Pojmovanje obrambnih mehanizmov nekdaj in danes
2. del
TANJA LAMOVEC
II
3. RAZLOČEVANJE OBRAMBNIH MEHANIZMOV TER NJIHOVI RAZVOJNI VIDIKI
V prvem sestavku smo si ogledali, kako se je spreminjalo pojmovanje obrambnih mehanizmov od Freuda dalje, ob tem ko se je soočalo z eksperimentalnim preverjanjem. Osredotočili smo se na raziskave petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih let, ki so pripadale najbolj množično zastopanim trendom, pri tem pa smo pustili ob strani mnoge pomembne prispevke posameznih avtorjev, ki se v ta trend niso povsem vklapljali, a je vsak od njih pomagal osvetliti specifičen vidik delovanja obrambnih mehanizmov.
Pojem obrambnih mehanizmov predstavlja enega najpomembnejših prispevkov psihoanalize k teoriji osebnosti, ki ga danes v tej ali oni obliki priznavajo skoraj vse psihološke usmeritve. S psihoanalitičnega stališča so obrambni mehanizmi psihični procesi, s katerimi poskušamo razreševati konflikte med nagonskimi težnjami, čustvi ter zunanjo stvarnostjo. Uporabljamo jih avtomatično in nezavedno, kot poskus ega, da bi se spoprijel z nevzdržno situacijo. Navadno delujejo v skupinah in drug drugega ojačajo.
Laughlin (1970) pojmuje obrambne mehanizme predvsem kot reakcijo na notranjo nevarnost. Izvira iz ogroženosti ega, ki se je znašel v resnem čustvenem konfliktu. Avtor navaja naslednje temeljne funkcijo obrambnih mehanizmov:
1.	Ohranjanje integritete ega
2.	Ohranjanje emocionalne stabilnosti
3.	Razreševanje emocionalnih konfliktov
4.	Preprečevanje vračanja potlačenih vsebin v zavest
5.	Odstranjanje ali preprečevanje anksioznosti
6.	Ohranjanje in povečevanje samospoštovanja
7.	Omogočanje nadzora nad impulzi in/ali njihovo skrivno zadovoljevanje
8.	Razvoj osebnostnih potez
V nasprotju z zunanjo nevarnostjo se notranje nevarnosti navadno ne zavedamo in jo prepoznamo le po občutku anksioznosti. Zato so tudi mehanizmi njenega obvladovnja po avtorjevem mnenju pretežno nezavedni. Nezavednost in avtomatizem obrambnih mehanizmov imata prilagoditveno funkcijo, saj predstavljata nekakšno emocionalno varovalko. Obrambni mehanizmi omogočajo, da lahko prenesemo notranje pritiske, ki bi bili sicer nevzdržni, jih nevtraliziramo ali izrazimo na zavestno sprejemljiv način. Čeprav so kot procesi nezavedni, se kažejo v specifičnem slogu soočanja s problemi, ki se ga lahko zavedamo ali pa ga opazujemo.
Pretirana in neustrezna uporaba obrambnih mehanizmov ima lahko škodljive posledice. Tako lahko obrambna naravnanost še poveča konflikt, če posameznik vztrajno poskuša izkriviti stvarno stanje, kar ga privede v začaran krog. Uporaba enega ali več obrambnih mehanizmov lahko postane tako prevladujoča, da postane način življenja.
3.1. Delitev obrambnih mehanizmov
Različni avtorji navajajo različno število obrambnih mehanizmov. Vsekakor so si mnogi od njih precej podobni ali pa se v nekaterih vidikih prekrivajo. Zato je vsaka delitev obrambnih mehanizmov dokaj subjektivna, kljub temu pa za praktično delo nujno potrebna.
Healy, Bronncr in Bowers (1930) navajajo 16 obrambnih mehanizmov: premeščanje, transformacija, simbolizacija, idealizacija, domišljija, represija, reakcijska formacija, projekcija, izolacija, poničenje, konverzija, introjckcija, identifikacija, sublimacija, racionalizacija in delo sanj.
Laughlin (1970) navaja 22 temeljnih obrambnih mehanizmov: kompenzacija, konverzija, zanikanje, premeščanje, disociacija, domišljija, idealizacija, identifikacija, inkorporacija, internalizacija, introjckcija, inverzija, projekcija, racionalizacija, reakcijska formacija, sublimacija, regres, represija, restitucija, substitucija, simbolizacija in poničenje.
Mahi (1969, 1971) razlikuje dve skupini obrambnih mehanizmov. Prva deluje kot obramba pred neprijetnimi zunanjimi situacijami, druga pa brani ego pred goni in afekti.
Obramba pred zunanjimi situacijami. Nevarnosti so lahko realistične, kot npr. frustracija temeljnih gonov, ločitev, izguba ljubezni ali ljubezenskega objekta, izguba samospoštovanja ter grožnja telesni integriteti, ali pa nerealistične:, neškodljiv dražljaj, ki je podoben realistični nevarnosti, neškodljiv ali potencialno prijeten dražljaj, ki povzroča notraiiji konflikt ter moten stik s stvarnostjo. Značilnosti obrambnih mehanizmov, ki so usmerjeni na zunanjo nevarnost, so:
1.	Interakcija zunanjih dražljajev in notranjih motivov povzroči zaznave neprijetnih zunanjih dražljajev in ogrožujoče zaznave samega sebe.
2.	Te zaznave vzbudijo neprijetne cmocije. Neprijetnost lahko zmanjšamo s konstruktivnim spoprijemanjem ali z obrambnimi mehanizmi. Od zadnjih bomo v taki situaciji najpogosteje uporabili enega od naslednjih:
3.	Fizični pobeg ali umik prekine vse vrste neprijetnih emocij, ki izvirajo iz zunanjega dražljaja.
4.	Zanikanje prepreči realistično zaznavo neprijetnega dražljaja tako, da izključi ali izkrivi zaznavo. To dosežemo s spremembo v distrubuciji pozornosti ter tako, da
realistično zaznavo nadomestimo z domošljijskimi ali halucinatornimi. Tudi na ta način lahko prekinemo katerokoli neprijetno emocijo.
