Slika na prejšnji strani
VELIKONOČNO TIHOŽITJE: butara z oljko, jerbas z jedili in krožnik s pirhi — pisanicami.
Velikonočna nagradna uganka
„Naša Luč” je vedno bo'ji priljubljena. Se taki jo prebirajo, o katerih bi si nikdar ne mislili, da jo bodo vze'.i v roke.
Znak simpatij, je tudi dar neimenovanega rojaka, ki nam je omogočit1, da danes razpisujemo
DESET NAGRAD
v obliki knjižnih zbirk. Te zbirke bomo razdelili1 med tiste braice, ki se bodo prija-vi'i za žrebanje in jih bo zade žreb. Objavljamo VELIKONOČNO NAGRADNO UGANKO, ki jo je treba rešiti, če se hočete prijaviti za žrebanje.
Uganka ni težka. Tudi naši preprosti rojaki jo bodo lahko rešili'. Napišite rešene besede drugo za drugo in besedilo ve iko-nočnega sporočila na dopisnico (za tujino). Podpišite se s točnim in ČITLJIVIM naslovom in pošljite tako reši tev na naslov : „Naša luč”, Viktringer Ring 26, Klagenfurt, Austria, vsaj do 20. maja, ko se bo vršilo žrebanje. Rešitev in imena reševalcev ter izžrebanih bodo objavljena v številki „Naše Luči”, ki izide konec junija.
KNJIŽNE NAGRADE
Razdeljenih bo 60 knjig. Vsak izžrebani bo prejel zbirko 6 knjig.
Prvih pet izžrebanih bo dobilo paket, v katerem bodo nas ednje knjige: Slavko Sa-vinSek, „Delaven” (povest); Janez Jalen, „Ovčar Marko” (povest); I. Krasnov, „Pr* podnožju božjega prestola” (povest); ,£ivi ogenj” (življenjepis sv. Pija X.); P. P., „Kolački” (mladinske zgodbe); J. Rolencvet, „Leteče copate” (mladinske zgodbe).
Drugih pet izžrebanih bo dobilo paket, v katerem so 'le-te knjige: Acherman, „V službi pri trinogu” (povest); Ivan Tavčar, „Visoška kronika” (povest); F. Gnvši, „Vozniki” (povest); Valjavec, „Don Boško’’ (življenjepis); mladinska knjiga F. Bevka, ,Tleli, mož”; za fante: ,Zvezde vodnice”.
Rojaki, pogumno na de!‘oI Bog vam daj srečo! Odpošljite rešitev čimprej, da pozneje ne pozabite!
NAGRADNA UGANKA
pomeni' domačo živa,]! del telesa dežela ob morju slovenska reka de a kratek čas je moško ime je v ustih ime svetnika prerok stare zaveze žene mline fotografija je potrebno za kruh je žensko ime — a — — o kraj na slov. Štajerskem
Prve črke, navzdol brane, povedo velikonočno sporočilo.
REŠITEV UGANK iz 3. štev. „NL" glej na za<l nji strani ovitka.
r--------
e---------
s — —
0	— —
C) — — r — —
ii-------
u---------
1 e 1 e g
a a a a k n a
j
a
— e------r
— e---o
- £---a
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimimiiiiimmiiiiii1
KI A ^ A I I l/^* list slovenskih izseljencev v zapadni Evropi. — Izide I	\	vsak mesec razen junija in avgusta, desetkrat na 'leto.—
D opii s e za številko, ki izide konec meseca, pošlji uredništvu ali poverjenikom vsaj do prvega v mesecu. * Dobra slovenska srca med našimi izseljenci vzdržujejo ta domači list, ko s svojimi darovi al'i naročnino poravnajo stroške za njegovo izdajo. * Kdor naroča ''test naravnost pri upravi v Celovcu, naj tja pošlje tudi na-rOčnimo: .28 šil., .50 bfr., 600 ffp., 4 h. gld, 4,50 DM, 700 lir, 12 angl. šil., 1,50 dol. * Darove lahko izročite tudi poverjenikom lista v svoji deželi * UREDNIŠTVO in UPRAVA „Naše luči”, Viktringer Ring 26, Cel'ovec-KLAGENFURT, AUSTRIA.
.(gospod je vstal!
».To je dan, ki ga je naredil Gospod, ra-dujmo se in vese imo se ga!” beremo v spevu velikonočne maže.
Vsi dnevi so dejansko dar božji ali noben ui tako velik, tako slaven in tako milosti Poln kot dan Gospodovega vstajenja.
Sami doživljamo, kako ta sijajni dan slovesno proslavljajo cerkvena 'liturgija, zvo-Oovj in velikonočna pesem.
Vse se ž iva v en sam krik navdušenja: »Gospod je vstal! Veselimo se! Auell'uja, aleluja, aleluja!”
V kratkih stavkih bomo skušali povedati:, kaj Gospodovo vstajenje za nas pomeni.
+
A /f irno moremo reči, da je Gospodovo I 'i vstajenje najpomembnejši dogodek vse svetovne zgodovine.
Velike reči je že doživelo človeštvo v tisočletjih svojega obstanka. O tem govore Zgodovinarji posameznih narodov. V vseh časih in med vsemi narodi so živele močne osebnosti, ki so s svojo voljo in duhom ostvarjale čuda ter puščale neizbrisne sledove za seboj. V zgodovini so se vršile bitke, ki so odločale o usodi narodov. Pojav-■jalie so se ideje, ki so obračunavale s stažira načinom življenja in utirale pot novi dobi v zgodovini človeštva.
Vse to je bilo brez dvoma važno in po 'Ueinbno za manjši ali večji del človeštva, toda nobenega od teh dogodkov po svoji ve ičini še daleč ne moremo primerjati s slavnim Gospodovim vstajenjem.
Zgodovina človeštva nam govori o skup-hi'h naporih in medsebojnih borbah ljudi.
V skrivnosti velikonočnega jutra pa si v odločni borbi stojita nasproti SMRT in ŽIVLJENJE. Zmaga življenje. V tej nezaslišani borbi Kristus postane zmagovalec, ZMAGOVALEC NAD SMRTJO.
Zgodovina govori o neredu, pomanjkljivostih, borbah, zmešnjavah in napredku v tem a i onem delu sveta. Ob Kristusovem velikonočnem zmagoslavju pa je bil VES SVET, ki je zaradi človekovega greha skoči]. s svojih tečajev, ponovno postavljen na svoje PRAVO MESTO in odprla so se vrata, ki vodijo v ŽIVLJENJE.
Ko to razmiši.jamo, nam ne bo težko razumeti krik zmagoslavja, ki se dviga iz naših velikonočnih obredov in običajev, iz mogočnih odmevov zvonov ter iz slovesnih napevov velikonočnih pesmi, ki ob procesiji pri „Vstajenju” tako slovesno odmevajo v pomladansko jutro:
„Zapoj veselo, o kristjan, veselja tvojega je dan. \
Premagana je smrt nemila, oblast peklenska moč zgubila. Aleluja, aleluja, aleluja!”
+
stajenje Gospodovo je najveličastnejši čudež naše vere.
Evangeliji nam govorijo o številnih čudežih, ki jih je Jezus izvršil med svojim bivanjem na zemlji, ali nobeden od njjh ni tako odličen in pomemben kot prav Gospodovo vstajenje od mrtvih.
Tretji dan smrti se redno začno pojavljati znaki razkroja, pri Jezusu pa je nastopilo novo življenje in poveličanje.
znanjevanje, prazna vaša vera” (1 Kor 15, 14).
Toda Kristus je vsta, ; od mrtvih, kakor zatrjuje isti Pavel: „Prikaza ' se je Petru in potem dvanajsterim; potem se j,e prikazal Jakcbu, nato vsem apostolom. Nazadnje za vsemi pa se je kakor negodniku prikaza' tudi meni” (1 Kor 15, 6—8).
+
esnica o Gospodovem vstajenju je razlog in jamstvo s'adkega tipanja kristjanov.
Če je namreč Kristus vstaii, bomo vsta i tudi mi, kot nam je On ponovno ob!'ubil.
To naše upanje spet preprosto, a jasno izraža ve konočna pesem:
„Trdno se zanesimo, kar danes se učimo:
Zveličar je od smrti vstal, grob tudi nas ne bo končal!
Aleluja, aleluja!”
Ža ujoči cesto hite h grobovom dragih, da tam v so'izah dajo duška svoji srčni bo-liečini, pri Jezusu pa je biil! tej ža, osti napravljen konec z besedo: „Čemu iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, temveč je vstal” (Lk 24, 6).
