Borut Trekman 660 LIKOVNA UMETNOST JOŽE CIUHA IN ŠTEFAN PLANINC V MESTNI GALERIJI Razstava dveh na prvi pogled dokaj podobnih likovnih ustvarjalcev — menim predvsem njuno slogovno plat, ki kaže pri prvem in drugem bolj ali manj očitne predznake nadresničnosti — je zbudila dokaj različne odmeve. Nedvomno gre za dve likovni težnji, izvirajoči iz bolj samosvojih ustvarjalnih podstati, kot morebiti izpričujejo njuna dela na prvi videz. In prav sožitje eksponatov na skupni razstavi nam ponuja možnosti primerjav in razmišljanj o vrsti dejavnikov, ki se jih doslej nismo zavedali ali vsaj ne dovolj razčlenili. Naj na začetku ugotovimo, da sta oba razstavljalca od svojih zadnjih razstav napravila opazen in nedvoumno kvaliteten korak v razvoju. Če se spomnimo Ciuhovih kompozicij na steklo v Mali galeriji, potem moramo priznati, da je šla njegova pot v smeri izčiščevanja odnosov med obema upri-zoritvenima planoma, mislim, med ozadjem in upodobljeno figuro, figuralno skupino ali kar bolj ali manj antropomorfno ali vsaj organsko ara- Jože Ciuha in Štefan Planine v Mestni galeriji besko. Nekaj bolj slikovito naneseno in niansirano ozadje se je zdaj zjasnilo in izčistilo popolnoma monotonsko, zaprto in čistobarvno, kar je še bolj poudarilo reliefnost figuralnega ospredja in hkrati s svojo »brezzračnostjo« razkrilo svoje nerealistično bistvo. Drugi, še pomembnejši dodatek pa se mi zdi Ciuhovo prizadevanje za sintetizira-nje realnih oblik do čistih arabesknih, ki pa naj bi ne bile same sebi namen, marveč naj bi prevzele vlogo »znaka«, To »slačenje« nekdanjih ekspresivnih nic do otroško zarisanega debeloglavca pa čisto naturalističnega portreta sinč-kovega obraza. Zdi se, kot bi se slikar šele zdaj sprostil, odvrgel vse predsodke ter se prepustil prasketajoči domišljiji, kot bi šele sedaj do kraja doumel — ne, prej občutil, kot doumel! — vse neomejene možnosti kompozicijskega kalejdoskopa in se, rešen spon, vrgel v vedno nove prispodobe človeškega bivanja; v vedno bolj neformalno obvezne upodobitve neznanih plati tistega »zoona politicona«, ki ga vsa Jože Ciuha, Hierarhi likov in očitna želja, da bi jim vlil znakovno vseumljivost in da bi z njih odstranil prejšnjo individualno naključnost, se mi zdi najbolj obetavno prizadevanje sedanje slikarjeve razvojne faze. Celo bolj perspektivno kot povsod vidno slikarjevo iskanje tipičnega ritma, ki naj bi sicer poistovetene figure zvabljal v vedno nove simbioze z vedno drugačnim žarčenjem na gledalca, ki je priča variiranim podobnim nosilcem iz povedane likovne vsebine. Pri Planincu moremo pohvaliti predvsem njegovo sproščeno, manj zavestni gradnji kot intuitivni pestrosti se prepuščajoče nizanje »nadresničnih« simbolov vseh vrst: od čistih geometrijskih likov, šahovnic in koncentričnih krož- družbenoslovna presukanost ne zna razložiti do kraja. Planincev sedanji opus pomeni močan odmik od njegovih »prasvetov«, kjer mu je množica »nadresničnih bioloških tvorb« s svojo zgnetenostjo ponazarjala prej strukturo kakor individualno govorico vsakega. Ze v svojih »cestah« si je usodil korak vstran in jel eliminirati mozaično preobilje. Kontrasti med organskimi in geometrijskimi oblikami vlivajo današnjemu načinu izražanja dramatičnost in vsebinsko poanto. Nadresničnost — ne več le pogled v svet »neresničnih ali nadresničnih« oblik, marveč nepojasnljivo skladje tako likovnih nasprotij kot novih smiselnih zvez med posameznimi 43 Sodobnost 661 M. Tršar 662 akterji. Nova slikarjeva faza premore tudi čistejše izvedbeno lice. Poteza čopiča, nanos barve, spontanost črte postanejo odvečne. Vse je »stehnizirano«, sam obris predmetov in njihova barv-notonska popolnitev sta industrijsko pavšalna, tipična. In prav ta svoj dosežek je slikar podčrtal s presenetljivo opozicijo: z otroško preprosto, trepet-ljivo in naivno ekspresivno risbo (Preobremenjenost 1970), ki kot čustveno nabita sredica obvladuje — kdaj opar-tistično geometrijsko predalčje; ali kot Štefan Planine, Zoon politikon spozabljajoča se obveza ovija površine nedoločenega sveta (Manifest 1970), rudimentarno nakazanega s tarčnimi krožnicami pa s pedantno izrisanimi žuželkami. Prav ta ustvarjalna različnost obeh razstavljalcev nam daje priložnost za primerjavo Ciuhovega in Planinčevega načina »domišljanja« izraznih oblik. Planine