5.	Identifikacija z ogrožujočim dražljajem, ki je navadno druga oseba, prav tako lahko prekine vse neprijetne emocije. Prototip je identifikacija z agresorjem. Posameznik zaznava sebe kot na nek način podobnega ogrožujoči osebi, s tem pa ta postane manj ogrožujoča. Spremembo v zaznavanju sebe in drugega spremljajo tudi spremembe v zavednih in nezavednih fantazijah ter v obnašanju.
6.	Identifikacija z izgubljenim ljubezenskim objektom zmanjša bolečino izgube. Tudi tu se spremenijo fantazije in obnašanje. Posameznik je zdaj istočasno on sam kot tudi izgubljena oseba in nadaljuje odnos intrapsihično.
7.	Ego-omejitev ščiti pred izgubo samospoštovanja. S tem, ko opustimo prizadevanja za uspeh na nekem področju, kjer po lastnem mnenju ali po mnenju drugih nismo uspešni, prekinemo neprijetna čustva, ki so povezana z grožnjo samospoštovanju.
Značilno za vse opisane mehanizme je, da prekinejo ali spremenijo verigo dogodkov, ki vodijo od zunanjega dražljaja do neprijetne emocionalne reakcije. Pred slednjimi pa se branimo drugače.
Obramba pred goni in afekti. Avtor meni, da se čutimo ogroženi predvsem od seksualnih in agresivnih čustev. Pred njimi se lahko ubranimo na dva načina: z blokiranjem teh čustev ali pa tako, da spremenimo naravo čustev ali gonov. V prvo skupino spadajo: represija, projekcija, reakcijska formacija, dcncgacija, izolacija in poničenje, v drugo pa: preusmeritev na sebe, rever/.ija, regres ter sublimacija.
1.	Represija izključi iz zavesti misli, ki so povezane z gonom, zavre pa tudi dejansko vedenje, ki iz njega izhaja. Ti učinki nastanejo kot rezultat dvojnega procesa: bega, ki se kaže v tem, da posameznik umakne pozornost od misli in telesnih občutkov ("prazna glava"), ter postavljanja zaprek, barikad. Najpreprostejša oblika lega je aktivna nepremičnost: ne misliti, ne čutiti, nič ne delati. Dokaj običajna je tudi preusmeritev pozornosti na nek zunanji dražljaj, za katerega je toliko bolje, čim bolj je nepomemben. Morda še najpogostejša represivna zapreka je osredotočenje pozornosti na substitute potlačenega. Prisotnost potlačenih, neizpolnjenih želja vedno poraja substitute. Ko pa so enkrat ustvarjeni, služijo kot represivne barikade, v kolikor niso preveč podobni potlačenemu. Sčasoma si substituti pridobijo vse več kvalitet potlačenega, zato so potrebni vedno novi.
2.	Projekcija, pri kateri nezaželeni impulz pripišemo drugi osebi, prav tako predstavlja eno od zaprek vrnitve potlačenega. Pri tem ne gre le za intelektualno dejanje, temveč se spremeni celotno doživljanje. Oseba, ki uporablja projekcijo, je navadno ne usmerja na druge slučajno, temveč se odziva na minimalne znake spornega gona pri drugi osebi, ki jih potem pretira, vse drugo pa zanemari.
3.	Reakcijska formacija označuje obnašanje, ki je diametralno nasprotno gonu, ki je bil potlačen. Glede na vrsto gona ima lahko različne oblike, vse pa so navadno pretiravanje tega, kar je sicer socialno zaželeno.
4.	Dcncgacija označuje zanikanje nekega čustva ali gona z besedami. Kvaliteta tega Čustva je povsem dostopna zavesti, vendar posameznik trdi, da npr. ni jezen, čeprav vsi ncverbalni znaki izdajajo jezo. Prisotna je seveda tudi negacija zaznavanja lastnih čustev.
5.	Izolacija razdrobi enovitost doživetja. Posamezne komponente ostanejo zavedne, vcndar izolirane druga od druge. Tako npr. lahko za trenutek imamo seksualne misli, vendar brez čustev, ali pa ni jasno, na koga so usmerjene. V osnovi izolacije je
selektivna, prehodna represija posameznih komponent. V tem smislu sta podobna mehanizma tudi premeščanje in intclcktualizacija.
6.	Poničenje je mehanizem, pri katerem posameznik poskuša z neko naknadno akcijo poničiti prejšnjo, često na simboličen način.
Vsi navedeni obrambni mehanizmi čustva in gone lc zavirajo. Naslednja skupina pa spremeni njihovo naravo in omogoči tudi delno zadovoljitev.
7.	Preusmeritev na sebe je mehanizem, pri katerem posameznik sam postane objekt svojega impulza. Če je to agresivnost, govorimo o mazohizmu, če pa je ljubezen, govorimo o narcistični problematiki.
8.	Re verzi j a pomeni premik impulzov, občutij in želja v njihovo nasprotje. Poznamo dva tipa reverzij: od aktivnega do pasivnega v primeru sadizma oziroma mazohizma, kjer posameznik uživa v obeh vidikih, lc da eden na videz prevladuje. Druga oblika reverzije je defenzivna uporaba sovraštva proti ljubezni. Razlika od reakcijske formacije je v tem, da je obrambno vedenje pri reverziji dokaj specifično. Če se reverzija gencralizira na vse ljudi in na področja posameznikovega življenja, govorimo o reakcijski formaciji.
