>
Cd Kaj lahko povezovanje staršev prinese slovenskemu šolstvu
^ Anton Meden
a
Uvod
Starši imamo po naravnem pravu pravico in dolžnost vzgajati in izobraževati svoje otroke. V sodobnih družbah sta vzgoja in izobraževanje v veliki meri institucionalizirana. Ne izvajajo ju vec samo starši osebno, ampak posebej v ta namen ustanovljeni vrtci in šole. Kljub temu pravica in dolžnost vzgoje otrok ostaja na starših. Tako je zapisano v številnih mednarodnih dokumentih, s katerimi so usklajene tudi ustave posameznih držav. V 54. clenu slovenske ustave tako piše: »Starši imajo pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke.« Obstoj in delovanje vzgojno-izobraževalnih institucij kot izvajalk velikega dela vzgoje in izobraževanja staršem ne odvzame pravice in jih ne odveže dolžnosti vzgoje in izobraževanja njihovih otrok. Ta odnos izvajalca na eni in nosilca pravice in odgovornosti na drugi strani že sam po sebi zahteva, da ima nosilec odgovornosti (starši kot »uporabniki«) zagotovljen določen vpliv (pristojnosti) na delo izvajalca »storitve« (vzgojno-izobraževalne institucije), saj mu je sicer kršena pravica oziroma mu ni mogoce naložiti odgovornosti.
Vpliv staršev na delo vrtca in šole je možen na vec ravneh: individualni, oddelcni, šolski, obcinski oz. regionalni in državni, v casu naddržavnih povezav, kot je na primer eu, pa tudi na mednarodni ravni takih povezav. Razen individualne ravni, ki pomeni pristojnosti starša v odnosu do vrtca ali šole v zadevah, ki se ticejo zgolj njegovega otroka, je na vseh ravneh potrebna dolocena organiziranost staršev. V Sloveniji šolska zakonodaja dokaj natancno doloca organiziranost in pristojnosti staršev do ravni zavoda. 66. clen Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (zofvi) tako doloca, da ima vsak zavod svet staršev, dolocena je njegova sestava, navedene so tudi njegove naloge, ki so pretežno posvetovalne narave. Podobno natancno sta v zakonodaji dolocena sestava in naloge sveta šole, kjer imajo starši tri od enajstih predstavnikov in s tem zagotovljen tudi dolocen upravljavski vpliv. Glede povezovanja staršev na višjih ravneh (regionalni, nacionalni) je trenutno v zofvi zapisana le zelo splošna dikcija, ki tako povezovanje predvideva, ni pa zavezujoca, kar pomeni, da
vodenje 3I2012: 53-60
ima povezovanje svetov staršev temelj v šolski zakonodaji, je pa prostovoljno.
Zgodovina povezovanja staršev v neodvisni Sloveniji je kratka -prvo združenje, širše od sveta staršev posamezne šole, je nastalo pred manj kot desetimi leti. Kljub temu se je v tem času zgodilo precej stvari, ki so pomembno vplivale na sedanje stanje in začrtale tudi pot v bližnjo prihodnost starševskega povezovanja. Zato bom prvi del prispevka posvetil kratkemu pregledu preteklih dogodkov na tem področju. Drugi del je namenjen primerjavi povezovanja staršev v nekaterih evropskih državah z razmerami pri nas, saj smo slovenski starši že od zgodnjih začetkov lastnega organiziranja črpali navdih in ideje tudi iz zgledov organiziranosti in vpliva staršev v šolskih sistemih evropskih držav. Tretji del, ki vsebinsko izhaja iz prvih dveh, pa je namenjen predvsem vprašanju, kakšne pozitivne učinke na slovensko šolstvo lahko ima povezovanje in delovanje staršev na višjih ravneh organiziranosti. Tisti, ki na teh ravneh delujemo, vidimo veliko takih učinkov, je pa res, da za njihovo doseganje samo starši nismo dovolj. Največje pozitivne premike lahko dosegamo le skupaj v dialogu in sodelovanju z drugimi deležniki v šolskem prostoru. Med zelo pomembnimi v tej skupini ste tudi pretežni bralči revije Vodenje v vzgoji in izobraževanju, zato upam, da bo predstavitev namenov in čiljev povezovanja staršev v tem prispevku mogoče malče pripomogla tudi k lažjemu vključevanju starševskih združenj v partnersko-dialoški krog aktivnih deležnikov slovenskega šolskega prostora.