Čudež Gospodovega vstajenja je krona njegovega delovanja na zemlji in temeij naše vere. S tem čudežem je Gospod jtasno dokazai., da je v resnici Bog.
Naj na tem mestu opozorimo na poznano velikonočno pesem, ki izraža isto misel':
„Jezus naš je vstal od smrti) razveseli se, kristjan!
Srnrt in pekel je premagal, vstal iz groba tretji dan.
Dokazal BOŽJO MOČ je to veliko noč.
Aleluja, aleluja, aleluja!”
Ako bi kristus ne bili vstal od mrtvih, bi mu vse njegovo triletno javno delovanje na zem ji in vsi njegovi čudeži nič ne koristili.
Apostcf Pavel je namreč zapisal': „Če pa Kristus ni vstali, potem je prazno naše o-
In druga velikonočna pesem naravnost smelo vzklika:
„Kje, smrt, je zdaj premaga tvoja in tvoje ostro lelo, kje?
Veselo upa duša moja, življenje večno čaka nje.”
Vsakdo od nas more tedaj z velikim zaupanjem nase obrniti besede, ki jih Cerkev slovesno moli v dnevnicah za rajne: „Verujem, da moj Odrešenik živi, in poslednji dan bom vsta1! iz. zemlje. In v svojem telesu bom v ide' Boga, svojega Zveličarja”.
+
-r r ese.imo se, bratje in sestre, čeprav
V/ jok im o, trpimo ter smo zapisani min jivosti in razkroju.
Bodimo pogumni!
Upajmo!
Trpljenju bo sledilo veselje.
1/ prahu groba bo vzklilo poveličanje.
Kristus je vstali od mrtvih ter je tudi svojim zvestim pripravil1 s avno vstajenje.
Aleluja, aleluja, aleluja!
V-ko.
Poglejte, duše, grob odprt, več Jezusa v njem ni; premagana sta greh in smrt, Zveličar naš živi.
Premagal je sovražnike in zmago križ slavi; pred njim je stresel pekel se. Zveličar spet živi! Aleluja, aleluja!
V gomili bomo kratek čas čakali slednjih dni, saj zopet bode vzbudil nas Zveličar, ki živi.
Kristjani, mi po smrti še živeli bomo vsi in to naš aleluja je:
Zveličar naš živi! Aleluja, aleluja!
Ko v raj nebeški pridemo, naj glasno tam doni naš aleluja z radostjo:
Zveličar naš živi!
Pripravljene v nebesih tam . za nas so že časti, pripravlja nam jih Jezus sam, Zveličar, ki živi!
Aleluja, aleluja!
'"■iiiiiiiiiiimiiiMiiiiiiiiiiiiiniimiMiiiiiiiiiiiiiMiiiii..
'p'vekle Margareta je stala pred po-ganskim sodnikom v Antiohiji. Obtožena je bila zaradi krščan-ke vere. Sodnik je kričal nanjo: »Se ne •"amuješ kot Boga moliti človeka, ki je °t zločinec umrl med dvema razbojni-0lna na križu?«
Deklica je z nasmeškom odgovorila: Dd kod veš to?«
»Iz evangeljskih knjig!« je bil sodni-°v odgovor.
»Tedaj bi bil moral brati še naprej! knjige, ki govorijo o Kristusovi smr-lt' poročajo tudi, da je On TRETJI DAN STAL. Ako bi On samo umrl kot mi sb bi jaz ne verovala vanj. Ker pa je z *stno močjo vstal iz groba, verujem, da e On Bog in da mi je prinesel večno živ-enje.«
blagoslovljeni ogenj
tv t i bilo večjega veselja, kakor čakati
j ^ na veliko soboto zjutraj na blagoslov ognja. Otroci smo gledali na odrasle, na take, ki jim je bilo dovoljeno iti po ogenj, s skoro sveto zavistjo. Zdelkj se nam je, da tega dne ne bomo nikoli dočakali.
A p riše1! je tudi ta dan. Že ne vem, kako dolgo prej sem pripravil trhlijen les in ga suSi.i pod streho, da bo dovolj suh in se bo hitro vnel. Pripravili1 sem postalo za ogenj, cinkasto kanglico z ročajem iz žice. Velikost kanglice je bila odvisna od števila hiš, katerim je bi o treba prinesti ogenj. Otroci smo nosili ogenj v vse hiše, kjer niso imeli otrok. Zdelo se nam je pač, da je nošenje blagoslovljenega ognja otroška pravica, v katero se starejši ne smejo vmešavati.
Zbudi sem se zgodaj zjutraj,. Billa je še tema. S kanglico v roki sem neprestano hodi sem in tja, gledali na vrata, če že kdo ne gre; mislil sem na hiše, v katere moram prinesti ogenj: čim več hišam je bilo treba prinesti ogenj, tem bolj imenitno je bilo. In ne samo to: bilo je tudi več pirhov in drugih velikonočnih dobrot; včasih celo denar, ki je, če še tako majhen dar, pomenil za otroka celo premoženje.
Pred cerkvijio je bil že velik ogenj, ko smo prišli. Vedno več otrok se je nabiralo. Med nami je bilo nekaj starejših fantov, ki so vedeli, kje stati in kako se vesti ob taki slovesnosti. Mi zelenci in prvokratarji smo jih g edaii z občudovanjem in strahom. Godlo se nam je kakor psu v cerkvi: dasi smo prišli med prvimi, so nas odrinili in smo se znašli za njihovimi hrbti. Nismo se upali prerivati. Kaj bodo pa gospod rekli in še pri svetem opravilu?
Prib ižal' se je čas b' agos ova. Najbolj goreči so že nabžili ogenj in prižgali trh'jače a 1 suhe gobe. Meni se je to zdelo greh. Mislil sem, da je samo oni ogenj na grmadi1 blagoslov, jen, ne pa tudi ta v posodah. Bila je to usodna napaka.
Gospod so ogenj kmalu blagoslovili in parkrat prav grdo pogledali, ker je bi o le preveč prerivanja za boljši prostor.
Kako se je to zgodilo, še danes ne vem, al!i zgodillo se je. Gospod še niso obrnifi hrbta, ko so planili otroci na ogenj kot pes na kost. Ko sem jaz med zadnjimi prišel na vrsto, sem dobi; le še nekaj ogorkov in pepela. O žerjavici ni bilo duha ne s uha. Strah mi je stisnil srce, noge so mi postale težke kot iz svinca in iz oči so mi kapljale debele solze. Zdelo se mi je, da se mi je zgodi a velika krivica. Bolelo me je, ker se mi je pot po ogenj tako ponesrečila. Čakata me jjC sramota — vsi se mi bodo smejali. To me je podžgalb, da sem jo ubral za drugimi in poprosili1, kogar sem dobil, za ma'o ognja. Kmalu je bila kang ica polna in z veseljem sem jo zavrtel po zraku, kot sem videl to delati druge. Ker nisem bij dovolj previden, sem zadeli s kang 'ico ob tla in žerjavica se je raztres a po poti. S solzami in jezo sem zbiral ogorke in jih metal v posodo. Vse veselllje me je minilo. Tista Velika noč, ko sem šel prvikrat po blagoslovljen ogenj, je bila grenka. Sramote sem se sicer rešili, a ne mislite, da sem komu povedal, kako sem nosil' ogenji od cerkve do doma. Razočaranje je bilo pač preveliko in prehudo.
(P. K. O.)
VRNILI so^se____________________
Napolteon je naredi , marsikaj hudega katoličanom in papežu. Cerkev je skušala potrpeti z. njim kot z vsakim, ki ne dela prav. Končno sta Napoleon in papež uredila sporne zadeve s konkordatom (dogovorom). Gorne.i: Stevens, duhovnik škofije Namur, je nastopil' 1. 1801. proti temu in je v protest izstopili iz katoliške Cerkve. Za seboj je potegnil več sto vernikov. Tako je nastala skupina „stevenistov”. Pred smrtjo se je ta duhovnik Steven spravil; s sv. Cerkvijo in umri' kot katoličan, a njegovi pristaši so ostali pri svojem. Leta 1840. so izgubili zadnjega duhovnika, ko jim je umrl abbe Wiu-nerpeninck. Od tedaj naprej, so volili predsednika verske občine, ki je opravljali krste in potrjeva', zakonske vezi. Med njimi se je ohranila velika pobožnost do Marije in zelo strogo so se drža i postnih predpisov. Postnih dni so imeli 140 na leto.
