O kniigi z vet vidikov
Gregor Kocijan; Martin Žnideršič: Knjige in bralci II., Ljubljana, 1980, izdal Raziskovalni center za samoupravljanje pri RS ZSS, 88 str.)
Po šestih letih se je prvi Kocijanovi pubUkaciji o knjigah in bralcih pridružila druga, po obsegu še enkrat zajetnejša. Kot soavtor se tokrat pojavlja tudi znani založniški strokovnjak Martin Žnideršič. Metodološko se anketa, ki je dala gradivo za drugo knjigo, zgleduje pri prvi (izbor vzorčnih družin je potekal iz vrst radijskih in televizijskih naročnikov), spremembe pa so v tem, da so bili
1973 anketirani vsi člani izbrane družine (1312 oseb), to pot pa le po en član v družini (1455 oseb). Anketa se ukvarja le z odraslimi po 18. letu.
Kot so anketni rezultati kljub vsej reprezentativnosti le bolj ali manj ilustrativni (tudi sami dobljeni odgovori so bolj ali manj zanesljivi), jih vendar vzemimo take, kot so, in si iz njih oglejmo sedanji položaj knjige in branja v Sloveniji.
Glede na raziskavo 1973 se je pokazal pri sedanji bralni napredek: 1973 ni prebralo nobene knjige 47,6 % ankeUranih, zdaj pa le 33,7 %. Vidne statistične izboljšave se kažejo še pri številu vpisanih bralcev v knjižnicah in številu izposojenih knjig, izredno pa se je povzpelo članstvo knjižnega kluba Svet knjige (od 17900 konec leta
1974 na 138280 konec leta 1978).
Kocijanova študija (razdeljena na poglavja: Prosti čas in knjige. Ne berejo knjig, Bralci knjig, Kupovanje knjig (napisal Martin Žnideršič), Obveščanje o knjigah. Vzorec in metodologija raziskave (napisala B. Kostanjšek in S. Micki) se dotika knjige v razponu od trgovsko-finančne strani (založba-knjigarna-knjižnica-bralec) do kultur-no-prosvetne (knjige kot izhodišče izobrazbe in estetskih užitkov). Kocijan bolj poudarja knjigo-vsebino kot knjigo-predmet (str. 8), seveda pa to najstvo ne more omajati trdih in neogibnih poslovnih dejstev. Študija obravnava (dobro) knjigo kot vrednoto, kot (še vedno) najpomembnejši vir človekove izobrazbe in duhovne bogatitve. Branje je tako način človekovega aktivnega (samo)spoznavanja in komunikacije s svetom (z drugimi). Za branje je seveda potreben čas, zato se študija utemeljeno ukvarja z odnosom prosti čas: knjiga. Največja tekmica knjigi je nedvomno televizija, ki pa vendar koga še pripelje (nazaj, dalje) h knjigi (prim. vpliv nadaljevank po romanih na branje teh romanov), razen če ni od nje (televizije) že povsem zasvojen. Druga stvar je branje časnikov in revij, saj del populacije pride v branju samo do tu.
V poglavju o nebralcih so raziskani različni motivi, zakaj ljudje ne posegajo po branju (po leposlovnih, strokovnih in znanstvenih, družboslovnih knjigah). Normalna in pričakovana je ugotovitev, da je branje odvisno od izobrazbe, saj je največ nebralcev z nepopolno osnovno šolo. Ne-bralci knjig pa le berejo (deloma) vsaj nekatere časnike in revije (prednjačita Nedeljski dnevnik in Jana), pa stripe in dr. romane (ter podobne pubUkacije). Nebralci pa vseeno kupujejo knjige (predvsem za otroke).
Tudi poglavje o bralcih raziskuje, zakaj ljudje berejo (anketna vprašanja so npr. takale: 1) čutijo potrebo po branju, branje jih veseli, 2) branje širi obzorje in znanje, 3) v knjigah iščejo odgovore na vprašanja, ki jih mučijo, 4) z branjem se zamoüjo, da jim ni dolgčas, 5) tudi drugi okrog njih berejo, pa nočejo zaostajati...). Zanimivi so podatki, kaj bralci radi berejo: daleč na prvem mestu so zgodovinski romani in povesti (je to eskapističen motiv? beg od sodobnosti, od (vsako)dnevnih problemov?), zatem prozna dela starejše slovenske književnosti ter romani in povesti o NOB. Najbolj iskane uspešnice po anketi so: T. Svetina: Ukana, L. N. Tolstoj: Ana Karenina, A. Wam-brechtsamer: Danes grofje celjski in nikdar več, A. Selinko: Desiree, F. S. Finžgar: Pod svobodnim soncem itd. Lestvica najbolj branih pisateljev pa je takale: T, Svetina, H. G. Konsalik, L. N. Tolstoj, A. Wambrechtsamer, M. Kranjec itd.
Z založniškega in knjigotrškega, torej neogibno predvsem finančnega stališča je pomembno poglavje o kupovanju knjig. Rezultati kažejo, da 61,4 % anketiranih kupuje knjige (pribUžno 10 % več kot v raziskavi 1973). Razumljivo je, da kupovanje knjig narašča po izobrazbeni in dohodkovni lestvici. Pri načinu kupovanja imajo veliko vlogo (poleg knjigarn) zastopniki, naročanje po pošti in knjižni klub. Pri obveščanju bralcev o novih knjigah pa prednjačijo reklamni oglasi založb v dnevnem časopisju, drugo mesto pri obveščanju pa zavzemajo prijatelji, znanci, sorodniki. Zelo malo anketirancev prebira Knjigo (specializirano založniško revijico, ki je v knjigarnah na razpolago zastonj! - to revijo same knjigarne premalo približajo, ponudijo kupcem). Pomembna potencialna obveščevalka o knjigah utegne postati televizija, ki bi tako na neki način branje knjig podprla in ne le odvzemala knjigam bralce.
Kocijanovo in Žnideršičevo knjigo dopolnjujeta prilogi: prva vsebuje razne statistične odnosnice med bralci in nebralci, druga pa našteva leposlovne in druge knjige, ki so jih navedli bralci. Pri nizanju naslovov in imen se je pritihotapilo v tekst nekaj napak: pri P. Zidarju najdemo nave-
237
deno Umirajočo kmetijo, delo A. Zidarjeve, Ingo-ličevo delo ni Društvo PGC, ampak Tajno društvo PGC, roman Črni tulipan je napisal Dumas oče in ne Dumas sin, pri Čehovu (če je slovenska izdaja) gre za izbrana in ne za zbrana dela...
Glede na to, da še bolj ali manj trdno živimo na robu Gutenbergove galaksije, je vloga pričujoče raziskave ne le informativno zanimiva, marveč tudi problemsko pomenljiva.
A n d r i j a n  Lah Ljubljana
238