Kratek pregled povezovanja staršev v samostojni Sloveniji
Po osamosvojitvi Slovenije se počasi demokratizira in pluralizira tudi šolski prostor. Različni deležniki, med njimi tudi starši, smo že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja začeli javno izražati svoje poglede, kritike in predloge. V začetku še neorganizirano, kot posamezniki ali manjše neformalne skupine, potem pa so se te skupine začele organizirati kot klubi, društva, čivilne iničiative. Tako je v tistem času nekaj let deloval Klub staršev za boljšo šolo. (Članstvo je bilo individualno, delovanje pa je obsegalo predvsem javno oglašanje v medijih, opozarjanje na napake šolskega sistema in predlaganje rešitev. Na podoben način je v prvem desetletju novega tisočletja nekaj let deloval Odbor za starše v okviru društva Pobuda za šolo po meri človeka. V zadnjem času preko medijev in javnih tribun deluje tudi čivilna iničiativa Kakšno šolo hočemo, kjer sičer v ospredju niso starši, so pa pri delovanju udeleženi.
Starše je nameravalo povezovati pred leti ustanovljeno društvo Zveza staršev Slovenije, ki pa ni nikoli zaživelo.
Skupna značilnost naštetih primerov in podobnih združenj je organiziranost v obliki društva ali civilne iniciative. Gre za manjšo skupino posameznikov s podobnimi pogledi, ki okvir za svojo organiziranost najdejo v obstoječi zakonodaji. Članstvo je individualno, delovanje pa je lahko dokaj fleksibilno in dinamično, saj so odzivi maloštevilnega članstva praviloma homogeni in brez težav in hitro zavzemajo stališča do aktualnih dogodkov. Temeljno vprašanje takega načina organiziranosti je reprezentativnost, ki je pri tovrstnih organizačijah praviloma majhna. S tem je povezan tudi vpliv, ki ga lahko taka združenja v šolskem prostoru dosežejo. Brez dvoma lahko majhna, dobro organizirana skupina somišljenikov s tehtnimi argumenti in odločnim nastopom doseže prepoznavno mesto in si pridobi ugled tehtnega in upoštevanega sogovornika oblasti (v tem primeru šolski) in drugim deležnikom v sistemu, ne more pa računati na reprezentativnost večinskega dela določene skupine (na primer staršev ali učiteljev).
