Učiteljski list
GLASILO ,,ZVEZE SLOVANSKIH UČITELJSKIH DRUŠTEV V TRSTU".
Izhaja 1., 10. in 20. vsakega meseca. — Uredništvo (slovenskega dela) in upravništvo v Trstu (15), Via Udine 35, 111. Hrvatskl dopisi naj se pošiljajo na naslov: Vinko Šepid, nadučitelj u Buzetu. — Izdaja .Zveza slovanskih učiteljskih društev v Trstu*, odgovorni urednik slovenskega in hrvatskega dela Jože Pahor. — List je za člane izdajateljice brezplačen, naročnina za nečlane Lir 24. Tekoči pošt. račun. — Tiska Tiskarna Edinost v Trstu.
St. 23
V Trsta, dne 1. decembra 1924.
Leto V.
V borbi za obstanek
Po vsej državi se učiteljstvo giblje. Organizacije sel pričele spet živahneje delovati, članstvo se povrača vanje in razpravlja o položaju stanu in šolstva, sprejema resolucije ter se obrača na pristojne činitelje s svojimi zahtevami. Dveletno strahovanje ni doseglo, kar je nameravalo, ni za vselej zaprlo učiteljstvu cest in ga ni za vselej uklonilo v jarem. Reakcija je sicer še vedno tu in tudi bo, a vedno očitneje se kaže njena onemoglost. Nobenega izmed velikih vprašanj ni rešila, ker se ne dajo spraviti s sveta kar s tem, da se ne prizna njih obstoj. Zato prihaja tudi šolsko vprašanje spet na površje, gibanje učiteljstva in njegovih organizacij je najglasnejši dokaz.
Najhujši udarec, ki ga je reakcija zadala s šolsko preuredbo, je ta, da je učiteljstvo potisnila v popolno brezpravnost. Kjer smo imeli kaj zakonite besede, tam so nas izločili in uničili naš vpliv. Vse ustanove, kjer je v šolskih in osebnih zadevah sodelovalo učiteljstvo po svojih zastopnikih, so padle in na njih mesto je stopilo partizanstvo, volja nekaterih oseb, ki niso imele niti umskih niti nravnih kvalitet, da bi reševale važne in kočljive naloge javnega življenja. Ni še dolgo temu, ko so se reakcionarni učiteljski sindikati odrekli volitvam učiteljstva v pomembno javno ustanovo, ute-meljevaje, naj kar ministerstvo imenuje do-tične člane. Smisel in pomen takega nastopa je jasen in ga ni treba razlagati.
Slične samovolje je bilo tudi pri nas dovolj in preveč. Stare naše pridobitve je reakcija z nekaterimi udarci uničila in nas gole pustila sredi dnevne borbe. Pa ko bi bilo le to! Pri nas je reakcija skušala udejstviti sanje najfana-tičnejših skrajnežev, ki so hoteli rešiti problem drugorodcev s silo namesto z modrostjo, ter je končnoveljavno uvedla sistem, po katerem naj bi slovansko učiteljstvo v doglednem času popolnoma izginilo. To niso klevete. Ozrimo se v Istro in bomo videli, s kako naglico se izvaja sistem. Tudi na tržaškem ozemlju ni nič bolje in mestni pravilnik, začasno potrjen po kr. šolskem skrbniku, odkrito govori o odstranitvi slovenskega učiteljstva. Kako je to v nasprotju ne le z uredbo v moderni državi, ampak celo z Gentilejevim zakonom samim, ne moti nikogar, saj smo doživeli z uvedbo državnega učnega jezika in s krajevnim teptanjem 4. člena državnega zakona košček Poljske v tem zadnjem času.
Vzporedno z novim sistemom gre staro šikaniranje onega učiteljstva, ki še ni odstavljeno, gre kratkovidno in neinteligentno nadzorovanje, gre sto in sto krivic, ki jih more narekovati le mržnja. Ugotavljamo te stvari, ne da bi jim pripisovali tralgiko. Poudarjamo le, da ne bodo dosegle uspehov, ki si jih reakcija obeta. Razvoj gre svojo pot in ga je moči ovirati, a nikdar ustaviti. Reakcija lahko šolo uničuje, a je ne bo nikdar spravila s sveta. Lahko skuša šolstvo pritegniti v svojo službo, a se ji nikdar ne bo posrečilo zatreti njenega namena, da končno koristi napredku.
Isto je z učiteljstvom. Mogoče ga je strahovati, zdesetkati, mogoče mu je usta zamašiti in mu za nekaj časa zabraniti vpliv na javno življenje. Trajno pa je vse to izključeno. V konfliktu med nasiljem in človekovimi potrebami za življenje zmaga vedno to poslednje. V zadnjih letih se ni poslabšalo le pravno stanje učiteljstva, ampak tudi njegove gmotne prilike. Kaj vidimo danes? Stan se spet pričenja dvigati, po vsej državi se spet pričenja boriti za svoj kruh in za svoje pravo. Tudi z ozirom na učiteljstvo ni reakcija ustavila velikega kolesa zgodovine. Komaj je dosegla višek, je borba spet nastopila, neglede na žrtve, ki so padle.
Je li čudno, da tudi mi, ki nas je reakcija obsodila na smrt, še nočemo umreti? Tudi pri nas se vsak poskus borbe za stanovske koristi potom društev, ki so ustanovljena nalašč za brambo naših pravnih in gmotnih interesov, tlači z vsemi sredstvi. Imamo lep društveni in zborovalni zakon, ki je plod svobodoljubnosti italijanskega naroda. Ali smo ga deležni? Imamo ustavno zajamčene pravice, pa jih ne uživamo.
To nas ne meče v malodušnost. Poleg pisanega zakona vlada še zakon borbe za obstanek, ki je pravičen tudi učiteljstvu. Proti temu zakonu nasilje nič ne zmore. Če sc borba za obstanek v eni obliki zatre, si najde drugo. Zato ne verujemo v svojo smrt in se, kar je glavno, ne odpovedujemo borbi za obstoj in kar je zanj potrebno. Hočemo živeti in imeti poleg skromnih gmotnih sredstev tudi nekoliko pravic. Hočemo to doseči združeni in solidarni, ker posamičnik nima nikake moči. Vara se, kdor nam piše smrt in misli, da nas bo uničil. Kakor se je umaknilo nasilje, tako bodo dozoreli še drugi sadovi reakcije — bodo dozoreli in odpadli. Ne vemo, kako daleč se bo izvajala šolska reforma, smo pa gotovi, da bo spet prišlo do veljave načelo o pouku v materinem jeziku. Tudi učiteljstvo se bo* spet lažje zavze-
malo za svoje koristi, dasi se mu danes stavijo vse mogoče ovire.
Na vse, kar se godi, imamo en sam odgovor. S podrobnim organizačnim delom moramo popraviti škodo, ki jo delajo stanu in šoli s tem, da zabranjujejo, kar zakon dovoljuje. Staro obliko spopolnimo z novo, strnimo se v ozkih skupinah, o katerih se je dovolj razpravljalo. Dajmo tem novim tvorbam življenja. Odbori
stoje pred novo nalogo, ki ni niti težavna niti se ž njo kaj tvega. Narekuje nam to delo borba za obstanek, ves siromašni položaj stanu, ki že ne more biti slabši, kakor je. Potrebna nam je le ena velika lastnost, vztrajnost, da pariramo udarce, ki padajo dnevno na nas. Samo na ta način bomo dočakali spet boljših časov, ki jih pripravlja tudi v reakcionarni dobi razvoj v smeri splošnega človeškega napredka.
