Slovenski GLASNIK Lepoznansko-podučen list. Odgovorni vrednik in izdajatelj : Anton Janežić. St. 6. V Celovcu 1. junija 1863. IX. zv. Prek 8a\e. (Zložil Kračmauov Matija.) Sava, kako ti deroč Postal je val nocoj to noč ! Tik breznih tečeš skor over, Pa le narastaš v eno mer. Oh naj sem tičica nebes! Kako bi lehko zletel črez, Al naj sem tvojih vod postrv, Ne prašal bi za most al brv. Al nimam tičjih ne kreljvit In tudi ribjih ne plavut, Mostove in brvi pa je ,,. To noč pobrala Sava vse. Hoj, čuješ ti, ki tvoj je brod, Ki voziš se od tam do tod, Ki veš valovom stati v bran, Prepeljaj me na uno stran. Bed&k le dela sebi v kvar, Ne vozim za noben denar, Poglej le val, vrtincev poln. Pogoltnili bi moj mi čoln. Al ti povej mi, moj junak. Pa kak opravek imaš tak, IJa siliš tak na ono stran In prek bi rad bil prepeljan? Znan ti je grajski lepi vrt, Ki je za proste nas zaprt, Al zlati ključ odpre skrivaj Za nas ga tudi kdaj pa kdaj. Iz njega kupil sem si rož, Kakoršnih tukaj ne doboš, l^a sem jih lepo v šopek zbral lu svojemu dekletu dal. Zato pa rad bi vedel zdaj. Al dekle jim priliva kaj. Al šopek je zelen al suh. Al ima še poprej šni duh. Al dekle moje blizo ni, Prek Save daleč tam stoji, Zat6 pa bil na ono stran Tak silno rad bi prepeljan. Glasnik IX. 11 162 Zdaj pa cel6 ne vozim te, JunÄk, ki im4 rad dekle In ki jo ljubi prav zares, Brez čolna tudi pride črez. ,„ V v v ' Ce plavati ne znas, ne ves, Zak4j prek vode ljubit greš? Le glej, za te ni moj čolnič, Postani riba al pa ptič. Požćri ti vrtinec čoln, Kedar bo najbolj z blagom poln, Potopi te povodni mož, Kedar na sredi vode bos. Al ne 1 še prejmi tisoč hval Za dobri svet, ki si ga dal; Čolnar ! ne bodi n& me hud. Da sem bil tako n& te ljut. -^?? Zaprašil sem se v Savni val. Preplaval sem črez vodo kmal, Prijazen bil je val z menoj, Vrtin mi djal: nič se ne boj. Obž. pa sta mi rekla to, Da vode ljubih ne žero Nič več, od kar Leander mlad Dobil je v njih vročini hlad. Od ljubim blagih vod podprt '» Pritečem kmal na ljubčin vrt,) Na ljubčnem vrtu šopek moj Precvita ves veselih boj. Priliva mu, postkl ni suh. Iz njega gre poprejšnji duh, In meni nikdar žal ne bo. Da ljubit šel sem črez vođ6. Pustinci. (Studija Adalberta Stifterja poslovenjena.) n. Hiša na pustini. (Dalje.) Trdo uro hoda od konjskega brda stala je hiša, ali prav za prav prostorna kooa. Slala je na kraji pnsline, daleč proč od vsake ceste človeškega občenja. Slala je čisto sama in zemlja okoli nje je bila tudi puslina, le drugačna od one, kjer je dečak kozice pasel. Hiša je bila zgoli lesena, imela je dve sobi iii čumnato od zadi, vse iz močnih in začrnelih podpor in tramov, kjer je viselo več vrčev, popisanih z lepimi napitnicami. Okna, svetla in prostorna, gledala so na pustino in okoli hišo so bili postavljeni hlev, šupa in skedenj. Tudi vrtič je bil pred hišo, v njem je raslo zeleničje in sočivje, bezgov grm in stara jablana — bolj vstrnn pa so stale še tri črešnje in nekaj bornih sliv. Sludenček je curljal memo hiše, mrzel ali majhen, stakal se je po visokem močnem deblu v koritce, ktero je bilo iz enega samega kamena izdolbeno. 