je sproščeno intuitiven. Kamenčki izraznega mozaika se mu kar podzavestno vrivajo v »nadresnično pripoved«. Ciuha je dosti bolj enosmeren, zagledan v vseodrešujoči ideal človeške podobe, ki ji iz nekdaj eks-presivnih deformacij zlagoma pomaga naproti znakovni splošni obveznosti; odtod njegove podobne, povsod ponavljajoče se roke, odtod stilizirana jajčasta obličja Hierarhov (1969); rožno ornamentalne oči, ki strmijo s Totema (1969). Ciuha skuša tudi z teh čisto realnih stvari z dedukcijo priti ne morebiti do čistega lika, marveč do zgovornih znakov, ki bi vanje kot v črke mogel preliti svojo pripoved. To počne razumsko in občutno nadzorovano, brez strahu, da bi utegnili v ritmu ponavljajoči se obrisi Svetcev ali zgolj kodri Julije (1969) učinkovati šablonsko in zato neprepričljivo. Kdor pozna osnovno čustvovanje našega gledalca, kdor ve, kaj ta pričakuje od umetniške izpovedi, se ne bo čudil, da ga tovrstno slikarstvo preseneča s svojo domišljeno likovno čistostjo, ki je tudi tehnično dognana; rekli bi, skoraj mrzlo negrešljiva. Odtod do obsodbe stiliziranosti, neprizadetosti, šablone ni daleč. Vendar ne smemo pozabiti, da nam je lastno — če bomo pogledali v našo preteklo in tudi nedavno zgodovino, se bomo hitro prepričali o tem! — na hitro obsoditi vse, kar ni prekipevalo od čustva in temperamenta. Nismo prenesli Pilona, težko brata Kralja, še teže vsak poskus kon-struktivizma, oparta, pa tudi »mrzlost« Bernika, Jemca in vizualno komunikativnih deziluzij. Težko tudi prenašamo vsakršno »neosebno pobarvano«, zna-kovnost. Tako Capogrossi kot Arp, Miro, Manessier in še kateri bodo hitro šablonsko se ponavljajoči, le v nove kompozicije nalivajoči staro vino svojih likovnih znakov. Premalokrat pa se spomnimo, da danes na nas ne učinkujejo kot »šablona« roke, noge in obrazi asirskih stvaritev, čeravno bi morali biti po enakih merilih neod-pustljiva šablona. In enako bi mogli soditi tudi o stvaritvah Egipta, indijanskih kultur, Bizanca in še katerih. Edini odločilni pogoj za umetniško obliko je njena izrazna čistost. Če se ponavlja na več slikah in nam postane zavoljo ponavljanja manj prepričljiva, še ne jemlje tej obliki njene likovno izrazne cene. Tudi slik manieristov se bomo preobjedli, če jih bomo gledali na kupu, a zato ne zgubi svoje cene vsaka posamezna. Ustvarjanje znakov- Jože Ciuha in Štefan Planine v Mestni galeriji 663 ne govorice pomeni vselej stilizacijo, pa naj je ta domiselna ali domišljijska. V vsakem primeru imamo opraviti s ponavljajočimi se oblikami v pripovedi. Njihova cena je odvisna od čistosti lika in prepričljivosti, razumljivosti izraža-nega. Vselej pa mora prehoditi ta znakov-nost daljše obdobje deformiranja in stiliziranja, če si vzame za osnovo realne obrise predmetnosti. V vseh slogih zgodovine se je le počasi luščila »zna-kovnost« z realnih predlog, dosti počasneje kot tista, ki smo si jo ljudje domislili mimo njih. Kjer je vezana na videne predmete, je ta razvoj težak, počasen, z mnogimi postanki in celo z vračanjem. Hitrejši je razvoj drugega ustvarjalnega pola, ki si iz podzavestnih in arhetipskih usedlin poustvari »znakovje«, bolj čustveno in sugestivnejše kot prej omenjeno. To govori neposredno našim skritim, podzavestnim zmožnostim dojemanja, je dosti svobodnejše, manjkrat v nevarnosti, da bi mu očitali šablonskost ali neprizadeto togost. Izčiščene tvorbe ene in druge vrste ustvarjalne podstati so lahko enako vredne in umetniške. Res pa smo vselej pripravljeni priznati naslov umetnine tako imenovanim »spontanim«, le neradi pa takim, ki so rezultat doslednega, tudi razumsko vodenega likovnega izčiščanja. In še bolj neradi si priznamo, da je takšna enostranskost posledica našega im-presionistično-ekspresionističnega gledanja, ki pa začuda hitro odpade, ko se znajdemo pred umetninami preteklosti. Nikoli se ne pritožujemo nad neprizadetostjo stilizacij grških kipov in slik na vazah; ne očitamo jim, da so neumetniške šablonske, prav tako ne bomo kaj takega rekli o renesančnih anatomih ali perspektivikih. Smo pa nenehno pripravljeni obsoditi vsako »nečustveno« stilizacijo umetnosti današnjih dni in kaj radi pozabljamo, da je edina naloga likovne umetnine čista, izrazno izkristalizirana izpoved ne glede na slog ali na tip ustvarjalne podstati avtorja. M. Tršar 43«