W[	pTsi	inju Bfc'	
jenskih avtorjev			
m		itev a	li
ftJ5Tf/TflLMrf£ s.p.0. spflcfiztme in a.p. - 01.353/2003 frmtv. ut L 27/02/2004 r?"«; P rti1,	'¿'\&jSl^^vgQtPA'ni - novembcrlOlS
ISSN 1124 - 657JT - In cn.ro tfmoitttto teatpito re&titufM GlVuffkio dJ Fridi»CPM. rfetentorE det conto, perfomtilvtiotte al mtteote, previo pagvmvnia fesi.
KAZALO
V TEJ ŠTEVILKI
09 *:* 2018
UVODNIK
03
Saša Martelanc Lepa dolga leta
LITERATURA
29
Dare Gozdni kar Pesmi
ZGODOVINA
48
Boris Galec
Fanny Valvasor Morelli
FOKUS
04
Kdo je slovenski pisatelj?
04
Vilma Punč
Izbira italijanščine v pisanju slovenskih avtorjev: zatajitev ali odprtost do drugega?
16
Marija Pirjevec
Vprašanje jezikovne identitete
EKOLOGIJA
IS
H. J.
Bi preživeli dopust na otoku plastike?
ANTENA
20
Novice
33
Bernadette Poj bič Brezdomka
KULTURA
38
Mojca Polona Vaupotič Viktor Sulčič
45
Adrijan Pahor Predstavitev knjige Prah Marija Čuka
IZ TISKARNE
46
Seznam novejših del slovenskih avtorjev v Italiji
52
Mira Kosem Borštnik Kdo solze naše posuši?
56
Erika Jazbar Lavrenčiči - ljudje številnih talentov
60
Mirella Urdih Razmišljanje zdomske tržaške Slovenke (XXV.)
UVODNIK
LEPA DOLGA LETA MED NAMI * v
Saša Martelanc
Ko smo pred štirimi leti na prav taki uvodni strani naše revije čestitali Alojzu Rebuli ob njegovi devetdesetletnici, $ m o voščiInim mislim dodali tudi kratek oris njegovega življenja in dela. V nujno le bežnih obrisih smo se zaustavljali in strmeli nad bogatijo njegove umetniške ustvarjalnosti, zelo pa nas je pritegnil tudi njegov značaj v soju vrednot, ki jim je bil zvest od prvih spoznanj do neomajnih gotovosti. Ob iskanju najvišje nadzemske Resnice je bil predvsem iskalec resnice med ljudmi; njegov kategorični im perativ je imel zelo jasno ime: pravičnost Prisluhnil je vsemu vrednemu v človeškem nehanju, posebna ljubezen in zvestoba sta bili namenjeni slovenstvu kot naravni danosti s pravicami in dolžnostmi. Nad vsem pa je vel Božji mir skozi preizkušnje njegovega bogatega življenja.
Tisti naš voščilni zapis seje končal z zahvalo za vse, kar je Alojz Rebula dotlej daroval slovenski kulturi in zavesti ter splošnemu razgledovanju po poljanah duha, Današnji sestavek se na onega izpred štirih let naravno navezuje. Po neštevitnih izjavah spoštovanja in vsakršnih spominov, ki so se ob poslednjem slovesu kar usuli z vseh strani, od visoko uglednih do prisrčno osebnih, nam preostaja zelo naravna in zelo občutena obveznost: zahvala.
Prijateljska družina vseh, ki smo si od nekdaj bili domači na zbirališčih slovenskih snovanj
v duhu svobode, demokracije En krščanskega etosa, se zahvaljujemo profesorju Rebuli, daje bil toliko lepih let med nami. Rad je sodeloval pri Mladiki, dragocen je bil njegov doprinos pri načrtovanjih in izpeljavah študijskih dnevov Draga, s svojim znanjem, temperamentom in izvirnostjo je poživljal naša srečanja, zborovanja, posvete in debate. Vedno je bil prepričljiv, znal je biti zelo toleranten in prav tako oster, ko je srečeval neresnico in nepravim. Ko je grebel po travmah slovenske polpreteklosti, je dobro vedel, kakšna je razdalja med stisko In slabo vero. Vedel in čutil je, kje so pristna čustva in kje gnezdijo zle namere, V sebi pa je skrival tudi veliko vedrine in optimizma, zmožen je bil sproščenega smeha in blestečih puščic. V njegovih pristopih med nami je bilo nekaj osnovno prijateljskega, to smo čutili vsi in mu bomo za to hvaležni do izteka naših dni.
KDO JE SLOVENSKI PISATELJ?
Novejše pisateljske prakse kažejo na vse več jezikovnih prehajanj v tradicional n o slovenskem literarno ustvarjalnem prostoru. Pojav, ki je bil nekoč izjemen, postaja vse bol} pogost, Najprej seje to dogajalo na avstrijskem Koroškem pri avtorjih, ki pišejo tako v slovenščini kot nemščini. Veliko pozornosti je pred par leti vzbudila pesnica in pisateljica Maja Haderlap, ki je svoj roma n-uspešnico Angel pozabe - Engel des Vergessene - napisala v nemščini, mi smoga v slovenščini brali v prevodu, Tudi v italijanskem zamejstvu prihaja do podobnih pojavov: ob piscih, Slovencih, ki se odločajo pisati samo v italijanščini (npn Claudia Vončina, N elida Ukmar..,) so tudi taki, ki pišejo v obeh jezikih, npr. Dušan Jelinčič, Tatjana Rojc, igor Pisón idr.
Kam spadajo dela v neslovenskem jeziku, kijih pišejo Slovenci? V slovensko, italijansko, avstrijsko oziroma tujo književnost? Natančneje pa bi se marali vprašati: kaj določa slovensko književnost oziroma kdo je slovenski pisatelj? Kdor piše v slovenskem jeziku, kdor ustvarja v slovenskem duhu in v svojem delu prikazuje slovenski kulturni prostor...? 0 tej temi vtem Fokusu predstavljajo svoja gledanja in stališča pisateljica, doktorica literarnih ved Vilma Puric, literarna zgodovinarka, predsednica Slavističnega društva Trst-Gorica-Videm profesorica Marija Pirjevec, redna profesorica za slovensko književnost na Filozofski fakulteti v Mariboru, doktorica literarnih ved Silvija Borovnik, pesnik, pisatelj in gledališki kritik Marij Čuk ter pisatelj in režiser Igor Pisón. V posebnem članku smo zbrali tudi mnenja nekaterih osebnosti iz sveta kulturo in umetnosti, ki smo jih zasledili v časopisju.
Ur.
Vilma Purič
Zapis nudi pregled odnosa do prostora in jezika, ki ga ubesedujejo v svojih italijanskih stvaritvah avtorji slovenske narodnosti.
Tržaški kulturni sistem niha med težnjo k dialoškosti in med zaprtostjo v enoznačnost posamezne etnije. Povojna mestna politika je podpirala italijansko podobo Trsta in izrinjala drugačne na obrobje, pri čemer medsebojne kontaminacije med različnimi kulturnimi sistemi skoraj ni bilo. Vtem kontekstu so razmišljanja o odnosu med
materinščino in drugim jezikom bila ideološko pogojena in so izhajala iz narodnopotrjevalne usmeritve in jezikovno-obrambne strategije. Prevladalo je prepričanje, da večjezičnost prinaša površno poznavanje in površinsko doživljanje jezika, prelamlja notranje ravnovesje v posamezniku in ohromi trdno povezavo s skup n ostjo. V devetdesetih letih
prejšnjega stoletja sta se spremenili percepcija in reprezentacija večjezičnosti, intelektualci so ovrednotili multikulturnost in ji prisodili zmožnost globljega poznavanja prostorske pojavnosti. Prepoznavanje različnih interpretacij krajevne danosti ustvarja stična znanja, širi miselno gibljivost in sproščeno počutje v presečišč n ih prostorih ter ozaveščeno prehajanje v kulturo drugega.
Poudarjanje pozitivne večjezičnosti v javnem diskurzu je spodbudilo nekatere slovenske ustvarjalce, da so začeli pisati v italijanskem in slovenskem jeziku. Tako pesnik Ivan Tavčar [1943] od leta 1935 objavlja pesniške zbirke vobeh jezikih. Pojavje takoj pritegnil pozornost literarnih zgodovinarjev, ki so si postavili vprašanje, katero mesto dodeliti ustvarjalcem in njihovemu delu znotraj literarnega sistema. Že v devetdesetih je Martin Jev ni kar obravnaval Tavčarjevo pesniško ustvarjanje, vendar j e u pošteva I le b esed i 1 a v slaven šč ¡ni, kar pomeni, da v vsebinski razčlenitvi ni upošteval italijanskih pesniških stvaritev in ni razmišljal o primeru literarne
dvojezičnosti, izhajal je Iz pred postavke, da sodijo slovenska besedila v slovenski literarni sistem, pesmi v italijanščini pa so del italijanske literature.
Mlajši literarni raziskovalci so dvojezične in večjezične ustvarjalce ter avtorje, ki so se odločili za vzporedno prevajanje v slovenščino, z zadržanostjo vključili v slovenski literarni sistem. Miran Košuta (2006:50) govori o »posebnem jezikovnem poglavju«, v katerega uvršča ustvarjalce z mešano narodno identiteto, ki za svoje pisanje izbirajo italijanščino, in poudarja, da »je njihovo število zadnje čase opazno naraslo v vseh treh pokrajinah.« Tako ob delu Ivana Tavčarja obravnava tudi lirsko snovanje goriške besed n e ustva rja l ke Cl a ud i e Vo nci n a
»Poudarjanje pozitivne večjezičnosti v javnem diskurzu je spodbudilo nekatere slovenske ustvarjalce, da so začeli pisati v italijanskem in slovenskem jeziku.«
Silvija Borovnik
Medkulturnost v romanu Maje Haderlap »Engel des Vergessens«
¡...i »Maja Haderlap pa je že pripadnica generacije koroških Slovencev, ki gojijo do nemšči ne kot literarnega jezika nekoliko drugačen,, manj obremenjujoč odnos. V Avstriji so imeli možnost za to, da so se lahko šolali vslovenščini, v Celovcu so lahko obiskovali slovensko gimnazijo, na tamkajšnji univerzi je bil v okviru slavistike uveden študij slovenskega jezika in literature, brali so lahko slovenske časopise, izdajali revije v slovenskem jeziku. Živijo pa v svetu, zaznamovanem z globalizacijo, ki prinaša tudi na literarnem področju najrazličnejše jezikovne prakse. Med njimi literarni prestopi v drug, „tujK jezik, nikakor niso redki, nastajajo pa iz popolnoma osebnih in zelo različnih razlogov, Po mojem mnenj u bi bi lo treba te razloge spoštovati in se prepustiti pisateljevi izbiri, Roman pa je zaradi vsega naštetega, kljub temu daje napisan v nemščini, tudi slovenski roman. Sodi med dela tistih avtorjev oz, avtoric z dvojno, medkulturno zaznamovano identiteto.« /.,./
Odlomek iz članka v reviji »Przekiady Literatur Stowiariskkh* 7/1, 303-31 S, 2016
Maja
HADERLAP
Engel des Ruman Vergessens
* -•
MLADIJ« 00 ■ zena , 5
(1943) in omenja večjezično trilško ustvarjalko Liljano Vislntin (1952). Med najbolj nadarjene sodobne slovenske pesnike prišteva beneškega ustvarjalca Miho Obita (1966), čeprav gre za avtorja, ki izbira italijanščino kot prevladujoče pesniško izrazilo. Kot urednik antološkega dela Drugačni verzi/Versidivor-s7(2006) Košuta tej skupini posveti manjšo pozornost, namenja ji torej obrobni status, v izbor vključi le poezijo Mihe Obita in iz njegovega pesniškega opusa privilegira pesmi, ki so nastale v beneškem narečju. Podobno stališče zavzame David Bandelj v antologiji Rod lope Vido (2009), v seznam slovenskih sodobnih pesnikov vključi vse omenjene ustvarjalce in ustvarjalke, vendar so posamezni izbori v glavnem omejeni na besedila, ki so že bila objavljena v slovenskem izvirniku ali prevodu.
Za go netnejse vprašanje, ki za po sij uje literarno stroko, je: zakaj ustvarjalci sežejo po jeziku večinskega naroda? Med razlogi, ki botrujejo izbiri italijanščine, Miran Košuta (2006:50) navaja »poostritev asimilacijskega pritiska«, čedalje manjše obvladanje slovenskega jezika, »hibridne tipologije slovenstva«, s meša no n a roj e n ost, večkulturne družinske razmere, hegemonične vplive večinskega okolja«, osebne življenjske okoliščine ali »indtvidu alni okus«. Pregled biografij kaže, da so avtorji, ki so izbrali italijanščino za svoje pisanje, povsem vključeni v manjšinsko tkivo, Na slovenščino jih veže kraj bivanja, opravljeno šolanje, delovanje v slovenskih društvih, v večini primerov tudi poklic. Veliko jih je zaposlenih v slovenski šolski mreži: profesorice na slovenskih šolah so Nelida Ukmar, Claudia Vončina, AntoneIIa Bukovaz, Miha Obit opravlja delo urednika pri čedajskem tedniku Novi Matajur, izbire ne moremo torej utemeljiti kot izraz izgubljenega odnosa z etnično narojenostjo ali s pomanjkljivimi stiki s slovensko jezikovno in kulturno danostjo.
Raziskovalci nihajo med ugotovitvijo, da večjezična ustvarjalnost pomeni večjo odprtost, in med trditvijo, da je izraz zatajitve materinščine. David Bandelj (2005b: 162) utemeljuje izbiro drugega jezika z željo po ustvarjanju kulturnega pretoka, dvojezično pisanje obravnava kot medkulturni proces, ki prinaša skupna doživetja različnih in
/.../ »‘fundament, na katerem se gradi identiteta. Narodna skupnost pa lahko gradi le na jeziku in kulturi’.«
Florjan Lipuš, Nedeljo, 7.10. 2018
omogoči preseganje kulturno- zgodovinske travme prostora, ¡z te perspektive pomeni ustvarjanje v jeziku drugega izstop iz ustaljenega binarnega razmišljanja, dvojezični avtorji preraščajo slovensko-italijansko bipolarnost, omilijo razlike med' etnijama, presežejo okosteneli obrazec konfliktnosti in drugače izražajo svet okrog sebe. Uporabljajo torej prenovljen imaginarij, ki ni vezan na etnično paradigmo in omogoča večjo medsebojnost z nenehno izmenjavo kulturnega materiala. Drugače razlaga literarno dvojezičnost Boris A. Novak (2005:
235). Izbiro jezika drugega označi kot neke vrste »kontrolirano shizofrenijo« in zapiše, da »bogastvo obvladanja dveh jezikov, dveh svetov, pomeni namreč v isti sapi tudi bolečo razcepljenost«,
»Zagonetnejše vprašanje, ki zaposljuje literarno stroko, je: zakaj ustvarjalci sežejo po jeziku večinskega naroda?«
Ob upoštevanju obeh izhodišč skušam razumeti, kako izbira jezika večine usmerja vsebino in vpliva na obliko. Nedvomno je največje prilagoditve deležna krajinarska motivika. Zapisi o prostoru na drugačen način upravljajo z etnično vsebino, pri čemer narodne vrednote in doživetja vstopajo v besedila v modificirani obliki ali so povsem zamolčani. Tradicionalna razlaga prostora postane relativna resnica in eno od možnih dojemanj sveta, kar razbremeni binarno povojno interpretacijo zgodovinske travme. Pisci zajemajo vsebine iz položajev vmesnosti, zanemarijo nekdanje kolektivne predstave, težijo k poenotenju pogledov in proizvajajo nov označevalni sistem, ki odpravlja razlike.
V svojem knjižnem prvencu Amore chissa se (2009) E le n a Cerkven ič (1965) namiguje na travmatično identiteto Trsta s podobo gorečega Narodnega doma (Cerkvenič 2009: 22-23). Pojav skuša izvzeti iz slovenskega okvi ra in ga vključi v seznam genocidnih dejanj, ki jih je v zgodovini izvršil evropski človek. Ob gesto škvadristov postavi še genocid nad judovskim narodom, uničenje tasmanskih aborigenov, masovno deportacijo nemškega prebivalstva iz sovjetskega teritorija ob reki Volgi. Z golim naštevanjem nasilnih gest pesnica izniči vlogo zgodovinskega konteksta in združi
Ati spadajo deta Slovencev, ki pišejo v tujem jeziku, v slovensko književnost?
Dilema je povsem iz trte izvita slovenska tri o njej ne bi veljalo izgubljati besed. Vozel je zelo preprosto razvezljiv in ne zahteva hujšega intelektualnega a!l literarnovednega znojenja. Prestop v drug narativni jezik pomeni povsem naravno prestop v drugo literaturo. To velja za vsakega besednega ustvarjalca, tudi za slovenskega na obeh m vseh straneh meje. Umetnik ostaja seveda Slovenec (češe ne odloči drugače...), njegovo delo v tujem jeziku pa ni del slovenske književnosti, saj se le-ta prvobitno udejanja in razvija prav na ravni jezika, ki potegne za sabo še vse ostalo družbeno-politično in gospodarsko dogajanje. Zelo pomenljiv je primer „francoskega dramatika romunskega rodu E u gen a Ionesca" ali pa argentinske pisateljice slovenskega rodu iz Doberdoba Laurencicheve ali italijanske pisateljice Slovenke Ciaudie Vončina ali itd. Pisati v nematernem jeziku seveda ni greh in je pač odločitev posameznika, v nobenem primeru pa ne more zajemati resnice, da literatura pisana v določenem jeziku sodi tja in ne drugam, sodi v tisto določenost, v kateri se izraža. Čeprav naj bi se časi spremenili in da bi bilo treba spremeniti tudi pojmovni svet, tako se kot nekakšno opravičilo širi glas po zamejstvu, ostajajo nekatere osnove še vedno trdne. Je pa protislovno smešno, da v skupnosti, ki naj bi utemeljevala svoj obstoj z jezi kom, ki je njeno razpoznavno vesolje, opuščajo jezik prav tisti, ki naj bi bili njegovi avtentični in nekoruptivni varuhi, ki puščajo v nemar vse svoje oportunistične osebne uveljavitvene težnje. To je žalostno in tragičnohu-morno in bizarno. V slovenski narodni skupnosti v Italiji ima tako početje posledice l-l¡rosi me in upepeljuje vse, kar se počenja na ravni civilne in politične družbe, da bi bil slovenski jezik dostojno zaščiten in da bi se uveljavil in da bi imel čim več govorcev. Ves ta boj je izničen s tem, ko dajemo kratilcem pravic v roke medeno brezplačno orodje: zakaj ves ta halo za zaščito jezika, ki ga še njihovi pisatelji ne uporabljajo več? Je manjvreden jezik z nično veljavo, v italijanščini jim veliko bolj teče, saj so vendar Italijani... Strupeno pogubno pa je tudi to, da v drugem jeziku pišejo celo najvišji slovenski politični predstavniki, pa se zavzemajo za manjšinske pravice, med katerimi je jezik na prvem mestu! Funkcija brez vsakršne verodostojnosti! Brez jezika, živega, zapisanega in ustvarjalnega, nas ni in nas ne bo! Če izgubimo besedo, kot nam grozi nova vlada, piše Primorski dnevnik, slovenska manjšina v Italiji v hipu izumre.
Marij Čuk
različna stališča v skupno neodobravanje nasilja. Pri tem se odpove etničnemu urejevalnemu načelu zgodovinske dediščine in dogodek umesti v neko splošno uravnoteženo čutenje.
Srečanje z drugim je temeljno vodilo pesniškega ustvarjanja Liliane Visrntin (1952), italijanske pesnice, živeče v Ronkah, okraju ob Tržiču, kjer od nekdaj
domuje večjezičnost in kjer preplet slovenščine, italijanščine ¡n furlanske avtohtone govorice dopolnjuje babilonski vrvež sodobnih prišlekov, zaposlenih v tržiški ladjedelnici. Literarni proučevalci so poudarili njeno večjezično pesniško aktivnost (Bandelj 2009:388; Košuta 2005: 38), ki kaže ne le na odprtost do lokalne večkulturnosti, ampak tudi
zmožnost izražanja v jeziku, ki ni vezan na teritorij. Pest roje likovno gradivo obsega ob italijanski in slovenski še besedila v španščini in verze v hrvaščini. Sproščen plurillngvizem izvira iz potenciranja sporazumevalne funkcije jezika; pesnica namreč izbira tiste načine izražanja, ki učinkovito nagovarjajo drugega, iz kulturnih vzorcev privilegira primerljive, skupne in podobne lastnosti in opušča specifično, z na rodnostjo za zn a mo van o besedišče, etnično opredeljeno po d obje, enoznačne kulturne pojme i n nacionalne napetosti, S tem postopkom ustvarja »skupni pajčolan« - iguale velo« (Viisintin 2010:33} oziroma brezkončne prostore srečanj: »moj pogled seže onkraj meja, / vidim in ne gledam, / voh krmilo je / za moj prehod neukročeni« (Visintin 2010:15) - »11 mio sguardo oltrepassa iconfini/ vedo e non guardo / il tinto é un timone / per ¡1 mió indómito passa-ggio« (Visintin 2010:14).
Svet okrog sebe opazuje z odprto notranjo držo, ki preraste miselne bari ere, jezikovne omejenosti,, zaprte
kulturne modele in človeške razmejitve. Tudi Kras opiše v spletu ustaljenih lirskih predstav in splošne vednosti, ko motiv borovih gozdov spoji z »razvodnicami - »impulsi cristallinf« in »vortici idroman-tici« - »h¡dramatičnimi vrtinci« (Visintin 2010: 23).
Naj celoviteje se funkcija srečanja izrazi v lirski izpovedi Lepa Vida (Visintin 2010: 65), portret devinskega dekleta je vklenjen v trenje dveh različnih odnosov do sveta. Sistem vrednot, vključenih v kolektivni mit, je povsem relativiziran in označen kot monotona, nespodbudna in dolgočasna predloga bivanja. Za Visintinovo so srečanja s tujim, prodiranje v neznano in prevzemanje novega temeljne vrednote, povezane z zmožnostjo »razbijanja vezi«, z »močni m vžgi bom volje«, z »opi-janjenostjo prepustitve«. £ seganjem, v neznano
pesniški jaz doseže izpolnitev sebe, »V enem samem sipkem udarcu vek / so zaplamteli pritajeni ognji. / Brezsramni, zareči podplati / zgoščenih trav so razbijali vezi / in se iztrgali iz Devina«
»Sistem vrednot, vključenih v kolektivni mit, je povsem relativiziran in označen kot monotona, nespodbudna in dolgočasna predloga bivanja.«
■ »Vkolumnah ste se dotikali pojavov, ki so ras torej zaskrbeti in pogosto zaskrbeli,, torej večinoma negativnih pojavov Zavedam se obrabljenosti vprašanja: Ali je slovenščina danes ogrožena?
• Čeprav v besedi lih statistič no naj brž res prevla duje ta raba negativnih asociacij, sem se trudil za splošnejše izhodišče. Marsikatero kolumno sem zato skušal intonirati tudi v pozitivnem tonu.
A sprašujete me, ali je slovenšči na danes ogrožena, Katera ogroženost je tu mišljena: razvojna, prehodna, začasna, usodna, smrtna? Slednja pač, upam, še dolgo ne. Čeprav je celo veliki poznavalec in ljubitelj slovenščine p, Stanislav Skrabcc zapisal, da slovenščina morda ne bo čisto dočakala sodnega dne. (nasmeh) Saj ga nihče od ljudi našega časa naj brž ne bo, pa se vendarle, dokler miga mo, skušamo ohranjati in nadaljevati, kolikor le moremo. Tako tudi raba slovenščine. Katera ogroženost je torej aktualna, če ni ta smrtna? Slovenščina je razvojno ogrožena. Najprej zaradi banalnih omejitev pri denarju, ki bi bil potreben za raziskave in razvoj novih elektronskih aplikacij, brez katerih danes
preprosto ne gre. Ne moremo čakati, da bi nam Irci ali kdo drug delali aplikacije za slovenščino, moramo jih sami, tudi če so to stvari, ki za majhen slovenski trg nikoli ne bodo ekonomične. Čeprav čisto neekonomične, kot so sprva mislili, tudi niso. Poglejte operacijski sistem Windows: kako so pri Microsoftu prodrli in bili s slovensko različico ekonomsko uspešni, in to brez kakšrne koli pomoči ali namiga slovenske države. To je bila pobuda dveh uslužbencev Microsofta, ki sta preračunala, da bi se slovenska različica najbrž izšla. In seje res. To je imelo v naših razmerah izredno visok učinek, tako da bi ga za sodobni razvoj in preživetje slovenščine lahko primerjali z učinkom Gutenbergove iznajdbe!
■ Ali ima morda katoliško občestvo večji čut za jezik? Ati to morda pove kaj cela o odnosu med jezikom in vero?
* Pove v obe smeri, Najprej vidimo veliko, celo veličastno katoliško tradicijo od Slomška in Mohorjeve družbe do posameznih duhovnikov, ki so na podeželju »gor držali« kulturo, bili pisatelji in
(Visintin 2010: 65) - »Ad uno sthiocco di paipebre I s'ngitarono fuochi sommersi. // sfrontati, i piedi ardenti / d'erbe fitte si sganciamno / da Duino sdvolarono« (Visintin 2010: 64).
Zadrževanje v presečiščaem pasu, izpostavljanje podobnosti, prilagaja nje lastnega videnja mišljenju, doživljanju in zaznavanju drugega zamegli avtentično predstavo etnične identitete posame-znika. Marto Pizzi {2016: 59) meni. da zamolki in zatajitve v podobo sebstva vnašajo občutja nedo-vršenosti, neprimernosti, rahle shizofrenije. Višin-trnova začrta kompleksno identiteto v opisu očeta: »Ti, ki si hote uporabil svoj notranji nemir, da si poiskal izhod iz ozkega vsakdana, si se oddaljil od svoje rojstne vasi in se podal v brzice neke druge življenjske reke; ni bilo časa čakati na naravne postopke dozorevanja in na prilagoditev svetu, ki je tako skromen s spodbudami«: (Visintin 2000:19). Zapis osvetljuje odnos očeta do neznanega sveta in do domačijske stvarnosti, ki je razvrednotena. Nemir očetovega sebstva izvira iz disonantnega razmerja do lastne etnije,, kije za subjekt manjvredna, zato je bistvo narodne skupnosti izvzeto iz subjektovega življenjskega načrta, ki se usmeri v iskanje drugega in novega. Jaz se odloči torej za konstruirano samopodobo, ki jo je Pizzi probie-
se marsikaj drugega, V drugi vidimo razmislek, na katerega ste pokazali z vprašanjem o razmerju med vero in jezikom, Ali imajo verni ljudje večji čut za jezik? Tu smo lahko hitro na spolzkem terenu. Po ent strani sami jezikoslovci pa tudi filozofi pravijo, daje jezik največja stvaritev človeškega duha; po drugi strani pa nam evangelist Janez zanosno pripoveduje o Besedi, ki je bila v začetku in ki je bila Bog. Jezikoslovec je tu s svojim znanstvenim aparatom kakor slon pred trgovino s porcelanom; bolje, da ne vstopi- Tudi teologse lahko izgubi v metaforiki na tretjo potenco, To so reči, ki si jih nebi upal tako rokodelsko razpletati. To seveda ne pomeni, da jezikoslovci v razmerju med vero in jezikom ne bi vedeli povedati nič razumnega in uporabnega. Jezikoslovje nam skupaj s prevod o siovjem že tisočletja pomaga gl o bij e s poznavati Sveto pismo.
Pri raziskovanju vlog jezika je bilo ugotovljeno, da je jezik izredno gibčen in prilagodljiv vsaki nalogi in potrebi, Ko pravim vsaki nalogi in potrebi, se je treba zavedati dvoreznosti pojma vsok; to lahko pomeni pozitivni in negativni, dobri ali hudobni -
matiziral, ko je izpostavil nesproščeno dojemanje lastnega in ga označil s terminom »izkoreninjeno pleme« - »stirpe senza radice« (Pizzi 2017: 48).