163 v tej hiši je bilo kaj samotno postalo: stanovali so v njej le prileten oče in stara mati in še starejša babica — in vsi ti so bili žalostni, kajti odšel je bil daleč na pluje on, ki je oživljal hišo s svojo mladostno postavo, on, ki je bil veselje vsem. Res, da je še malehna sestrica igrala si na pragu, ali ta je bila še celo premajhna in je bila še preneiimna, pa je vedno popraševala, kdaj spet pride bratec Feliks. Ker je oče imel oskrbljevati polje in travnik, najeli so drugega pastirja; ali ta je na pustini pticam locnje nastavljal in zgodaj s paše gonil in koj po večerji zaspaval. Vse bilja na pustini so žalovala za lepim kodrastim dečkom, ki jih je bil zapustil in šel od njih. Bil je žalostno lep dan, ko je šel. Njegov oče je bil pameten in tih mož, ki mu nikoli ni rekel žale besede, in mati ga je ljubila, kakor punčico v lastnih očeh — in iz njenega srca, kterega je večkrat in rad poslušal, srkal je tisto mehkoto in obilnost fantazije, ki jo je ona imela pa je ni mogla na kaj obrniti nego na samo golo ljubezen do svojega sina. Očeta je spoštovala kakor gospodarja, ki se mora noč in dan tako truditi za vsakdanje potrebe, kajti pustina je bila skopa in je le po velikem trudu dajala pičel pridelek in dostikrat še tega ne, kedar je Bog vroče leto črez njo poslal. Zato sta pa živela v mirnem zakonu in sta se po dolžnosti srčno ljubila in podpirala v sili in potrebi. Dečec tedaj ni vedel nikoli za tisto strupeno in smodno roso za otročje srce, namreč za zdražbo in prepir, razun kedar je kak trkav kozel zmešnjavo napravil: ali lega je pa vselej s pestmi pošteno nabunkal in ugnal, kar je najupornejša živina trpela od njega, pa tudi le samo od njega, ker je dobro vedela, da jej je on varuh in svesten branitelj. Oče je pač sina tudi rad imel in gotovo ne manj od matere, toda kakor so prosli ljudje sramežljivi, ni pokazoval le ljubezni, najmanj pa sinu — ali bila mu je vendar dobro poznati po nemiru, kako je iz hiše in v hišo hodil, in po pogledih, ki jih je pogosto proti konjskemu brdu obračal, kedar se je namerilo, da jo dečec kesneje od navado s pustine prignal—in dečec je vedel za to ljubezen in jo poznal prav dobro, dasiravno se ni razodevala. Od takih roditeljev mu ni bilo nikakoršnega upora, ko jim je naznanil, da je odločil na pluje iti, ker mu ni več doma ostati. Tudi je bil oče že zdavna zapazil, kako mu dete trpinčijo domišljije in stvari, kakoršnih on sum od mlada nikoli ni imel; menil je torej, da je tega pustiuska samota kriva, pa je mislil, kako bi se temu pomagalo. Mati ni sicer nič nenavadnega pri sinu opazila, ker je tako njeno srce prav za prav le v njegovem tripalo, pa je vendar po nekakem temnem nagibu dovolila, naj le odpotuje in gre na ptuje, da tamkaj^ dopolni, česar mu je treba. Se enega je bilo treba prašati, ne očetu in materi, ampak njemu, namreč babice. Babice sicer ni tako rad imel, kakor mater, njo je le bolj častil in spoštoval; pa je bila tudi ona tista, ki je iz ' 11* 164 nje predel konce tistih niti, kije tkal iz njih najpred svoje radosti na pustini, potem pa svoje srce in vso prihodjno osodo. Mejo človeškega živenja že davno prestopivši sedevala je kakor senca zadej za hišo na solncu vedno samotno in vedno sama v družbi svojih ranjcih, v mislih nazaj