Vi persuaderete ...
Tako ste Vi, veleučeni g. kr. proveditore govorili nama u Vidmu, dne 30. septembra 1924. I mi smo se zaista osvjedočili, da se Vaše riječi, koje ste rekli moguče u dobroj volji, nikako ne slažu s Vašim djelovanjem.
Vidjeli smo, čutimo i doživjeli smo, da ste usprkos Vaših lijepih i zvonkih riječi več 15 dana iza toga počeli ponovno da drmate svoje podloženo slaven-sko učietljstvo. Još one ostatke ostataka ste raz-bacali po svijetu i gurnuli na cestu žrtve največih žrtava. I zbilja, mi smo se osvjedočili. da nas nemate rado, več da nam hočete zlo, — altroche «non vi vcgliamo male»...
Izgleda, da Vi ne čujete plač svojih sudržavljana; do Vas ne dopiru tužni i boni glasovi i vapaji tužne slavenske djece, kojih sudbina je u Vašim rukama, i koja djeca na hiljade i hiljade žedjaiu za naukom i civilizacijiom. Da, tako smo se mi osvjedočili o Vama, a ne onako, kako ste nam htio prikazivati Vašim slavnim govorom u Vidmu, dne 30. septembra 1924. godine.
Vi persuaderete... Velimo Vam sada mi, i dodjite na jošte svježe rake najnovijih žrtava, pa če te vidjeti, kakova praznina je nastala. Kulturna tarna postala je još tamnijom, prazan prostor ne-nadopuniv i nenadoknadiv, — a kod svega toga izgleda, da učiteljsko ždrijelo jošte nije zadovoljno, več hoče i dalje, da se srdžba njegova u kraj prevre pokrajinom cijelom, A nad nebom zvijezda milijuna, koje bljeskaju i sjaje se, kao da tom avetu lovor vijenac pletu...
Vi persuaderete... kličemo Vam mi, te Vam se usudjujemo preporučiti, cda bistc se potrudili malko doči do nas, pa da zavirite malko n. pr. u našu tužnu Istru. Proputujte ju svu, sve od kršne Čičari:e pa do drevnog grada Pule, pa i osvjedočiti čete se, da ste svojim sudržavljanima zlo učinili. Na licu mjesta nači če te na stotine i stotine za-brinutih roditelja, gdje Vas mole, da im pošaljete učitelja, kojega če njihova djeca razumjeti; nači če te na tisuče i tisuče bijedne i žalosne slavenske d ecc, koja žele, da im se govori od srca k srcu u materinjem jeziku, a kod toga da ujedno i svi žele, da se uz svoj materinski i italijanski jezik
nauče. Njihova je želja naravna, te bi im morala biti udovoljena, ako je objektivno prosudite kod: eguali doveri, eguali diritti.
I konačno izvolite zaviriti u najzabitnije selo Vašeg velikog škclskog okružja, tamo, gdje je moguče još po Vašoj milosti ostao koj.i slavenski učitelj, te dodjite baš k onome, koji je dal ek o od može-bitnih nadziratelja, didaktičnih ravnatelja, nadzor-n ka, opčina, kr. karabinijera, fašija i svih ostalih spomenutih i nespomenutih gromovnika, koji po-mažu i uvelike cdlučujiu o našoj učiteljskoj sudbini, — i osvjedočiti če te sc, da ta j učitelj vrši sve svoje dužnosti na školsko-kulturnom i državnom polju; osvjedočiti če te se, da nije onako crn, kao-ga čak i nepozvani ocriruju; osvjedočiti če te se, da nije opasan stvor, te da ne škodi a ma baš ništa svojo; domovini i državi, kojoj pripada; osvjedočiti če te se, da je cd; prijeke potrebe i koristi civili-zacji i državi samoj; osvjedočiti čete se o njego-vom lijcpom uspjehu, u koliko mu ne zakrčuje put nova školska reforma i vidjet čete, da je više po-stigao od moguče kojeg boljeg klasificiranog druga; osvjedočiti čete sc, da taj slavenski učitelj radi ne zato, da dobije pohvalu, več iz ljubavi do toga zvanja i iz prirodne ljubavi do naroda, kojemu i on pripada; osvjedočiti čete se, da sve zle informacije, što dolaze u Vaš ured, jesu pune politične strasti, izmišljotine ulagivanja radi najipodlijih i moralno propalih elemenata; vidjet čete i razabrati, da su te informacije puke klevete nemoralnih laži i sveopče korupcije u lokalnim predjelima i konačno čete se osvjedočiti, da slavenski učitelj želi mir u svojoi duši i tu na domačoj, rodjenoj grudi i u svojoj kuči.
A onda se nadamo, da čete nas manje sumnjičiti, premještavati, otpuštati i penzionirati još u pot-puno; snazi mučnog i svetog zvanja, te čete onda biti manje «zabr’nuti» za nas i javiti na konačno odredjeno mjesto, da ne misle i sude o nama kao i do sada, več malo drukčije. A u isto vrijeme kod svakog eventualnog prekršaja odrediti čete ob-jektivnu disciplinarnu istragu protiv neposlušnih.
Vi persuaderete, veleštovani gospodine kr. proveditore, da če biti onda talcav pravilan postupak mnogo više na korist i ugled školstva, civilizacije i države.	Kraskovič.
Pevski zbor ima vajo 7. in 8. t. m., kakor je članstvo direktno obveščeno.
Namen te vaje je, da se napravi odločen korak naprej in sicer z metodičnim razširjenjem dosedanjega dela.
Tudi se je pripraviti za dva koncerta, glede katerih je le še dneve določiti.
Ker upamo, da sc bo takoj potem začel študirati veliki Verdijev «Requiem», pričakujemo, da se bodo vsi člani zavedali svoje dolžnosti in točno prihiteli k vajam. Zanimanje pevk in pevcev nam
daja najbol e nadc, da se zbor spet uveljavi.
Novokonstituirani odbor bo vse storil, da bo poskrbljeno za red in za nekoliko družabnega ra«-vedrila po utrudljivem delu. Pri vodstvu tega pa bo neizprosen, ker je doslej zbor preveč trpel vsled raznih pretvez, svojevoljnosti in neresnosti poedinih članov. Zborovi člani, ki so svojo zvestobo in trezno discipliniranost dokazali že v neštetih preizkušnjah, naj bodo odboru tudi sedaj v krepko podporo, ker se zbor pripravlja k novemu dvigu.	Vodstvo	Zveze.
Učenje talij, jezika
ii.
U prvomc članku istaknusmo veliku istinu, da se neko dete može intelektualno i moralno razvijati jedino u materinskoj školi, te da tudjinske osnovne škole samo sprečavaju kulturu u svojem razmahu. Unatoč torne spoznanju, što mu veruje čitavi kulturni svet i svi umnici,' ipak baš ti kulturni narodi naricavaju njima uklcpljenim inojczičnim narodima svoje, recimo, državne škole. Da se to protivi svim uzgojnim i prosvetnim načelima, stoji to nepobitno; no kada eni zahtevaju, da te, mrnjine barem u toliko nauče jezik večeg, gospodu;učeg naroda, da ga razumeju i da njime mogu izači u svojim gospodarskim odnosima sa večinskim narodom, u toliko, dakle, i za te okolnosti, imadu oni posvema pravo. Ali baš te socijalne i gospodarske okolnosti, obziri i potrebe opet zahtevaju, da sinovi gospodujučeg naroda, što dolaze u doticaj gospodarski sa ljudima manjine, da i oni uče njihov jezik.
