leînikh številka
Jezik in slovstvo
Letnik Xlll. številka 8 Ljubljana, november 1968
Časopis izhaja od januarja do decembra (osem številk) Izdaja ga Slavistično društvo v Ljubljani
Glavni in odgovorni urednik Jože Toporišič, Ljubljana, Aškerčeva 12
Uredniški odbor: Janez Sivec, Franc Zadravec
Tehnični urednik: Ivo Graul
Tiska tiskarna GP »Celjski tisk« v Celju
Opremila inž. arh. Jakica Acceto
Naročila sprejema uredništvo JiS, Aškerčeva 12
TekočI račun pri SDK 501-8-4 Letna naročnina N-din 20 (2000 din), polletna N-din 10 (1000 din), posamezna številka
N-din 2,50 (250 din);
za dijake, ki dobivajo revijo pri poverjeniku, N-din 10 (1000 din); za tujino celoletna naročnina N-din 30 (3000 din) Rokopise pošiljajte na naslov urednikov
Vsebina osme številke
Razprave in članki
Stane Suhadolnik V spomin Jakoba Šolarja 233
Štefan Sedonja Beseda Mišku Kranjcu 235
Marija Cenda Slovenski razsvetljenci in Metastasio 237
Jože Stabej Iz zgodovine slovenskega besedja 240 Franc Zadravec Lirske in epske pesniške oblike
v obdobju slovenske moderne 244 Vlado Jagodic Arabske besede v slovenščini
naših izseljencev v Egiptu 253
Zapiski, ocene in poročila
J. Soiar O mojem jezikoslovnem delu 255
Va(ros/av Kalenič Primer lingvostilistične analize 258
Jan Sedivf Svet med Muro in Dravo 260
Boruf Stražar Cvetko Zagorski: Vse o Piki 262
Kdo je znanstveni jezikoslovec? 263
Gradivo
Mira Medved Poročilo mariborske podružnice na občnem zboru SDS   263 Igor Gedrili Poročilo o delu ljubljanske podružnice SD   8/3
V oceno smo prejeli   8/4
v SPOMIN JAKOBA ŠOLARJA
Poleti, 22. junija 1968, je nenadoma umrl proiesor Jakob Solar. Kakor je \ živel, tako je umrl: sam. Pogreb je bil sicer svečan, a vendar nekam pretih. I Kot da ne poznamo ali da se ne zavedamo njegovega dela. Pravzaprav si je \ res težko ustvariti pravo podobo o njem, saj nimamo celotne bibliografije \ objavljenih del niti jasnega pregleda nad njegovim delom, ki ga je opravil kot I soavtoT pri čitankah, pravopisih in slovnicah, kot pobudnik in organizator jezi- i koslovno-literarnih podjetij (npr. Cvetje, čitanke, krajevna imena), kot urednik, i kot znanstveni delavec v Inštitutu za slovenski jezik in prvi oblikovalec nekaterih \ njegovih konkretnih nalog (slovarja, moderne opisne slovnice), zlasti pa l kot vztrajen lektor in jezikovni svetovalec najrazličnejšim avtorjem, ki so ob- i javljali med obema vojnama. Na vse to bo treba pomisliti kdaj kasneje. Ob \ tej priliki zaradi pravkar povedanega tudi jaz ne bi mogel objektivno ovredno- j liti profesorja Šolarja kot znanstvenika niti ga ne bi mogel predstaviti kot člo- i veka, tovariša in sodelavca, pač pa bi se mu rad oddolžil s skromnim zapisom, \ ki naj po svoje pomaga osvetliti njegovo osebnost: povedal bom, kakšen je ¦ ostal v mojem spominu iz tistih predvojnih časov, ko sem kot njegov učenec \ trgal hlače po klopeh šentviške gimnazije. i
Imeli smo nasploh dobre in učene profesorje, a Šolar je bil med njimi go- t tovo najboljši. Poučeval je francoščino, ker je učil slovenščino njegov stanovski j tovariš Breznik. Bili smo bolj slabi in samosvoji dijaki. Za vse drugo smo se j rajši zanimali kakor za šolo: pisali smo pesmice, se ukvarjali s športom, se \ puntali in na skrivaj sestajali, ampak da ne bi znali in naredili tega, kar je , od nas želel Jacques, ne, to se skoraj ni moglo zgoditi. Njegove ure so nepo- i zabne: bile so ure vsestranskega izobraževanja, razpravljanj, resnega učenja in oddiha, vse hkrati. Do zadnjih podrobnosti pripravljene in na videz čisto impro- -vizirane ure. Brali smo francoske klasike, jih prevajali in se prepirali za najboljšo stilizacijo. Istočasno smo organizirali prodajo Klasja na vsej gimnaziji in pri tem posekali vse druge. Potem smo zbirali in zapisovali krajevna imena j za Slavistično društvo. Navduševali smo se za revolucijo v Španiji in prebirali | Dejanje. Bili smo s Šolarjem duhovno v Franciji pri Gidu, Maritainu in Berna- ] nosu. In spet smo se vrgli v ocenjevanje Domačih vaj, dijaškega lista, ki smo \ ga pisali kakor še noben razred pred nami, vsi in z vsem ognjem, ker mu je \ bil duhovni vodja Šolar sam. Znal nas je navdušiti in potegniti za sabo. In za-želel sem si, da bi tudi sam kdaj postal profesor. Ampak kadar sem se spomnil \ na Šolarjeve ure, od katerih je bila vsaka svet zase, enkratna, neponovljiva, ] sem vedel, da ga bom lahko kvečjemu spretno posnemal. >
In potožili smo mu, da nas vzgojitelji ne razumejo. Takrat so se začeli ] dolgi pogovori, tudi zunaj šole, v okviru strokovnih društev, o pravicah in dolž- ] nostih človeka, o personalizmu, o svobodi in pokorščini, o politiki. Bil je idejni \ vodja naprednih skupin v okviru krščanskih socialistov, zato so mu metali po- ; lena pod noge in ga napadali z vseh strani. Bili smo z njim. Včasih morda nismo ;
...........................
vsega razumeli, morda niti ne odobravali, kar nam je pravil ali za kar nas je navduševal, a zmeraj smo vedeli, da misli in dela pošteno. Spoštovali smo ga. A spoštoval nas je tudi on, tudi če smo mu ugovarjali, tudi če smo mislili mimo njega na desno aH preko njega na levo. Koliko nas je bilo, ki bi morali biti kaznovani zaradi nepokorščine, zaradi samovoljnosti, mrasikomu je pretila celo izključitev, ali Šolar je znal vse tako urediti, da so napetosti popustile, da je on prevzel odgovornost in večji del krivde nase, pa smo tako pod njegovim varstvom prišli do mature in v življenje. Kako pusta in nesmiselna se nam je včasih zdela mladost. Bili smo sami in zagrenjeni, kakor je le v internatski šoli mogoče biti sam in zagrenjen. Ali kako prijetno je bilo potem, če si imel priložnost najti stik z njim, ki ti je nenadoma z delom in načrti pokazal smisel življenja in prizadevanja. Bolj od nas samih je za vsakega vedel, kaj ga veseli in za kaj ima dar, zato mu je dajal naloge, ga spodbujal k študiju, prinašal knjige in iskal zveze. Pri vsem tem pa je zmeraj ohranil primerno razdaljo vzgojitelja, da smo lahko razumeli tudi njegovo ostro besedo in mu je nismo zamerili. Menda bo držalo: če je iz šentviške gimnazije v desetletju pred zadnjo vojno prišel zares nadarjen izobraženec, je to v veliki meri Šolarjeva zasluga, če pa Je prišel iz nje široko razgledan in tudi napredno misleč izobraženec, je to zlasti Šolarjeva zasluga.
Toda to ni tisto, kar smo pri profesorju najbolj občudovali: vse to se nam je namreč zdelo samo ob sebi razumljivo, zakaj z imenom Šolar je bilo to tesno povezano. Ampak, da je dobil čas za vsako stvar in da se je vsaki reči posvetil z vsem srcem in je toliko del opravljal hkrati in vse izpeljal, česar se je lotil, ne, tega nismo nikoli mogli razumeti. Poznamo delavne in zelo delavne, pridne in zelo pridne ljudi, tudi garače. Ce bi hoteli Šolarja uvrstiti v te skupine, bi zanj skoraj ne mogli najti primernega mesta. Nam, učencem, sicer ni bilo dano, da bi z njim sestavljali čitanke in slovnice in pravopise, tudi nismo bili pri njem, ko je opravljal korekture, šolske in tiskarniške, zase in še več za druge, ko je urejal in prevajal, študiral in pisal. Videli smo le luč v njegovi sobi, luč, ki je gorela vsak dan do zgodnjega jutra. In vedeli smo, da ga dobiš doma ob vsaki popoldanski uri, zmeraj pripravljenega kramljati s teboj ure in ure, čeprav so na pisalni mizi čakali kupi zvezkov in korektur in knjig, in so bile knjige odprte po stolih in po tleh, vedeli, da bodo kljub temu zvezki naslednji dan popravljeni v razredu in korekture v tiskarni in knjige, prebrane in podčrtane, na knjižni polici.
Bil je človek srčne dobrote, vnet za vse slovensko, domače in za vse lepo. In morda ravno zato, ker ni znal odreči nobene prošnje, pa naj je bil za njo kdorkoli in je šlo za karkoli. Šolar ni dal tistih velikih del, kakršne po navadi pričakujemo od velikih ljudi. Živel je za slovenstvo v najširšem pomenu besede. Bogve v koliko kamnih narodne kulturne zgradbe je del njegovega prizadevanja. Mislim, da zaradi take razdrobljenosti noben biograf ali bibliograf še dolgo rte bo mogel dati prave ocene o važnosti in obsežnosti njegovega dela. Danes o njem ne vemo dosti, morda ga bolj slutimo. Pa četudi ostane raztreseno in pozabljeno, kot je pozabljenih, brezimnih toliko pomembnih del v vsaki kulturi, je gotovo, da delo, ki ga je opravil profesor Šolar, ni bilo opravljeno zaman in da v polnosti potrjuje smisel in veličino njegovega življenja.
stane Suhadolnik SAZU Ljubljana
234
Stefan Sedonja
Murska Sobota
BESEDA MIŠKV KRANJCU*
stojimo pred duhovno žetvijo umetnika in revolucionarja, pisatelja Miška Kranjca, ki bo pojutrišnjem praznoval svoj življenjski jubilej. Naloženo mi je bilo, da ob tej priložnosti spregovorim besedo o človeku, ki je zrasel iz naše pokrajine in ga vsi poznamo, pa se sredi vsakdanjega pehanja z življenjem, sredi zaletavega hlastanja po vsem in za vsem, kar nam poklanja ali s čimer nas kaznuje kipeča sedanjost, ne zavedamo v polni meri tega, kar je ta človek prispeval v kulturno zakladnico slovenskega stvaritelj skega duha, ne zavedamo se, kaj mu dolguje napredna, revolucionarna misel na Slovenskem.
Štiri desetletja so minila, odkar je uporni Poljanec potrkal na vrata uredništev slovenskih časnikov, revij in založb. Naša dežela je majhna, s sodobnim jeklenim ptičem jo preletiš v nekaj minutah, pot od poljanskega močvirja, od kalnih jarkov, črnikastih Murinih rokavov, od vaške gmajne do Ljubljane pa je bila za dečaka dolga, polna potrebnih in nepotrebnih strmin in zavojev. Toda vsaka pot —¦ najsi bo še tako strma in težka, naj bo dolga na tisoče milj — se začne z enim samim, samim korakom. Mladec je ta korak naredil in nič ni bolj naravnega kot dejstvo, da je, predvsem spočetka, pri iskanju svoje prave poti prehodil kak ovinek ali kako strmino po nepotrebnem.
Skoraj štiri desetletja stoji Kranjec v slovenski kulturi in v naši književnosti tako trdno, da ga iz nje ne bo premaknil še tako strog kulturni ali slovstveni zgodovinar. Slovenska napredna, revolucionarna misel je v svojem plimovanju in upadanju, v svojih zmagah in težavah skozi desetletja povezana s Kranjčevim imenom. Tako je dejstvo — pa če je to komu prav ali ne.
Pred vami razgrnjeno delo zgovorno priča o neverjetni vitalni osebnosti, živopisno raznoteri v oblikah, prijemih in načinih ustvarjanja, toda monolitni, čisti in jasni v svoji človečnosti, uporni, trdni in dosledni v svojem političnem in nazorskem stremljenju.
Zgolj iz prostorne utesnjenosti nismo mogli prikazati vsega, kar je Kranjec napisal po revijah in časnikih, pa tudi ne vsega, kar je bilo napisano o njem in njegovem delu. Toda že to, kar imate pred seboj, je dovolj, da zbudi spoštovanje celo pri tistih, ki mu zaradi svojih literarnoestetskih ali političnoideoloških konceptov niso naklonjeni.
Kar je sprejela in vsrkala vase otroška duša, ostane v njej neizbrisno zapisano. Naj premetava poznejše življenje človeka tako ali drugače, naj mu v obilici nasuje radosti in veselja, naj ga obdari z ljubeznijo ali mu nakloni samotno trnovo pot, polno bolesti, razočaranj in tesnobnega obupa: vsa poznejša doživetja ne morejo nikoli povsem prekriti teh temeljnih prvinskih spoznanj, na katerih sloni in iz katerih se oblikuje čustveni in miselni svet določene osebnosti.
In duša občutljivega dečaka je bila polna spoznanja o tem čudežnem, vendar čudno urejenem življenju daleč stran od velikega in šumnega sveta. Kot otrok je doživel revščino, ki mu je ostala najzvestejša družica vse do poznih mladeniških let. Doživel je krivico, ki se pošastno zareže v meso in v dušo in jo samó neizkušeno in preračunljivo otroštvo v svoji duhovni čistosti
* Govorjeno ob odprtju razstave K. del v Murski Soboti.
2.35
in telesni nebogljenosti lahko občuti tako pretresljivo, kakor poslej odrasli nikoli več. Doživel pa je tudi občutek svobode — ta svojstveni dar, ta posebni privilegij ubogih otrok. Svojstven zato, ker je imajo tako bore malo, ker smejo in morejo tako malokdaj, ker jo doživijo tako redkoma, toda kadar jo doživijo, pa četudi samo za begoten trenutek, jo doživljajo v čisti, nagonski, prvinski obliki, da jim njena slast prevzame vse žitje in bitje, zato zakoprne po njej neutešljivo. In čim bolj se jim izmika, tem silnejše je njihovo hrepenenje, tem strastneje se bojujejo zanjo. In končno, doživel je ves ta čudežni zastonjski svet, ki ga je obdajal, naravo, ki si jo samovoljno laste tisti, ki ničesar nimajo. Doživel je turobno-veselo prelest naše pokrajine, ki povsem zastonj ponuja svoje razkošje radoživi, dojemljivi duši in lepóte žejnim očem.
Iz teh prvin je raslo, se razraščalo, obogateno s kasnejšimi izkušnjami in spoznanji, njegovo stvariteljsko snovanje, doživljalo vzpone in oseke, iz teh mladostnih spoznanj je pognalo njegovo napredno, revolucionarno uredniško, publicistično in politično delo, doživljalo prav tako vzpone in poraze. Sleherni poraz pa je resničnemu bojevniku le najvernejše napotilo za nadaljnji boj. In Kranjec je v zvrhani meri užil bridkost in slast tega boja.
Z Miškom Kranjcem stopajo v slovensko umetnost naši književnosti doslej neznani, novi ljudje. Nova pokrajina zadiha in zazveni z novimi barvami in z novimi akordi. In sam pisatelj je svojstven in nov, celo v krogu naprednega, če ga smem samovoljno imenovati — burjevestniškega rodu.
O malih ljudeh in o na videz majhnih rečeh spregovori umetnik. O ljudeh, ki jih je imel rad, ki bi jim rad nekaj povedal, o ljudeh, ki jim je kruh bridka stvar, o ljudeh, ki jim je zemlja tista os, okoli katere se vrti vse njihovo življenje: pesmi polj in gozdov odpeva pesem ceste, tej odzvanja pesem gora, rdečemu gardistu odpevajo borci štirinajste. In vsi, prav vsi, od tistih iz povesti o dobrih ljudeh, do tistih, ki krvave za veliko stvar, vsi iščejo svoj prostor na soncu.
Kranjčevi junaki, če naj jih sploh tako imenujemo, niso mogočne osebnosti, ki bi snemale svet s tečajev. Prav gotovo nobeden izmed njih ne bo kot posameznik stopil v zgodovino človeštva. Toda skoraj vsi so člani tiste velike družine razžaljenih in ponižanih, ki v svojih skritih, plahih sanjah nosijo podobo pravičnejšega in človečnejšega sveta. Nekaterim je življenje naložilo pretežka bremena na njihova šibka ramena, zato omahnejo in vdani v božjo previdnost čakajo, da se dopolni njihova usoda; drugi so zazrti v prihodnost: padajo, vstajajo, upajo, da se bo zganilo v ljudeh; tretji se bojujejo, trdno prepričani, da žrtve niso zaman in da bodo zdramili in prečistili vest človeštva.
Dragi slavljenec! Želel si, da bi bilo današnje srečanje skromno in tiho, brez nepotrebnega hrupa. Razmeroma razsežna dvorana je premajhna, da bi prikazali vse, kar si napisal. In da se nas je zbralo nekoliko več, kakor je dopustno, da mine kaka stvar povsem tiho in neopazno — ni naša krivda. Z velikim veseljem pa sem opustil za tako priložnost običajne življenjepisne in druge podatke, ker bude misel na človeka, ki je bil. Miško, ti pa si, zato sem se dotaknil le tvoje mladosti. Kajti v svojem delu, svojih hotenjih in načrtih si še vedno mlad, čeprav ti bolezen ponagaja. Izognil sem se tudi literarnozgodo-vinskim oznakam in dolgoveznemu naštevanju tega, kar imamo pred seboj.
Rad bi poudaril le, da so — blago rečeno — malce smešni tisti, ki so te po vsej sili hoteli napraviti za prekmurskega pisatelja in so ti celo določili Prekmurje kot nekak literarni fevd, z neizrečeno mislijo: čez ne segaj. Ti si
236
slovenski pisatelj in v svojih najboljših stvaritvah — pripadaš najbrž še komu drugemu. Ne morem se strinjati tudi s tistimi, ki te po učbenikih, iz katerih se še vedno uči naša mladina, ovešajo z neko megleno, svojstveno idiliko, ki je baje najbolj značilna za tvoje pisanje. Tista človečnost, ki se kakor rdeča nit vleče skozi vse tvoje delo, je bolj otipljiva, in nedopustno je zamenjavati idiliko s pristno liriko in resnično tragiko.
Preneštetokrat si se vkradel v sanje, velikemu svetu neznanih in nepotrebnih — od boga in sveta zapuščenih malih ljudi. Zdaj si kriknil kot umetnik, zdaj kot revolucionar — vselej pa kot človek.
Dragi Miško! Dokler ti je roka pokorna, duh gibčen in bister, dokler ti je oko predirno in jasno, uho sposobno, da tenko prisluhne radostim in tegobam življenja — ustvarjaj. In bodi nam zdrav!