9.	Regres označuje povratek na zgodnejšo razvojno raven. Lahko se nanaša na kognitivno delovanje, želje, na njihove objekte ali erogene ct>ne.
10.	Sublimacija se izraža v oblikah vedenja, ki so na videz le malo podobne originalnemu impulzu in so socialno sprejemljive.
Mahi pripominja, da obrambni mehanizmi ne delujejo posamično, temveč drug drugega utrjujejo. Nekateri so zgodnejšega izvora, drugi nastanejo kasneje. Razlikujejo se tudi glede na vrsto gonov in afektov, pred katerimi naj bi branili posameznika.
Gleser in Ihilevich (1961) sta sestavila merski instrument (Defense mechanism inventory: DMI), ki vsebuje 10 zgodb, za vsako konfliktno področje po dve: avtoriteta, neodvisnost, moškost oziroma ženstvenost, tekmovanje, situacijska frustracija. To so področja, kjer so konflikti najpogostejši. Prcskušancc prebere zgodbo, nato pa odgovarja na štiri vprašanja: kakšno manifestno vedenje bi po njegovem mnenju vzbudila konfliktna situacija, kakšne bi bile impulzivne reakcije, misli in čustva. Na koncu označi še odgovor, ki bi bil najbolj tipičen zanj, ter tistega, ki je najmanj značilen. Avtorja sta obrambne mehanizme razdelila v pet kategorij:
1.	Obračanje proti objektu. Ta skupina obrambnih mehanizmov rešuje konflikt na ta način, da napade resnični ali domnevni zunanji objekt frustracije. Sem spada identifikacija z agresorjem in premeščanje.
2.	Projekcija. Obrambni mehanizmi v tej skupini opravičujejo izraze agresivnosti v odnosu do zunanjega sveta na ta način, da mu brez ustreznih dokazov pripisujejo negativne namere ali lastnosti.
3.	Principalizacija. Tovrstni obrambni mehanizmi uporabljajo nek splošen princip, ki pomaga ločiti afekt od vsebine ter prvega potlačiti. Sem spada intclcktualizacija, izolacija in racionalizacija.
4.	Obračanja proti sebi. Sem spadajo obrambni mehanizmi, ki usmerjajo agresivnost proti samemu sebi. Primer je mazohizem.
5.	Reverzija. Značilnost teh obrambnih mehanizmov je, da vključujejo pozitivne ali nevtralne reakcije na frustrirajoči objekt, za katerega bi pričakovali, da bo vzbudil negativni odziv. Sem spadajo denegacija, zanikanje, reakcijska formacija ter represija.
Merski instrument sta avtorja preskusila v različnih raziskavah, ki so pokazale dokaj dobro soglasnost med ocenjevalci (okoli 60%). Koeficient zanesljivosti je po enem tednu znašal med 0,85 in 0,93, po treh mesecih pa 0,69 do 0,87. Avtorja sta ugotavljala tudi odnos med obrambnimi mehanizmi. Pomembne korelacije (0,29 - 0,63) sla našla med obračanjem proti objektu in projekcijo, kar tolmačita kot izraz obrambe pred istim afektom: agresivnostjo. Druga pozitivna korclacija seje pojavila med principalizacijo in reverzijo (0,33 - 0,68). Oba mehanizma naj bi vključevala represijo afekta. Med obema skupinama je negativna korclacija, in sicer od -0,44 do -0,79. Sovražnost in projekcija naj bi bila bolj primitivna kot principalizacija, ki zahteva določeno razvitost kognitivnih struktur.
Na tem mestu velja omenili še eno delitev obrambnih mehanizmov, ki izhaja iz Rosenzweigovega (1950) Slikovno frustracijskega testa (Picture frustration study ali PFS) in ga uporabljamo tudi pri nas. Reakcije na frustracijo deli na osnovi dveh vidikov: kaj se zgodi s frustrirano potrebo in kam se usmeri agresivnost, ki jo porodi frustracija. Z ozirom na prvi vidik razlikuje tri vrste reakcij: vztrajanje potrebe, kjer posameznik nakazuje, da bo potrebo kljub vsemu poskušal zadovoljili, ego - obramba, ki vključuje uporabo obrambnih mehanizmov ter vztrajanje ovire, ki kaže, da je posameznik občutil oviro kot premočno.
Glede izražanja agresivnosti reakcije lahko označimo kot ekstrapunitivne, kjer je agresivnost usmerjena navzven, intropunitivne, pri katerih je agresivnost obrnjena navznoter, ter impunitivne, kjer agresivnost ni razvidna. Test je sestavljen iz 24 slik, ki predstavljajo različne vrste frustracij. Na sliki je v obliki stripa napisana verbalna reakcija ene od oseb, reakcijo druge pa mora napisati preskušancc. Nekatere od prikazanih situacij vključujejo fruslracije ega, druge pa superega. Poleg Blacky defense preference inquiry (Blum, 1956), ki ga pri nas nimamo, podobno kot DMI, je bil PFS dolgo časa eden redkih merskih instrumentov za merjenje obrambnih reakcij. Zaradi težav glede objektivnosti in validnosti projekcijskih testov so se na tem področju kasneje bolj uveljavili vprašalniki, ki bodo opisani v naslednjem sestavku.
Tudi številni klinično usmerjeni avtorji so poskušali razvrstiti obrambne mehanizme v skupine, vendar se njihove delitve niso uveljavile, ker ni bilo uslrezncga merskega inslrumcnta. Največ poskusov je bilo v smeri določanja, kateri obrambni mehanizmi so bolj primitivni in kateri bolj kompleksni, vendar med avtorji ni pravega soglasja.
Blum (1949) npr. meni, da se primitivni obrambni mehanizmi pojavijo že v prvem letu življenja, in sicer: introjckcija, projekcija, zanikanje, fiksacija in regres. Večina avtorjev soglaša, da so intclcktualizacija, izolacija ter racionalizacija kompleksnejši mehanizmi, glede represije pa so mnenja deljena.