To bi zahtevali moralni, gospodarski, socijalni i praktični razlozi. I kad bi vladala široka sloboda u svetu, i kada ne bi politika kraljevala, bolje, pa-ševala, tada, uvereni smo, praktični ljudi s obe strane, u pitanju jezika, vrlo lasno i hitro bi se sporazumeli. Kad ne bi dakle tendenciozna politika zasužnjivala duhove i kad ne bi ona vladala nad moralom, bratstvom i čovečnosti, uopče nad kul-turom, nego protivno, kad bi bila politika podložna Jj kulturni etici: tada stalno mahom nestalo bi mnogogjg zla, što danas guši vedi dio Evrope. Ali medjutim, dok budu veliki, čisti duhovi i plemeniti radili na tome ostvarenju, slabiji morače se i proti svome osvedočenju i prosvedu pedvrči jačoj sili i volji, te če oni biti prinuždeni šilom politike jačega, da uče jezik gospodujučeg naroda, naime i oni ljudi, koji drže, da im nije za nuždu taj drugi jezik.
Ali kad bi vladala sloboda rada i savesti, spontano bi narodi i ljudi učili jezika inorodaca, bilo iz lj.ubavi, bilo lih radi svojih vlastitih prebitaka, pa ne bi tada bilo ni potrebno, da se sili škelsko dete, da uči tudji jezik u tako nežnoj dobi na uštrb svoga razvitka. Pošto samo cdrasliji obično dolaze u gospodarski i socijalni kentakt sa širim svetom, dosti bi bilo, da samo ovi u več odrasli j oj dobi po-seduju neko znanje tudjeg jezika. Koji pak od ovih odraslih kani i želi postati trgovcem, činovnkom, dakle čovekom pera i znanja, tada če ovi več sami znati za to usposobiti, pa i jezično — seljak, na-protiv ostače Seljakom:	njemu je dovol.no da po
«svoju» umije pisati i govoriti drugim jezikom. Skromno on živi ,i u uskom delokrogu; on nema viših zahteva, a ni u pogledu jezika. Seljak je prak-tičan, a kao takav znade što mu valjade i što rabi, a što mu ne služi. S ov.ih razloga on ne čuti potrebe, da izuči «temeljito» ni svoj vlastiti jezi k. Kad zna-dem — veli on — napisati pismo i prooitati ga, kad znadem sračunati neke kučne računiče te čitati lake, proste knjige, dosti je za me. Malo je Seljaka na svetu izučila osnovna škola tako temeljito, da znade i umije korektno baratati usmeno i pismeno u svojem materinskom jeziku. Mnogo takovih Seljaka nema ni Francez, pa ni Englez. Prema tomu je zahtev: da seosko dete i seljak nauči temeljito tudji jezik, preteran i neizvedljiv. Absurdnost je zato, kad mu se to nalaže i kad se ga več u pučkoj školi na to prisiljava, ako nema ova mera stanovitu ten-denc.oznu svrhu. — Po našem mnenju, pogledom na psiholofSiju i pedagogiju, ne spada tudji jezik u osnovnu školu, barem ne u toliko, da mu se njime tutnače elementarni pojmovi i prvo temeljno znanje.
Naukovni jezik osnovne škole mora biti materinski, narodni, da najpre ovog nauči, pa i to jedva može u ograničenem opsegu, te da u torne jeziku prido-bije neko znanje; a jedva tada da stane učiti drugi jezik.
Nije prirodno,, nit je psihološki opravdano, kad se šestgodišnjem detetu podavaju prvi pojmovi u nepoznatom jeziku, s toga što nije duševno dispono-vano ni duševno jako da apercepira znanje u jeziku njemu običnu. Tudji jezik prema tomu mogao bi (ne merao) doči na red u zadnja dva razreda osnovne škole, kad je naime detetu več 11—13 godina, i to moguče več i u širem opsegu.
No držimo psihološki opravdanim, da se može i mladje dete učiti tudjemu jeziku, ali kao predmet osnovne škole u opsegu dašto njegovih speznaja i znanja što ga prisvoji školskom materinskom obukom. Samo ovako moči če ono zaista nešto naučiti tudjeg jezika. Nije to znanje jezika eno, ako se dete nauči naizust koju nerazumljivu pesmicu ili čitati i prepisati opet neko štivo, i to mafcinalno bez sudjelo-vanja duha. Nije opet ništa uzgojno ni uspešno, peva li učenik pesmu, što ju ne shvača. Jer jezik mora uči u pamet i srce, te mu obuhvatiti čiltavo duševno biče. A ovo se postizava naravnom, psihološki opravdanom metodom i učevnim putem.
Koliko se večma približava učiteljevo poučava-nje drugog jezika majičinom pestupku učeči govoriti svoje dete, tim je njegova cbuka naravnija i shod-nija. Sve naravno, a to znači postepeno, bez skokova te duševnih kalvarija i katastrofa. Sve prema du-ševnom i telesnom razvitku čoveka; sve prema jakosti duševne! Sve drugo i pr.ctivno usporuje, šteti, kvari, osupljuje. Ali pre no nastavimo prekinučema svoje razmišljanje radi narečja što ih imade svaki narod, pa i najkulturniji, a koja su od važnosti za svakog učitelja i uzgajatelja.
Narečja su žive grane, bolje rečeno, živo hranosno korenje knijiževnog jezionog stabla. Ona su tlo na kojemu se je razvio jezik pisatelja i učenjaka. Svi dijalekti nekog naroda stvorili su otmeni, čisti i ustaljeni književni jezik. Učenjaci narodni, osobito njegovi pesnici, potražili su najlepše narodne reči i izraze da ih uporabe za svoj umetnički umotvor.
Osnovna škola i učitelj ne sme zato prezreti govor (narečje) učenika. Ta cn, doševši u školu, samo u njemu i po njemu nešto znade; samo putem svog majčinog govora on čustvuje i duševno živi. Na temelju ovog njegovog duševneg bogastva valja da gradi škola i učitelj uzimajuči u porabu valjano njegovo jezično imanje (reči), dodavajuči mu nove, njemu nepoznate reči književnog jezika.
Istra je zemlja dijalekata. U nas govori se hrvat-sko-srpski, 'slovenski i italijanski dijalekat. Kad bi se naša deca u školi učila talij, narečje, išlo bi ku-dikamo lakše i naravnije, pošto ipak dolaze i naša deca u doticaj talij, življa o,d kojeg čuju talijanštinu, ali samo u dijialektu. — I naši Italijani ne vole knji-ževnom jeziku, pa tako vidimo da i naša talij, gospoda i činovnici svagde, u uredu i u obitelji, rabe samo svoj trščansko-venecijansko narečje. Naravno da naše slavensko dete neče u životu imati prigode da govori u književnom jeziku, a premalo če i čuti da ga nauči. Zato naši ljudi vele: Dosti mi je da znadem govor naših «gradjana». I taj talij, jezik naših sugradjana, naš čovek nauči u kratko doba.
Ona talij, gospoda, koja to znadu, brinu se da se u Istri govori čistim jezikom.
Jcdan ispitivač na ispitu savetova našem učitelju: Parlate sempre e dovunque in lingua! — Taj naš učitelj zaista nastoji da književno govori s talij, inteligencijiom, dapače i sa nižim slojevima. No on time ne upliva na Talijane, da i oni s njime
književno konverziraju. Daš to da to pobudjuje na smeh, pa nekako i opravdano: slušajuči naime Sla-vena govoriti književno, a Talijana u narečju.