Marija Cenda
Trst
SLOVENSKI RAZSVETLJENCI IN   METASTASIO
v Zoisovem krogu se je izoblikovala misel, da je slovenski jezik tako kot italijanski primeren za petje oper. To lastnost slovenskega jezika so preroditelji dokazovali s pisanjem za petje prikladnih besedil in prevajanjem italijanskih arij. Da so bila njihova prizadevanja uspešna, pričata naslednji poročili:
Članek dr. Jakoba Zupana Prednost kranjščine pred ruščino in srbohrvaščino, priznana od Rusov in Srbov samih, objavljen v Ilirskem listu 5. III. 1831, prinaša anekdoto o Metastasiju. Italijanski pesnik da si je zaželel slišati slovensko pesem in je pohvalil njeno blagoglasnost. Pesem je bila Linhartova, najbrž eden od slovenskih vložkov za opere, ki sta jih sestavljala Zois in Linharta Zoisovo besedilo — prevod šaljive italijanske popevke v slovenščino — navaja Marcel de Serres v knjigi Potovanje v Avstrijo ali statistični in zemljepisni esej o tej državi. Pariš 1814, kot dokaz za harmoničnost slovenščine.^
Ce so preroditelji želeli, da tekmuje slovenščina na odru v peti besedi z italijanščino, se skorajda niso mogli izogniti poskusom, da bi prevajali ali posnemali Metastasija, ki je bil najslavnejši libretist tiste dobe. Do teh poskusov, ki so obenem prvi poskusi posvetne dramatike pri Slovencih, je prišlo še pred Zoisom in Linhartom. Sem spadata delni prevod Metastasijevega Arta-kserksa izpod peresa Jurija Japlja in Devova opereta Belin, pri kateri je sicer Metastasijev delež zelo majhen. Zdelo se mi je potrebno obravnavati ti dve deli, da se izpriča zanimanje njunih avtorjev za italijansko gledališče. V 18. stoletju je imelo namreč ljubljansko občinstvo priložnost videti veliko število italijanskih predstav, toda S. Skerlj vidi v dejstvu, »da se je naše izobraženstvo predvsem seznanjalo s tistim delom italijanske dramatike — melodramo, opero, opereto —, kjer je muzika glavno, a ne tekst«, enega od vzrokov, da se prvi »vpliv italijanskega gledališča v glavnem ne odraža... v naši literarni pro-
1 A. Gspan, A. T. Linhart — Zbrano delo, Ljubljana 1950; str. 463.
2 I. Prijatelj, Slovenščina pod Napoleonom, Veda I, 1911, str. 231.
237
dukciji«.' Res je, da predstava in glasba kmalu izzvenita, toda v rokah gledalcev je ostal tudi libreto, ki so ga ob predstavi natisnili. To je bilo važno zlasti za Metastasi jeva dela, ker je hotel italijanski pesnik napraviti iz prejšnje melodrame, ki se je opirala predvsem na glasbo, tragedijo, ki bi imela samosvojo poetično vrednost. To mu sicer ni popolnoma uspelo, ker ga je vezala dvorna služba^ in ker je moral upoštevati zahteve skladateljev in solistov. V svojih delih je prikazoval junake iz grške in rimske zgodovine (Temistokleja, Eneja, Katona, Atilija Regula), ki se žrtvujejo in podredijo svoja čustva čutu dolžnosti. Tragične položaje in spore je omilil in znižal, da bi jih prilagodil dvornemu in ženskemu občinstvu, vendar je to storil popolnoma v skladu s svojim elegičnim temperamentom.^
Na področju stila imamo te prvine: skladnja je enostavna, besedišče je omejeno na bistvene izraze, ritem je lahek in prijeten. Sodobniki so posebno hvalili muzikalnost njegovega verza.
Metastasio je kmalu zaslovel, njegova dela so uprizarjali, prevajali in " posnemali povsod. Leta 1740 je gostovala v Ljubljani gledališka skupina Angela Mingottija ter uprizorila Artakserksa in Rosmiro, dve leti pozneje pa je skupina Pietra Mingottija nudila ljubljanskemu občinstvu Demetrija in Didono. Vsa ta dela, razen Rosmire, so Metastasijeva. Tudi Rosmiro je uprizoritelj proglasil za Metastasijevo delo, da bi pač privabil več gledalcev.' Ohranjena so dvojezična besedila oper za ljubljanske predstave: v izvirniku in v nemškem prevodu.
V obdobju 1775—1776 je Jurij Japelj prevedel prvo dejanje in prvih deset prizorov drugega dejanja iz melodrame Artakserkses.'' To Metastasijevo delo, eno izmed boljših, je nastalo leta 1730 in prikazuje spletke na perzijskem dvoru, v katerih najprej podleže, potem pa se dvigne Arbakes, lik lojalnega podložnika in požrtvovalnega sina. Njegove plemenitosti in poštenosti ne omaja ne očetovo prigovarjanje ne očetova izdaja. Metastasio je temu junaku položil na jezik besede, ki odražajo dobo, v kateri je delo nastalo, in ki so bile nedvomno všeč slovenskemu prevajalcu Japlju. Ko doživi Arbakes, ki je zasnubil kraljevo hčer, ponižanje, ker ga je kralj zavrnil zaradi nizkega rodu, očita, Mandani krivičnost njenega očeta. Od naključja je odvisno, v kakšni družini se kdo rodi, če bi pa razum urejeval rojstva in podeljeval kraljestva tistim, ki so sposobni za vladanje, bi bil mogoče Arbakes na Kserksovem mestu. Med tem Arbakov oče Artabanos ubije kralja Kserksa. Zločina je osumljen Arbakes, ki trdi, da je nedolžen, vendar so vsi dokazi proti njemu, in sam oče Artabanos ga obtožuje. Vsi se mu izneverijo, toda Arbakes ne izda svojega očeta. Artabanos obišče sina v ječi in mu predlaga beg, toda Arbakes noče bežati, ker bi s tem potrdil svojo krivdo. Oče trdi, da ga imajo že vsi za krivega, da je poštenost le v videzu in hlimbi. Sin odgovori, da plemenita duša samo sebe opazuje in ji za druge ni mar. <
3 s. Skerlj, Italijanske predstave v Ljubljani po zgraditvi stanovskega gledališča {1. 1765), Ljubljana 1936, str. 8.
^ L. 1730 je bil poklican na Dunaj za dvornega pesnika. Svoja dela je posvečal najprej Karlu VI., nato pa Mariji Tereziji vso dolgo dobo njenega vladanja.
5 G. Petronio, L'attivita letteraria in Italia, Palermo 1964, str. 484—488.
6 S. Skerlj, Italijanske predstave v Ljubljani po zgraditvi stanovskega gledališča (1. 1765}, Ljubljana 1936, str. 40.
7 F. Kidrič, Zgodovina slovenskega slovstva od začetkov do Zoisove smrti, Ljubljana 1938, str. 178, 713.
238
Kserksov sin Artakserkses hoče biti Arbakov sodnik, ker mu je Arbakes nekoč rešil življenje, zato pooblasti za sodnika obtoženčevega očeta.* Artabanos obsodi sina na smrt.
V tretjem dejanju se razplet naglo odvija proti srečnemu koncu, kakor je običajno pri Metastasijevih melodramah, in krepost slavi svoje zmagoslavje nad zlobo. Za Artakserksovo kronanje so Artabanovi zarotniki pripravili zastrupljeno čašo. Ko jo Artakserkses dvigne k ustom, ga opozorijo na zaroto. Artakserkses misli, da zaroto vodi Arbakes, toda njegova sestra in Arbakova izvoljenka Mandane mu povesta, da je Arbakes s svojim pogumom in zvestobo pregovoril uporne vojake in ubil njihovega poveljnika. Razkrije se tudi Arta-banova vloga v zaroti, toda Arbakes izprosi od Artakserksa za očeta življenje.
Vprašanje je, zakaj si je Japelj izbral za prevajanje ravno to delo, v čem je bilo zanj aktualno in zakaj je prevajanje pretrgal tik pred najvišjim vzponom patosa, kjer krivi oče obsodi nedolžnega sina na smrt. Ni mogoče dognati, ali se mu je zdelo, da je to mesto težko prevesti ali pa da je vsebinsko neprimerno.
Najvidnejša motiva v drami sta ljubezen do očeta in lojalnost do vladarja, zato učinkuje drama poučno in vzgojno, saj je na koncu junakova plemenitost poplačana. Ta vzgojnost je Japlja nedvomno pritegnila. Izstopa pa tudi dejstvo,, da si je izbral delo vzvišene vsebine in izražanja, zato moramo njegov prevod uvrstiti med tista prizadevanja — lastna tudi Pohlinu —, ki so težila h gojenemu jeziku in leposlovju; ta prizadevanja pa niso obrodila pravega sadu, ker se je kmalu nato uveljavila nasprotna težnja, tj. znižati raven slovenske knjižne besede, povezana z razširitvijo njene rabe in s teorijo postopnega dviga leposlovja.
Ce bi bil Japljev poskus uspel in bi bil prevod Artakserksa prodrl v javnost v obliki knjige ali gledališke predstave, bi bil opozoril na resno besedilo v času, ko je na ljubljanskem odru prevladovala opera buffa. Vsekakor je bil Japelj edini, ki ga je pritegovalo zahtevnejše Metastasijevo delo, ker sta se Dev in Linhart' bolj zanimala za krajše bukolične in mitološke prizore in igre dunajskega dvornega pesnika.
Na drugi, vendar ne tako neposreden odmev Metastasijeve poezije pri Slovencih naletimo v drugem zvezku Pisanic (1780); v njem je Feliks (Janez Damascen) Dev objavil med drugimi pesniškimi sestavki kratko dramsko delo z naslovom Belin. Vendar je treba poudariti, da gre pri Devu zgolj za vpliv Metastasijevega sloga, ne pa za pravo posnemanje. Od Metastasija si je Dev sposodil pesniško zvrst: kratek dramski prizor alegorične in mitološke vsebine. Japljevo pozornost je pritegnil Metastasio tragik, Devovo pa dvorni pesnik: krajša Metastasijeva dramska dela so namreč priložnostna in izzvenevajo v dina-stične hvalnice. Temu se je Dev v Belinu izognil. Njegova alegorija je še bolj stilizirana kot pri Metastasiju, spor je še bolj enočrten in neposreden.
Nimfe se vesele, ker prihaja dobro božanstvo Belin, in mu žgejo darove, ki jih Belin sprejme. Nastopi zlo božanstva Burja in zahteva od nimf, da darujejo njemu. Nimfe se tej zahtevi uprejo in ostanejo zveste Belinu. Končno pride Belin in zapodi Burjo.
Škoda, da Dev svojih personifikacij ni natančneje določil. Belin lahko simbolizira Pomlad ali sploh vse, kar je pozitivnega. Ce je sorodno Metastasije-
8 Do tu prevod.
9 A. T. Linhart, Das öde Eiland. Ta spevoigra iz zbirke Blumen aus Krain für das Jahr 1781 je prost prevod Metastasijeve igre L'isola disabitata.
239
vemu Apolonu, je Belin ne samo božanstvo umetnosti, ampak tudi znanosti: De' chiari'ingegni io regolai l'ardire, e loro apersi gli arcani di natura.Se več: V Metastasi j evem prizoru Astrea placata je Apolon zagovornik Človeštva pred Jupitrom in obtožuje Astreo, da je zakrivila neenakost med ljudmi s tem, da je prepustila Fortuni porazdelitev dobrin mednje.
Toda v nobeni Metastasijevi sliki ne nastopa kako zlo božanstvo, ki bi bilo podobno Burji. Burja predstavlja nasilje, človeku sovražne sile, zimo ali vojno. Nič takega ne najdem pri Metastasiju.'^
J. Šlebinger omenja, da je Belin po zunanji obliki podoben prizoroma Egeria in II trionfo d'Amore.'- Toda podobnost ni večja kot z drugimi Metasta-sijevimi slikami. Egerijo kličejo bogovi, da s svojo razsodbo pomiri sprta Venero in Marsa, ki se ne moreta sporazumeti, da bi določila rimskega cesarja. Egerija zadovolji oba, ker izbere Jožefa II. II trionfo d'Amore pa je napisan za poroko Jožefa II. in podobno prikazuje, kako se vsi bogovi razveselijo te zakonske zveze, tako da odpustijo Amorju vse gorje, ki jim ga je bil povzročil in zaradi katerega so se mu hoteli maščevati. V Metastdsijevih delih imamo neke vrste proces: obtožbo, zagovor, razsodbo, pri Devu pa se spor razreši s %amim Belinovim prihodom.
Ves Metastasijev vpliv na Deva obstaja torej le v pobudi, da se na Slovensko presadi pesniška zvrst, v kateri se je odlikoval italijanski pesnik. To prizadevanje ni nepomembno, ker so slovenski preroditelji črpali tudi iz dejstva, da je slovenski jezik primeren za petje, odločili pa so se tudi, da ustvarijo slovensko pesništvo. Metastasijevo delo je bilo tesno zvezano z glasbo, zato je tudi Devov Belin doživel uglasbitev po zaslugi Jakoba Zupana. In ko je končno Linhartov Veseli dan ali Matiček se ženi dobil glasbeno spremljavo z Novakovim Figarom, je bil po besedah D. Cvetka'' podan »dokaz, da zmore domača, slovenska beseda na odru to, kar tuja, in se lahko v gledališču enakovredno postavi ob stran italijanskemu in nemškemu jeziku, ki sta dotlej obvladovala ljubljanske uprizoritve«.
Jože Stabej
SAZU Ljubljana
IZ ZGODOVINE SLOV EN SKEGA BESEDJA
Zgodovina zapisanega slovenskega besednega zaklada se začne z brižin-skimi spomeniki, ko se je v času od okrog druge polovice 6. stoletja do okrog 1. 1000 razvila prvotna slovenščina iz začetnega praslovanskega narečja tistih Slovanov, ki so se naselili na današnjem (in na danes potujčenem) slovenskem ozemlju. Brižinski spomeniki se odlikujejo s čistim starinskim slovenskim be-
10 Jaz sem usmeril drznost jasnih razumov in jim odkril skrivnosti narave (Z. Metastasio: La contesa de'numi).
11 Ce domnevamo, da se je hotel Dev izogniti ljubezenskemu motivu, bi naš zaplet lahko odgovarjal Polifemovemu prigovarjanju Galateji, ki ljubi drugega (Galatea, II ciclope). Politem ravno tako kakor Burja predstavlja nasilje.
'2 J. Šlebinger, Pisanice, prvi slovenski pesniški almanah, Izvestje c. kr. II. drž. gimnazije, Ljubljana 1906.
Zgodovina glasbene umetnosti na Slovenskem, II. del, str. 66.
240
sedjem, ki so vanj komaj zaznavno vdrle nemške tujke in nemški slog.'. V poznejših ohranjenih zapisih slovenskih besedil ali le posameznih stavkov in besed od 11. stoletja do natisa prvih slovenskih knjig 1. 1550 (celovško-rateški, stiski, beneškoslovenski, Ulricha Lichtensteinskega, Oswalda Wolkensteinskega, itd.) pa se že močno pozna nemška politična in gospodarska prevlada, ki odseva iz vsega slovenskega pismenstva prav do prvih desetletij 19. stoletja.
Za povsem zanesljiv in dokazan nastanek in razvoj slovenskega besednega zaklada je torej treba veliko nadrobnega in skrbnega dela, preden bi mogli za vsako posamezno besedo za gotovo zapisati ali reči: beseda je bila prvič zapisana tedaj in tedaj, tam in tam, njen izvir ter razvoj je tak in tak, ipd. Žal so dozdajšnja prizadevanja za zgodovinski slovar slovenskega jezika, ki ga ima v načrtu in na skrbi Slovenska akademija znanosti in umetnosti, šele pri skromnih začetkih, tako da delo še desetletja ne bo pripeljalo do prvih uspehov. Za zdaj bo le delno, a zdaleč ne zadostno odpomogel tej stiski obetani Etimološki slovar slovenskega jezika. Razveseljivo pa je, da dobivamo zadnji čas že prve slovarje jezika slovenskih protestantskih piscev, kakor Riglerjevo Besedno kazalo^, preurejen Megiserjev Slovensko-nemško-latinski slovar', 1. 1969 pa bo izšla v založbi R. Trofenika v Miinchnu še Bohoričeva slovnica Arcticae horulae z njenim popolnim slovensko-latinskim slovarjem slovenskega besedja.
Prvi, ki je hotel načrtno in znanstveno zajeti zgodovino slovenskega besedja, je bil M. Pleteršnik. Ta je v Slovensko-nemškem slovarju 1. 1894-95 iz okrog 200 tiskanih in pisanih virov pri večini vknjiženih besed in rečenic, pripisal tudi, kdo in kje je besedo zapisal, kje je bila tedaj v rabi, ipd. Pleteršnik je opravil s tem »velikansko, v primeri s prejšnjimi slovarji pa klasično delo« (A. Breznik), ki je še danes — po 74 letih — poleg več poznejših razprav najbolj iskan in upoštevan vir v raznih jezikoslovnih spisih v zgodovini slovenskega jezika. Da pa je čas Pleteršnikov slovar kljub vsem njegovim odlikam že zdavnaj prehitel, naj bodo navedeni le Breznikovi pripisi v izvod Pleteršniko-vega slovarja, kjer je iz 380 virov nabral 17.060 besed in le-tem pripisal nove zgodovinske najdbe.
Do zdaj vemo za razmeroma malo slovenskih besed, kdaj in kje so bile najprvo zapisane ali natisnjene. Zato je danes še zelo tvegano reči ali zapisati, kje in kdaj je ta in ta slovenska beseda res prvič izpričana. Tako npr. pri našem najboljšem poznavalcu in preučevalcu zgodovine slovenskega besedja A. Brezniku lahko ugotovimo, da marsikateri njegov samozavestni zapis »prvič izpričano, zapisano, natisnjeno« spričo poznejših izsledkov ne drži, a taki primeri tudi dandanašnji niso redki.
Za ponazoritev, kako raznovrstni in raztreseni so viri, ki jih je treba iskati in upoštevati za zgodovino posamezne slovenska besede, je v naslednjem poljubno izbranih nekaj novih prispevkov, ki samo dopolnjujejo dozdanje izsledke, večidel pa tudi še niso dokončni.
Nekaj primerov smo namenoma izbrali zato, da se pokaže in poudari, kako neprimerna, napačna in kar natolcevalna je trditev, ki jo še vedno najdemo v spisih o slovenskem jeziku krivo ali nepresodno poučenih piscev, češ da se
1 Glej zbirko Geschichte, Kultur und Geisteswelt der Slowenen. II. Band. Freisinger Denkmäler '— Brižinski spomeniki — Monumenla frisingensia. München 1968, str. 227—261, kjer je odličen glosar vsega slovenskega besedja v brižinskih spomenikih.
