CVETINOMIRSKI: O Belki in Črnki. fc^ e nikdar ni bilo pri Nuk»vih toliko hrupa in šundra kakor tiste dni pred pomladjo. ko se je sneg že povsod taial in so se delale po globelih in travnikih široke mlaike. Naglo so kopnele zaprašene bele plasti snega za ptotovi kruj potov, odmekalo je ču-dovito liitro tudi na najbolj osojnih bregovih. Ve-noraer je žuborela snežnica v žlebu pod nizko slam-nato streho in se odtakala za hišo p<) vinogradu navzdol. Ma prisojnih holmih za vasjo ni bilo že 110-benega sledu več o snegu; toplo ie sijalo solnce. Mairsikje je irava že krepko poganjala in je bila vsa sočna in temnozelena; tudi je bingljalo na nekaterih krajih na travniku pod hišo že vse polno visokih zvončkov z velikimi, veselimi očmi; ponekod so pozdravljale iki solnčnili bregovih rumene trobentice, vijolice so dehtele tuintani in vabile s svo-jimi Ijubkimi modrirni glavicami tako sladko. da bi se inimogredoi! potnik inoral nehote ustaviti in si napraviti iz dišečih cvetk lep šopek... Prvič so bili pri Nukovih tisti čas zato tako veseli, ker še je bližala ponilad; ali to vse eno ni bil ghivni vzrok njiliovega veselja; bilo je še vse nekaj drugega, kar je navdaiulo posebno nialega desetletnega Tončka in Hinka z veliko radostjo; to namreč, da so imeli dobiti v kratkem času dvaie koz. Tudi dvanaistletna Vilka se je veselila koz tako tnočno, da ic venoiner poskakovala pred hišo in ploskala s tenkima, belima rokama. Tonček in Hinko sta hodila venoiner okrog očeta in ga izpraševala: »Oče, kdaj dobimo kozi? Ali sta veliki? Ali sta kai hudi? ... Tako težko čakava...« Oče pa ie odgovarjal: »Čez teden dni ju pripeljem iz trga domov ... Kako sta vendar sitna!« — In Vilka je že kar vnaprej sklenila, da bo samo ona molzla kozi, da postane kakor lnajhna gosix>din)a ter da ne bo treba materi prav nič skrbeti za mleko; samo ona. saino Vilka bo gospodinjila ... Tonček in Hinko iia ix>staneta kakor dva majliua go-s|x>daria: v prijeteti voziček bosta vprezala kozi, Tonček bo držiil za svetle vaieti, Hinko bo pogianjal z lepini bičem in bo pokal z njini, Vilka pa bo sedela zadaj na \rozičkn nu melikem sedežu, ponosno kakor ime-nitna gospa iz inesta, sladek anehljaj na polnih rdečili licih in ustnih... Tako počasi je potekal teden, da sta Tonček in Hinko že mislila: Nikdar ne pričakava tistega veselega dne, ko pripelje oLe kozi. V ne-skončnost so se raztezaJi dnevi; ure so bile daljše od tnesecev samih ... lm —• 196 ¦— ______„______ —f Vilka je hodila neinirno seminlja po sobi m si prekrižavala roke na prsih; daileč so bile njene misli, pri kozah so bile in pri vozičku. Časih je odšla venkaj na traviiik in prinesla dcmov šopek zvončkov, ki jih ie postavila v majlino, do polovice z vodo nalito vazo na polico kraij okna; a ni ji bilo posebno mar zvončkov. ni jim prilivala vode redno, kakor bi bilo potreba. Naposled je teden vendarle potekel, in napočil je davno zaželjeni dan. Do pozne noči je bilo treba čakati; zakaj šele o tnraku se je bil napotil oče v trg po kozi. Dolgo so bedeli vsi trije, Tonček, Hinko in Vilka. pri petrolejki nad tnizo; že je kazala stenska ura nad hišnhni durmi polenajstih. — »Spat pojdem... Oče se danes gotovo ne vrne domov!« je menila Vilka. — »Midva ravno taiko, kar trudna sva že,« sta povedala z zaspanim glasom še bratai Ali v tem trenutku so zahreščali v veži očetovi koraki; namah je niinila oaikajočo trojico zaspanost, ve-selo so pogledale otroške oči. Ko je stopil oče jasnega obraza v sobo, so planili vsi trije k njemu. »Kie sta kozi?