Gros  (vstane; Pogačarju): Pojdite v srenjo in — naj se Vam ne smilijo tisočaki. Pogačar: Če pride Ežen za mano, bo vse zastonj.
Gros:  Gospodična Martina bo pač imela toliko vpliva nanj,  da ga nekaj  časa zadrži. Pojdiva, Franci. Na svidenje. Franci: Klanjam se. Pogačar, Martina, Dana: Z Bogom. Gros in Franci (odideta skozi leva vrata). Pogačar: Si razumela, Martina? Martina: Sem. Ampak, papa —. Pogačar: Nič ampak. Pridrži ga. Za to prekleto vodo sem strašno mnogo tvegal. Dana: Ne samo vsega premoženja. Tudi naju dve.
Pogačar:  Molči!  Če si že na zunaj  vsa po materi, vsaj misli včasih po moje. Ne pa, da usekaš človeka, kadar ne morem drugače. Dana: Pomagaj si drugače in z nama nikar ne barantaj.
Pogačar: Že vem, kaj delam. Dana: Jaz tudi. (Odide na verando.) Pogačar: Jezik, jezični. (Sam zase.) Tudi v duši čisto kakor ona. (Odide na levo in trdo zapre vrata.)
Dana (čez kratek čas): Ali ga boš res zadrževala.
Martina:  Ko je papa vse zastavil. Saj nazadnje bo tudi za Ivana to dobro. Dana:  Čudim se ti. Že prej bi bila morala ti  rešiti  načrte  iz  njegovih  jeznih  rok,  ne
teta.
Martina: Saj sem hotela.
Dana: Hotela —. Da je on z mano zaročen —.
Ržen (vstopi od desne z mapo v roki; Fra-
nici, ki mu sledi):  Ne samo jaz,  še mnogi
drugi Vam bodo hvaležni.
Franica: Ne govorite tako.
Ržen:  Govorim zato, ker novega načrta ne
bi mogel dokončati pravočasno.
Martina (stopi obotavljajoč se k njemu): Ali
že greš?
Ržen: Moram v srenjo. (Pogleda na uro.) Ze
tako pozen.
Martina: Zame ti vedno manjka časa.
Franica: Lepo bi bilo.
Martina: Ostani!
Ržen: Da ne boš rekla. (Sede k mali mizici
in odloži mapo.)
Martina  (sede poleg njega): Tako sem skrbela, kako se boš vozil preko morja, pa mi
do sedaj niti z besedico nisi omenil.
Franica (prisede): Da, to nam povejte.
Ržen:  Da ni bila ladja trdno zgrajena, ne
vem, kako bi bilo.
Martina: V takem viharju si bil?
Dana (pride z verande): Gospod inženir! Ali
bo ta povest dolga?
Ržen: Precej.
Dana: Odložite jo do večera. V srenji kupuje
papa Bobnovec, da Vam zveze roke.
Ržen  (naglo vstane): Kupuje Bobnovec. In
jaz tu posedam. (Pograbi mapo in odhiti na
levo.)
Martina (počasi vstane): Dana, kaj si naredila!
Dana: To, kar bi bila morala ti. Franica: Dana, zdi se mi, da se preveč poteguješ za Ržena.
Dana (se obrne in molče odhaja na verando). Martina: Nič ne odgovoriš —? Dana (molči). Franica: Še s tem začnita. Pamet! Sestri sta.
Zastor pade.
DVORNO GLEDALIŠČE V WIESBADENU. ODRSKA MAŠINERIJA.
DANTE ALIGHIERI:
LA DIVINA COMMEDIA.
PREVEL IN RAZLOŽIL J. D.
III. del: RAJ.
Spev XX.
Tudi v tem spevu (prav do konca!) smo še na šestem planetu, Jupitru (ali Jovu, kakor se tudi lahko reče), kjer — kakor smo že dvakrat omenili. v 18. in 19. spevu — pravični vladarji in državniki (ali politiki, če hočete) uživajo rajsko blaženost. Kot lučke so, ki so se pred očmi Danteja strnile v prekrasen lik Orla, simbola rimskega cesarstva. Slišali smo v prejšnjem spevu odgovor tega Orla na Dantejev dvom, kaj je po smrti z ljudmi, ki brez lastne krivde niso nikoli v življenju nič izvedeli o evangeliju, o Kristusu; slišali smo tudi trdo sodbo istega Orla o premnogih vladarjih Evrope 13. in 14. stoletja (torej   o   sodobnikih   pesnika  Danteja).  Nekatere
J o P
b k P. (f
70