Pred več meseci pa je ta skupina, ki šteje okoli 300 vernikov in ima v Bruslju dve kapeli, prosi 'a kardina a za sprejem v katoliško Cerkev. Papež je imenoval za to posebnega poslanca. Vodite j stevenistov Felix Wuverken se (p že vrnili v naročje Cerkve, drugi pa zdaj za njim prestopajo nazaj v Kristusovo Cerkev.
ALI BO ZA gospo Ja?
Po naših mladih in dobrih družinah rastejo fantje. Ob pogedu nanje se marsikateri dobri materi pojavi vprašanje: „Ali bo moj otrok postal duhovnik?” Res mno- j go dobrih otrok je po naših izseljenskih družinah. Zakaj ne bi tudi iz te ali one slovenske izse jenske družine kak otrok postaj duhovnik božji? Pogovorimo se o tem!
KDO GA KLICE?
Najprej, si moramo biti na jasnem, da je duhovniški poklic od Boga. Zato starši nikdar tega pok 'ica svojemu sinu dati ne mo-1 rejo. Za vsakega duhovnika velja Kristuso-j va beseda, ki jo je pri zadnji večerji govoril apostolom: „Niste vi mene izvo tli, am-j pak jaz sem vas izvolil.” (jan 15, 16).
Kandidate za duhovniško službo si po-1 tem takem izbira Bog sam.
Tud;;, sodba o tem, all je kdo od Boga izbran za duhovnika ali ne, ne gre staršem, j še manj pa drugim vernikom. O duhovniškem poklicu ima pravico razsojati samo škof. On mora ugotoviti, ali ima kandidat potrebne telesne, umske in moralne sposob-j nosti za duhovniško službo ali jih nima.
Toda kljub temu ostane resnično, da imajo starši važno, prevažno vlogo pri duhovniškem poklicu svojega sina. Ta v'oga je tako važna, da je skoraj nemogoče, da bi; otrok slabih staršev postal duhovnik.
VLOGA STARŠEV
Najprej starši ne smejo duhovniškega poklica v svojem otroku ovirati.
Dobijo se starši, ki svojemu otroku na-; ravnost branijo, da bi posta', duhovnik-Grozijo mu, da ga več ne pripoznajo za svojega sina, če se odloči za duhovniški stan.
Še več. Dobijo se starši, ki otroku nalašč
nastavljajo zanke, da bi vzljubili! svet, ali ce-"°, da bi se mora'lno pokvaril im tako zgubi srnisei; za duhovniški poklic.
Taki starši morajo pomisliti, da je otrok najprej božja ilastnina, potem je šele njiho-ya last. Zato ga morajo Bogu darovati, če ga on kliče v svojo s'lužbo. če starši to preprečijo, si pred Bogom nakopljejo težko odgovornost, ne glede na to, da so svojega otroka pahnili morda v časno in večno nesrečo.
Poznaj sem fanta, ki je mislil postati duhovnik. Povedal' je to svojim staršem. Opa-je, da jim je to silno ne jubo. Zaradi staršev se je odločil1, da gre študirat rajši za zdravnika. Pa ni doštudiral. Ubi l so ga ko-ntunlsti 1. 1945. Č ovek bi si skoraj lahko njis il; Bogu ga starši niso hoteli dati, zato j'm ga je na drug način vzel.
ŽIVLJENJE V DRUŽINI
Starši pa morajo storiti še več. Ne samo, da otroka ne smejo ovirati, če hoče postati duhovnik, ampak morajo tudi sami pospeševati njegovo duhovniško zvanje.
Najprej z vzornim krščanskim življenjem v družini.
Iz družine, kjer ni živega krščanstva, ne “n izšel duhovnik.
Duhovnikov poklic je mollitev. Kako naj
si izbere ta poklic otrok iz take družine, kjer nikdar ni bilo molitve?
Duhovnikovo najvzvišenejše opravi o je daritev sv. maše. Kako naj bi vzljubi!' to najsvetejše opravilo mladenič iz družine, kj;er so se le malo brigali za nedeljsko sv. mašo?
Tretja duhovnikova služba je delitev sv. zakramentov. Kako naj se odloči za to službo mladenič iz take družine, kjer so komaj enkrat na ileto pristopali k obhajilni mizi ali morda niti to ne? Morda je oče leta in eta zanemarjal velikonočno dolžnost.
Kako naj postane služabnik vere otrok, ki je rastel v versko mlačni družini? Kako naj se oklene duhovniškega stanu otrok, čigar starši so duhovnika mrzili in ob raznih prilikah pokazali svoje norčevanje iz duhovnikov?
Duhovniški poklici uspevajo v družinah, kjer je vse prežeto s krščanskim duhom in mišljenjem.
Zato bodo naše slovenske družine zmožne dati slovenskim naseljencem duhovnika samo takrat, če bodo ostale globoko verne in praktično krščanske.
TREBA IZPROSITI Z MOLITVIJO
Drugi činitelj, ki pospešuje duhovniški poklic, je molitev.
Starih zlasti mati, 'lahko mnogokrat svojemu otroku izprosijo duhovniški pok ic.
Znana je mati angleškega kardinala Vaughana. Ta mati je večkrat svojim otrokom izrazila svojo gorečo že jo, da 'bi jih vse po vrsti videla kdaj pri oltarju kot duhovnike ali vsaj kot redovnike.
To je bi'o prvo seme poklica, ki ga je mati položila v srca svojih otrok. To seme je začelo rasti po materini molitvi. Ta verna krščanska mati je vsak dan opravila pred Najsvetejšim molitveno uro, med katero je Zveličarja prosila, da bi se vsi njeni otroci posvetili Bogu v duhovniškem a i redovniškem poklicu. Tako je delala 20 let
Bog je njeno molitev uslišal. Pet hčera je postalo redovnic. Od osmih sinov jih je šest izvo ilo duhovniški poklic. Prvi je bil kardinal Vaughan, nadškof v Westminstru, drugi sin je bil pozneje nadškof v mestu Sydney v Avstrali ji, tretji je postal pomožni škof v Salfordu (Manchester). In tako dalje vsi po vrsti. Najmlajši sin je postal jezuit. Umrl je Sl. oktobra 1922 kot pri jub jena in občudovana osebnost v vsej Angliji.
Tako se duhovniki izmolijo.
Slovenska mati v zapadni Evropi tudi ti izmoli našemu narodu duhovnikov!
ŠTEVILNE DRUŽINE IN DUHOVNIŠKI POKLICI
Že pravkar omenjeni /.g"ed nam pokaže, da je družina s števi nimi otroki najho jša gredica, na kateri rastejo duhovniški poklici. Isto nam pove tudi statistika. V francosko govorečem delu Kanade je v bogoslovnih semeniščih večina bogoslovcev iz družin, ki imajo po osem do deset otrok in tudi več.
Kjer je veliko otrok, tam si Bog naj'aže izbira svoje služabnike. Edinčki so razvajenci. Zato tak otrok navadno n:ma smis a za žrtve, ki jih nalaga duhovniški poklic, četudi bi starši takega otroka premagali svojo sebičnost in bi bili pripravl jeni darovati Bogu edinca, s katerim bo umrlo njihove ime.
VELIKA POTREBA NAŠEGA NARODA
Zaradi razmer v domovini, kjer otežujejo možnost duhovniškega naraščaja, je število novomašnikov močno pad o. Kdo bo čez deset'etja judem maševa1!, kdo delil zakramente, kdo jih bo cerkveno pokopaval in
pa zlasti učili krščanskih resnic, če ne bo duhovnikov? Stari gospodje umirajo, mlajših je pa malo.
Ta misel bi morala vzpodbujati vse rojake po svetu, da z molitvijo in žrtvami in svojimi prispevki pomagajo študirati bodoče s ovenske duhovnike.
Ker se nekateri ustrašijo denarnih žrtev in s tem pri otroku ugasijo plamen ljubezni do duhovniškega stanu, je treba reči, da se da danes zagotovo dobiti denarna sredstva, če je treba, da kdo postane duhovnik. Če ne ho vaša družina zmog a, bo Bog poklical druge, kj bodo dajal. Vsak veren človek, ki ima, rad da za tako veliko nalogo. In tisti, ki denar imajo, so ga tudi do ž-ni dati. Kdor veliko ima, je dolžan veliko dajati,.