preživljajo svoje notranje in vekomaj dolge dogodbe. Ali tako, kakor je tu sedela, ni bila navadna podoba neprilične starosti, ampak ko je tedaj tega ah onega svojih notranjih stvorov ogovorila, kakor da živi in se giblje pred njo; ali kedar se je ljubko s-nehljala, ali molila, ali sama s seboj govorila, v čudovitem stanju med lopostjo in miselnostjo, med bezumnostjo in duševno obilnostjo: kazala je, djal bi, takrat kakor mogočna podrtina nazaj na znamenitj bitnost, in človek, pozna-navec ljudi, ko bi bil kdaj takošen sem prišel, spoznal bi bil lehko iz malo tistih bliskov, ki so kdaj pa kdaj iz nje še švigali, da se je tukaj izživelo živenje, polno čisto nenavadne umišljije, neznane ljudem okoli nje živečim, neznane sami njej, in preživene od maloznatne pu-stinarice. Njena čutljiva hči, mati dečkova, bila je njej le slabo v tem enaka. Ta stara žena je celo truda polno živenje brala le eno knjigo, sveto pismo J ali v teh bukvah je brala in umišljala sedemdeset let. Zdaj sicer že ni več brala, pa si tudi nikomur ni brati dajala, ali včasih je cele vrste iz prerokov na glas govorila, in vsega njenega bistva se je prijel način teh bukev, da je bila nazadnje nayadna njena govorica nekako ptuja, rekel bi, jutrovska. Dečku je pripovedovala svete povesti, pa je on tukaj večkrat popoldne ob nedeljah čepel pri bezgovem grmu — in kedar so prišli čudeži in junaki in strašni boji in sodbe božje — in kedar se jo babica v navdušenje zagovorila in je stari duh premagal slabost svojega trupla ~ in ko je zdaj zamaknjena nazaj v dneve svoje mladosti začela z velimi usti milo in goreče govoriti z nekim bitjem, ki ga on ni videl, in z besedami, ki jih on ni umel, ki jih je pa živo genjen po naturnem nagibu za njo občutoval, in ko je okoli sebe zbirala vse junake svojih povesti in njim dodajala lastne svoje ranjke in so vse pomešano zdaj ta, zdaj oni govorili, tedaj ga je znotranja groza strašno obhajala in to toliko bolj takrat, kedar je več ni umel — toda on je široko odprl vsa vrata svoje duše in dal ti fantastični trumi iti va-njo, in drugi dan je vzel vso to vrevo s seboj na pustino, kjer je vse spet ponovil in oponesel. Tej babici je torej želel še svoj namen odkriti, da bi ga nekega dne ponevedoma ne zgrešila in se ne žalostila, kakor da bi bil umrl. In tako je neko jutro zgodaj stal zraven očeta in matere pred vežo, oblečen v siromašno lanenino, pokrit s širokim klobukom, z brinjevo palico v roci in na rami s prteno torbico, kjer sta bile dve srajci in sir in kruh. Zašito v žepu na prsih je imel tisto malo denarja, kar ga je hiša premogla. Babica, ki je bila vselej prva na nogah, molila je že po svoji navadi sredi travnika kleče na lesenem stolčku, ki ga je s seboj 165 nosila. Deček obrne oči po obrobji pustine, ki je črno rezalo svetlo obnebje, potem pa stopi k babici ter reče: „Ljuba mati, zdaj grem, ostanite z Bogom in molite za me!" „Dete, ti moraš ovac čuvati, rosa je prezgodnja in premrzla!" „Na pustino ne grem, babica, ampak daleč proč v deželo učit se, da za kaj postanem, kakor sem vam že včeraj vse povedal." „Da, povedal si", odgovori ona, „povedal si, dete moje — porodila sem te v bolečinah, pa ti tudi dala darov, da postaneš