2 Jakob Rigler, Začetki slovenskega knjižnega jezika. SAZU, Ljubljana 1968, str. 258—275 (okrog 2600 besed).
3 Hieronymus Megiser, Slovenisch-deutsch-lateinisches Wörterbuch. — Slovensko-nemško-latinski slovar. Preureditev in posnetek prve izdaje iz leta 1592. Priredila Annelies Lägreid. Wiesbaden 1967.
je slovenščina dokopala do lastnega besednega izrazja šele pozno v 19. in 20. Stoletju, prej pa si je morala na veliko pomagati s prikrojenimi nemčizmi, roma-nizmi itd. Zakaj so pisali npr. slovenski protestantski pisci čisto po nepotrebnem toliko nemčizmov, je bilo že povedano.^ Kopičenje nemčizmov in slovenskih besed z enakim pomenom, npr. vzrok-mžah, nidig-sovraž, šiini-črnavka itd. priča, da je bila za malodane nepretrgano vrsto nemčizmov na voljo domača slovenska beseda. Iz bojazni pa in iz podzavestne nepresodnosti, da sama slovenska beseda morda ne bi bila razumljiva vsakemu bralcu, so pisci raje segli po tuji skovanki, ki so jo poznali zlasti iz pogovornega jezika slovensko-nem-škega ali le nemškutarskega mestnega prebivalstva, podeželanom pa so bile take skovanke večidel celo tuje. Pri nebogljeni slovenski književnosti v 17. in 18. stoletju se je zgled prvih slovenskih piscev bolj ali manj vtihotapil tudi v poznejša dela, da omenimo le številne pridige Janeza Svetokriškega in p. Ro-gerija. Najbolj očiten primer zvrščanja nepotrebnih nemčizmov s slovenskimi sopomenskimi besedami, delno tudi brez le-teh, je v vsem slovenskem slovstvu rokopisni Dictionarium trilingue p. Hipólita — Janeza Geigerja iz 1. 1711-12. Tu je med bogatim klenim zrnjem nakopičeno ljuljčnega semena kar na stotine in tisoče, a ne morda po kakršnikoli potrebi, marveč samo za pisan ništrc, iz navade in posnemanja.^
* * *
babiti — toja mati babi, vel toja mati babi jo. Delne Mutter gib ein Hebamm ab: Meg.^ O^^; barva — Kr. b. p., 10, vzeto iz Megiserjevega Thesaurus Pol. 1603 iz češčine: baiwa, potem Vod. zv. 1/4^: iukno barvo púlha, itd.; — beganica — der Palmbusch: Guts. 239, 492, beganza, Ruthenbundlein; beseden — Tradition, bejedno isrozhilo: Vod., zv. 76/6^; bitje — Boh. 107: bitje, bitja, esse [das Sein]; blagosloviti — Segnen, biagojioviti: Meg.', 0-2^; blagoslovljen, sheg-nano alli blagojlavlieno: S. Krelj, Postila 1567, 15"^ — blazina — na blasinah leshati inu spati: S. Krelj — J. Juričič, Postila L, 1578, 136'» — boh — Hip., Diet. L, 639, II., 175: Succidia porcina, speckseiten, Seiten speck, svinska slanina, tudi en boh shpeha; boli = ali ^ Du wollest oder nicht. Veliš nolis. Ozhesh boli nozhes: Meg.^, Fg''; Guts. 346, 353; bosman — panis vulgo bosman dictus, assatura panis vulgo boszman: zapisa iz 1. 1649 in 1688 iz Turnišča v Prekmurju: Kronika XV. (1967), 133, 134; glej še P. Skuhala, Povesti. . . Maribor, 1911, 114; bralen — braven — A. Murko, Dslow. W. 1833, 475: Leserlich braven, A. Ja-nežič. Slovar 1850, 341: Leserlich, čitalen, braven; Iz. Cankar, Zgod. lik. umet. III., 4: dobro bravna zgodovina; Iz. Cankar, Uvod v lik. umet. 1959^, 210, 268: knjižno delo je dobro bralno-, brati — kir ínayo brati, nim naprei berite: Trubar, Catech. 1550, A IV^; brezbožnost — Unglaube, bresboshnojt (nevera): J. Alič, Majhine Bukvize . . . 1814, 92; brivec — Boh. 48: Britfar; Meg.': britbar; Hip. Diet. II., 162: Scherer, balbierer, bnviz, britbar — brivnica — Hip. Diet. L, 617,
•> Glej JiS Xn. 1. (1967), str. 182—188.
5 Kratice pomenijo Boh. = A. Bohorič, Arcticae horulae, 1584 — Brii. = Brižinski spomeniki — CZN = Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor — Guis. = O. Gulsmann, Deutsch-Windisches Wörterbuch, 1789 — Hip. = R. P. Hippolyti Dictionarium trilingue, 1711—1712 (rokopis) — JiS = Jezik in slovstvo, Ljubljana — Kr. b. p. = Krajnsko besedishe pisano, okrog 1. 1680 (rokopis) — Meg.l = H. Megiser, Dictionarium, 1592 — Meg.2 = H. Megiser, Dictionarium, 1744 — N = Kmetijske in rokodelske novice, Ljubljana — Píe!. = M. Pleteršnik, Slovesko-nemški slovar, 1894-95 — Pohi. = M. Pohlin, Tu malu besedishe, 1781 — SJV = Slovenski narod, Maribor—Ljubljana — Vod. = V. Vodnik, Slovenski besednjak, 1804—1806 (rokopis) — Zbir. = A. Mažuranič, Zbirka rečih, Zagreb 1835 — Drugi enkrat ali poredkoma uporabljeni viri so navedeni med besedilom.
242
II., 162: Tonstrina, barbierstuben. hisha sa britje; biivniza, striihniza. Scherstube, hisha, kir se Itrishe inu brije, Brivniza. Tonstrina; brkljavka — Hip. Diet. 1. 685, Diet. IL, 79: Trochus, ein Topf, glaz. ena otrôzhja ygrâzha berklâvka, katéra se na tlejh lalhéne, de brenzhy, inu na tlejh sem ter tam skâzhe.
cestar — Vod., zv. 73/7'': Strassenbereiter zéftar; cev — Boh. 27: zeu, id est fistula; Meg.' Hg^, Na^, O^^: ceu, zeu, zev, Kil Sehinbain, Spuel, ealamus, tibia, panus; Hip., Pohl. itd. (zraven pa seve še ror, das Rohr, die Röhre!)
čemerika — Kr. b. p. 521: zhimeiika, Veratrum album, belloborus albus, Weißnießwurz; — članek = sestavek: I. Kukuljevié v Daniel (Zagreb) 1847, 14: ce mi taj članak preko mere narasti; čompa — Glej JiS XII. (1967), str. 152—154; črn — črna vojska; beseda črn, črna, črno zaznamuje obilost ljudi, npr.: vse črno jih je bilo (Bleiweis, N 1855, 76); Pohl., Qq/: Vojska Zherna, Allgemeiner Aufstand, Intestinum bellum, rebellio; M. Majar, Slovenija 1848, 44: cerna vojska kralja Matjaža. Beneški kronist Marino Sanuto je v zapisih iz 1. 1496—1533 imenoval kmečko, t. j. črno vojsko cernida = černida (Kronika II. [1954], 27); Iv. Pregelj, Zgodbe zdravnika Muznika, 1923, 8: ... dolgoletni duhovni oče goriških domobrancev černidov. Glej tudi; J. Gruden, Zgod. slov. nar., 941. Prim. rusko černt ž. = sodrga, drhal; črnošolec — Zauberer, Magus ... zhernashulz, Zauberey zherna shula: Meg.- B-hh.2^; Zherna shola, Schwarzkunst. Nigromantia. Zhernashoiz, Sehwarzkünstler. Nierom&ntia: Pohl., Sss''; čumeti — im Halbschlaf liegen: Fr. Bevk, Viharnik 1959, 60: Ni spala, le rahlo je čumela.
dan — svoje žive dni: Vod. Kopitarju 1. III. 1810 (CJKZ = Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino IV. [1924], 160); — debiče — mlado dekle vse tja do let, ko je godno za možitev; JiS III. (1957/58), 136, 137; dečer = hči: tako je večkrat zapisal Vod. v Slov. besed. 1. 1804; delavec — Boh., 101: Délavez, laborator; že prej pri Trubarju beremo oblike Delouez, delauceu, delouci inu delouice, itd.; — delavica — Boh., 101: Delaviza, laboratrix; delavnica — Guts., 435: ,. . delauniza-, Vod., Lub. Nov. 20. jan. 1798: taka veUka delavniza; dež — zapis Desh v listini z dne 26. avg. 1254 pri Sv. Lovrencu na Pohorju: Kres III. (1883), 477, 478; dimnik — Meg.i L^^, Ns^, Hip. večkrat; dimnikar — Hip. Diet. IL, 169: Schornstein — kaminfeger, dymnilcar, dymazhiltnik, repurgator fumarius; dogodivščina = zgodovina: L. Gaj v Danici (Zagreb), 1835, štev. 7; Zbir. str. 3; dopisnica — besedo dopisnica ali Korespondenzkarte je zasledil A. Breznik prvič v SN 1874, 278. 1; iz slovenščine so prevzeli besedo Cehi: CZN 1937, 218; doseči — dosežem, dosegovati — ta nuz ... ludje /o dosegli, inu ga Ikuli to vednu branie dofegujejo ... Fr. Paglovec, Thomasa Kempensaria Bukve... Labaci 1745, fol. 6^^ dragocen — prim. Rogerij, Palmarium IL, 101: obogati Iledniga is to drago zenno te Modrufti; rt. 365: je . . . Perl kupil, inu s'drago ceno sadubil; Zbir. str. 3: Dragocen, a, o, pretiosus, kostbar. Dragocenost, i, ž. pretiositas, Kostbarkeit; N 1844, 204; J. Drobnič v slovarju 1846-49, itd.; drevored — Die Allee, drevored, lenzhno Iprehajalifhzhe: J. Alič, zapis nekako po 1. 1825 v Adelungovem slovarju k str. 12; Slovenija 1849, 11; Janežič 1851, 54, itd. Glej tudi CJKZ VIII. (1931), 39, 40, 67; drvarnica — Hip. Diet. IL, 96: Holzhaus, holzkammer, dervârniza, lignile; M. Zagajšek-Sellenko, Slov. Gram. 1791, 234-35: dervarnizza Holzhütte; dvanajstlja — Glej delo pod opombo   str. 20, 21.
Se bo nadaljevalo.
243
Franc Zadravec
Filozofska fakulteta Ljubljana
LIRSKE IN EPSKE PESNIŠKE OBLIKE V OBDOBJU SLOVENSKE MODERNE
Balada in romanca
Balada. Anton Aškerc je v 80-ih in v prvi polovici 90-ih let baladi in romanci pribojeval odlično mesto v sestavu slovenskega pesništva. Zato je ob primerjavi z njegovimi zgodovinskimi in kmečkimi baladami v baladopisju v naslednjih dveh desetletjih čutiti deloma zastoj, deloma pa tudi zanimiv premik. Zastoj in premik zato, ker je njegovo realistično estetiko v slovstvu nasploh in tudi v baladi izpodrivala novoromantična subjektivna estetika. Impresionizem in simbolizem sta s svojim subjektivizmom preprečevala večje uspehe na področju objektivne baladistike. Impresionist je prišel v glavnem le do temnih razpoloženjskih slik ali do baladnih pesmi, kakršna je npr. Murnova Balada. Podobno velja za tedanji simbolizem, ki je veroval v skrivne odnose in zveze med stvarmi in človekom, veroval v svet, v katerem ni nobenega višjega reda, nobene hierarhije in v katerem slutnja o bivanjski vseprepletenosti ne dovoljuje nobene trdne izjave. Impresionist je lahko veliko storil le za romanco. Vanjo je mogel sprejeti predmetnost, pokrajino in vesolje. Zadrega v baladistiki pa ni nastajala le zaradi novih stilnih tokov, marveč tudi zato, ker je Aškerc dokaj izčrpal socialne in druge baladne motive, ki so dotlej čakali med kmečkim ljudstvom, da jih prepesni umetni pevec. Zgodovinska socialna balada je dosegla v njegovem ciklu Stara pravda naravnost monumentalen vrh. Slovenci so poznali tudi že ljubezensko balado z motivom družbenega nasprotja (Simon Jenko, Knezov ze^.
Posledice preizčrpanosti motivov za objektivno balado šo bile daljnosežne. Nekateri so pohiteli po baladne motive v druga kulturna in narodnostna okrožja, npr. v Bosno in Ukrajino. Ker je subjektivistična novoromantika v baladi lirskemu dala več prostora, kakor mu ga je mogla dati prejšnja objekti-vistična doba, se je lahko razcvetela lirska balada. Zupančič in Murn pa sta znala narediti tudi numinozno ali balado duhov.
Baladi duhov sta Murnova Kvatrna balada (Pesmi in romance, 1903) in Zupančičeva Sveti trije kralji (1901). Obe temeljita na ljudski vraževerni fantastiki. Murnova na vraži, da hudič dobi v kvatrni noči posebno moč in oblast nad naravo, da tedaj divja s pošastmi po zraku in po zemlji kot »divji lovec« oz. »divja plav« (prim. Jakob Sket — Josip Wester, Slovenske balade in romance, 1912, str. 200), Zupančičeva pa na vraži, da »kdor se svetim trem kraljem od sedmega leta dalje posti, temu se prikažejo tri dni pred smrtjo, da se lahko nanjo pripravi« (Oton Župančič, LZ 1901, 726). V obeh se junaka srečata z božanskimi, mističnimi »osebami« in silami, ki spadajo v krščansko mitologijo. Sveti trije kralji je verska balada, le da motiv ni pobožnost — s pobožnostjo se ukvarja legenda —, ampak napoved smrti, kakor jo predvideva ljudska vera. Junak »gospodar« si prizadeva nenaden vdor in srečanje s smrtnimi poslanci zaustaviti z razumsko obliko, izziva spravni pogovor, toda naraščajoče groze ne more zadušiti. V Kvatrni baladi se junak sreča z negativnim, rušilnim bo-
244
žanstvom v nočni naravi, tako da jo moremo deloma imeti tudi za magično naravno balado. V obeh je človek igrača demoničnih nadsil, tudi strahov, ki pa so le pesniški simboli za irealne in iracionalne moči. Oblikovna posebnost v obeh so ostre zvočne moči. Murnovemu impresionističnemu občutju sveta- in njegovemu iracionalizmu je ponočni demonični vihar kot fantastični zvočni motiv še kako ugajal. Iz izročila je naredil preganjalsko silo, ki baladno, grozljivo, dramatično raste zdaj tudi iz zvočne urejenosti balade. Estetska naloga sični-kov in šumevcev je tu stopnjevati junakovo nenadno breztalnost in tesnobo. Tudi junakovo ime Žušem sovpada z zvočnim položajem. Podobno vlogo dobi zvok tudi v Župančičevi baladi; pesnik jo uvaja s kakofoničnim zvočnim motivom. Z njim junaka strmo sune v baladni položaj.
Poleg skupnih potez se ti baladi tudi vidno razlikujeta. Loči ju zlasti uporaba pesniških praoblik. Medtem ko je Murnova bolj epsko-lirska in se poskus dialoga ali dramatska prvina pojavi šele v vrhunski napetostni točki, požene Župančič svojega junaka že na začetku v veliko zgovornost in rado-darnost, s katerima želi pomiriti nenadni vdor iracionalnih duhov.
Župančič je odšel še naprej v smeri psihološke balade. Stari Kiš (Caša opojnosti, 1899), samogovor poblaznelega starca, ki ga je zavrgla mlada žena, in samogovor prevaranega očeta, ki v mački zagleda svojega sina, ta patološki motiv je najizrazitejša psihološka balada slovenske moderne. Za druge balade je Župančič jemal snov iz kmečkega življenja. Taka je ljubezenska Kmečiia balada (ČO), zgrajena po načelu dramatskega stopnjevanja. Junak napoveduje, da bo dekletu na semnju kupil »srce sladko«, starec mu načrt zavrne in mu vseje misel, naj raje ubije ljubezenskega tekmeca. Po tej tezi in antitezi napravi pesnik ostro zarezo. Baladno zgodbo sklene le s posledico katastrofe, z motivom ponižujočega tekmečevega pogreba. Baladno vzdušje je Župančič znal ustvariti tudi s kontrasti v zimski naravi in z razdaljo, ki jo junak premaguje, da bi prehitel smrt. »Črni vran«, ki kraka »na belem snegu« »grozljivo čez poljano«, in oče, ki hiti z zdravili k bolnemu otroku, pa ga smrt prehiti, je svojska epsko-dramatska balada, v kateri akcijski junak sicer ne propade, v nič pa se ' mu sesuje njegova velika ljubezen, ideal, življenjska nepretrganost (Belokranjska balada, Pisanice 1900).
Vidnejši pisci epskih ali objektivnih balad so bili v tem času še Cvetko Golar, Vladimir Levstik in Ivan Pregelj.
Golar je erotične baladne motive poiskal tudi v Bosni in zanje uporabil nekatere prvine iz pripovedne tehnike srbohrvatske ljudske pesmi. Estetsko dobri sta Balada o detetu (Pisano polje, 1910) (motiv detomorilke) in Balada o obešencu.
Tudi Levstik je pisal balade na podlagi iracionalne nagonske moči. Tu pripoveduje, kako se trikrat zavrnjen ljubimec dvakrat spremeni v morilca [Tri ljubice, 1907), tam drastično slika, kako si neuslišani ljubimec pere »krvave roke«; njegov spor sklene s slovansko antitezo, ki razkrije baladno bistvo: »To ni kri od golobice, to je kri iz prs device« [Balada, 1907). Nič ne preseneča, da je zagnani vitalist in narodnjak Levstik segel tudi po herojski snovi v preteklosti. Preseneča pa, da iz te ni gnetel junaških balad, ampak je vzpostavil le krvavo fantastiko in surove ljubezenske umore med kozaškimi »junaki« (Kazak Semjon, 1907) ali pa je izbral zgodovinsko osebo iz srednjega veka, npr. v baladi Atila (1907), ter njeno erotično hudodelstvo. Medtem ko Kazak Semjon nima ničesar skupnega z junaško balado, ne po motivu ne po zunanjih, spremlje-
245
valnih predmetih motiva (meč, šlem, stremena, konjske podkve itd.), ki jih taka balada ljubi, je v Atili vendarle nekaj metaforičnega gradiva, ki označuje junaške balade (»vojska strašna kot morje«, »krvave in blede vse krasne glave«). Ta se konča z junakovo katastrofo, ona pa napoveduje katastrofo za liasprotnika — nezvesto ljubico in za tekmeca. Zanimivo je tudi, da je Levstik junaško ljudsko romanco Kralj Matjaž in Alenčica (1907) spremenil v balado. Junak tu Alenčiče ne osvobaja; ta divje jezdi z njim vranca v »črne gore«, da bo »sredi gozda šumečega« njegova žena. Pretresa jo »groza«, in ker je nebeški »soj mrknil«, ji »ledeni kri«. Očitno se bo poročila z legendarnim, vendar mrtvim junakom. V motivu in zanosu »ježe« v smrt se iz ozadja svetlika romantično-mistični motiv Biirgerjeve Lenoie. Grozljivost Levstik stopnjuje s »šelestom«, s šumevci in sikavci, torej z zvočno ureditvijo pesmi. Romanco je torej preobrazil v balado, kajti položaj popolne sestrašenosti v le navidezni perspektivi ni drugo kot balada. Iz Levstikovega narodnostnega zagona je zrasla politična Balada (1907). Junaka sta trinoški kralj in milijoni »robskih duš«. V tej idejno politični in tendenčni baladi pa pesnik uporablja tudi nadnaravna sredstva. Ba-ladno vzdušje vre iz »bledih strahov«, ki burijo kraljevo zavest. Ti »strahovi« pa niso pesniški simboli za kake irealne in iracionalne moči, kot npr. v Murnovi Kvatrni baladi, ampak so le odsevi uporne množice. So posledica neidealistične, realistične fantastike, postavljene na zgodovinski proces.
Ivan Pregelj je balado sicer uporabil tudi za dokaz, da bog in »večnost« obstajata, in tako napisal idejno balado Ob mi in dnevu (Romantika, 1910). Toda nič manj ga ni mikala tudi balada strasti, povezana z ljudskim vraževerstvom. Balada V kresni noči (Romantika) je prava realistična ljubezenska drama, ki temelji na ljudski veri, da se dekle, ki preskoči kresni ogenj, v istem letu omoži, tista pa, ki ga ne preskoči, postane nezakonska mati. Anton Medved je baladne motive omejil na ljubezenske prevare (Smrt — nevesta, Poezije I). Tako so tudi katoliški pesniki priznavali, da nekaterih življenjskih moči ni mogoče urejati po razumski in nazorski shematiki.
Pričakovali bi, da bo svetovna vojna 1914—1918 postavila pred slovenske pesnike neizčrpne snovi za epsko, objektivno baladistiko. Toda presenečeni ugotavljamo, da kakšnih velikih vojnih balad Slovenci tedaj nismo dobili. Pregelj je 1917. sicer objavil osemintrideset balad, vendar jih ni zasnoval na vojnem ozadju. Bibliografska natančnost bo gotovo zabeležila katero več —, toda na tem mestu lahko navedem le dve objektivni vojni baladi, Lovrenčičevo Balado o dveh ženah in Bevkovo Balado. Obe sta iz začetka 1918. Prvi del Lovrenčičeve (Barake) niti ni prava balada, saj ženin samogovor izzveni kljub smrti sedmih sinov uporno in obljublja nova rojstva, katastrofo preraste torej optimizem. Druga (Osvobojenje) zgoščuje v štirih kiticah, štirih »postajah« vojakov erotični roman. Vsako dramsko »postajo« sklene verz »o polnoči«, ki poudarja baladno razpoloženjski zgodbni čas. Bevkova Balada je po obliki čisto dramatska, zdi se, da edina v tedanjem našem baladopisju. Nobeno mesto v njej ni epsko, napetost raste le iz pogovora, dokler mati na boj pripravljenega sina ne zahode, zato da ne bi »z orožjem« klal drugih. Lirski pretres vzdržuje in stopnjuje medmetni refren »o joj!«; z njim se končujejo vse kitice.