Laughlin (1970) sprejema pojmovanja, da se primitivni obrambni mehanizmi pojavijo zelo zgodaj, dodaja pa še, da so splošnejši in da delujejo na širšem področju ter da so bolj nezavedni in avtomatični. Med primitivnimi navaja inkorporacijo, konverzijo, zanikanje, premeščanje, disociacijo, simbolizacijo, poničenje in prapotlačevanje. Kompleksni obrambni mehanizmi naj bi bili bolj kompleksni in naj bi delovali na ožjem področju. So manj nezavedni in avtomatični, razvijajo pa se postopno. V nasprotju s primitivnimi mehanizmi, ki delujejo po načelu "vse ali nič", so kompleksnejši mehanizmi bolj graduirani in lahko delujejo na različnih ravneh, od globljih do bolj površinskih. Če odpove ena raven, se lahko preusmerijo na drugo. Sem spadajo: racionalizacija, projekcija, kompenzacija, intclcktualizacija in sublimacija.
Oglejmo si zdaj nekaj raziskav, ki so poskušale razjasniti razvojne vidike obrambnih mehanizmov.
3.2. Razvojni vidiki obrambnih mehanizmov
V mnogih teorijah zasledimo, da je uporaba obrambnih mehanizmov ter realističnega soočanja s problemsko situacijo tesno povezana z družinskim okoljem v otroštvu in da ostaja relativno trajna značilnost osebnosti. Kljub temu je bilo izvedenih razmeroma malo raziskav, ki bi preučevale družinske korclate teh mehanizmov. Psihoanalitično usmerjeni avtorji so se osredotočili predvsem na intrapsihične konflikte, ki naj bi določali izbiro prevladujočih obrambnih mehanizmov. Raziskave, ki so iskale povezave med vrsto intrapsihičnega konflikta in specifičnimi obrambnimi mehanizmi, niso dale skladnih rezultatov. Šele s pojavom teorije socialnega učenja, ki je poudarjala pomen imitacije oziroma staršev kol modelov, na osnovi katerih otrok izoblikuje svoje vedenje, so nastale nekatere poglobljene raziskave družinskega okolja.
Miller in Swanson (1960) sta bila psihoanalitično usmerjena in sta raziskovala vpliv oblik socializacije na razvoj obrambnih mehanizmov. Domnevala sta, da strogost pri odstavljanju od prsi in pri navajanju na čistočo igra pomembno vlogo, vendar rezultati tega niso potrdili. Pač pa so potrdili domnevo, da se oblike socializacije bistveno razlikujejo glede na razredno pripradnost. Pripadniki srednjega razreda so pod močnim vplivom staršev, ki zahtevajo, da se naučijo obvladati svoje impulze. Pri njih je našel več represije in obračanja proti sebi. V nižjem razredu prevladujejo metode izogibanja konfliktom ter kaznovanje, kar povzroči večjo pogostost mehanizmov izogibanja (zanikanje). Vse raziskave sta opravila le na moških prcskušancih.
Ruebush, Byrum in Farnham (1963) so ugotovili, da imajo moški, ki uporabljajo le malo obrambnih mehanizmov, tople, vzpodbujajoče in sprejemajoče matere, obratno pa velja za moške z izrazito obrambno naravnanostjo.
Weinstock (1967), pristaš teorije socialnega učenja, je izvedel zelo zahtevno longitudinalno študijo, ki je vključevala številne spremenljivke in še danes ostaja med najpomembnejšimi. Preskušance je izbral po posebnem ključu, ko so bili stari 21 mesecev. Ekspcrimentatorji so potem te družine obiskovali na domu, sprva vsakih 6 mesecev, ko pa so otroci dopolnili peto leto, vsako leto enkrat, dokler niso bili stari 18 let. Družinske člane so spodbujali, naj se pogovarjajo o njihovih medosebnih odnosih in problemih ter jim zastavljali številna vprašanja. Na osnovi teh pogovorov so ekspcrimentatorji ugotavljali prisotnost in izrazitost posameznih spremenljivk. Začetni vzorec je štel 65 moških in 61 žensk ter njihove starše. 39 moških je prišlo ponovno na poglobljen razgovor, ko so bili stari 30 let.
Rezultati so pokazali naslednje:
Zanikanje je bilo povezano z očetovo mirnostjo, prijaznostjo in neodzivnostjo na stres v zgodnjem otroštvu kot tudi v adolesced preskušancev. Manj korclacij je bilo z značilnostmi matere, ki je bila prav tako prijazna in neodzivna na stres.
Represija seje povezovala s podobnimi družinskimi značilnostmi kot zanikanje. Oba mehanizma sta tesno povezana z zgodnjim družinskim okoljem, manj z okoljem v adolescenci. Iz tega bi lahko pritrdili tistim avtorjem, ki trdijo, da sta oba mehanizma razmeroma primitivna in nastaneta v zgodnjem otroštvu, ko kognitivne strukture še niso
posebno razvite. Poleg ugodnega družinskega okolja se je z represijo povezovala tudi težnja očeta, da se izmika konfliktom.
Regres se je povezoval z zdravstvenimi težavami očeta, z njegovo težnjo po umiku iz konfiikuie situacije, z njegovo neaktivnostjo in neučinkovitostjo ter z nizkimi dohodki v zgodnjem otroštvu. Matere so bile psihično nestabilne, starša pa med seboj neprilagojena. V adolosccnci je bil oče zaskrbljen in je postavljal omejitve, okoli katerih so bili pogosti prepiri, odnos matere do otroka pa je bil napet. Značilno je bilo, da jc mati pogosto napadala otrokovo samospoštovanje. Tudi pri tem mehanizmu se kažejo izvori v zgodnjem otroštvu, čeprav se situacija tudi kasneje bistveno ne spremeni. Starši teh otrok so po mnenju avtorja neustrezni modeli in jim ne nudijo prilike, da bi se naučili uspešnega spoprijemanja s konflikti. Poleg tega jim zavračanje in zanemarjanje staršev povzroča občutke lastne neustreznosti in pomanjkljivega samospoštovanja.
