Psiho profil
Martin Scorsese
Zoran Smiljanič
Ko je Martin Scorsese leta 2007 iz rok Spielberga, Lucasa in Coppole končno prejel oskarja za najboljšega režiserja, je na odru nervozno zajecljal: »Ste... ste dvakrat preverili kuverto?«. Kot da še vedno ne more verjeti, da se mu to res dogaja. Čeprav je bil pri 65 letih eden najbolj pomembnih in vplivnih režiserjev na svetu, je deloval kot otrok, ki je v roke dobil dolgo želeno igračo. In če kaj povezuje njegove stilsko in vsebinsko silno raznorodne filme, je to naivni pogled otroka, ki v temi kinodvorane očarano zre v magične podobe na platnu. Kljub številnim vzponom in padcem tega nedolžnega pogleda ni nikoli izgubil. Nikoli se ni prenehal čuditi. Zato ga imamo radi.
Osebna izkaznica.
Ameriški režiser, scenarist, producent, igralec, dokumentarist in filmski zgodovinar. Ustanovitelj World Cinema Foundation, neprofitne organizacije, ki se posveča ohranitvi in varovanju svetovne filmske dediščine.
Mali Italijan.
Rojen 1942 v New Yorku, v tretji generaciji Italo-Američanov. Odraščal v četrti Mala Italija na Manhattnu. Bil je bolehen otrok, še posebej ga je pestila astma, zato sta


ga starša pogosto peljala v kino, kjer je postal obseden od filmov. V zgodnjem otroštvu so globok in trajen vpliv nanj naredili epski zgodovinski spektakli, potem pa kriminalke, vesterni, melodrame in muzikali, pozneje je odkril še italijanski neorealizem, novi val, azijsko kinematografijo ... »Ko se spominjam svojega otroštva, pogosto mešam med dogodki, ki so se zares zgodili, z matinejskimi predstavami, s filmi Johna Forda ali Samuela Fullerja.«
Mafija in cerkev.
Odraščanje v Mali Italiji je potekalo med tema dvema skrajnostima, kar je na njem pustilo globok pečat in kar bo
postalo gojišče idej za prihodnje filme. Pri 14 letih je hotel postati duhovnik, a so filmi, rock, dekleta ir> mladostniške tolpe pretehtali, zato seje vpisal na newyorsko univerzo, kjer je vse bolj gravitiral proti filmu. Pri tem gaje spodbujal profesor Haig Manoogian, kateremu je posvetil film Pobesneli bik (Raging Bull, 1980). Študira! je skupaj z Brianom De Palmo, s Harveyjem Keitelom, z Michaelom Wadleighom (kije pozneje zrežiral Woodstock) in Mardikom Martinom (s katerim sta napisala več scenarijev).
Prvi kratki filmi.
What's a Nice Girl Like You Doing in a Place Like This? (1963), 9-minutni film o obsedenem pisatelju, It's Not Just You, Murray (1964), napol izmišljeni portret njegovega strica in The Big Shave (1967) mračna komedija, v kateri je Scorsese nastopil v vlogi mladeniča, ki se pri britju najprej malce poreže, nato se vse bolj intenzivno mesari, nazadnje pa si z britvijo prereže vrat. Samopohabljanje je metafora za vse bolj destruktivno vietnamsko vojno, saj je alternativni naslov tega filma Viet '67. Kdo to trka na moja vrata?
Po nekaj neuspešnih poskusih, ki so se raztegnili na štiri leta, je debitiral z napol avtobiografskim celovečercem Who's That Knocking at My Door (1967). Harvey Keitel je J. R., delavec iz Male Italije, ki se zaljubi v izobraženo dekle iz boljše družine, vendar je silno razočaran in razdvojen, ko izve, da dekle ni več nedolžno, saj se to ne sklada z njegovo katoliško vzgojo, ki uči, da so dekleta »ali angeli ali kurbe.« Čeprav v
embrionalni fazi je Scorsese že nakazal zametke nekaterih značilnih elementov in tém, ki bodo pozneje postale njegov zaščitni znak.