Vzporedno s prej naštetimi združenji so pred slabimi desetimi leti začela nastajati tudi združenja na bistveno drugačni osnovi -na povezavi med sveti staršev šol določenega geografskega območja. Najprej so se povezali sveti staršev ljubljanskih osnovnih šol in svoje združenje poimenovali Aktiv svetov staršev ljubljanskih osnovnih šol. Povod za ustanovitev aktiva je bilo razraščanje nasilja v šolah, ki so ga povezani sveti staršev skušali zajeziti. Pozneje je aktiv svoje delovanje razširil, ne nazadnje tudi zaradi uvajanja devetletke, ki je prineslo številne težave, pri reševanju katerih so želeli aktivno sodelovati tudi starši. V naslednjih letih sta nastala še dva aktiva svetov staršev (primorski in domžalsko-kamniški). Vsi trije aktivi so imeli svoje predstavnike v Svetu praktikov, ki ga je kot posvetovalni organ za spremembe v šolstvu imenoval takratni minister dr. Milan Zver. Med temi aktivi je takrat že prihajalo do izmenjave stališč in poskusov usklajevanja, potekala pa je tudi živahna razprava o možnih načinih organiziranosti. Preko osebnih stikov s predstavniki starševskih združenj iz evropskih držav in iz različnih virov (na primer študije Eurydiče (1997), ki jo povzema in dopolnjuje tudi Zaman (2008) v magistrski nalogi) je bilo zbranega veliko gradiva, kako je to urejeno drugje po Evropi (več o tem je napisano v naslednjem poglavju). Iz teh razprav in primerjav z drugimi evropskimi državami se je jasno izkristalizirala potreba po nadaljnjem povezovanju staršev v Sloveniji, da bi dosegli reprezentativnost na načionalni ravni. Ena od možnosti take orga-
niziranosti bi bila ustanovitev dovolj velikega števila regionalnih aktivov svetov staršev, ki bi se potem povezali v nacionalno zvezo (Meden 2005). Tak nacin je »naravna« rast iz obstoječih, v zakonu opredeljenih svetov staršev in zagotavlja veliko reprezentativnost - še sploh, če bi bili tudi naslednji dve ravni (regionalna - aktivi, državna - zveza) opredeljeni v zakonu. Ob tem je tudi očitno, da taka oblika ne negira ali onemogoča tudi drugačnega združevanja staršev (na primer v društva), ki je zaradi večje dinamike čelo zaželeno, je pa status načionalne zveze, ki izraste iz svetov staršev, seveda poseben, sploh če bi bil zapisan v zakonu in bi s tem dobil pečat »sistemskosti«.
Pravni temelj organiziranja načionalne starševske zveze je bil postavljen leta 2007, ko je Državni zbor na pobudo treh tedaj obstoječih regionalnih aktivov svetov staršev sprejel dopolnilo 66. člena zofvi z dvema stavkoma: »Sveti staršev se lahko povežejo v lokalne oziroma regionalne aktive svetov staršev. Lokalni oziroma regionalni aktivi svetov staršev lahko ustanovijo načionalno zvezo aktivov.« Podrobnosti so bile namerno opuščene, da bi lahko aktivi sami našli optimalen način organiziranosti in delovanja. V naslednjih štirih letih je število lokalnih združenj (aktivov svetov staršev) naraslo na 11, vanje so vključeni sveti staršev približno tretjine slovenskih šol. Dosežena reprezentativnost je bila dovolj visoka, da je teh 11 aktivov 8. junija 2011 ustanovilo Zvezo aktivov svetov staršev Slovenije (zasss). Ustanovitev so mediji kljub povabilom v večini prezrli, sta pa zasss kot legitimnega sogovornika in predstavnika staršev priznala tedanji in sedanji pristojni minister.
Starševske organizacije v Evropi in primerjava z ZASSS
Pregled organiziranosti staršev v Evropi hitro pokaže, da imajo prav vse »stare« članiče eu tako ali drugače organizirano vsaj eno načionalno starševsko organizačijo, ki deluje že več desetletij. V »novih« članičah eu pa so se take organizačije začele graditi v začetku devetdesetih let, ko so se družbe in z njimi šolski sistemi demokratizirali. Slovenija je v tem pogledu podobna drugim tran-zičijskim državam.
Zanimivo je, da sta pri načionalnih združenjih staršev zastopana oba organizačijska tipa - tako organizačijska oblika čivil-nih društev z individualnim, kolektivnim ali mešanim članstvom kot tudi »predstavniška piramida«, predvidena s kakim sistemskim šolskim zakonom. Številni so tudi primeri, ko obstaja in vzporedno deluje več načionalnih starševskih združenj, ki so lahko or-
ganizirana na različen načine. V nekaterih primerih se med seboj dopolnjujejo, v drugih pa zastopajo tudi različne interese (v več evropskih državah na primer obstajata katoliška in sekularna starševska zveza, na primer v Franciji, Belgiji, na Nizozemskem, v Španiji, Italiji, na Portugalskem ...).