Premeščanje jc imelo lc malo korclatov iz zgodnjega otroštva, in sicer slabo zdravje očeta ter konfliktnost matere. V adolescenci jc značilno omejevanje od očeta in napet odnos matere do otroka.
Inlelcktualizacija se ni konsistentno povezovala z nobeno skupino družinskih spremenljivk, zato avtor domneva, da jc bolj povezana z inteligentnostjo in s socialnim statusom, kot so že pokazale druge raziskave (Haan, 1963).
Izolacija je dala zelo zanimive rezultate. Povezuje se s prijateljskim odnosom matere do otroka v zgodnjem otroštvu, ki pa v adolcsccnci postane napet, doma se pojavijo konflikti, oče začne otroka odklanjati. Oče jc v tem obdobju miren in postavlja omejitve, mati pa jc čustveno izrazita. Značilna jc sprememba od skladnega odnosa z materjo v zgodnjem otroštvu k napetosti v kasnejših odnosih. Avtor meni, daje v ozadju izolacije Ojdipski konflikt. Otrok jc priča številnim spremembam in nekonsistentnostim v družini, kar lahko vodi do razcepa med mišljenjem in čustvovanjem.
Projekcija se prav tako povezuje z napetostjo v odnosih med materjo in otrokom v adolescenci ter z materinim ogrožanjem otrokovega samospoštovanja. Ugotovitev se sklada s Fenichlovo (1961) trditvijo, da jc projckcija povezana z realistično zaznanim zavračanjem in agresivnostjo, ki ju doživlja otrok in zato goji nezaupanje do drugih.
Rezultati sc na splošno skladajo z Byrnovimi (1961) ugotovitvami, da osebe, pri katerih prevladuje represija (in zanikanje), opisujejo zgodnje družinske razmere kot tople in skladne, senzitizerji (izolacija) pa kol neugodne. Tudi dejstvo, da so premeščanje, izolacija in projckcija povezani predvsem z napetostjo v odnosih v adolcsccnci, se sklada s trditvijo Millcrja in Swansona, da so ti mehanizmi sorazmerno bolj diferencirani, kot zanikanje in represija. Eksperimentalni podatki so torej v nasprotju s trditvijo psihoanalitikov (npr. Blum, 1949), daje projckcija primitiven mehanizem. Vprašanje, kateri obrambni mehanizmi so primitivni in kateri zrelejši, torej ostaja še vedno do neke mere odprto.
Wcinstock jc eden prvih avtorjev, ki jc v isti raziskavi obravnaval tudi konstruktivne mehanizme spoprijemanja s konflikti in njihove družinske korclate. S tem sc uvršča med predhodnike usmeritve, ki sc je močno uveljavila šele v 70. i 80. letih, in preučuje tako obrambne kot realistične vidike soočanja z življenskimi problemi kot sestavni del konstrukta "obvladovanja" (coping). V okviru tega pojmovanja obrambno reagiranje predstavlja lc eno izmed možnosti, prav toliko pozornosti pa je namenjeno konstruktivnim oblikam.
Raziskava, ki smo jo opisali prej, je torej vključevala tudi realistične načine spoprijemanja, vendar seje izkazalo, da so slednji manj povezani z družinskim okoljem, kot pa obrambni mehanizmi. Na podlagi intervjujev je avtor identificiral 9 realističnih načinov spoprijemanja: intelektualnost, logična analiza, tolcriranje negotovosti, koncentracija, empatija, regres v službi ega, sublimacija, substitucija in supresija. Nekatere tradicionalno prištevamo k uspešnejšim obrambnim mehanizmom. Najmanj korclacij z družinskimi pogoji so imeli tisti mehanizmi, ki zahtevajo dobro intelektualno raven.
Tolcriranjc negotovosti in regres v službi ega sta v visoki medsebojni korclaciji (0,53), hkrati pa se povezujeta s podobnim družinskim okoljem. Oba imata le malo povezav z zgodnjim družinskim okoljem, kasneje pa je značilna očetova psihološka nestabilnost, slaba disciplina ter konflikti v zvezi z njo. Tolcriranjc negotovosti se povezuje tudi z očetovo ra združljivost j o in cksplozivnostjo tako v zgodnjem otroštvu kot v adolescenci.
V tej zvezi Wcinstock navaja različne avtorje (npr. Davids, 1964), ki so preučevali ustvarjalnost in ugotovili, da se tolcriranjc negotovosti po eni strani povezuje z ustvarjalnostjo, po drugi pa s psihopatologijo. Skupna naj bi bila neskladja, konfliktnost ter intelektualna kompleksnost v obdobju odraščanja. Rezultate pričujoče raziskave lahko tolmačimo tako, da je otrok sprva živel v razmeroma skladnem okolju, kar mu je omogočilo, da seje kasneje naučil lolcrirati negotovost in jo premagovali, namesto, da bi se ji izognil.
Empatija ima le malo povezav, in siccr je značilna mati, ki zelo skrbi za zdravje, uporablja racionalno disciplino in jc pretirano zaščitniška. Iz tega lahko sklepamo, da mati deluje kot model, ki otroku na racionalen način pokaže, da je neuvideven in ga vzpodbuja, da upošteva tudi druge.
Supresija kaže na posameznikovo zmožnost, da ohranja svoje impulze pod nadzorom, dokler ne nastopi ustrezen trenutek. Povezuje se z dovoljevanjem svobode v adolescenci in z zaščitno naravnavnostjo staršev. Mati jc emocionalno izrazita, psihično stabilna in blaga. Tudi tu jc očitno, da starši služijo kot model, ki vzpodbuja socialno zaželene oblike izražanja impulzov.