kakor kdo prerokov — pojdi z Bogom, ali vrni se spet, Jakob V Jakob je bilo ime njenemu sinu, ki je tudi nekdaj šel po svelu pred več ko 60 leti, pa ga ni bilo nikoli več nazaj. i Mali — reče še enkrat — podajte mi roko. Ona mu jo da; on jo potresa in pravi: Z Bogom, z Bogom! Amen, amen! reče ona, kakor bi jenjala moliti. Zdaj se obrne k očetu in materi — srce mu je tako na višek skipelo — nič ne reče, nagloraa se oklene matere okoli vrata, in mati poljubi njega jokaje na oboje lice in mu stiska v roko še cekin, ki ga je bila pri birmi dobila in ga vedno shranjevala, toda on ga ni hotel vzeti. Očetu poda samo roko, ker si ni upal objeti ga. Oče mu dela križ na čelo, na usta in na prsi in trda roka se mu trese in okoli ust se mu močno zmigava. To spazi sin, pa se več ne more zdrževati. Solze se mu udero, požene se očetu na prsi, oče ga z levo roko za minuto trdo k sebi potegne in kmnl spusti in molče proti pustini potisne. Mali pa ga še enkrat pokliče ter mu reče, naj saj še tudi poblagoslovi malo sestrico, ki so je bili v postelji popolnoma pozabili. Tri križe naredi na spečega angeljčka, potem pa hitro stopi iz hiše in jo pomeri drzno proti pustini. Hodi zdaj z Bogom, ti nedolžni človek, pa se vrni spel in prinesi nazaj samo to blagotino, ki jo tako nepremišljeno odnašaš. Ko pride do konjskega brda, vzhajalo je solnce in gledalo v dve odkritosrčni zaupni ali rdeče objokani očesci. Pri hiši na pustini pa je odsevalo od oken in od kose očeta, ki je šel kosit. ?. Pustinci. teil Prvi večer je bilo pusto in zapuščeno in očeta in mater je srce bolelo, ko sta v poletnem mraku spat legala in gledala na prazno mesto, kjer je on ležaval. Za tistega človeka, ki je morebiti »daj le še potoval po trdi cesti in za kterega se nikdo ni menil, pač ga marsikdo zaničeval, pokalo je dvoje po naravi sirovih src v odležni pustinski koči, da ga bode moralo morebiti za vselej pogrešati, toda bolečino je oboje va se stiskavalo in za se prenašalo, ker je bilo presramožljivo in preokorno, da jo razodeva. Prišel pa je dan drugi in tretji in četrti in vsak je razpel ravno tisti svetli lok črez nebo nad pustino ter se iskril dol na okna in 166 hišno streho, sivo od starosti, ravno tako prijazno in prijetno kakor takrat, kedar je on tukaj bival. In za tem so prihajali spet dnevi in spet dnevi. Delo in veselje kmetovo, skozi stoletja enolično in skozi stoletja še nepotečeno, potegnilo je tudi tukaj brez hrupa in magično konec svoje prestare verige skozi kočo in na vsakem njenem sklepu se je držala kapljica pozabnosti. Babica je kakor prej tako tudi zdaj nosila svoj stolček na travnik in je na njem molila, in ona in mala Martica sta vsak dan popra-ševali, kdaj da Feliks pride. Oče je kosil rež in ječmen — mali je napravljala sir in vezala snope — in ptuji kozarček je vsak dan na pašo gonil. O Feliksu pa se nič ni vedelo. Solnce je vzhajalo in zahajalo, pustina je obelevala in ozelene-vala, bezeg in jablana sta večkrat cvetla — mala Martica je velika zrasla in je hodila na košnjo in žetvo, toda več ni popraševala, — in babica večno in nerazumljivo dalje žive kakor človek, ki ga je smrt pozabila, tudi ni več popraševala, ker jej je iz spomina zginil