Ova ckolnost, da naime Istra i govori i pozna samo talij, narečje, u velike sprečava i osporova učenje knjiž. talij, jezika u skok, a kudakamo više če to urediti za slavensko naše dete.
U obuci svakako če učitelj morati uzimati u obzir na/pre ono jezikoslovno gradivo što ga talij, dete '(a možda i slavensko) več poseduje. Mnenja sam, da bi se talij, udžbenici morali temeljiti na domačem gradivu talij, dijalekta prema onaj:	od
poznata na nepoznato, od bližeg na daljne. Sasma je opravdano zato, što je bivši Min. Gentile uveo
Teorija in praksa
(Priredil B. Medvešček.)
(Nadaljevanje.)
V naslednjem odstavku, kjer govori o duševnosti naroda in o državi kot organu naroda vzgojitelja, pobija nasilni ekskluzivizem in narodni egoizem, na podlagi katerih pleme, ki sodi o sebi kot o nečem absolutnem in določenem, živi v prepričanju, da narodna duševnost opravičuje sovraštvo in zaničevanje drugih plemen, torej strasti, iz katerih se poraja pohlep po gospodovanju. V mislih ima pri tem Nemce, ki so bik prepričani o sebi, da so edini «čist in izvoljen narod na svetu» in kateremu bi morali biti podrejeni vsi drugi.
Piscu ni zato narodnost premisa in naravna podlaga, ampak duševni višek zgodovine kakega naroda. Ni nekaji danega, temveč nekaj, kar postaja, kajti brez zavesti o sebi ne bi bilo ničesar. «Ta zavest narodnosti se zbudi pozno v narodih, a predpogoj prebujenja je le ideja svobode. Ko pa je enkrat probujena, strne vse svoje sile v dosego narodne avtonomije in jo tudi doseže. In tedaj je ne more nič več premagati. Boriti se more tudi proti brezmejnim silam, a popolnoma umreti ne more nikdar. Poražena na enem polju, se uveljavlja na drugem, držeč se kot klop svoje zgodovine, od katere je nič ne more odtrgati. Tudi če umre, se reši za večnost.
Zakaj vse, kar je dospelo do luči zavesti, je večno; je klin na lestvi človeštva. Tudi če je narod kot država strt in uničen, ostane in živi; živi dalje v svojem zgodovinskem življenju.
Jasniti in urejevati narodno zavest, pomeni narod ovekovečiti; njegova edina in prava smrt nastopi le, ko izgubi svoj «raison d'etre». ko postane v notranjosti slep ter pozabi na svojo misijo.
Zato tudi ni država istovetna z narodom, temveč je le narodna ustanova, ki izraža narod, kakor je cerkev izraz vere. Idealno pojmovana odgovarja država zahtevi naroda po samovzgoji s tem, da nudi ljudski misli najširše možnosti do svobodnega uveljavljanja in do svobodne okrepitve. Ne vodi naroda, ampak mu služi: orodje, ki si ga ta izbere za svoje stoletno delo. Je njegovo telo, obvladovano in prešinjcno po njegovi duši. Kjer pa ni država prežeta z narodnim duhom kjer narod le ovira v njegovem uveljavljanju, tam je država le strog sistem in narodova tlačiteljica.»
Marsikdo poreče, da je imel avtor v svojih izvajanjih pred očmi predvojno Italijo, ko je bila Italija izrazito nacionalna država, ter da njegove takratne ideje nimajo več tistega pomena sedaj, ko se je dejansko stan e predrugačilo. Tak nazor pa je zgrešen, kajti kar velja za enega, velja tudi za druzega;
u čitanke i škol. ob uku narečje, Ovo što rek ob za cbuku talij, jezika, vredi i za onu hrv.-srpskog i slovcnskog u našim školama. — Da ne zaboravim j‘oš nešto spomenuti. Talijansku vežbenicu za slav. decu morao bi sastaviti onaj ko pozna dobro i istar-sko-slavensko narečje ne samo talijansko. Bud uči naš jezik danas ima priličan broj istarsko-tabj. reči, trebalo bi ove talij, reči uzeti za ishod u obuci talij, knjiž. jezika. Od poznata na nepoznato. Na nekakav temelj svakako valja da se o sloni nova ob uka, U našem slučaju na eno stot.inu talij, reči što ih naše dete rabi u svojem govoru i na faktično ostalo realno znanje njegovo. Kad učitelj i knjiga uzimaj.u u obzir jedrno i drugo — na dobrome su pu'tu, pa če biti cbuka svakako uspešna.
kar je bilo sveto včeraj, je sveto tudi danes. Njegove misli o raznarodovanju, ki jih podaja obširneje na drugem mestu in o katerih hočem govoriti v prihodnjem sestavku, nas pa utrjajo v veri, da je pisatelj globoko občutil vso krivičnost takega početja, pa naj se to dogaja kjerkoli in kadarkoli. Saj je povedal že takrat, v mislili na bodočnost Italije že v naprej v poglavju »Borba proti moralni izolaciji naroda* dobesedno:
»Italijani ne morejo stremeti za tem, da napravijo Italijane druge ljudi, ampak stremeti morajo, da postanejo sami kot ljudje tako plemeniti in za splošno blaginjo produktivni, da otežkočijo zanikanje svoje življenske pravice kot naroda, ne-le z ozirom na obrambno sile, ki jo imajo in jo lahko opremijo za skrajen dokaz, temveč da to zanikanje pravic otežkočijo tudi v sami nravi drugih narodov, ki bi s tem, da zaničujejo nje, občutili, da žalijo človeštvo in s tem tudi same sebe.
Napihovanje narodnega ponosa, poveličevanje samega sebe, nevedno zaničevanje vsake druge svobodne veličine so v vsakem narodu najhujši znaki dekadence in vzgojne nezmožnosti.*
Še druge lepe misli razvija pisatelj v tem poglavju. Moralna izolacija mu je usodna posledica krive vzgoje, proti kateri se moramo vztrajno boriti. To osamljenje nastane, ako narod ne živi življenja, vrednega1 človeštva ter se da preslepiti od fantoma svoje lastne moči, prezirajoč druge narode, ki predstavljajo enako stopnjo človeštva kakor on in ki prav tako prispevajo k razvoju civilizacije.
V podkrepitev svoje trditve citira iz knjige «Au-dessous de la melee» od R. Rollanda sledeči stavek: «Najhujši sovražnik se ne nahaja izven mej, ampak v notranjosti vsakega naroda... Je to tisti stoglavi zmaj, ki se imenuje imperializem, tista ošabnost in volja po gospodovalstvu, ki hočeta vse vsrkati ali podvreči ali pa zdrobiti, ki ne trpita nobene druge svobodne veličine razen svoje,»
A dalj'e pravi:
»Imperializem pa se ne izraža le v volji po gospodovanja, ki se porodi v osvajalni vo ni, ampak se pripravlja že mnogo prej v duhu kakega naroda, ki stiska okvir človeške zgodovine v svoj lastni in se pooseblja s človeštvom, smatrajoč skoraj za ne ljudi vse druge, ki živijo izven njega.
Kdor bi hotel orientirati vzgojo s kriterijem: svet ima za središče mojo domovino, bi storil silo življenju, ki ni izolacija in nesloga narodov, ampak postavitev sloge preko konfliktov.
Kakor je družina bolj družina, če se manj egoistično zaklepa vase, tako je domovina bclj domovina, čimbolj postaja mogočna, hraneč se z duhom vsega človeštva in tvoreč sebe potreben organ društva domovin in postaviteljico mednarodne pravičnosti.