Sublimacija jc dolgo časa veljala kot eden redkih načinov realističnega spoprijemanja z impulzi. Podobno kot supresija, se povezuje z dovoljevanjem svobode v adolescenci: starši otroka spodbujajo, da razvije lastno kontrolo impulzov. V nasprotju s supresijo pa se sublimacija izrazito navezuje s konfliktom glede prostega časa in z neskladjem v vrednotah staršev, ki so siccr dobro prilagojeni. Taki starši morda spodbujajo otroka, da usmeri svoje impulze v konstruktivne dejavnosti.
Rezultati pričujoče študije kažejo, da so izključno intrapsihične razlage obrambnih mehanizmov pomanjkljive. Starši so v vlogi modela vsaj tako pomemben dejavnik pri njihovem nastanku. Primitivni mehanizmi, kot so zanikanje, represija in regres, so povezani s podobnim vedenjem staršev. Odnos med družinskim okoljem in realističnim sproprijemanjem je videti bolj zapleten. Rezultati kažejo, da otrok slednjih ne imitira pasivno, temveč se v ustreznih pogojih nauči aktivno obvladati socialne situacije. Otroci, ki so imeli ugodno otroštvo, a so doživljali konflikte v adolescenci, so se bolje naučili obvladali tako zunanji svet kot svoje lastne impulze. Konflikti v zgodnjem otroštvu pa vodijo v regresivno obnašanje. Iz tega
lahko sklepamo, da jc raven otrokovega kognitivnega delovanja v času konflikta pomemben dejavnik, ki odloča, kateri mehanizmi bodo postali trajen sestavni del osebnosti. Rezultati tudi kažejo na pomembno vlogo očeta, posebno pri dečkih. Medtem ko je psihoanalitična teorija močno poudarjala pomen očeta pri identifikaciji, ki sledi razrešitvi Ojdipovcga kompleksa, je bila večina raziskav osredotočena lc na odnos med materjo in otrokom.
Norm Haan (1977) je prav tako izvedla raziskavo, v kateri je primerjala ego procese adolescentov srednjega razreda in njihovih staršev. Klinični psihologi so vsakega člana družine poglobljeno spraševali o kritičnih osebnih vprašanjih, družinski interakciji, o delu, interesih, zdravju, itd. Nato so vsebino ocenili glede na prisotnost obrambnih ego proccsov in procesov realističnega spoprijemanja. Med prvimi so bili: izolacija, racionalizacija, zanikanje, dvom, projckcija, regres, premeščanje, reakcijska formacija in represija. Realistični ego procesi pa so vključevali: objektivnost, intclcktualnost, logično analizo, toleriranje negotovosti, empatijo, regres v službi cga, sublimacijo, substitucijo in supresijo. Rezultati so pokazali naslednje:
Pri dečkih sc je pokazala pomembna vloga očeta. Oče, ki se realistično spoprijema s problemi in zna zavreti svoje emocionalne reakcije, če trenutek ne ustreza, vzpodbuja podobno ravnanje tudi pri sinu. Če pa jc oče defenziven, jc verjetnost, da se bo sin naučil realističnega spoprijemanja, manjša. Materina uporaba realističnih ego mehanizmov ima na sinovo spoprijemanje manjši učinek, če pa jc defenzivna, s tem ovira učenje uspešnega obvladovanja. Obrambna naravnanost staršev se jc povezovala z otrokovo na sledeč način: materina defenzivnost je vzpodbujala izolacijo, racionalizacijo in regres, očetova pa intelcktualizacijo, dvom in regres.
Pri dcklicah povezave niso tako enoznačne. Tu najdemo več primerov, ko sc uspešno spoprijemanje pri starših povezuje z defenzivnostjo hčerk. Na splošno lc velja: če so starši nagnjeni k realističnemu spoprijemanju, so take tudi hčerke, hkrati pa najdemo pri slednjih manj substitucije in supresije. Očitno taki starši bolj tolcri-rajo neposredne izraze čustev pri dekletih. Glede defenzivnosti so hčerke navadno bolj podobne očetu, predvsem pri zanikanju in izolaciji. Očetovo uspešno spoprijemanje se povezuje tudi z večjo defenzivnostjo hčera, predvsem v obliki zanikanja, dvoma, premeščanje in represije. Uspešno spoprijemanje matere sc povezuje z izolacijo pri hčerki.
Avtorica zaključuje, da imajo starši, ki sami uporabljajo realistične načine spoprijemanja, tudi take otroke. Podobno velja za defenzivnost. Omenjena zakonitost jc izrazitejša pri dečkih. Realistično spoprijemanje se pri dečkih zmanjša ob defenzivnosti staršev. Obratno velja za dekleta: uspešno spoprijemanje staršev zmanjšuje defenzivnost hčera. Z drugimi besedami: starši lahko preprečijo učinkovitost dečkov, če so sami defenzivni ter preprečijo dekletom, da bi postale defenzivne, če sc sami realistično spoprijemajo s problemi. Avtorica tolmači rezultate tako, daje vloga dečkov v družini in družbi bolj jasna. Niti starši niti družba, še manj pa dekleta sama si danes niso povsem na jasnem, kakšno naj bi bilo uspešno spoprijemanje pri dekletih. Pokazali so sc tudi nekateri učinki, ki nasprotujejo teoriji imitacije, saj se uspešno spoprijemanje pri starših povezuje z defenzivnostjo hčera. Morda so starši, ki sami uspešno obvladujejo konfliktnc situacije, manj zahtevni in ne ustvarjajo ugodnih pogojev za učenje realističnega spoprijemanja. Tudi v tej raziskavi seje pokazal velik pomen očeta na razvoj obrambnih mehanizmov.