Gospod, daj našemu narodu mnogo in svetih duhovnikovi
' Sostanovalec [~”|
Moj sošolec me je sprejel: na postaji. „Stanoval boš pr; meni,” je dejal. „Pride ceneje .. . Boš že videl, da tukaj' ni nikdar dovolj denarja . . .” Nisem ugovarja' in izvo-šček naju je pripel'j a v moj; novi dom.
Je bil kar prijeten. Gospodinja — vdova — je imela vse v vzornem redu in s prijate jem sva se razumela. Toda „mora že nekaj vmes priti, kar ti začne življenje gre; niti”, pravi pregovor in to sem kmalu tudi izkusil.
Komaj sem se ma ce privadil bučnenH1 velemestu, je neko noč prijate j pripel j a pestro družbo v sobo. Eločeš nočeš, moral sem tudi jaz „divjati” z njimi do rane jutranje ure, kar se mi je maščevalo pri delu, ki je zahtevalo bistro in čisto glavo.
Hvaležen sem bi sošolcu, da me je spravi' iz južnih krajev k sebi in potrpel! sem s! temi izlivi domačega veseljačenja. Kadar st je zopet 'začelo, sem se izognil in odšel ' gledališče, kino a i kavarno. A tako sem i* fanta, ki je ljubil1 tiho domačnost, posta1 zmeren ponočnjak. Mogoče bi sčasoma š' jaz postal tak kot prijate j, če bi mi božj; prst ne poslal rešitelja v podobi lene sosed£
•z drugega nadstropja. Ta je pra’a peri'o kar v pra’TUci, da ji ni bi b treba hod ti v skupno iprainioo v k et naše hiše.
Bilo je že proti kraju meseca. Oba sva bi-•a že slabo pri „cvenku” in sva osta'Ia lepo doma. Soseda nad nama menda tudi, ker je unela „veliko žehto” in to, kot sem rekei!, kar v kopal nici. Midva sva ležala v postelji, Brala in se pogovarjala. Naenkrat začne kapljati voda izpod stropa name. Na moje rogovi jenje prihiti gospodinja v najino so-Bo z dežnikom v roki. Sede na mojo poste-jo, razpne dežnik in začne pošiljati sosedi nad nam; vse mogoče besede. Kar gtedal sem jo in premišljeva’, od kod jemije ta nežni spoi' take mastne. Sošolec se je krohotal, da ga je premetavalo po postel ji. Najbrž se Te njemu že večkrat tako zgodi'b. jaz sem bil novinec v takih dogodivščinah in sem tiho požrl' pe in omejene svobode in čakal, kaj se bo iz tega sožitja s prijateljem še izcimilo.
Par mesecev potem je odšel prijatelj z gospodinjo na kmete. Ostali sem sam in zaživet svoboden dih pristne osebne 1'astnine. ^a ne za dolgo. Soseda zgoraj je menda ve-tie’a, da naše gospodinje ni doma in je na-pravifa verjetno največje pranje v svojem življenju. Voda ni začela kapljati samo na 'Hojo, ampak tudi na prijateljevo posteljo. Pregrnil: sem poste’ jo z dežnim plaščem. A rti bilo konca. Kaj bi stori1.: še drugega? Z'e-zel sem v poste’jo, da'! na mesto, kjer je ka-palo, umivalno posodo in pos ušal' „čap, cap”, kako so kaplje pada’e izpod stropa v posodo. To kapljanje me je zazibalo v spa-nje, posoda pa se je počasi napolnjlä.
Mati nam je otrokom pripovedovala, da se vsako moč med spanjem naš ange'1 varuh bori s škrateljni. Ti mali poredneži porivajo spečega človeka na hrbet ali na !‘e-v° stran, da bi imeli hude sanje ali pa na-Raja1 s smrčanjem ostalim, če je otrok po-tlnevi priden i.n brez grešnih misli, zmaga angel, če ne, pa škrateljni. Večerna molitev "as je spominjala na to neslišno borbo med skušnjavo in zaščito, in otroci smo si sveto "Bijubijali, da bomo vzorni otroci. Mati "am je ljubeče verjela, oče pa je kritiku-joče govorili, da smo že veliko ob'jub prespali. Po večini je ime? on prav, a mati "am je ljubeče odpuščala.
Kar zadeva mene, sem bil tisti dan res priden in ubogljiv, ali brez grešn h misli ne. Uporabi? sem gospodinjin „s ovar” in pošilja? „zabeljene” navzgor proti brezobzirni sosedi. Menda je bilo to dovo ‘ji, da je moj angel varuh izgubi? bitko. Škrate jni so me položi i na hrbet in sem imeli res nevarne sanje. Ko je bila pa posoda polna kapnice, so me kar prevrni’? na 'levo in sem bil „ožehtan” skoz in skoz.
Ko se je moj stanovalec z gospodinjo vrnil s kmetov, sem jima reke? zbogom. Preseli sem se na drugo stanovanje k „baki”. Stara ženica je bi a in je imela dva vnuka, mola vrstnika. Eden je bi; zdravnik, drugi inženir. Od vseh treh sem se jaz najrajši držali doma in ves oko iš me je kmalu imenoval' za bakinega tretjega vnuka, za „bakino mažo”, miljenčka stare žene. Meni je bilo to kar všeč in hvaležen sem bil, da je bila dai'eč od mojega rojstnega doma resnično pravi ange? varuh v vrtincu vseh grehov in skušnjav polnega ve emesta. Ap, Anglija
Tudi taksni sa
V januarski številki je bil v „Naši linči” zanimiv članek „Trdna volja staršev”. Ni lahko človeku v tujini, toda zakaj naj bi postali; S ovenci kar vsi žrtve „totalne pri-llagoditve”!
č Ovek ima priliko v tujini opazovati razne .ljudi, tudi rojake. Na ža’ost sem že ne-kollkokrat na etel na rojaka, katerega so mi tujci predstavi?: kot „vašega Slovenca”. Ko sem 'zače? z njim govoriti slovenski!, sem se takoj razočaral nad tem „mojim Slovencem”. Govorim mu slovenski, a on mi odgovarja v tu'jiem jeziku. Tega pa tako lomi, da se mi kar studi pri poslušanju.
Vprašam ga, če je že doTgo v tujini. Odgovori, da nekaj dalj kakor po? 'leta, a da dela med samimi tujci,. Pogreje me. Jaz sem vendar že desetletja med tujci, pa vseeno nisem pozabi? svojega jezika. Da tu ega ne zna dobro, mu pač ne moremo očitati; da svojega he spoštuje in se svoje govorice sramuje, to je znak slabega značaja. Takega človeka je. najbolje pred navzočimi tujci osramotiti in bo to najboljše zdravijo. Takoj bo zna‘1 spet s’ovenski.
Jat, Nemčija.
dežela cSia jvrska
j aš rojak Brako Pistivšek iz Nemčije I je napisali v reviji „Slovenska beseda” čl'anek, ki bo zanimal tudi naše bralce, saj je med njimi veliko takih, ki jim je zibelka tekla, kot pravi pesem, „na ze enem štajerskem”.
„Današnja Štajerska, katere gornja polovica je skoraj vsa ponemčena, je prastara slovenska pokrajina ter domovina slovenskega plemena Suče jcev, ki se že 1. 125 po Kristusu omenja pod imenom Sekundiones kot najuglednejše pleme province Nori-kum. Sin celjskega rimljanskega prokon-zu a Sosija Senecona pa si dk. 130. po Kr. poišče celo ženo iz pitemena Sekundijcev-Suceljcev.
Ime štajerska je slovenska prikrojena beseda za nemško ime „Steiermark”. Nemci so to besedo — o ironija zgodovine — naredili iz čistega slovenskega imena štir, oziroma
Notranjščina božjepotna cerkev na PTUJSKI GORI (na Štajerskem)
Štirska. Tako se je namreč nazivala v zgodnjem srednjem veku današnja reka Steyr na Gornjem Avstrijskem, ki se izliva v Dunav.
Trditev avstrijskega učenjaka K. Schiffmanna, da so naši pradedje to reko imenovali po eni izmed rek v svoji prvotni domovini na Polesju (v Ukrajini), je čisto pravi na. Zmotna je le domneva, da bi bila to mala rečica Stryj v vzhodni Galiciji, kajti na Polesju imamo dokaj večjo reko Styr, torej istega imena, katera teče skozi mesto Lučk ter se 'Izliva v Pripjet. V ostalem tudi Čehi in Poljaki nazivajo našo Štajersko s starim slovenskim imenom Styrsko odnosno Styria.”
Dekle je pralo srajčki Ive
Dekle je pralo srajčki dve, na sredi morja te vode.
