Kako naj Avstrija državno idejo uresničuje. Določili smo sicer vže idejo, ki naj vodi našo Avstrijo, vendar si ne raoremo odreči, da vsaj kratko omenimo tudi ono, ki nam jo je hotel Bismark usiliti, in ki vsled prizadevanja nekaterih politikov še ni umrla ter našo državo še vedno podpihuje in mami. Ko je Bismark Avstrijo vrgel iz nemške zveze, ie dobro vedel, da ji je treba nove državne ideje. In v svoji očetovski ljubezni do nas nam jo je kar poskrbel; djal je, Avstrija ima sedai svoj obraz obrnoti proti vzhodu, oziroma jugovzhodu, in tukaj si iskati prihodnjosti, pridobivaje novih zemljišč in nepeljevaje trgovino v struge, ki drže na to stran. Cudno lepe slike je Avstriji slikal na vzhodni strani ter ji zraven peval sladkomehkim glasom pesem o krasni prihodnosti, ki jo čaka tamkaj, in da bi mu verjela, ji je leta 1878. dovolil, da si da v Bosni nekoliko opravkov, ki bi naj upravičevali nado, da bode ta dežela »kedaj« njena. >Težišče avstrijsko-ogerske države ima se premaknoti v Budapešto«, s temi besedami končaval je vsako kitico svoje manljive pesmi, in Avstrija se je res dala preslepiti ter se zainaknila v vzhod. Zidje, z Nemčijo v zvezi, potegnili so se v Budapešto, središče avstrijske politike postalo je tamkaj, in sedaj je Bismark lahko začel za hrbtom zamaknene Avstrije izvrševati svoje prave namene, namreč dežele tostran. Litve pripravljati za združitev z Nemčijo. Ali tu vzadi, kjer je Bismark rovaril, je postal nemir in hrup, ker se Cehi, Poljaki, Rusini, Slovenci in Hrvatje ne dado slepiti ter ne marajo kar z lepa stopiti pod prusko »pikelhavbo«; in ta hrup je Avstrijo vzdramil, da se }e jela zavedati in sleparijo spoznavati. Državna ideja o prihodnjosti Avstriie na vzhodu sama na sebi ni napačna, ali v službi Nemčije in pri takih razmerah, kakoršne imamo vsled vpliva Nemčije in z njo sporazumevaiočih se Ogrov in Židov v Avstriji sedaj, pomenja le njeno pogubo. Avstrija mora se poprej Nemčije in tiste sleparske politike, ki jo ji ta vedno narekuje, popolnoma otresti, vrh tega pa še znotraj se prav utrditi in ojačiti, potem še le sme začeti baviti se z vzhodom. Ali ne potrjujejo našega menjenja baš dogodki zadnjih dni? Avstrija ima z notranjimi prepiri toliko dela, da mora gledati, kako ji nemški cesar na vzhodu dela spletke in trgovino sebi v prid odvrača. Mi ostanemo torej pri državni ideji, kakor smo jo izrekli, in se obrnemo k prašanju, kako jo uresničiti. Pred vsem se ima to, kar državni ideji sedaj nasprotuje odstraniti: to je dualizem, ki nasprotuje načelu jednakopravnosti in jednakoveljavnosti. Zakai bi morali Ogri imeti več pravic nego n. pr. Čehi, Poljaki, Dalmatinci in Hrvatje ? Ge se Ogri sklicujeio na zgodovinsko pravo, lahko ravno to storijo tudi Slovani. Sicer pa Ogri dobro vedo, da so sedanje stanje si priborili le z brezobzirnostjo in kruto silo. Zakaj bi morali v avstrijski državi Ogri veljati več, nego mi? Dokler imamo vsi iste dolžnosti, imamo tudi vsi iste pravice in vsled tega isto veljavo. Le to načelo je zdravo in se more vzdržati, vsako drugo je brez obstanka. Radi tega dualizma tudi tedaj ne bi mogli zagovarjati, ako bi si dežele tostran Litve gospodarstvo varovale pomočjo carinske črte. Na vsak način torej proč z dualizinom! Sicer pa rabi dualizem Ogrom le kot pot, po katerem namerjajo priti do popolne samostalnosti. In zatorej dualizmu, ki sedaj vzlasti vsled gospodarstvenih vzrokov poka na vse strani in po človeški sodbi ne bode dočakal štiridesetega leta, kadar se bo uničil, ne bode sledilo tisto stanje, v katerem je bila država pred njim, ampak za njim pride popolno odcepljenje Ogrske in Bog ve, kaj še vse, gotovo pa razpad Avstrije. In to se mora zabraniti; dualizem se mora torej odstraniti, predno dozori. To je pa innogo