In čc je res, da je dolžnost države ali naroda, da postane mogočen, v kolikor mora vsaka država, kakor pravi pravilno Croce, «stremeti z vsemi svojimi silami, da prisili druge k isti življenski energiji v prilog človeštva,* je tudi res, da volja po mogočnosti lahko zaslepi ter se spremeni za tistega, ki je ni le prevzet, temveč je od nje naravnost obseden, v resnično impotenco, ko zavzame — kakor je danes jasno, da se je zgodilo v narodu, ki je izzval zadnjo veliko evropsko vojno - značaj krivega razumevanja človeških mogočnosti ali vrednot, ki jih predstavljajo drugi narodi.
Dolžnost za državo, da je mogočna, ni v bistvu nič drugega ko dolžnost do obstanka, dolžnost do obrambe lastnega življenja. V največjo smrtno nevarnost drvi ona država, ki se izolira v svojem nacionalnem egoizmu ter zahteva, da je sama zako-nodajalka in gospodarica drugih držav.
Obramba naroda kot organ človeškega dviga obstoji torej tudi v zavesti lastne meje. Narod vzgaja samega sebe z delom in ne v netenju nacionalne napihnjenosti, s proučevanjem samega sebe in svojih napak v primerjavi z drugimi narodi in s sodelo-
vanjem ž njimi pri reševanju velikih življenskih vprašanj, ki postajajo vedno bolij skupni in mednarodni, Vzgaja se s tem, da sicer res predvsem stremi, da je samosvoj, zvest svoji zgodovini in misiji, ki se mu zdi, da mu je določena od nje, toda vedno na način, da udejstvuje s svojo dejavnostjo kot narod vrednejše človeško življenje, to se pravi, ne nacionalne, temveč vesoljne vrednosti.
Prva vzgoja je rodbinska, ne da bi bila pri tem domača; je mestna in pokrajinska, ne da bi bila kampanilistična; je strankina ali cerkvena brez sektarne primesi. Tako (e tudi narodna, ne da bi bila šovinistična.
Krasne, globoke in resnične besede, pisane s pesniškim zanosom, toda žalibog le — besede! Nasprotje med besedo in dejanjem je tako ogromno, da moraš nehote pomisliti na usodno prekletstvo človeka, ki sam svoja najsvetejša čustva blati z najtežjimi dejanji. Ideali, kakor svoboda naroda, sa-movzgoja, človeštvo na eni strani, na drugi pa dušežer:	Gentilejeva reforma. Resnično, Bog se
usmili vseh grešnih ljudi!
(Dalje).
Gde s u tekstovi z a hrv. škole ti Istri ?
Čitali smo popis od vlade odobrenih čitanaka i drugih škol. knjiga za slovenske i talibanske osnovne škole, ali badava tražismo takiovo odobre-nje tekstova za hrv. škole i to za iduču škol. gc-dinu. To bi značilo, da ti hrv. tekstovi ne opstoje, ali da več nema hrv. škola, ili da ih ne če več biti danas i sutra, pa tako —• sudi neko — da nije vredno spominjati ni tekstove ni hrv. škole. Ali stoji naprotiv činjenica, da hrv. čitanke, lepe i dobre, opstoje, da opstoji još nekoliko hrv. škola, dotično nekoliko razreda, a po Gentilejevoj škol. reformi morali bismo ih imati još par godina. A onda svršeno je! Kad dodje red da i zadnji razred bude italijanski, a to bi moralo uslediti do dve ili tri godine, tada ne če biti potrebne hrvat. čitanke, .jer ne če biti ni hrv. pučkih škola, a ni — hrvat. Učiteljstva, u pravom smislu reči.
Ali dotad, do smrti naime, nek se dozvoli nešto hrane i piča za decu što pohodjaju hrv. škole ili razrede. Danas dakle još imademo hrv. škola i razreda, zato nek im sc namaknu čitanke o ko/ima škol. vlasti mudro šute.
No te hrv. škole i razredi kanda več sada ne opstoje. Ne opstoje zbog pomanjkanja baš tih hrvat. tekstova. Jer škola i učitelj bez tekstova mrtve su oline. Danas opstoječi hrv. škole mrtve su. Naši učitelji ne znadu što če s decom koja nemadu u lukama čitanke; ne znadu kako da poučava u i kako da nešto poduzmu u školi s decom. Napisati se dade štošta na ploču, ali to je tako malenkosno i
Slovenska Šolska Matica ima svoje publikacije za 1. 1924. (1. Fink, Posebno ukoslovje zgodovinskega pouka na osnovnih šolah, 2. knjižnica vzgoje-slovnih pisateljev: John Locke-Jerovšek, 0 človeškem razumu) že dotiskane, zato vabi učiteljstvo, da se odzove tudi letos v čimnajvečjem številu ter pristopi kot član k Šolski Matici. Članarina za 1. 1924. znaša 10 L. ter je ta znesek vplačati pri lanskem poverjeniku vsaj do 12. decembra t. 1. Tov. poverjenike pa pros m, da mi nabrani denar
dugočasno i nepraktično, da se dugočasi učitelj i učenici. Deca opažaju da tako malo, ništa nauče, pak eto tu štetnih posledica: ne dolaze u škelu rc-dovito, a u školi zevaju ili su nemirna.
Nekoja naša deca imadu stare čitanke. Imadu ih cd svoje starije brače što več odrasli školi. Dogadja se sada ovo: da neki učen ci imadu Rajčičevu, a drugi Nazorovu Čitanku; neki imadu Prvu, drugi Drugu, a treči Treču Čitanku obih auktona, a četvrti nijednu. Što če sada učitelj u tom razredu u tom kaosu?! Što če i kako s decom što uopče nemadu n kakve čitanke?
Tu, razumije se, nema govora o redovitoj i valja-noj obuci, jer se uopče ni poučavati ne može; tu nema opet govora da se vrši Gentilejeva učevna osnova; tu nema govora o pripravi učiteljevoj; tu, jednom rečju, nema nikakva napretka ni uspeha. Ovakove škole bez .jedinstvenih tekstova nisu škole; a dotični učitelji prestaju biti učiteljima. Takve naše škole su ledene, mrtve...
Hrvatske škole u Istri ovako «senilmoišču» zamiru; pošto znadu za dan i sat kad če morati umreti. Hrvatske škole u Istri jesu u agoniji. I ono hrvatskoga u ovim školama (razredima) ništa nije drugo no zadnji hipac umiručega. I valjan naš učitelj tu malo pomoči može bez tekstova u narodnom jeziku; a k tomu bez slobode u radu i u strahu za svoj krušac...
Pomanjkanje hrv. škol. tekstova simptomi su skore smrti našeg školstva, jest znak brodoloma.
Nek bude što bude, ali dok opstoje hrv. škole, moraju biti takodjer i hrv. čitanke, jer ukiinučem, nestanjem ovih — prestaju i škole. Jedno bez dru-gog nema života ni opstrnka.
s seznamom članov vred dostavijo najkasneje do 15. decembra. Pozdravljeni v delu za Slovensko Šolsko Matico! — Blagajnik Pavel Plesničar.
Kdor še ni plačal ,,Otroških pestni“, naj to že stori! Denar je poslati t.ci Ani Svagelj, Trst, Viale Regina Elena 7, III.
O sestavljenih besedah
Sestavil Ivan Matelič.
(Nadaljevanje.)