« je liitel ves v eni sa'pi Hinko; tudi Tonček in Vilka sta mwra!a dati duška svoji radovednosti in sta sopeč izpraševala očetai; »Ali sta fcaj pohlevni? Koj gremo pogledat...« »V oni prazni oddelek v svinjaku sem ju zaprl obedve,« je |X>veda! oče. »Jaz pojdem zdai takoj spat. Tonček, zajca!« Tonček je urno poiskal pod klopjo pri peči velikcga lesenega zajcat in ga podal oče(u, ki si ic priče) sezuvati škornje. Nato je odšel oče v čuninato in zapr! duri natežko zai sebioj. Ko so bili sami. je prižgal Tonček leščerbo, in vsi trije so se od-pravili proti svinjBku zadaj za hišo. Kmalu je odprl Hinko majhna vratca v sviiijak, in — o. veselja! — dvoje Ijubkih kwz jim ie priskakljalo na^ sproti. »Me—L—61 Me—&—e!« je meketala prva koza, ki je bila popol-noma bela in je silila v Tonika. Druga koza pa je bila črna. »Mž—ž! Mž—<ž!« je momljala nakratko, dvigala gobec kvišku in strigla z ušesi. Hinko je zaprl naglo vratca. in stali so v snažnem štirivoglatem oddelku z lepim koritom v ospredju. Vilka ie vsa drgetala od veselja in se zavijala tesno v sivo ogrinjalce preko rainen in prsi; hladna nočna sapa ie vela skozi vedno odprto lino pod stropom. »Kako sta lepi!« se je veselil Tonček. dvignil leščerbo visoko nad kozi jn ju ogledoval. »Belkai bo moja!« »Črnka pa moja!« je povedal Hinko. Vilka ie stopila čisto blizu in je pričela božati kozi po glavi in IK) hrbtu. ^'--j~^^=f »Kakor dvia konjička, taki sta,« je razsodil v hipnem pomisleku Tonček. —•*¦ 197 "-— »Ne ... saj sta le taki. kakw dva osJička,« je menil Hinko. Kozi sta zopet zameketaii; Črnka ie srborito poskočila in potekla v krogu po hlevčku, Belka pa ie stopala mirno okrog Tončka in lizala Vilki prste. »To bo zdaj lepo, ko imaJ"© kozi. Nikoli ju ne bo smel oče kam prodati. Midva, Hinko, ju bova vsak dan pasla tam pod hišo ali pa v tre-bežu poleg Hribarjeve boste,« je delal Tončck načrt. Dolgo so še ogledovali in božali Belko in Crnko, naposled pa so šli nazaj v hišo spat. Drugo jutro zaraiiai sta bila Tonček in Hinko že pri kozah in sta jima prinesla v korito krme. Mati pa je prišla z žehtarjem, da poizkusi, kako bo kaj z inolžo; ni bilo slabo; pol žehtarja je namolzla mleka. Vilto je stala ob strani in je gledala; »drugič bom pa kar jaz molzla,« je rekla materi važno. Takoj po kosilu sta že gnala brata kozi na travnik pod hišo. Pri-jetno in gorko je sijalo z neba poanladansko solnce, topla sapa je pih-ljala z juga, na starili češpljah in jablanati ie vidno poganjalo popje, brstelo ie vsepovsod, in oživlialai se je priroda. Na najbolj solnčnem bregu sta ustavila brata kozi; Belka je takoj sklonila glavo in pričela muliti sočno travo, Čmka pa je skakljala nekoliku časa naokrog, a se je končno upehala in se tudi spravila nad travo. Tonček in Hinko sta sedla na tla kra/j belili bingljajočih zvonikov. »Še nikdar nisctn bil tako vesel,« je rekel Tonček. »Qlej, liinko, kako le)K) se pase Belka!« »Saj Crnkai ravno tako!« je dejal Hinko. Kozi sta se počasi pasli, brata pa sta se pogovariala to in ono med seboj. S slaidkim smehljajeui se je razi^enjalo nad travnikom modro nebo pomladansko; božji blagoslov je rosil z njega v tako inehkih tokih, da je prihitela naposled še Vilka sama k bratama na travnik. — Pod mrak ie Ton&ek vstal: »Pojdimo! Jutri bova pasJa na trebežu.« Stekli so po travniku, kozi pa za njimi tiaglih, skočnih korakov; tako so vsi skokoina pridrveli dd vrat; kadlarkoli je Belka tekla, je zvonček pod nje-nim vratotn prijazno zvončklial; Tončku je bilo to zvončkljanie tako všeč, da bi bil najrajši vedno pri svoji kozi. (Konec.)