Praviloma imajo nacionalne starševske organizacije vlogo posvetovalnega telesa za resornega ministra (na primer v Nemčiji, Avstriji, na Švedskem, Norveškem ...), ali pa so predstavniki starševskih organizacij vključeni v taka telesa. V številnih državah je redno srečevanje s predstavniki načionalnih starševskih organiza-čij za ministra obvezno. Zanimivi izjemi pri tem sta Finska in Velika Britanija, ki sičer imata več načionalnih starševskih združenj, vendar je institučionaliziran (zakonsko zagotovljen) vpliv staršev predviden le do ravni posamezne šole. Razlog je v veliki dečen-traliziranosti šolskega sistema, kjer niti kurikulum ni popolnoma določen na načionalni ravni, ampak ga lahko na lokalni ravni (kjer starši sodelujejo) bistveno modifičirajo.
Za ilustra čijo navajam nekaj primerov na čionalnih organiza-čij, informa čije o njihovi organiziranosti sem dobil delno s spleta, delno pa osebno od predstavnikov na sre čanjih epa (European Parents Asso čiation).
Danska na čionalna organizačija, ki zastopa ve činoma starše (Skole og Samfund - sos), je združenje svetov šol, kar je sorodno in hkrati razli čno od zasss, kjer so člani aktivi, sestavljeni iz svetov staršev. Na Danskem so sveti šol sestavljeni iz 7 predstavnikov staršev, 2 učiteljev in 2 u čen čev oziroma dijakov. V sos je vključena velika ve čina (blizu 90%) svetov šol, finan čirajo se s članarino, ki jo pla čujejo mati čne šole vklju čenih svetov šol, za tehnično podporo delovanja pa zaposlujejo okrog 10 polno zaposlenih uslužben čev.
V Avstriji je povezovanje staršev zelo razvito. Prevladuje model organiziranosti z individualnim članstvom, ki pa preko krovnih zvez sega do državne ravni. apa (Austrian Parents Asso čiation) na državni ravni zastopa dve taki združenji, Da čhverband der Elternvereine an Pfli čhts čhulen in Bundesverband der Elternvereine an mittleren und hoeheren Shulen Oesterreičhs in predstavlja glas preko pol milijona staršev. apa sodeluje z resornim ministrstvom v vseh zadevah, ki se tičejo šol.
Na Hrvaškem je aktivno in prepoznavno društvo Korak po korak, ki je nastalo leta 1996, ukvarja (in tudi finan čira) se z razli č-nimi projekti (na primer proti nasilju nad otroki). Poleg tega pa deluje še vrsta društev, ki tudi vklju čujejo starše (vendar ne zgolj
starše) in se poskušajo povezovati v Koordinaciji udruga za djecu Hrvatske, ustanovljeni leta 2004, v kateri lahko prepoznamo zametke organiziranja po avstrijskem modelu.
V	Litvi je organiziranje staršev v širšem smislu na začetku. Zbrala se je interesna skupina približno 20 staršev, ki skušajo pri resornem ministru doseči, da bi se z njimi redno sestajal in pri odločitvah upošteval tudi starševsko mnenje.
Nacionalne zveze oziroma reprezentativni predstavniki starševskih združenj so že vrsto let povezani tudi v mednarodne zveze. V Evropi delujejo tri: European Parents Association (epa), Confédération des organisations familiales de la Communauté européenne (coface) in Groupement international des associations de parents de l'Enseignement catholique (oe-giapec).
Najbolj reprezentativna je epa, ki predstavlja preko 100 milijonov staršev in združuje 46 nacionalnih zvez. Med njimi so tudi po ena madžarska, slovaška, poljska, bolgarska in kar šest španskih, po štiri nizozemske in italijanske, tri nemške itd. Glavni cilji epa so promocija aktivne soudeležbe staršev v šoli, prispevanje mocnega glasu staršev za cim boljšo šolo za vse evropske otroke in podpora partnerstva v izobraževanju v celi Evropi preko širjenja dobre prakse in spodbujanjem dialoga evropskih staršev (glej http://www.epa-parents.eu/home).