Corman, Kristus In Cassavetes.
V začetku 70. let seje preselil v Los Angeles, kjer ga je neodvisni producent Roger Corman najel, da posname Nevarno dekle (Boxcar ßertha, 1972), zgodbo o sindikalistih iz časa depresije. Končni izdelek je čudna mešana solata socialne angažiranosti, ljubezenske zgodbe in izbruhov bizarnega nasilja, ko Davida Carradina na koncu pribijejo na vagon kot Jezusa. Film ni bil všeč ne Cormanu (ki je mislil, da bo to nadaljevanje njegovega eksploatacije Krvava mama [Bloody Mama, 1970]), ne oboževalcem (ki so se že zgrinjali ob novem režijskem upu), še najmanj pa Scorsesejevemu mentorju in prijatelju, Johnu Cassavetesu, ki je svojega varovanca pograjal, »naj neha snemati tuja sranja«, in ga spodbudil k bolj osebnim projektom.
Prvi preboj.
Scorsese si je Cassavetesove besede vzel k srcu in posnel zelo osebne Ulice zla (Mean Streets, 1973), kjer spet nastopa Harvey Keitel kot J. R. (ja, isti Itaio-Američan kot v prvencu, kakopak Scorsesejev alter ego), razpet med ideali in resničnostjo, ki se odloči, da bo odrešil Robera De Nira (Johnny Boy) iz krempljev lokalnih oderuhov, a se njegov načrt katastrofalno sfiži. Scorsese je v tem filmu našel avtorski glas in suvereno lansiral svojo filmsko govorico: občutek za življenje na ulicah Male Italije, gostobesednost, grobi dokumentarni slog, brzostrelna montaža, divje vožnje s kamero, eklektični rock soundtrack, problematični protagonist, ujet v katoliške predstave o krivdi in odrešitvi, mačizem, ekscesno nasilje in še posebej tista značilna nervozna intenzivnost, živčna predrznost in agresivna neposrednost.
Kralj New Yorka.
Sledil je nov presenetljivi obrat v toplo in feminizirano zgodbo o vdovi, ki išče srečo, v filmu Alice neživi več tukaj (Alice Doesn't Live Here Anymore, 1974), ki velja za njegov najmanj oseben film.Takoj zatem pa seje Scorsese vrnil na domači teren New Yorka in eksplodiral s testosteronskim Taksistom (Taxi Driver, 1976), svojim najboljšim filmom in enem najboljših filmov vseh časov. Taksist je trda, zaostrena, pretirana, napihnjena in groteskna verzija že tako radikalnih Ulic zla, kjer se vsak posamezni element tesno prilega celoti, ki tiktaka kot tempirana bomba: psihotični, sociopatski in obsedeni antijunaklravis Bickle, »God's lonely man«, »nobody who dreams of being somebody«, ki spet hoče biti od rešitelj, postane pa angel uničenja; do bolečine iskren scenarij Paula Schraderja; agresivna pulzirajoča glasba Bernarda Herrmanna (kije umrl kmalu po koncu snemanja); izjemna fotografija Michaela Chapmana, polna mračnih podob, močnih kontrastov, halucinantnih barv in kompliciranih premikov kamere; serija izvrstno napisanih in
briljantno odigranih stranskih likov, s 13-letno prostitutko Iris (Jodie Foster) na čelu; nepozabni prizori (npr. ko De Niro odpelje Cybill Shepherd na prvi randi v porno kino) in slovite enovrstičnice (»You talkin'to me?«); New York kot mesto iz pekla; osupljivo brutalen finalni obračun, posnet z vrtoglavim kombiniranjem počasnih in pospešenih posnetkov,in nenazadnje, subverzivni finalni twist, kije mnoge gledalce, pa tudi del kritike, zapeljal v nekritično odobravanje De Nirovega pokola, kot da gledajo Charlesa Bronsona v eksploataciji Paul Kersey ne oprošča (Death Wish, 1974, Michael Winner). Taksist je 1.1976 prejel Zlato palmo v Cannesu, nove slave pa je bil deležen pet let pozneje, ko je še en nobody, John Hinckley, skušal impresionirati Jodie Foster 2 atentatom na Ronalda Reagana.