Zanimivost, morda celo novost v slovenskem baladopisju, so Pregljeve Balade v prozi iz leta 1917. Balada dopušča različne kitične oblike, celo brez-kitičnost, vztraja pa pri verzu. Pregelj pa jo je približal okrajšani noveli in novelističnemu dogodku. Glede na to, da je napisal tudi sam nekaj balad v ver-
246
zih, se vprašujem, ali je tokrat balado želel rešiti nadaljnje lirizacije, ki je, kot bomo videli, trajala od Frana Gestrina do Janka Glazerja, in ji preko proze vrniti njeno epskost in objektivni značaj. Poleg kmečkih motivov [Pijanec, Kmet Luka) je Pregelj poskrbel tudi za zahtevnejšo baladno snov iz razumniških poklicev in iz umetniške psihologije (Za šolski citat. Pravi izraz. Slovstvena balada). Zlasti pa je baladiziral svetopisemske motive [Lucifer, Judež, »Unus ex vobis«). Kljub temu, da avtor upošteva zakonitosti katastrofe v baladi ter junakov notranji spopad v več primerih preseka s smrtjo, je vendarle zlahka opaziti, da se ponekod za ironičnimi in satiričnimi zvoki javlja ideologizirana pesnikova volja, celo krščanska moralka. Zdaj idealizira pobožnika [Brat Luciier in hudič) in se nagiba že v legendo, drugič ne more skriti poučne težnje (Kmet Luka). Kljub racionalnemu in protibaladnemu nadzorovanju junakov pa večina »balad v prozi« potrjuje, da je Pregelj znal epsko-dramatsko zgoščevati, se omejiti na bistvo tragičnega dogodka in ga s sugestivno podobo postaviti v bralca. In tedanja lirska balada?
Po zgledu F. Villona je balado na začetku našega obdobja subjektivno obarval Fran Gestrin, in sicer 1893. leta. Miselno baladni motiv o smrti (Balada o smrti) »Resnica ti si vseh nadlog!« pesnik na koncu subjektivizira in lirizira. Tudi v Baladi o zvončkih sledi pomladanski pokrajinski sliki prenos na lirski subjekt, ki se spomni na pokopane mladostne ideale; preplavi ga tragični privid smrti, ki lahko vsak trenutek pokonča mlado in novo v človeku in pokrajini. Balada o vinu, ta hudomušna samoironija, ta kljubovalni beg v omamo pred »sivcev hladnim modrovanjem«, ima obešenjaški humor in satirične poudarke pač po Villonu. Estetsko najboljša je Balada o prepelici. Slutnjo smrti podaja s simbolično primero. Prepeličin »pet pedi« opominja bolnika, da je podrejen višji naravni moči, ki ga bo uničila. Teh »pet pedi« pa spada še v racionalistični simbolizem. Pravi simbolizem temelji namreč na iracionalnih zvezah stvari in ne priznava hierarhije moči ali vsaj ne ve zanjo. Slutnja simbolistične bivanjske vseprepletenosti ne dovoljuje tako močnega spoznanja, kakor ga izjavlja nasprotje: »Saj če si mlad, še daleč je do groba--/V poletno noč odmeva:
»pet pedi!«.«
Murn je stopil še korak dalje in v lirski Baladi odpravil epske in dra-matske poteze in uporabil samo lirizirani nagovor. Nagovorjeni onkraj zidu molči, pesnik mu sporoča nepreklicno voljo po življenjski ukinitvi. Nekoliko racionalna balada, toda njene oblikovne lastnosti so lirske, vsebina le čustven očrt lastnega tragičnega, brezizhodnega položaja.
Slutnja smrti, resignacija in samomor so glavni motivi tudi v nekaterih drugih lirskih baladah, kakor so Kettejeva Melanholične misli. Balada Vide Jerajeve (1904), Balada o roži Franca Derganca (1905) in Balada o smrti Ivana Albrehta (1916), ki pa je le razvodeneli posnetek Murnove Balade. Ljubezen so v lirsko balado vzeli Derganc, Jerajeva [Balada, 1917) in Janko Glazer [Balada o dveh, 1915). Lirska balada se je ta čas hranila tudi z motivi razdvojenosti med domačijo in tujino. Tu zavesla lirski baladni subjekt »v širno morje« in se mu na njem razbijejo iluzije (Adolf Robida, Balada 1909), tam se duhovni človek na tujem iz obupa zapije (Griša Koritnik, Balada, 1907) ali pa propade zaradi bede (Ivan Lah, Zimska balada, 1911). Podobno kot v nekaj lirskih pesmih Gradnika, Moleta in Frana Albrehta. Take lirske pesmi in balade je rojevala družbena in narodna kriza, ki je mladim razumnikom v tujem državnem okviru lomila utvare.
247
Svojska lirska psihološka balada je Medvedov Ponočni gost (Poezije I). ) Epski »junak« je tu pesnikov spomin. Ko v viharni, romantično skrivnostni noči j obišče pesnika, mu izzove »premislek globok« ali krizo nravstvene zavesti, j
F. Villona pa je leta 1907 obnovil Vladimir Levstik, ko se ni obotavljal so- j očiti banalno in zvišeno, naturalistično snovnost in sentimentalni vzor (Balada), j Motiv je naravnost grotesken. V park z »otožnimi drevesi«, v katerem upada j glas vodometa in nad katerim se boči hladno nebo, »kakor da sto let ni gledala vanj Margot«, prijezdi vitez, tj. lirski baladni subjekt, »črno kobilo«. V nekoliko dekadenčnem vrtu »vročih rož« ima kobila tih korak, »pogled gorak, i mehak« in vitez ji šepeta na uho, da je dušo zapisal demonu zato, »da v žalost- ' nih sanjah s teboj še biti smem. . .« Namesto dekleta — kobila. Erotična za- j vrženost si tu nadene patološko obliko in se sprevrže v grotesko. j
Lirskim baladam se komaj kje poznajo impresionistične poteze. Levsti- j kova sicer ima zvočni motiv (»zlato je listje, steze šume, šume«), vendar ni j izpet z impresionistično, marveč z opisno, realistično tehniko. Poleg Gestrinovih, i ki imajo impresionistične prvine, sta Kettejeva Melanholične misli in Balada Vide \ Jerajeve še najbolj impresionistični. Zvok tu ne zastrašuje kakor v Kvatrni j
baladi in Svetih treh kraljih, ampak omamlja, uspava in tiho vabi v smrt.        i
'i
Naposled vemo, da je balade v našem času pisal tudi Anton Aškerc. Toda i zanimala nas je le baladistika novih generacij. Te pa so v glavnem opustile zgo- i dovinsko in socialno balado ter ohranile balado duhov in ljubezensko, kot svoj j prispevek pa razvile lirsko in balado v prozi. Junaške pa niso razvile, čeprav \ je bila v tedanjem slovstvu zelo dejavna vsaj narodnostna ideja. Srečali smo j tudi nekaj idejnih in celo politično balado. Psihološko in vraževersko balado je' dobro pogodil Zupančič, versko pa Pregelj. Pri Gestrinu, Levstiku in Preglju stoji katera tudi na meji vedrejše, komične in rahlo satirične balade, drugod pa \ humorne klice zadušita posmeh samemu sebi in malodušje. Glavna novost je j bila ta, da se je balada iz Aškerčevega izrazito epsko-dramatskega položaja j premaknila bolj proti liriki in se polnila s pesnikovimi osebnimi konflikti.        i
Romanca. V romanci je odmik od Aškerca še očitnejši, usmeritev k novemu še opaznejša. Ivan Cankar je nekaj časa sicer krožil v območju junaške romance in zgodovinskih motivov, a nič manj zavzeto ni pisal tudi ljubezenske i in idejne romance. Kette, Zupančič in Murn pa junaških in zgodovinskih romanc i sploh nimajo. Z rahlo izjemo pri Cvetku Golarju in Vladimirju Levstiku se raz- 1 merje ni spremenilo niti v naslednjih dveh desetletjih. 'i
Cankarjevi zgodovinski romanci sta Ivan Kacijanar in Ungnadovi gostje^ (in vse druge: Erotika 1899, 1902), obe proslavljata uporništvo in zgodovinsko J vrednost dejavnih oseb. V drugi imenuje Trubarja za ustvarjalca slovenskega j naroda. V Slavini se je še najbolj približal tipu srednjeveške kraljevske erotično ] surove in morilske romance (z motivom umora, ki pripomore do prestola). Vsej druge z zgodovinskimi junaki pa nimajo niti ideje junaštva niti kake druge j preteklost proslavljajoče misli. Romanci Sultanove sandale in Ob grobu tirano- j vem sta idejno satirični. V prvi smeši duhovnega hlapca, ki se iz služnosti daj razosebiti in namesto oblastnika časti njegove sandale, v drugi bije človekovi pohlep po oblasti (»Še tristo knezov tam stoji, / po žezlu vsakdo hrepeni«). Svečanost v Varšavi in Kongiutse izhajata iz idejno nasprotujočih si motivov. V j drugi vrednoti svobodo kot moč, ki poraja vzvišena dejanja; dandanašnje člo-j
248 i
veštvo ostaja brez nje, brez odrešilne moči in ideje. V prvi, v tem kriku proti narodni zasužnjenosti in molku pa izjavlja, da je pesnik tisti, ki neti v dušah upor in snuje privid svobodne prihodnosti (»Kak se tam stiskajo pesti«). Cankarju je romanca potemtakem služila najprej v boju za narodno svobodo in zmago demokratičnih idej. Hkrati jo je napolnil tudi s senzualističnimi ljubezenskimi motivi in z njimi podiral ovire, ki jih je pesništvu stavilo na pot moralistično merilo. Sulamit in Španska romanca sta senzualistični, prava himnika čutnosti. Motiva obeh uvaja senzualistična pokrajina, nato sledi pogovor in prizor omamljenih duš, ki smešijo telesno askezo. Dekadenčno kontrastirajoča je tudi romanca o »modrem kralju« Dve noči. V prvi noči je kralj idealist, duh, ki hrepeni kvišku in kruto preganja »grešnike«, v drugi ga »ljubimka mlada« preporodi, da poveličuje le še zdravo čutnost. Cankarjeva romanca je politično in leposlovno neugodni zgodovinski kontekst torej napadala in ga demokratizirala.
Tak je bil Župančič le v satirični, idejno polemični romanci Esselirin kip (1897). V njej je poveličal čutnost nasproti muslimanski moralistiki. Meril pa je na domače nravstveno merilo, s katerim je A. Ušeničnik leto kasneje obsojal tudi njegove pesmi. Le na pol satirična je romanca Večno življenje (CO). Ta uprizarja Župančičev notranji spor med dekadenčno utrujenostjo in njegovim nepobitnim vitalizmom. Naj mračni »vranci« še tako bijejo po pesnikovi duši, njene moči ne morejo uničiti. Ljubezenski romanci Svidenje (CO) in Sentimentalna romanca (Čez plan, 1904) sta po motivu sicer resni in celo dramatični — v prvi si godec na ljubičini poroki zaigra »smrtno pesem«, v drugi komaj poročena zahrepeni po mrtvem ljubimcu —, toda dramatični točki prekrije na koncu optimistični življenjski val, ki valovi mimo ponesrečencev v prihodnost.
Še večji optimist v romanci je bil Kette. V Romanci (1896) je razvil samogovor lirskega subjekta, ki napoveduje, da bo v ljubezni zmagal. Junak ne dopusti dvogovora, saj bi si z njim spravil v nevarnost utvaro. Še več vedrine je pesnik nasul v Zimsko romanco (Poezije, 1900). Tu subjektivizira dedovo pravljico o kralju, ki reši kraljično, pesnik je zdaj sam tak »rešitelj«. Ta ne-ugnani in ljubki osvojitveni Kettejev humor je dragocena sestavina romance v moderni. To je čisti humor. Drugim je razpadal v ironijo in satiro, zlasti Cankarju.
Lirskih romanc, v katerih je motiv pesnikova ljubezen, je v tem času le še malo (Fran Albreht, Romanca, 1912; Emil Hojak, Romanca, 1913).
Od tako imenovanih junaških romanc naj omenim Golarjevo Kozaško romanco (1902), ki napoveduje veliko in slavno dejanje in se končuje himnično. In Levstikovo Kozak in vran (1907). Res da so v njej tudi baladne klice in motiv smrti. Toda občutje, ki v njej prerašča smrt in zato tudi odloča o njeni pesniški vrsti, je vedrina, zavest o neugonobljivosti kozaškega rodu, junaštva in življenjske odpornosti. Nikjer tako kot v taki romanci ni Levstik zajemal iz lastne domovinske zagnanosti in vere v slovensko narodno nezlomljivost. Svoje druge romance je znal napolniti zdaj z ironijo zdaj z grenkim humorjem. V Štirski romanci (1906) se v ljubezni prevarani študent zapije in postane obešenjaški veseljak, v Romanci o študentih (1907) pa trije študentje zaman iščejo ljubezen, resnico in slavo. Izgubljene iluzije povzamejo z izrazi Nič, Nikjer, Nikoli.
Kot čudno redkost naj navedem še satirično Čebelarsko romanco (1914) Leopolda Turšiča, v kateri je junak profesor in futurist Anton Debeljak, ki niti za življenje niti za slovstvo ni vzgojil čebel, ampak trote.
249
Posebno poglavje in pomen ima v zgodovini slovenske romance tista, ki je nastala na podlagi impresionizma. Impresionist je namreč romančnega junaka našel — v naravi. In kadar je bil ta junak božanski, je bil božanstvo le v sklopu narave.
Tak impresionistični tip romance je uvedel Josip Murn s Pomladansko romanco. Sledil mu je Golar. Za epskega junaka sta si izbrala »svetnika«, povezanega s poteki v naravi. Murn Jurija, nosilca svetlobe in pomladi ter bojevnika z zimo in temo, Golar Gregorja, prebujevalca življenjskih, zlasti ljubezenskih sil v naravi. Ljubezenski motiv v naravi je vzel v romanco tudi Rudolf Maister [Ptičja romanca, 1900), ni pa ga družil s koledarsko fantastiko. Tudi letni in dnevni časi so postali izhodišča za številne romance (Jože Vandot Jesenska romanca, 1901, Planinska romanca, 1902, Ljudmila Poljanec Večerna romanca, 1902), Poleg takih, po tematiki ljubezenskih, je idejno in motivno svojska Lo-vrenčičeva Jesenska romanca (1917), v kateri hrasti »okostnjaki« simbolizirajo smrt, barva okrog njih pa simbolizira življenje (»Vse zeleni, rdeči in sveti •—) jeseni ni!«). Pojavi v pokrajini so »junaki« te romance. Tu pa se gibljemo že zunaj impresionistično zasnovane romance, saj so podobe, okostnjaki in barve tu le slike za neke racionalne vsebine, torej simboli za življenje in smrt. Od tu do romance, ki je zgrajena po ekspresionistično-simbolističnih in futurističnih pesniških normah, ni bilo več daleč. In res, Lovrenčič in Anton Debeljak sta napisala kozmične romance po načinu futuristične poetike. Ljubezenski junaki so tu kozmične svetlobne energije in nasprotja. Debeljak npr. naslika prizor, kako se spodrineta »Zora perica« in »noč vlačuga« (Romanca, 1912), pri Lo-vrenčiču pa noč, »vlačuga vlačug« premami dan in ga ovije v »vijolično platno eterskih rjuh«, njuno ljubezen pa obremeni svet zmerom z novo skrbjo (Romanca o skrbi, 1913). Obe romanci se gibljeta že po tirnicah Marinettijeve uporne kretnje proti impresionizmu, hkrati pa dovolj medlo simbolizira dogodke med ljudmi in v naravi.
Romance na temo človek in zemlja sta pisala Karel Dolenc (Jesenska romanca (1907) in Jože Bekš (Romančica, 1907). Nekaj romanc je postavljenih na krščansko mistiko, npr. cikel Sardenkovih Svetonočnih romanc (1902), enako njegovi Prosjakova zadnja pesem in Pri treh mašah ter Moletova Božična romanca (1907). Nasprotno pa nekoliko dolgovezna (23 štirivrstničnih kitic) Romanca življenja (1900) Franca Derganca z motivom, kako mrtve device, nune, na dnu samostanskih ruševin ne morejo do kraja umreti, dokler se senzualistič-no ne potrdijo, zavrača krščansko askezo in poveličuje življenje. Mole je aktiviral tudi lepovidinski motiv (Romanca, 1913). Temo umetništva pa si je edini izbral za romanco Silvin Sardenko (Romanca o zadnji pesmi, 1907).
Romanca in balada si kje stopita tudi na prste in pesnika spravita v zadrego, kako naj naslovi svojo pesem. Neki J. A, je »po Jenkovih zvokih« objavil 1912 Romanco z motivom, kako ljubimec v prvih treh kiticah vabi dekle v žareči nočni kozmos, četrta kitica pa sporoča že tragično posledico snubljenja: »Reka šumela, / dva je sprejela / v mehko naročje / brzih valov«. Romanca kajpada dopušča motiv smrti, vendar smrt s perspektivo. Dramatičen konec pa ne more biti drugačen kot baladen. In naša »romanca« bi pač morala imeti naslov balada.
Drugače sta ravnala Sardenko in Golar. Ko Sardenko v Narodni romanci (1911) pripoveduje o umirajočem dekletu tako, da fabulo od kitice do kitice opre na verze iz ljudske Gozdič je že zelen, je njegova pripoved komaj elegična.
250
Kajti smrt v okviru krščanskega nazora ni konec življenja, ampak začetek »vstajenja«. In Sardenko sklene romanco s tem posmrtno spodbudnim krščanskim motivom. Tudi Golarjeva Poletna romanca (1906), kjer dekle umre zaradi ljubezenske prevare, se konča optimistično. Smrt je nedramatičen naravni pojav in sklepni motiv je svetel, škrjančki vriskajo »nad sončno trato«. Tu kot tam vzpon, nikar pa globok padec v neznano. To so bolj lirske romance z motivom smrti.
Poglejmo zdaj še Medvedovo epsko V božični noči (Poezije I). Po dvajsetih letih se sin vrača iz tujine, da pri materi užije »blaženo noč božično«. Na mater je bil pozabil, zdaj ga hrepenenje priganja na domači prag. Tu ga sprejme tuja žena. Notranja zgodba se zdaj ne zaostri v tragiko, junak ne pade v baladno globino in brezizhodnost. Konča se tako, da »tujec« na materinem grobu posluša polnočno harmonizujočo pesem »Slava bogu na višavah, / mir na zemlji ljudem!« Krščanska predstava sveta umiri dramatično klico in krivca spravi s samim seboj in z »večnostjo«.
Motiv smrti pesnikov torej ni zavajal, da ne bi razločevali, kje se konča romanca in začne balada.
Na kraju lahko ugotovimo, da romanca v našem času številčno presega balado. V njej sta opazni dve novosti: vdor pokrajine in kozmosa po načelih impresionistične in futuristične poetike ter tematska razširitev v smer krščanske mistike (božične in svetonočne romance). Njena glavna tema je tudi zdaj ljubezen, le malo je junaških, več pa je satirično-polemičnih. Nekaj motivov je iz kmečkega življenja. Ponekod ima samo estetski namen, drugje hoče biti zdaj kulturno.politično (Cankar), drugič krščansko nazorsko (Sardenko, Medved) angažirana, manj pa v ožjem socialnem smislu. Tu in tam živita v njej tudi humor in vedrina (Kette, Levstik), prevladujejo pa elegični toni, k tlom jo tiščita senti-mentalizem in motiv smrti. Glasovno nima nič skupnega s starejšo slovensko, zlasti Prešernovo, in s špansko asonirajočo romanco. Ne pozna asonance in vrstice skoraj redno rima. Večinoma hoče kar najbolj na kratko povedati junakov položaj ali dogodek. Kljub temu je umetniških malo, saj kratka oblika sama po sebi ni nikakršna estetska vrednota.