3.3. Obrambni mchani/.mi kol obramba pred specifičnimi cmocijami
Kcllcrman (1980) je razdelil obrambne mehanizme v dve skupini z ozirom na njihovo temeljno funkcijo. Prva skupina naj bi pomagala pri razvoju osebnostne strukture in vključuje introjckcijo, idcalizacijo in identifikacijo. Druga skupina pa naj bi služila predvsem uravnavanju emocionalnih reakcij, in siccr: premeščanje, represija, reakcijska formacija, projekcija, kompenzacija, racionalizacija, zanikanje in regres.
Kcllcrman se je zanimal predvsem za povezavo med specifičnimi cmocijami in obrambnimi mehanizmi. Pri tem se opira na Plutchikovo teorijo emocij (glej: Lamovec, 1984) in meni, da prevladovanje nekaterih emocij privede do razvoja specifičnih obrambnih mehani/mov.
Kcllcrmanovo pojmovanje temelji na naslednjih predpostavkah:
1.	Specifični obrambni mehanizmi služijo uravnavanju specifičnih emocij.
2.	Obstaja osem temeljnih obrambnih mehanizmov, ki so se razvili za uravnavanje osmih temeljnih emocij.
3.	Temeljni obrambni mehanizmi kažejo značilnosti polarnosti in podobnosti.
4.	Poleg obrambnih mehanizmov, ki so povezani z cmocijami, poznamo še druge, ki služijo predvsem razvoju osebnosti.
5.	Glavni diagnostični osebnostni tipi izvirajo iz prevladovanja določenih obrambnih mehanizmov.
6.	Posameznik lahko uporablja kakršnokoli kombinacijo obrambnih slogov.
7.	Čeprav vsi obrambni mehanizmi vsebujejo elemente represije, jc ta izvorno povezana z uravnavanjem strahu.
Kcllcrman navaja naslednje povezave obrambnih mehanizmov in emocij:
Premeščanje - jeza. Najpogostejši način uravnavanja jeze jc, da jo usmerimo na drug objekt. Poleg kliničnih izkušenj potrjujejo to povezavo tudi študije predsodkov ter podatki iz etologije, ki kažejo, da se pojavlja tudi pri živalih.
Represija - strah. Klinične izkušnje kažejo, da je represija najmočnejša pri osebah, pri katerih prevladuje strah. Represija omogoča, da se ogrožujoča vsebina odstrani iz zavesti. Ko se zaradi terapevstske intervencije strah zmanjša, sc začne represija dvigati. Represija jc temeljni obrambni mehanizem, saj sodeluje tudi pri večini ostalih, pri čemer seji priključijo še druge komponente.
Reakcijska formacija - veselje. Reakcijska formacija sc nanaša na spremembo določene cmocije v njeno nasprotje. Čeprav lahko služi kot obramba pred katerokoli cmocijo, jc najpogosteje povezana z zaviranjem seksualnih impulzov. Čustvo, ki se začne kot spolna privlačnost, sc sprevrže v gnus, odpor. Izražanje tega, nasprotnega vedenja doživlja posameznik kot prijetno, zato lahko reakcijsko formacijo v osnovi razumemo kot obrambo pred veseljem in užitkom.
Kompenzacija - žalost. Žalost sc pojavi zaradi izgube objekta, ki nam jc nudil užitek, ali pa zaradi izgube samospoštovanja. Kompenzacija jc skoraj edini način za premostitev dejanske ali namišljene izgube. Zaradi identifikacijo z objektom sc ob njegovi izgubi pojavi občutek, da smo izgubili del nas samih. Občutek je podoben izgubi identitete, ki jo je potrebno ponovno pridobiti, to funkcijo pa opravlja kompenzacija.
Zanikanje - sprejemanje. Zanikanje temelji na selektivni nepozornosti, ki povzroči, da spregledamo neprijetne vidike objektov in situacij. Oseba, ki se brani videti slabe
strani objektov, ničesar ne zavrača, temveč sprejema objekt v celoti, kar vodi v idealizacijo. Zanikanje jc torej predpogoj za cmocijo sprejemanja, ki se kaže v potezah, kot so lahkovernost, sugestibilnost in pomanjkanje kritičnosti, pa tudi kot toplina in zaupanje.
Projckcija - gnus. Projckcija vključuje selektivno nepozornost, ki deluje v obratni smeri kot pri zanikanju in omogoča posplošeno zavračanje. Posameznik ni zmožen sprejemati, temveč zavrača vse povprek. Gnus, ki jc bil prvotno usmerjen navznoter, projicira navzven in si tako zagotavlja, da jc objekt gnusa v resnici izven njega. Emocija gnusa jc izvorno povezana s samozaničevanjem, vendar sc navzven ne kaže tako, temveč v zavračanju. Neposredni izrazi gnusa so značilni za reakcijsko formacijo.
Intclcktualizacija - pričakovanje. Emocija pričakovanja jc povezana s potrebo po nadzoru in predvidevanju dogodkov. Intclcktualizacija omogoča nadzor na ta način, da impulze odreagiramo posredno, na intelektualni ravni, namesto na motorični. Namesto, da bi cmocijo občutili, o njej razmišljamo.
Regres - presenečenje. Emocija presenečenja izraža nepričakovano, nekontrolirano doživljanje. Regres omogoči zmanjšanje nadzora pri osebi, ki potrebuje neposredno, motorično odrcagiranjc. Povezuje se z impulzivnim ravnanjem in ga kot rezultat presenečenja najdemo tudi pri živalih.