Tudi pesnica Antonia Claudia Vončina (1943) pojasnjuje svojo izbiro v okviru zatajitve. Na predstavitvi pesniške zbirke Emozioni (2017) je vzrok za pesnjenje v jeziku drugega prisodila povojnimi družbenim in političnim razmeram, ko so lokalne in državne oblasti skušale podrediti narodnost konceptu državljanstva in tako »preprečile velikemu številu slovenskih otrok, da bi obiskovali šolo v slovenskem jeziku.« (Primorski dnevnik, 15. 6. 2017; 14). Kljub poskusom slovenske stroke, da bi Voncinovo uvrstila v slovenski literarni sistem v Italiji, je očitna prevlada italijanskega modela. Voncinova piše izvorno v ¡talija nskem jeziku, njen prozni opus obsega le italijanska dela, prav tako je v italijanščini napisana glavnina njenih pesniških tekstov. Doslej sta izšli dve dvojezični pesniški zbirki, in sicer leta 2000 Fontosie/Fantazije in antološka zbirka Mosaico/Mozaik (2006). Kot približevanje slovenščini lahko interpretiramo njen prevajalski trud, saj je Voncinova izvirnike sama prevedla v slovenščino, S tem je potrdila svojo vez z materinim jezikom i n pokazala čut odgovornosti do jezika prednikov. Na tej točki lahko pritrdimo
jezik se bo prilagodil vsaki potrebi in ji bo služil, In tu se srečamo z Mojzesovimi tablami: bogokletje, krivo pričanje, laž. Evangelij problematizira celo priseganje. Pazite, to so sama močna in versko obarvana govorna dejanja. Po drugi strani pa jezikoslovje in elektronika znata popolnoma brezosebno s svojimi programi že precej zanesljivo razločevati, ali gre v nekem besedi luža resnico ali laž; besedilo govori po pravici ali laže. To vam odgovori stroj.
Tako je torej pri razmerjih med vero in jezikom nedvomno so globoka in prvinska, imajo pa svoje skrajnosti in pasti. Za vero je najbolj klavrno, če pogovor o jeziku nasede na pravopisnih plitvinah, če se skuša pravovernost dokazovati s pravopisno ubogljivostjo in inflacijo utemeljevalnega pojma »spoštljivost« [npr. pri besedah božji, cerkev, duh ...}. Sami veste, kako se poudarja, da naj znanost in vera sodelujeta, a se ne smeta mešati v ba nalnem pomenu te besede; vsaka ima svojo raven.«
Janez Dular v intervjuju z Bogomirjem Stefa-ničem, Slovenski glas, št, 101, september 2008
Priznati moram, da nimam še razčiščenega mnenja o svojem odnosu do pisanja v italijanščini ali slovenščini. Oba jezika sta zame orodje, s katerim lahko svoje ideje prolijem v vsakomur razumljivo zgodbo. Ne mislimi pa, da bi z rabo jezika zanikal ali potrdil svojo narodno pripadnost, V svoji h nastopih sem večkrat poudaril, da je pravzaprav zgodba, ki določa jezik. Če bom pisal nekaj o Trstu, se tekst rodi v slovenščini. V italijanščini zveni moj opis Trsta zlagan in patetičen. Z leti sem opazil, da se dramski teksti razvijejo hitreje v slovenščini, zadnje čase celo v nemščini. Fantastične in nadrealistične zgodbe pa se prilegajo italijanski sintaksi in besedam. Vprašanje abstrakcije jezika v družbi, ki komu n idra v glavnem preko vizualnega, ustvarja še večji izziv avtorjem, da se poslu-žijo kateregakoli jezika in se dotaknejo zamolčanih {torej nevidnih) globin človeka,
Igor Pison
»Beneško ozemlje se razgrajuje, hrup prostora izgublja slovenski glas, materinščina izginja, postaja "nemi izvir".«
ugotovitvi Mirana Košute (2006: 50), da se slovenski avtorji, ki pišejo v italijanščini, »losovsko« vračajo »k slovenskemu jezikovnemu izviru, k tudi materinskemu (ali polmaterinskemu) verznemu izpovedovanju,«
Medkulturni vidik ustvarjanja Vonci-nove literarna kritika prepleta 2 evidcn tiranjem vpliva specifične narodne perspektive, pri čemer med ugotovitvami nastajajo vidna razhajanja. Tako npr, v motivih reke Soče Tatjana Rojc (2017: 9} razbira vpliv Ljubke Šorli. Navaja pesem 5u uno pietra (e\rigata (Vončina 20IT:
4?) in poudarja podobnost v opisu mogočne reke, kr zmore zaobliti ostrino kamenja in nuditi boljšo prihodnost potomstvu. Razlaga Rojčeve namiguje na simboliko, ki jo ima v slovenski primorski literaturi reka Soča od Gregorčiča naprej in vključuje kolektivno n a rod n o č ut e n j e. D ru gače i nte rp ret i ra
podobe reke Soče v poeziji Vonti nove italijanski literarni kritik Fulvio Castel-lani (2000: 4 5): povezujejo z intimnim mlkrokozmosom pesniškega jaza, ki na reko projicira svoja občutja, Pesmi, ki jih je Voncinova posvetila Soči, nimajo narodnega pomenskega ozadja, temveč se navezujejo le na opisne oznake vode. Moč reke pesnica preslikav možnost intimnega prerojenja, ki ga smragadna reka daje posamezniku: »Naj ponovno / stopim //v svetle vode f Soče // v zelene vode/ v bistre vode // da prerojena / spet / grem na pot« (Vončina 2006:
92) - »Voglio bagnarmi / ancora // nelle acque lustrafi / deli Isonzo j/ acque verdi /acque chiare//che mi rlfaranno/ pura // e pronta / a rlprendere // il cam-mino« (Vončina 200E: 92). »Se stopam / po bregovih / Soče // in za mano j Sanje / minulih dni« (Vončina 2006:99} - »An cora cammino / suite rive / deiklsonzo // e mi seguono lenti / i Sogni /d‘un tempo« (Vončina 2006: 99),
Mlajša ustvarjalka AntoneIIa Bukovaz (1963) je eden izmed! najbolj izvirnih, reprezentativnih in prodornih lirskih glasov v beneški literarni stvarnosti. Poglavitno vprašanje njenega pesništva je razmišljanje o razmejitvah, ki ločujejo
ozemlja, jezike in Ljudi, nihajoče med zaprtostjo v lastno enoznačnost in željo po preseganju. Vsaka presežnost se spaja z zavestjo izgube in posledično bolečino ali vzhičenostjo nad tistim, kar stoji za črto. Njen pesniški prvenec Tatuaggi (2006) se začenja z edino dvojezično pesmijo v zbirki, v kateri avtorica razgrajuje tradicionalni literarni model razdelitve med objektivno stvarnostjo in intimnim svetom subjekta oziroma med empirično izkušnjo in miselnimi pričakovanji. Za avtorico sta fizična in duševna izkušnja posameznika povsem spojeni in soodvisni, med njima ni ločitve, temveč simbioza, sobivanje v gibljivem so učinkovanju: »ponoc / san zakurila tapod me / od tekrat/ potikam vsak dan / an ahtam / da se na umorim«: (Bukovaz 2006:9). Zavedanje svoje biti, sposobnosti delovanja in ustvarjanja stvari pesnica simbolno prenese na podobo Ognja, ki ga zakuri zunaj lastnega duhovnega in fizičnega sebstva. Tako se približa razmišljanju Hannah Arerdt, ki obravnava soodvisnost med notranjostjo posameznika In njegovo vlogo v zunanjem svetu: »Vita a čtiva, človeško življenje, ki je dejavno, se vedno giblje v nekem človeškem svetu in v svetu stvari, ki ga nikdar ne transcendira. Vsaka človeška dejavnost se odigrava obdana s stvarmi in ljudmi, v tem okolju je lokalizirana in brez njega bi izgubila vsak smisel« (Arendt 1996:25). S preseganjem tradicionalnega ločevanja med subjektivnostjo in objektivnostjo s* spremeni tudi pojmovanje pokrajine, prostora, pred m etn osti in telesnosti, Problematika razlike med entitetami postane manj pomembna, prav tako zanemarljivo je zaznavanje mej med posameznimi prizorišči. Pesnica odpravi konkretne otipljive robove, ustaljene miselne oznake, celo ločitve med vidnimi izkušnjami in govornimi zaznavami: wne morem stati in zemlja je povsod / Iščem drugačno snov/da vzdrži zemljevid / tetoviran na mojih podplatih« - »-non sto in piedi e la terra non manca / io pero cerco un'altra m at eri a / a sostenere la geografi a che porto / tatu ata sotto la pianta dei piedi« (Bukovaz 2006:13), V besedilu Storia di donna che guarda al dissotversi di un pae-saggio (2009) stopi v ospredje prenovljeno pojmovanje prostora. Razgradnja se ne nanaša na lokalni družbeno-kulturni položaj, pesnica namiguje na tipološko motiviko beneške literature, ki upesnjuje izgubo in razgradnjo nekdanjega celovitega bivanja z motivi demografskega usihanja, propadanja vasi in podobno, V začrtani prostorski skladnji so posamezne entitete predstavljene v kaotičnih razmerjih in v gibajočem stanju, po katerem med
prostori, pred meti in telesi ni pravih mej, temveč prehodi. Vse torej prehaja iz ene entitete v drugo, vse se giblje, meša, spaja, razhaja, vse biva v skupni navzočnosti, je »pokrajina v gi banju«: »Sedim in sem / v letu postovke sledim / z očesom njivam dokler / šušteča v gozdu ne izginem/ in gozd piha v potok in vse stvari / prehajajo čez rob / in robovi med rečmi se požirajo / hitro In jasno v cvilečem pisku« - »Cosi resto sed uta e sono / nei volo della poiana seguo / il prato con gli occhi fino /a spa-rire frusciando nei bosco / e il bosco soffiando nel ruscello e ogni cosa / insinuandosi nella cosa confinante/ eiconfini tra le cose tngoiana se stessi / sibilando un rumore veloce e chiaro« (Bukovaz 2011:13), V tako reprezentacijo teritorija skuša pesnica zajeti vezi s predniki, ki se ne morejo v celoti pretvoriti v besedo, temveč se izrišejo v znakih na koži ali pronicajo v podkožje; S Svojo barvo, obliko in zvočnostjo se prostor preliva v človekovo telo,
»Tako osnovana motivika se odmakne od slovenskega kolektivnega spomina in išče splošno veljavo v neki namišljeni človeški skupnosti
Beneško ozemlje se razgrajuje, hrup prostora izgublja slovenski glas, materinščina izginja, postaja »nemi izvir« - »fante ammutolita« (Bukovaz2011:
64), ki prisostvuje lastnemu uničenju in je zavestno vdana predsmrtni agoniji, podrejena »bremenu še ne izumrlega« - »fiatica di non esserti ancora estinta« (Bukovaz 2011; 30). Nekateri preživeli jo še uporabljajo, vendar v njih prevladata votli strah in zaskrbljenost zaradi niča, zato izražajo le jalove ostaline in ostajajo daleč stran od jedra dogajanja. Vendar sprejemanje izumiranja pesniškega jaza ne vodi v osvoboditev, pač pa začrta novo bolečino: izdaja vnaša konflikt, dvom, nelagodje, izražanje v nematernem jeziku pomeni oddajanje zvena, ki ni uglašen s prostorom sebstva in lastnega bivanja ter ne odseva najglobljega smisla: »le korak sem proč od sebe /in je jasno, / da za vselej* - »sono a un passo da me / ma e chiaro ormai che šara per sempre« (Bukovaz 2011; 62).
Izrekanje v italijanščini računa na moč poimenovanja in zaupa v prehajanje jezikov. Vendar v
»/.--/ni pomembno'koliko ljudi govori on jezik, temveč kako precizno znajo s tem jezikom ravnati in kako sami sebi z jezi kom gradijo hrbtenico’«.
Lojze VVieser, Defo, 2.10* 2018
vsaki izpovedi ostaja nekaj nenapisanega, nedosegljivi del subjekta, kajti substltut ne more ubesediti tistega dela intime, ki ostaja zvest zapostavljenemu govoru: »Onkraj ograde izpuhti beseda / ki je bila zemlja in je bila vojna / moje prvo bivanje je bilo v njej« - Ml di la della slepe sva po ra la parola / the e stata terra ed e stata guerra / ho dato la mia prima vita a lei« (Bukovaz 2011: 14). Od tu izvira občutek razklanosti med literarnim jezikom in govorico srca. slovenščina pospremi lirski jaz v večerni spanec En pripoveduje spomine iz otroštva, ki jih spremlja skupinska večerna molitev. Ravno ubesedovanje teže dveh jezikov: »plezam po svoji dvojnosti« - »arrampico il mio doppio«, postane boleči motiv v verzih Antonelle Bukovaz (2011:41). Pesnica ne zastira bolečine, ne skriva občutka krivde, svojo izbiro italijanščine imenuje »izdajstvo«
- »tradire«: »Preko tebe sem šla i n te izdala« - »Ti ho attraversata per tradirti« (Bukovaz 2011; 24), Še več: razumeti hoče, kako globok, trajen in dokončen je prestop v tuji jezik, kolikšna je moč italijanščine, da more prekriti izvorno govorico, koliko lahko zastre prisotnost prvotnih zvokov. Hkrati se pojavi vprašanje, ali se zatajeni govor lahko osvobodi in ponovno artikulira v pesmi. Pod tesnobnim pritiskom soobstoja dveh jezikov si pesnica želi, da bi slovenščina v njej ugasnila, jo rešila razklanosti in razgradnje. Hkrati pav besedilu Canto per tingue sconfinotc (Bukovaz 2011: 21 33) pride do izraza zagon k materinščini, nenehno iskanje izgubljene besede, ki »deluje kot glas iz globi ne« - »Javori come im rumore di fondo,«
Bra ne Senegačnik (2016:137) razmišlja o doživljajski razsežnosti lirike, ki »pove čisto določene stvari na čisto določen način, a tisto, na kar zares kaže, je »vse«. Ta »vse« ni njena vsebina ne oblika, temveč obzorje nase eksistence,« Če to misel apliciramo na razmerje med dvojno jezikovno identiteto Antonelle Bukovaz, v njenih verzih zaslutimo prisotnost slovenščine. Pesnica se vrača k prvotni govorici z direktnimi omembami slovenske danosti, z vnosi slovenskih besed In
verzov, predvsem pa z držo pesniškega jaza, ki jasno izrazi potrebo po spregovoritvi v maternem jeziku (Bukovaz 2011: 29):
Si moja piham diham piham si moja
medtem ko čakam da se odpre diham si moja medtem ko čakam da se odpre piham si moja
ko čakam tvoj veter diham si moja medtem ko čakam čakam si moja da se odpre tvoj veter.
Upanje podpira večkrat izraženo prepričanje, ds se nobena snov v univerzumu dokončno ne izniči, ampak le prestopi v neko drugačno resničnost, ki ne vstopa v polje čutnih zaznav in ni del diskuriivne označitve, vendar se postopoma sestavlja v seme, ki bo vzklilo: »kar izgine} torej (vsebuje / napoveduje / kaže / izpostavi) / kraj / v notranjosti, kjer nastaja seme« - »cio che stompa re infatti (contiene / annuncia / indica / rivela) un luogo piu interno / pid profondo per farsi seme« (Bukovaz 2011; 11-19).’
Nekatere pesnice, ki pišejo v italijanščini, se v verzih ne dotikajo narodnostne usode Slovencev v Italiji. Njihov ustvarjalni zalet se omeji na intimno izpoved, iz katere je izbrisana etnična podstat. Označevanje prostora je povezano z osebnim doživljanjem, ki ne posreduje globljega dojemanja razlik. Tatjana Križmančič (1967) slika resnico svojega Krasa, v kateri je opazen interes za obrobne lastnosti kraškega sveta, »za resnico mojega Krasa« - »la verita del mio Carso«: »Lepota kamenja in bivanja / očara in preseneti / Kako lahko ta luknjasta skala podarja / mojemu pogledu omamo in krutost?« -»La bellezza di pietra e vita /affascina e sconcerta. / Puč roccia corrosa regalare/ a! mio sguardo questo crudo piacere?« (Križmančič 2008; 39- 40).
»Za izbiro prevzetega jezika se skriva neko kompleksno doživetje, zaradi katerega slovenščina ima manjšo vrednost*«
»Gre za vprašanje neke notranje, intimno kreativne zavezanosti svoji prvinski osebni jezikovni identiteti in skozi njo identiteti ogrožene skupnosti,«
kot temeljnega življenjskega vira, Tako osnovana motivika se odmakne od slovenskega kolektivnega spomina in Išče splošno veljavo v neki namišljeni človeški skupnosti, »Ob tvojem vznožju, izvir življenja,
/ iskalka sem skrivnosti, / mogočne sile dejanja, / ki me ohranja in nahrani.« - »Sorgente dl vita,
/ io ai tuoi piedi a cercare arcani segreti, / tu che metti in atto forze poten ti., / che mi trattieni e mi alimenti,■!< (Ukmar 2013:45, prevod Loredana Umek).
Poseben pojav predstavljajo večjezična besedila, jezikovni hibridi, v katerih se izgubljajo meje med
V jezi k drugega prestopa tudi Neiida Ukmar [1955), kije doslej objavila pesniško zbirko Phoenix dal calcare del Carso (2013) in potrdila slovensko narojenost s prevodom uvodne pesmi Preghiera (Ukmar 2013:15), Molitev (Ukmar 2013: 9, prevod Ester Sferco). Pesnica pripada ustvarjalno najmočnejši generaciji slovenskih pesnikov v Italiji, rojenih v petdesetih letih, ki so inovativno posegli v narodnoobrambno logiko, V nasprotju z vrstniki, ki so prenovitvene postopke udejanjili znotraj rabe slovenskega jezika, je Ukmarjeva svojo izvirno in avtentično razlago eksistence našla v duhovno- kulturni pod-stati drugega, kar potrjuje že izbira naslova Phoenix. Podoba Iz antično grško-rimske semantike uteleša zmožnost ponovnega rojstva iz lastnega pepela.
Ravno prerojen je in življenjska vzdržljivost njeno poezijo bližata tisti skupini pesnikov (Alenka Rebula, Boris Pangerc in drugi), ki ubesedujejo svetle postulate bivanja in verjamejo v človekovo sposobnost, da v luči ljubezni preoblikuje sebe in si prizadeva za b o Ljš i svet. Os red n j i m oti v n j en i h verzov j e u so d a modernega posameznika, ki živi zunaj utrjenega smisla in tava v kaotično zasnovanem kozmosu, vendar s poglobljenostjo vase in z zaupanjem v božji red najde orientacijo ter se napolni z duhom novega smisla, Njene verze lahko beremo kot klic k večnemu upanju, njen pesniški register pa opredelimo kot intimni optimizem.
Ostalino slovenske duhovne in čustvene zavesti predstavlja v poeziji Ukmarjeve prostorska metaforika. Realistični zarisi prepoznavne tržaške danosti se prepletajo z odkrivanjem starodavnih sledi. Pesniški jaz intenzivno čuti arhetipsko poslanstvo upesnjene predmetnosti, prepojene s starožitnim kolektivnim videnjem, V upodobitvah Ukmarjeve se simbolna vrednost spoji z občutji izgube, hrepenenja in domotožja, kajti podobe nastajajo iz ruševin, obrabljenih predmetov in od človeka zapuščenega rastlinja. Oživlja jo v glasu pesniškega jaza, ki v trdoživosti hrasta na kraški gmajni prepoznava svojo vitalno energijo, v kamniti zloženosti vodnjaka sluti trud prednikov, usmerjen v zbiranje vode
jeziki,preko besednega ustvarjanja se izraža mešanica kultur, pesem postane sred stvo osvobajanja iz etnično-jezikovne paradigme. Gre za literaturo, ki izstopa iz obmejnega nacionalnega modela in skuša zajeti večjezičnost prostora. Tako osnovan literarni nagovor ni več corpurn separatuni, usmerjen v samospoznavanje, ampak posreduje vsebine, ki so sprejemljive za vse kulturne komponente prostora. Take so nekatere pesmi Elene Cerkvenič iz zbirke Sapor di.vini (2012), v katerih se prepletata italijanščina in slovenščina, zanimiv je dodatek opomb, v katerih pesnica razlaga izgovarjavo v pesmi imenovanih slovenskih intelektualcev (Slavoja Žižka, Dragotina Ketteja, Frana Erjavca), iz teh nam igov je razvidno nepoznavanje slovenščine s strani italijanskega someščana. S prehodom v d rugi jezikovni kod pesnica ponovi že izrečen pomen, dvakrat upesnjena misel je vključena v igrivo prepletanje vprašanj, ritma in rim, ki vključujejo besede obeh jezikov.
Obmejna odprtost je temeljna značilnost pisanja Sanje Širec, na kar kažejo tudi jezikovne in slogovne izbire. Pesniški začetki Sanje Širec so vezani na srbo-hrvaški jezik, saj je leta 2001 izšla pesniška zbirka z naslovom Tragjagode, V' Hiši razvajenih
otrok (2018), ki je pesniški prvenec v slovenščini, pesnica preseneti ravno s sproščeno rabo različnih jezikov. Upomenja svet v slovenščini, hrvaščini, angleščini, italijanščini, francoščini, latinščini in nemščini, uporablja celo onomatopejske izraze ali zapisuje črke tako, da se zdijo šifrirana telefonska sporočila. Jezik torej ni identitetno določilo, ki določa narodnost pesnice, hkrati ni golo sredstvo sporočanja, temveč postane akter: že sama izbira jezika namreč upomenja, kot bi lahko nekatere vsebine, pojme in doživetja lahko povedal« le v določenem jeziku.
Če izhajamo iz misli, da »vsak jezik drugače kategorizira in konceptualizma svet glede na različna merila skupnosti kot uporabnika jezika« (Tokarz 2012:336), lahko prevzem tujega razumemo kot zatajitev. Med izvornim in prevzetim jezikom prihaja namreč do nihanja, disonance, razklanosti in tesnobe, Izražanje v nematerinem jeziku zahteva prilagaja nje tujemu čustvenemu in duhovnemu izkustvu, kar vodi večinoma v ponavljanje konstruiranih drž drugega in v oddaljitev od lastnega. Marco Pizzi meni, da v prevzem tujega modela vodi občutje manjvrednosti do izvorne etnije, ki v posamezniku ustvari potrebo, da se uveljavi v svetu drugega in s tem rehabilitira lastno samopodobo (Pizzi 2017:52). Za izbiro prevzetega jezika se skriva neko kompleksno doživetje, zaradi katerega slovenščina ima manjšo vrednost. Materni jezik ni prostor varnosti, ker ne zmore ubesediti vseh življenjskih položajev in ne doseže vseh ravni subjekta. S šibkostjo jezika utemelji izbiro italijanščine Miha Obit {2016:100) in ugotavlja: »ko pa sem imel potrebo, da nekaj povem v narečju, se mi je večkrat zgodilo, da mi je zmanjkalo besed.«
Po drugi strani pa tudi izbrani jezik ne more sproščeno zaživeti, Bolečina izgube jezika v verzih Ciaudie Vončina operira v zamoiku, ki zoži in skrči izraz, kar predstavlja najpretresljlvejšo stran njene izpovedi. Z oblikovnega vidika so njene pesmi omejene na nekaj kratkih verzov in zgoščene na izčiščeno sporočilo, ki ne pozna dekorativne estetike. V količinsko zreduciranem toku besed prevladuje premišljena izbira, ki kaže na priučeno obvladanost. Izčiščeni zapisi puščajo povedano v nedorečenosti, ekspresija postane nositeljica nedovršenega sporočilo, iz katerega uhaja semantično bistvo. G re za okrnjeno jezikovno zmogljivost, ki ne dosega svobode izrekanja, ampak se nesproščeno prelevi v slutnjo strahu in v občutek stisnjenosti. Literarna kritičarka Isabelia Fiegojeza
tak stil uporabila termin »zadržana poetika« - »stile poetico sospeso«, tudi pesnica je potrdila zavedanje jezikovne okrnitve, ko je svoji besedi prisodila lahkotnost, rahlost, površinskost »moja lahna beseda« - »la mia parola Lieve« (Vončina 2004).
Pesnica Antondia Bukovazje ravno v napetosti med izvornim in privzetim jezikom našla navdih za svojo lirsko izpoved v italijanščini in izpostavila razklanost, ki izvira iz zatajitve materinščine: »Obstaja nekakšen odpor, ki stalno zadeva ob italijanski jezik, italijansko kulturo in to trenje mi povz roča bol ec i n e. Tu d i iz tega črpa m j ezi k za svo -jo poezijo, ki je v italijanščini, ampak jedro moje poetike je prav vtem; kako škripata ta dva jezika« (Primorski dnevnik, 24.3.2017:11). Njen pesniški izraz kaže konstruirano, intelektualno govorico, podrejen je racionalno utemeljeni pomenskosti, izbrani rimi,intenzivnemu ritmu in nevsakdanji intonaciji- 5 temi sestavinami pesniškega jezika je poudarjena njegova artificiainost.
Tudi v italijanskih besedilih, v kateri h je opazna slovenska vsebinska matrica, pride do izraza v načinu pisanja napeta zadržanost. Vsebina je občasno razlagalna, podana iz razumske, refleksivne oddaljitve, To pomeni, da je vključena v kontroliran jezikovni sistem, ki presnavlja izkušnjo v nadzirano besedo. Od manjka pomenska ne d o ločljivost, ki jo jezikovni znak daje vsebini. Boris A. Novak (2005:7) je zapisal, da se določena razsežnost pomena »poraja iz zvena«. S svojo zvočnostjo jezik zajema pomene iz arhetipskih duhovnih dimenzij in predhodnih izkušenj, ki se v sedanjosti ne več racionalno upomenjajo, ampak oglašajo ravno preko zvočnih frekvenc. V literarni zgodovini je bi! ta aspekt ustvarjanja označen kot božji navdih, norost ali snov, ki je ustvarjalec ne more povsem opredeliti in obvladati, ki pa se v njem giblje samostojno in mimo vsake vednosti. Po Heideggerju (1967: 287) gre za zajemanje »sprtosti razsvetljave in skritosti«, za Ireno Žerjal je »sumljiva poezija«, ki razgalja nedoumljivosti in upamenisvet zunaj ustaljene logike jezika. Za literarnega zgodovinarja Borisa Paternuja (Primorski dnevnik, 4.1. 2018:11) »gre za vprašanje neke notranje, intimno kreativne zavezanosti svoji prvinski osebni jezikovni identiteti in skozi njo identiteti ogrožene skupnosti.«
Naj bo zapuščanje, zatajitev, prehodnost, fluidnost, odraz dvojne literarne identitete, prestopanje v večjezično umetniško izraznost - v vsakem primeru se boleče oži ekstazo slovenskega zvenenja, ki zasužnji in osvobaja.
Viri:
BUKOVAZ. Antone! la, 2006: Tatuaggi. Pordenone: LietoColle.
-	- 2011: Al limite. Firenze: Le Lettere.
-	- 2012: Casadolcecasa. Ozky-esound,
CERKVENIČ, Elena, 2009; Amorechissà se. Trieste: Librerîa éditrice San Marco.
-	- 2012: Sapor divini Empoii: Ibiskos éditrice Risolo.
KRIŽMANČlC, Tatjana, 2006: Vendo le parole ai venta. Empoii: Ibiskos.
2008: Passi at ritma detla vita, Empoii: Ib is kos.
ŠIREC, Sanja, 2018: Hiša razvajenih otrok. Trst: ZTT.
ViSINTIN, Liliana, 2G0S: CantiEre mare morje. Tržič - Monfalcone: Jadro, Združenje staršev otrok romjanske šole.
-	- 2010; Preden luna izpuhti - Evonescenda tuno. Trst: ZTT.
VONČINA, Claudia, 2000; Fantasia Fantazija. Empoii: Iblskos Editrice.
-	- 2004: Colon. Empoii. Ibiskos Editrice.
-	- 2006: Mosaico / Mozaik. Gorica: Transmedia.
-- 2017: Emozioni. Gorizia: Goriška Mohorjeva.
UKMAR, Nel ¡da, 2013: Phoenix da! catcare del Carso. Lanuvio: Narrative e Poesia d i Alessandro Cocco.
Literatura:
ARENDT, Hannah, 1996: Vita netiva. Ljubljana: Krtina.
BANDELJ. David, 2008a: Razbiranja žarišča. Trst: ZTT.
-	- 2008b: Večjezičnost v sodobni poeziji Slovencev v Avstriji, multikulturnost ali asimilacija? Košu
ta, Miran, (Ur,): Slovenščina med kulturami, Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije. 159-176. (Ur.), 2009: Rod lepe Vide. Antologija sodobne poezije Slovencev v Italiji. Ljublana: Študentska založba (Beietrina).
-	- 2009: Ozara hrepenenj. Bandelj, David, (Ur.): Rod lepe 1/ide. Antologija sodobne poezije Slovencev
v Italiji. Ljubljana: Študentska založba. 371 393.
CASTELLANI, Fulvio, 2000: Prefazione. Vončina, Claudia: Fantasia - Fantazija. Empoii: Ibiskos Editrice, 4-S.