Sintetični pogled na obe vrsti omogoča nekaj sklepnih opomb. Impresionizem in simbolizem baladi in romanci nista bila preveč naklonjena. Kljub temu pa so nekatere motivne in estetske lastnosti obeh v našem času take, da dovoljujejo sklepati o posebnih zakonih, ki označujejo in oblikujejo eno in drugo vrsto. Seveda je nedopustno, če se prej ne zavemo tudi tehtnih dvomov, ki so jih teoretiki doslej izrekli o razmejevanju balade in romance. Nekateri odločno dvomijo, da ju je sploh mogoče razmejiti. Obema priznavajo sicer različen zgodovinski izvor. Ko pa opazujejo njune estetske lastnosti od 18. stoletja naprej, od tedaj, ko sta oba izraza pomenila v glavnem že isto in so ju pesniki začeli uporabljati mešano, postaja razmejitev zmerom težja. Raziskovalec ruske balade Fridrich Wilhelm Neumann je v poglavju »K teoriji in estetiki balade« vzkliknil na kratko: »Romanco je kot znanstveni pojem treba izločiti, ker je zastarel in vodi v zmoto« (Gesctiichte der russisctien Bailade, 1937, str. 3). Tudi drugi ugotavljajo, da so meje med obema prečesto zabrisane. In ali je samo naključje, da sta Murn in Zupančič vzela pod naslov »romance« tudi svoje balade?
251
Ko pa smo pregledali notranji svet — ne sveta kot kozmosa, marveč kot način dogajanja in kot oblike občutja — številnih balad in romanc, ne moremo prezreti, da imata zares mnogo skupnega, da pa ju nekatere bistvene stvari odločno razmejujejo. V obeh vrstah se uveljavljajo praoblike pesništva — lirsko, epsko in dramatsko, seveda v različni moči, kar dovoljuje imenovati balado in romanco npr. tudi »lirska balada« in »lirska romanca«. Obe lahko uporabljata tudi dvogovor, poleg epske torej tudi dramatsko obliko, ali vsaj dramatični samogovor, govorjen nekomu, ki zaradi poslušanja in zavzetosti ne pride ali pa ne sme do besede. Toda poleg teh in takih sorodnosti je mogoče opaziti tudi važne psihološke in estetske razločke.
Zlasti je opaziti, da je romanca prožnejša, bolj sproščena in svetlejša vrsta kot njena »nasprotnica« balada. Res je, da ima lahko tudi temno vsebino in motiv smrti, toda vsebina je v tem primeru tudi čudežna in povezana z odrešilno idejo. Poleg odrešilne ideje pozna romanca tudi hrepenenje v daljavo, prenese šalo in radost, tudi komiko, romančni motiv spremlja včasih tudi himnični zanos. In ko Wolfgang Kayser v knjigi Geschichte der deutschen Ballade (1936) razčlenjuje »asonirajočo romanco« (str. 142—147), opozarja prav na odrešilno misel kot na svojski znak romance.
Balada ne dopušča odrešitve. Njen epski ali lirski junak se po navadi bojuje z nedoumnimi in nepremagljivimi iracionalnimi močmi v sebi ali v prostoru in v tem boju nujno podleže. Razum in volja se naposled umakneta ali strasti, ki junaka preplavi ali občutku groze in popolne sestrašenosti. Zaradi nenadne, hipne globine padca se junak notranje zlomi ali pa je zlom in poraz nakazan kot neizbežna stvarnost. Balado in baladno tvorijo potemtakem nagonske in mistične, iracionalne plasti in moči. Ali kakor je zapisal Kayser za vlogo balad-nega v predromantiki, da je namreč balada, baladno prebilo in razdrlo »racionalno sliko sveta«, kot si jo je zgradilo prosvetljenstvo (prav tam, str. 98—99).
Po takih psiholoških in estetskih močeh sta balado in romanco razmejila tudi Jakob Sket in Josip Wester v Slovenskih baladah in romancah. Njuni uvodni besedi se pozna, da sta poznala teorijo o izvoru obeh vrst in vedela, da sta se obe tudi precej zbližali.
Tole sta zapisala o baladi:
Dejanje v baladi je enotno; le ena oseba se bori za svojo srečo z naravnimi ali nadnaravnimi močmi in končno večjidel podleže. Ne slika pa se samo razvitek zunanjega dejanja, temveč tudi čustvovanje delujočiti oseb; a vse to se vrši več ali manj v tesnobnih okoliščinah. Zato je tudi pripovedovanje v baladi kratko in jedrnato; misli se vrste kar skokoma, tako se človeška domišljija ob njih tem bolj zbuja in razgreva.
O romanci pa tole:
Pozneje pa se je romanca približala baladi, tako da dandanes obe pesniški vrsti vedno združeni imenujemo, le da je romanca v svoji pripovedi jasnejša, da ji je jezik bujnejši in da se navadno zadovljivo končuje. Prešernova »Turjaška Rozamvnda« ali Valjavčev »Kmet v risu« nam bodita primera take vzorne romance!
In vendar teoretiki upravičeno navajajo tudi idejno in komično balado. Idejna je kajpada bolj racionalna kot iracionalna, celo tendenčna je in v višjem ' smislu tudi »poučna«. V njej prevladujeta pripoved in dialog z abstraktno idejo, ne pa dramatični doživljaj. Kakor idejna nasprotuje navidez značaju balade tudi komična, vedra balada, ker komično izključuje vse tisto, kar navadno imenujemo baladno. In vendar je v nekaterih baladah navzoč tudi humor, včasih fin,
252
včasih obešenjaški. Zmerom pa je v takih baladah »prava, nezlomljena komika, brez parodistično priostrene ironije in satire« (Neuman, navedeno delo, str. 11).
Kljub izjemnima tipoma balad, ki jima moramo pridružiti še socialno in politično tendenčno balado, analitični pregled obeh vrst potrjuje misel, ki sta jo zapisala Sket in Wester, pa W. Kayser in številni drugi, da v baladi junak običajno podleže, romanca pa iz stiske nakaže rešitev ali pa ravna vsaj tako kot Zupančičeva ljubezenska romanca, ki za junaka nakaže brezizhodnost, življenjski val pa se zanj ne meni ter optimistično in vitalno zavalovi preko njega in proti prihodnosti.
Vlado Jagodic
Filozofska fakulteta Ljubljana
ARABSKE BESEDE V SLOVENŠČINI NAŠIH IZSELJENCEV V EGIPTU
o prvih »Egipčanih« iz naših krajev imamo le malo podatkov. Sele za prvo polovico 18, stoletja je v dokumentih ohranjeno ime frančiškanskega patra Sieg-frieda pl. Kapusa iz Krope. Ta je prišel v Egipt 1728. leta in je ostal v Kairu do leta 1750. Tudi naslednji naši »Egipčani« so bili frančiškani: tako je bil leta 1753 v Kairu pater Jožef Ljubljančan, od leta 1754 do 1774 p. Peter Kramer, od 1774 do 1776 p. Apolinar Hočevar, leta 1763 pa frater Gregor Bizjak.
V Aleksandriji najdemo prva imena Slovencev v arhivu župnije pri sv. Katarini dobrih sto let kasneje. Močnejši val izseljevanja v Egipt se je začel za vladanja hediva Ismaila v sredini 19. stoletja. Zlasti ob gradnji Sueškega prekopa (1859—1869) so prišli sem na delo mnogi Slovenci. Po dovršitvi prekopa jih je precej ostalo, posebno tisti, ki so bili zaposleni pri Kanalski družbi.
V 60-ih letih prejšnjega stoletja se je začelo tudi izseljevanje Slovenk v Egipt, predvsem v Aleksandrijo in manj v Kairo in druga mesta. Vzroki preseljevanja so bili gospodarski. Leta 1882 Je bilo v Egiptu že okoli 3200 Slovenk. V tem prvem obdobju so Slovenke večinoma ostale v Egiptu le 2 do 3 leta, ker jim Je ta doba že zadoščala, da so lahko s prihranki pomagale svojcem ali pa sebi omogočile lepšo bodočnost. V glavnem so bile služkinje, kuharice in vzgojiteljice.
Po letu 1882 se Je položaj precej poslabšal. Zaradi nemirov v Aleksandriji ob nastopu Arabi paše in med angleško zasedbo Egipta se je večina Slovenk vrnila domov. Čeprav so se kmalu začele spet vračati in jih je bilo 1. 1884 že kakih 2000, se je njihov položaj zelo spremenil. Težko je bilo dobiti službo in tudi plače niso bile več tako dobre kot poprej.
Polagoma pa so se začele razmere v Egiptu popravljati. Leta 1897 Je bilo v Egiptu med 8000 podaniki nekdanje avstro-ogrske monarhije čez 5300 Slovencev in Slovenk in okoli 300 Hrvatov in Srbov. Tudi število moških izseljencev se Je v tem času malo povečalo, vendar so ženske ostale še vedno v precejšnji večini.
253
Prva svetovna vojna je doseljevanje v Egipt zaustavila. Po njej so zopet pričeli prihajati novi izseljenci zlasti iz Primorske, ki je bila pod Italijo. Po drugi svetovni vojni pa se je dotok izseljencev v Egipt po letu 1952 docela ustavil in se je začel obratni proces: izseljenci so se začeli vračati v rodne kraje, nekaj pa jih je odšlo v Italijo, Kanado, Avstralijo ali drugam. Le malo jih je še ostalo v Egiptu; predvsem starejši, ki bi težko prenesli spremembo iz blagega egiptovskega podnebja v ostrejše evropsko.
Glede na to, da je bila večina izseljencev iz Primorske, je bil njihov govorni jezik v glavnem primorsko narečje njihovega domačega kraja. Značilna za skoraj vse izseljence je dvojezičnost ali celo mnogojezičnost. Večina je poleg slovenščine znala govoriti tudi po italijansko in francosko ali arabsko (pogovorno egiptovsko arabščino), le manjši del pa je znal angleško, nekateri tudi grško. Nemščina pa po koncu prve svetovne vojne ni imela med izseljenci v Egiptu skoraj nobene vloge več.
Razumljivo je, da je bivanje in delo v tujejezični sredini vplivalo tudi na jezik izseljencev, predvsem v besedišču. Vendar pa se je pokazala govorna slovenščina izseljencev kot zelo odporna nasproti vplivu evropskih jezikov, saj si je pri njih izposodila le malo besed. Čeprav je francoščina imela med izseljenci največji ugled in so jo zaradi vsakdanje potrebe tudi večinoma dobro znali, je bil njen vpliv na govorno slovenščino vendarle neznaten. Najbolj pogosto uporabljana izposojenka iz francoščine je madam »gospa«. V glavnem jo uporabljajo pred imeni oseb, ki niso Slovenke, pred imeni Slovenk pa v splošnem le tedaj, če je ta bila na družbeni lestvici malo višje: npr. madam Judita, madam Elvira. Beseda mesje »gospod« pa se uporablja le za neslovence, npr. mesje Jean, ni pa mogoče reči mesje Janez. Tudi besedo madmuazel »gospodična« običajno uporabljajo le pri tujkah. V splošni rabi tudi pri tistih, ki ne znajo francosko, pa je mersi »hvala« in garaž. — Italijanskih besed je v govorni slovenščini precej več, vendar so to v glavnem tiste, ki so jih prinesli s seboj, s svojo primorščino, kot npr. bira »pivo« ali boče »balinanje'. Novih italijanskih sposojenk skoraj ni. — Precej manjši je delež angleščine. Tu so se uveljavile predvsem iste besede kot tudi v knjižni slovenščini, npr. gol, viski itd. — Tudi grščina ni prispevala veliko besed. Najbolj znana je bortogana »pomaranča« nastala iz to portokdllion. Seveda pa so jo prevzeli preko arabščine in jo zato izgovarjajo običajno z nezvenečim grlnim zapornikom. Pri starejšem rodu se je še precej uporabljala beseda efendim »moj gospod« (v pomenu »prosim«), nastala iz authentes in sposojena preko turščine in arabščine; vendar je danes že skoraj izginila. Vsak dan pa še uporabljajo izpeljanko jusieiendi »mandarina«.
Sorazmerno manj je bil govorni jezik izseljencev odporen proti vdiranju-besed, ki so prišle iz govorne arabščine. Tu ločimo sposojanje celih stavkov in posameznih besed.
Še do danes je ohranjen običaj pripovedovanja določenih šal in anekdot v arabščini tudi v docela slovenski družbi.^ Ed dinja bard »Hladno je« — Enta (enti) ten? »Kje si?« — Lisa badri. »Zgodaj je še« — Md lis »Ni« — Md leš »Nič hudega zato« — Ezzajjak?« Kako se imaš?« —• Al hamdu lilldh »Slava Alahu«
1 v naslednjih primerih sem zapisal sposojenke iz arabščine poenostavljeno, zlasti še zato, ker jih večina izseljencev tako tudi izgovarja: npr. arabski emfatični soglasniki t, d, s, in z so v izgovoru običajno postali navadni slovenski t, d, s, in z. Isto velja tudi za grlni nezveneči pripornik h, za globoko zadnje-nebni nezveneči pripornik h in za globoko zadnjenebni zveneči pripornik g. Iz tehničnih razlogov zaznamuje ostrivec nad samoglasnikom dolgost.
254
(kar lahko pomeni »dobro« ali »slabo«) — Balaš »Zastonj« — '^ala tul »Naravnost naprej«. V to skupino spada tudi psovka Jebreb bétak.
Posamezne izposojenke, pretežno so samostalniki, lahko razdelimo na več skupin:
1. lastna in zemljepisna imena kot Fatima, Kajira, Masr Cedida »Helio-polis«;
2. imena poklicev in funkcij: larras »sobar«, bauwáb »vratar«, kumsári »sprevodnik«, šajjal »nosač«, mudir »ravnatelj«, mustišar »svetnik«, šeh itd.;
3. nagovori: hadretak »tvoja milost«, havága »gospod« (beseda je perzijskega izvora), habibi ali }á habíbi »Moj dragi!«, Abúna »naš oče« (običajen nagovor za duhovnika);
4. imena sadja, rastlin, dreves in kuhinjskih predmetov: mišmiš »marelica«, manga »mango«, batih »lubenica«, ful »bob«, lasulja »fižol« (iz latinskega phase-olus), '^ads »leča«, bangar »pesa«, helba »Trigonella foenun graecum«, felfel »poper«, sukkar »sladkor«, salsa »omaka«, tahina (vrsta omake iz sezama), zibib (vrsta žganja), sorba »juha«, zet »olje«, sikkina »nož«, kibrit »vžigalice« itd.);
5. imena živali: kelb »pes« (samo pri zmerjanju), humar »osel«, gamúsa »bivolica«, gazál »gazela«, namúsa »komar«;
6. imena stanovanjskih predmetov in obleke: furša »krtača«, fustán »krilo«, masfa »filter« itd.;
7. drugi samostalniki: hafla »svečanost, banket«, girš »piaster«, šara'^ »ulica«, nukta »šala«, haššiš, filús »denar«, bahšiš »bakšiš« (beseda je perzijskega izvora).
Pri glagolih so sposojene skoraj samo oblike v velelniku: emši »hodi«, estanna »počakaj«, šuf »poglej«, rúh »pojdi» itd.
Med deležniki se najbolj uporabljajo: mazbút »točen«, mašgul »zaposlen, zaseden«, mawgúd »prisoten« (zadnja dva najbolj pri telefonskih pogovorih).
Pridevniki: rahis, »poceni«, gáli »drag«, za'^lán »jezen«, šofer »spreten. — Predlogi: fi »v«, vendar samo v pomenu »je« (srbohrvatske »ima«). — Prislovi: ketir »mnogo«, giddan »zelo«, kifája »zadosti«, suwajje »malo«, bukra »jutri«. — Medmeti: já »o«, já salam (vzklik začudenja), jd rét »o da bi«, inša 'lláh »če Bog hoče«, tajjib »dobro«, kuwajjis »lepo, dobro«, hallas »dovolj tega«, jalla »pojdi«.
Teh nekaj podatkov naj bo dovolj za skromen spominski kamen egiptovski slovenščini. Bilo pa bi zelo zanimivo, če bi se kdo lotil opisa govorne slovenščine pri drugih naših izseljencih sirom sveta.
Zapiski, ocene in poročila
o MOJEM JEZIKOSLOVNEM D.ELU
Danes sem prejel Vaše pismo' z dne 22. IV. in Vam takoj odgovarjam, čeprav imam v sobi tak nered, da še sebe komaj najdem, kaj šele papir in pisma. Zadnje dni so me namreč preselili čez cesto v novo stanovanje in imam vso knjižnico po tleh, vse pohištvo v neredu. Od vsega tega sem tako zbit in utrujen, da se mi komaj kaj ljubi brskati po spominih in papirjih. Sicer bom zdaj med starimi papirji našel marsikaj, kar
1 Pisal mu je J. Toporišič, ko je pripravljal jubilejni članek Jakob Šolar — sedemdesetletnik (izšel v JiS 1966, 5. št., str. 161, konec maja.) Pismo je datirano z dne 27. IV. 1963.
je bilo že davno pozabljeno in založeno, pa preden bo vse to pregledano, bo minilo nekaj časa. Kljub temu odgovarjam.-
1. Ali ni škoda papirja in truda, da pišete o tako nepomembnem človeku in delu? Kar zadeva zgodovino dela za slovenistiko (v najširšem pomenu!) v času med obema vojnama, bi bilo treba vse podatke v miru in kritično zbrati. Tu marsikaj res vem kot udeleženec in bi rad prispeval, kolikor bi mogel. V zvezi z mojo osebo sem nekaj spominov povedal že uredniku Književnega glasnika MD (Jožetu Dolencu) in bo menda te dni enkrat izšlo.' Tam bo objavil tudi članek, ki sem mu ga dal brat že pred več kot letom dni" (v zvezi s skrbjo za slovenščino; spodbodel me je članek J. Zupančiča v Naših razgledih).
2. Moja bibliografija^ od 1952 naprej je bore revna. Do 19. 4. 57 sploh nič /.. Po tem času sem prispeval nekaj malenkosti v JiS (to Bajec najbolje ve!) pod različnimi psevdonimi (Roš, Lokar, Koblar Miha, B. R., J. R., -a- -o-, -b -r, j- š-, J. S., -k- -1, -o- -a-in morda še kaj).