ali se pridružil skrivnim podobam njene fantazije. Polje pustinarjevo se je pač zboljšalo, kakor da bi nebesa hotele mu blagosloviti njegovo samoto in mu poplačali, in prišlo mu je že tako dobro, da je kdaj pa kdaj vrečo žita naložil in z lepimi voli odpeljal, za kar je potem tolarje in novice iz širokega sveta donašal. Prišel je tudi nekega dne mizarski tovarš s svojo popotno robo k očetu Miklavžu, pustinarju, in je prinesel pozdravljenje in pismo od Feliksa, in je povedal, da je v velikem in oddaljenem stolnem mestu brhek in priden študent, da ga imajo vsi radi in bi lehko kdaj celo kaplan v veliki stolni cerkvi postal. Mizarja so črez noč pri sebi v hiši zadržali in mu lepo stregli, in ko je drugi dan na drugo stran dalje šel, zapustil je za seboj zgoli veselje. In tako je bilo, da je vsako leto enkrat ali dvakrat kleri popotnik naredil ovinek črez pustino iz ljubezni do lepega prijaznega spretnega mladeniča, ki je bil rad svoji ljubi materi pozdravljenje poslal. Enkrat je celo nekdo prikorakal in je hišico s studencem in bezgom in jablano namalal. Tudi druge premembe so se začele na pustini. Prišlo je nekega dne mnogo gospfde in so premerili kos pustino, ki ni imela, kar ljudje pomnijo, nikoli gospodarja, in prišel je star kmet z mnogimi sinovi in stesal hišo in začel izmerjeni kos obdelavati. Prinesel je plujega žita, ki se je na pustini dobro obnašalo, in prihodnje leto se je zibljal cel gozd klasovja tik posesti očeta Miklavža, kjer je prej to pomlad cvetla sama trnika in matere božje čreveljci. Stari kmet je bil prijazen človek, mož poln znanja, in je rad dajal svoj svet in svojo vednost in pomoč prrjšnim puslinarjem in je bil dober sosed z očetom Miklavžem. Vozila sta se zdaj oba celo v mesto in sta tam žito dokaj bolje prodajala in na žilnem trgu pri Zlatenku sla bila dobro znaaa in radi so ju imeli. i67 S časoma so prihajali novi naselniki; tudi je dala zemljiščna gosposka cesto v Pustince napraviti, da se je časi ktera imenitna kočija v vas pripeljala, kakoršno na pustini še ni bilo videti. Tudi sinovi starega kmeta so se naselili in eden, tako so si na ušesa šeptali, postane pač ženin lepe Marte. In tako je stalo, še predno je sedem let minulo, okoli male stare sive hiše že pet hiš s hlevi in skednji, s slemeni in strehami, in polja in travniki, in pota in ploti so segali četrt ure daleč proti konjskemu brdu, ki je bilo pa še vedno tako samotno kakor poprej; in na Pankračevo je^ doletela očeta Miklavž« radost, da je bil za župana v Pustincih izvoljen — on prvi od vstvarjenja sveta, ki je to častno službo na tem mestu opravljal. Spet so pretekla leta in leta. Drevesca, tenke šibice, kakor jih je stari sosed prinesel in tudi Miklavžu dal, stala so že zdaj kakor prava gospodarska drevesa in so obilno sadja dajala in vina za požirek ob nedeljah. — Marto je vzel sosed Benedik in imela sta svoje gospodarstvo. — Pustina je obelela in ozelenela; ali očetovi lasje so ostali beli, in mati je prihajala že podobna babici; babica sama pa je bila nepokončavna in nepremenljiva in je vedno in vedno za hišo sedela, kakor bi čakala, da se Feliks povrne. Ali videti je bilo, da je Feliks kakor nekdaj Jakob prešel in potihnil