Nekatere spojenke pod a in b imenujejo predmet po kakovosti kakega njegovega dela s tem, da ga prispodabljajo z istim delom kakega drugega predmeta (oni drugi predmet imenuje prvi del spojenke, prispcdabljajoči del pa drugi del spojenke): kozorog ali kozorožec ima kozje roge ali roge kot koza, srakoper ima sračje perje ali perje kot sraka, volkodlak ima volčjo dlako ali dlako kot volk, bikoglavec je bikoglav in ima bikovo glavo ali glavo kot bik. Nekatere spojenke, kot so rogozob, rogokrilec, ko-drolasec, srboritec, strahopetec, pa imenujejo predmet po kakovosti kakega njegovega dela: kdor ima kodraste lase, je kodrolas in se imenuje kodrolasec, itd.
Spojenki nosorog in nosorožec sta napačni; glasiti bi se morali rogonos in rcgonosec, kar je isto kot rogatonos ali rogatonosec, kot imamo rogoglav (adj.), kar je isto kot rogatcglav, rogokrilec isto kot roženokrilec, rogozob isto kot roženozob. Rogozob in rogokrilec imenujeta predmet po kakovosti kakega njihovega dela, rogonos in rogoncsec bi ga imenovala prav tako. Nosorog je nastal po naliki kozoroga, a nastati bi bil moral po naliki rogogla-vega, torej rogonos: kdor ima rogato glavo, je rogoglav, kdor ima rogat nos, je rogonos. Spojenka rokomalh pa nima ne repa ne glave. Rokcmalh nima ne rokaste malhe ne malhaste roke. Če pa ima roko v malhi, ga ne bom imenoval še roko-malha, ker ne imenuje te osebe po nobeni njeni kakovosti. Še slabša je spojenka rokomalhar, ker je malhar popolni samostalnik. Za ta pojem imamo lep izraz rokovnjač, pa tudi rokovnik.
Za lepše razumevanje si moramo predstavljati postanek teh posamostalnjenih pridevnikov tako, da je od nekdanje sestavljenke določevalna beseda odpadla in da je dobil pridevnik samostalni pomen: kozoroga žival —- kozorog; srakoper ptič —• srakoper; volkodlak pes, človek — volkodlak; bučeglava riba — bučeglav; rogozoba žival — rogozob; rogo-krili hrošč — rogokrilec; bikoglav človek — bikoglavec; prav tako bi bilo moralo nastati: rogonosa žival — rogonos, rcgonosec.
Ti posamostalnjeni pridevniki se sklanjajo kot pravi samostalniki, ker smo pozabili, da so nekdanji pridevn ki in nam zvene kot samostalniki. V njih ne čutimo več nekdanje pridevnosti.
c. Spojenke, v katerih je drugi del tvorba iz samo-stalniškega debla na -je: glavoprsje.
Napačna pa je spojenka glavogrodje. Pri glavo-prsju je nastal iz dveh pojmov en pojem, iz dveh delov neka celota: iz glave in oprsja je nastalo glavoprsje. Glavogrodje pa ne znači celote, ki hi bila nastala iz dveh delov. Prvi del te spojenke je prilastek, ki določuje obseg drugega dela in zato se mora glasiti glavno ogrodje ali ogrodje glave.
3.	Spojenke z neločljivimi samostalniki, ki so tvorbe iz pridevniških spojenk na — ež, ik — ica:
A.	Preobrazbe iz pridevniškh spojenk, ki so nastale iz samostalnika in neločljivega pridevnika in ta iz glagolskega korena prehodnega nedovršnega glagola:
1.	ki pomenijo delujoče osebe ali delujoče orodje: (krvosramen človek) krvosramnež, krvosrarr.nica (srami kri); (bogokleten človek); bogokletnež, bogokletnik, bogokletnica (kolne Boga); (slamorezna priprava): slamoreznica (reže slamo). Nadalje je nastal drugi del pridevniške spojenke iz neprehodnega nedovršnega glagolskega debla:	(slavohlepen člo-
vek): slavohlcpnež, slavohlepnica (hlepi po slavi).
2. ki značijo kraj: (kamnolomna jama): kamno-lomnica; (ladjedelna zgradba): ladjedelnica.
Spojenke pod 2 moramo primerjati s sledečimi tvorbami, ki ne značijo nič delujočega, ampak kraj, kjer se delo opravlja: jedilna soba: jedilnica; kadilna seba: kadilnica; šivalna soba: šivalnica. Vse te tvorbe so nastale iz nekdanijh sestavljenk tako, da je določevalna beseda odpadla in se je pridevniški prilastek pretvoril v samostalnik z obrazili ež, — ik, — ica.
3. Preobrazbe iz pridevniških spojenk, ki so nastale iz samostalnika in pridevnika in ta iz samo-stalniškega debla: (strahopeten človek); strahopet-než, strahopetnica; (srboriten človek): srboritnež, srboritnica,
4. Samostalniške spojenke z neločljivimi samostalniki, ki so preobrazbe iz pridevniških oblik na ost:
1. Drugi del je iz prehodnega nedovršnega glagolskega debla in znači dejanje v samostalniški obliki, ki prehaja na predmet imenovan v prvem delu spojenke:	bogoljubnost človekoljubnost (ljubi Boga, človeka), čudodelnost (dela čuda), bleskoželjnost, dobičkoželjnost (želi blesk, dobiček). Nadalje iz neprehodnega nedovršenega debla: slavchlcpnost (hepd po slavi).
2. Drugi del je iz samostalniškega debla, ki izraža lastnost po kakovosti nekega dela kakega predmeta: (strahopeten): strahopetnost; (srboriten): sr-beritnost.
Napačna je spojenka dobičkaželjncst, ki ima prvi del sklonilo a namesto spojila o. Pravilno je samo dcblčkoželjnost.
Oglejmo si nekatere spojenke glede njihove tvorbe in pomena ter presojajmo njihovo pravilnost.
1.	Spojenke kamnolom, rudokop, premogokop, zlatokop, grobekop so tvorjene po pravilu ped 1. a) iz samostalnika in prehodnega nedovršenega glagolskega debla, v katerih prehaja dejanje, izraženo v drugem delu, na predmet, ki ga imenuje prvi del: kamnolom lomi kamenje, rudokop koplje rudo, pre-grobekop koplje grobove. Vse te spojenke morejo pomeniti le delujoče osebe in nikdar kraja, kjer se tisto delo opravlja. Kraj, kjer se lomi kamenje, se imenuje kamcnica ali kamnolomnica (iz: kamno-lomna jama); kraj, kjer se koplje ruda, pa je rudnica ali rudnik, izmed katerih je za ta pojem le rudnik v rabi, ker pomeni rudnica rudn'nsko vodo; kraj, kjer se koplje premog, se imenuje premogovnik. Kamnolom ali kamnoLomec, rudokop ali rudar, premogokop, zlatokop in grobokop ali grobar so delujoče osebe. Kamenica ali kamnolomnica, rudnik, premogovnik pa značijo kraj, kjer se lomi ali koplje kamenje, ruda, premog.
Človek bi mislil, da pomeni kolomaz kako delujočo osebo ali orodje, ki maže kola. A ta spojenka je sestavljena iz: kola in maz in pomeni neko tvarino. Spojenka je napačna, ker je njen drugi del samostojni samostalnik. Ta pojem moramo imenovati maz za kola, mazilo za kola (prim. napačno kolo-rrast; prav: mast za kola, za vozove, za kolesa).