HEIDEGGER, Martin, 1967: Izbrane razprave. Ljubljana: Cankarjeva založba.
KOŠUTA, Miran (Ur.), 2006; Drugačni verzi/Versi diversi. Ko per-Ca podi stria: Unions Itallana-ltalijan-ska unija.
2006: Korenine in veter/Tra radici e vento. Košuta, Miran, (Ur.): Drugačni verzi/Versi diversi. Ko-per-Capodistria: Unione Italiana Italijanska unija. 14-59.
NOVAK, Boris A., 2005: Zven in pomen. Ljubljana: Filozofska fakulteta.
OBIT, Miha, 2016: Ustvarjalnost brez besed? Jezi k In slovstvo. 2.99-100.
PATERNU, Boris, 2018: Lipušev roman o dotrajani skupnosti. Primorski dnevnik, 4, 1. 2018: 11 PIZZI, Marca, 2017: Nameless?l dannipsicoiogici causatidall‘itolianizzazione det cognomi. Roma: Europa Edizioni,
Primorski dnevnik, 2017: Zaznave duše. (ar). 15. 6.2017:14.
ROJC, Tatjana 2017; Emozioni di Claudia Vončina. VONČINA, Claudia: Emozioni. Gorizia: Goriška Mohorjeva. 5 12.
SENEGAČNIK, Brane, 2016: Lirična antropologija. Ur, GRAFENAUER, Niko: Humanizem in humanistika. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. 132 146.
TOKARZ, Božena, 2012: Hermenevtična funkcija dvojezičnosti. Ur. STANKOVSKA, Peter, WTOR-KOWSKA, Maria, PAL LAY, Jožef: Individualna in kolektivna dvojezičnost. Ljubljana; Znanstvena založba Filozofske fakultete. 385-397.
VPRAŠANJE
JEZIKOVNE IDENTITETE
Marija Pirjevec
Nobenega dvoma ni, da ima vsak jezik bolj ali manj izrazito zgodovino svojih travm, To velja toliko bolj za jezik maloštevilnega naroda, kakršen je slovenski, se pravi naroda, ki seje dolga stoletja vzpostavljal predvsem na področju jezika in književnosti, šele od marčne revolucije naprej tudi na področju politike. Ni namreč naključje, da se jev zgodovinopisju zanj pojavila sintagma “jezikovni narod". Pri tem ne gre prezreti, da je v predrevolucijskem času, v tridesetih letih 19, stoletja, celo Prešeren obupal nad svojim jezikom in v pesmi Saengers Kloge oznanil svoj prestop v nermšči no, ki je bil v resnici le kratkotrajen, prav zaradi razočaranja in resignacije nad slovensko družbo, kije do njegove poezije v materinščini, razen redkih izjem, pokazala vse prej kot razumevanje in občudovanje njegovih jezikovnih veščin in miselne globine.
Razmere so se radikalno zaostrile v dvajsetih, tridesetih in štiridesetih letih preteklega stoletja, posebej na obrobju slovenskega etničnega prostora, ki je bil z Rapalsko pogodbo in koroškim plebiscitom ločen od matične domovine, predan Italiji in Avstriji, s tem pa prepuščen trdemu raznarodovanju in obsojen na narodno smrt. Tako so naši pisatelji in pesniki,
tudi naj večji med njimi v Julijski Benečiji kot tudi na Koroškem že v zgodnji m la dosti doživljali skrajno boleče duševne pretrese in stiske prav zaradi stroge prepovedi maternega jezika, ki mu je pretilo izničenje. Med najvidnejšimi Sta z italijanske strani Boris Pahor in Alojz Rebula, z avstrijske pa Janko Messner in Florjan Lipuš, da navedem samo nekaj znanih imen. Poskusiti kreativno pisanje v tujem, nematernem jeziku je zato po besedah avtorja Senčnega plesa (1960) »kretnja, ki jo lahko navdihujejo slavo-hlepnost, manjvrednostni kompleks ali eksperimentiranje, z eno besedo nekaj, kar diši po nepristnosti«. Podobno je koroški pisatelj Florjan Lipuš v svojih številnih proznih delih, denimo v noveli Poizvedovanje za imenom (2013), ogorčeno napadel vsako jezikovno prilagajanje, se pravi pisanje v »jeziku žandarjev«, kot imenuje nemščino, ter opuščanje materinščine iz takih in drugačnih, največkrat neetičnih razlogov. Razumljiv je zato njegov odločni odklon rojakinje Maje Haderlap, avtorice v nemščini napisanega romana Enget des Verges-sens, 2011 (Angei pozabe, prevod Štefan Vevar, 2012). S svojim pritrjevanjem takemu početju - meni Lipuš - koroški Slovenci »izkoreninjajo
»S svojim pritrjevanjem takemu početju - meni Lipus - koroški Slovenci "izkoreninjajo in sami sebe rujejo iz zemlje slovenstva",«
In sami sebe rujejo 1z zemlje slovenstva. /.../ Avstrijci pa slavijo roman zato. ker mislijo, da so z njim poravnane vse zgodovinske krivice, je torej v nekem smislu njihov alibi.«
Razlogov za tako odločitev je pri Ha-derlapovi več. Gredo, kot piše Alojzija Sosič Jarc v študiji Družinski testament v romanu Angel pozabe [2018), od terapevtskih do reputacijskih, ki se kažejo v želji, da bi tematiko svojega romana predstavila širši, se pravi nemški pu bliki. Sama pa je nekje brez zadrege priznata, da se je »slovenščina iz njenih predalov izselila«, karvidimo tudi v njenih najnovejših pesmih, ki preprosto »zdrsnjejo v novo obleko«. To je v nemščino. Seveda tudi pri njej taka usodna odločitev ni bila brez notranje stiske, saj je v že navedenem romanu sama takole potožila: »Hrepenenje po pisanju otopi,/.,, /Občutek imam,da sedim na gomili črepinj.« S takim početjem, s pisanjem samo nemškega romana, je slovensko sodobno prozo, kot meni Sosičeva, prikrajšala za kvalitetno romaneskno besedilo. Njeno žanrsko si n kretično delo, ki združuje d ružinsko, avtobiografsko in vojno tematiko, prav
zato »lahko le pogojno umestimo v sodobni slovenski roman«. Tej trditvi moramo seveda pritrditi,
Maj sklenem svoje bežno razmišljanje o tej kompleksni temi z besedami slovensko-francoske pisateljice Brine Svit, ki seje racionalno odločila za pisanje v francoščini in slovenščini hkrati. Vendar tudi pri njej kljub priznanju, da ji pisanje v tujem jeziku pomeni nekakšno »osvoboditev«, ni šlo brez notranjih dilem in travm. V romanu Moreno (2003) je brez obotavljanja zapisala: »Ne verjamemi več v srečno dvojezičnost,« In na drugem mestu naslednje: »Pogrezam se v globok gozd dvomov, ki je v tem trenutku moja edina destinacija.«
Skratka, ob vsem povedanem lahko ugotovimo, da je prehod iz maternega jezika v drugjezik za marsikaterega pisatelja skrajno boleč, da ne rečem nevaren. Kot primer naj navedem besede Vladimirja Nabokova, pisatelja, ki sicer velja za vrhunskega stilista v angleškem jeziku, v katerem je pisal, in je sam sebe le nekaj let pred smrtjo »označil za ameriškega pisatelja, ki je odraščal v Rusiji, se izobrazi Iv Angliji in se oplaja! ob kulturi zahodne Evrope«, Vendar ni zanemarljivo, daje v času, ko je bil na vrhuncu svoje literarne moči, potožit, da je njegova osebna tragedija v tem, daje »opustil svojo materinščino, neukročeno, bogato in neskončno gibko ruščino, ter prevzel drugorazredno me-Šanico angleščine, oropane vseh izraznih možnosti«. (VI. Nabokov, Govori, spomin, prevod Breda Biščak, 2010),
»In to bi vam tudi priporočal: če moramo imeti kaj radi na svetu, moramo imeti radi tista tla, ki so nas rodi la, in tisti jezik, v katerem smo spregovorili. Zvestoba iastni biti, to, kar je globinsko čutil naš Prešeren, in v tem vidim njegovo veličino! /.../
/.../Vsekakor ne bi navajal k temu, k čemur se nagiba Koroška, in sicer, da pisci začnejo pisati, poleg v slovenščini, tudi v nemščini, Jaz nikoli nisem imel skušnjave, da bi napisal nekaj kreativnega, ustvarjalnega v italijanščini. V italijanščini sem sicer pisal eseje, razmišljanja, tuhtanja itn., nekaj knjig je sicer v italijanščini izšlo, nikar pa ne romanov! Nikoli nisem poskušal napisati nobenega romana v italijanščini in ga tudi ne bom!
Kajti za ustvarjalna dejanja mi ustreza samo moja slovenščina.«
Alojz Rebula, Mladika, 8/2018
BI PREŽIVELI DOPUST IMA OTOKU PLASTIKE?
HJ.
Ne gre za dovtip. Otok plastike namreč resnično obstaja. Velik je kot Francija, Nemčija m Španija skupaj. V njem je 1800 milijard kosov plastike. Tudi znanstveniki si do pred kratkim niso predstavljali, da gre za tako ogromno "morsko pošast", ki se še dalje, iz dneva vdan povečuje. Sedaj so se tega
»Otok plastike namreč resnično obstaja. Velik je kot Francija, Nemčija in Španija skupaj.«
smetišča v Tihem oceanu lotili z novimi prijemi. Namestili so namreč sistem za odstranjevanje odpadkov. Sestavljata ga dve po 600 metrov dolgi plastični cevi, napolnjeni z zrakom, ter ponjava, ki sega tri metre globoko. Naprava dejansko ''ujame" veliko količino
plastičnih odpadkov, ki plavajo na vodi in ogrožajo življenje v morju.
Spet se pojavlja vprašanje, ki si ga -vsaj tisti, ki smo okoljsko bolj osveščeni - postavljamo že dalj časa. Kaj vendar počenjamo? Kako lahko odvržemo v morje toliko škodljivih odpadkov? Velik problem predstavljajo zlasti plastični predmeti za enkratno uporabo - na primer kozarčki, krožniki in pribor, slamice za pitje in paličice za čiščenje ušes, Gre za predmete, na katere smo se navadili, kot da so nekaj čisto samoumevnega. Verjetno si niti ne predstavljamo, kakšno škodo povzročamo z njimi...
Evropski parlament je sprejel sklep za zmanjšanje količine plastičnih odpadkov. Različne predmete "rabi m odvrzi" bodo do leta 2021 nadomestili z razgradljivimi materiali. Združene države, ki se prav tako, če ne še bolj, dušijo v plastiki, pa za sedaj o tem problemu razmišljajo le na krajevni ravni, na pobudo tega ali onega guvernerja kake zvezne države.
Za obravnavo splošnega problema plastike in o škodi, ki jo povzroča planetu in živim bitjem, bi lahko porabili ves prostor, ki ga imamo na razpolago. Ato žal ni edino okoljsko vprašanje, s katerim se soočamo. Hudo nevarnost predstavlja globalno segrevanje, o katerem ne govorijo več le znanstveniki, pač pa tudi vse številnejši zemlja ni, ki s(m)o posledice naraščanja povprečnih temperatur že občutili na lastni koži. Javna občila so tudi v tem zadnjem mesecu napolnila poročila o silovitih orkanih, tropskih nevihtah - močnejših
is mladika m zona
£ KOLOGUA
kot kdajkoli prej - ali poplavah, ki so povzročile neznansko škodo in zahtevale tudi več človeških življenj. Gre za ekstremne pojave, ki p a so vse pogostejši tudi na evropskih tleh.
Urad Združenih naro-dov za zmanjša nje tveganja nesreč UMISDR je ugotovil, daje gospodarska škoda, ki ježe nastala zaradi podnebnih sprememb, v zadnjih dveh desetletjih znašala 2250 milijard dolarjev, kar je 250 odstotkov več kot 20 let pred tem. K temu je treba dodati, da ne gre za konec, temveč šele za začetek procesa, ki bo v prihodnje povzročil vse več katastrof, povezanih s podnebnimi spremembami.
Kot navaja omenjeno poročilo, so največ škode utrpele Kitajska, Japonska, Indija in tudi Združene države, pa čeprav predsednik Trump, ki je - kot vemo -izstopil iz pariškega podnebnega dogovora, dolgo ni priznaval, da bi problem globalnega segrevanja sploh obstajal. Po številnih rekordnih, silovitih orkanih pa je naposled le uvidel, "da se nekaj dogaja'1. še vedno pa ni prepričan, da je tega kriv človek, V primerjavi s prejšnjimi izjavami, ko je Trump trdil, da so podnebne spremembe "potegavščina 1 v škodo ameriškega gospodarstva, gre vsekakor za korak naprej. Pravzaprav le za majhen korakec, saj je ameriški predsednik v isti sapi dejal, da ne misli plačevati na tisoče milijard dolarjev in noče izgubiti milijo nov delovnih mest,
V teh besedah je srž gledanja veči ne gospodarstvenikov m politikov na okolje. Sprva smo se vedli, kot da bi bil planet samo nas in da lahko z njim počenjamo, kar se nam zljubi. Ekonomijo in s tem delovna mesta smo tako vezali na močno onesnažujoče dejavnosti, ki so škodljive
za zdravje in okolje, S tem bi tudi mirno nadaljevali, če nam narava ne bi sporočila, da smo prestopili mejo. Sedaj se moramo vprašati: koliko delovnih mest in Človeških življenj bomo izgubili zaradi posledic podnebnih sprememb? Od nekdaj velja namreč zakon:česar ne plačaš prej, plačaš [z obrestmi} potem. Skrajni čas je, da skušamo omejiti segrevanje planeta, vsaj toliko, kolikor je v naših močeh. V resnici ne gre le za posledice človeških dejanj, pač pa tudi za naravni proces, ki se v milijardah let ciklično ponavlja. Z našim razvojem pa smo ga pospešili... Komisija Združenih narodov o podnebnih spremembah je v začetku oktobra na zasedanju v Južni Koreji pripravila trideset strani dolgo poročilo o tem, kako doseči cilj omejitve dviga globalne temperature na 1,5 stopinje Celzija do konca stoletja glede na predindustrijsko dobo. Gre za načrt, ki je ambicioznejši od pariškega podnebnega dogovora, kije predvideval znižanje na "manj kot 2 stopinji". Izvedenci so po pregledu več tisoč znanstvenih študij in člankov začrtali temeljne smernice za prihodnost planeta, Energijo bi morali pridobivati iz obnovljivih virov, ponovno uporabiti odpadke, zmanjšati porabo mesa ter se lotiti pogozdovanja ogromnih površin, ki smo jih izsekali v imenu "napredka". Izvedenci ob tem ugotavljajo, da si ekološka zavest vendarle utira pot med ljudmi. Kot so zapisali ob zaključku vrha v Južni Koreji, daje poročilo politikom, gospodarstvenikom ter sploh tistim, ki odločajo, vse potrebne informacije o tem, kako omejiti globalno segrevanje. Prihodnja leta bodo verjetno najpomembnejša v vsej zgodovini človeštva, še piše v dokumentu.
»Sprva smo se vedli, kot da bi bil planet samo naš in da lahko z njim počenjamo, kar se nam zljubi.«
ANTENA
COR U NUM
S tem imenom je v preteklih mesecih nastal 51-članski projektni mešani zbor s pevci in solisti iz matične Slovenije, zamejstva v Italiji in Argentine. Uresničil je dolgoletno željo pobudnice, znane dirigentke Lučke Kralj Jerman, Goričan-ke, ki od leta 1948 živi v Argentini, pretežno v Bariloeati, da bi predstavil izbor slovanske sakralne glasbe, tako katoliške kot pravoslavne. Zbor je pod njenim vodstvom in ob orgelski spremljavi Tomaža Simčiča 4r oktobra nastopil v Ljubljani, 7. oktobra pa v tržaški stolnici sv. Justa.
SPOMINI 191S-201S
Septembra je stekla cela vrsta koncertov, razstav in kulturnih večerov s skupnim naslovom Spomini 1918-2018, ki jih v okviru projekta ob stoletnici konca prve svetovne vojne prireja Kulturni center Lojze Bratuž iz Gorice.
Za ta projekt je na primer Slovenska filharmonija 7. oktobra gostovala z Mozartovim Requiemom v tržaškem opernem gledališču Verdi.
Med drugim je vtem okviru izšla zbirka 14 priredb ljudskih vojaških in ljubezenskih pesmi za mešani, ženski ali moški zbor Ne jokej, ljubica, ki jo je podpisa! Hilarij Lavrenčič.
Lavrenčič, ki je že 33 let zborovodja mešanega zbora Hrast v Doberdobu, je pod istim naslovom tudi s sodelovanjem drugih skupin priredi! več koncertov. Poseben, jubilejni koncert pa je zbor imel 28, oktobra v cerkvi v Doberdobu ob 50-letnici Slovenskega katoliškega društva Hrast.
3. ZVEZEK NSBL
Novi Slovenski biografski leksikon, ki ga je po dolgih pripravah začel leta 2013 izdajati Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, je dosegel tretji zvezek, ki obsega osebnosti s priimki od Ble- do But-.
Glavna urednica mag. Bar-ba ra Šterbenc 5veti na ga je z drugimi strokovnjaki predstavila 12. novembra v Ljubljani.
UMRL JE LAZARIST CIRIL ČARGA
V Turinu, kjer je zadnja leta živel v domu za ostarele, je 10. oktobra umrl Lazarist Ciril Čarga. Pokopali so ga 17. oktobra v rojstni Idriji pri Bači, kjer je zagledal luč sveta 3. julija 1917. Kot mlad fant je stopil med lazariste in bil posvečen v duhovnika leta 1941 v Turinu. Bil je vzgojitelj, nato misijonar na Kitajskem, od koder so ga izgnali komunisti. Sledilo je vodenje misijonov na Sardiniji, leta 1977 pa je odšel v Kanado, kjer je misijonarji med Slovenci v Alberti in Britanski Kolumbiji. V letih 1983-94 je bil župnik slovenske župnije Lurške Matere Božje v Win-nipegu, nato do leta 2000 kaplan V slovenski župniji Marije Pomagaj v Torontu, Sledil je povratek v Italijo, najprej v Turin, nato v Videm, od koder je obiskoval Benečijo in Sv. Višarje. Zelo seje zavzemat za poznavanje in cesten j e Marije Žanjice v Porčinju,
NOVO PRI GORIŠKI MOHORJEVI DRUŽBI
Knjižna zbirka Goriške Mohorjeve družbe za leto 2019 obsega Koledar 2019, ki ga je s sodelavci uredil Marko Tavčar, zbirko novel Andreja Arka Odkrušek, zgodovinsko povest Ivana Vogriča Viktor in Elisa ter 27. knjigo zbirke Naše koren ine: Ivo Bric, Vojaški dnevnik 1915-1919, Gradivo zanjo sta ob 75. obletnici partizanskega umora tega katoliškega javnega delavca iz Dornberka zbrala in uredila Peter Černič in Renato Podbersič ml,, ki sta tudi napisa: a spremno študijo.
Izšel je še stenski Naš koledar 2019,
Ze oktobra pa je Goriška Mohorjeva družba izdala zbirko pesmi jezuitskega misijonarja in univ. profesorja na Japonskem p. Vladimirja Kosa Kot sonce zlat zaton. Uredila jo je in ji napisala spremno besedo dr.
Maja Melinc Mleku/.
IVO BRIC
VOJAŠKI DNEVNIK
1915 191»
Tretji panel konference. Od leve Andrej Apienc. vodja panela Jelka Piškurič, Ivo Jevnlkar in Janez Suhadolc (foto: Penoto Podbersič}
TEMNA STRAN MESECA H
Ob 20-letnici prelomne razstave in zbornika Temna stran meseca, Kratka zgodovina totalitarizma v Sloveniji 1945-1990, ki sta na pobudo Draga Jančarja opozorila na zamolčevanje senčnih strani slovenske polpreteklosti v muzejih in zgodovinopisju,je Študijski center za narodno spravo priredil 13. in 14. novembra v prostorih Državnega sveta v Ljubljani mednarodno konferenco Temna stran meseca II: soočenje in refleksija 20 let kasneje.
Udeleženceje nagovoril predsednik države Borut Pahor, med njimi
pa so bili tudi predstavniki Evropske platforme spomina in vesti iz številnih, držav. Nekateri so tudi predavali, 15. novembra pa so imeli še delovno srečanje na Bledu. Drugače je nastopilo več sodelavcev razstave in zbornika izpred 20 let. Med njimi je bil tudi Ivo Jevmkar iz Trsta, kije esej iz leta 1998 Razdeljena manjšina nadgradili referatom Težavno odkrivanje zamejske temne strani meseca.
PODALJŠANA SLUŽBA NOVOMEŠKEGA ŠKOFA GLAVANA
Papež Frančišek je za eno leto podaljša! škofovsko službo msgr. Andreju Glavanu, ki je 14. oktobra obhajal 75-letnico in v skladu s cerkvenimi pravili ponudil odstop.
Msgr. Glavan je bil leta 2000 imenovan za ljubljanskega pomožnega škofa, ob ustanovitvi škofije Novo mesto pa je leta leta 2006 postal njen prvi škof.
SLOVENSKE ŽRTVE PRVE SVETOVNE VOJNE
Na podlagi prizadevanj 16 ustanov in društev ter strokovnjakov, ki jih koordinira Inštitut za novejšo zgodovino v Ljubljani, od pomladi 2015 nastaja zbirka s podatki o vojaških žrtvah 1. svetovne vojne na Slovenskem.
Dosedanje delo so predstavili 13. novembra v Ljubljani, Zaenkrat so zbrati podatke o 26.225 žrtvah.
NOVA KNJIGA MARIJA ČUKA "PRAH"
Igor Gabrovec, Marij Čuk in Borut Klabjan
Novi roman Marija Čuka z naslovom Prah so predstavili deželni svetovalec FJK Igor Gabrovec, zgodovinar Dorut Klabjan in urednica založbe Nadia Roncelli v Društveni gostilni v Gabrovcu v torek, 16. oktobra, Na večeru je sodeloval Dekliški pevski zbor Igo Gruden iz Nabrežine pod vodstvom Mirka Ferlana.
12S-LETNICA ŽUPNIJE SV, VIDA V CLEVELANDU
Najstarejša slovenska župnija v Clevelandu v ZDA, župnija sv, Vida, je 30. septembra praznovala 125-letnico, V »ameriški Ljubljani«, ki seje v zadnjih desetletjih zelo spremenila, je ob njej danes le še ena slovenska župnija (Marije Vnebovzete), obe pa sta versko in kulturno zelo živahni.
Slovesno somaševanje je ob jubileju vodil clevelandski škof Nelson Perez, za glasbo pa sta poskrbela združena zbora obeh župnij in instrumentalisti pod vodstvom Janeza Sršena,
V Slovenskem narodnem domu je sledit jubilejni banket s kulturnim sporedom, Zapeli so Fantje na vasi, kot govorniki pa so nastopili Tomaž Gorenšek, Janez Sršen, Rihard Hlabše in pa župnik Jože Božnar, ki je od leta 1979 šesti pastir župnijske skupnosti pri Sv, Vidu. Ob stoletnici, leta 1993, je vodil obsežno prenovo sedanje cerkve iz leta 1932, pozneje pa gradnjo velikega doma za ostarele St. Vitus Village.
TEHARJE 2018
Nova Slovenska zaveza in Župnija Teharje sta 7. oktobra v Spomin skem parku nekdanjega komunističnega uničevalnega taborišča Teharje pripravila spominsko slovesnost. Somaševanje je vodil upokojeni celjski škof msgr. Stanislav Lipovšek. Sledil je blagoslov novega križevega pota, ki so ga postavili ob poti od vhoda v park do cerkve sv. Ane. V kulturnem programu sta sodelovala sopranistka Andreja Zakonjšek Krt in baritonist Ivan Arn-Šek, potomca v teharskem taborišču zaprtih očetov, Osrednji govorni k je bil nekdanji predsednik Državnega zbora France Cukjati.
OMERZA IN PEZDIR O TO IN NLB
Odlična poznavalca m raziskovalca arhivov slovenske politične policije ter publicista Igor Omerza in Rado Pezdir sta združilasiie in pri založbi Podjetniška analitika v Ljubljani ^zdaia skupno knjigo z zgovornim naslovom Kriminalni temelji Tori tonalne obrambe in NLB. Na platnici je še napis:
Šokantna razkritja ob 50-letnid Titove TO,
V knjigi rešita mite, kijih širijo »stare sile«, in dokazujeta, da Teritorialne obrambe, ki je nastala pred 50 leti, nikakor ni mogoče imeti za predhodnika sedanje Slovenske vojske in celo za organizacijo, ki je utirala pot osamosvojitvi. Tudi Ljubljanska banka pod Nikom Kavčičem ni vzpostavljala elementov ekonomske državotvornosti. V obeh primerih je šlo za ustanovi, ki sta nastali v interesu takratnega režima, pa še to v povezavi s hudim gospodarskim kriminalom.
¡gur Oifrt'mt Rjuh» fteiiir . -j
KRIMINALNI TEMELJI TERITORIALNE OBRAMBE IN NLB
SoliiinmA rjzkrlLj.iult io-IcihG i Tikuvc TO
NAGRADA ZA
MAG. MARIJO ČIPIC REHAR
Arhivsko društvo Slovenije je 17, oktobra podelilo Aškerčevo nagrado za življenjsko delo Ivanu Nemaniču in Aškerčevi priznanji dr. Dejanu Zadravcu ter mag. Mariji Čipič Rehar,
Nagrajenka je od leta 2004 arhi-vistka v Nadškofijskem arhivu Ljubljana. V zad njem času je obdelala in popisala 2.012 listin v nadškofijskem arhivu, jim napisala regeste ter jih izdala v dveh knjigah: Listine Nadškofijskega arhiva Ljubljana 1501-2015 in Listine Nadškofijskega arhiva Ljubljana tl,: Brevi, župnije, uršulinke, prepisi listin,
Marija Čipič Rehar je že leta 2007 pri založbi Družina izdata knjigo Cerkev in oblast na Primorskem v letih 1945-1953.
NAGRADA ISCHIA ZA ARH. ALEŠA PRINČIČA
Goriški arhitektr Aleš Prinčič, ki predava na ljubljanski univerzi, je dosedanjim priznanjem dodal arhitekturno nagrado Ischia, in sicer za načrt resorta Villa Verde v Fagagni v Furlaniji,
KNJIGA O PISATELJ U KARLU MAUSERJU
Literarni zgodovinar prof, France Pibernik, ki je odličen poznavalec leposlovnih opusov Franceta Balantiča, Ivana Hribovška, Vladimirja Truhlarja, Antona Vodnika, Jožeta Udoviča {uredil je njihova Zbrana dela in jim posvetil monografije) ter številnih drugih, zlasti zamolčanih in zdomskih ustvarjalcev, je pri Mohorjevi v Celovcu izdal »biografsko pripoved« na 240 straneh Pisatelj Kare! Mauser,
Ob Koledarju, ki sta ga uredila Hanzi Filipič in Karl Hren, ter Pratiki, ki jo je uredil Franz Kattnig, je v zbirki Večernice izšla v okviru Knjižnega daru za leto 2019.
Gre za romansirani življenjepis zdomskega, ameriško-slo-venskega ustvarjalca (Zagorica, 1318 - Cleveland, 1977), ki pa sloni na strogo dokumentiranih virih, ki jih je avtor uporabil že leta 1993, ko je pri založbi Ognjišče v Kopru v zbirki Graditelji slovenskega doma objavil knjižico Karel Mauser, Življenje In delo.
MLADÍKA 09" 2013	23
PRIMORSKI PADALCI
V Škrbini pri Komnu je bila II. novembra že 21. slovesnost v spomin na pobite in padle primorske padalce, ki jo prirejata Vaška skupnost Škrbina in Občina Komen, Začela seje z mašo v cerkvi sv. Ane, ki jo je daroval vojaški vikar Matej Jakopič. Nato je bila komemoracija pred ploščo na Fakinov! domačiji, ob kateri so bili častna straža Slovenske vojske in praporščaki. Povezovala jo jo Anči Godnik.
Po polaganju vencev je prisotne nagovoril vršilec dolžnosti župana Valrer Ščuka. V slovenščini sta nato spregovorila britanska veleposlanica v Sloveniji Sophie Honey in vodja Urada za obrambno sodelovanje na ameriškem veleposlaništvu v Ljubljani major Jonathan Zebre [izvirno Žebre,saj je potomec slovenskih priseljencev). Slavnostni govorni k je bil sin organizatorja Kraljevega gardnega bataljona in padalcev v Egiptu časnikar Saša Rudolf iz Trsta.