Prvo je prala bratecu, drugo pa svoj’mu ljubemu.
Dekle, katePga rajši imaš, alJ brat’ca ali ljubega?
Če syoj’ga brateča zgubim, več nikdar druz’ga ne dobirn.
Če svoj’ga ljubega zgubim, pa lahko druzega dobim.
Fantič izdere ojstri meč, odseka ljub’ci glav’c o preč.
Narodna pesem
domovine
-o—o—0—0—o—o—o—o—o—o—o—o—o—o
Blejsko jezero je tudi Itetoänjo zimo zamrzni'o. — Edini preostali m in na veter na Slovenskem je v Ložnici pri Slovenski Bistrici. — Nad Vrtojbo v spodnji Vipavski dolini je pri zbiranju železa zaradi granate našel smrt Vinko Kacin z dvema svojima otrokoma, ženo in mater pa so pe jali v bo> nico za oči. — V Stubiških Toplicah na Hr-vaLskem so našli grob kmečkih upornikov pod vodstvom Matije Gubca. — Lani je iz
ljubljanskega okraja potovalo v tujino s potnim listom 25.651 oseb, od teh kar 15.000 v Ita'iijo. — Po 15 letih je zvedela za s’;na, da še ži,vi, mati Leopoldina Horvat iz Tržiča. Naš a ga je v Srbiji. — V Škofljici je zgorela streha mehanične delavnice. Okoli dimnika je bilo namreč poilno sena, k-i se je vnelo. —
Poteklo je 200 let od rojstva slovenskega pesnika Valentina Vodnika. — Po podatkih zavoda za statistiko je ime'a slovenska republika konec 11. 1956. skupno 1,544.659 prebivalcev. — Molznih krav ima S bveni-ja 250.000. — Končno bodo začeli graditi za Bežigradom nov 'ljubljanski gasi ški dom, ki je doslej gostova' v Mestnem domu. — Spet so začeli prirejati volilni „golaž”. Ker je stranka samo ena, ne bo ljudem veliko izbire. Da bo več zaupanja v kandidate, so napisali, pismo, kjer vodstvo biča razne napake, ki brstijo med vladajočimi (koristo-lovstvo, izkoriščava nje, pokvarjenost). Seveda smejo kritizirati ;ie nižje šefe. — Zadnje čase veliko izvažajo v Ita ijo, ta pa zalaga Jugoslavijo z industrijskimi predmeti.
—	Na Bledu letos upajo na lepo turistično sezono, ker so že vsi hoteli najeti.
Umra je pesnica Lili Novy. Mnogo Prešernovih pesmi je prevedla v nemščino. — Razširjajo most čez Savo pri Ježici v Ljubljani. — Tovorni avto in traktor, oba naložena s h odi, sta se na cesti Škofja Loka
—	Godešič talko nerodno srečala, da ;e traktor na nekem mestu polomil' ograjo in pa-depj pet metrov globoko v neko grapo, škoda je mi ijonska. — Požar je naredi! v podjetju „Volna” v Nak em na Gorenjskem dva in pol milijona škode.
*
Jugoslavija je država z 18 mi rjo ni neko-Oiunističnih ljudi, ki jih vodi nekaj tisolev članov komunistične stranke. Januarja 1958 je imeila v svoji vojski 218 aktivnih generalov (vsi seveda komunisti!). Po narodnosti je od njih 162 Srbov, 29 Hrvatov, 22 S o-Vencev, 4 Makedonci in par drugih. Med prvimi 15 generali ni nobenega Slovenca. V tujini zastopa Jugoslavijo 48 oseb kot di-P omatski predstavniki (ambasador ji in po-s aniki). Med temi je 29 Srbov, 7 Hrvatov, 7 Slovencev in 1 Makedonec. Med konzu-
SV. BARBARA v Slovenskih goricah
larnimi šefi je 17 Srbov, 2 Hrvata, 3 Slovenci in 2 Makedonca. Tudii ti predstavniki so seveda vsi komunisti. Ni torej govora o kakšni demokraciji.
Slovenska mat‘ me je rodila, na svojih rokah me nosila.
Narodna pesem
Ali je to verska svoboda?
»Dostikrat slišim od raznih strani govoričenje o verski svobodi doma.
Moji domači mi večkrat pišejo, da je doma nemogoče dobiti molitvene knjižice, pa sem jim pred kratkim poslala dva molitvenika, KI STA PA NA CARINI IZ PAKETA IZGINILA. ALI JE TOREJ TO VERSKA SVOBODA, O KATERI TOLIKO GOVORIČIJO? Doma »ni« papirja za molitvenike (komunistični tisk ima na razpolago papirja, kolikor ga hoče!); če pa iz tujine pošlješ domov slovenski molitvenik, ga pa zaplenijo.
Sem preprosta izseljenka, vendar bi rada povedala, naj nas rdeči nimajo za neumne in naj nam ne govoričijo o verski svobodi, če tako postopajo!
Še to bi rada povedala, da sem molitvenike, ki so jih zaplenili, plačala z denarjem, katerega sem zaslužila z žulja-
vimi rokami, katerih bi se ob priliki, če mi bo še kdo prišel pripovedovat kake laži, znala poslužiti tudi za kaj drugega kot za trdo dnevno delo.«
Izseljenka iz Francije (proletarka, če hočete!)
MED NAM I IZSELJENCI
Vsem Slovencem |M> Angliji, Franciji, Belgiji, Luksemburgu, Nizozemski, Nemčiji in drugod naseljenim želimo izseljenski duhovniki
blagoslovljene praznike Gospodovega Vstajenja.
Kristus je vstal! Zares je vstal! Aleluja!
Ign. Kunstelj;
Ign. Čretnik, msgr. Val. Zupančič, insgr. Stanko Grims, msgr. Jože Kerec, Jože Flis, P. J.
Zupan;
Vinko Žakelj, Zdravko Reven;
Vinko Flek.




VSEM SESTRAM IN «RATOM SIROM SVETA BLAGOSLOVLJENE IN VESELE PRAZNIKE KRISTUSOVEGA VSTAJENJA!
Slovenke in Slovenci na AngleSkem.
Gospod Niko bo končal1 svojo misijonsko pot ob praznikih v Rochdale, kjer bo pri vseh obredih velikega tedna v 'konventu na William St., na veliki petek bo spovedoval v cerkvi sv. Janeza Krstnika pri kolodvoru od 11 do 12 dop. in od 2 popoldne da je v konventu, kjer bodo ob 15 obredi velikega petka s skupnim obhaji-Icim. Po obredih bo govor in blagoslov velikonočnih jedil. — Na veliko soboto bo pa šel blagoslovit v Leeds, Bradford in Keigh-ley, ponoči bo spet.pri obredih velike sobote. — Na veliko nedeljo bo ob 11. uri sv. maša s petjem ve ikonočnih pesmi in b’ago-s'ovom v konventu, prav tam bo tudi sv. maša na veliki ponedeljek ob 11. uri. Verjetno bo tudi sv. maša na ve iko nedeljo v
Crown Point House v Burnleyu, o čemer pa bo še posebej sporočeno.
*
V	LONDONU bo na veliko soboto blagoslov jedil v Waltham Grossu, ChigweMu in na Archwayu, zvečer ob 7 v „Našem domu”, enako tudi pred mašo na ve iko nedeljo. Sv. maša ob 11 dopoldne v Y. C. W. ka-pte i, kjer bo tudi ob 5 pop. blagoslov s petimi litanijami Matere božje. Sv. maša na veliki ponedeljek bo ob 8.30 zjutraj.
*
V	LURD odidemo 22. maja zvečer. Posebni vlak bo cdpeljaj 'Iz Bradtorda ter se
John Calder iz Londona In Državna založba Slovenije sta izdala izbor slovenskih lirskih pesmi v angleščini. Knjiga se imenuje: W. Matthews - A. Slodnjak, „THE PARNASSUS OF A SMAIL NATION” (Parnas malega naroda). Ima 140 strani in obsega 15 Prešernovih, 5 Kettejevih, 10 Župančičevih, 10 Gradnikovih in še več drugih pesmi. Pesmi sta prevajala zlasti Matthews in Janko Lavrin.
ustavil v Leedsu, Wa'efie'du in Doncastru. Ostali se pridružimo v Londonu. Čas prijave je do 5. aprila. .Vsi, :ki nimate britanskih potnih ilistOiV, potrebujete posebno v.iizo za vstop v Frandljo. Vrnemo se 30. maja.
