MAR DIMNIKARJIIZUMIRAJO!
Primite gumb
Ivan Fuchs je dimnikar že čez trideset let, delati pa je začel na Kodeljevem, ko mu ni bilo niti dvajset let.
»Ne vem, kako to, da sem se navdušil prav za ta poklic. Res je bil tudi oče dimnikar, toda on je umrl, ko mi je bilo šest let. No, vseeno pa mislim, da je tudi to precej vplivalo na mojo odločitev, da sem šel 1948 v uk k nekemu mojstru v Kamnik. Ni mi žal, da sem dimnikar in sern s svojim delom zadovoljen.«
»Ali bi tudi svojemu sinu svetovali oziro-ma ali ste mu, da naj postane dimnikar?«
»Ne, to pa ne. Bilo bi isto, kot bi mu predlagal, da naj gre za fijakerja, saj naš poklic izumira. Včasih nas je bilo v mestu osemnajst, danes nas je le osem, pa še mi bomo kmalu odveč, saj setudi manjše hiše priključujejo na toplovodno omrežje in je privatnih kurišč vse manj. Edino v predmestjih in izven Ljubljane bo še do-volj dela. Sicer pa zanimanje za naš po-klic močno upada.«
»Mar dimnikar ni dovolj spoštovan med Ijudmi?«
»Pri starejših, ki so leta in leta kurili s premogom in drvmi, smo spoštovani, saj znajo ceniti naše delo, ker vedo, kaj po-meni čist dimnik, mladina pa tega ne pozna in se nam velikokrat posmehuje na ulici.«
»Torej ni več tiste tradicije, da bi se Ijudje ob srečanju z dimnikarjem prijeli za gumb, ker naj bi jim to prineslo srečo?«
Vedno manj, le kak starejši občan še stori to in mu morda še pomenimo sim-bol sreče in tudi novega leta. Problem mladih kadrov leži predvsem v neustrez-nih osebnih dohodkih, saj je naše delo nevarno, zlasti za zdravje, pa tudi umaza-. no in naporno. Vstajam ob štirih, z delom pa končam med 12.30 in 14. Velikokrat, ko stranka želi, grem tja še popoldne, ob sobotah ali nedeljah. Tudi prehrano ima-mo neurejeno. V bifejih nas zaradi črne, umazane obleke komajda hočejo stoje postreči.«
»Vaše delovišče se razteza od Prešer-nove do Povšetove. Na kakšne težave naletite pri delu?«
»Velikokrat je težko najti pravo sodelo-vanje s hišnimi sveti, ker le-ti slabo delu-jejo oziroma se stanovalci med seboj ne znajo sporazumeti. Velikokrat ni ključev Od podstrešja, včasih so dimniki težko dostopni, ker je na podstrejših ogromno navlake in odpadkov«
»Ljubljanska podstrejšja seveda najbo-Ije poznate. Ali mislite, da je med njimi še dovolj uporabnih in primernih zaadapta-cije, posebno sedaj, ko se do stanovanja tako težko pride?«
»Veliko je primernih, samo »pokidati« bi jih bilo treba. Vem pa, da se ponekod stari stanovalci temu upirajo.«
»Se bojite pokoja?«
»Malo že, saj sem še dokaj mlad, pa tudi z dohodki bo bolj žaltava, dolgčaapa mi, upam, ne bo posebno, saj se mislim bolj vključiti v delo novo nastale krajevne skupnosti Ledina.«
»Čeprav naj bi se drugim izpolnile želje ob pogledu na vas, naj vas povprašam: česa pa si vi želite v novem letu?«
»Predvsem zdravja. Bolj brezupna že-Ija pa je stanovanje, saj že skoraj dvajset let živim z ženo in sinom v kletnem stano-vanju.«
Vito KomacC