Kulturni spored sooblikovali trobilci pihalnega orkestra iz Komna, harmonikar in pevko Kulturnega društva Karel Štrekelj: iz Komna in recitatorji iz Jadranskega zavoda Združenega sveta v Devinu,
Že 9, novembra je bil v knjižnici v Komnu s komemoracijo povezan kulturni večer. Po pozdravu odgovorne za to enoto Kosovelove knjižnice iz Sežane Marije Umek je tržaški časnikar Ivo Jevni-kar predstavil gosta, koroškega zgodovinarja dr. Petra Pirkerja z dunajske univerze. Govoril je o tirolskem protifašistu Hubertu Mayru, ki seje kot pripadnik britanske tajne službe SO E s padalom spustil v Furlanijo, da bi širil odpor proti Hitlerju v Avstriji, in o njegovih sodelavcih Georgu Dereat tiju ter Rudolfu Maserju, Oktobra in novembra 1944 so se zaradi hudega nemškega pritiska vsi trije Avstrijci zatekli k slovenskim partizanom
9.	korpusa, vendar so po oznovskih zaslišanjih v Gorenji Trebuši »izginili« kot številni primorski padalci.
Naj pri tem omenimo, daje bila v Gorenji Trebuši 11, avgusta maša zadušnica za te in druge tamkajšnje žrtve, ki sta seje udeležila tudi Pirksr in brat umorjenega avstrijskega častnika Martin Mayr.
Slavnostni govornik Sesa Rudolf v Škrbini {foto:. Alessandro Fegez)
AMERIŠKA KONGRESNIKA SLOVENSKEGA IZVORA
Na volitvah 6. novembra, ko so v Združenih državah obnovili 435-glavo predstavniški dom in izvolili 35 izmed 100 senatorjev, sta bila potrjena oba kongresnika slovenskega izvora.
Demokratska senatorka, pravn ica Amy Klobuchar, rojena leta I960 v Minnesoti, jev domači zvezni državi osvojila svoj tretji šestletni mandat. V senatu je od leta 2005, Vsi stari starši njenega očeta sov Minnesoto prišli iz Slovenije.
V predstavniški dom pa je bil v Arizoni za peti dvoletni mandat potrjen zobozdravnik, republikanec Paul Gosar, rojen leta 195S v Wyomingu. Tudi njegovi stari starši po očetovi strani izhajajo iz Slovenije. Prvič je bil izvoljen leta 2010.
ISO LET REZIJANSKE FOLKLORNE SKUPINE
Konec oktobra so se v Vidmu in na Ravanci spomnili 180-letrsice rezijanske folklorne skupine. V Vidmu je bil na univerzi posvet o folklorni dediščini Rezije. Na Ravanci pa je bila akademija s predstavitvijo nove zgoščenke in predpremiero dokumentarca slovenskih sporedov RAI, ki ga je režirala Marija Brecelj.
Levo; polaganje venca pred spomenik gen. $an Martina (foto: Lucifer Oblak Čop). Desno: po zahvalnem somaševanju V buenosaireški stolnici. Sredi strežnikov in narodnih noš so scmaševatci: kardinal Poli, apostolski nuncij Baaikebete, nadškof Stanovnik in slovenski duhovniki (foto: Marko Vbmbergar).
V	Buenos Airesu so se Slovenci 30. septembra javno zahvalili Argentini, daje pred 70 leti širokosrčno sprejela slovenske povojne begunce,
V	središču Buenos Airesa so najprej položili venec pred spomenik očeta argentinske države gen. San Martina. Spregovoril je predsednik Zedinjene Slovenije inž, Jure Komar,
V	stolnici je bila nato za kakih 500 udeležencev zahvalna maša, ki jo je daroval argentinski pri mas, buenosaireški nadškof kardinal Mario Poli, somaševali so apostolski nuncij msgr, Leon Kale n ga Badikebele, nadškof v Corrientesu, argentinski Slovenec msgr. An d rej Sta n ovni k, ki je tudi pridigal, delegat dr. Jure Rode in še nekateri slovenski duhovniki. Peli so združeni pevski zbori slovenske skupnosti, učenci sobotnih šol in drugi mladi. Veliko je bilo strežnikov in narodnih noš.
DELNI PONATIS SPOMINOV MILOŠA VAUHNIKA
Založništvo Jutro v Ljubljani je na 203 straneh ponatisnilo tiste dele spominov odvetnika in publicista Miloša Vauhnika (1395-1982), ki zadevajo prvo svetovno vojno. Nova knjiga nosi naslov... Austriam esse delendam, Kako sem postal poročnik ali moje bojevanje v 1. svetovni vojni, Celoviti spomini Miloša Vauhnika SO pri Jutru izšli leta 2012 pod naslovom Pe-fau in dvajseto stoletje, nekoliko skrajšana izdaja pa pri Goriški Mohorjevi družbi v dveh zvezkih že v let h 1988 in 1989.
Kot je zapisal založnik, se Vauhnikovi spomini na prvo svetovno morijo v mnogočem razlikujejo od ostalih. Opisuje namreč številne dogodke, kijih drugi niso, tudi njegov način opazovanja je drugačen, poleg tega je svoje spomine dopolnil z zgodovinskimi opisi takratnega časa. Posebno poglavje je posvečeno avtorjevemu srečanju z Lovrom Kuharjem - Prežihovim Vorancem,
MILOŠ VAUHNIK
.. AUSTRIAM ESSE DELENDAM
DRUŠTVO SLOVENSKIH IZOBRAŽENCEV V OKTOBRU
Društvo slovenskih izobražencev je oktobra nadaljevalo svojo redno sezono kulturnih srečanj v Peterlinovi dvorani. V ponedeljek, 1. oktobra. SO priredili Okroglo mizo na temo Solidarnost, več kot dobrodelnost. Pri pogovoru so sodelovale Jožica Ličen za slovensko Karitas, Veronika Gerdolza Slovensko dobrodelno društvo in Ivica Švab za Slovensko Vincencijevo konferenco.
V	ponedeljek, 8. oktobra, je bila na vrsti okrogla miza ob 75. obletnici padca fašizma in kapitulaciji Italije. Pri pogovoru so sodelovali Mi ra Cencič, Matevž Tomšič in Renato Podbersič,
V	ponedeljek, 15. oktobra, je sledil večer z Edvardom Kovačem, kije govoril na temo Andrej Capuder kot slovenski Dante - o literarnih podobah in miselnih poteh slovenskega intelektualca.
V	ponedeljek, 22, oktobra, so v društvu priredili večer v sklopu 18. Koroških kulturnih dnevov. Na večeru je Nužej Tolmaier predstavil svojo zbirko ljudskih pesmi Tiha zemlja. Sledila je še otvoritev razstave Umetnine iz porcelana Izidorja Sterna.
V	ponedeljek, 29. oktobra, je bila na sporedu okrogla miza z naslovom Pluralizem po slovensko. O vsebini rubrike Fokus v zadnji številki Mladike in tematiki, ki jo je na študijskih dnevih Draga 201Sobravna vala časnikarka Erika Jazbar, so s sodelavci Mladike razpravljali duhovnik Karel Bolčina, časnikar Martin Brecelj, gospodarstvenik Edi Kraus in politik Stefano Ukmar.
V	ponedeljek, 5. novembra, so se Slovenska prosveta, Društvo slovenskih izobražencev in Mladika spomnili na nedavno preminulega pisatelja Alojza Rebulo in mu posvetili večer, na katerem so govorili
33, SENJAN BENEŠKE PIESMI
SLOVENSKI SLAVISTIČNI KONGRES V VIDMU
Na Lesah je bil 10. in 11, novembra 33. Sonjam beneške piesmij ki ga od leta 1971 prireja Kulturno društvo Rečan -Aldo Kiodič,
Za Senjam je nastalo 15 novih skladb, ki so jih prireditelji predstavili v brošuri in na zgoščenki. Komisija za besedila je kot najboljšo ocenila pesem Se ki je, ki jo je napisala Andreina Trusgnach, komisija za glasbo pa je nagrado dodelila pesmi Tle an sada, kr jo je uglasbil Franko Reja. Nagrad pa je bilo še več.
Slavistično društvo Slovenije je letošnji Slovenski slavistični kongres v sodelovanju s Slavističnim društvom Trst-Gorlca-Videm in videmsko univerzo priredilo od 27, do 29, septembra v Vidmu, Posvetilo gaje slovenistiki in slavistiki v zamejstvu, a tudi stoletnici Cankarjeve smrti in konca prve svetovne vojne. Ekskurzijo je zadnji dan posvetilo Benečiji in Reziji.
Na kongresu so podelili priznanja zaradi zaslug pri ohranjanju in preučevanju slovenskega jezika in narečij na Videmskem Živi Gruden, Bruni Ralloch, Mariji Bidovec in Robertu Dapitu. Častni članici Slavističnega društva Slovenije sta postali Irena Novak Popov in Tržačanka Vera Tuta Ban.
Levo: Erika Jazbar, Manin Brecelj, Stefano Ukmar, Karel Bolčina in Edi Kraus; desno: konzul Vojko Volk in Miroslav Košuta
Izidor Štern {¡ovoj in Martin Kuchling (desno)
in pričevali generalni konzul Republike Slovenije Vojko Volk. urednik Ognjišča Božo RuStja, deželni svetovalec Igor Gabrovec, senatorka Tatjana Rojc, pesnik Miroslav Košuta, profesorici Lučka Susičin Maja Lapornik ter Edvard Kovač. Predvajali so tudi kratek video s posnetkom intervjuja s pisateljem Rebulo.
FLORJAN LIPUŠ IN MAJA HADERLAP
DVA ROMANA NA ISTI DAN
Koroški pisatelj, šolnik Florjan Lipuš (roj. 1937 v Lobniku} je kot prvi Slovenec prejel najvišjo avstrijsko državno nagrado za kulturo in umetnost, povezano z denarnim zneskom 30.000 evrov, izročili so mu jo 1. oktobra na Dunaju.
Umetnik piše izključno v slovenščini.
Koroška pisateljica Maja Haderlap, ki pa je zaslovela z nemško pisanim, visoko nagrajenim romanom Angel pozabe, pa je bila 12, novembra na Dunaju osrednja govornica na proslavi ob 100-letnici Republike Avstrije v Operi z neposrednim televizijskim prenosom. Pozdravila je tudi v slovenščini. Nastopili so še predsednik države, kancler in podkancler ter predsednik parlamenta.
Dne 16. oktobra sta dva tržaška pisatelja predstavila vsak svoj roman, Marij Čuk je v Gabrovcu predstavil roman Prah, ki je Izšel pri naši založbi Mladika. Gre za tretji det »zamejske trilogije«, ki obsega še knjigi Pena morskega vala {199S) in Molk koloradskih hroščev ¡2016),
Marko Sosič pa je v Ljubljani predstavil svoj peti roman Kruh, prah. Izšel je pri založbi Goga v Novem mestu.
SPOMENIKI ZA PADLE V I. SVETOVNI VOJNI
53. BORŠTNIKOVO SREČANJE
V Boljuncu so 6. oktobra na pročelju Srenjske hiše odkrili ploščo z imen! 26 vaščanov, ki so izgubili življenje kot avstro-Ogrski vojaki med prvo svetovno vojno. Napis je v slovenščini, hrvaščini, italijanščini in nemščini. Najprej je somaševanje vodil škofov vikar Anton Bedenčič, sledil je kulturni spored z govoroma, ki sta jih imela Vili Prinčič In Roberto Todero,
Pred županstvom v Nabrežini je občinska uprava 27. oktobra odkrila italijansko-slovensko ploščo v spomin na civiliste in vojake, ki so umrli med prvo svetovno vojno, vendar brez njihovih imen.
Na Tabru v občini Repentabor pa sta župnija in občina po maši, ki jo je daroval župnik i n škofov vikar Anton Bedenčič, med prireditvijo, ki sojo oblikovali tudi šolski otroci in krajevna društva z obeh strani meje, 23. oktobra odkrili ploščo z imeni 33 padlih z nekdanjega župnijskega ozemlja (Col, Repen, Voglje, Vrhovlje), Ob županih Repentabra Marku Pisaniju in Sežane Davorinu Terčonu sta bila tudi predsednik Avstrijskega črnega križa inž. Otto Jausin tržaški predsednik Združenja prijateljev Avstrijskega črnega križa, ki sta razdelila spominska priznanja sorodnikom padlih in prirediteljem.
Od 15. do 28. oktobra je bilo v Mariboru 53. Borštnikovo srečanje. Borštnikov prstan za življenjsko delo je preje! igralec in glasbenik Janez Škof, Za najboljšo uprizoritev lanske sezone so razglasili koprodukcijo 6 v režiji Žige Divjaka. Delo sta izvedla Slovensko mladinsko gledališče in Maska Ljubljana.
UMRLA JE PROF. EL I AN A ZAJEC
V Trstu je 7. oktobra umrla znana harmonikarska glasbena pedagoginja in dirigentka Eliana Zajec. Rodila seje v Trstu 12. julija 1935. Vrsto let, do leta 2000, je poučevala harmoniko na tržaški Glasbeni matici. Napisala je tudi več učbenikov v italijanščini. Najbolj pa je zaslovela z večletni m vodenjem harmonikarskega orkestra Miramar, s katerim je od leta 1963 dalje dosegla vrsto visokih priznanj.
IS, KOROŠKI KULTURNI DNEVI NA PRIMORSKEM
V sklopu kulturnega tedna, ki so ga Slovenska prosveta, Zveza slovenske katoliške prosvete in Krščanska kulturna zveza priredile na Primorskem, naj na tem mestu naštejemo vsaj nekatere prireditve, ki so se odvijale na Tržaškem.
Tako so v ponedeljek, 22. oktobra, v Peterlinovi dvorani predstavili publikacijo Nužeja Tolmajerja Tiha zemlja in 80 pesmi ob 3 C- L etn i c i Lenčke Küpper. Pred tem so odprli še razstavo umetnin na porcela nu Izidorja Sterna, V četrtek, 25, oktobra, je v Finžgar;evem domu na Opčinah bil na sporedu reci ral Prešernovega Krsta pri Savici, ki sta ga izvedla rec'tator Janko Krištof in glasbenik Toni. Feinig, V “ petek, 26, oktobra, je sledilo 7. srečanje Janko Krištof v Finžgaijevem domu	mladinskih pevskih zborov v župnijski
cerkvi pri Sv. Ivanu v Trstu, Sodelovali so skupina Sanje iz Suhe na Koroškem pod vodstvom Engelberts Logarja, dekliški zbor Vesela pomlad pod vodstvom Andreje Štucin Cergol in Mladinski zbor Emil Komel iz Gorice, ki ga vodi Damjana Čevdek Jug. V soboto, 27. oktobra, je bila v Devinu še lutkovna predstava Radovedni
sionček v izvedbi lutkovne skupine Mladi Celovca ni SKD Celovec v režiji Brede Vari,
PESMI
Tretja nagrada na 46. literarnem natečaju revije Mladika
Dare Gozdnikar
OŽIGOSAN
stvari
morajo umreti nekje na nujni vožnji po betonskem pragozdu dokončanem mestu uspehov v vznikanju med pogovorom
a še kar kimaš z glavo slediš očem po zraku zavedajoč se da leta prinesejo jesen in tu pa tam izgineš v zimo
čeprav si skoraj vedel kje si se pozabil najti med spoštljivim časom in premočnim vdorom n ezn anega p ros tora
zalotiš se da vlagaš besede v neodposlana pisma in pišeš misli
tišina je znamka oslinjena cena potovanja
GENI s krvjo
imam neporavnane račune povsod me zalezuje in stiska ritem ko teče izven mojega dosega
usmerja razdalje v telesu krepi notranjost do širine in stalno vsiljuje prednike
kadar je jezna zaustavlja biije srca
včasih nenadno zavre da se njeni kriki vidijo kot korenine dreves ki rastejo v zrklih očes
takrat prične bežati iz presušenih ven da obarva obzorje
zgodi se
da se skrega sama s seboj in brizgne nemirna navzven takrat jo srkam kot veliko lužo ko po njej priplavajo vsi sorodniki eni v strahu
da sem jim dolžan še kakšen obisk drugi v želji
da mi zgladijo razmršene misli a nekateri
so tako zvodeneli po stoletnem dežju da so kot tujci v domačem mestu
OBED
uvod
vse se bo pospravilo
v kotih ni prostoru za drobtine
in stol ob mizi je pokončen vojak odličnosti
poravnana slika
na steni ne namiguje na nič
le na pozoren prah ob robu
luč
ugasnjena čaka na prižig zagon speče energije v preletu tanine nitke
L hod
hladilnik ne jč hrane
in se ponoči skrivaj odpira
da razsvetli kuhinjo v predmestje živeža
konzerva je stabilizirana da preživi vsaj eno življenje človeka
jogurt pasteriziran
posneta maščoba sanja debele krave
prežvekujoče na prostranih pašnikih
2.	hod sok ožet
se cmeri za časom
svobodnega bingljanja na zelenih vejah
sesirjeno mleko se tihotna približuje dnevu ko bo postalo sirni namaz
pivo v pločevinki se napihuje od pretirane zlorabe ogljikovega dioksida in predrzno namiguje na razvrat
zrezek se že pogovarja
s klobaso o hlevskem vonju
ki se jima je nostalgično zabijal v nozdrvi
vložene kumarice protestirajo načrtujejo revolt skisanega plavanja kot begunci v ocetni raztopini
hladna rižota čaka na razgret ost vnovični napad napalmske bombe žrtvovano požiranje ognja
3.	hod čisto zgoraj
zmrzujejo vrste sladoledov
zvrhana naslada Andov s pookusom po mesenem
zadnji hod
globok krožnik prazna žlica praska
ZAREZA	NAVADEN DAN
moje	nič posebnega ni bilo
besede	brez besed in odvečnega poveličevanja
niso pomembne	tišina je spoštovala bivanje
niti	v brušenje sem ti prinesel skrhane nože
zaporedje	ki sijih skrbo vzel in s prsti preveril ostrino
besednih zvez	imel si več brusilnikov
še manj verzi	med njimi tudi dva za kose
sklopi sestavkov	s katerimi so včasih po odišavljeni košnji švigali v ritmu
in celotna pesem	ostrila sva zrak je zvenel
le opazno	brisala ostružke toplina je brstela
ki se rojeva v slikah daje energijo za premik	skrhanostje pojemala z vsakim potegom
starega znanja v svežino misli	nič posebnega le ob očetu sin kije vedel da je vst» lahko
premalo berem za seboj pogled mi zdrsne na črnilu	in ob sinu oče ki to zmore in zna
	in sreča odklepa zaklenjenost na rezilu časa
zapisano koraka v podobe sanj ki sem jih nekoč zagledal	ASTROVID
v stari knjigi slovaške pravljice	velikokrat se nič ne zgodi
učimo se jezika smrti kot abecede usmiljenja	četudi čakaš da bi to doživel
v stavku pogube	tisti tren strmiš v mirnost ližeš čas z jezikom aboridiinov
ta prinaša rešitev epske zgodbe	ki SO pletli ozvezdja s črtami teme
v romanu življenja	tema je najpomembnejša podajalka svetlobe
in vsa vera iz otroštva	ji neguje sij
v starosti sveti svetleje	jo ostri povečuje njen vid
črnilo smo	a ne vidiš ničesar ker ni česa videti
ki reže v belino	in ko pogledaš mimo
skozi zarezo se rodimo	veš da je to vseeno nekaj kar jo osmišlja v možnem
	kot pogled ki izgine v plovbi noči
ČUVAJ
od nekdaj šc pred začetkom sem vedel da bo končno neusmiljeno
v najslabšem se vedno najdem ves le delčki se pasejo po raztresem celoti
kot sreča
drugačna od vsega a preprosto domača kot tujka na stalnem naslovu ki jo poštar išče v globeli torbe
a ni potrebno hiteti neučakanost je sramežljiva starka ki na stojnici prebira nabrane pesmi
kot suh fižol sem dlje ga močiš boljši je
in včasih kot pes čuvaj ki požira lastne ovce da jih zavaruje pred svetom
SPOROČILO
le trajanje ne pomeni nič z njim opraviš rui samotnem otoku ko se pesek zapisuje med prsti
spiješ praznino in odtrgaš srečo
pogleduješ krpe kože kako se napenjajo v nebesno jadro pokončen jambor je zrak steber neulovljivosti kot jutranji vrvež pomešanih trav v morju
večkratno butne ob bok
pomirjena usoda spomina skozi mimobežnosti les nagovarja steklo z zgodbo
o dolgosti potovanja in precejenih svetlobah skozi telo
vsebina na suhem pogleduje razburkanost opominja kot pritrkavanje navzočemu kakor pred več kot sto osmimi leti poslana želja upanje gostitelja da te predrami iz sieste narahlo kot da ni hotel in ti navrže v opravičilo da se pač zgodi
pluta je opravila s poslanstvom v objemu zatohlega zraka je razcepila kisik in ga ljubosumno zadrževala
odpreš zamašek
porumenele besede čakajo glasove svež zrak jim vdihne smisel zapisano spregovori
na cilju si prebran uslišan da vrneš pismu čas nazaj naj traja
H
LITERATURA
BREZDOMKA
Priporočena za objavo na 46. literarnem natečaju revije Mladika
Bernadette Pojbič
Prvič sem jo videla v parku. Brezdomko. Sedela je na klopi, na drugi strani potke, skoraj nasproti mene. Ne bi je opazila, če me ne bi pritegnila njena nenavadna drža. V tem poznojesenskem, toplem sončnem dnevu je bila oblečena v dolg zimski plašč, veliko prevelik zanjo. V moški plašč, ki je že videl lepše čase, nekoč verjetno karirast, zdaj nedoločljive barve in oblike. Noge so bile obute v moške čevlje, segajoče nad gležnje, spredaj okovane in okorne, takšne, kakršne nosijo delavci po gradbiščih. Tudi ti so ji bili vsaj za dve številki preveliki, tesno jih je bila povezala, predolge vezalke pa nekajkrat ovila okrog gležnjev. Nosila je debele, pokrpane nogavice, čez njih pa gamaše, ročno spletene iz ovčje volne. Glava zavita v velik rdeč šal, prekrižan na prsih in zvezan v velik vozel. Nič posebnega: brezdomka sedi v parku na klopi in se greje na soncu.
Pa vendar je bilo na njej nekaj neobičajnega. Kai natančno, nisem mogla ugotoviti. Opazovala sem jo kradoma, da bi ugotovila, kaj je tisto, kar jo dela drugačno. Sedela je s hrbtom naslonjenim na klop, skoraj sproščeno. Šinilo mi je v glavo, da je v resnici njena drža tista, ki ne paše tja na klop, kakor da bi morala biti vsa sključena in na preži, pripravljena, da si od mene pribe-rači kakšen kovanec. Namesto tega pa je noge stegnila predse, roki sta ji ležali v naročju, obraz je bil rahlo sklonjen naprej, oči je priprla. Zdelo se je, da spi, a so se njene ustnice skoraj nevidno premikale. Ali govori sama -s sabo? Pogledala sem na klop ob njej, z očmi iskala kakšen zavojček, kakršenkoli dokaz o opitosti, kakor to pri brezdomcih pač nekako pričakujemo. Ničesar ni bilo. Še bolj pozorno sem si jo ogledala, gnala me je radovednost. Izpod velikega rdečega
šala so ji na čelo silile štrene las lešnikove barve, obraz je bil nenavadno bled, na njem seje videla utrujenost in pomanjkanje, v katerem je očitno živela. Kljub temu pa so bile njene poteze skladne, izžarevala je nekakšno prefinjenost, ki se je tepla z njeno opravo nasploh. Ni bila zanemarjena. Oblačila so bila snažna, ena nogavica pod kolenom skrbno zakrpana. Roke so me najbolj prevzele; čeprav so bili nohti pogrizeni skoraj do krvi in se je po hrbtišču videla rdečica, si v njih slutil nežnost in gibčnost, Tudi drža ni bila drža brezdomke. Vajeni smo videti brezdomce brezciljno tavati, prosjačiti, poležavati po klopeh v parku, ali na tleh v kakšnem podzemnem prehodu in hitro stopimo mimo njih, ker nam je neprijetno in nadležno, zdi se nam, da je njihov pogled poln obtožb in sovraštva. Ona je bila drugačna, Ženska nedoločljive starosti, sproščeno zleknjena na klopi s priprtimi očmi. Delovala je, kakor da je nekje v svojem svetu in ta svet je boljši in lepši od tega tu, v tem parku, na tej klopi, zato ji ni mar zanj. Okolica je bila zanjo postranska stvar. Izžarevala je nekakšen vzvišen spokoj, kakor da je nad vsemi in vsem. Nenadoma seje rahlo zdrznila, kot da sc je zbudila iz sna. Zakašljala je, vzravnala hrbet, glavo je rahlo sklonila nazaj in tedaj sem videla njene oči. Na hitro se je ozrla naokrog, potem pa naravnost vame. Nisem mogla odvrniti pogleda. Ne vem, ali sem že kdaj videla tako zelo temne oči. Tako globoke. Tako izrazito žalostne. Velike, blage oči, obrobljene z gostimi trepalnicami, se nikakor niso ujemale z izmučenim, zrelim obrazom te ženske. Bile so oči otroka, polne trpljenja in sprijaznjenosti. Počasi je odvrnila pogled, zakašljala, vstala, roke porinila globoko v žepe
karirastega moškega plašča, glavo potegnila med ramena in odšla po potki. Nejeverno sem gledala za njo: poplesovala je medtem, ko je izginjala v daljavi.
Drugič sem jo srečala v trgovini, V trgovini z oblačili. Od daleč sem začudeno strmela vanjo. Ogledovala si. je poletne obleke, tiste znižane, obešene na krožnem stojalu. Nevsakdanja pojava na tem mestu. Oblečena je bila kot takrat, ko sem jo srečala prvič, prevelik plašč, pošvedrani čevlji, debele nogavice in glava, ovita v rdeč šal, Približala sem se stojalu ter se pretvarjala, da si tudi jaz ogledujem obleke. Opazovala sem jo izpod čela, kako s prsti nežno drsi po ovratniku bele poletne obleke. V očeh čuden sijaj, obraz ji je žarek ustnice so se nemirno in nemo premikale, Nato je dvignila glavo, se zazrla naravnost vame in rekla: »Dodi sine, dodi vidi ...« Stopila je do mene, me prijela za roko in me potegnila za sabo. Ponovno je dvignila belo obleko in zasanjano govorila: »Imala sam ja n e kad skoro istu takvu ... jao, kad se setim, kako mi je samo div-no stajala, bila sam tako lepa ... A vidi, koliko stoji!' Deset e ura ...«Njen prodoren, temni pogled se je zavrtal vame, kakor da pričakuje potrditev, kakor da od mene pričakuje pomoč, neprijetno me je spreletelo, da me bo prosila, da ji dam teli deset evrov za obleko, kakršno je nekoč že imela in ji je tako lepo pristajala. Skozi glavo mi je šla cela vrsta tistih občutkov, ko te na ulici ustavi berač in prosi za denar, za kruh: usmiljenje, pa rahla jeza, pa skeptičnost, ali bo podarjen denar res šel za kruh. Na daleč se mu potem izogneš, Strah te je nasilnih zahtev, daj, daj ...! Pa cukanja za rokav, in ko se delaš, da ne vidiš in greš mimo, slišiš za sabo kletvico. Spomnila sem se znanca, ki je nekoč šel kupit v pekarno kos kruha beraču in ga je le-ta besno zavrnil. Denar mi daj! Ali pa neprijetnega občutka sramu, pomešanega z jezno naveličanostjo, ko hočeš na terasi v miru popiti kavo in pristopi k tebi nekdo in položi predte listek z napisom, da je gluh in nem in da prosi nekaj drobiža za hrano. Vljudno ga zavrneš, ker si slišat, da so to prevare, kol tisti nebogljeni otročički, ki bosi, umazani, od mize do mize prodajajo cvetje, za vogalom pa jih v avtomobilu čakajo starši. Takšni dogodki me ve-
dno spravijo v slabo voljo, ker ne vem, kako naj ravnam. Ne vem, kaj je res in kaj ne, in imam mešane občutke: če kaj dam, se počutim nelagodno, ker so me morda pretentali in se mi za vogalom smejejo, če pa ne dam, pa me muči občutek krivde. Vse to mi je šlo skozi glavo, sama pri sebi sem malo vzrojila in že sem imela na jeziku besede vljudne zavrnitve. A ona se ni več zmenila zame. Gledala sem jo, ona pa je gledala skozi mene, kot da ne obstajam. Kakor da si je nadela masko. Vsa vzhičenost je izginila, ramena so se ji pogrbila kot pod nevidno težo. Nekajkrat je še z obžalovanjem pogladila obleko in jo odložila. Meni pa so se misli zaletavale druga v drugo v razgreti glavi. Seveda verjamem, da je nekoč imela takšno belo obleko ... Seveda so takšni spomini boleči ... Niso ti ljudje z ulice vedno sami krivi, da seje za njih tako obrnilo ... Seveda ... seveda ... A kaj naj jaz zdaj naredim? Ji kupim belo obleko? Noros , V situaciji, v kakršni je zdaj, je brez smisla ... Stala sem pred njo brez besed, pravzaprav sem nekaj mrmrala, sama nisem vedela kaj, Trenutek je šel mimo, čutila sem, kako je nenadoma zrasla, segala je preko mene, preko mojih razmišljanj in stališč, bila je velika, močna, izžarevala je nekaj, kar sama nisem imela in sramovala sem se, da tega nimam. Počasi je še enkrat obšla okroglo stojalo, pri tem j c S prsti drsela preko obešalnikov, nato pa se je obrnila in s podrsavajočim korakom zapustila trgovino. Jaz pa sem ostala tam pri znižanih poletnih oblekah in skušala narediti red v lastnih občutkih, Sram, jeza, obžalovanje, krivda, vse se je pomešalo v meni. Bi ji morala dati deset evrov, da bi kupila belo poletno obleko?