H* .
DROHNE: V Market Rasenu so krstili Ipavčevi K>. februarja Hermo Ido. — Dogševi pa 30. marca v Chaddertonu Marijo. Seveda so povsod obeh deklet zelo veseli. Želimo, da bi rastle v starosti in modrosti pri Rogu in ljudeh, kot pravi sveto pismo. — Pri Skokovih v Londonu so pa blagoslovili novi dom. Naj bi vedno v njem živeli srečni in veselil
Slovenska pisarna v Londonu je odprla mladinsko knfilnico ter knjige že izposoju-je, Pišite zanje na Mladinsko knjižnico: 62. Offley Road, London S. W. 9.
CHARLEROI — MONS
Mrtvaški zvon še vedno poje med nami. 10. tebr. je okrepčan s tolažil,i. sv. vere umrl v Chatelineau upokojeni: rudar Johan Kahn, roj. 1915. v Gladbecku, Westf. Imel je fep pogreb. Mlademu sinu, ovdoveli ženi in sorodnikom naše sožalje!
Zimsko vreme je delalo mnogo preg avic našim bolehnim. Operacijo je prestala ga. Denise Lušicky iz Obourg. V sanatoriju pri Monsu se zdravi: A!oj.z Rušt iz Gi ly, v Ob-oatrg pa Ana, hčerka ge. Puh iz Levartt de Mons. Iz bo'niče je odšel' v sanatorij Mont-sur-Meuse Tomaž Gantar. V bolnici Gosse-Hes je iskali zdravja Anton Si bau iz Souvert. Ponovno je prestal operacijo Stanko Skok iz Jemappes. Franc Črešnar se še vedno zdravi v bolnici Charleroi. Iz Hornu je odšla mahi Antonija Vičič v bo nico za duševne bolezni v Brecht (Anvers). V Tienen je še vedno oče Ciril Gruden. Franci A if iz I,odelinsty t in Franc Plešnik iz Dam-premy sta si od nesreče v rudniku že kar opomogla.
V zakonski stan so se podali: v Gohlsart-Jumet Kare' Kotnik ln. Francine Kennis; v Gilly-Sart ALlet Robert Predan in Pav a Garbac. Srečno! — Rojak Abert Kavčič nas
je končno zapustil in odjadral proti Avstra-iijii.
Nadejamo se da bomo ta mesec spet slišali, pevce Slovenskega okteta, 'ki so nam pred 2 letoma naredil; s svojim nastopom ve iko vese ja.
Iz Belgijskega Konga se je oglasili inž. agr. Janez Trobec. Po letu dni dela pri nekem podjetju je začel! delati kot kolön. Začel je s plantažo kave. Naredi' je hišo in oskrbuje trenutno z ženo in dvema otročičkoma 15 krav. Vse upanje pa gradi na to, kako bo dozorela kava, za katero je treba 4 leta dela prej1. V službi ima več črncev iz bližnje vasi, a pravi, da bi rajši imel Slovence, ki znajo vse drugače delati.
LIEGE — LIMBURG
V	pri ogi poglejte, prosim, podroben program velikonočnih siovesnosti v Eisdenu, Waterscheju in Seraingu. Storimo vse, kar je v naši moči, da bodo ti prazniki v resnici Bogu v čast in nam v veselje!
Vsem rojakom po svetu, za mejami in v domovini želimo mnogo veselja ob prazniku Gospodove zmage nad hudobijo in smrtjo.
Za slov. društvo plavček” v občini Genk: Stanko Novak, predsednik; Aleksander Ac-kovič, tajnik.
Za slov. Društvo sv. Barbare v Eisdenu: Franc Gostiša, predsednik, Ivan Smerke, tajnik.
Za Zvezo slov. kat društev: Franc Kerpač, predsednik.
Za S’ovensko kat. misijo: Vinko Žakelj, izselj. duhovnik.
#
V	Liege-u 'e bila ponovno operirana gdč. Berta Gorenšek. — V bolnici v Genku je iška'1 zdravniške pomoči g. Anton Martek iz Eisdena. — V domači oskrbi se že dalj časa zdravi rojak g. Krumbergar L — Na slepiču je bili operiran g. Albert Kravanja mlajši :'z Dilsena.
Omenjenim in vsem, za katere še nismo zvede i, želimo obilo tolažbe ob prazniku Gospodovega velikonočnega Zmagoslavja.
Spet moramo poročati o novih slovenskih grobovih. V Lanklaaru je v Gospodu zaspal-33-letni g. Gmajnar Jožef iz Vojskega. Zapušča ženo in dva sinova, katerim • Izrekamo iskreno sožalje.
V Eisdenu je umrl rojak g. Ciril Krat].
Obeh pokojnikov se spominjajmo v molitvi!
PARIZ
SLUŽBA BOŽJA za S ovence je vsako ne-de jo ob PETIH POPOLDNE v kapeli MONTCHEUIL; 35 nie de Sevres, Paris 6» (metro: SEVRES-BABYLONE).
#
Poroke: 16. februarja sta se poročila VARLJEN Jožef, doma iz Pužev v Istri, in JANKOVIČ Vilma, doma iz Rožic na Primorskem. 2. marca sta obljubila zakonsko zvestobo HRABAR Ivan in ŠTEM-BERGER Amalija, oba doma iz Trnovega na Primorskem. — Obema mladima slovenskima družinama naše čestitke in naše najbo jše že je za njihovo življenjsko pot.
Krst: 16. marca je bila krščena mala Lilijana Prosen. Z njunimi starši — oče je doma iz Harij, mati iz Huj na Primorskem — se yeselimo novega člana svete Cerkve.
ODHOD: 3. marca sta odpotova a iz Pariza preko Genove v Avstralijo Kontelf Marijan in njegova žena Ivanka, oba doma iz Hren ovil c na Primorskem. V novi deželi jima želimo obl o božje in zemeljske sreče. Čeprav je vlak odhajali iz pariške postaje še e ob po noči, so k slovesu prišli številni prijatelji, nekateri so prileteli naravnost iz tovarne ravno toliko, da so še Vdeli vlak, ko je odhajal.
LOIRET (Tivernon). — Sveta maša,za Slovence v Loiretu bo v TIVERNON-u na be’o nedeljo 13. apri a ob 10. uri dopo dne (začeti moramo točno, ker imajo- Francozi svojo mašo ob enajstih!). Spovedovanje od osme ure dalje.
Kdor želi po maši skupno kosilo, naj se prijavi ali -pri Mariji Hajdinjak ali pri
Martinu Jerebič (ki nam bo ob tej priliki predstavil svojo ženo, ki je pred kratkim po dolgem času priš a iz domovine).
VERSAILLES. — Preteklo poletje je u-mrla v versajski bo’niči žena našemu tržaškemu rojaku g. HROVATINU Karlu. Čeprav bolj pozno, zato pa izrekamo tembolj iskreno sožalje I
EURE. — V ponedeljek 3. februarja se je 2 km pred Dreux težko ponesrečil z avtom Franc Zakojic, stanujoč v LA HAYE-ST. SYLVESTRE. V bližini nekega križišča se je zalete' v njegov avto, kjer je bi!1 tudi njegov sin Ciril, drugi avto, ki je prihaja od nasprotne strah:. Bil je takoj prepeljan v bolnico v Dreux, kjer je na posledicah težkih poškodb 13. februarja umrl. Pokopan je bi! v svoji vasi v soboto 15. februarja ob
t
jr	FRANC
ZAKOJIC
udeležbi s’ovenskih izseljencev, ki so za to pravočasno zvedeli.
Franc Zakojic je bili doma iz Odrancev v Prekmurju in je priše’ v Francijo 1934. leta. Zapušča ženo lin 4 otroke, od katerih naj starejši Ciril še vedno leži v bol nici, je pa že izven nevarnosti.
Težko preizkušeni družini izrekamo svoje sožalje, v svojih mo itvah mislimo nanjo, prosimo za dušo pokojnega ter za skorajšnje ozdravljenje njegovega sina.
MARSEILLE-NICA. - V tednu od 24. februarja do 2. marca sta bia med nami gg. Čretnik in Flis iz Pariza. Njunega obiska smo bi i zelo veseli in želimo samo, da b; zopet kmalu prišla, saj sta na mestu sama videla, ko iko nas je in koliko Imamo težav in prob emov, vide a pa tudi, kako smo veseliii slovenskega duhovnika, ki nam je v tujini edina pomoč, edini svetovalec in prijatelj.