Spojenke vodepad, vedopoj, nogomet niso nič kaj prida. Če analiziramo spojenko vodopad, dobimo osebek in povedek: Kjer pada veda, je vodepad. Tu pa ne prehaja dejanje na predmet in se ne nanaša nanj. Zato je po mojem naziranju ta češka in ruska spojenka nelogična. Imamo pa za ta pojem lepo besedo slap. — Še nerednejša je spojenka vodopoj (Plet. je nima), ki znači napajanje in napajališče. Nelepa je že zato, ker stoji iz vede in pojiti, ki se po
nepotrebnem izpolnjujeta. Predstava vode mi obudi predstavo pojitve in predstava' pojitve mi obudi predstavo vede. Končno ne pomeni vodopoj nič deluje čega. Zato napačno: Krave ženem na vodopoj. Prav: Krave ženem na napajališče, napajat, pojit, na vodo. — Če primerjam nogomet z vodometom in žarometom, se mi zdi ta spojenka takoj čudna. Analiza: nogomet meče z nogo. Spojenka bi bila pravilna, če bi povedala, kaj meče, ki mi te vrste spo-
Iz organizacije
Poslovnik in disciplinarni red pevskega zbora
A.
1. Zbor vodi odbor, ki sestoji iz predsednika, podpredsednika, pevovodje, artističnega vodje, tajnika, blagajnika in računskega pregledovalca.
2. Odborniki vršijo sledeče:
a) predsednik sklicuje in vodi seje, predstavlja zbor na zunaj ter nadzira delo ostalih funkcionarjev;
b) če je predsednik zadržan, ga nadomešča podpredsednik;
c) pevovodja sestavlja delovni program zbora za dobo enega leta, predlaga koncerte (kraji, čas in snov), deloča pevske vaje ter svetuje ukrepe, da se zbor vzdržuje in razvija;
č) artistični vodja mu pri temu pomaga. Njegova posebna naloga pa je, da pripravlja potrebno za vaje in koncerte. Je obenem notranji kritik in arhivar;
d) tajnik vodi sejni zapisnik, kroniko zborovega dela in dopisuje s člani zbora. Po potrebi pomaga pri reklami za prireditve;
c) blagajnik vodi vse denarne posle zbora. Vsa izredna izplačila izvrši po odebrenju predsednikovem.
3. Vse zborove zadeve se pretresajo v sejah, ki se vrše po potrebah in pri katerih mora biti navzoč član Zvezinega vodstva. Za veljavnost sklepov je potrebna večina odbornikov.
4. Vsi koncerti in izdatki zanje morajo biti odobreni od Zvezinega vodstva.
Prizivi odbora so mogoči na upravni odbor.
B.
1.	Vsak član je dolžan udeležiti sc vsake pevske vaje in vsakega koncerta.
FELJTON
Dragotin Godina: IDEALIZEM
Poznali smo Dragotina Godino v bejih pred li-vornskim kongresom kot skrajnega zagovornika marksizma proti mirnejši oportunistični struji dr. Tume. Brali smo potem njegovo brošuro: «Kako prideta delavec in kmet do svobode in blagostanja* in reči moramo, da se je od takrat zelo izpremenil.
Posledne njegovo delo ‘Idealizem* moramo z marksističnega vidika zavreči, ker je z njim v velikem delu v nasprotju, toliko glede načelnosti, kolikor v podrobnih izvajanjih. Od vsega nopopu-ščajočega revolucijonarnega naziranja mu je ostalo zelo malo. Samo dvoje temeljnih Marksovih naukov še razberemo iz kn ige:	kolektivistični družabni
red je mogoče doseči samo z revolucijo, ideje s<> porajajo iz materije. Od teh dveh naukov je prvi gospodarsko-političen, drugi pa znanstven, lekom razmotrivanj v različnih poglavjih pa negira sam
jenke povedo, na kaj prehaja ali se vsaj nanaša dc-jnje, izraženo v drugem delu. Če bi to igro imenovali žogemet, še še! A tu se žoga ne meče, ampakt sc brca, ker z nogo sploh ne mečemo. Lahko pa bi imenovali to igro nogovanje po naliki rokovanja in mečevanja. Kot so pri rokovanju najbolj roke v delu, tako so pri tej igri najbolj noge v delu: Tekma v nogovanju. Vaje v nogovanju. Nogovati ali negovati se: Idimo se nogovat.	(Dalje.)
2. Zato se mu povrnejo najmanj potni in preno-čiščni stroški.
3. Pevske vaje in koncerti se morajo določiti vsaj mesec prej, da vsak lahko temu primerno uredi svoje zadeve. Tudi trajanje pevskih vaj mora biti naprej določeno in istotako stvari, ki sc učijo. Spremembe naj so mogoče le, če se ves zbor pri vajah izjavi za to.
4. Člani zbora imajo enake dolžnosti in pravice.
Odbor lahko izključi iz zbora:
a) če član brez važnega vzroka in opravičila neredno in netočno kljub enkratnemu opominu zahaja k pevskim vajam;
b) če neopravičeno izostene cd treh zaporednih vaj;
c) če s svoj'm nastopanjem krši ugled zbora ali nasprotuje zborovim smotrom.
5. Kot opravičba v vseh slučajih velja:
a) bolezen;
b) tehtne rodbinske zadeve;
c) službene ovire;
č) prometne ovire.
6. Nadzorstvo o udeležbi imajo reditelji (ce) po-edinih glasov. Pri njih se je opravičevati. Priziv je mogoč na arPstičnega vodjo, ki ima vrhovno nadzorstvo.
7. Ob koncertih so vsi člani dolžni biti točno ob določenem času na svojih mestih in se ravnati po določbah.
8. Pritožbe se navajajo odbornikom, ki morajo poročati pri sejah. Odborovo sejo morejo zahtevati vsak čas reditelji poedinih glasov.
9. Osebne spore med članstvom rešuje posebni razsojevalec, v težjih slučajih odbor.
Slov. učit. društvo za Istro ima svoje zborovanje 21. t. m. (v nedeljo) na istem mestu in z istim dnevnim redom. Pričakujemo polnoštevilne udeležbe.
še poslednji nauk, prvemu pa odvzame skoraj ves poudarek.	Ne	smemo	sicer	odrekati	avtorju
dobre volje in marsikatere jedrnate misli. Ali vse, kar je v delu nanizanega, je bolj taktične, tehnične vrednosti in ne v prvi vrsti načelne. Ali bolje rečeno, podrobna taktična izvajanja so prvič postavljena na nepravi temelj, drugič hoče biti avtor originalen v posameznih ekonomskih izvajanjih in trditvah.Kot tak gre včasih brezobzirno mimo Marksa in drugih priznanji ekonomov. V tem neupoštevanju dognanih dejstev leži zopet velik del napak.
Ako izhajamo iz marksistične šole in hočemo zidati praktično delo o bodoči proletarski kolektivni družbi, moramo vzeti za osnovo temeljne nauke marksizma. In eden teh naukov je relativizem. Sledeč relativistični teoriji marksizma moremo samo predvidevati obliko kulturnega življenja v porevo-lucijonarni dobi, nikdar pa ga ne smemo predaksijo-mirati. — Račun o porevolucijonarni dobi nam pokaže sicer na podlagi kolektivnega proizvajalnega načina večjo vsoto kulturnega življenja, ne pove
pa nam izvestno, kakšno bo. Le to vemo, da bo kultura v kolektivistični družbi tudi kolektivna. Komur velja Marksov nauk historičnega materija-liztna za duševno življenje, temu mora veljati tudi za ekonomsko, politično in kulturno; za preteklost, sedanjost in bodočnost.