3. Slovenska slovnica. Ko smo 1950 končali SP, me je Ramovš prosil, naj naredim načrt za izdelovanje nove slovenske slovnice sodobnega knjižnega jezika. Pregledoval sem Breznikovo slovnico in od poglavja do poglavja sestavljal vprašanja, ki niso razčiščena in bi bilo treba zanje zbrati gradivo, da se poišče primerna rešitev. Dela
do jeseni 1952 nisem dokončal, niti polovico ne (npr. ak/uzativ/ količine za nikalnico!--
ki so ga slovnice 56 in 64 kratko črtale v slovn. 47). Razdelitev slovnice naj bi se premaknila od tradicionalne (glasoslovje, oblikoslovje, besedotvorje, skladnja), ker nobeno poglavje ni več res to, kar pove beseda; vsa ta terminologija je iz časa pozitivistične anatomije jezika. Anatomijo in prosekcijo pa lahko uganjaš samo na mrtvaku, življenje jezika je treba kako drugače zajeti. Zato sem mislil, da bi vzeli za razdelitev: glasovne prvine, besedno gradivo, miselno vezanje. Vsa slovnica naj bi jasno kazala snovanje jezika ob glagolu in samostalniku — vse druge vrste so drugotne in strežejo na obs strani. Od vsega tega je nekaj zašlo v slovnico 1956. /Z Iga/ sem poslal sestavljavcem' (ki so bili z menoj v zvezi in so se hodili dogovarjat v »graščino« na Igu) poglavje predelane fonetike in besedno gradivo (mišljeno je bilo kot novo poglavje namesto oblikoslovja, pa uredniki niso sprejeli te razdelitve, zato se ponavljajo nekatere stvari še v začetku oblikoslovja). Nisem jaz vtaknil poetike v ta poglavja, to so storili brez mene. Vsa pomenska vprašanja, zlasti prenosov in poetičnih uporab, bi obsegala druga knjiga (vse: glasovne, besedotvorne, semaziološke in sintaktične posebnosti), Gradivo za slovnico sem oddal pomladi 1954 — bilo je pa marsikaj opuščeno in popravljeno. Delal sem brez kakršnih koli pomagal in knjig —¦ klavzura. Za slovnico 1964 sploh nisem vedel, kdo in kako jo pripravlja. Dr. Bajec je bil pač pri meni, ko je dobil od založbe poziv na novo izdajo; ker nisem na izdaji podpisan (1956), nimam seveda tudi nič odločati, vendar sem bil mnenja, da je treba slovnico delati čisto na novo. Kako je potem prišlo do tega, da se je izdaje lotil dr. K/olarič/, ne vem. — Delež v vseh povojnih slovnicah (47, 56, 64) je zelo različen. Leta 1945 smo na poziv založbe predložili skoraj samo nekoliko sistematično dopolnjeno slovnico za III. in IV. razred sr. šol iz 1. 1940. Ker je bil tedaj rokopis zavrnjen, je ležal pri meni vse leto 1946 in še nekaj časa 1947. Ta čas sem uporabil za to, da sem nekatera poglavja izpopolnjeval, ker je bilo čisto golo oblikoslovje. Tako zlasti zaimek, števnik, zlasti pa prislov; tudi pri glagolu zlasti nekatera poglavja (deležnik, namenilnik, glagolnik). Tako je slovnica dobila velike otekline, nekatere stvari so bile obdelane obsežno, druge zelo preprosto; preden sem namreč utegnil predelati ves rokopis, je prišel pogon od oblasti in tiskarne, naj rokopis takoj oddam v tiskarno.
4. Slavistično društvo je zamislil predvsem g. dr. Kolarič in mu sestavil pravila. Na slavnostnem občnem zboru* je bila zgodovina nekoliko spačena. SD ni nastalo na pobudo univerze ali posameznih profesorjev; nasprotno: prav zaradi mrtvila z njihove strani se je ustanovilo. »Citankarji«^ smo pogosto zabavljali nad nedelavnostjo univerze, da ne organizira dela s slavisti po službah, ko je vendar toliko potreb. Časopis JKZ'""!
2 Na vprašanja o Solarjevem deležu pri raznih slavističnih podjetjih in delih.
3 Prim. K. G. 1966, 1—2, str. 18—21, v članku Ob izdajanju Detelovih spisov. * Naslov članka je: Ta burka je stara že tisoč let. K. G. 1966, 1—2, str. 8—13.
5 Zbira jo Jože Dolenc, ni je pa še izdal.
6 Tu je J. T. izpustil en stavek. Ulomčni oklepaj tudi na drugih mestih kaže poseg J. T. v S, besedilo.
7 To so seveda A. Bajec, R. Kolarič, M. Rupel.
8 Decembra 1965.
9 Avtorji predvojih slovenskih čitank za gimnazijo. 10 To je seveda CJKZ.
256
že leta in leta ni izšel, nihče ni budil k delu in organiziral kolektivnega zbiranja za namene, ki jih ima zdaj Inšt/itut/ za slov/enski/ j/ezik/ pri SAZU. Jasno je, da nismo hoteli organizirati SD proti univerzi, še mimo nje ne, zato smo jo pritegnili v vodstvo. Časopis" je bila seveda skupna misel. Uredništvo so mi obesili, ker drugi niso hoteli sprejeti. Iskanje sotrudnikov in razprav je bilo spočetka kar zoprno. Sele ob Kidričevi številki se je nekoliko razgibalo sotrudništvo, pa še tedaj je prišla revija v nevarnost, ker smo hoteli v isti številki omeniti tudi Grafenauerjevo 60-letnico. Razsodil je pravdo Ramovš in presekal številko na dvoje. Urejeval sem v glavnem sam in sem odgovoren za napake, v dvomnih vprašanjih sem se obračal na sourednike. 2al ima list le malo pomembnih člankov, vendar sem prepričan, da bi se bile razmere z urejeno organizacijo dela zbolj-šale.
5. Najbolj moja je zamisel Cvetja. Pobudo zanj so mi dale podobne nemške in francoske izdaje najboljših domačih in tujih del. L. 1942 sem izdelal program za domačo in tujo vrsto del, ki naj bi jih zbirka obsegala. Rodila se je misel v družbi čitankarjev, ki smo se od 1930 do 1940 zbirali vsak teden v Šentvidu z izjemo let 1934 in 1935, ko smo postali »državi nevaren faktor«. Ponudili smo zbirko v založbo najprej Jugoslovanski knjigarni, ki je zalagala večino šolskih knjig, pa smo dobili z obratno pošto negativen odgovor. Tudi pri MD spočetka ni šlo, šele inšpektor Fr. Kotnik je kot ravnatelj MD spravil zbirko pod streho. Urejeval sem jo sam, kakor sem pač vedel in znal, sproti sem se učil in zboljševal zvezke po tem, kar sem videl drugod. Tudi tu je bila trda za sotrudnike in sem imel hude ure z nekaterimi uvodi. Pa o vsem tem sem že tudi J. Dolencu marsikaj povedal. Splošno so bili s knjižnico zadovoljni. Tudi Hrvatje in Srbi so jo pohvalili.
6. SP je pač kolektivno delo. Res je bila 1950 tehnična in organizacijska teža po Ramovševi volji na mojih ramah, vendar smo predelali skupaj vse črke vsi. Največ dela so mi dali predlogi, ki sem jih že za prvo izdajo 1950 nadrobno obdeloval, vendar me je lovil čas, da nisem mogel vseh enako dobro in izčrpno obdelati. Večinoma so ostali tudi v zadnji izdaji, seveda z marsikakim popravkom, mojih in drugih. Pri zadnji izdaji nisem bil osebno toliko udeležen kakor pri izdaji 1950. Za uvod sem obdelal fonetiko, ki ste jo pošteno zdelali,po mojem ne čisto upravičeno, zlasti ne zvočnikov. Zato je tudi K/olarič/ v slovnici to poglavje opustil in ponatisnil ono iz 1954.Zase še zmeraj mislim, da je zamisel pravilna, formulacija morda včasih nerodna. Dolgo sem mislil na odgovor in zagovor, pa nisem vedel ne kod ne kam — tako je stvar obtičala. Tudi sicer je še to in ono v glavnem moje, a dejansko je bilo vse predelano skupaj, tako da se ne da pri takem kolektivnem delu ločiti delo posameznikov. Menim pa še zdaj, da bi bilo treba posamezna gesla prej monografično obdelati, preden bi mogli dobiti dobre članke v slovnicah m pravopisih in sistematičnih delih (npr. Besedotvorje). Sam sem tako delal. Za in sem zbiral gradivo in izpisal ok. 3000 listkov iz različnih avtorjev. Kasneje sem rezultat povzel v razpravo in po tej napravil članek za SP. Nekaj podobnega sem delal še za druge članke, pa nisem utegnil ob času dokončati (npr. še, že ipd.).
7. Z zbiralnimi deli v SD smo začeli tik pred izbruhom vojne. Odločili smo se za metodično najlažje delo: zbiranje krajevnih imen v mejah tedanje banovine; imeli smo v evidenci tudi goriška in koroška imena, vendar ne uradno, da ne bi prišli v kake konflikte. Odziv je bil kar lep, le škoda je, da ga je vojna zavrla in je ostalo več ko polovico listkov na terenu. Rezultati so seveda zelo različni, ali za namen, ki mu je bilo zbiranje namenjeno (krajevni pravopisni slovar), večinoma zadovoljivo. — Se danes sem mnenja, da bi bilo treba take akcije organizirati in vpreči zlasti dijake /v/ najvišjih dveh razredih srednjih šol in akademike. Ko sem prav zadnji čas pregledoval Strekljeve SNP, sem še jasneje opazil, da so 2/3 vsega dela opravili dijaki v teku desetletij; iz teh dijakov so se večinoma razvili vplivni kulturni delavci. To sem tudi posebej želel pokazati ob Brezniku v uvodu k novi izdaji Jezik naših časnikarjev in pripovednikov, ki izide v založbi Obzorje pomnožena in z novim naslovom Življenje besed.
Tako. Naj bo dovolj! Povem odkrito, da mi ni do tega, da pišete o meni, ker res ni kaj pametnega povedati. Rajši zbirajte mladi rod k pridnemu delu in pustite stare, da odmrjo. Danes je sreda, če je tista »prihodnja sreda«, ki jo omenjate kot rok;^ nisem kriv zamude jaz, ker sem šele danes pismo prejel. Ce zamuda doseže, da članka ne bo, bo opravila dobro delo. Lepo pozdravljeni! j. Šolar
To je prvo pisanje v novih prostorih.
11 Namreč Slovenski jezik. Glasilo Slavističnega društva. I. letnik je izšel 1. 1938.
12 Prim. JiS 1962-63 Fonetika, fonologija in pravorečje v SP 1962, str. 138—143, 167—173, 206—211.
13 Tipkovna napaka; prav 1956.
257
PRIMER LINGVOSTILISTICNE ANALIZE
Pred kratkim je docent za srbskohrvatski jezik na zagrebški filozofski fakulteti, Krunoslav Pranjic, izdal knjigo Jezik in književno delo.' Ta knjiga je med prvimi v naši znanstveni literaturi, ki se je leposlovnemu besedilu približala po nehvaležni in težavni poti: od jezikovnih kategorij do tistega kompleksnega in zapletenega mehanizma, ki mu po navadi pravimo besedna umetnost. Ta drzni in včasih skorajda samomorilski poskus mora enako presenetiti jezikoslovca, poklicnega kritika in izkušenega slovstvenega zgodovinarja. Jezikoslovcu, ki trmasto vztraja pri popisovanju, razvrščanju, obračanju, presortiranju in ponovnem opisovanju jezikovnih kategorij, ki šolniško straši s pravopisom in slovnico, je Pranjič ponovno pokazal tudi drugo plat jezika: jezik je in obstaja kot psihogena kategorija.^ Poklicnemu kritiku je nespregledljivo namignil, da sta velika kultura in posebna intuicija vsekakor nepogrešljivi, da pa še nista absolutni kvalifikans sodbe. Da sodba o leposlovnem delu včasih mora imeti tudi stvarne podatke o sredstvu, ki ga ustvarjalec hote, na pol hote ali nehote uporabi za oblikovanje svojega umetniškega doživetja. In ta stvarni podatek lahko poišče tam, kjer ga pri nas po navadi niso iskali: v jeziku. In končno je slovstvenemu zgodovinarju vsaj v naših razmerah ponudil malce optimizma in poguma, če se je odločil zaupati stilistični metodi. Pri iskanju metode in sistema, s katerima bi ponovno razvrstili, ovrednotili in obogatili spoznanje o leposlovni dediščini prejšnjega in sedanjega časa, so naši slovstveni zgodovinarji optimistično poiskali nove modele, nove vsaj pri nas. Marsikateri med njimi je tako možnost zaslutil v stilističnih posegih tega ali onega avtorja (Spitzer, Kayser, ruski formalisti, itd., itd.). Toda po prvih optimističnih in obetajočih uspehih so se v takih iskanjih pokazale tudi prve razpoke in se pojavili prvi dvomi; sodba o leposlovni stvaritvi je vse preveč slonela na majhnih podobnostih jezikovne kategorije. Ce so bile točno razlagane, so take podrobnosti kljub svoji resničnosti ostale vendarle v nesorazmerju z drugimi dejstvi umetniškega besedila. Ce pa so bile razložene napak ali le deloma prav, je razlaga seveda ostala brez pozitivnega dognanja. Stilistični slovstveni zgodovinarji so kaj kmalu opazili nevarnosti takega ravnanja in se ne tako redko vdali krizi, ki jih je doletela na kritični mejni črti med jezikoslovjem, slovstveno teorijo in zgodovino. Edina tolažba jim je ostala v tem, da naše jezikoslovje sploh še ni odbralo niti ponazorilo večstranskosti jezikovnih kategorij niti v prvotni obliki, tako značilni za vsak jezik posebej. In kljub takim črnim dejstvom Pranjičeva knjiga optimistično in trmasto pa tudi uspelo poskuša spet vzpostaviti najboljše lastnosti jezikovne stilistične kritike, poskuša razširiti tudi jezikoslovni prostor stilistične obravnave. Pranjič se je kot jezikoslovec po stroki z manjšim naporom gibal po zapletenem in raznovrstnem jezikovnem gradivu, lažje se je izogibal pastem tako imenovanih »očitnih dokazov«, z lažjo in včasih očarljivo lahkotnostjo je izločeval bistveno od nebistvenega in dal pobude ali sklepe, ki jih je težko zavrniti. Slovstveni zgodovinar, ki je občutil shematič-nost in togost stilistične razlage besedne umetnine (saj se je interpretacija pogostoma vrtela v krogu glasovnih, sozvočnih pojavov avtorjevega jezika), lahko v Pranjičevi knjigi dobi pobudo za prodor na še druga jezikovna področja. Ce ga taki postopki in taka iskanja zanimajo, bo gotovo našel jezikovnostilistične (stilografske) sodbe, ki kljub morebitnim pomislekom ali predsodkom niso brez privlačnosti, brez duha in duhovitosti, brez očarljivosti.
Pa vendar je Pranjič ob svoji knjigi občutil bolj kot njegovi in naši predniki, kakšen dolžnik je naše jezikoslovje samo sebi in drugim znanostim. Skorajda nemogoče je ob tej priložnosti ne ponoviti, kako srbskohrvatska slovnica še vedno čaka na stilistični selektor, ki bi izločil vse, kar je v jeziku stilotvornega, ki bi vsaj približno ugotovil osnovne tipe: narodne, pokrajinske, nazorske, verske, zgodovinske, sociološke, pa Ludi druge. Vsaj za prvo rabo bi morali imeti to slovito lingvostilistično (stilografsko) slovnico (tj. sodobno stilistiko), ki bi dajala temeljna spoznanja o raznovrstnosti (tokrat stilistične) jezikovne kategorije. V nasprotnem, a pri nas zdaj običajnem primeru mora vsak ambiciozni stilistik začeti čisto od začetka. In če se hitro utrudi in če ne pride niti do »d«, to gotovo ni samo njegova slabost. Do ljubiteljstva (diletantizma), skepse in krize je potem samo en korak.
1 Jezik i književno djelo, Ogledi za lingvostilističku analizu književnih tekstova, Skolska knjiga, Zagreb 1968.
2 Bralca bi rad ponovno opozoril na besede o jeziku, ki sta jih izrekla npr. Petar Preradovič (Jezik roda moga) in Oton Zupančič (Pismo o slovenščini na odru). V teh strastnih besedah smo pogostoma pripravljeni spregledati njihovo lucidno sporočilo.
258
Napake Pranjičeve knjige — v njih je Pranjič pogostoma žrtev dejanske nerazvitosti našega jezikoslovja — so v glavnem dvojne: prve izhajajo iz vsebinske razno-rodnosti »Jezika i književnega djela«, druge pa iz Pranjičeve drznosti, da začenja s pravopisnimi in pravorečnimi normami srbohrvatskega knjižnega jezika, končuje pa z estetskim vrednotenjem dveh skrajno raznovrstnih in kompleksnih hrvatskih književnikov, pri A. G. Matošu in M. Krleži. Ta prostor — in to lahko ugotovi vsak nekoliko poučen poznavalec — je v resnici neizmerljiv. Gibanje v njem je mučno, težavno in naporno, popolno obvladanje pa Je verjetno nemogoče. V teh mejah so napake nujne, praznine neizogibne, spodrsljaji pa naravna posledica avtorjeve optimistične podjetnosti.
Splošnim jezikovnim opisom so namenjena poglavja Norme v jeziku, Žargon —• rušenje ali bogatenje jezika, Naslonke in izgovorne enote in O pasivnih konstrukcijah. Vendar tudi v teh poglavjih Pranjič ob vsaki priložnosti omeni glavne stilotvorne možnosti, ki so jih uporabili posamezni književniki, zato je tudi ta del knjige povezan z osrednjo jezikovnostilistično idejo. Glavna slabost tega dela knjige je, da poenostavljeno razpravlja o jezikovnih pojavih, ki so bolj zapleteni, kot se zdi iz Pranjičevega komentarja. Ce tak prijem izhaja iz avtorjeve želje (sicer simpatične, pa tudi potrebne), da popularizira in nekako obudi sodobne jezikovne misli pri nas, je s tem vendarle naredil krivico samemu sebi in svojim jezikovnim problemom. Pranjič se spušča še v drugo skrajnost. V poglavju o žaigonu glagola raditi (v slengovski rabi) ni mogoče pojasnjevati takole: »Raditi v tem pomenu razodeva frajersko okolje. . . razodeva tudi določeno mentaliteto in določen pogled na svet, in že omenjeno degradacijo ... Zato oni besedo, ki jo drugi, ki jo ostali uporabljajo za označevanje družbeno in individualno koristne dejavnosti — uporabljajo v docela obrnjenem, v izmaličenem, pomenu: njim radii; pomeni varati koga, ukaniti ga« (str. 37). Tako pojasnjevanje je vendarle nekoliko pretirano. V preprost pomenski prenos (tako tipičen za pogovorni jezik) ni treba vmešavati takih pojmov, kot so družbeno in individualno koristne dejavnosti, mentaliteta, svetovni nazor ali pa degradacija človečanskih vrednot. Slengovski shr. glagol raditi enostavno pomeni obradivati (obdelovati) v okoliščinah, ko je subjekt na absolutno močnem položaju, objekt pa popolna žrtev. Iz tega osnovnega odnosa (obdeluje se njiva, vinograd, različni predmeti) je prišlo do obdelovanja človeka. In to je verjetno vse.
V poglavju o naslonkah Pranjič navaja Antuna Barca (str. 40) in potem komentira: »Enoten izraz jugoslovanska ljudska lirika je tu razbita z vrinjeno naslonko. Toda ta razbitost je samo za oko, za uho ni, je samo v pisavi, ni v ozvočenju. Ker, pravzaprav, tisti vrinjeni je ohranja, in še kako dobro ohranja ritmično celoto stavka. Je tu dokaz izbranega stilnega postopka in potrditev kultivlranega jezika«. Radi bi verjeli Pranjiču, da gre za izbran stilni postopek, če ne bi šlo za običajno normo srbohrvatskega jezika, če take razvrstitve naslonk ne bi srečevali povsod, tudi v besedilih, kjer avtorjem izbran stil niti na misel ni prišel. In če Pranjič svoje ugotovitve ne bi sam ovrgel, ko je na str. 75 navajal svojega osrednjega besednega umetnika, A. G. Matoša: »Kritika je dakle proučavanje stila, a pošto je stil autor, proučavanje autora, konstatiranje ne samo njegovih sličnosti sa drugima, nego prije svega njegove individualnosti, dakle originalnosti, je ne samo najvažniji, nego najteži posao kritike«.^ Čigava napaka je to? Pranjičeva, Matoševa ali stavčeva? Podobno npr. v poglavju o trpniku ni omenjen rezultativ, čeprav je sestavni del trpniških zvez, itd.