I.e kaj bi Z njo, Opravljena kot je bila? Smešno ... Pa vendar. Želela jo je, ker jo je spominjala na neke druge, lepše čase. Katere čase? Kdo je sploh bila la neznanka? Ogovorila me je z »Vidi, sine ,,. « Tujka, po govorici sodeč. Pa njen odnos, kakor da je dosti starejša od mene, čeprav sc mi je zdelo, da sva približno enako stari, le njena zapuščena zunanjost ji je dodala nekaj let. In tudi če je nosila oblačila, ki očitno niso bila narejena po njeni meri, kljub luknjam v čevljih in štrenastim lasem, je delovala nekako snažno in dostojanstveno. Nenadoma mi je postalo žal, da ji nisem ponudila denarja. A zavedla sem se, da
ni prosila zanj, niti nisem vedela, kako bi se odzvala, če bi ji v roko stisnila bankovec? Bi ostala osramočena, če bi me ona zavrnila? Spreletelo me je, da jo moram najti,videti, moram jo vprašati. Vprašati kdo je, od kod je prišla, kaj skrivajo spomini na belo poletno obleko ... Hitro sem stopila iz trgovine in se ozrla gor in dol po ulici. Ni je bilo več. Razočarano sem hodila, brez cilja, z obžalovanjem, daje nisem ogovorila, Raj pa bi ji sploh rekla? Ne veni, ali bi si sploh upala ponuditi ji denar. Bala sem se zavrnitve, to je bilo. Kajti kdorkoli je že bila, kakorkoli je izgledala in bila napravljena, je bilo na njej nekaj, kar je vzbujalo moje spoštovanje. Sla sem počasi do parka, tja, kjer sem jo videla prvič. Takrat sem jo zagledala. Hodila je po potki precej daleč pred mano, razločila sem od daleč rdeč šal na glavi. Upala sem, da ne bo zavila s poti, ki se ie v velikem desnem loku vzpenjala na grič, kajti podala sem se naravnost po bližnjici in bi jo morala na vrhu srečati. Res sem prišla pred njo in čakala, Ko je prišla do mene, sem najprej opazila izraz na njenem obrazu. Oči priprte, na nemirnih ustnicah pa tisti skrivnostni nasmeh, kot takrat, ko sem jo prvič videla. Spet se mi je zazdelo, da mrmra. Neka čudovita mirnost ji je prekrivala obraz, medtem ko je, priseže m, s poplesujočim korakom šla mimo mene.
Trdno odločena sem stopila za njo, jo dohitela, nekaj časa hodila vštric z njo. Opazila me je, prav gotovo, a tega ni z ničemer pokazala, niti pogledala me ni, niti glave ni obrnila. V meni pa se ie radovednost borila s strahom, da jo ogovorim. Sanjalo se mi ni, kako se bo odzvala: se bo ustrašila, me bo nadrla, bo pobegnila? Kakorkoli ... Poskusim, naj bo, kar bo. Hodila sem ob njej, gledala predse in med hojo čisto po tiho in mirno vprašala: »Kako ti je ime?« Tedaj se je ustavila, nagnila glavo, me pogledala s tistim čudnim otroškim pogledom, se namrščila in rekla: »Subhija ... Subhija pomeni jutranja zarja.« Stopila je dalje po potki, jaz pa sem obstala tam, nema od začudenja. Kajti, ko ie nagnila glavo in me pogledala, ji je šal napol zdrsnil z glave in videla sem drobne slušalke v njenih ušesih, slušalke in žičke, speljane pod karirast moški plašč. Očitno je poslušala glasbo.
Po tistem sem načrtno iskala Subhijo, Hodila sem v park oh urah, ko se mi je zdelo, da jo bom našla. Večinoma ie bila tam in v začetku ni z ničemer pokazala, da sc spominja najinih srečanj. Nekega dne sem se opogumila, kupila v pekarni rogljiček in šla v park. Sedela je na svoji klopi s priprtimi očmi, zazibana v svojem svetu. Postavila sem se pred njo in položila vrečko z rogljičkom na klop, tik zraven nje, tako, da me ni mogla spregledati. In ostala pred njo. Oplazila je s temnimi očmi najprej mene, potem vrečko in jo odrinila. Na ustnicah sem videla prezir. Naslonila se je nazaj na klop in spet zaprla oči. Ko sem jo prijela za roko, se je presenečeno zdrznila, čutila sem, kako se ji je napela mišica v nadlahti, kot v obrambi. Pomirljivo sem jo vprašala: »Kaj poslušaš?« Dolgo me je molče gledala s tistimi temnimi očmi, kakor da me ocenjuje. Nato je počasi iz enega ušesa potegnila drobno slušalko in mi j d podala. Približala sem jo k ušesu in slišala znan napev: »... U stambolu na Boslbru, bolan paša leži ... duša mu je na izmaku, crnoj zemlji teži ,,, molitva je njemu sveta ,Znana, čudovita sevdalinka. Subhija se je zdaj smehljala in me vprašala: »Ali veš, kaj je sevdah?« Vem, sem rekla, Sedla sem k njej na klop in se udobno naslonila, iztegnila sem noge, ona pa me je opazovala in se smehljala, Nato mi je spet podala eno izmed slušalk, drugo je obdržala. Iz drobnega predvajalnika izpod karirastega plašča je prihajala čudovita, otožna glasba. Glasba iz njenega sveta, sveta sevdalink, pa spet klasika, Chopin,nokturno op, 9 ... pa Mozart, Debussy ... Dolgo sva sedeli tam na tisti klopi v parku, dve ženski iz različnih svetov, z različno preteklostjo in prihodnostjo, vendar čudno povezani z žičkama, iz katerih je prihajala glasba, ki naju ie povezovala, ki je gradila porušene mostove med najinima svetovoma.
Moje čudno druženje s Subhijo je postalo nekakšna stalnica. Nikoli dogovorjeno. V parku sem jo običajno našla na isti klopi, kjer sem jo videla prvič, če je ni bilo, sem sedla in čakala. Bližala se je zima, odpadlo listje je šuštelo pod njenimi koraki, ko je skoraj poplesujoča prihajala po poti. Tiho je sedla k meni, zdaj je že sprejemala drobne dobrote, ki sem ji jih prinašala,
Duhala je tople rogljiče in govorila, da dišijo po njenem domu. Ni bila zgovorna, marsikdaj sva sedeli skoraj do noči in je komaj kaj spregovorila. Nisem vedela, kje prespi, kje jč, o tem ni govorila. Vprašanje, od kod ji predvajalnik glasbe, je preslišala. Če sem preveč spraševala, se je zapirala vase. Postala je takšna, kot preganjana žival, oči so ji begale sem ter tja, obraz je dobil trd izraz, nekakšno kljubovanje seje zrcalilo na njem in iz .strahu, da je ne izgubim, nisem vrtala vanjo. Zdelo se mi je, da vsakokrat, ko pride, prihaja druga Subhija, Včasih zgovorna in skoraj dobre volje, včasih tiha in zasanjana, včasih pa, kot da je iz uma. Tedaj ji je iz oči sevala nekakšna norost, šepetala je nerazumljive besede, nizala jih je druga za drugo v nesmiselni vzorec, kot takrat v trgovini, ko je božala belo poletno obleko. V takih dneh sem se je malo bala in nisem silila vanjo.
Le enkrat seje zgodilo, da seje odprla in spregovorila o sebi. Besede so tedaj bruhnile iz nje, kot da želi čhnprej opraviti s to pripovedjo, kot da to dolguje temu čudnemu prijateljstvu, ki se je stkalo med nama. Govorila je hitro, odsekano, Skoraj brez daha je metala predme gola dejstva, z. brezizraznim glasom, kot da ne govori o sebi, ampak o tuji ženski. Jaz pa sem šele tedaj spoznala ves obup in grozo njenega življenja,
Rojena v Sarajevu, učiteljica glasbe. Vse življenje je preživela tam, se poročila, rodila sina. Živela je polno, srečno življenje. Živela za moža in sina. In za glasbo, imela je sanje, hrepenenja, načrte. Verjela v dobroto. Vse do brezumja vojne. Do ostrostrelcev na okoliških hribih. Do obleganega Sarajeva. Ni želela bežati, tu je bilo vse, kar je poznala, ljubila. Umetnica v njej ni verjela v sovraštvo, verjela je v ljubezen. Mož se ie kmalu pridružil branilcem mesta. Srečevala sla se ponoči, ko se je med raketiranjem lažje prikradla tja do Latinskega mostu čez Miljacko. Mož je veti no priskrbel kakšno glavo zelja ali nekaj krompirja, da je preživljala sina in ostarelo mater. Vse do tistega večera, ko so soborci prinesli domov truplo mrtvega, okrvavljenega moža. V mestu ga je zadela granata. Vprašala me je, če vem, kaj so Sarajevske Riže. Vem, sem rekla ... To je to, tam je ostal ... Takrat ji je v duši zazevala praznina, nejevera, obup. Naposled je
živela samo še od danes do jutri, vsak dan sproti. Grozote so bile del vsakdana, tvegala je glavo, da preživi, zaradi sina. Lakota in brezup, plazenje po bregu reke s kanistri za vodo, pod streli ostrostrelcev. Sčasoma je bolečino zamenjala trma in odločenost, da preživi. Trda bosanska glava, je rekla in se otožno nasmehnila ... Nasmehnila sem se tudi jaz. Zresnila se je in nadaljevala: »Potem je prišel februar 1994. Mater in sina sem poslala na tržnico Markale po živež, sama sem šla po vodo. Ko sem se z avtobusom vračala domov, sem slišala za pokol na tržnici. Nezavestno so me zvlekli z avtobusa. Od takrat dalje ... Ne vem več. Ni več važno ...«
Postala je senca sarajevskih, ulic, Blodila je naokrog, oblečena v možev plašč in govorila sama s sabo. Vzbujala je usmiljenje pri ljudeh. Prijatelji so jo poslali proč od spominov, z njihovo pomočjo je prišla sem, k njihovim znancem. Pravijo, da se je nekaj premaknilo v njej. Saj je hvaležna za vse, za skrb, za sobico, za hrano, ki io občasno odložijo na prag. Napotili so jo v center po pomoč, prijavljena je po predpi sih. želijo, da začne novo življenje. Da dela. Da živi. Ona se ne boji dela. Samo novega življenja ne mara. Imela je svoje življenje, a je ostalo tam daleč nekje pri Miljacki. Tja nazaj si želi, tam bi njena begajoča duša morda našla mir. To tukaj je samo občasno, nekaj vmes, mi pravi, nič novega ne potrebujem. Ne znam več živeti tako, kot se pričakuje od mene in tega ne razumejo. Zavila se je tesneje v prevelik plašč in se pod njim dotaknila majhnega predvajalnika. Nasmehnila se je, me pogledala in rekla: »Imam vse, kar potrebujem,« Obrnila se je in šla, brez slovesa, brez besed, kot je znala le ona. Jaz pa sem ostala lam na potki med odpadlim rumenim listjem in zazdelo se mi je, da ne vem več natančno, kaj naj počnem sama s sabo, Prevelik karirast Subhijin stari plašč je pokril tudi mene. Stala sem in zajokala. Od hudega in od sramu,
Zima je bila huda. Pritisnil je mraz, Subhi-io sem redkeje videvala, običajno sem oprezala za njo in jo nekajkrat zvlekla v kakšno kavarno na čaj ali toplo juho. O sarajevskih dogodkih nisva več spregovorili, ta del svojega življe nja je ljubosumno čuvala samo zase. Včasih, ko
sem postavila kakšno vprašanje, ki se ji je ¿delo preveč osebno, sc jc n jeti obraz zaprl, kakor da ji je žal, da mi je nekoč, v trenutku slabosti, po vedah preveč. Največkrat jc sedela in molčala, z velikimi očmi je samo ocenjujoče strmela vame. Ob dnevih, ko so jo obsedle blodnje, je živčno pogledovala naokrog, pri tem pa šepetala nepovezane besede. Zdaj sem ji bila dovolj blizu, pa sem jo pomirjujoče prijela za roko in pritrjevala vsemu. Opazila sem tildi, da vedno bolj poka-šljuje in prigovarjala sem ji, naj gre do zdravnika, Ponudila sem se ji, da jo bom spremljala, da bom vse uredila. Samo odmahnila je z roko, se nasmehnila in rekla, da je že v redu. Včasih sem jo od daleč videla v družbi nekih ljudi, predvidevala sem, da so to znanci, ki soji priskočili na pomoč in takrat se ji nisem približala.
Proti koncu zime je dolgo ni bilo na spregled. Iskala sem jo povsod, hodila po parku. Nekega dne sem jo zagledala na klopi. Sedela je tam, kot običajno, z zaprtimi očmi, mirna, le telo se je komaj vidno zibalo sem ter tja, verjetno v taktih glasbe, ki je prihajala izpod plašča. Ko sem jo ogovorila, je odprla oči in mi smeje se ponudila slušalko: Chopin, sem se nasmehnila ... Povabila sem jo nekam na toplo. Ko je sedela nasproti mene in srebala čaj, se mi je zazdelo, da ji temne oči nenavadno sijejo iz bledega obraza. Skozi debele rokavice sem opazila, da se ji roke tresejo. Vprašala sem jo, ali je v redu. Ja, je rekla, bila sem malo prehlajena, ampak zdaj je že v redu. Bo že dobro zdaj, ko bo topleje. Pomlad prihaja, (e rekla otožno in se zagledala skozi okno, pa spet vame. Še ena pomlad, ena od mnogih. Šepetala je; »Vse pride in gre, jaz. pa se vrtim v krogu in ostajam. Glej, tam zunaj je življenje, jaz pa stojim in gledam, kako gre mimo mene. Kakor voz, ki pelje mimo, pil nimam nobene volje sesti nanj V sebi sem mrzlično .iskala prave besede, za tolažbo, za vzpodbudo, za oporo. Karkoli, kar bi ji dalo moč. A kakšno moč naj nudim ženski, ki je imela moč, stokrat, tisočkrat večjo od te, ki bi ji jo jaz rada dala skozi besede? Ni s e in jih našla. Prazne besede, puhlice ... Vse kar sem lahko naredila, jc bilo, da sem pod težo njenega pogleda gledala v prazno skodelico čaja in molčala,
Minevali so dnevi, ne da bi srečala Subhijo, Morda sc je želela umakniti od mene, se oddaljili, narediti premor. Včasih se mi je zazdelo, da so ji najina srečanja odveč, kakor da jo utruja moja prisotnost ali pa obžaluje, da meje spustila preblizu k sebi. Dala sem ji čas, mislila sem, spomladi jo bom že našla na klopi v parku, s slušalkami v ušesih. Ko pa so se dnevi prevesili v tedne, me je prevzel nekakšen nemir. Le kam je izginila Subhija? Se ji je morda uspelo vrnili tja? Nikoli nisva govorili o tem, kakšne so možnosti za to. Začela sem jo iskati povsod tam, kamor je zahajala, a brez uspeha. Šla sem do centra, ki ga je nekoč omenjala, spraševala sem po .njej, nič. Nekega dne sem na cesti opazila ljudi, s katerimi sem jo včasih videvala. Stopila sem do njih, sumničavo so me gledali, ko sem vprašala po Subhiji Eden izmed moških me je potegnil na stran in me vprašal, kaj želim od Subhije. Samo iščem jo, sem rekla, dolgo je nisem videla in me zanima, kako je. Subhije ni več, je rekel, odšla je. Odšla? Kam? Kdaj? Nejeverno sem strmela vanj. Obešena na njegova usta in oči, sem že slutila odgovor, Subhija ni skrbela zase. Ni želela, je rekel, Nočem slišati, sem dejala. Grobo me je prijel za komolec. Poslušajte, zbolela je in vseeno ji je bilo. Ne, nočem verjeti, Pač, želela je oditi, ni bilo več mesta zanjo na tem svetu. In je odšla. Pljučnica, Spoštujte to in odidite.
Še dolgo po tistem, leta dolgo, pa še dandanes, sem se spraševala, koliko je v življenju pravičnosti in sreče vsakemu od nas odmerjeno. In - kdo ali kaj odloča o tem. Dolgo sem zahajala v park sedet na Subhiji no klop. Subhija, Bela poletna obleka, sevdalinke in Chopin. Zaprla sem oči in zaslišala napev neke stare sevdalinke, pred sabo sem videla podobo mlade ženske temnih, žametnih oči, dolgih Jas lešnikove barve. V beli poletni obleki je pod roko držala postavnega mladega moškega. Hodila sta ob Miljacki, ona se je med hojo rahlo pozibavala, glavo je tu in tam smeje se bežno naslonila na njegovo ramo. Videla sem, da mu nekaj šepeta na uho. Mu je govorila o upanju, osreči? Morda o večnosti?
Arhitektura, risbe, kultura in narodna zavest
VIKTOR SULČIČ
Mojca Polona Vaupotič
Viktor Sulčič se je rodi! leta 1895 v starejši slovenski vasi Sv. Križ nad Trstom v teda nji Avstro-Ogrski. Oče Jože., ki je bil po poklicu kamnosek, in mati Marija sta bila kmeta. Po zgodnji smrti obeh staršev je otroštvo preživel pri teti, nakar je po zaključeni osnovni šoli obiskoval obrtno šolo (industrijska smer) v Trstu. Leta 1914 je bil vpoklican v vojsko, kjer je kot mlad fant doživel travmatično izkušnjo 1. svetovne vojne, Kljub tedanjemu »temnemu« obdobju je imel možnost, da seje leta 1919 vpisal na Akademijo lepih umetnosti v Firencah, kjerje obiskoval predavanja o kiparstvu pri znamenitem profesorju Pomenicu Trentacosti, Tam je Sulčič stanoval in prijateljeval s Primorcem Venom Pilonom, kijev Firencah študiral slikarstvo. Čeprav je Viktor Sulčič šolsko leto za kij učil z visoko oceno ter s častno omembo, seje nato prepisa! rna študij
arhitekture. Zaključni izpit pa je leta 1922 opravil na Kraljevem inštitutu lepih umetnosti v Bologni,
Po nekajmesečni zaposlitvi v severnoitalijanskem mestu Riva ob Gardskem jezeru je Sulčič pričel z delom pri arhitektu Rudolfu Lubynskem na prenovi hiše Ivana Meštroviča v Zagrebu, Ne samo arhitektura, tudi figure in velika Meštrovičeva dela so Sulčiča izjemno očarala, Blizu so mu bile lastnosti njegovega monumentalnega kiparstva, zaobljenih oblik terekspresija njegovih izklesanih podob. Meštrovič je nanj vplival ne le strokovno, temveč tudi iz vidika narodne zavesti, kot na človeka, ki ga skrbi usoda njegovega naroda.
Simbolični pomen in zgodovinsko
LevO: Veno Pilon, risb O Viktorja Sulčiča, 1922;
Spodaj: Viktor Sulčič
/
N
Na vrhu: dva načrta Hipotekarne banke v B, Airesu;
tu zgoraj: risba in skica s tušem vrbo hipotekarne banke
sporočilo osnutka glave škofa Josipa
J.	Stro5smayerja v bronu, dela, ki mu ga je Mestrovič podaril ob odhodu, sta bila zelo pomembna za nadaljnji razvoj Sulci če ve osebnosti ter njegove družbene zavesti. Aob povratku v Trst tam ni bilo zanj ustrezne zaposlitve. Tako je na pobudo prijatelja Luisa Mignojn iz
Argentine sprejel odločitev, da seje leta 1924odpravil tja, S seboj je vzel svoje risbe, načrte, kulturo, izobrazbo ter narodno zavest.
V Buenos Airesu je Viktor Sulčič pričel najprej ustvarjati kot risarv enem izmed projektivnih podjetij. Mesto je zaradi velikega števila zasebnih objektov in vse pomembnejših javnih stavb dajalo od sebe tipičen pridih modernega, svetovljanskega značaja. Javne stavbe so bile zgrajene v dokaj pompozni govorici h isto r ¡cističnih stilov, ki so se najbolj tipično odražali na palači, kot je bil Parlament ter o p ern a zgra d b a Tea tro Colon. S temi stavbami so imeli ustvarjalci predvsem namen prikazati moč mlade in obetajoče si dežele, ki je ponosna, da postaja vse bolj podobna zahodni Evropi, Prav v tem duhu je bil leta 1926 razpisan javni natečaj za osrednjo stavbo Hipotekarne banke, ki naj bi jo zgradili na trikotnem zemljišču nasproti palače občinske skupnosti.
Predvideno žirijo so zastopali bančni direktorji ter inženirji. ViktorSulčič se je omenjenega natečaja lotil skupaj s prijateljem, geometrom Raulom Besom, izdelan projekt pa je podpisal arhitekt Jose Luis Delphini, ki je bil diplomant argentinske fakultete. Mjihov projekt je bil sprejet, saj je po vsebini in specifičnih detajlih ustrezal pričakovanjem strokovne žirije. Izgradnja stavbe seje pričela, vendar je bila po zamenjavi vlade leta 1923 zaradi političnih razlogov ustavljena. Z denarno odškodnino so se kmalu za tem vsi trije ustvarjalci združili v skupno arhitekturno-inženirsko podjetje Detpini-Sutcic-Bes.
Ob dolgoletnem skupnem ustvarjanju so vsi trije arhitekti zasnovali veliko zanimivih in koristnih projektov, ob tem pa je naš rojak Viktor Sulčič dosegel tudi vrhunec svojega arhitekturnega ustvarjanja, Leta 1929 je zasebno podjetje
Merca d o de Alabasta S, A. izdalo naroči lo projektivnemu biroju za prenovo velike tržnice ob aveniji Corrientes, Naročeno idejno študijo je v samo nekaj dneh izdelal Sulčič, njegova zamisel pa je bila svobodna interpretacija naj sta rej še arhitektonske oblike javnega tržnega prostora: antične bazilike. Vendar pa je pri Suičiču vsekakor potrebno pogledati globlje V njegovo ustvarjalno srž. Njegov navdih seje namreč najprej rodil ob ustvarjanju skic, za katere je imel izredno nadarjeno roko. Sulčičeve risbe so natančne, resne, brez osebnih izpovednih izlivov, prikazujejo trenutek, ko arhitekt prenese svojo misel neposredno na papir. Veliko pozornost posveča detajlom,oblikovanju motiva, volumnu in perspektivi. V večini primerov so navedene tudi dimenzije. In še nekaj je pri njem pomembno;svojo idejo o generalnih nastavkih za smisel arhitekture
Levo: Sulčičev projekt v slogu Meštrovičo;
desno: trgovsko središče Abosto
je raziskoval skozi izredno precizne študijske skice renesanse, domoljubno poezijo, akvarel kraške in kasneje argentinske krajine. Kompleksne analitične misli so se naselile v tehnično risbo in kasneje v končno idejo prostora. Svojo misel univerzalnega duha prostora je torej preverjal skozi različne medije, ki so mu omogočali kompleksno potovanje misli skozi grandioznost in specifiko makro- in mikrokozmosa.
Leta 1932 je biro »Delpbini- Sulcic-Bes« predložil načrt za stadion nogometnega kluba Sočo Juniors in prejeli so prvo nagrado na natečaju. Danes j e stadion bolj znan pod imenom La Bomboniera. Trojica arhitektov je prav tako ustvarila načrt za več objektov v kraju San Justo. Tukaj gre za več paviljonov, kot so dom za ostarele, hišo za redov niče ter cerkev Srca Jezusovega. Za slednje je avtorstvo pripisano Viktorju Sulčiču. V tern njegovem delu izstopa posrečen primer simbioze, ki spodbuja željo po meditaciji in umirjenosti. Ustvarjenje dokaj zaprt objekt, ki pušča le malo dostopa dnevni svetlobi. Sestavljen je iz segmentov, ki se nižajo in ožijo proti prezbiteriju. V notranjosti se srečamo z elipsastimi oboki, posredno osvetljenimi skozi vitraje, medtem ko je edini vir prave svetlobe neon, ki je skrit v vencu in zaključuje sivo kamnito oblogo. Celota daje vtis gotike, Nad glavnim
portalom je kor, vsa notranja oprema pa je prav tako izdelana po Sulčičevih načrtih. Notranjost, ki je siva, z navdihom nadzemeljskega, se ostro razlikuje od zunanjosti, kije obdana s toplo opeko. Fasada ima na sredini zahodne strani še kiparsko oblikovano okensko kompozicijo v obliki križa. Pod njo pa je glavni vhod, do katerega je mogoče priti po nekaj stopnicah. Cerkevje nastala leta 1941. Leto prej pa je Sulčič brezplačno izdelal načrte za srednjo šolo, ki so jo v provinci Formosi vodile slovenske šolske sestre, Ob razmišljanju o arhitekturi je pomembno tudi to, daje končni pomen
Zgoraj: La Bom-bonera, Stadion kluba Boca juniors;
spodaj: Viktor Sulčič, Riachueiv, 1934
katere koli stavbe pravzaprav onkraj arhitekture; usmerja našo zavest nazaj v svet in k našemu čutu biti in bivanja.
Ob pomembni arhitekturi se doživljamo kot popolna,, utelešena in duhovna bitja. Pravzaprav pa je to tudi naloga sleherne pomembne umetnosti.
Življenje arhitekta Sulci ča nam prikazuje zgodbo razvejane in nagubane poti, ki se razteza od vasi Križ nad Trstom, kjer seje Sulčič rodil, do Trsta - mesta, kjer je mladi umetnik zajemal globoko sapo širine in veličine horizonta, do Firenc, Zagreba, ki ga je pripeljala v metropolo, kjer je Sulčič postavil arhitekturno ikono mesta Buenos Aires. Na poti pa ga je spremljal navdih. Ustvarjati z navdihom pa je dar.
Omeniti je potrebno še slednje: poleg svojega prvotnega poslanstva je Sulčič opravljal še dejavnosti, ki so se navezovale na njegov življenjski moto: »Poštenje - Lepota in Resnica .„«-s svojim delom je veliko prispeval h gradnji kulture med slovenskimi priseljenci oz, rojaki {Razstava v Pitonovi galeriji 8. 6.
2011). V slovenskem tedniku Novi iist je objavljal strokovne članke z naslovom Prisetjen-čeva hiša, ki jih je opremljal z uporabnimi predlogi in načrti. Poslanik Kraljevine Jugoslavije dr. IzidorCankar mu je leta 1939 zaupal izdelavo načrtov za izgradnjo doma v kraju Dock Sud. Po tragični izgubi sina leia 1951 pa je Sulčič začel opuščati projektivno delo. Svojo ustvarjalnost je usmeril predvsem v slikanje akvarelov in v potovanja. Veliko je razstavljal - tudi v Sloveniji. Med tem so izšla še tri njegova literarna dela: pesmi Luče s i so m b ros (Luči in sence),
zbirka povesti La oila (Ponev) ter spominski zapis o slovenskem raziskovalcu in antropologu Ivanu Benigarju. Viktor Sulčič se je poslovil od tega sveta leta 1973 v Buenos Airesu, kjer je tudi pokopan. Z ženo Ano Kiselicki, učiteljico klavirja, po rodu iz Vojvodine, sta imela dva sinova, Hektorja in Fedorja, Ima tudi vnuka, filmskega ustvarjalca Nico-lasa Fedorja Sulčiča, ki seje rodil že po arhitektovi smrti. Pravi, da imajo doma dedove slike in ko hodi po Buenos Airesu, rad občuduje njegova dela. Prisoten je kot umetnik, kot velik človek; njegova slovenska identiteta pa manj. Ne zaradi njega samega, bolj zaradi Nico laso vega očeta Fedorja. Kolikor so mu povedali, se jev dedovi hiši vedno govorilo v njegovem maternem jeziku. Nicolasov oče pa je bil drugačen in sinu nikoli ni predal ljubezni do slovanstva.