Že več avtorjev jc izrazilo misel, da so diagnostične kategorije tesno povezane s prevladovanjem posameznih obrambnih mehanizmov. Freud jc npr. opisal povezavo med histeričnimi simptomi in represijo ter med paranojo in projckcijo. Kcllcrman pa jc poskušal poiskati povezavo še z ostalimi diagnostičnimi kategorijami, pri čemer pripominja, da jc eden od obrambnih mehanizmov za določeno kategorijo odločilnega pomena, čeprav se mu navadno pridružijo še nekateri.
Prevladujoča uporaba mehanizma zanikanja jc povezana s histerijo, za katero jc značilna močna sugestibilnost, sprejemanje ter odsotnost kritičnega odnosa.
Nasprotna zanikanju je projckcija, ki je značilna za paranoično osebnost. S tem ko projicira vse nezaželene vidike sebe v druge ljudi, sc brani pred izgubo samospoštovanja. Zaradi pretirane kritičnosti se laka oseba zelo težko zbliža z drugimi, ali pa zavrača že sprejeti objekt.
Represija jc tipična za pasivno osebnost in se kaže kot težnja po nedejavnosti, inertnosti in izogibanju.
Nasprotno represiji jc premeščanje, ki jc značilno za agresivne osebnosti. Brez delovanja premeščanja bi sc nezadovoljstvo take osebe izražalo neposredno v odnosu do frustrirajoče osebe. Tako vedenje bi v mnogih situacijah povzročilo nezaželene posledice. Premeščanje omogoča preusmeritev agresije na manj nevarne cilje.
Intclcktualizacija, skupaj z racionalizacijo, sublimacijo in poničenjem, jc značilna za obsesivno osebnost. Zanje je značilna močna potreba po nadzoru in predvidevanju dogodkov. Svoja psihična doživetja uvršča v kategorije in o njih premišljuje, pri tem pa izključi emocionalno doživljanje.
Nasprotje intclcktualizacijc jc regres, ki jc značilen za psihopatsko osebnost. Taka oseba ima močno potrebo po neposrednem izražanju impulzov, kar pomeni povratek na nižjo razvojno raven. V globini sc čuti premočno kontrolirano, notranje paralizirano in otopelo. Zato hlepi po vznemirjenju in presenečenjih, ki kontrolo vsaj začasno odstranijo.
Reakcijska formacija se povezuje z manično dispozicijo, za katero je značilna obilica energije in potreba po vedno novih načrtih. Spremljajo jo pozitivna čustva do ljudi in izrazita družabnost kot tudi pretirana potreba po prijemih dražljajih, navadno seksualne narave. Pretirano potrebo po užitku uravnava reakcijska formacija, ki je pogosto usmerjena na osebe, ki vzbujajo Ojdipskc reakcije in spreminja spolno privlačnost v gnus.
Temu nasprotna je kompenzacija, ki jc značilna za depresivno dispozicijo. Slednja jc rezultat dejanske ali namišljene izgube objekta ali samospoštovanja. Pri premagovanju depresivnih čustev ima odločilno vlogo kompenzacija, ki omogoči nadomestitev izgube.
Dokaj podobne ugotovitve navaja Mahi (1969), ki jc na osnovi kliničnih izkušenj prišel do naslednjih spoznanj. Avtor meni, da jc za obsesivne osebe značilno prevladovanje izolacijc, poničenja, regresa in rcakcijskc formacije, za histerike prevladovanje represije in zanikanja ter za shizofrenike prevladovanje identifikacije, projckcijc in zanikanja.
VIRI
t. Blum, G.S., A study of the psychoanalitic theory of psychosexual development, Gen. Psychol. Mon., 1949, 39.
2.	Blum, G.S., Defense preferences in four countries, J. I'rojcct. Tech., 1956,20.
3.	Byrne, D., The repression - sensitization scale: Rationale, reliability, and validity, J. Pcrs., 1961, 29.
4.	Davids, A., Psychodinamic and sociocultural factors related to intolerance of ambiguity, v: White, R. W. The study of lives, New York, Prentice-Hal, 1964.
5.	Fcnichcl, o., Psihoanalitika teorija ncuroza, Beograd, Medicinska knjiga, 1961.
6.	F;rcud, A., The ego and the mechanisms of defense, New York, International Universities Press, 1943.
7.	Gleser, G. C., Ihilcvich, D., An objective instrument for measuring defense mechanisms, J. Consult. Clin. Psychol, 1969,33,1.
8.	llaan, N., Proposed model of ego functioning: Coping and defense mechanisms in relationship to I.Q. change, Psychol. Mon., 1983, 77.
9.	llaan, N., Coping and defending: Processes of self-environment organization. New York, Academic Press, 1977.
10.	Janis, I. L., Mahi, G. F., Kagan, J., Holt, R. R., Personality: Dynamics, development and assessment, New York, Harcourt, Brace & World, 1969.
11.	Kcllcrman, H., A structural model of emotion and personality: Psychoanalitic and sociobiological implications, V Plutchik, R., Kcllcrman, H., F.moiion: Theory, research and experience, zv. 1, New York, Acadcmic Press, 1980.
12.	I^amovcc, T., Emocije, Ljubljana, FF, 1984.
13.	Laughlin, H. P., The ego and its defenses, New York, Applclon-Ccntury - Crofts, 1970.
14.	Miller, D. R., Swanson, G. E., Inner conflict and defense, New York, Holt, 1960.
15.	Mahi, G. F., Psychological conflict and defense, New York, Harcourt Brace Jovanivich, 1969.
16.	Roscnz.weig, S., Some problems relating to research on the Rosenz.weig Picture-frustration study, J. Pcrs., 1950,18.
17.	Rucbush, B. K., Byrum, H., Famham, L. J., Problem solving as a function of childcrn's defensiveness and parental behavior, J. Abn. Soc. Psychol., 1963,67.
18.	Wcinstock, A. R., Familly environment and the development of defense and coping mechanisms, J. Pcrs. Soc. Psychol., 1967,5, 1.