Avtor pa je hotel dokazati, da je smisel človeškega življenja iskanje iz materije v duhovnost. Človeštvo si skuša podvreči prirodne sile in ta gon ni ničesar drugega, kakor stremljenje k višji kuturi. Marsikdo mu bo v to pritrdil, ali tisti, ki mu bo pritrdil, je idealist, kakor avtor sam in beseda revolucija je pri njem «Pilat v veri®. S tem, da hoče avtor dokazati idealistično stremljenje človeštva v ekonomiji, prihaja v popolno nasprotje z marksizmom. Zgodovinski materijalizem nam odločno pove, da so gospodarske proizvajalne razmere podlaga vsakršni obliki življenja, to je, da zavisi vse družabno življen e od proizvajalnega načina. Zraven pa nam pove tudi, da ie vse naše notranje življenje odsev prirode. — Vedno je primaren gospodarski moment. Po piščevem pa bi v gotovi dobi človeškega razvoja popolnoma prenehal gospodarski in zraven tudi prirodni interes. Takrat bi padla tudi marksistična teorija zgodovinskega materijalizma; človek pa bi živel neodvisen od materije, kot duh brez vsebine. — Mogoče je govoriti o idealizmu v zvezi z evolucionizmom, v zvezi z marksizmom nikdar. Idealizem, vodilna nit avtorjevega dela se lahko zlaga z ideologijami, ali njegovo mesto je v reformizmu in krščanskemu socijalizmu. Kakršna podlaga, taka je stavba. Zato je tudi beseda revolucija pri njem čisto idealna, mirna.
Pisec je nanizal tekom posameznih poglavij pre mnogo naravnost izzivajočih misli. S svojimi izvajanji prihaja včasih do nemožnih zaključkov. Vse to pa naj bi še bilo, ako bi ne bil večkrat celo sam s seboj v nasprotju.
Omenili smo že trditev, da se misli porajajo iz materije; na drugi strai pa stoji vodilna misel: boj duha proti materiji. — Mislimo, da se človek ne bori s skledo, iz katere zajema!
Poglavje «kulturni razvoj» temelji deloma na Gumplowiczevi socijološki metodi. Vsebuje pa neverjetno trditev, da se kmečki upori niso mogli izteči tlačanom v prid, ker ti ne bi bili zmožni nadomestiti fevdalizma s kakim novim družabnim redom, ki bi pomenil korak naprej v kulturnem razvoju. Zato je bil tedaj Gubec premagan, ker bi si kmetje ne bili mogli ustvariti novega družabnega reda!
V poglavju «Iz individualizma v kolektivizem® trdi, da je uživanje fizičnih in duševndi dobrin med kulturnimi narodi skoraj popolnom kolektivistično. Organizacija produkcije pa ie pretežno individualistična. Marksist pa pravi, da sta si pojem konsum in produkcija vedno vzporedna. — Še le ko bo produkcija kolektivno organizirana, bo mogoč kolektivistični konsum.
V poglavju o verskem vprašanju prihaja do zaključkov, ki izvestno ovržejo trditev na str. 5.
V poglavju «Materijalni temelj kapitalizma® je izrečena trditev, da sc tvori kapital iz brezplačnega dela mehaniziranih prirodnih sil, tako, da lahko dobivajo delavci polno plačo za svojo izvršeno delo. Bravec, kateremu ekonomska veda ni znana, bo v to gotovo pristal, češ, saj je jasno kot na dlani. Ali Marks je že davno dokazal, da korenini kapital v neplačanem delu, ki ga je izvršil delavec.
V Pregledu trdi, da ie proizvajalna tehnika uspeh borbe za prevlado idealizma nad materijalizmom, tako, da proizvajalna tehnika pospešuje razvoj duševne kulture, ker manjša telesno delo. Po njego-
vem: — razvoj proizvajalne tehnike je namenjen v prvi vrsti povzdigi duševne kulture vsega človeštva. Treba je odstraniti le materijalizem, ki ovira to udejstvitev. Materijalist pa pravi, da je razvoj proizvajalne tehnike čisto materijelen faktor. V današnjih družabnih razmerah gon za čim večjimi kapitali v prvi in konkurenca v drugi vrsti, katera pa je le posebna oblika, ali če hočemo reči, posledica prvega in glavnega vzroka. Napredek proizvajalne tehnike ohrani tudi v kolektivni družbi materi jalen in primaren značaj. Mogoča pa bo vsled kolektivne organizacije dela in konsuma višja kolektivna kultura.
Z marksističnega stališča je toliko taktično kakor načelno zgrešena trditev, da je potrebna v prvi vrsti socijalizacija trgovine — torej revolucija konsuma; produkcija pa da zaenkrat še lahko ostane individualna. — Naslednja izvajanja o obliki plačevanja davkov so naravnost čudovita. Logični pomislek nam celo pokaže, da, stoje v nasprotiu z onim pogostim refrenom o brezplačni produkciji mehaniziranih prirodnih sil. Račun. — Tvornica izdela za tri milijone enot blaga. Ker pa mora plačati državni davek (na mehanizirane prirodne sile!}, se zviša vrednost produktov na štiri milijone enot. Tvornica proda blago sociializirani trgovini za štiri milijone enot in nima nikake zgube. —• Tvornica ne plača tedaj nič davka, plača ga — konsument.
Še najdemo v knjigi spornih mest. A glavni namen pričujoče kritike je bil oceniti knjigo v luči marksističnega znanstva. S tega zorišča bodi pribito, da ima delo z marksizmom malo skupnega in še to izgine tekom ponovnega kolebanja in raz-gubljanja.	S.	G,
Naši grobovi
t FERDINAND JELINČIČ
Devetega novembra je za vedno zatisnil oči naš tovariš Ferdo Jelinčič, nadučitelj v Podmelcu. Dolžnost do blagopoko;nika me veže, da proslavim njega, ki je bil vzor očeta, učitelja, kulturnega in socialnega delavca. Delal je nesebično in neumorno, kakor oni, ki ne vpraša nikdar po plačilu, zavedajoč se, da je zadoščenje največje plačilo in največja uteha. Navdahnjen z idealno ljubeznijo do svojega naroda, oprt na svoj kremenit značaj in na temeljito poznavanje našega položaja, je hodil tisto žiivljensko pot, ki vodi naprej in navzgor, Neuklonljiva in trdna volja mu ;e bila vedno ob strani, da ni klonil nikdar z duhom, tudi ne v nafhujših preizkušnjah. Čist značaj, kakršnih najdemo malo v življenju, ga je dičil in mu pridobival spoštovanje vseh, ki so ga poznali. Šel je skozi življenje čist in neomadeževan, puščaje za seboj sledove svoiega dela — svojega udejstvovanja. V Logu in v Podmelcu, kjer je bilo torišče njegovemu snovanju in delovanju, bo živel njegov spomin dotlej, dokler bodo živela kulturna in gospodarska društva, katera fe poklical v življenje in jim vklesal svojega duha. Kot učitelj je stal vedno v prvih vrstah ter neposredno po končani vojni načeloval tolmin. učit. društvu. Velika množica, ki ga je spremljala na njegovi zadnji poti, ;'e živa priča spoštovanja in ljubezni do njega, ki je bil vseskozi naš, in do njegove mnogoštevilne dru-ž;ne.	R.
Ali ste oskrbeli statistiko učiteljstva in šolstva?
Ali ste realizirali okrožja?
Ali ste poskrbeli za stik med članstvom in društvi?
Ali ste storili kaj za Novi rod?
Ali sc gibljete v samoizobraževalnem delu?