Članek o našem arhitektu, slikarju, pesniku in domoljubu zaključujem z mislijo arhi tekta Mateja Mljača, ki njegova dela zares ceni in pozna; »Arhitektura Viktorja Sulčiča je na izrazito subtilen in hkrati racionalen način navezana na trdno vero absolutnega. Njegova univerzalno arhitektura ima vzrok v impresivnem reliefu in tektoniki Krosa, v njegovih barvah in - kar je najpomembneje - na stiku kraške zemlje z morjem, s horizontom, z neskončnostjo. Iskati vzrok, pomen in smisel Sutčičeve arhitekture pomeni temeljita razčesati časovnico, oh katero je pripet prostor univerzalnega in prostor posamičnega«. (21, Piranski dnevi arhitekture, Reanimacija arhitekture Viktorja Sulčiča,Galerija Herman Pečarič, Piran 2010)
Zunanjost in notranjost cerkve Srca Jezusovega
PREDSTAVI]TEV KNJIGE PRAH MARIJA ČUKA
Adrijan Pahor
Roman Prah Marija Čuka se uvršča tako kot ostala dva, in sicer Pena majskega vala in Molk koloradskih hroščev v tako imenovani spekter avtorju priljubljene zamejske tematike, ki se tokrat odstira pred nami, bralci, iz nove literarne perspektivo.
Če je bil prvi roman osredinjen na nemogočo ljubezensko zvezo med Slovencem in Italijanko iz Slovencem nenaklonjene italijanske družine, je bil drugi bolj kompleksen, ironičen in sarkastičen glede naših političnih inštitucij in njihovih - v tekstu - izrazito karikiranih predstavnikov, bolj resnoben in realističen pa v opisovanju individualne zgodbe mladega protagonista učitelja, Roman, ki ga danes predstavljamo, je zgodba atipičnega predstavnika naše manjšine v tipičnem okolju, v katerem še danes vztrajamo in smo. Atipičen predvsem zato, ker se v njem kot V nekakšnem aglomeratu združujejo najrazličnejše usode, neprilike in radikalne spremembe, vpričo katerih se nam predstavi na začetku romana kot mlad in uspešen čevljarski mojster, na koncu romana pa kot priznan likovni umetnik-Vzporedno z njegovo življenjsko potjo poteka tudi intelektualna in osebnostna rast, na začetku skromna in ne bogljena, nato vse bolj samozavestna, psihološko in umetniško ponotranjena.
V romanu potekata paralelno dve enakovredni in vsebinsko zaokroženi zgodbi: prva, imenujmo jo tako je zgodba ali cela epopeja naše manjšine od usodnega 1, maja 1945 dalje do približno leta 2005, druga, individualna,
je zgodba našega protagonista Ivana Čuka, ki se nam na začetku predstavi kot dvajsetleten, ponosen predstavnik naše skupnosti iz sicer neomenjene, pa vendar zlahka razpoznavne kraške vasi in njenega župana nedaleč od Trsta in se od nas poslovi na koncu romana kot osemdesetletnik, obremenjen s težkimi življenjskimi izkušnjami, vpričo katerih izpade, glede na svojo svetovno nazorsko usmerjenost pred nami bolj poraženec kot zmagovalec, Zgradba romana je torej sintetična in ciklično paralelna, posamezna poglavja si sledijo v sekvencah desetletnega razmika, torej 1945,1955, 1955 šn tako naprej z manjšimi zamiki v preteklost, ki pa ne krnijo sintetičnega poteka pripovedovanja tretjeosebnega pripovedovalca in zato ne o težko čaj o sicer tekočega in sproščenega branja. Obe zgodbi sta enako pomembni, obe se odvijata paralelno, obe .se začneta
Dekliški pevski zbor SKD igo Gruden no prvi predstavitvi romana Prah v Gabrovcu pri Trstu IS. oktobra 2018
lota 1945 in končata okoli leta 2005, obs zaznamuje nemila usoda s kolektivno in individualno katastrofo.
Vendar s to razliko, da se Čukov protagonist Ivan Čuk po cankarjansko reši s pomočjo vse odrešujoče umetnosti, ki ga dvigne nad plitko in propadajočo lokalno stvarnost v svet duha, čustev in notranjega miru, če ze zunanjega ni. Kljub zavajajočemu istemu priimku, ki bi iahko marsikoga silil v poistovetenje avtorja s protagonistom, menim, daje sicer Ivan Čuk v marsičem, če že ne skoraj vsem nosilec avtorjevih ideoloških prepričanj, vendar glede značajskih in osebnostnih detajlov vse prej kot njegov alter ego. Se pa v Ivanovih notranjih monologih dejansko odšli kava avtorjev pogled na svet, ki ga dopolnjujejo še daljši odstavki, v katerih zaživijo pred nami zgodovinski dogodki zvsemi težkimi posledicami, ki so negativno vplivale na našo skupnost in jo potiskale v vse večjo stisko in propad, vse to pa smo pospešili tudi sami s pristajanje m na politične odločitve in s tem izved li neke vrste narodOStno avtodestrukcijo.
Knjiga seveda ni in ne more biti zgodovinski roman, vendar je zaradi navajanja malodane vseh pomembnih epohalnih in lokalnih zgodovinskih dogodkov nekakšna kronologija dejstev, ki so zaznamovala naš prostor in čas. Maj jih omenim samo nekaj: osvoboditev Trsta 1. maja 1945, navdušenje nekaterih, zadržanje in strah drugih prebivalcev Trsta, jugoslovanska strahovlada, povojne Čistke, urnik jugoslovanske armade v cono B, resolucija informbiroja, londonski memorandum, povratek Italije, razlaščanje, asimilacija, globalizacija, osimski sporazum, ustanovitev stranke Slovenske skupnosti, in tako dalje. Vse navedene zgodovinske prelomnice in spremembe seveda puščajo posledice,
ob katerih naš protagonist ne more in noče ostati imun, saj počasi, a vztrajno rahljajo in izpodjedajo tisto navidezno trdnost in prepričanost v lastno usodo, ki ju je ustvarila osvoboditev.
Ivan Čuk verjamev neodtujljive vrednote, ki jih je rodilo odporništvo, zato je sam pri sebi zgrožen ob ugotovitvi, da njegovi sovaščani nasprotne ideološke orientacije delujejo ravno v nasprotnem smislu. Čuk se kot obrtnik In preprost človek brez izobrazbe izkaže za naivnega, toda istočasno pristnega in iskrenega človeka, ki se za politiko, vsaj na začetku, ne zanima in je ne razume, tako se ga tudi te pomembne spremembe navzven dotaknejo le marginalno, toda v njegovi notranjosti puščajo posledice, majhne rane, klofute, poraze, ki jih stopnjuje polom na intimnem področju. Ljubezenska katastrofa (zapusti ga žena, odide z Italijanom, orožni kom še povrhu, od tuj ijo se mu otroci, ki zamenjajo materni jezik za večinskega) pušča najhujše posledice, take, ki se dajo deloma odpraviti samo z novo intimno zvezo, kar se v nadaljevanju tudi zgodi, Nova ljubezenska zgodba se po obetavnem začetku in z zrelejšim pristopom našega literarnega junaka nato izpoje z novo tragedijo. V navidezno brezizhodnem položaju se Ivan Čuk odloči za radikalno spremembo, ki je, glede na njegovo izobrazbo in družbeni položaj, še najbolj presenetljiva. Zapusti namreč domači kraj, zato da preživi nedoločen čas v tujini in se nato zopet po Cankarjansko vrne v domači kraj, kjer je navsezadnje pognal korenine in kjer je kljub vsemu njegov dom. V domačem kraju pa se situacija ni bistveno spremenila, zato se ivan kot novopečeni umetnik odloči razmeram navkljub za vztrajanje: bistveno mu je namreč samo eno: ohranjati to, za kar so se naši predniki borili, in ne pristajati na take
	
	■ ■ vr •”••••
manij čuk prah	
	' V:/,' |
•••c'-.: v v-d ■	
. ®	
predloge in usmeritve političnih organizaciji ki vodijo v zmanjševanje obsega naše identitete, jezika, v asimilacijo in globalizacijo, skratka v redukcijo našega obstoja na tem koščku zemlje na golo vlogo slovensko govorečih italijanskih državljanov. Tako v njem s časom dozorevata tisto zavedanje ¡n prepričanje, ki ga polagoma vodita do končne odločitve za tisto politično in ideološko opcijo, ki ne zagovarja vključevanja v italijanske politične stranke, ampak samostojno politično nastopanje, ohranjanje slovenske identitete, jezika in naroda kot političnega subjekta.
Marij Čuk je v pričujočem romanu dokazal, da obvlada umetniško govorico, pa tudi posamezne ubesedovalne registre. Jezik prilagaja različnim govornim položajem In je zato večplasten. Še najbolj prepričljiv je v opisih ljubezenskih prizorov in razglabljanju o umetnosti, tam je najbolj liričen, kar ustreza njegovi pesniški naravi. Tudi sicer je av tor pri uporabi jezikovnih sredstev zelo elastičen, raznolik, pogosto se poslužuje metafor, tudi drznih, samosvojih, in analogij, ki samo občasno delujejo nekoliko nenavadno. Slog je nepogrešljivo njegov, tekoč, gostobeseden, uglajen, kjer je potrebno tudi nižje pogovorni, vendar nikoli vulgaren. Knjiga kaže nekaj vidnih razlik s prejšnjima dvema, še najbolj je to opazno pri večji enotnosti oblike in vsebine, pa tudi v marsikateri podobnosti, npr. pri obravnavi ključnih političnih vprašanj. V Molku koloradskih hroščev se dogajanje in usode romanesknih likov spajajo v konglomerat dveh različnih pristopov do upovedane rea Inosti, ta dva pa sta marsikje v tekstu združena na nekoliko vsiljiv način. Politično nastopanje naših predstavnikov in obeh krovnih zvez, ki naj bi predstavljali interese naše skupnosti, je izraženo na izrazito ironičen, zbadljiv in p os me ho valen način. Usoda učitelja, njegove družine in ljubezenske zveze pa teče po paralelnih tirih in je opisana umirjeno, sočutno, s pridržano simpatijo. V Prahu sta obe realnosti prikazani vzporedno, individualna in kolektivna usoda se dopolnjujeta in potekata izmenično in simetrično, avtorjev pristop je sicer kritičen, družbeno angažiran, vendar resen. Skupno obema romanoma je ostro obračunavanje s politično zadržanostjo tistih vrhov zamejske politike, ki jih vodi zgolj dobrikanje ali nasedanje italijanski oblasti i n
večinskemu delu prebivalstva, ki v naših zahtevah po dvojezičnih tablah in uporabi slovenščine vidijo izzivanje in neutemeljeno zahtevo, češ da živimo Slovenci na ozemlj u, ki je balo od nekdaj, od rimskega cesarstva dalje, če Lahko parafraziram Rebulo, italijansko, da nam Italija reže vsakdanji kruh in da naj bomo zato realni, trezni in prilagodljivi, zato naj ne težimo z materinščino in naj govorimo v jeziku, ki ga vsi razumejo, torej italijanskem, V absurdnem pristajanju na tiho asimilacijo postajamo Slovenci vse bolj prilagodljivi, pasivni in brezbrižni, celo poitalijančena imena nismo poslovenili, ravno obratno, nekateri so poitalijančene priimke še dodatno poitalijančili, tako daje danes izvorna oblika praktično nerazpoznavna.
Čukovo vztrajanje pri t E, zamejski temi ali temi zamejstva, s čimer naj bi ta roman z ostalima dvema sestavljal in zaključeval nekakšno trilogijo, ni in ne more biti naključno. Očitno je, upoštevajoč že omenjene paralelizme in podobnosti s prejšnjima knjigama, da gre za nadvse občutljivo, konfliktual-no področje, ki je za avtorja ključnega, življenjske ga pomena. Iz besedila pronica na dan neovrgljiva resnica, kije sicer lahko nesprejemamo, zanikati pa je ne moremo, ker so to gola, dokumentirana dejstva. Čeprav je na ovitku knjige napisana nič kaj spodbudna, lahko bi rekel celo resi g n ¡ra n a misel, da je roman Prah »slika tega, kar smo in kar smo bili, s tem pa nedvoumno kaže na to, kar bomo postali«, ugotavljam, da razumevanje romana in predvsem Ivanove spreobrnitve dopušča možnost drugačne interpretacije, to je možnosti rešitve v ustvarjalnosti oziroma osebni katarzi, ohranjanju vrednot in samopotrjevanju ali drugače povedano, obstaja upanje, da nas bo nekega dne srečala pamet, v nasprotnem primeru, bi danes ne bili zbrani tu in predstavljali nov Čukov roman,
Zakaj naslov Prah, seje spraševal eden izmed govorcev na prejšnji predstavitvi'. Če je že res, da literarno delo dopušča več interpretacij, v nasprotnem primeru bi namreč to ne bilo, potem velja isto tudi v našem primeru, Lahko bi bil to nič, lahko bi bil čas, preteklost, lahko je prosojna tančica, skozi katera vidimo realnostdrugačno, lepšo ali manj grdo, kot se nam predstavlja, milejšo, zamegljeno, zastrto, komajda slutečo, lahko bi bil spomin ali balzam, ki zdravi rane preteklosti, kdo ve ...
Besedilo je prot Adrijan Pahor prebral na predstavitvi knjige Prah v vinogradniški kleti Fiegl no Oslav-jupri Gorici24.10. 2018. V tekstu omenjena prva predstavitev je bila 16.10. 2018 V Gabrovcu pri Trstu.
V TEJ RUBRIKI PONUJAMO SEZNAM NOVEJŠIH DEL SLOVENSKIH AVTORJEV V ITALIJI
Ob pritoku Jangcekjanga, Mladika, Trst 201S, 112 strani V svojem zadnjem romanu, ki je izšel mesec dni pred pisateljeva smrtjo, Alojz Rebula razmišlja o veri in o življenju po smrti, predvsem pa je ta knjiga avtorjeva osebna izpoved vere. Naslov se nanaša na vizijo, po kateri je Katoliška cerkev svoj sedež začasno premestila iz Rima v vzhodno Kitajsko zaradi razcveta Kristusove vere po padcu komunizma.
No otoku, Založništvo tržaškega tiska, Trst, 2018 Novela Ivana Cankarja je pripoved brodolomca, ki se znajde na otoku, metafori človeške psihe. Uredi la jo je in spremno besedo ji je napisala Marija Mitrovič Knjiga vsebuje tudi italijanski prevod, tiskan v obratni smeri, V italijanščino je novelo prevedla Paola Lucchesi.
Pesmi, M ladika-Slovenska matica, Trst-Ljubljana, 12S strani Knjiga je dvojezična, slovenskonta lij a n ska izdaja Pesmi Marije Kostnapfel, kije leta 2016 izšla pri založbi Mladika. Pesmi je v italijanščino prevedla Darja Betocchi, kije tudi napisala spremni esej o prevajanju. Uvodno besedo je napisala Marija Pirjevec.
Dvigalo, Smar-team, Bevke, 20lfi, 408 strani Erik Sancin se po knjigi Nekje sredi vročine (2013) vrača z znanstveno-fantastrčnim roma norm, polnim akcije, ki gaje izdal v samozaložbi,
Nebo je prazno, Trst, Mladika, ZOIS, 64 strani
Knjižni pesniški prvenec Davida Bandlja. V tej zbirki avtor kaže odmik od transcendentalnega iskanja in zavezanost geografski krajini in prostoru, Spremno besedo v zbirko je napisala Vilma Purič.
O prevajanju in poeziji in še o marsičem, Za ložnrštvo tržaškega tiska, Trst, 2018,276 strani
V	knjigi so zbrani članki o prevajanju poezije, kijih je za revijo Srp pisala Jolka Milič.
V	zadnjem poglavju avtorica na duhovit način spregovori o sebi. Spremno besedo je
pripravila Tatjana Pregl Kobe,
Oder med sanjo in stisko, Mladika, Trst, 400 strani
V	novi knjigi pesnika in pisatelja Miroslava Košute so zbrani zapisi in spomini, ki so nastali med letoma 1963 ¡n 2018, jedro pa sta obdobji četrtstoletnega vodenja Slovenskega stalnega gledališča v Trstu in poldrugo leto
v pričakovanju upokojitve. Zapisi so bili že napovedani v prejšnji knjigi, z naslovom Zapisi naorošeno okno, v kateri je avtor izpustil poglavje o gledališču. Knjigo je grafično oblikoval Marjan Kravos.
Evropa vstani in obstani!, Slovenska prosveta, Trst, 2018, 12S strani
Knjiga Milana Gregoriča s spremno besedo Tina Mamiča vsebuje več krajših esejev na temo kulturne, gospodarske, družbene in politične specifike Evropske zveze. Delo je nastalo v sklopu projekta Dežele fjk Brez meja.
idoli. Rebula
OB PRITOKU JANGCEKJANGA
Begunec nikdar, Mladika, Trst 201 a, 368 strani
Avtorica knjige je Bojana Daneu Don, spremno besedo je napisal zgodovinar Jože Pirjevec, V delu, ki zajema časovno obdobje od začetka 20. stoletja do konca petdesetih let, avtorica v prvi osebi piše o svoji begunski izkušnji, S Staršema, Primorcema, ki sta se zaradi fašizma umaknila v Jugoslavija, je doživela drugo svetovno vojno, partizanstvo, osvoboditev Beograda, ustanovitev slovenskih šol na Tržaškem in v Tržiču ter Svobodno tržaško ozemlje. Prvoosebna pripoved se zaključuje z opisom dela vDisptaced Persons Office, urada za begunce anglo-ameriške uprave v Trstu.
Prah, Trst, 2018, Mladika, Trst, 160 strani
Nov' roman Maii n Cuka jc= :iui.j
1k iLl n i d e I -Ve gove ta ko ir v i o ■ i r ■, i 11 |: • c • t legije. Narativri .ok sr.ga v obrobji'
od i. n a ja 10-16 do c a nos.
usoda glavnega junaka Ivana Čuka se prepleta z usodo naše družbe, še posebej slovenske narodne skupnosti v Italiji, Tudi v tem delu avtor izpostavlja pomen narodne pripadnosti in zavesti lastnega jezika,
Sanjalavi/lndizi, samozaložba, Videm 2018,122 strani V novi knjiga pesnika Renata Quaglie so zbrane pesmi, ki so nastale med 6. majem 1976 in 20, aprilom 1984. V delu, kije izšlo v petdesetih oštevilčenih izvodih, so pesmi vzporedno v rezijanščini in italijanščini
Silhuete, Založništvo tržaškega tiska, Trst, 2018 Knjiga je zbi rka kratkih zgod b pesnice Majde Artač Sturm a n.
Kot sonca zlat zaton, Z, Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 2018,88 strani V pesniški zbirki Vladimirja Kosa, ki jo je uredila in ji spremno besedo napisala Maja Melinc Mlekuž, so zbrane pesmi, ki jih je avtor, jezutiski misijonar, dvajset let iz daljnega Tokia pošiljal na GMD za objavo v letnih Koledarjih.
Kruh, prah, Novo mesto, 2018, Goga, 230 strani V svojem zadnjem romanu se Marko Sosič vrača v bivšo Jugoslavijo, kjerje pred dvema desetletjema potekala bratska morija. Glavni junak se z občutkom krivde, da ni mogel pomagati sorodnikom z vojnega področja, poda na potovanje po Srbiji in Bosni in skuša S krvjo zaznamovane kraje, ljudi in dogodke rešiti iz prahu pozabe. Spremno hesedo je napisala Ignacija J. Fridl.
Bilo je res tovarištvo, Spomini partizana Borisa Forinta, Nova Gorica, Območno združenje Zveze borcev za vrednote naro-donoosvobodiinega boja, 2018, 72 strani
V delu, ki ga je uredila Luana Grilanc, je predstavljena partizanska izkušnja Borisa Ferlata [letnik 1922), Spremno besedo je knjigi napisal Aldo Rupel. V publikaciji je objavljeno tudi foto grafsko gradivo.
Pod zeleno streho, Trst, Založništvo tržaškega tiska, 2018 V tej knjigi, ki zajema izbor kolumn, objavljenih pod istim naslovom v Primorskem dnevniku, avtorica, arhitektlnja Barbara Žetko nudi napotke in ideje o tem, kako urediti svoj dom v smislu trajnostne gradnje. Namenjena je ljubiteljem arhitekture, narave in okolja.
FANNY VALVASOR MORELLI (1761-1829)
Zadnja rojena Valvasor in prva »slovenska« romanopiska
Boris Goleč
Ko so S. julija 1761 v mestni župnijski cerkvi v Celovcu krstili Marijo Frančiško Elizabeto baronico Valvasorje bilo dokončno jasno, daje rod baronov Valvasorjev po moški strani zapisan izumrtju. Frančiška oziroma Fanny, kot so jo klicali Je bila še zadnje upanje Valvasorjeve rodbine, da se bo končno radii moški naslednik. Frančiškin oče Karel Jožef baron Valvasor(170S/10-176IJ je namreč štiri mesece pred hčerkinim rojstvom umrl in zapustil samo tri hčerke, upanja na moške potomce pa ni bilo več niti v drugih dveh vejah Valvasorjev, Fanny je torej po očetu izšla iz kranjske baronske rodbine, medtem ko je bila po rojstvu in po materi Mariji Tereziji grofici ChristaIntgg (1733-1783) Korošica. Toda večino svojega življenja je preživela na Primorskem oziroma ob morju, bila povezovalka nemške in italijanske literature in kulture, srečna v Vipavski dolini in precej manj v Gorici, kamor seje pri 17-ih omožila. Ce izvzamemo njenega po poli prastrica polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja (1641-1693), seje od vseh Valvasorjev naj globlje za pisala v kulturno zgodovino, a je bila potem dolgo po krivici pozabljena.
Soproga goriškega zgodovinarja Carta Morettija
Mlada Celovčanka je svojega 31 let starejšega soproga Carla Moreliija pl. Schönfelda (1730 1792)
Zgodovinar Carlo Morel'll di Schônfetd i1730-17921 soprog Fanny baronice Valvasor, na naslovnici prvega dela svoje velika pozneje izdane knjige Istorio délia Cantea di Garizia, 1855.
rtf

pred poroko slej ko prej dodobra spoznala, glede na to, daje Morelli zasnubil njo in ne njene leto dni starejše sestre. Skoraj petdesetletnega Goričana je 17-letnica očitno očarala z razgledanostjo, znanjem jezikov in načitanostjo, o katerih neverno, ali jih je pridobila samo v Celovcu ali pa je že dotlej videla več sveta. Znano je le to, da so imeli otroci v hiši njenega očima barona Kal-sersteina francoskega učitelja in francosko učiteljico oziroma guvernanto. Ljubezni do jezikov, knjig in pisanja Fanny seveda ni bilo mogoče samo privzgojiti, ampak prirojena nagn jenja predvsem Spod bujati. Skoraj brez dvoma je znala tudi slovensko. Če se slovenščine ni naučila v rodnem Celovcu, kar bi bilo precej nenavadno, se ji kot poliglotki ni bilo težko privaditi jeziku novega okolja na Vipavskem, kjer je s soprogom preživljala najlepše dni skupnega življenja.
Carlo Morelli di Schönfeld je dobro znana osebnost iz goriške historiografije in kulturnega življenja. Ta neutrudni Goričan po rojstvu in bitju, državni uradnik v Gorici in Trstu, je svoji rodni deželi postavil podob nonevenljiv spomenik kakor stoletje pred njim Janez Vaj kand Valvasor Kranjski, le da je Morel lij evo temeljno delo o zgodovini Goriške izšlo z zamudo kar dveh generacij šele v letih
lit.'í Strmrti .lirait
Zgoraj; Morettije v dvorec Studenec v Gorici, kjer se Fanny More tli, rojena baronico Valvasor, ni nikoli počutita dobro (foto S. Goleč, rovember 2013),
Spodaj: dvorec Ozeljan v Vipavski dolini, kjer sta zakonca Morelli premijah najiepše skupne trenufite (foto B. G oteč, november 2017).
1855-56, za življenja pa je izdal te pregled deželne zgodovine v 16. stoletju.
Štirinajst let, od poroke do moževe smrti 3. septembra 1792, je Fanny preživela z Morellijem v skladni zakonski zvezi brez otrok, Razveseljevale so jo kulturne zabave, prebiranje knjig in revij, igranje klavirja in pisanje, med drugim tudi besedil za uglasbitev.
Mlada Celovčanka jev visoki družbi
soprogovega mesta in dežele vsekakor vzbujala pozornost, ki pa ji največkrat ni bila niti malo pogodu. 0 vsem tem vemo razmeroma veliko. S konca osemdesetih in začetka devetdesetih let 18. stoletja so se namreč ohranila Fannyjjina pisma grofici Lavinii Flori o Dragom, hčerki znanega furlanskega pesnika ter protagonistki videmskega kulturnega življenja, in grofici Luisi Wagensperg. Poleg tega vsebujejo dragocena pričevanja o Morellijevi mladi ženi dnevniški zapiski skupnega prijatelja Karla grofa Zinzendorfa, v letih 1776-1782 guvernerja Trsta,
Iz pisem prijateljici Luisi Wagensperg lanthierš In drugim izvemo, kaj je izobražena Celovčanka v Gorici najbolj pogrešala in kako seje vživela v milje moževega rojstnega mesta. Rada je imela samoto na deželi, sovražila pa je okolje, v katerem se je počutila opazovano. Veliko bolj kot frivolna družba Goričanov jo je veselilo branje, pri čemer je trpela, ker jevGorici le težko prišla do angleških knjig. Angleščine je bila namreč vešča do popolnosti. Od moževih knjig je imela najrajši filozofska besedila, razvnemala pa sojo tudi zgodovinska dela. Če je izbirala med Gorico in Ozeljanom, ni bilo nobenih pomislekov. »Malo hišo« v Ozeljanu, »vrt in vso dolino skupaj s srečnim podnebjem dežele« bi, če bi le lahko, takoj in z največjim veseljem prenesla daleč stran od Gorice, kjer je po njenih besedah živelo več hudobnih ljudi kakor v kakšnem velikem mestu. Posvoji mentaliteti in medčloveških odnosih je bilo tamkajšnje plemstvo, kot je Fanny pisala Luisi, eno najubornejših na svetu. Tako ne preseneča, zakaj je že v tem času toliko potovala, če se ji je le ponudila priložnost. V Morelli j evem dvorcu Studenec v Gorici seje preprosto počutila tujko.
Morda je bilo tudi to razlog, da je Morelli dvorec malo pred smrtjo prodal- 31-letna vdova Fanny je leta 1792 deloma postala prava lastnica moževe zapuščine, do večjega dela premoženja pa je imela samo pravico dosmrtnega uživanja. Naslednjih 37 let je črpala dohodke iz posesti vipavskega Ozeljana in
nekaj manjših hiš na deželi, živela pa je v glavnem drugje. Najprej seje leta 1796 preselila v Trst in od tam v Benetke, pogosto pa seje zadrževala tudi v Padovi.
Fanny je že leta 1793 napisala kratek Morellijev življenjepis in nato poskušala uresničiti pokojnikovo veliko željo, da njegova Zgodovina Goriške izide v tisku. Soprogovo najpomembnejše delo je dala iz rok pred jesenjo 1795, ko so v Trstu že natisnili najavo njegovega izida v šestih zvezkih. Knjiga je bila nasled nje leto že povsem pripravljena za tisk pri tržaški tiskarni Wage Fiel s, a seje načrt izjalovil. Rokopis je ostal v Fannyjinih ro ka h i n ta ga j e še le d o bra tri d eset Le-tja pozneje, leta 1828, izročila Goriški kmetijski družbi.
Na samostojni literarni poti
Kaže, da je bil čas, ko je Fanny še živela v Trstu, prelomen za njeno literarno ustvarjanje. Življenjsko pot ji je prekrižal padovanski pesnik, filozof in enciklopedist Melchiorre Cesarotti (1730-1808), eden najvidnejših italijanskih književnikov svojega časa. Njuno literarno, če ne že tedaj tudi osebno znanstvo je potrjeno še pred koncem 18. stoletja, preden se začne sklenjena vrsta Cesarottijevih ohranjenih pisem Fanny (1800-1803}, objavljenih že leta 1813 v pesnikovih zbranih delih. Leta 1799 ali še predtem je namreč Cesarotti prevedel nekaj njenega »sentimentalnega«, očitno iz francoščine v italijanščino.