za pustino. Tri leta že ni bilo nobenega glasu in nobenega potnika. — V stolnem mestu — celo tje ga je šel Benedik iskat — ni ga bilo najti, in v mestni hiši so mu kancelijski gospodje iz neke knjige povedali, da je šel iz dežele, morebiti celo črez morje. Oče je že jenjal o njem govoriti; M'irta je imela dele pa ni mislila na njega; drugi pustinci pa ga niso poznavali in ga tudi ljubili niso, kakor takega, ki jih je nekdHJ zapustil in od njih šel; babica je le včasih popraševala po Jakobu: ali materno srce ga je neizbrisljivo v sebi nosilo od tistega dne, ko je šel od doma in jokal jej na njedru — in materno srce ga je nosilo zvečer domu v hišo in zjutraj na polje — in materno srce je bilo tudi edino, ktero ga je spoznalo, ko neko binkoštno saboto priroma po večerni zarji čisto ptuj in ogorel mož s palico v roci in blsago na plečih in postane pred hišo. ¦< ^ „Feliks!" - „mati!" En sklik in en pritis na srce. Materno srce je najlepše in najneizgubivneje mesto za sina tudi tedaj, ko že sive lase nosi — in vsak ima na vesvoljnem svetu le eno tako srce. Stara žena se je skor na njem zgruzila od ilitenja in on, morebiti že več let sem nobene solze ne vajen, dal je s curkom teči očesnemu potoku, vzdignil jo je k sebi in gladil po sivih lascih ne vide, da okoli nju sloji oče in sestra in pol vasi. „Feliks, m;) Feliks, od kod si pa prišel?" na zadnje mati popraša. 168 «si^* „Od Jeruzalema, mati, in od Jordanove pustine. — Bog vas sprimi, oče, in Bog vas sprimi, babica; zdaj ostanem dolgo pri vas, in če bo volja božja, za vselej." Pritisne trepetajočega očeta na srce in potem staro babico, ki je skoraj sramežljivo in ponižno na strani stala - in potem še enkrat očeta, lepega starega zarjavelega moža s snežnobelimi lasmi, ki ga je bil še z gostimi in temnimi kodri zapustil in ki je zdaj pred njim stal dvakrat ljubeznjiv po neokretni zadregi, ki ga je vanjo pripravil krasni sin; materno srce pa, svesto si nikdar ne zastaranega prejstva, ni pokazovalo nič takega; ona ni videla ne njegove postave, ne njegove obleke, oči so jej bile ves čas vprte mu na obličje, pa so se svetile in iskrile in skor skipele od veselja in ponosa, da je postal Feliks tako lep in tako krasen. Ko se mu nekoliko srce nasiti, spomeni se male Martice; praša za njo in išče je z očmi po tleh okoli — ali mati mu privede cvetočo ženo bistrih in modrih oči, ki je nosila dete v naročju, enako materi božji, kakor jo je večkrat na Laškem namalano videl — spozna v detetu malo Martico ; matere detečje pa si ni upal poljubiti, in tudi ona je stala topa pred njim in je samo ljubeznjivo vanj pogledovala — na zadnje pa se srčno pozdravita in poljubita kakor brat in sestra, in pošteni Benedik mu poda desnico in pravi, da ga je pred dvema letoma strašno daleč skrbno iskal. „Takrat sem bil v egiptovski deželi", reče Feliks", pa tudi tam bi me bili težko izprašali, ker sem bil v puščavi". Tudi kmete in njih žene in otroke, ki so se bili pred Miklavovo hišo zbrali in radovedno okoli stali, prijazno pozdravi, sname z glave popotni klobuk, in jim čeravno nepoznanim vsem roko poda. Zdaj gredo v hišo, in po pustinski navadi je šlo tudi več druzih ž njimi, in so bili zraven, ko