MARSEILLE. Sv. maša za Slovence v Marsd'Ce-ju bo na VELIKONOČNI PO-NEDELJEK (7. aprila) ob PETIH POPOLDNE v kape'i ORATOIRE ST. LEON, 78 rue Stanis as Torrents, Marseille 6. Sveta spoved bo od šb‘rih da 'je. (Za sveto obhajilo med to sveto mašo veja splošna zapoved: tri ure pred svetim obhajilom se ne sme jesti in ne piti alkoholnih pijač, eno uro pred svetim obhajilom pa se ne stne piti kave, mleka ali kake breza kohol-ne pijače, vodo pa človek sme piti tudi kasneje.)
Vsi Slovenci iz Marseja in okoiice ste prijazno vabljeni, da pridete k maši, kjer boste imeli priložnost opraviti velikonočno spoved ib obhajilo.
POD LUKSEMBURGOM
TUCQUEGNIEUX-MARINE. - Dobro in splošno poznano slovensko družino Abramovo je zadel težak udarec. Po do gi težki in mučni bolezni (ime[‘ je raka) jo je za-pusti] bi umrl1 prezgodnje smrti njen oče in s tem izroči. težko breme, skrb in vzgojo petih otrok svojli tudi nič kaj zdravi, a kjub temu junaško potrpež jivi ženi, ki je pogumno stala ob strani svojemu možu ves £as njegovega hudega trpljenja.
Slovenci smo tudi to pot pokazali, da ..držimo skupaj”. Okrog 40 družin, kar nas je tukaj, smo zbrali lepo vsoto 30 tisoč, kupili s tem venec, ostanek pa izročili; težko prizadeti družinu K juh mrzlemu vremenu se je pogreba udeležilo zelo veliko ljudi. Vrste starejših se redčijo in kmalu bo na pokopaiišču več ljudi kakor v kolonijli, zato je prav, da damo ob takih prilikah m a-dim lep zgled medsebojne ljubezni in jim pokažemo, da jih ni treba biti sram, da so Slovenci. Nasprotno! Ponosni so lahko na to.
Pri sosedodlh družine Abram se je pa par tednov prej, rodil čvrst sin Olge Jugove, kateremu želimo, da bi bil zdrav in v vese-je pridni mamici in dobremu očetu.
Ko že govorimo o Jugovih, naj povemo še to, da so se francoski časopisi na Široko razpisalli, ko so prinesli pohvalno priznanje Jugovemu Francetu. Zakaj? Fant, ki dela zdaj na rudniku, je bij svoj čas uslužben
pri nekem podjetju vrtiljakov (po domače: „ringelšpi.ov”). Ta zabava se mu je tako priljubi a, da je Sklenil izdelati vrti jak v miniaturi. Potrpežljivo je de.ai dolga tri .leta, dok er se mu ni to sijajno posrečilo in danes vsakdo občuduje to igračko, ki se vrti (motor je tudi sam naredil) in kjer ne manjka niti lučic, ki dajajo ma emu „nin-gelšpi Čku” še posebno privlačnost. Čestitamo!
OB NEMŠKI MEJI
Iz nale pisarne:
POROKE: Tilk pred postnim časom sta 8. 2. stopila pred oltar v Creutzwaldu (kolonija Neuland) novodošli Lesica Rudo f in Karolina Paravan; poročil ju je podpisani slbvenski župnik. Želimo jima vso srečo!
—	Enako želimo vso srečo Pavli Škorjanc, ki se je 15. 2. poročila z domačinom Schmit Hubertom v Creutzwaldu, ter Doroteji Kolenc, ki je sklenila zakon v Cite Jeanne d’ Are z Jožefom Bartnikowsky istega dne.
UMRLI so:* Iz Cite Crehange je došlb sporoči o, da je po enomesečnem bolehanju v bolnici v Št. Avod umr? naš rojak Ru-dolf Budna, rojen 14. 5. 1889 v vasi Poklek pri Blanci cerkveno pokopan v Cite C reli ange 25. L 1958. Bi? je zvest naročnik „Naše luči ter samo to Želeli, Ida bi ta list še večkrat izhaja'. — IZ Marienau je došla vest, da je umrla žena Slovenca Ivana Uršič: Marija, rojena 31. 12. 1900 v Forbachu.
—	V Creutzwaldu je bij 13. 2. pokopan en mesec star Daniel' Colija, v Bettingu pa 22. 2. rojak Ivan Tabako, rojen 21. 3. 1927. v kraju Županje na Krku, Dalmacija. Z motornim kolesom se je smrtno ponesrečil 19. 2., kat. vere, cerkveno pokopan v spremstvu svojih dragih prijateljev. Ime , je posebno ljubezen do bolnikov. Nekatere je obiskal kar vsak dan. — Vsem omenjenim Želimo večni mir in pokoj, vsem sorodnikom pa izražamo globoko sožalje!
NB!: Kdo ve kaj o Ivačič Pavlu, rudarju iz Reštajna, ki jc prišel 1938 v Francijo, izučen harmonikar? Zanj izprašuje brat Anton iz Erneško pri Rajhenburgu. Ako kdo ve kaj o njem, naj to sporoči slov. župniku v Merlebachu.
Bolj veselo sporočilo je d0.51 o iz Greutzwakla. Vsem novodojlirti delavcem dobro znani Karel Jazblanšček se je s svojo družinico razveselil male deklice, rojene 7. 2. v Crcutzwaklu, krščene 2. 3. Lstotam. Božji Zveličar naj da vsej družini obilo blagoslova! — Vili Knez in Marija Žerjal sta 23. 2. 1958. dobila tretjo hčerko: Bernardko. Naj jo Bog ohrani, da bo delala veselje staršem, ki žive v Morsbachu.
*
NASA SLUŽBA BOŽJA se vrši še vedno redno po vseh kolonijah: Cite Jeanne d’Are (redno vsak zadnji in prvi torek v mesecu ob 8. uri), Cite Habsterdick pri Mariji i/ Brezij (redno vsako zadnjo in prvo sredo v mesecu ob 8. uri), Cite Neuland Creutz-wald (v četrtkih — dvakrat a'j tr'krat na mesec, gotovo ob četrtkih pred prvim petkom ob 8. uri. — če ni drugače naznanjeno). V Merlebachu: Hospice Ste. E Szabeth (vsako nedeljo brez izjeme ob 10. uri).
To objavljamo posebno za novodcšle naše rojake ter vse, ki pridejo iz domovine na obisk v naše kraje. Ako ima kdo kai važnega in nujnega, 'ima ;'epo pril iko, da se takrat »g asi pri. slovenskem župniku. Povsod je pred vsako sv. mašo pril ika za sv. spoved.
Velika noč se bližal Storite svojo velikonočno dolžnost — vsak ima prilike dovolj in ni izgovora, ako tudi za te pre epe praznike kdo ne pride k spovedi in ne prejme sv. obhaj Va. Morda je letos za tega a li onega zadnja prilika! V teh strašnih nemirnih časih hitimo k studencu miru, prihajajmo redno k službi božji ter za vse praznike k obhajilni mizi!
Razni novodošli nas mislijo spomladi zapustiti in oditi drugam: nič jim nismo nevoščljivi, toda vsem k ličemo: Nikar prej od tu proč, dokler nimate drugod zagotovo preskrbljeno de’ö in vse papirje v redu! Ne odhajajte, dok’er imate dolgove tu; ko imate pa vse v redu, pridite po slovo, kot ste prišli mnogi prosit za posredovanje, da ste dobili delo.
Vsem rojakom za praznike voščim na drugem mestu.
G rt m s Stanko, s’bvenski župnik, 24, rue N. Colson Merlebach (Moselle) Francija.
ZAHVALA IN VOŠČILO!
Preljube moje hčerke, sin in vaše družine!
V duhu hočem pred vas stopiti in srečo, zdravja vam voščiti. Vsa čast tebi, Vcfi in Heleni, ko ste tako lepo priredili moj 74-letni rojstni dan dne 1. febr. in drugi dan moj god in me zbudile iz sladkega spanja. Bog vam plačaj za vse slavje, za vsa darila in voščila in vse žrtve, ki ste jih imeli.
Mogoče ne bom več dolgo živela: spominjam se svojih revnih staršev in življenja pri svojem možu, pa nisem imela tako lepo kot sedaj, ko vi, otroci, tako skrbite zame na moja stara leta! Ponosna sem na vas in prepričana, da ste tudi drugim v zgled! To ganljivost in tolažbo bom vzela s seboj v grob! In potem, prosim prav lepo, na mene v molitvi nikar ne pozabite, na mojem grobu pa rožice sadite! — O ko b iznalo srce govoriti, koliko zdravja in ljubezni med seboj sam želim iz hvaležnega srca!