Najpozneje leta 1803 je Fanny v Benetkah postala življenjska sopotnica Petra Poiitea-Nisitea (1774-1866) - od leta 1813 samo Nisltea -, trinajst let mlajšega profesorja matematike in fizike, doma iz Starega Grada na Hvaru, sicer potomca hrvaškega renesančnega pesnika Petra Hektoroviča. Njuna zunajzakonska zveza in skupno življenje sta bila javnosti dobro znana, saj ju nista skrivala, skupaj pa sta ostala približno četrt stoletja.
Z Nisiteom je Fanny na Cesarottijevo pobudo začela leta 1805 v Benetkah na
lastne stroške izdajati literarni mesečnik // giornate detla letteratura stra-niera (Časopis za tujo književnost), ki pa je zaradi premajhnega zanimanja bralstva že po šestih številkah ugasnil.
Takratni drugi urednik časopisa, pesnik Mario Pieri (1776-1852), je Fanny pozneje označil kot; »nemška ali bolje rečeno gorlškavdovaz imenom grofica (!) Fanny Morelli, nadvse izobražena ženska, bistrega razuma, poznavalka zlasti francoske in nemške književnosti. Njeno vedenje je poleg tega zelo Ij u be-znivo, njena konverzacija prikupna.«
V prijateljskih krogih je Fanny od tega časa veljala za grofico {contessa}, kot so jo redno naslavljali, čeprav od poroke dalje ni bila več niti baronica.
Vtem času je nastal tudi njen roman z neznanim naslovom, o katerem govorijo Cesarottijeva pisma, Fanny se gaje leta 180S na pesnikovo vztrajno prigovarjanje odločila dopolniti in izpiliti, po Cesarotti j evi smrti pa je obležal neobjavljen. Vemo le, da je bila glavna junakinja ženska, da gaje Fanny napisala v francoščini in da je pogrešan od leta 1913, ko je še bil v Nisiteovi zapuščini v Starem Gradu na Hvaru. Nisiteov pravnuk dr. Ante Politeo je tedaj rokopis romana skupaj s 15 pesmimi in pismi posodil Tadeuszu Stanislavu Grabow-skemu (1381-1975), krakovskemu univerzitetnemu profesorju slavistike, literarnemu zgodovinarju in diplomatu. Kljub dolgotrajnim pogajanjem med
m


Naslovnica prve številke mesečnika II giornate dellct letteratura strani-era, ki ga je Fanny izdajalo letal SOS v Benetkah,
is<4h
ff**
/
J»
X
X
jirUs & *
' *4t* &
— 'rt »JV--'.

►¿A
/
6»«"
Grabowskim. in Nisi-teovimi nasledniki se posojeni rokopisi niso nikoli več vrnili v roke lastnikov v starem Gradu, Grabowsky naj bi se izgovarjal, da se je vse izgubilo v vihri droge svetovne vojne.
Tudi o drugi rokopisni literarni zapuščini Fanny Morelli danes ni sledu, v Nisiteovem arhivu v Dubrovniku pa je najti samo Cesa-rottijeva pisma. Tako ni znano, all je Fanny sploh kaj objavila in ali je po letu 1808 še kaj napisala.
Tedaj seje za približno šest let ponovno preselila v Gorico, kjer je Nisiteo poučeval na gimnaziji in bil v času francoskih Ilirskih provinc krajši čas direktor liceja,
Leta 1808 so z dvema Fannyjinima pismoma izpričani njuni stiki z Jožefom Kalasancem baronom Erber-gom (1771-1843), kranjskim kulturnim zgodovinarjem, mecenom in zbirateljem, ki ga je z Nisiteom družilo zanimanje za naravoslovje, po ženini strani pa je bil tudi Fannyjin sorodnik, in sicer po Valvasorjih,
Vsekakor so spremenjene politične razmere po odhodu Francozov botrovale Nisiteo vi odločitvi, da seje leta 1813 ali 1814 umaknil v rodni Stari Grad na Hvaru, kamor se je z njim preselila tudi Fanny, Vendar njun odnos ni ostal neskaljen. Fannyjina mlada družabni-ca je namreč Nisiteu leta 1822 rodila hčerko, sprejetje petletnega otroka v očetovo hišo pa, kot kaže, sovpada s Fannyjinim odhodom s Flvara. Nekako zadnja tri leta svojega življenja je preživela v Padovi, medtem, kot rečeno,
i/b-rr ccj /£ P&
F Ti cM m e ^ */- fIrCt-

G Lt-f ±
■j/ HJi /	&
/**£*..
fijr	A jua&*Y t**&r
.) t	> i	Srv
£ae*^ r***1*^> e '	it •	’
JLl/ Oft /n*/

/ i*....■yez>-‘S^lr~ri-
/O &~Zt_ j
A?	^
&&**- 4-- J /iiiH
t
/o>	■
v7. c £ {
•l	Z v&L£-
i
1
X i&ttn

C i!|_J _
¡--/■fisc-TrPfJ
/frif
ft ä
/¿¿■i.
¿A/ Or-ZčfZ-TCr f

}i! jf-i-i	ZV:
f.Z
/si-:' &*■***■&■■■* pZ-' l£jj,
irkZ/K-m/ii
Prsmo Fanny Moretti Valvasor v francoščini, posiano 15Julija 1808 iž Gorice Jožefu Katasan-cu baronu Er-bergu, znanemu kranjskemu kulturnemu zgodovinarju in mecenu (Arhiv Republike Slovenije, 45 7JD, fbsc. 55, Korespon denca, Valvasor baronica Fanny).
poskrbela, daje rokopis Moretlijeve Zgodovine Goriške prišel v prave roke, in preminila 29. septembra 1829, stara 68 iet, Nisiteo, ki ga je devet let prej v oporoki imenovala za dediča, je nato do konca ostal na Hvaru in se šele okoli leta 1830 spet začel resno ukvarjati z znanostjo, Postal je vodilni zgodovinar En arheolog Dalmacije ter v svojem Času slovel kot njen največji učenjak,
Zadnja baronica Valvasorje vse do smrti vsaj posredno ostala povezana z Goriško, saj jedo konca obdržala dvorec v Ozeljanu, kamor je vsaj občasno prihajala tudi potem, ko se je preselila v Dalmacijo in nazadnjev Padovo, Glede na njeno kranj-sko-koroško pokolenje ter daljše prebivanje v Gorici in Ozeljanu, jo lahko pogojna imenujemo prva »slovenska« romanopiska. Vsekakor je bila prva avtorica romana, ki se je rodila i n živela na Slovenskem oziroma na obrobju slovenskega etničnega ozemlja.
Do nedavnega je Fanny Valvasor Morelli ostajala povsem v senci svojih dveh življenjskih sopotnikov Moreliija in Nisitea, poznavalci starejše italijanske književnosti pa so jo lahko spoznali še kot prejemnico Cesarottrjevih pisem. Šele nedavno sojo začeli odkrivati tudi kot ljubiteljica književnosti, izdajateljico časopisa in pisateljico, vendar literarno delo očarljive izobražene plemiške dame, ki je na prelomu iz 18, v 19, stoletje vzbujala simpatije ljubiteljev lepih umetnosti zlasti med Gorico, Trstom, Padovo in Benetkami, še vedno čaka na vnovično odkritje in ovrednotenje.
KDO SOLZE NAŠE POSUŠI?
Mira Kosem Borštnik
k Mladiki smo objaviti že nekaj črtic in spominskih zapisov časnikarja Pavleta Borštnika Iz Clevelanda, ki je pri Mladiki leta 2016 objavil tudi obsežno knjigo spominov Moj čas. Pripovedno nadarjena in globoko čuteča pa je tudi njegova žena Mira Kosem Borštnik (Sodražica, 1939), ki občasno objavlja v mesečniku Slovensko ameriški časi. Tam je Ioni pred junijsko spominsko mašo za žrtve revolucije objavila ta zapis, ki ga jeza Mladiko nekoliko predelala. Gre za dragoceno pričevanje o trpljenju slovenskih mater in zvestobi njihovih hčera.
Avtoričini izvorni družini sta Marta Milena Keršič in Jelka Piškurič iz Študijskega centra za narodno spravo v Ljubljani posvetiti knjižico »Jaz vem, da sem Slovenka, jaz ljubim domovinoM Begunska pot družine Adamič iz Sodražice (Ljubljano, 2016).
n
Nekoč je veljalo, da jo po številu prebivalcev Cleveland drugo naj večje slovensko mesto, ni pa mogoče znano, da zaradi upadanja novih dotokov priseljencev iz domovine število slove n • s ko govorečih ljudi v Clevelandu hitro upada. Čeprav je slovenska identiteta Še zelo močna in imamo zaklad kulturnih delavcev, ki neumorno delujejo v prid slovenske skupnosti, so tl večinoma upokojenci. Pri tem omenjam samo skupnost, ki ji pripadam - povojne begunce in njihove sorodnike. Ti sedanji voditelji so prišli v Ameriko kot otroci, ali pa so bili rojeni v begunstvu oz. po prihodu staršev v Ameriko, Izhajajo iz trdnih slovenskih družin in delujejo pri dveh .slovenskih šolah (obe sta povezani s slovenskima farama), Pevskem zboru Korotan, Folklorni skupini Kres, radio oddajah in pri mesečniku Slovenski ameriški časi, ki izhaja v slovenskem in angleškem jeziku. Zanimivo je prav to, da pri vseh teh organizacijah v glavnem delujejo isti ljudje.
Sta r pregovor pravi: Če hočeš i meti nekaj narejenega, vprašaj nekoga, ki ima polno dela. Pri tem mi pride na misel urednica Slovenskih ameriških časov (SAČ) Breda Lončar, upokojena, v Ameriki izobražena in priznana ravnateljica višje šole v mestu Eastlake, Eno poslopje šolskega sistema, kjer je organizirala nov sistem pouka za študente, ki se težko učijo pod normalnimi pogoji, nosi njeno ime. Ker moj mož Pavle Borštnik že vsa leta sodeluje s časopisom s članki in komentarji, so večkrat potrebni pogovori. Tako seje nedavno postavilo vprašanje, ali naj neki članek pošljeva urednici slovenskega dela Mari Cerar Hull.
Dobila sem odgovor: »Mira, Mara že več kot leto dni ne dela več za SAČ. Ne zmore. Jaz pa tudi nisem imela srca, da bi njeno ime izbrisala.it
Mara, pisateljica in vestna soure-dnšca,je kmalu nato umrla in Breda je prevzela vse breme uredništva.
Moj odgovor: »K sreči Ti Bog ni podaril samo dobro srce, ampak tudi razum, vztrajnost, zagon in vse, kar gre zraven, da se delo opravi pod vsakim pogojem, Takih [j udi je zelo malo,«
Bredin odgovor: »Moj oče je bil domobranec. Nisem ga poznala, Bežali smo, ko sem bila tri leta stara. To delam za njega, ki je umrl za Boga, domovino in narod.«
To je v meni vzbudilo globoko sočutje do nje in njene družine. Do otroka, ki ni vedel, kaj se godi z očetom, saj je bil, otrok, premlad. Življenje teče naprej, pride pa čas, ko nekdanji otrok močno občuti pomanjkanje »glave družine«.
Materinski dan je bil in te žalosti sc nisem mogla znebiti. Večkrat sem točila solze, za Bredo in zase, Šla sem na pokopališče in ob grobu staršev premišlje vala, da vsi, ki smo bili tiste tragične dni vojne in po njej otroci, še vedno nosimo posledice komunističnega terorja.
Kdaj ti spomini ohtedc? Klečala sem ob grobu in premišljevala svojo otroško zgodbo, katero sem poslala Bredi, Imela sem sicer oba starša, toda oče je bil v begunstvu, mama s štirimi otroki pa se je sama trudila, da pod zelo težkimi pogoji družino hrani in vzgoji, Ker so nam Italijani zbombardirali rojstno hišo, smo se preselili v novo hišo mam ¡nega brata Ivana. Tu so nam zasedli hišne prostore prej Nemci, potem partizank Seveda so bili vsi oboroženi in smo živeli v strahu.
Prav tako so nas zaradi očetovega begunstva ustrahovali po vojni. Bill smo drugorazredni.
Pravijo, da sem šla štiriletna v bližnji Jelovec k maminim staršem proti koncu vojne, da bi jim bila v tolažbo, ker so jim partizani spraznili hlev in kaščo ter odvlekli teto v gozd, kjer jim je morala skupaj z drugimi dekleti kuhati in delati vse, karso jim zapovedali. Po nekaj mesecih se je vrnila in po letu tudi stric France, ki jo bežal z mojim atom, bratom Ivanom in množico na Koroško, potem ko je bilo jasno, da so komunisti zmagali.
Čas je tekel naprej in lepo sem se udomačila v Jelovški družini. Vsi so me radi imeli in v kratkem času sem popolnoma pozabila, kam spadam. Mama, sestrici In brat mi niso nič pomenili, čeprav smo se večkrat videli. V šolo sem hodila mimo.svoje prave družine, pa mi ni bilo, da bi se ustavila pri njih. V tem času se je stric France poročil in postal gospodar v Jelovcu,
Leta 1948, okrog Božiča, je bila Fran cetova žena Mici pred porodom in stric je predlagal, da grem za nekaj časa k mami »na počitnice«. Hčerka, tujka, sem se vrnila domov k mami, sestricama Pavli in Radi, mlajšemu bratu Tončku in kmalu občutila, da spadam vto razigra no družino. Mama je vedno pela, Ivanu, ki se je leta 1947 vrnil iz Koroške, smo ob večerih pomagali prš izdelavi kuhalnic in vsi smo harmonizirail z mamo.
Ivan nam je posta l »oče«. Živeli smo
Od ieve: glavna uradnica mesečnika Slovenian American Times - Slovensko ameriški časi Bredo Lončar, roj. Ovsenar;
članica uredništva SAT -SAČ Anka Žakelj, roj. Anžič;
članica uredništvo SAT - SAČ Martina Jakomin, roj. Kočnik
SepiembrsJicr številko SAT - SAČ: 1. stran (angleški del) in 20. stran (slovenski deiJ
kot ena družina. Po kakih dveh tednih me je prišel France iskat, jaz pa sem se skrila, da me ne bi vzel nazaj v Jelovec. Ivan, ki je videl, da bi rada ostala s svojo družino, je rekel bratu: »Če je za vse nas prostor tu, bo pa še za M iro.« Ivan je postal moj junak.
A kmalu se mi je oglasila vest. Prav gotovo bi me v Jelovcu rabili za varstvo malega Francija, saj bo morala njegova mamica na polje. A pri mami je bilo tako lepo; še vedno sem se skrila, kadar je šel France mimo nas. In kaj, če me bo mama daia nazaj? Težko si je predstavljati devetletnega otroka, da bi imel take skrbi, Tistih pet let meje za vedno zaznamovalo. Ko sem sama postala
mama, si nisem mogia predstavljati, kako bi mogla oddati otroka in kako je mamo bolelo srce, ko sem se tako odtujila, Nikdar si nisem upala mamo vprašati, zakaj so me oddali. Vedno sem si rekla, da moram ubogati, da bom lahko ostala z njo. Zelo mi je bilo važno, da je ne žalim.
Sedaj smo v novi domovini, posledice pa še niso ¿hlapele in ne bodo do konca naših dni. Vsa k i ma svoje žalostne skušnje iz preteklosti in te so nas oblikovale. Pri tem mi prideta na misel še dve članici uredniške ekipe našega časopisa, Anka Anžič Žakelj in Martina Košnik Jakomin: obe neumorni delavki. Tudi
O
Li l«H •1-«ukkd ek-
ini J.w (MuiBi uliUijri
tri Laik tBirji mn I i4' tal ilifaiH, >14 -j ji ^1 uri im »pfcrilaa.li Ij liuitf ii »r	gifrUep-f«1
kri	>	V-il-if-A. Thi k+Lfe JI
ha Ini aa^rjrM Ihn- iniJihM i-jiii.akji Trt iJifrrvT. hi**** rvl 1 jJTr-B-i r. - j »J n r -.riali kar rurlbil ¡■■t tri -rim -nji rikdTrKU h ir?}.
rihh-pijul bvi .''»-i-M ¡v	j *w*h.
L>1? jju > k- i k «boh Hitl-JU-l« i rtj tm-Mt. kri P 11 ia .Im jj |1 li-vii 11111,1, Ij kail ji |M imiri» H «ji k! l>Hiu'i lui-mlml
hran ‘Tiajb tu: 11 rl puiu-t H*Si ikrnifi *wi
tfcrika« im*.t tri k-Jj cbjUj. >«-Z hUU, *TF1« liiiili.1. tRIR	'Bj tJirif*
i:-j>.i • <Jkl . 1T.1-. r. I 1 •	>■ J-- ' il
ul^nlLr |lirarkr, rif, jkjanJ nijnulj^ p*wk r*rliMi-B->. ifri-J-rt «v^hp-ck. kfiijjfcL btCMo,. inul
pJinakuinl kririi lkrlnraii,ii lZt%Jri Ir k-|-iJ
tj» rut*. Ilivtrip jkr«‘ mttM u. s huAjt# Il lI.jt-riH i* liri hiri »luM*i3 ji tki -fjVI-aj
rejnhiiiT^H^akihinjti^rl^Hrrf i prv^atorri jt-J	«t tK Li HHT-ri Skm.
UkjlJikkSjftJilll-i!. litra. k-nr.J.rl •k-«wirri H. kil hm ¡ranvr ' lk-r bir-vpj-i m M■ fTi k-‘--r. kri. vli>:-jskn>.paMonrf
L-jJlt^jti■ jlb■ JIri Jkl in.k-4 kilkiiJUi^ri
H* h-» r*~k K»ckpr«.»»i ferfeg s-(j- -a^a-rtn»ii r.H J J1 i pIvUa-T-. I j-| it-!j J.-i.V-J i*C rinik t.
Ikri J-TT-tj /11. a r. r.nl ki V rim ji (ivil Ikri
ArtPiTV tn iprT ?. I"-? Tfcfc ¡m»»™« I k inv.: i1riaJ.Srd ‘•iti |alj • .l'-aql JU I« uijr.
1 r.-. r Vru I I lpj(.a
PliSpOU If Ul' IjV-pf. Ib ikiiZfTiri «i ralurr pili caJJ u K J.ii 1 ' : "J r. ih J 1 i r. mri hi Iri 1 ..Jsn • S-:+JiTH «t-T-T. ki r¥j*Tll- fri	Hal* It-TT--*'
lir J jikjJi LajiliriiJ trii /jf rii aJc-fchi. 'ni 1.Iri II Ikn. kmiml Iknu.l rs-a l.h a kri r*w. ctj-ii»*? nwrf*irl;i- ‘J-fK-J k-liw iHrikiuiikHi -J" Vi^fnfebl,. iv Ari ia^,.
I.t k" H'*1 'bi «1 £iriririm.Ll IrilK-j-i. »-J i h.;
iisv-Jj.i .vi *■ ru »Tiri tujk« uJ ijilii -snid. Driknl jnr Hikin nmp rili fca Inu Ij h,t.K
?W*t t*wi BlffCTJ bkriiii w*ra' Mjl.+tel- -JOT ____________ciFkwitfwftwgr__________________
'«■■’.»TC a ¡»F^r» sik.T*rd htn fttL h* l-J»:h<-i Li Lih: purah lua Li Lbajiu-.
A On in UlW1 Jprij- ri. I.V», >IJ ilpj-nrir* i, n ir <-j ».n ki tK krijil prri-iiij -+- %i r >:»t k»
kndKH uu-J jh!ruiiHtvi tir k«»- h li m*
Priipm-M. H' rij Pl A fllni llrih-ni. Iri nn l.pi
p«r" * p-vrt nifem r: j *v d-»: tu- r--.4 Lur.
i fj.i 11» i*,k I. Jlivu r. I-J H-. . irs-j-J.-Iri-Lrik iJ nairii^rr-1-Hi Viri,>»i|priII-VTV-
ŽijT*
I 4 J j HI
0
fcuud ari c-hvvVm a! S:av4»nian rnnfsa in Amriica and thn vucrd. slclhg r- this lnuo «illli ’Clivelcs’-id’i Mir-ael* Man' Fiu;tk J. Lameli* and attcllno ■IHitti* mcriisar ni s>p+ ©i Hi* rtosMonsvi cltfei 4>1 Evrope- (pciaes ia-li).
At a glance...
F. FMavtcft fcc-p*ii€
COMINŽIhl OCIOBEt; filorl ■ Trvd
Koli*
Ek pi j; 1
jpCcOkJ^ij
HnfiFlM
FukJt* Go.t rf Skiritria
OL4nnnu ^DildNuccid Šm f»j« 1K iriiVin 0 v iir.Kb«tl
Jal rrJ |b._ntjriH
5«p*)C 25
'Z^zsa-a- Šparmnd Hitci
■«pjn/ti Oirrftni c*j Daaft Mcrtr« ta*n JM3
■Ma LHtaiK*-tVi^ >.'c IStU-i-a Jk:»i-tdi ■'•■tan g-:/i'»t* Vi^iifort. T =-;v>»k! k SHJQ-ricw'»-M:iriieJ *1*tVo n.i;VJ k,rt ivi» vs po iV^ri v rri»tOTi « C*f	jSalsAa ri*L-*iili« Mu 'rin-iiir
-5U-U dritr>“tut p-m-dafdi .ra .up-ib ra nd. i-.-pi Lcarra.1 it iiWkVt<UW
rTririkialiiriiktmUnjHVU rivrAk v>Ml u iUriUr.r-ui.-|MiTi kriulni 1. ,;j h .v. 111 ,-; 1 [. r J p. »■ -l. i rl j I j 111 u-1? rij ..ri r.rii,-1111 T-ri '	VTii r
rr«-ir»^l rmo’.,i aism hi-tjh jarjiuc-krptiU i-ni.li-s kknMnT. M.U.PJ |f ni-iTjiiHi lAU r -.iJi-.hh lirriJ»!. ri ;i- .rili r, iuH IVrH
1. suh vaii pl (ria ?- t»kiJT f-T * e-ii» -M riortV	idrri-i^tr
ra fkAiripijiU ji Lli VH ^fllriJk.1- Ipijirikv Cvu Kri 'jkri.nrkj-11 H l-iri ■ir.Tlriri njtrmlmr. II f lkl*rk 11 .igli■ «H riri>>VriH-h*^ hripMirilI
L *J i' i -i- liri ^ri>J: r-. ?-:-nvy k r-nulruMal	«vLjri-rt-rj (L; mt*.
Xj ril «jrpNi »Uti. prilil :.‘j Iri jrJ... «_r jMvU. r	I... m
irip-iiink lrilt7J-Ui EH-puri.i i'.- L h tI-.».- » u ri K i-i I i -- I ' i 'i*-n
h k » rtr.ri Ckli iJik.Vijj ulnUi h uisfv» v v ri.jJr-.ri
■ lirika iHn L ji J4|riri. 1'iinrf-p1 rinul uh' ilal ITiU fj Viri ih i akk ^
[■»t*ilr not OA: pj k » StiSj* /jpali H-..'. Uio ITZ4 k It hr.':■ iktiii' Kru» j SsjUM /Ju fr.	ui#i^b
bitTftliLižirivijri^ ki Ufa 7411 k«i Vuiiinu Vlili il LmilLi KkPihkJ iifiiiijiai Li tbikh
ip. |H . Jillr-.r>T-l rlmjJ-a i-J r' p li u l '-i- i - L t i
i v M •rt*-« iiflLKi 1*3- r|ci b rk+pst 1. rarr-v «Aritfl
ki, h h irii [riirilhu 2m ri4nl'ji- Ha. in p.hjU ‘.Vil ir p Ckluiilri iirn r r-Hjuii iCj fliaj Idpj-iia IHpJ Krilil a». MriT-1 lillrir U-J-Ji-U-Hr.rilr
7Ti-wil ■*r-.TJl! ip**r-rftTr*Wm rv/.-jj Fp^umrJLJCklj m.'rJ51 i Tri-J |lia«MHU pli» Cw|4 3 I H-1,1 Sj kril brirjil^j -Jri k Li jaki
t»4i Lttt’-'-# Bhn ¡1 Ip*e rr-l1r.TftrF.n4i k K rrm-:	A-*™ 'u'
lu^j.a-iL QrJ CbgIw. Pismi Ku.-S jsrlj £rr».-Li Ksil^ul,.
'v- ia4u i Urim kij.ikrra iWi a Ura J.-jri.-Jri IJS' w f Itnihf Pl K*wV-	- .	.	.... - - -	- - '	-
Ut J». Va'.‘J
arirrriin^rtV^*™
PrjK Dt»a rdvPKhn rirKMhi vrv a I liptAiair liinlu;
Jpi..,4, *h... :>f L>r 1 p/ Irfa.i-*atj k-,;. «,(v.wmw, ra^.riA.1 l>L.... p aj»vii.»-.K,ii.- ,->ii, . r#& ?kpktap9k- i- h n r j in-1 “v" tu f r Mr » p IM htamoiw. |Tc+H AWr43l* rciftsv' CJTkA',1
V	p.it T-r r ■ lnirr »4*
rjjlfi kirlliJbbititataf •
rjti-ilj tniJ k r ||rp^Frr-5r*4r^H'ikiri>.iti. IjLJIJ.	.
.žrjLMa tRFiuuvtav-jJi.-ac-ibr br tjrn^w^tiDi^»IUAg j
iriKipAU h- Uril IPT. iu - ^.Pri- i Žri- ijT.i-a t. J.i JI J.jp-tJ"----»'-"':
I ■ r«.1 u K Inn I wii 11, .-. rw 1.»■ r iH i I J ' 1	" ■	.
5 ncm.tpki.i intR-bf-r^JViurj- Vnriurrii.; ^	“
U*m3M .\rJm.A r-J4J J-, IJ til .VJ 4^1441 lak* l«J i.-pruf1"
■ U r uliirii ItLnriLv -.lila riri-.4i.jj > H»i /(LP-i -»J iJšt
S kv-tn-1 aiJ-i -fkupjr- '-n« rw »> inU	pi ■
onidve sta gotovo zaznamovani s posledicami takratnega položaja.
Anka, rojena v begunstvu na Koroškem {Seebodenj, vsesplošno nadarjena, raziskuje, prestavlja, prše za otroški kotiček, šiva, če je potrebno, za predstave. Počivati ne zna, še kadar bi lahko, si vzame čas, potuje in veča svoja obzorja. Ta potovanja večkrat opisuje v revijah. Kraj rojstva je večkrat obiskala s starši in sama.
Martina, rojena v Clevelandu po prihodu mame in starejših sester k očetu, beguncu, je glasbeno zelo nadarjena, učiteljica Slovenske šole; prime za vsako delo. Kot naj mlajši v družini je nanjo padlo dosti bremena z oskrbovanjem mame in sester, toda čas najde za slovensko kulturo. Brez Martine bi Korotan težko obstajal; je naša solistka in desna roka našega pevovodje Janeza Sršena.
Vse trt omenjene so prostovoljke, vzgojene v močnih begunskih domovih, kjer so bili izobrazba, vera in delo najvažnejši. Te marljive žene poznajo svojo d ružinsko preteklost In zgodovino naše domovine.
Breda se ni ustrašila odgovornosti glavne urednice. Družinska tragedija jo motivira, da se žrtvuje za skupno dobro. Očeta, kije bil domobranski oficir, soji komunisti po enem letu zapora in mučenja umorili, ker ni hotel zanikati svoje vere in svojih prepričanj. Mama je mora la trdo delati, saj je vzgojila štiri vzorne otroke,
In Bredin odgovor na mojo zgodbo; »Sedaj pa jaz jokam. Sam Bog ve, koliko takih zgodb je med nami In bodo šle z nami v grob. Hvala Bogu za vero. Tiste matere so bile čudovite; močne, verne in pogumne. Naj bi še mi bili taki.«
Prav je, da se spominjamo. Spominjamo se vseh žrtev komunističnega terorja. Dobro se spominjam, kolikokrat seje moj pokojni mož Marjan spomnil na opozorila svojega očeta: »Otroci: od pustiti je treba, pozabiti pa nikdar. Kar se pozabi, se rado ponovi.«
Tudi Marjan je zadnja leta svojega življenja vse moči vložil v izpolnjevanje gesla; Da se ne pozabi!
0 Bog, ki nič brez Tvoje volje šene zgodi, ne glej na grehe živih,
temveč zaradi žrtve mrtvih, odpusti,.. odpusti!