je razkladal darove in znanila. Na stegnih je tiho postalo, ljudje so šli po navadi tega kraja zgodaj spat, in rdeči binkoštni oblaki so še dolgo žareli nad vasjo. *? (Dalje in konec prihodnjič.) d 169 Tam za goro. (Zložil V. K.) Gora, gora, oj visoka gora, Vsaki dan črez tebe pride zora, In se solnce zlato prismejf. "V tebe, v tebe rad oko upiram, . Tjekaj v daljne kraje se oziram, j Stari se spomin mi oživi. Tamkaj, tamkaj vem za mesto malo. Tam za goro, v srcu mi je ostalo, V srcu, ne pozabim ga nikdar! Tamkaj hišica stoji na trati, V njej me zibala je draga mati, Sladke pesme pela mi vsikdar.) . Travnik, travnik tam se razprostira, V travniku potoček hladni 'zvira. Nježne krog moči cvetličice. Tam sem nekdaj vil si vence zale; Zlate ure, hitro so nehale. Le spomin na nje ostal mi je. Log, oj log stoji mi tam zeleni, Tički žvrgolijo v njem miljeni, Gnezdica si nježna delajo; In v jesen, čeravno odletijo. Vendar spet v pomladi pričvrčijo, Doma svojega ne zabijo. Mile, mile tamk»j v logu tiče, Pojte, pojte sladke veselice, Naj jih sliši moja mamica I Njej povejte, sinko da žaluje, V malo hišico nazaj zdihuje. Kjer je dete nekdaj zibala. Önovi, dnovi so detinstva mili^,(( Prešli vsi, ne bodo se vrnili. Njih sladkost ne čuti več src^. Doba grenka pride, da ločiti Mora se mladenč, po svetu iti Sreče iskat, ki doma le je. Gora, gora, oj visoka gora, Vsaki dan črez tebe pride zora, In prismeje solnce zlato se; V tebe, v tebe rad se oziravam, Da spomin na zoro oživljavam, Ki tam za tebö svetila je! 170 O čarovnih zeliščih. (Spisal I. Tušek.) (Konec.) ' V. Težko je najti pravih vzrokov tej čudni zmešnjavi. Tohko je gotovo, da so k čarovniji mnogo pripomogli hudobneži, ki jim ni bilo težko zapeljati in omamiti siromašnih in moralno zanemarjenih žensk, obdarovanih vrh tega tudi s preživo vero na osobnost hudičevo. Saj ni bila ne ena čarovniška pojedina biez pijančevanja in biez nečistosti. Ljubovfinje z dozdevnim vragom je zmešalo um ženskam poprej, kakor moškim, ker so one veče občutljivosti in živeje domišljije; zato je pa bilo pravih in dozdevnih čarovnikov mnogo manj , kakor čarovnic. Rekel bi, da s) po Sloveniji trosili čarovnijo najbolj cigani. Morebiti, da pred njihovim prihodom v Evropo naš narod ni znal za čarovnice, in da so ga seznanili še le ti ž njimi. Okoli leta 1417 so prišli prvi cigani na Ogersko in od lodi v bližnjo Slovenijo. Brezbožni in nagnjeni k čarovniji, kakor so bili, tnišli so v prebivav-cih teh krajev pripravne učence. Marsiktera čarovnica je pri sodbi hudiča tako popisala, da se njen popis popolnoma vjerna z razkuštrano podobo ciganskega capina. To po samotah živeče ljudstvo nima skorej nikakega hišnega orodja, ni pa nobena družina brez sreberne čaše. Čudno je, da pri čarovniških pojedinah se je iz hrasta tekoče vino napijalo vseh^ v srebernih čašah. Vrag mnogokrat osebam, ki so se mu zapisale, vprasUa v vrat, v roko ali v prst znamenje, ki ga potem s hostijo drgnejo, da nikdar ne izgine. Da je še zdaj ciganov, ki imajo taka znamenja, tega sem se prepričal letošnje velike noči v hrvaškej Posavini. Pa naj je bil človek še tako sirov, še lako moralno zanemarjen, vendar nikakor še ni jasno, kako in zak