laglje rečeno, nego storjeno, ker Ogri svojega cilja, kateremu so sedaj vže tako blizu, ne bi hoteli kar zlepa pozabiti, in ker tudi Nemci dualistične uprave, katera jim jamči gospodstvo tostran Litve, ne bi kar z lahka izpustili iz rok. Preustroj Avstrije v smislu naše državne ideje bi se torei gotovo vršil zoper voljo Nemcev in Madžarov. Vemo, da tem-le za obstanek avstrijske države ni mar, in tudi vemo, da se, kakor je poznamo. ne ustrašijo poprijeti se v dosego svojih svrh tudi najskrajnejših sredstev, ali sodimo, da bi se Nemci in Madžari vendar premislili, po tistih zadnjih sredstvih segnoti, ako bi videli, da ima Avstrija za seboj močno in zvesto zadružnico, kateri }e ležeče na tem, da je ob Donavi krepka velika država, in od katere bi se bilo trdno nadejati, da je tistim, ki Avstrije načrtom nasprotujeio, tudi kos. Taka zaveznica bila bi edino Rusija. Ona pri nas v Avstriji ne išče ničesar, nje oči so obrnene na Azijo, pač pa ji je mar, da se Nemčija ne poveča ter ji postane premočna, nevarna soseda, in ona je tudi edina dovolj silna. da združena z Avstrijo zažene upornike in tiste, ki je podpirajo, v kozji rog. Avstrija naj pusti Nemčijo, ki ji nikoli ni bila prijateljica, mar- več le dela na njen polom, in naj se zveže z odkritosrčno }i Rusijo, katera je pošteno pravo, dejanjsko prijateljstvo uže dokazala (1848. 1.), potem pa si lahko mirno začne notranje razmere urejevati tako, da si zajamči lepo prihodnost. Kako se to naj zgodi ? Slovani avstrijski so doslej vkljub neprestanim in brezštevilnim zaprekam, ki so se stavile skoz stoletja njih prosvetnemu razvoju, vendar dospeli tako daleč, da se samega sebe in svoje dosedanje prosvete živo zavedajo ter čutijo nepremagljivo željo, da na potu prosvete stopajo dalje, in da sedaj skupno in odločno zahtevajo, da se odstrani vse, kar ovira prosvetno stremljenie; oni druzega nič ne zahtevajo, nego da se jim pusti to, kar se rnora vsakemu pustiti po prirodnem zakonu, in kar tudi drugi uživajo, ki nimajo nič več dolžnosti nego oni. Ako bi avstrijski neslovani: Nemci, Lahi, Madžari imeli le količkaj čuta pravičnosti do Slovanov, lahko bi se teh gori izrečena želja uresničevala v sedanjih kronovinah; ali zgodovina kaže, da so Nemci, Lahi in Madžari Slovanom bili sovražni, je zatiravali in pestili, kolikor ie le bilo mogoče, od tistega trenutka, ko so ž njimi prišli v dotiko, pa do danešnjega dne! Dokler mi Slovani prosvetno nisrao živeli, nam je bilo laglje, jezik svoj zamenjati z drugim usiljenim, ali sedaj kaj tacega ne moremo več pripuščati, kajti prvi pogoj, ki ga stavi prosveta, pogoj, brez katerega narodne prosvete ni misliti, je jezik. Radi tega pa smo avstrijski Slovani prisiljeni zahtevati, da se država razdeli v narodne skupine, ne oziraje se na kronovinske meje, ter prepusti vsaki skupini, da se po svoje prosvetno prosto razvija. Naj se naSi državniki ne ustrašijo te rnisli; narodi so bili prej nego kronovine, in kronovine so le oblika, narodi tvarjajo vsebino. Nič ni izgube, če se na obliki kaj izpremeni, da le vsebine nič ne odpade. Sicer pa so se oblike te vsebine, ki tvarja avstrijsko državo, tekom stoletij često izpremenile. Ali n. pr. ni Štajarska nastala iz posameznih pokrajin? Ali niso bile razne jugoslovanske pokrajine nekoliko časa združene v celoto, kateri je bilo ime Ilirija? In ni šla meja te Ilirije skoz Kranjsko in Koroško ? In končno, ali je modro, trmasto držati se stare oblike, če se vidi, da |e vsebina radi oblike v nevaraosti, in če se spozna, da predrugačenie oblike vsebino reši? Bog nam ie priča, da govorimo iz gole ljubezni do Avstrije ter da nam narekuje te misli le gorka želja, da bi Avstrija, katero smatramo zapadni Slovani kot ščit, bila kedaj še srečna. (Konec prihodnjie.)