da nastane v občini mir, kakor je bil poprej, predno si privandral k nam. O tem smo prepričani vsi, tudi naši politični nasprotniki, o tem mora biti prepričan tudi škof in njegova sveta dolžnost je, da nas reši te zgage. Po-, vsod vtakne svoj nos — še v maslo — povsod je, kjer ga ni treba, le to kar je njegov poklic, mu je deveta briga. Ali so se pitali preje politični nasprotniki z različnimi imeni, se tožili med seboj, plačevali? Ne! To se godi za časa Štrajharja! Štrajharja iz Št. Ruperta proč in na njegovo mesto gospoda, ki se bo držal le svojega poklica, in mir se naseli v občino, sloga bo nastala. Te besede vsem občanom v pomislek in v ravnanje pri volitvah! d Št. Rupert. Leta 1909. je izdala družba sv. Mohorja v Celovcu mašno knjigo z naslovom: Sveta maša. Na strani 181. spodaj čitaš v tej mašni knjigi: »Ob strani v cerkvi vidiš prižnico. Kot da bi bil zaprt govori iz nje duhovnik; to ti pomeni, da ne sme učiti, kakor bi on to hotel, marveč le to, kar mu naročuje sv. cerkev.« Kako se to ujema s pridigo kaplana Štrajharja v nedeljo 21. t. m. Ali naša cerkev naročuje psovanje, priimke in druge lepe cvetke? — To v pomislek našemu župniku, našemu škofu in vsem, ki se zanimajo za pridige kaplana Štrajharja. Več poslušalcev, d Škocijan. »Spoštuj očeta in mater,« uči četrta božja zapoved! Naš Tone Kr-mežljavček, vreden bratec zloglasnega Majdiča z Vač in Štrajhar iz Št. Rupreta, ne pozna omenjene zapovedi, oziroma se ne briga za njo, ker si je ubil v glavo, da bo s povzročevanjem zdražn in prepirov uspešneje dosegel sedež na desnici Gospodovi. Briga ga, če naleti pri tem pehanju (pehanje je potrebno, ker je nevarnost, da se pri toliki gorečnosti kranjske duhovšči- ne nebesa ne prenapolnijo in bi bilo nujno potrebno, zidati še en »štuk« (!) na verske »cerkvene postave«, ki mu prepovedujejo sosebno še kot duševnemu pastirju, jih prekoračiti. Gospodek se drzne tako daleč, da javno na prižnici neti razdor med družinami. Tako je za časa volitev hujskal verne ženice proti svojim možem, ki bero, mislijo, volijo in podpirajo napredno — priporočevaje jim, da jim naj odpovedo raje tudi zvestobo in zabranjujejo opravljanje zakonske dolžnosti, ako ne gre z lepa, da bi igrali vlogo hinavca, kakršen je sam! Vsak pošten človek *>e zgraža nad početjem tega petelina! Marsikatera, prej verna ženica, sedaj z gnusom izgovarja njegovo ime, in gotovo se bo z vsemi štirimi branila, da bi z njim e tutti quanti delila — nebeško veselje! — ljubljanski škof in njegova banda pa poveličuje to zbesnelo kaplansko svojat! Koliko obsoje vredno mora biti njihovo »delovanje« za kulisami!? Matere, posebno one, ki zaupate svoje hčere ali sinove takim tičem, kakor je naš Tone — poslušajte! Pred kratkim sem čul pritožbe skrbne ženice, ki je bila toliko zaslepljena, da je pripustila svojega sina Tonetovi vzgoji (?!) Fant je pohajal k »Čukom«, seveda, kakor je njih navada, zvečer, ter se polagoma privadil ponočevanju, kajti po »telovadbi« so se malo okrepčali z »jerušem« in navdušeni po Tonetovih moralnih pridigali, zahajali redno k neki priležnici ter tam rabili tudi silo, ako jim ni z lepa odprla, da so zadostili svoji pohotnosti! (Mogoče jim je Tone, ki je navdušen za vse »dobro«, razlagal mesto »Zlate knjige« škofovo »ta rdečo«!) — Umevno je, da je mati, ko je vse to izvedela, fanta ostro pokarala, a čujte, fant se parkrat prikršči, češ, da mater to nič ne briga in jo lopne, da ji je pri tem znatno poškodoval nos! (Fant je tudi že preje v kroju pokazal svojo čukarsko oliko!) Uboga mati je dala duška svoji upravičeni jezi, ko je preklela tiste, ki mladino s sladko vabečimi obljubami pohujšujejo ter gmotno in moralno uničujejo! — Drugi slučaj, ki jasno priča o pokvarjenosti »vzgojiteljev« nadebudne mladine, ki bi morala biti naš ponos in ki je naša bodočnost, je sledeči: Verne, bogaboječe družine hčerka, pastorka, je hodila ob nedeljah k Tonetu po »Lažiljub«! Tone zvoha, da bo imela punca okrog 2000 K dote, in haj-di na delo! Nedeljo za nedeljo je dekle pri. državal, da sta bila — sama! Tu ji je pridi-goval o ničnosti tega sveta, o lepem življenju po — kloštrib, tako dolgo, da je dosegel svoj namen, da jo je zbegal, da je popolnoma nora za vpis v samostan, in kam — gor na Koroško, v neko beznico! Kaplan je svoje opravil, ne meneč se za to, kaj poreko starši, ki so jo toliko časa zastonj redili, da je sposobna za vsako kmečko delo. Sedaj, ko bi morala staršem poplačati trud in pošteno » »» i» h* »> • a n a IH- n • „ telečjega mesa .... „ prašičjega mesa (svežega) „ (prekajenega) „ koštrunovega mesa ., jagnjetovega mesa. „ kozličevega mesa . kg masla................. „ masla surovega . . „ masti prašičje . . „ slanine (Špeha) sveže „ slanine prekajene . „ sala .................. „ surov, margarlnskega masla „ kuhan, margarlnskega masla jajce.............................. / mleka............................ „ „ posnetega............... „ smetane sladke................... kisle ................. kg medu............................ „ čajnega surovega masla . . piščanec,.......................... golob.............................. raca............................... gos................................ Rapun ............................. puran.............................. 00 kg pšenične moke št 0 koruzne moke ... ajdove moke . . . . I ajdove moke .... II ržene moke .... 1 fižola........................... „ graha............................ n loče ............................ „ kaše ............................ „ ričeta........................... 00 kg pšenice. 00 00 00 00 00 00 00 00 00 rži ječmena . . . ovsa............... ajde............... prosa belega . . „ navadnega koruze .... činkvantina . . krompirja . . . Lesni trg. Cena trdemu lesu 9-60 do 10-50K. Cena mehkemu les 8 do 8'50 K. Trg za sario siamo, in stelja. Na trgu je bilo voz sena ................... „ slame..................... „ stelje.................... „ detelja................... Cena od K h 50 do