Druga poglavja, namenjena raziskovanju stilnih vlog posameznih jezikovnih kategorij v srbohrvatskem jeziku, so ponazorjena v glavnem s primeri iz Matoša in Krleže.'* Čeprav so v tem delu knjige — glede na dobre lastnosti — napake neznatne, bi brez zlobe vendarle omenil nekatere, ki jih je Pranjičeva ognjevita zagnanost spregledala. Ponekod Pranjič brez potrebe ponavlja (npr. o fonostilistiki govori skorajda isto na str. 50, 54, 61 in 112, pa še kje; članek Preučevanje jezika in stila sodobnih pisateljev: problemi in metode; ilustracije Pranjič ponovno povzema npr. na str. 114, 116; prim. tudi str. 77—78 in 113, itd.), ponekod pa problematično definira: »Tako bi torej, glede na že omenjeno nasprotje lahko rekli, da imamo lahko za sodobnega tistega pisatelja., ki v svojem jeziku nima glasoslovnih, oblikoslovnih ali skladenjskih potez, ki ga ločijo od sodobnega, standardnega jezika, če izvzamemo tiste, ki jih uporablja za stilistične
3 Slovenski prevod: »Kritika je torej preučevanje stila, a ker je stil avtor, preučevanje avtorja, ugotavljanje ne samo njegovih podobnosti z drugimi, temveč predvsem njegove individualnosti, torej izvirnosti, je ne samo najvažnejše, temveč najtežje opravilo kritike.«
4 Suvremeni književni jezik — stvarnost različitih stilova, Proučavanje jezika i stila u suvremenih pisaca: problemi i metode; ilustracije. Iz Matoševe fonostilematike, Matoševe leksičke varijante (stilističke), Lingvostilistička analiza jedne Matoševe proze, Fuga Matošiana (Iz sintaktostilistike, Matoševe), Tehnika pauze kao stilski postupak, O Krležinu proznome ritmu, Tipologija stilskih postupaka.
259
namene« {str. 49). Toda kam bi v takem primeru postavili npr. Marina Držiča? Ali pa če pogledamo še drugače: splošno znano je, da so npr. hrvatski književniki 19. stoletja pisali bolj arhaično kot njihovi vrstniki Srbi. Ali bi to pomenilo, da so srbski književniki 19. stoletja bolj sodobni kot hrvatski? Očitno ne. Saj je pri ocenjevanju »sodobnosti« in »nesodobnosti« treba upoštevati celo vrsto drugih dejstev. Na drugem mestu pa Pranjic prezre književnike, Matoševe prednike: »Ker je on prvi (tj. Matoš — V. K.) v hrvatski književnosti, ki je s svojim stilom uveljavil moderno jezikovno senzibiliteto« (str. 168). Toda tako jezikovno senzibiliteto je pokazal že Avgust Šenoa leta 1865: »A moj Gljuka bjež!!« v Bliedem mjesecu (prim. Matoša, ki ga navaja Pranjič: »a odanle bjež' susjedu trgovcu«, iz leta 1899). Oba sta to sicer vzela iz ljudskega pesništva, oba sta se tudi otepala takšnih klišejev, toda verjetno je napak in nepravično do drugih književnikov, če moderno jezikovno senzibiliteto postavimo šele na konec 19. stoletja. — V drugih definicijah je Pranjič nepopoln ali nedosleden pri navajanju vseh jezikovnih možnosti: »Predložna oblika s ali sa je v fakultativni, tj. prosti razvrstitvi v srbohrvatskem jeziku (skoraj vedno)« (str. 113). Kje je odnos (možnost) s sestrom — sa sesiiom, s zvijezdom — sa zvijezdom ali pa pokrajinska razvrstitev s in sa (sa npr. številčno prevladuje na vzhodnem področju), itd.?
Pri bolj vnetem iskanju Pranjičevih »hib in napak« bi verjetno dobili tu in tam še kakšno. Toda zdi se, da vse skupaj ne morejo zamegliti pozitivnega vtisa, ki ga daje knjiga kot celota.
Na koncu pa naj omenim, da zbuja pozornost Pranjičev napor, da bi tudi v svoje komentatorsko besedilo spravil živahnost, nepričakovane obrte, trope in figure, besedne novotvorbe, da bi obudil arhaizme, da namenoma spreminja običajni besedni red, da vnaša tudi »prevarano pričakovanje« in »pričakovano varanje«, v pravem in prenesenem pomenu. Tu pa tam Pranjič dela iz tega celo predstavo.' To je zanimiv poskus, da se iz znanstvenega besedila naredi parada duhovitosti in jezikovne domišljije.
v a t r o s I a v   K a I e n i č Filozofska fakulteta Ljubljana
SVET MED MURO IN DRAVO
Skupščina ljutomerske občine je izdala za stoletnico prvega slovenskega tabora v Ljutomeru (1868 — 1968) v založbi mariborskih Obzorij obširen zbornik Svet med Muro in Dravo. Prvotno so mislili dati knjigi naslov Prleški zbornik, a nato so mu razširili obseg na vse Slovenske gorice in sploh na slovensko ozemlje med Muro in Dravo. Strokovnjaki opisujejo to pokrajino v geološkem, zemljepisnem, narodopisnem, arheološkem, zgodovinskem, jezikoslovnem, slovstvenozgodovinskem in umetnostnozgo-dovinskem oziru. Nas zanimajo na tem mestu razprave o jeziku m slovstvu.
Rudolf Kolarič, rojak od Miklavža pri Ormoža, je podal na straneh 630—650 slovnico, prleškega narečja. Kakor sam pravi, je sistematsko zbiral gradivo v letih 1952 do 1960 v svojem domačem kraju, v Središču, Ormožu, pri Veliki Nedelji, pri Tomažu, na Polenščaku, v Meretincih-Gorišnici, v Apačah pri Kidričevem, v Ljutomeru, v Križevcih pri Ljutomeru in pri Juriju ob Sčavnici. Prezrl pa je Malo Nedeljo, vse do prve svetovne vojne zelo važno žarišče narodne zavednosti, kjer so se sosednji jezikovni vplivi le malo uveljavljali. Območje malonedeljske župnije se znatno razlikuje po svojem govoru od sosednje križevske in ljutomerske župnije, ki ji je do Jugoslavije pripadala tudi sedanja cezanjevska župnija. Od vasi Radoslavec v malonedeljski župniji do Gajšovec v križovski župniji znaša razdalja komaj en kilometer, od Radoslavec do Vogričovec v bivši ljutomerski župniji pa le kakih 300 metrov, vendar je razlika v narečju precejšnja. V Radoslavcih in v vsej malonedeljski župniji govore Tonek, doma, mamo (= imamo), sa veš, konj (z nosno izgovorjavo), v križovski in ljutomerski župniji pa Tunek, momo, ven (= vendar) znoš, kunj (z nosno izgovorjavo).
5 Prava predstava so npr. naslednji stavki: »Dok je normalna i gramatički legitimna tvorba participa psivnog od glagola u č a k š i r i t i (Matoševa leksička, aspektalna, tvorbena inovacija) — jer glagol je prijelazan (učakšiiiti koga, tj. staviti koga u čakšire; — ili: učakširiti se, tj. obuči čakšire;) — dotle je tvorba participa pasivnog od glagola doklatiti se antigramatem, buduči glagol neprijelazan. No kako je ova devijacija od načela norme kontekstualno (beletristički) funkcionalna — »može podnijeti«. Naravno da je, devijaciju, nikako nije potrebno standardizirati, učiniti — pošto je opisana (deskribirana) da bude i prepisana (preskribirana). Takva devijacija, kad je stvaralečka — dakako, dugo če još, vjerojatno, ostati potencijalni stilem. Generaliziranjem, kolektiviziranjem, normiranjem upotrebe (particip pasivni i od ne-prijelaznih glagola), statističkim majoriziranjem ta bi prilika samu sebe dokinula kao stilističku mogučnost« (str. 168; prim. tudi str. 185—186).
Uredil Viktor Vrbnjak. Izdala skupščina občine Ljutomer. Založba Obzorja Maribor 1968. Opremil Janez Vidic, 741 str.
260
Pri zaimkih ne omenja toti, lota, loto, ki se zelo pogosto rabijo. Dobro je opozoril, da le, ta, to niso členi kakor v bolgarščini, marveč kazalni zaimki. Pri glagolih navaja v prvi osebi ednine le končnico -m kakor v knjižni slovenščini, toda v malonedeljskem in v sosednih govorih je samo -n. Enako ti govori nimajo pri glagolih v prvi osebi dvojine končnic -ma -me, ki jih navaja Kolarič, ampak samo -va -ve; npr. midva delava, medve délave. Glagol hoteti se glasi v omenjenih govorih šteli in pomeni v knjižnem jeziku hoteli, šteti in brati. Za tretjo osebo ednine moškega spola v deležniku na -1 navaja pisec samo obliko hleja, ne pa šleja, ki je v omenjenih govorih edino v rabi. Ne vem, zakaj ne omenja za velelnik v prvi osebi dvojine končnic -va, -ve in za prvo , osebo množine končnice -mo, npr. hodva (pojdiva!) hodve! (pojdive!), hodmo! (pojdimo!). Glagolnik na -;e ima v mnogih primerih naglas na končnici: gretje, pitje, bitje, štetje, mletje fvse z ozkim nenaglašenim in srednjim naglašenim e); ne pa spaje, kakor najdemo v razpravi. Za samoglasniki se namreč obrazilo -je spremeni v nosno izgovorjeni -nje, npr. spanje, čiščenje. Na strani 638 pravi: »Zakaj imamo -r (nicor) namesto j (nicoj), ki se tudi še rabi, ne vem.« Znana je tudi beseda kamer (komaj), ki se kakor nicor izključno rabi v malonedeljskem govoru.
Zemljepisci doslej niso omejili prleškega ozemlja, češ da ni zemljepisna enota. To je storil Kolarič na podlagi narečja in objavil tudi zemljevid na strani 630. Po njegovih ugotovitvah govore prleško narečje v naslednjih mejah: Mura od približno Slatine Radenci do izliva Sčavnice v Muro, slovensko-medm.urska meja do Drave, nato Drava do izliva Dravinje, Dravinja do Lešja, od tod čez Medvece prek Pragerskega do Rač, nato črta na vzhod prek Šentjanža na desnem bregu Drave, Vurberka na levem bregu Drave, dalje Biš ob Pesnici —¦ Cogetinci —¦ Slatina Radenci.
Moja malenkostna dopolnila nikakor ne morejo zmanjšati izredne vrednosti Kola-ričeve študije. Želeti je samo, da bi kmalu dobili tako temeljite obdelave še kakih slovenskih narečij.
Janko Jurančič je prispeval razpravo o kajkavskem narečju na straneh 651—660. Najprej je podal mesto kajkavščine glede na slovenščino in hrvaščino. Podobnost v govorici Prlekije in sosednjega Hrvaškega zagorja je namreč tako velika, da se na tem področju po jezikovnih merilih ne more lahko začrtati meja med slovenskim in hrvaškim jezikom. Zato so bila v preteklosti mnenja o narodni pripadnosti kajkavskega narečja različna.
Kajkavci so se sami vedno imeli za Hrvate in so živeli pod hrvaško politično oblastjo, četudi se v stari kajkavski književnosti od 16. do 19. stoletja govori o njihovem jeziku kot o »slovenskem« in o njihovi deželi kot »slovenski«. Ta izraz pa kot ostanek starih časov ni istoveten z modernim izrazom slovenski. Nato razpravlja pisec o sprejemanju besed v kajkavščino iz sosednih jezikov, pa tudi iz latinščine in turščine.
Pozornost zasluži tehtna razprava Jakoba Riglerja z naslovom Jezikovnokulturna orientacija Štajercev v starejših obdobjih (na straneh 661 do 681). Pisec obravnava jezikovne vplive na štajerske rokopise in tiske do 1. 1783, pa tudi vprašanje včlenitve slovenske Štajerske v skupni knjižni jezik.' — Janko Glazer je objavil seznam vsega rokopisnega gradiva slovenjegoriškega izvora v Studijski knjižnici v Mariboru. — Anton Slodnjak se je lotil z njemu lastno temeljitostjo in razgledanostjo slovstvene zapuščine narodnega buditelja Jakoba Košarja (1814—1846) iz Slaptinec pri Juriju' (Vidmu) ob Sčavnici, ki je bil v mariborski gimnaziji po šolskem uspehu tekmec Franca Miklošiča. Slodnjak predlaga zaradi objektivnejšega ocenjevanja vzhodnoštajerske književnosti, naj bi se obravnavalo to slovstvo prve polovice 19. stoletja kot posebno poglavje slovenske slovstvene zgodovine.
Kakor glede na jezikoslovje in slovstveno zgodovino tako zasluži ta zbornik vse priznanje tudi zaradi drugih prispevkov in dela čast uredniku in založbi.
Jan S e d i v y Maribor
1. Avtor J. Rigler je opozoril uredništvo, da je v njegovi razpravi precej tiskovnih in lektorskih napak, ker kljub zahtevi ni dobil korektur. Take. ki kvarijo smisel so na naslednjih straneh in v vrsticah: 662/16 zg. neobičajen > ni običajen; 666/4 sp. štajerščine ^ Štajerske; 667/20 sp. znaki s in z ^ znaki za s in Z; 668/3 zg. včasih so kajkavci ^ včasih s kajkavci; 669/19 zg. nekoliko pod kajkavskim vplivom -y. nekoliko tudi pod kajkavskim vplivom; 669/2 sp. Te obnove ^ Te rekonstrukcije; 670/2 zg. Pri shau je vidna > Pri sliou je vidna; 670/6 zg. Krajlelzva > Krajleilva-, 67019 zg. la, 10 > la, 1 b; 671/6 zg. priredil Gutsman ;> priredil najbrž Gutsman; 672/2.^-26 zg. spravljal Plohla v zvezo s katekizmom "> spravljal v zvezo s ka'tekizmom Plohla; 672/4 sp. Piterchom > Piterichom; 673/15 sp. dokazati.137 ^ io-kazati.138; 673/4 sp. iste knjige > Knishize poboshnosti; 674/23 zg. S in ny (pod S manjka vejica); 677/9 zg. str. XLIL-L > XLIX-L; 678/opomba 61 171—205 > 181—205; 678/op. 72 ponatisnil je Ilešič > ponatisnil pa Ilešič; 678/op. 82 1. c. IX > 1. C. 448 ; 679/op. 110 Kidrič, ZSS 146 > Datum nesiguren. Kidrič, ZSS 146; 680/op. 155 glej SJ II > glej SJ IV; 680/op. 163 c und sollen > c und zsoUen.
261
CVETKO ZAGORSKI: VSE O PIKI
Založba Obzorja v Mariboru se vse odločneje uveljavlja tudi na področju mladinske književnosti kot založnik izvirnih slovenskih novitet. Iz njene zbirke Mlada obzorja smo že prikazali Grafenauerjevega Pedenjpeda, tokrat pa je pred nami prozna zbirka Cvetka Zagorskega Vse o Piki (Obzorja, Maribor, 1968; Mlada obzorja 19).
Vedno smo veseli, kadar se srečamo s slovensko noviteto in ugotavljamo, da nam bogatijo otroško književnost ob Eli Peroci in Branki .lurci, ki sta pri otrocih nedvomno najbolj brani pisateljici, še nekateri, ki se znajo približati otrokovemu doživljanju. Knjiga Cvetka Zagorskega Vse o Piki je pravzaprav obsežnejša dopolnitev njegove zbirke krajših pripovedi Kje je medo? (Mladinska knjiga, Ljubljana, 1967 knjižnica Čebelica 113). Medtem ko je prva knjiga predvsem prijetna zbirka anekdot, so v drugi ob anekdotah še črtice in novelice o otroku. Ta otrok je pisateljeva hčerka in prav to je nemara vzrok, da se ob posameznih zgodbah teže opredeljujemo. Gotovo je, da oče dobro pozna doživljanje lastnega otroka in preko njega tudi duševnost drugih otrok. Zato nam je Pika blizu, razumemo-njene igre, njena dejanja, njene reakcije. Vendar pa je v zgodbah morda tudi zaradi uvoda preveč čutiti osebno avtorjevo piizadetost. Zagorski posveča več pozornosti podrobnostim, ki so njemu osebno posebej ljube, čeprav včasih za celotno dogajanje niso toliko pomembne. Nehote se nam vrine misel, da je knjižica Vse o Piki preveč zasebna zadeva. Zgodbe so napisane za otroke, vendar nekatere med njimi tako, kot jih je doživel pisatelj (oče, odrasel človek). Posamezni odstavki so morda zato zanimivejši za odraslega bralca, otroku pa povedo sorazmerno malo. Poleg prijetnih in domiselno napisanih pripovedi jih je nekaj, ki so preveč razvlečene (Pikine pesmice, Majski koncert, Pikina planinska preizkušnja). Včasih bi bilo primerno kakšno pripoved razdeliti vsaj na dva samostojna teksta. Tako v Pikini planinski preizkušnji srečanje s pisateljem Bevkom učinkuje prisiljeno, namreč predvsem kot spogledovanje z znanim pisateljskim imenom in s pisateljevo lastno domiselnostjo(?). Metaforika je včasih prisiljena (Vsak sliodi po svoje), marsikdaj pa manjka za zaplet dovolj prepričljiva motivacija (tako za strah v anekdoti Neiode) ali pojasnilo (Pika telefonira: otrok zna izbrati številke, ne pozna pa svojega priimka). Pisteljeva domislica o dvojnem plačilu v črtici Pika se vrne domov učinkuje grobo, medtem ko je pridigo Ali veš. Pika? napisal nemara Stritarjev vnuk??? Tudi se nam ne zdi primerno, da bi pisatelj govoril o sebi v tretji osebi (»Ob postelji je stal oče tiste štručke .. .« in potem skoraj ob vsaki priložnosti), kar je predvsem zaradi pojasnila Za uvod nenaravno in učinkuje celo nekoliko osladno.
Cvetko Zagorski je otroka najbolj prisrčno prikazal v anekdotah. V njih se je izognil preobširnemu opisovanju. V teh kratkih zgodbicah spoznamo junakinjo knjige kot sproščeno in samozavestno (Pika ima svoj prav. Nespodobna kavka), domiselno (Pika pojde v šolo, In tako dalje), čustvujočo CZvezdicej, Piki je žal), delavno (Palčki v hiši), otroško iznajdljivo (Pika pometa. Pika pospravlja), pravično rn pogumno (Pika je bojevita) deklico. Tudi med daljšimi pripovedmi jih je več, iz katerih žari sproščena, vesela mladost. Naravnost trmasto domovinsko ljubezen izpoveduje Pika v črtici Kje si najrajši? Prisrčna je Pikina igra s punčkami, čeprav se Pika izraža včasih premalo otroško. Piko v naravi spoznamo najbolj prepričljivo ob njeni skrbi za mravlje, njen smisel za literarno oblikovanje pa v zgodbi Trije umetniki. Prepričljiva je tudi črtica Hiša stotih src, čeprav je mataforika za otrokovo doživljanje nekoliko težka. Sklepna črtica Sonce v mestu povzdigne celotno knjižico že kar do nekake simbolne vsebine, čeprav je to simbolno vsebino v posameznih pripovedih večinoma precej težko najti.
Kakor je za otroke pisati zahtevno delo, tako tudi ni bistveno laže predvideti, kako bodo otroci sami sprejeH njim namenjeno literarno delo. V pričujoči knjigi se bo mladi bralec seznanil s petimi člani Pikine družine, v prvi vrsti s Piko in njenim očetom, nato pa tudi z Alenko, Igorjem ter mamo, medtem ko so druge osebe izrazito epizodne. Knjiga je (po naši oceni) namenjena otrokom do desetega leta. Ta otrok bo iz uvodne pripovedi že dojel zasebniški okvir knjige, čeprav skuša pisatelj to značilnost vsaj mimogrede nekako zatajiti. Toda otroka ta okvir verjetno ne bo motil toliko, kot utegne motiti odraslega bralca. Zato otrok tudi ne bo toliko kritičen do nekaterih očetovih dejanj in pisateljevih komentarjev. Menimo pa kljub temu, da bi vse pripovedi samo pridobile, če bi avtor svojo osebno prizadetost ali nekoliko bolj prikril ali pa jo s pripovedovanjem v prvi osebi odkrito priznal.