Padec in ponovni vzpon.
Scorsese se je na krilih uspeha spet obrnil za 180 stopinj in ugriznil v visokoproračunski muzikal New York, New York (1977), nostalgično stilistično bravuro v maniri holivudskih glasbenih spektaklov(a la Zvezda je rojena), kije hkrati tudi študija moške paranoje in negotovosti. Nasprotja, ki jih je v isto vrečo stlačil Scorsese, so bila prehuda in film je katastrofalno pogorel. Scorseseja je neuspeh tako potri, da seje zatekel v kokainsko omamo, kar je spodkopalo njegovo že tako krhko zdravje, zato je konec 70. let večinoma preživel v bolnici. Čeprav o tem obdobju nerad govori, je Scorsese priznal, da mu je življenje rešil Robert De Niro, ki ga je prepričal, naj se znebi mamil in posname film o divjem in avtodestruktivnem boksarju Jaku La Motti, z naslovom Pobesneli bik. Ker je bil prepričan, da ne bo nikoli več režiral, se je filma lotil fanatično in strastno, kot bi šlo za zadnji film obsojenca na smrt. In to se filmu še kako pozna. Ekstremni film ekstremnih situacij o ekstremnem človeku (»Vou fuck my wife?« sprašuje bolestno ljubosumni La Motta lastnega brata) je bil nominiran za osem oskarjev, vključno s tistim za najboljši film in režiserja, kipce sta prejela De Niro za glavno vlogo in Thelma Schoonmaker za montažo, Scorsese pa je odšel domov praznih rok.
Idiotska leta.
Osemdeseta so prinesla razmah neusmiljenega komercializma in mnogi režiserji »novega Holivuda« so se čez noč znašli v nezavidljivem položaju, ko stare zasluge niso več štele, novih trikov pa še niso obvladali.Tudi Scorsese seje zavedal, da seje njegova kariera znašla na prelomnici, zato je tvegal zdvema komedijama: prva je Kralj komedije (The King of Comedy, 1983) komična verzija Taksista, druga pa Idiotska noč (After Hours, 1985), za drobiž posneta groteska, ki se zgodi v eni sami noči. Oba filma sta sicer požela dokaj naklonjene kritike, a sta finančno skrahiraia. Pri naslednjem filmu, Barva denarja (The Color of Money, 1986) je Scorsese zaigral na gotove karte: iz filma Hazarder (The Hustler, 1961, Robert Rossen) je iz 25-letnega spanca obudil lik Fast Eddieja Felsona (Paul Newman, ki je za vlogo prejel oskarja) in za dobro mero pripeljal še vzpenjajočo
se zvezdo Toma Cruisea. Spretno posneta zgodba, skoraj popolnoma oropana tipičnih scorsesejevskih elementov, je požela velik komercialni uspeh, vendar so se tokrat nad njo zmrdovali kritiki. Hja, saj že naslov filma pove, za kaj gre. Scorseseje uspeh hitro unovčil in posnel dolgo načrtovani projekt, avtorsko, kontroverzno in 'biasfemično' Zadnjo Kristusovo skušnjavo (The Last Temptation of Christ, 1988), ki je z opisom Jezusove poroke z Marijo in njegovimi halucinacijami na križu dvignil precej prahu med verniki po celem svetu. Scorsese ni hote! provocirati, ampak seje spopadel s temelji vere in duhovnosti, to pa so vprašanja s katerimi so prestreljeni praktično vsi njegovi filmi. Kljub vsemu temu in odličnem soundtracku Petra Gabriela je film nekako ploščat, programski, brez surove in prekipevajoče energije, kije krasila njegove prejšnje filme. Drugi preboj.
