Metelko V s 1 o v c n s k e m s 1 o v s (\ u. 36. Da je pa Metelko tako teineljito znal presojati pisanja slovenske, k temu je pomagalo mu največ rnarljivo učonje staroslovenščine in narečij slovanskib. Bil je v tem samouk, kakor mnogi Slovenec pred in za njim. Reči se vendar sme, da so ravno Slovenci veliko pečali se s starim jezikom slovanskim, če tudi ne slovijo po svetu, ker njihove preiskovauja niso prišle na dan. Kar sta pa Dobrovsky in Kopitar vrata odperla v hram starega jezikoslovstva slovanskega, uinožijo se verli jezikoslovci od leta do leta. Med pervimi nasledniki je če tudi bolj skromno ali pohlevno — Metelko. Pokazal je to svoje znanje že v ,,Lehrgebaude der Slowenischen Sprache" 1. 1825, v »Anhang zur Vorrede" 1. 1848, v svojih naukih in slovenskih pisanjih; posebno veselo pa je napredoval v staroslovenščini, kar so jele na svetlobo prihajati slavne Miklošičeve dela, na pr. 1. 1845 ,,Radices linguae slovenicae veteris dialecti", in nS. Joannis Chrysostomi homilia in ramos palmarum palaeoslovenice" itd. Konec leta 1849 razpiše Miklošič naročevanje na svoj nRečnik starega slavenskega jezika ali lexicon linguae slovenicae veteris dialecti" (gl. Novic. 1. 46 in 47), in že 26. noveinbra mu je Metelko na Dunaj poslal sledeče pisenice: Prečaatiti, visokoučeni, mnogossasluini GospoH Profesor! Blagovolite prejeti tukajšnjib 30 gl. v prcdplačo staroslavenskega rečnika in mi ga poslati v 11 stisih, ki ga z velikim veseljem pričakujem. Vi sto nam, Prečastiti Gospod, v silni potrebi na pornoč prišli; iz čistib virov staroslavenskih rokopisov zajemaje ste nani kakor že pred s posebno koribtnima in vse bvale vredniraa izdelkama (Radices linguae slovenicae et Homilia s. Chrysostomi) pravi pot pokazali, po kterim jo moč Slavenščino na visoko stopnjo olike povzdigniti. Lepa hvala Vam bodi za toltke Vaše zasluge, do ste tauio pregnali in svetlobo vstanovili, ki razsvitlja vse Slovanske narečja. Iz polnote svojcga serca Vam rečem svojo zabvalo in češčenje ya§ sluga naj ponižniši Melelko. Ker so se po njegovem spodbudovanji v kratkein naročili nanj šc nckteri učenci, mu 10. decembra pošlje drugo pismo, ktcro se je glasilo Preeastiti, Vitokouceui Gospod Profesor! Prejšnjiga mesca 26. d. sim Vara poslal 30 gl. v predplačo za Vaš staroslavenski rečnik s prošnjo rai ga blagovoljno v 11 stisih poslati. V ravno ta namen Vam pošljem zdaj spet 30 gl. za druzih 11 stisov, in Vas lepo prosim mi skupej 22 stisov Svojiga brez dvoma neprccenjeniga rečnika ob pervi izdaji poslati. Terdno upam, de bo Vaš izdelek nam v veliko povzdigo našiga materniga jezika in v veči in veči spoznanje Vaših lnnogih zaslug služil, in v tem upanji se zaznamvam yaš V Ljubljani 10. grudna 1849. sluga naj ponižniši Melelko. Na to mu 25./12. 1849 odpiše Miklošič tako-le: Prečnstiti Gospod profenorl Jaz sem dobil Vaša dvo !'"«t,i in denarje, ki ste mi jih poslali za 20 istiskov niojega staroslovenskega rečnika, kte)imu številu sta dva dodana. Lepa hvala Vam bodi, Gospod profesor, za Vaš trnd in za denarje, lepša pa še za besedc, ki so v Vaših listih zadržane: ali hvala, ki jo meni dajete, raeni vsa ne gre, velik del te hvale se mora k Vam vrniti, ker Vaša gramatika našega milega maternega jezika je najprvič mene podbodla se tudi starega bolje izučiti, kakor se to navadno godi. Primite tedaj prilozeni istisek mojega delca na boljšem papiru za slabo znamnje moje hvaležnosti in mojega poštovanja. Z Bogom I yag ponižni sluga in srčni prijatelj Mkloiic. L. 1850 pride toraj na svetlo ,,Lexicon linguae slovenicae veteris dialecti"; tisto leto še spiše Miklošič ,,Lautlehre der altslowenischen Sprache" in za njo tudi ,,Forineiilehre". Kako je Metelko želel slednjega novega dcla njegovega, spričuje tudi naslednje pismo: Prečattili Gospod Profeior! Ne Turek — ampak naš častiti rojak gosp. Iguati Knobleher, generalvikar srednje Afrike, Vam bo to pisemce v roke podal. Morebiti po tem prijatlu in Vaši blagovoljnosti dosežem, kar sicer po nobeni ceni nisim mogel dubiti, namreč Vaše »Lautlehre«. Skažite mi, Vas prosim, to prijaznost in dajte te bukve pričujočimu, ki Vam bo ceno ročno poravnal, in mene z njim zveselil. Zakaj jih bukvarji ne morejo dobiti, ne vem, pa upam, da se bo sčasama zjasnilo. Ne zaderžujto luoi tistimu, ki po njej hrepeni, in je po toliki iz Vaših slavnih del prejeti svetlobi do Vas poln hvaležnosti in poštovanja Vaš V Ljubljani 29. kimovca 1850. sluga naj ponižniši Fr. Metelko.