Jezik v pripovedih Cvetka Zagorskega je korekten, marsikdaj tudi zelo lep (Pikine pesmice. Sonce v mestu in še ponekod). Slog je realističen, zato je izražanje blizu
262
pogovornemu jeziku, metaforika pa dokaj tradicionalna in včasih morda tudi preskopa. Verjetno je hotenje po živahnem pripovedovanju krivo, da Zagorski zelo rad uporablja sedanjik; to pa učinkuje mnogokrat monotono, medtem ko bi mogel živahnost nakazati s pogostnejšim menjavanjem preteklika in sedanjika.
Ce naj prikaz zaključimo z oceno, bomo rekli, da je knjiga Vse o Piki kljub naštetim slabostim za šolarja prijetno branje, čeprav v slovensko književnost za otroke ni prinesla ničesar novega (razen morda anekdoto). Te književnosti ni obogatila s posebno kakovostjo, prispevala pa je h kolikosti. In tudi to je dovolj, da jo brez zadržkov odkritosrčno pozdravljamo.
Prijetne ilustracije in opremo je prispevala za knjigo akademska slikarka Lidija
Osterc. Borut   stražar
Sola za otroške varovalke
KDO JE ZNANSTVENI JEZIKOSLOVEC*
Znanstveni jezikoslovec (imenovan tudi jezikovni znanstvenik ali kar jezikoslovec, s tujko lingvist) je strokovnjak v jezikoslovju, tj. v sistematičnem preučevanju ustroja (= strukture) in delovanja (= funkcioniranja) jezikov. Jezikoslovca šolanje in izkušnja usposabljata za opravljanje del, kot so:
1. priprava celotnostnega opisa glasov, oblik in slovarja kakega jezika (tudi nepisanega, ki pred tem ni bil, opisan);
2. primerjalno preučevanje dveh ali več jezikov za določitev njihovih medsebojnih razmerij;
3. določitev narave in obsega narečnih razlik kakega jezika;
4. preučevanje zgodovine glasov, oblik in besedišča kakega jezika;
5. razvoj splošne teorije jezikoslovja.
Dodatno k tem dejavnostim je kvalificirani jezikoslovec sposoben uporabljati jezikoslovno znanost ob praktičnih jezikoslovnih problemih, lotevajoč se — pogosto v sodelovanju s strokovnjaki z drugih področij ¦— del, kot so naslednja:
a) pripravljanje kontrastivne razčlenitve dveh jezikov, da bi pokazal njune podobnosti in različnosti in nanje odprl učno gradivo za to, da bi se tisti, ki znajo katerega teh jezikov, učili drugega;
b) pripravljanje priročnikov za učenje jezikov, oprto na jezikoslovno razčlembo;
c) pripravljanje tekstov za izboljšanje znanja danega jezika ali primernosti za določene vrste učenja jezikov;
č) razčlemba pisnega sestava kakega jezika, da se ugotovi, v kako tesnem razmerju z njim sta izgovor in slovnica; sestava pravopisa za še ne pisani jezik;
d) priprava gradiva za poučevanje pismenosti v kakem jeziku;
e) razčlemba jezika in priprava programov za strojni prevod iz enega jezika v drugega;
f) izdelava in vrednotenje jezikovne politike v upravi in vzgoji.
V zadnjih letih so se jezikoslovci vse bolj lotevali dela ob predmetih, ki vključujejo tudi druge vede, npr. antropologijo (s katero se je jezikoslovje dolgo družilo in bilo z njo povezano), psihologijo, matematiko, logiko, patologijo govora in sociologijo; medstrokovna področja, kot psihojezikoslovje, sociojezikoslovje in matematično jezikoslovje, se sedaj uveljavljajo, in majhno, toda naraščajoče število jezikoslovcev so v tem strokovnjaki.
GRADIVO
POROČILO MARIBORSKE PODRUŽNICE NA OBČNEM ZBORU SDS
V minulem letu je delo mariborske podružnice obsegalo kakor prejšnja leta več področij. Na prvem mestu je bilo organiziranje predavanj in razgovorov, namenjenih strokovnemu izpopolnjevanju naših članov. Od decembra lani do konca šolskega leta smo se slavisti srečevali vsak mesec. j
• To je prevod iz Linguistic Reporterja, feb. 1963. Objavljamo ga zato, da se vidi, kako pojmujejo jezikoslovca v Ameriki (ZDA) in kako bi ga bilo treba tudi pri nas.
263
19. decembra 1967 smo v dneh Kurirčkovega festivala pripravili srečanje ter razgovor z mladinskimi književniki Jugoslavije; tako smo po dveletnem premoru obnovili vsakoletna srečanja. Vabilu se je odzvalo kar 14 književnikov: Ivan Potrč, Anton Ingolič, France Filipič, Ivo Zorman, Branko Rudolf, Vladimir Gajšek; iz Hrvatske Gustav Krklec in Ratko Zvrko, iz Srbije Mirko Petrovič, iz Bosne in Hercegovine Vladimir Cerkez, Advan Hozič in Nasiha Kapidžič, iz Makedonije pa Aleksander Popovski in Vidoe Podgogorec. Razgovor je uspel tako po zanimivi problematiki, ki so jo sprožili poslušalci in književniki, kot po živahnosti in ne nazadnje po številu poslušalcev. Razveseljivo je še, da nam je uspelo pritegniti tudi mladino, predvsem študente pedagoške akademije in srednje vzgojiteljske šole, kjer se še posebej ukvarjajo z mladinsko književnostjo. — 10. 1. 1968 je imela naša podružnica občni zbor. Za uvod je spregovoril Bruno Hartman o začetkih Dramatskega društva v Mariboru. — 22. 2. je bilo predavanje Borisa Paternuja; Problem Prešernove osebnosti. — 6. 3. je govoril Fran Petre o pristopu k moderni poeziji. •— 24. 4. je tekel pogovor o obeh knjigah Slovenska književnost 1945-6,5 (z avtorji: Paternujem, Glušičevo, Kmeclom in Koruzo, le Zadravec zaradi bolezni ni mogel priti). — 9. 5. je govoril Branko Rudolf o filozofskih tokovih v sodobni književnosti. — 27. 6. pa nas je obiskal Julius Vanovič, urednik Mlade tvorbe v Bratislavi, ter nas seznanil s sodobno slovaško književnostjo.
Odbor (15 članov, od teh 3 zastopniki iz Ptuja, Raven in Murske Sobote) se je sestal na treh sejah. Na prvi (12. 2.) smo postavili nov odbor, sestavili program dela do konca šolskega leta ter se pogovorili o izvajanju sklepov, sprejetih na občnem zboru SDS v Ljubljani, in zahtev članstva mariborske podružnice na januarskem občnem zboru. Za popularizacijo problemov, obravnavanih najprej na plenumu, nato na občnem zboru v Ljubljani, sta poskrbela Car z objavo sklepov občnega zbora in komentarjem v mariborskem Večeru ter predsednica z daljšim intervjujem v Naših razgledih. Na drugi seji (4. 4.) smo razpravljali o stanju slovenščine v javnem življenju, sklenili, da bomo pritegovali nove člane v SD ter propagirali naša strokovna časopisa, kar smo z daljšo okrožnico tudi storili. Predsednica je odboru podrobno poročala o pogovoru z Lipužičem (udeležili so se ga še drugi zastopniki osrednjega odbora: Janez Sivec, Jože Koruza, Igor Gedrih, Joža Mahnič) ter o pogovoru predsednika in tajnika SD Krefta in Koruze s predsednikom kulturnoprosvetnega zbora Poljanškom. Osrednji odbor si je prizadeval ne samo obvestiti odločujoče forume o perečih problemih slavistov in položaju slovenščine v šolah in javnem življenju, am.pak tudi doseči ugodno rešitev. Marsikaj nam je uspelo, kljub mnogim prizadevanjem pa do danes nismo mogli priti do sekretarja republiške izobraževalne skupnosti. Zajca. Na tej seji smo prevzeli tudi vse obveznosti ob odkritju spomenika Prežihovemu Vorancu ter v zvezi z obiskom tujih slavistov v Mariboru. Na zadnji seji (18. 9.) smo pripravili vse potrebno za današnje zborovanje, pregledali izvršeno delo v minulem šolskem letu ter naredili okvirni načrt za šolsko leto 1968/69.
Naša podružnica je v minulem letu štela 135 članov. Članarino smo poravnali le za 124 članov, ker jih je nekaj izstopilo, se odselilo ali umrlo, pred dnevi pa so tovariši z murskosoboškega področja sporočili, da članarine za lansko leto ne bodo plačali. Skrbimo, da so vsi člani obveščeni o naših pomembnejših akcijah: predavanja najavljamo ne samo preko časopisov Večer in Delo ter radia, ampak predvsem pisno; (vsakokrat nad 80, mnogokrat pa tudi do 140 obvestil).
Mariborska podružnica je delovala še na drugih področjih: povezava in sodelovanje s pododborom Društva slovenskih pisateljev v Mariboru, aktivno delo v Zvezi kulturnih delavcev, priprave na mariborsko kulturno revijo, ki bo ob koncu meseca zopet stekla, predvsem pa angažiranost slavistov na šolah in v osrednjem odboru pri tekmovanju pionirjev za Prežihovo bralno značko, ki so jo letos februarja prvič podelili tudi na mariborskih in okoliških šolah. 7. in 8. julija smo imeli v Maribora v gosteh 70 tujih slavistov, udeležencev seminarja slovenskega jezika in književnosti na filozofski fakulteti v Ljubljani. Za njihovo dobro počutje so poskrbeli slavisti s pedagoške akademije v Mariboru in Urbasova in Svetelškova iz Ptuja. Predavanj v viteški dvorani v mariborskem gradu) se je udeležilo tudi precej naših članov. V študijski knjižnici pa je prof. Glazer pripravil razstavo najstarejših tiskov in pomembnih rokopisov na Štajerskem. Vsak udeleženec pa je dobil faksimile Miklošičevega pisma. — Zastopniki naše podružnice so se udeležili odprtja razstave ob 60-letnici Miška Kranjca v Murski Soboti. ^
Povezava z osrednjim odborom SDS je bila vse leto tesna in uspešna. Sej so se udeleževali člani odbora iz Maribora redno, pa tudi pisni stiki so bili stalni. Plenuma
264
9. junija so se udeležili 3 naši odborniki. Se tesneje kot prejšnja leta smo se povezali z ljubljansko podružnico pisno in osebno. Po zaslugi tovarišev iz Ljubljane se je nad 20 naših članov lahko udeležilo zelo dobro organiziranega in strokovno odlično pripravljenega potovanja v Francijo.
Ob pregledu dela, ki sta nam ga naložila občna zbora v Ljubljani in Mariboru, lahko ugotovimo, da smo skušali izpolniti in uresničiti vse zahteve, naročila in želje članstva, da pa se nam ni vse posrečilo, ne vselej po naši krivdi.
Ob koncu pa še nekaj priporočil novemu odboru in podružnicam za nadaljnje delo: še naprej naj društvo skrbi za strokovni tisk; pri organiziranju predavanj naj bo več povezave podružnic z osrednjim odborom ter podružnic med seboj; skrb za enotno obravnavanje slavistov na šolah naj ne preneha; prav tako ne skrb za slovenščino v šolah in v javnem življenju; slavisti naj bodo pobudniki in izvrševalci povezave z zamejskimi Slovenci.
Mira  Medved Pedagoška akademija Maribor
POROČILO O DELU LJUBLJANSKE PODRUŽNICE SD
Delo ljubljanske podružnice SD zaobjema čas od 3. jan. 1968, ko je bil občni zbor podružnice, pa do 10. septembra. V tem obdobju je imel odbor šest sej, odborniki pa so se udeležili plenarne seje vseh slavističnih podružnic v Ljubljani. Na podružničnih sejah so obravnavali skupne splošnoslavistične zadeve ter notranja vprašanja, v skladu z možnostmi so se odborniki potrudili uresničiti vse tisto, kar je bilo v njihovi moči. Znova se je izkazalo, da je mogoče uspešno izvrševati dolžnosti le tedaj, kadar je odbor funkcionalen, zato večina stalno sodelujočih odbornikov zasluži pohvalo za sodelovanje in opravljeno delo.
Na jezikovnem področju je bilo delo razvejano v več smeri:
Člani podružnice so pretresli učni načrt za slovenščino na srednjih strokovnih šolah. Soglasno so ugotovili, da je načrt sestavljen za štiri ure tedenskega pouka in bi se bilo treba še nadalje truditi, da bi te šole dobile toliko ur. To je za strokovno usmerjeno šolo tem bolj pomembno, ker je slovenščina med redkimi predmeti, ki omogoča nazorsko, socialno in estetsko oblikovanje mladega človeka. Vso skrb bi morali posvetiti omiki pisnega in ustnega izražanja. Ne glede na to, da posamezne strokovne srednje šole v Ljubljani še niso uradno prejele novega učnega načrta, pa se z letošnjim šolskim letom že ravnajo po njem v prvih letnikih. Pri tem pa bo nujno treba upoštevati, da imajo te šole le tri ure slovenščine tedensko.
Zamisel o obravnavanju aktualnih vprašanj slovenščine v javni rabi pri RTV je treba uresničiti še letos. Kakor je RTV — Ljubljana poprej pokazala relativno neza-interesiranost za to, pa je po razgovorih s tov. Jovito Podgornikovo prišlo do razumevaj očega soglasja, da bi taka oddaja vendarle bila. Posamezni slavisti so prispevali nekaj gradiva, kar pa še ne zadošča za temeljito pripravljeno oddajo.
Razgovor o izkušnjah pri jezikovnem pouku na gimnazijah s šolniki ljubljanskega področja je bil prestavljen na drugo polovico tega meseca, ker je bil J. Sivec vojaško in službeno odsoten. Nujno pa je, da vodi razgovor nekdo, ki nadrobno pozna gimnazijsko delo, zlasti jezikovno vsebino, obseg in kakovost pouka slovenščine.
Ljubljanska podružnica je vključila v Slavistično društvo 16 študentov, kar pomeni začetni korak pri vključevanju bodočih slavistov v strokovno organizacijo. Študenti so enakopravni člani Slavističnega društva, plačajo pa polovično članarino. Poleg lastnih literarnih nastopov smemo pričakovati, da bodo sprostili aktivne sile med sovrstniki in v okviru društva. Njihov zastopnik se udeležuje sej podružnice.
Od občnega zbora dalje je ljubljanska podružnica organizirala 5 predavanj: 7. II. 1968, Boris Paternu — Problem Prešernove osebnosti, 21. II. 1968, Razgovor o Književnosti 1945—1965 (sodelovali: B. Paternu, F. Zadravec, Matjaž Kmecl, Jože Koruza), 20. III. 1968, Marja Boršnik — Problem strukture moderne I, 27. III. 1968, ista — Problem strukture moderne II, 17. IV, 1968, Razgovor o knjižni zbirki Kondor (vodil ga je Uroš Kraigher). 29. maja je ljubljanska podružnica organizirala tudi dijaški recital iz Kosovelovih Integralov v Vegovi 4.
Ljubljanska podružnica je prejšnja leta priredila mnogo več strokovnih predavanj kot letos. Vzrok za tako nizko število ni ne v organizaciji ne pri predavanjih, marveč v denarnih sredstvih. Poprejšnja leta je vsa predavanja gmotno poravnal Zavod za prosv. pedag. službo Ljublj., ker pač strokovna predavanja sodijo k strokovnemu izpopolnjevanju. Letos je padlo to breme na podružnico, zato s predavanji ni bilo
mogoče preseči gmotne revščine podružniške blagajne. Pred tremi dnevi je podružnica z veseljem sprejela 500 N-din iz osrednje blagajne SDS, kar bo zadostovalo za pet predavanj, če ostanemo pri starih honorarjih. Podružnica se je obrnila na SZDL, obetajoč si gmotno pomoč za strokovna predavanja, toda doslej ni bilo nobenega odziva. Spričo tega, da se ljubljanska podružnica ne more vključiti v kulturno povezano dejavnost, kakor morda druge podružnice, ki ob tem uživajo gmotno podporo, je treba priznati, da je ljubljanska podružnica v posebnem položaju in lahko predavateljsko za-objame le slaviste. Odbornikom je v mislih, kako trajno rešiti ta problem, sicer preti ljubljanski podružnici, da zamre ena njenih poglavitnih dejavnosti.
V okviru podružnice še vedno traja akcija za pocenitev knjig (vsaj strokovnih in slovstvenih) za člane SD pri DZS. To nalogo pa bo moral poskusiti uresničiti bodoči odbor SDS pri vseh slovenskih založbah. Prve pocenitve smo bili deležni pri Slovenskem biografskem leksikonu.
Notranjih poučnih izletov letos ni bilo. Ta pomanjkljivost se da delno opravičiti z dejstvom, da je prišlo do časovne neskladnosti med šolniki in tistimi, ki bi morali izlet voditi. Podružnica pa namerava obiskati Vrhniko, kjer bi počastili petdesetletnico smrti Ivana Cankarja.
Letošnji zunanji poučni izlet je bil avgusta v Francijo (predvsem v Pariz). Zahteval je dosti priprav in organizacijskega dela. Strokovno ga je vodila romanistka Marija Saje. Izlet je vodila z izredno požrtvovalnostjo in poznavanjem in nam predavala. Umetnostna zgodovinarka Milena Kožuh je razlagala umetnostnozgodovinske zanimivosti. Joža Mahnič pa je pripravil literarnozgodovinski pregled slovensko-francoskih in francosko-slovenskih umetniških stikov. Razlage pa nismo bili deležni le tam, kjer smo dlje časa ostali, marveč povsod spotoma; zaradi zelo bogatega programa je letošnji poučni izlet zahteval veliko več naporov sodelujočih. Udeležilo se ga je 74 ljudi, povečini slavistov iz Ljubljane, Maribora, Kranja, Murske Sobote, Celja, Ptuja. Ljubljanska podružnica pripravlja v kratkem večer diapozitivov, kjer bomo obudili doživetja tega bogatega in zelo uspelega izleta. Za prihodnje leto pa se obeta strokovni izlet Po poteh slovenske in hrvaške protestantike v Nemčiji.
Ljubljanska podružnica se je odločila, da bo pričela knjižno nabiralno akcijo (novih in dobro ohranjenih knjig) za zamejske Slovence. O zbiranju slovenskih knjig velja razmisliti, saj bi kazalo, da bi tako zamisel podprle tudi druge podružnice.
Ko zaključujem poročilo, bi povedal, da nekateri navedenih problemov zahtevajo trajno skrb slavistov. Potrebna je večja povezava, v okviru podružnic in osrednjega odbora funkcionalno delo, kar pomeni, da naj vsak odbornik opravi kako konkretno delo. Predlagam tudi, da bi volili osrednji odbor in podružnične odbore za dve leti.
Igor  Gedrih
Teh. srednja šola Ljubljana
i
V OCENO SMO PREJELI
Travaux linguistique de Prague, 3. Etudes structurales dédiées au Vie congres des slavistes. Academia Prague 1968. 300 str.
Časopis za zgodovino in narodopisje. Nova vrsta, 4. (XXXIX.) letnik, 1968. Založba Obzorja Maribor. 306 str.
Dokumenti Slovenskega gledališkega muzeja, U. Ljubljana 1968. 170 str.
Branko Gavella, Igralec in gledališče. Knjižnica mestnega gledališča ljubljanskega, 42. 168 str.
Srečanja. Lirika in grafika — Koroška-Slovenija. Zbrala in uredila Hans Jörg Hansely in Jože Smit. Založba Obzorja Maribor, 1968. 142 str.
Leopold Suhodolčan, PikapolončelSr..Mla4a obzorja, 20. Založila Obzorja Maribor, 1968. 38 str. ><^'**i^Ž\
Sovetskoe slavjanovedenie. 5/fô68.
PROSIMO CENW€" NAROČNIKE, DA PORAVNAJO NAROČNINO!