Čeprav se je skozi neprijazna 80. leta prebil z nekaterimi zanimivimi izdelki, je svojo udarno formo spet dosegel šele leta 1990 s filmom Dobri fantje (Goodfellas), z vrnitvijo v Malo Italijo, kjer opisuje roparsko in morilsko kariero treh gangsterjev nižjega ranga (Ray Lšotta, Joe Pešci, De Niro), ki se na koncu sesuje v prah in pepel. Virtuozni film furioznega ritma, ki mojstrsko manipulira s čustvi gledalcev, je pet let pozneje nadgradil s Kazinojem (Casino, 1995), z mozaikom o lasvegaškl mafiji, ki dolgo zanje gore denarja, potem pa sledi padec bibličnih razsežnosti. V režiserjevem komentarju na DVD-ju je ob mučnem prizoru na koncu filma, kjer Joeja Pesclja živega zakopljejo, resignirano, skoraj opravičujoče izjavil, daje to njegov zadnji prizor z nasiljem in da tega ne misli več snemati.
Po Dobrih fantih je De Niro Scorseseja prepričeval, naj posname remake trilerja Cape Fear (1962, J. Lee Thompson) in režiserje nazadnje popustil, če ne zaradi drugega, pa zato, da prijatelju vrne uslugo. Rt strahu (1991) je neenakomeren izdelek, kjer Scorsese očitno ni ravno »na svojem«, vse polno je filmskega zatikanja, šolskih in celo amaterskih rešitev, kakršnih pri njem nismo vajeni. Pa vendar je do skrajnosti potenciran slog in De Nirova bombastična interpretacija psihopata Maxa Cadyja privabila gledalce in Scorsese sije za pas zataknil še en presenetljivi hit. Kredit je zafračkal za subtiino kostumsko »dramo manir« Čas nedolžnosti (The Age of Innocence, 1993), ki opisuje življenje newyorških arlstokratov 19. stoletja, natančneje, kako so s perftdno uporabo družbenih pravil, norm in obredov preprečili prepovedano ljubezen med Daniel Day-Lewisom in Michelle Pfeiffer. Film je izgubil denar, ravno tako kot Kundun (1997), mladostni portret 14. Dalaj Lame, kije še en stilistični in dramaturški zasuk v neznano ter presenetljivo spokojen in meditativen film. Politično, moralno in etično sicer pravoveren, a kljub temu filmsko nekoliko pust izdelek.
mračna komedija, da meji že na tragedijo, nadaljuje tradicijo Idiotske noči in velja za enega Scorsesejevih najšibkejših filmov. Tudi z epsko ambicioznim spektaklom Tolpe New Yorka (Gangs of New York, 2002) ni imel sreče: v rimskem studiu Clnecitta posneti film so zaznamovale težave s financiranjem, zamudo in pričkanje med Scorsesejem in Harveyjem Weinsteinorn, šefom Miramaxa, Čeprav je režiser trdil, da ni pristajal na kompromise, se zdi cel film en sam velik kompromis. V njem je prvič zgolj pripovedovalec, prizori nasilja pa so degradirali v akcijske prizore, brez značilne drznosti in ostrine. Kot bi se njegove besede, izrečene ob Kazinu (da je opravil z nasiljem), spremenile v prekletstvo, ki ga je oropalo avtorske potence. Za film je prejel svoj prvi Zlati globus, zato so mnogi pričakovali, da bo dobil tudi oskarja, vendar so kljub desetim nominacijam Tolpe ostale brez enega samega kipca. Scorseseje v španovlji z Miramaxom (nekateri so rekli, da je nastavil še drugo lice) posnel Letalca (The Aviator, 2004), še eno razsipno ekstravaganco o ekscentričnem milijonarju, pilotu in filmskem mogulu Howardu Hughesu, in tradicionalno ostal brez oskarja.
Leta 2006 seje triumfalno vrnil s krimlnalko Dvojna igra (The Departed), s katero seje še enkrat podal v varne vode organiziranega kriminala. Finančno najbolj uspešen film Scorsesejeve kariere mu je (na splošno navdušenje, pa tudi olajšanje) prinesel oskarja za režijo, ki se mu je tako dolgo izmikal. Nekateri kritiki so mu rekli kar oskar za »življenjsko delo«, drugi so se zmrdovali nad dejstvom, daje oskarja dobil za film, ki je remake hongkonškega trilerja Peklenske zadeve (Mou gaan dou, 2002, Wai keung Lau in Alan Mak), kar je nevredno režijske legende. Oskarja je pa le dobil.