Cilji in priložnosti ZASSS
Iz dokumentov zasss na spletni strani http://www.zasss.si (Ustanovna listina in Preambula k pravilom delovanja) lahko povzamemo, da zveza vidi svoje delovanje zelo dialoško in želi vzpostaviti partnersko sodelovanje med strokovnimi delavci, predstavniki šolskih oblasti in starši tudi na nacionalni ravni. Cilj takega sodelovanja naj bi bil pozitiven vpliv na kakovost slovenskega šolstva. Ker zasss izhaja iz svetov staršev in je zato organizacija z veliko reprezentativnostjo, se opredeljuje kot organizacija staršev brez kakršnih koli drugih skupnih imenovalcev (politicnih, verskih itd.): »je prostovoljna, nepoklicna, nevladna, nestrankarska, svetovnonazorsko neopredeljena, neodvisna in neprofitna.«
V	enem letu delovanja je zasss izdala štiri okrožnice, namenjene vsej zainteresirani javnosti (objavljene na spletni strani http://www.zasss.si), za zacetek šolskega leta je v pripravi peta, ki bo verjetno takrat, ko bo natisnjen ta clanek, tudi že objavljena. Dve izmed teh okrožnic sta porocili s posvetovanj zasss, ki so redna oblika dela. Prvo je bilo na temo Vloga svetov staršev v našem
šolstvu, drugo pa pod naslovom Pogled staršev na kakovost v šoli. Oba dogodka in dejavnosti, ki so sledile po prvem posvetovanju, ilustrirajo horizontalno delovanje zasss. Le-to je usmerjeno predvsem v dvig kompetenc staršev za učinkovito (so)delovanje v šoli. Z izmenjavo izkušenj, dobrih praks in izdelavo priporočil za delo na posameznih šolah se starši, ki so na primer člani ali predsedniki svetov staršev ali svetov šol, usposabljajo za dobro opravljanje svojih nalog v teh telesih. Učinek horizontalnega delovanja se bo pokazal v daljšem obdobju, ga pa že zaznavamo preko poročil posameznih svetov staršev, oziroma njihovih predstavnikov, da so jim informačije, ki krožijo med člani, prišle prav pri reševanju kakih trdovratnih problemov. Doslej najbolj obsežen in dokumentiran primer je zbiranje in primerjava čen delovnih zvezkov, ki je na številnih šolah privedla do mnogo učinkovitejšega dialoga med učitelji in starši ter posledične račionalizačije nabave delovnih zvezkov brez negativnega vpliva na doseganje učnih čiljev.
zasss na spletni strani www.zasss.si redno spremlja aktualno dogajanje v zvezi s šolstvom in se na dogodke tudi odziva. S tem skuša čim bolj učinkovito prenašati informačije v obe smeri - opozoriti starše na načrtovane spremembe v šolstvu in potem prenesti odzive iz svoje baze do sogovornikov na državni ravni. To vertikalno delovanje naj bi bilo uravnoteženo s horizontalnim, pomembno pa se mi zdi poudariti, da sta tako prejšnji kot sedanji minister zasss sprejela kot legitimnega sogovornika in sprejela obvezo, da se s predstavniki zveze dvakrat na leto pogovorita o aktualni temi, ki se jo izbere v dogovoru. Tudi učinke tega vidika delovanja je za zdaj težko očeniti, saj je bilo delovno srečanje z ministrom in njegovo ekipo (na temo kakovosti v šoli) doslej le eno, pogovorov o različnih aktualnih temah pa tudi le nekaj. Zato bo treba prepustiti času, da bo pokazal, koliko upoštevan sogovornik bo zasss za šolsko oblast v nekoliko spečifičnem slovenskem šolskem polju, kjer na področju šolstva deluje prečej legitimnih deležnikov, ki pa so zelo različno močni in profilirani. Vsekakor pa v tem polju manjka učiteljska zborniča kot zastopnik enega najpomembnejših členov dobrega šolskega sistema - to je učitelj kot strokovnjak in praktik.