I n kot narod vere in upanja - zapojmo, molimo, vzklikajmo:
in spet razlij svoj blagoslov na našo zemljo, na našo zemljo in naš krov, do šla naproti novim bo obzorjem, in naša zemlja tam za morjem,
P. S,: Verzi, izbrani Iz kantate Pozdravljena, zemlja, so natisnjeni z dovoljenjem avtorja Pavleta Borštnika.
IVAN
RUDOLF
Zbornik Ivan Rudolf
V	petek, 23.trn, ob 18.00 je bila v Tržaškem knjižnem sre dišču predstavitev zbornika “Ivan Rudolf’, ki ga je ob 120. letnici rojstva izdal Muzej novejše zgodovine Slovenije,
V	zborniku, ki gaje predstavila urednica višja kustosinja Irena Uršič, so zbrani razširjeni avtorski referati z lanske-ga celodnevnega posveta, pričevanja in obsežen slikovni material, Zgodovinar Jurij Rosa je svojemu prispevku dal naslov "Ivan Rudolf iz ugledne družine “Učenikovih” sledijo zapisi zgodovinarjev Marka Štepca, Blaža Torkarja, Miroslave Cencič, Jerce Vodušek Starič, Jožeta Pirjevca, Gorazda Bajca, Iva Jevnikarja, Damira Globčnika, Marije Stanonik, Mička Komelja in Irene Uršič, Sledita spomin na očeta, ki sta ju napisala Neva Gabršček ¡Rudolf in Saša Rudolf, pričevanja pa so prispevali Saša Martelanc, Drago Stoka, Rafko Dolhar,
Marij Maver in Ivo Kralj, Natisnjen je tudi tekst govora Borisa Pahorja ob odkritju doprsnega spomenika Ivanu Rudolfu v Podnanosu leta 1998,
LAVRENČIČI - LJUDJE ŠTEVILNIH TALENTOV
Erika Jazbar
SiisaiMi IVouclitniiii m
EL HOMERE
ni; i as
CHECAS
Ln hi slona de AllV.ks..
el artikla •de Iti tortura.
Ob koncu poletja smo lahko brali poročila o večeru, ki ga je uveljavljena argentinska pisateljica in pesnica slovenskega rodu Alejandra Laurencich imela v Pete r li novi dvora n i v Trst u, še prej v Doberdobu, očetovem rojstnem kraju, ki gaje z družino kot otrok v leti h fašizma zapustil in z ladjo, kije odplula iz Trsta, našel novo domovino na drugem koncu sveta,
S svojimi različnimi inačicami je Lavrenčič priimek, ki je pogost predvsem na Goriškem Krasu. S tega koščka zemlje, kije posejan s slovenskim življem, je verjetno izhajal tudi rod Alfonsa Laurencica, ki seje rodil leta 1902 nedaleč od Pariza, v kraju Enghien-les-Bains, kot sin slovenskih ernigrantov iz avstro-ogrskega cesarstva, v Barceloni pa ga je po zmagi Francisca Franca leta 1939 vojaško sodišče obsodilo na smrt. Ustrelili so ga ob zori 9. julija,njegovi posmrtni ostanki sov skupni grobnici, v katero so zgnetli več nasprotnikov Francovega, režima.
Življenjska zgodba Alfonza Lavrenčiča je vse prej kot dolgočasna, Bilje človek številnih poklicev in »uporabne umetnosti«, saj je svoje talente na področju slikarstva, glasbe, arhitekture, pa tudi poznavanja človeške psihe, uporabil tud i za stroko, ki civilizacijam ni ra vno v čast, i n sicer za psiho(fizicno) mučenje sočloveka.
O njem je spomladi v Španiji izšla knjiga El hombre de las checas; La historia de Alfonso Laurenctc, el artista de la tortura (Človek, ki je načrtoval čeke [za pome celice, ki so jih uporabljali revolucionarji in so bile mišljene po zgledu sovjetskih}: zgodba Alfonsa Laurencica, umetnika mučenja), ki je doživela že drugo izdajo in jo je napisala Barcelonka Susana Froucht-mann, pisateljica in časnikarka, ki se je posvetila raziskovanju tega lika, ker je nedavno dojela, da je odraščala z Lav renči če vo vdovo. Maria Luisa (Meri) Preschern ji je bilo ime, gospa je skrbela za hišni naraščaj, Frouchtmannovi pa sojo zaposlili zato, ker je Frau Prešeren govorila nemško.
Njen mož Alfonz, naš nesojeni goriški rojak, je bil glasbenik: v Bedinu in v Barceloni prvih desetletij 20. stoletja je igral klavir in dirigira! orkestre znanih lokalov; bilje slikar; če je bilo potrebno, je znal tudi ponarejati potne liste;
Knjiga o Alfonzu Lavrenčiču (zgoraj} in njena avtorica Suscma Frouchtmann (desno)
arhitekturo je študiral na Du naju, vsaj tako je pravil, bilje poliglot, govoril je sedem jezikav. Za nekatere je bil (dvoj ni) agent in revolucionar, za druge le pustolovec, slepar in lažnivec, sicer pa je v mediteranski družbi imponiral, kerje bil avstro-ogrsko visok, plavolas, eleganten. Najbolj dokumentiranje njegov angažma na strani revolucionarjev med špansko državljansko vojno, o njegovem procesu je leta 1939 izšla tudi propagandna knjižica,
A pojdimo po vrsti,
Alfonz seje rodil v predelu, ki je bil posejan s premožnimi ljudmi, nedaleč od Pariza, kamor se je njegov oče Julij Lavrenčič (tudi Julio in Jules Laurencio), uspešen tiskar, založnik, urednik in pisec, preselil zaradi priložnosti, ki jih je ponujala svetovna razstava Ek po leta 1900, Znal seje vključiti v vplivne kroge, ki so mu omogočili, daje pripravil več katalogov, revij in knjig. To je že delal prej v Nemčiji, kjer je v Dresdnu spoznal tudi bodočo ženo Melito Jahn, pa tudi na Madžarskem in v slovenskem prostoru. Leta 1898 je pod njegovim imenom izšel spominski album Kranjsko v slikah in opisih.
Ob izbruhu prve svetovne vojne je Julij Lavrenčič svojo dejavnost nadaljeval v Španiji, saj je ta med iteranska država med veliko vojno ostala nevtralna. Z družino pa se je preselil v Barcelono, kerje to bilo gospodar s ko središče takratne Španije, in zaslovel s svojo zbirko Los Maravillas cíe España, ki mu je prinesla tudi pomembno odlikovanje. Družil se je z visoko družbo, njegova sinova Alfonz in Evgenij sta odraščala v privilegiranem okolju.
Leta 1921 je gospod Julij zaradi bolezni prekinil svojo dejavnost in leta 1923 umrl,
Sinova, ki dotlej zaposlitve nista poznala, sta morala poiskati svoje mesto pod soncem. Alfonz, ki nas pobliže zanima, seje napotil k sorodnikom v Gradec,
spoznal in poročil Meri Prešeren, Leta 192G sta se novopečena zakonca preselila v tedaj živahni Berlin, kjer se je Alfonz preživljal kot glasbenik, vodil je namreč večje ali manjše sestavov znanih lokalih prestolnice vveimarske republike, ustanovil je tudi zelo priljubljeno skupino, ki je igrala jazz glasba. Zakonca Lavrenčič
Maria Luisa Presitem (zgoraj);
publikacija, bija je Julij Lavrenčič izdaja! v Barceloni (spodaj)
■ . C*» ni ih iVi f***',m	/ j

■' ■


sta do Hitlerjevega prevzema oblasti leta 1933 odlično živela in uživala kozmopolitski Berlin.
Hitlerjev režim pa je zožil razsežnosti utripa tedanje družbe, njeno glasbo, pa tudi umetnost, tako da je moral Alfonz poiskati novo delovno okolje, Izbral je Barcelono, ker je tam še živela njegova mama, predvsem pa so bili na voljo znani in manj znani klubi, kjer je lahko nadaljeval s svojo glasbeno dejavnostjo.
A tudi te zgodbe je bilo kmalu konec, saj je leta 1936 prišlo do državnega udara in seje začela državljanska vojna. Nočni utrip Barcelone je ugasnit, za preživetje si je moral Alfonz pomagati drugače. Vpisal se je v levičarski si ndi-kat, v kaotičnih dinamikah tistega časa je odigral več vlog in opravljal več del, se spretno premikal med skupinami ¡n ljudmi, dokler ni poleti leta 1937 pristal v zaporu z obtožbo, da je prodajal ponarejene potne liste,
Alfonz ni obupa! in poiskal izhod iz neugodne situacije. Vodilnim revolucionarjem, ki so odgovarjali za zapor, je povedal, da je arhitekt in se ponudil za sodelovanje, kar so sprejeli z naklonjenostjo, saj SO v Barceloni načrtovali zaporne celice, ki se jih je prijelo ime čeke, ker so bile po zgledu sovjetskih, 5snovanjem in uresničitvijo ček j e Alfonz dosegel boljše zaporne pogoje in več svobode v premikanju.
Načrt in izdelani model zaporne celice (na vrhu levo in desno);
tu zgaraj: celice po Lovrenčičevi zasnovi;
na naslednji strani: Himmler (sede tretji z desne) si v Barceloni ogleduje model celice
V Barceloni je menda bilo 45 tovrstnih zapornih celic, dve posebno "inovativni” in '!psiho-tehnični'' pa je načrtoval ravno Alfonz Lavrenčič.
Čeke so bile zamišljene na tak način, da so zapornika psihično strle ali vsaj OŠi-bile, preden so ga odvedli na zaslišanja. Zanimivo je, da je v enolončnici elementov, ki so imeli to naloga, da utesnjujejo nesrečnikovo psiho, svojo vlogo odigrala tudi likovna umetnost tedanjega časa. Za našega morebitnega Doberdobca, kije dobro poznal sodobni utrip šole Bauhaus in drugih umetnikov,je predstavljala pomemben vir navdiha, saj je pri poslikavi sten učinkovala s svojo novo nadrealistično govorico. S tem poglavjem njegovega dela so se ukvarjali tudi nekateri umetnostni zgodovinarji, ki so preučili dinamike, zaradi katerih je bilo tedaj revolucionarno nesnovno upodabljanje stvarnosti funkcionalno tem namenom.
Sa | MLADiKA os - zoia
Celice so bile zamišljene na tak način, da bi človeka dezonentirale; ležišča so bila betonska in nagnjena za več deset stopinj, da je bilo spanje otežkočno, saj se je drselo; opeke set bile cementirane v tla in oblikovane nehomogeno, da so pre preči le vsa krsno obliko hoje; Svetlobni učinki so povzročali vrtoglavico; stenska ura je tiktakala hitreje, daje bil občutek časa zmeden; zaporniki so poslušali ojačeno bitje metronoma z različnimi hitrostmi; zidove pa je sam Lavrenčič poslikal s prej omenjenimi nadrealističnimi motivi.. Tifdi uporaba barv ni bila slučajna, saj je za vsak odtenek imel tudi razlago učinka na počutje.
Vizualni jezik, ki sta ga takrat ustvarjala Kandinsky in K!ee, je bil s svojo inovativnostjo pretvorjen v psihološko orodje.
Alfonz Lavrenčič je ostal v zaporu tudi po prihodu Francisca Franca v Barcelono januarja 1939, medtem ko so vodilni revolucionarji; Iz katalonske prestolnice pravočasno zbežali. Nove oblastnike je skušal prepričati, da je v resnici dvojni agent in da je frankist. A načrte mu je menda prekrižal zapornik, ki je frankistom razkril, s čim se je naš nesojeni rojak ukvarjal v zadnjem dveletju.
Alfonz Lavrenčič je zato moTal stopiti pred vojaško sodišče, po sodni obravnavi so ga obsodili na smrt z utemeljitvijo, daje načrtoval In Izdelal celice, v katerih so revolucionarji mučili nasprotnike, Odvedli so ga na Čampo de (a Bota in 9-jLilija 1939 ustrelili. Večer pred usmrtitvijo je šel k spovedi in k obhajilu, napisal je poslovilno pismo ženi Meri ter prosil, naj mu pred izvršitvijo smrtne kazni ne zakrijejo oči.
V svoji knjigi Susana Frouchtmann ponuja bralcu drugačen pogled na celotno zgod bo, do katere seje dokopala po poglobljeni raziskavi omenjenega Uka, in sicer da je bil Alfonz Lavrenčič predvsem žrtev Izrednih razmer tedanjega in kasnejšega časa.
V	zgodovino seje vpisal kot ideolog zla, kar od meva v številnih blagih, na spletni h straneh I n tudi v več knjigah.
V	resnici je bil človek, ki sije skušal pomagati, kot je znal, vsaka ideologija mu je bila
tuja. Ideologija, ki je zmagala v državljanski vojni, pa je napisala tudi zgodbo o njegovem delu, Leta 1939 so namreč proti njemu uprizorili proces, ki je bil predvsem propagandne narave, o njem je Istega leta izšla tudi knjižica zznačilnimi poudarki. Ob prihodu v Barcelono frankisti niso ujeti nobenega od vodilnih revolucionarjev, saj so se ti razbežali, Proces proti Alfonzu so tako izkoristili, da so mu naložili več vsebin in napihnili njegov lik. “Imamo odgovornega za čeke v Barceloni,” je dejal general Francisco Franco,
Tako piše Susana Frouchtmann, ki si niti ne sanja, da bi Lavrenčiča branila ali opravičevala njegovo početje, njegovo življenje in d d o postavlja le v nekoliko drugačen okvir. Ob tem se tudi sprašuje, koliko je bilo v zgodovini takih likov, ki so prišli do nas odeti v zgrajeno mitologijo, v resnici pa bi si zaslužili skromnejše opredelitve.
Na nepoznanega moža goriških korenin je nedavno opozoril Miklavž Komelj, ki na svoji FB strani objavlja zelo zanimive povezave med znanimi protagonisti preteklosti in polpreteklosti, ki bi mo rali po logiki, ki velja v svetu ločen Ih duhov, živeti vzporedna življenja, a so se srečali,
Od druženja Julie Kristeve s cerkvenimi dostojanstveniki do prijateljstva Marca Pa n n el le z odgovornim pri papeški Akademiji za življenje Vin cenzom Pagiio, od prijateljevanj Srečka Kosovela s Carlom turciom in Stanka Vuka z Aldom Vidusso-nijem vse do ljubljanske ur-šulinke - mladostne ljubezni Ivana Mačka Matije, od bratrancev Janeza Stanovnika in Tineta Velikonje - predsednikov borčevskih organizacij nasprotnih strani pa vse do nesojene operne kariere zelo nadarjenega pevca, nato generala Leona Rupnika in njegovega prijateljstva s skladateljem Franzem Leharjem.
V Komeljevem nizu najdemo tudi fotografijo Heinricha Himmlerja, kisi je med obiskom v Barceloni leta 1940 hotel ogledati "arhitekturne stvaritve” Alfonza Lavrenčiča. Tu sicer ni šlo za srečanje s človekom, temveč za posebno afiniteto z njegovim delom.
RAZMIŠLJANJE ZDOMSKE TRŽAŠKE SLOVENKE
XXV.	D voj n o p revaj a nj e
Mirella Urdih
Začelo seje z Nekropolo, Pred izidom sem še enkrat preverila svoj prevod v nemščino. Imela sem pri roki francoskega, italijanskega in angleškega, tako da sem jih lahko primerjala s svojim lastnim, preden bi šlo v tisk. Ugotovila sem, da je angleški nekoliko skrčen, a v redu. Za francoskega sem že vedela, da je dober, saj bi drugače ne doživel tolikšnega uspeha. Italijanski meje pa precej razočaral, ker se ni držal dosledno originala ¡nje tu in tam kaj manjkalo ali bilo celo nepravilno prevedeno. Žalne morem več navesti podrobnosti, ker so zdaj vse, kolikor sem imela Pahorjevih knjig, v Slovenski čitalnici na regensburski univerzi, kamor sem jih poslala, ko je bil nas avtor povabljen, da tudi tam predstavi svoja dela.
Dala sem jih na razpolago za priložnostno razstavo ter naknadno za stalno v tamkajšnji knjižnici.
V zvezi z italijansko verzijo lahko samo še to rečem, da sem bila potešena, šele ko sem na svojo roko prevedla Nekropolo še v italijanščino, In sem poslala avtorju na vpogled nekaj poglavij. Priznal je, da je »čisto nekaj drugega«, a daje svojčas odstopil vse pravice založbi Consorcio del Monfaiconese. Ta ji h je pa s svoje strani predal drugi založbi, ki je ravnokar pripravljala novo izdajo.
Nadaljevalo se je z zbirko Pahorjevih novel. Medtem ko sem jih na njegovo pobudo prevajala v italijanščino, sem se stalno spominjala profesorice Zore Tavčar, ki je ob avtorjevi osemdesetletnici v mali dvorani Kulturnega doma Izrazila prepričanje, da bi bilo prav z novelami najlažje približati Pahorja tujemu bralcu, Pa sem jih prevedla še v nemščino in so leta 2004 izšle pri avstrijski založbi Kltab Verlag pod naslovom Blumen für einen Aussätzigen (Rože za gobavca).
Nazadnje se mi je podobno zgodilo še s pesmimi našega nekda njega priljubljenega slovenskega župnika Vilija Steguja, ki je še ne devetini tridesetleten nepričakovano preminil. Leta 2013, ko bi dopolnil sedemdeset let, je bil na
Nemški prevod Nekropole in italijansko verzijo Grmade v pristana
Framskem gradu priložnostni simpozij v njegov spomin. V spominski publikaciji so bile objavljene njegove mladostniške pesmi, ki so me takoj prevzele. Še bolj so me pa prevzele ostale pesmi iz prve kompletne zbirke, ki jo je še sam pripravljal, a je šele po njegovi nepričakovani smrti bila objavljena pod naslovom Ugašajoče sanje. Nekdo mi je sugeriral, da bi bilo lepo, ko bi izšle v nemškem prevodu. Kljub (emu, da sem se izgovarjala s tem, da prevajati pesmi ni isto kot prevajati prozo, sem se lotila kot prvo prav mladostnih, kar ni bilo preveč zahtevno.
Pa nisem mogla nehati in sem skoraj samodejno nadaljevala tudi z ostalimi, kar po vrsti. In ko ml jih je hčerka dodatno primerno lektorirala, sem bila še kar zadovoljna s svojim delom.
Malo preden sem končala, sem zvedela za izid italijanskega prevoda pod naslovom Sogni in estinzione. Zanimalo meje, videti, kako ta ali oni izraz oziroma konstrukcija, zveni v italijanščini, ker sem bila mnenja, da je slovenščina sintaktično bolj podobna nemščini kot italijanščini.
Komaj sem na platnici zagledala podnapis etaborazione poética, že sem se začela razburjati, saj pesmi niso v prozi, da bi jih bilo sete potrebno poetično predelati, ko pa so ena sama poezija. Morala sem se premagati, da sem knjigo sploh odprla ... in nisem mogla drugače, kot da berem s svinčnikom v roki in podčrtam, prečrtam, popravim brezštevilne netočnosti in napake. Jezila sem se in dobesedno trpela, fizično in duševno, ker je vse skupaj bila prava skrunitev Steguj e ve poezije. Zbolela sem in nisem imela miru, dokler se nisem sama lotila še prevajanja v italijanščino, kar mi je v najkrajšem času tudi uspelo. In ko sem ponovno prebirala svoj prevod, ml je iz njega vel isti duh kot iz originala,
Vsa zgodba se žal ni pozitivno končala, kot sem si jaz utvarjala, da bi se lahko, Sanjala sem namreč o dvojni publikaciji, eni slovensko-nemški in drugi slovensko--italijanski. A brez dovoljenja sorodni kov, ki so podedovali avtorske pravice, mi to ni mogoče. Tako bosta moja dva prevoda ostala nekje neopažena, le meni v spomin in uteho.
Epilog
Leta 2000 smo imeli spet enkrat pravo zimo. Decembra je kar pošteno zasnežilo. Po mestnem pravilniku je vsakdo dolžan, kidati sneg z lastnega pločnika, še preden gredo ljudje v službo in šolarji v šolo. Zato seje Peter tega lotil že navsezgodaj in vestno delal še dlje kot dobro Liro, saj je pločnik okoli naše
hiše z vrtom, ki je bila prva v vrsti, bil dolg 80 metrov. Potem je pa obležal ir to ravno za božične praznike, tako da smo morali poklicati dežurnega zdravnika. »To je zadnjič!« je bila neomajna odločitev. Še srečo sva imela, da sva preko znancev sorazmerno hitro našla kupca za hišo, ki je za naju dva, potem ko sta oba otroka bila že zdoma, postala prevelika. In kmalu sva rasla tudi primerno stanovanje v prvem nadstropju petnadstropne hiše, s podzemno garažo in prostornim dvigalom, nedaleč od n o v o nastajajočega predela na vzhodnem koncu mesta, ki rudi vse potrebno od veletrgovine do razrili
(dalje)
(dalje s prejšnje strani)
zdravnikov, lekarne, športnega centra in prostranega parka. Tako sva se še enkrat preselila, in sicer na peti naslov v Erlangenu, ki je za Petra bil dokončni na tem svetu (če izvzamem sobo v pod najemu, kjer je bil prve tri mesece sam, preden sva se poročila, in dom za intenzivno nego poslednja dva tedna).
Ma balkonu sicer nimam toliko zemlje, da bi lahko sejala radie.
Mala forsicija, ki sem jo presadila z vrta, seje pa naravnost razbohotila, zato da nas kot prava znanilka pomladi vsako leto znova razveseli. Rada bi bila vzela s seboj za spomin še keramično tablico z družinskim imenom, ki sem jo izdelala, ko sva ob upokojitvi izrabila ponudbo družbe Siemens in se zadržala tri tedne (če me spomin ne vara) v okrevališču Bad Lauterberg v srednji Nemčiji, zato da se fizično in duševno pripraviva na novo življenjsko dobo. Žaf pa jo je Peter tako čvrsto pritrdil na steber ob vhodu, da seje zdrobila, ko jo je hotel sneti. Še dobro, da jo je kot prvo fotografiral, tako da imam vsaj spomin nanjo.
Zdaj, ko se tudi moja zemeljska pot nagiba k neizbežnemu koncu, že razmišljam, kdaj bom sama prisiljena, preseliti se v dom za ostarele (kar mo, po pravici povedano, prav nič ne mika} ali slediti Petru direktno k Sv. Ani.
Erlangen, avgusta 2015 / oktobra 2018
SLOVENSKA
PROSVETA
2VEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE
XLIV MLADI ODER
44. TEKMOVANJE ZAMEJSKIH AMATERSKIH ODROV
Tekmovanja se lahko udeležijo amaterski odri, ki delujejo v naši deželi.
Tekmovanje traja do konca leta 2018, Izid bo javno razglašen ob slovenskem kulturnem prazniku februarja prihodnjega leta, Skupine, ki se nameravajo udeležiti tekmovanja, morajo javiti svojo
udeležbo enemu od obeh prirediteljev.
Za podrobnejša pojasnila En prijave seje treba javiti na naslov:
SLOVENSKA PROSVETA, ul. Donizetti, 3, Trst; tet. 040 370845; itprava@slovenskaprosveta.com
ali pa
ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE, v.le XX Setiembre, 85, Gorka; tel. 0481 538128; zskp_gorica@yahoo.it
ZA SMEH IN DOBRO VOLJO
Izhaja mesečno * Letnik 62
Srečali so se trije policisti, ki so pred kratkim dobili nova stanovanja,
Prvi; “Kako sem garal. Pomislite, po vseh stenah v stanovanju so mi nalepili nekakšen papir, Tri dni sem ga trgal dol in belil kot nori”
Drugi; “To ni Še niči Da bi videla, kako so v mojem stanovanju položili deske. Vse d-cak. Štiri dni sem garal, da sem jih zložil kot je treba.11
Tretji: “Kaj bi to! Jaz sem dobil sta nova nje v IS. nadstropju. Dvigalo je samo za štiri osebe. Tako moram vsako jutro buditi tri sosede, da se lahko peljem dol.”
W	b	W
Janezek v šoli učiteljici pove, da je v stanovanju našel štiri mrtve muhe -dve ženskega in dve moškega spola,
“Kako pa veš, katerega spola so bile?” ga skeptično vpraša učiteljica,
“Preprosto! Dve sta bili v kozarcu sadjevca, dve pa pod ogledalom.*1
l*
Brezdomec seje znašel na sodišču zaradi tatvine. Sodnik ga je vprašal, kaj je po poklicu pa jo odgovoril:
“Delodajalec.”
“Ha, ha, komu pa ste že dali delo?11 seje namuznil sodnik.
“Vam, na primer, gospod sodnik.”
W
“Ravnokar sem sanjal, da Imam delo!" je rekel uradnik, ko je dvignil glavo s svoje pisalne mize.
“Saj si res videti izčrpan!"' mu je rekel kolega.
^	ir	^
Miha je prijatelju pokazal novega psa,
"Ima družinsko deblo?” gaje vprašal prijatelj,
“ Me, on lula pri vsakem drevesu.”
Sinje pred poukom verouka vpraša! očeta:
“Očka, kdo je bil Adamova tašča?” “Adamova tašča? Adam ni Imej tašče. To je bil raji11
^ ^
Uslužbenca m inistra za notranje zadeve se pogovarjata. Eden pravi: “Moje delo je tako tajno, da niti sam ne vem,, kaj delam,”
Policist na cesti sreča kmeta, ki za seboj vleče vrv, Začuden reče:
“Se ti je zmešalo? Zakaj pa vlečeš vrv za seboj?’1
“Pa jo ti porivaj pred seboj, če si že tako pameten!” mu zabrusi kmet.
V«	V*
Policista se pogovarjata:
“Kje si bil rojen?”
“Doma. Kje pa ti?’1 “V bolnici,"
“Ubožec! Si bil hudo bolan?”
V«	Vjr	V*r
“Gospod direktor,” reče tajnica, “na telefonu je vaš prijatelj, ki pa ga ne poznam
“Ja, kako pa potem veste, da je moj prijatelj?”
"Rekel je: A si ti, baraba?”
V»	V*
“Sinoči so se na premieri moje drame ljudje domala stepli pred blagajno!” pripoveduje pisatelj v stanovski družbi. “Mo, in? So dobili denar nazaj?”
V#	V*
“Kako se imenuje Bosanec, ki zna vključiti fen?”
“Fenomen.”
Uredništvo in uprava:
34L33 Trst, Italija, Ul, Doniz-ctti 3 tet 040- 3430518; fax 040-633307 uprava@mladika.com red a kdj a	I a d ikfs.c;o m
wuvw.mladika.ccm
Oblikovanje: Matej Susič Izdaja: hladita z,z o.z.
Registrirana pri trgovinski zbornici v Trstu dne 21,4,1999 pod številko 114276.
Član UŠ P! (Zveze italijanskega periodičnega tiska)
Reg. na sod išču v Trstu št. 153 dne 6.4,1957 ISSN 1124-657X
Tisk: Grafika Soča d,O.o- -Nova Gorica
Izhajanje revije podpirata Urad vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu in Dežela FJK,
UREDNIŠKI ODBOR Marij Maver (odgovorni urednik),
David Bandelj, Andrej Černič, Erika Jazbar, Ivo Jev ni kar, Saša Martelanc, Sergij Pahor, Mitja Petaros,Anka Peterlin, Nadia Rončeli , Matjaž Rustja, Tomaž Simčič, Breda Susič, Jernej Šček in Ivan Žerjal.
SVET REVIJE
Lojzka Bratuž, Silvija Callin, Jadranka Cergol, Peter Černič, Marija Ceščut, Danilo Čotar, Liljana Filipčič,
□iomira Fahjan Bajc,
Lučka Kremžar De Luisa, Peter Močnik, Milan Memac, Adrijan Pahor, Bruna Berlot, Ivan Peterlin, Alojz Rebula. Peter Rustja, Marko Tavčar, Zora Tavčar. Evelina Umek, Neva Zaghet, Edvard Žerjal in člani uredniškega odbora.
Posamezna številka Mladike stane 4,00 €.
Celoletna naročnina za Italijo in druge države 30,00 C;
po letalski pošti:
Evropa 50,00 €,
Amerika 60,00 €,
Avstralija 65,00 k.
Plačilo s poštnim tekočim računom 11131331 Mladika - Trst.
Na banki: Zadružna kraška banka - Banca di Crédito Cooperativo del Carso (IBAN; IT58 SDS9 2802 2010 1000 0016 916; 5WIFT: CCRTIT2TV0Q).
ZALOŽBA MLADIKA
UL Donizetti 3, 34133 Trst, Italija tel. +39 040 3480318 * fax +39 040 G33307 uprava@mladilia.com * redakcija@mladika.corn www. mlad ika.com

o-»“
ijjiif LJKJi°i Ul*