Osvobojen Oskarjevega mlinskega kamna okoli vratu je sproščeno zadihal in se podal v novo filmsko pustolovščino na Zlovešči otok (Shutter Island, 2010), v psihiatrično bolnico za zločince, ki skriva strašno skrivnost. Glede na to, da je imel Zlovešči otok najuspešnejši otvoritveni vikend med vsemi Scorsesejevimi {in DiCaprijevimil) filmi, pa mojster filmske magije verjetno še ni izčrpal vseh trikov.
Med življenjem in smrtjo (Bringing Out the Dead, 1999), tako
t m
S \ « Ki
Street Scenes, 1970: neodvisni film o protivojnih demostracijah, Italianamerican, 1974: intervju z mamo in očetom o družini in koreninah.
American Boy: A Profile of Steven Prince, 1978: intervju z domišljavim prodajalcem orožja iz Taksista.
A Personal Journey with Martin Scorsese Through American Movies, 1995: stiriurni dokumentarec o ključnih momentih in ustvarjalcih ameriškega filma.
My Voyage to Italy, 1999: poklon italijanskim filmskim vplivom. Blues, 2003: segment Feel Like Going Home.
Brez poti domov (No Direction Home, 2005): dokumentarec o Bobu Dylanu.
Bad, 1987: videospot Michaeia Jacksona. New York Stories, 1989: segment Life Lesson.
€ m
Michaeln Wadleighu, kolegu iz študentskih dni, je pomagal pri montaži dokumentarca Woodstock (1970). Zraven je bil tudi ob izteku obdobja hipijev, ko je leta 1976 v San Franciscu posnel poslovilni koncert skupine The Band, vključno s kupom gostov prijateljev (Bobom Dylanom, Neilom Voungom, Joni Mitchell...) z naslovom Zadnji valček (The Last Waltz, 1978). Scorsese ni hotel ničesar prepustiti naključju, zato je koncert posnel s sedmimi kamerami, z vrhunskimi direktorji fotografije in z natančno, 300-stransko snemalno knjigo. A naključja so se kljub temu dogajala: od tega, da mikrofon pevca Robbieja Robertsona večino koncerta ni deloval, do zloglasne kepice kokaina, ki je visela z nosu Neila Younga (In jo je Scorsese lastoročno retuširal na negativu). Leta 2006 je z 1S kamerami posnel kocert Rolling Stonesov v New Yorku in ga zapakiral v film S/iirteii t/giir <2008), ki ga zlobneži imenujejo »geriatrični rock«, Scorsese je skrbno pazil, da ne bi od blizu ujel Jaggerjevega uvelega obraza ali Richardsove nagubane roke.
Igralci Robert De Niro (skupaj sta posnela 8 filmov), Harvey Kietel (5 filmov), Joe Pešci (3), Victor Argo (6), Harry Northup (6), Murray Moston (5), Frank Vincent (3), Daniel Day-Lewis (2) In Leonardo DiCaprio (4 posneti in dva v pripravi).
Scenarist Paul Schräder [Taksist, Pobesneli bik, Zadnja Kristusova skušnjava in Med življenjem in smrtjo) in Nicholas Pileggi (Dobri fantje in Kazino), montažerkaThelma Schoonmaker In direktorja fotografije Michael Ballhaus in Michael Chapman,
POBESNELI BIK
Ulice zla: morilec, ki ustreli De Nira v vrat.
Taksist: nervozni potnik, ki namerava ustreliti ženo z magnumom
44; mož, ki sedi ob vhodu v Palantinov volilni štab in opazuje Cybiil
Shepherd.
Pobesneli bik: mož, ki se na koncu pogovarja z La Motto. Okoli polnoči ('Round Midnight, 1986, Bertrand Tavernier): Goodley. Sanje (Dreams, 1990, Akira Kurosawa): Vincent Van Gogh. Kraljevstvo morskega psa (Shark Tale, 2002): Sykes (glas).

* '
' i /