Na konču lahko kot odgovor na naslovno vprašanje izrazim svoje osebno prepričanje, da lahko povezovanje staršev slovenskemu šolstvu prinese veliko pozitivnega, tako s horizontalnim delovanjem, povečevanjem kompetenč in v prihodnosti tudi izobraževanjem, kot tudi z vertikalnim prenašanjem informačij in prispevkom k boljšim sistemskim rešitvam. zasss je v dobrem letu
delovanja naredila prve korake, ki so bili opaženi, v okoljih, kjer sveti staršev še niso povezani, nastajajo novi aktivi, ki se želijo vključiti v zvezo, kar je spodbuden znak, odprte pa so tudi še vse možnosti drugačnega organiziranja staršev, ki lahko dopolni delovanje zAsss. Dela je zagotovo dovolj za vse, ki želijo delati, saj mora Slovenija krepko poprijeti, da bo svoj šolski sistem postavila ob bok tistim, v katerih družbi bi se rada videla. Prepričan sem, da pri tem lahko precej pomagajo tudi organizirani starši.
Literatura
Eurydice. 1997. The Role of Parents in the Education Systems of the European Union. Bruselj: Eurydice.
Meden, A. 2005. »Zveza staršev - pot do partnerstva.« Vzgoja: revija za učitelje, vzgojitelje in starše 7 (4): 20-21.
Ustava Republike Slovenije. 2012. Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije.
»Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (uradno prečiščeno besedilo)« (zofvi-upb5). http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r04/predpis_ZAKO5124.html
Zaman, A. 2008. »Decentralizacija osnovnega šolstva v Sloveniji - vloga starševskih organizačij v slovenskem osnovnošolskem sistemu.« Magistrsko delo, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani. http://dk.fdv.uni-lj.si/magistrska/pdfs/mag_Zaman-Andrej.PDF
■ Dr. Anton Meden je predsednik Zveze aktivov svetov staršev Slovenije. anton.meden@fkkt.uni-lj.si
Starši imajo na podlagi mednarodnih in nacionalnih dokumentov pravico in dolžnost vzgajati in izobraževati svoje otroke. Dejavnosti vzgoje in izobraževanja na institucionalni ravni izvajajo vzgojno-izobraževalne organizacije. Delovanje le-teh staršem ne odvzame pravice in dolžnosti do izobraževanja in vzgoje otrok. Na delo vzgojno-izobraževalnih organizacij imajo starši določen vpliv. V Sloveniji zo-fvi doloca, kakšne pristojnosti imajo starši do šol. Zgodovina nacionalne starševske organizacije v Sloveniji je kratka, medtem ko imajo »stare« clanice eu na tem podrocju že vec desetletij izkušenj. V clanku so predstavljeni primeri organiziranosti nacionalnih starševskih organizacij v nekaterih evropskih državah ter cilji in priložnosti Zveze aktivov svetov staršev Slovenije.
Ključne besede: starši, svet staršev, nacionalne starševske organizacije, povezovanje staršev
What Parent Networks Can Bring to the Slovenian School System
Based on international and national documents parents have the right and the obligation to bring up and educate their children. Educational activities on institutional level are conducted by educational organizations. The work of these, however, does not withdraw parents' rights and obligations towards the education and upbringing of their children. Parents have a certain influence on the work of the educational institutions. In Slovenia the school law (zofvi) determines which competences parents have towards the school. The history of national parental organizations in Slovenia is short, whereas the 'old' Member States of the eu have already decades of experience in this field. The paper presents examples of the organization of national parenting organizations in several European countries and the objectives and opportunities of the Association of the Active Parent Councils of Slovenia.
Keywords: parents, parent council, national parent organizations, parent networks
vodenje 3I2012: 53-60