Vse — od moje najstarejše hčerke Mimi do naj-mlajšega Silvančka — vse vas pozdravlja vaša mama, orna, prababica!
Iskreno tudi čestitam Vodenikovima, ki sta na isti dan mojega rojstnega dne obhajala srebrno poroko. Bog daj, da bi vesela in zdrava dočakala Še zlato poroko! Pozdravljam naša društva, prijatelje in znance in želim, da bi se vsa društva strnila, ker v slogi je moč! Pozdravljam tudi vse bralce „Naše luči!”
Vdova MARIJA PAPEŽ, iz Falka (Moselle).
O Društvu sv. Barbare v Jeanne d'Arc
V minulem i’etu je .priredi'.b naše društvo 5 veselic. Glavna je bila konec junija na prostem. Pri ze b .lepem vremenu se je tedaj zbralo okoili 2000 ljudi in je nam to prineslo lepo vsoto denarja v blagajno. Od dveh popoldne pa pozno v noč so se ljudje zabavali v hladni senci. Iz vsakega kota se je s iša a naša lepa pesem, ki jo tudi domačini radi poslušajo. Včasih se še pridružijo in začno peti: „Ml se imamo radi!” Prii Slovencih je prijetno in to je res prijate jska pesem.
Dne 15. dec. je obiskal naše otrbke sv. Miklavž v spremstvu dveh angelčkov in škrata. Obdaril je kar 64 otrok s sladkarijo za 22.000 fr. Otroci so ga z veseljem sprejeli
in mu zapeti dve lepi pesmi;, v upanju, da se drugo eto še og.'asi.
Najbolj imeniten je bil pa naš druiinski večer 22. dec. Ob 7 zvečer se je dvorana napolnila. Vsi so upa l, da se bodo res po do-ntače razveselili, in se niso motili. Po otvo-litvi predsednikovj so pevci — čeprav nimamo zbora — lepo zape.-i dve pesmi. Sledil je bogat srečo ov z dobitki, ki so jih daro-V:i i naši zvesti člani, kar je pokrilo velike stroške prireditve. Vsakemu č anu in članici smo postregli s pot litra vina in z ve-čerjo — s övens'kim golažem, ki sta ga sku-h;i a naša zvesta člana Krev.l Martin ml. in njegova žena. Po večerji smo obdari i 22 naših vdov in upokojencev, zraven pa še tri že do go bo ne člane. Vsakemu smo da l 1000 fr. Zatem je s'edila lepa slovenska za-Oava s petjem in 'slovensko godbo pozno v noč. Vsak si je že el še takega večera, a kaj je družinski večer le enkrat v letu.
Dne 19. jan. je bil sestanek z volitvami ncvega odbora. Predsednik Pribošek je sestanek vodil in z minuto molka smo se spomnili dveh od lanii umrlih č anov. Umrl nam je namreč ustanovitelj društva čz leta 1926. in najstarejši član Franc Gaberšek. Dim la je tudi članica Marija N<mi. Naj jim n» 'ahka tuja zemlja! Preostalim naše sožalje! Predsednik je voščil1 vsem srečno no-v0 leto in da bi še naprej zvesto pomagali, jlruštvu, ki narašča v številu članov in jih 'mamo sedaj 135! Da bi se stari odbor malo odpočil, smo s težavo izvoli i novega: predsednik Budna Ludvik, sin; Vipotnik Mati-ja; tajnik Krevi1 Vili; Budna Ludvik, oče; blagajnik Kranjc Henrik; Krevi Martin, s'n; namestnik: Medvedšek, Drenovec, Ba-»ovič.
V društvo vabimo še druge! Sestanek 'mamo vsako drugo nedeljo v mesecu ob 2 pop. v gostilni: „Lut”, Cite Jeanne d’Arc. Pridite! — Odbor društva.
GLADBECK. — Spet je legeli v grob eden "aših rojakov. To je Martin Lončar, ki so ga mnogi dobro poznali. Podlegel' je tudi °n rudarski bolezni. Naj počiva v miru!
V Franciji se je ponesrečili z avtom Albert Jazbec, ki je služil v Nemčiji. Je bil sl n staršev, ki živijo že dolgo v Združenih državah Sev. Amerike (v Floridi).
ümSVEDSKA
GOETEMBORG. - Tukaj se je smrtno ponesrečil rojak Franko Pertot. 19jletni fant, po rodu iz Nabrežine, je delal kot klepar na strehi visoke hiše, s katere je pade’. Komaj dobro leto je bil na švedskem.
Za njim žaluje brat Severin, ki je že dalj časa tu, in njegov stric kipar Če o Pertot. Njegovo trup o so prepeljali domov, kjer je bil žalosten pogreb za tem pridnim fantom in vese im pevcem. — Naše iskreno sožalje!
Zadnjič smo poročali, da je imel naš {Jevški zbor svoj letni občni zbor, a danes pa poročamo o sestavi novega odbora: predsednik je Robek Anton, mi.; podpredsednik Rebek A., st.; tajnik Kajbič Leo in 2. tajnik Banič Tilka; blagajnik Romih Slavko, 2. blagajnik Kozole Rezi. Za izbiro pesmi skrbijo: Drenovec-Vauti Zofka, gospa Kondler, Drenovec Franc. Novemu, m a-tlemu in mešanemu odboru želimo vsi rojaki mnogo uspehov pri njegovem kultur-no-narodnem, poslanstvu.
Poročati moramo, da smo spremeni li naš načrt Izleta in zato ne bomo šli na bruseljsko razstavo, ampak rajši za dva dni v Nemčijo in siicer v Eifel (Scheven) h g. župniku Petru Robleku in nato v Ahrtat k „BUNTE KUH”. Izlet bo na binkoštno nedeljo in ponedeljek.
Velikonočna procesija se bo začela ob pol 6 zjutraj .iz župne cerkve v Heerlerheide. Na velikonočno soboto bo povsod blagos ov velikonočnih jedi l; enako tudi pred procesijo.
Drugih posebnih novic ta mesec ni. Sporočamo le to, da je bil operiran na vratu rojak Drenovec Franc, kateri je opera-
cijo tudi srečno prestal. Zgueda, da bo sedaj še boljši pevec. Precej je bi a bo na tudi' Repičeva gospa. Tu pa tam še ta ali oni malo zboli, a resnejših Solnikov v bolnicah nismo ime i. Hvala Bogu!
*
Vsem rojakom po širnem svetu, ki berejo „Našo luč”, želimo vsi skupaj prav vesele in blagoslovljene velikonočne praznike!
-X
Začetek svetovne razstave v Bruslju
Dne 17. aprila bo odprta svetovna razstava v Bruslju (Belgija), ki bo pokazala svetu, kaj posamezne države na svetu premorejo in kako mislijo o človekovem živ-ujen u. Trajala bo 6 mesecev, to je do 19. oktobra.
Te svetovne razstave se bo prvič v zgodovini ude'eži a tudi ma a vatikanska državica, ne da bi pokazala, koliko zmore gospodarskih ali trgovskih proizvodov, pač pa ka) zmore za sodobnega človeka njeno, to je krščansko gledanje na svetu. Njen oddelek ima naziv „Pavil jon sv. Stolice in katoliškega življenja”. Obsega veliko cerkev, dvorano, kjer se bodo vršili razni mednarodni katoliški kongresi, več razstavnih dvoran, posebne vrste zvonik z zvončki in gostilniški prostor za okrepčilo obiskovalcev razstave.
Jugosuovanska država je sezidala palačo iz jekla in stek a v treh nadstropjih, pod katerimi bo kinodvorana. Okolico paviljona bodo preuredili v krasen park z vodometi, drevjem in cvetjem. Palača bo imela tudi 70 metrov visok stolp,- ki' bo osvet jen ponoči vsako uro z drugo barvno svetlobo.
Tudi iz S ovenije in ostale Jugoslavije bo prišlo na razstavo veliko ljudi, zlasti izobražencev.
AmUdcde
(Narte Velikonja)
DA NE NALEZEŠ ...
V Podsabotinu je bij' cerkveni shod — žegnanje. Bili so povabljeni vsi, ki so kaj pomenili in med njimi tudi ključar Miha.
Ta je sli lnp rad kaj dobrega -snedel. Pravijo, da se je tri dni prej postil. Toda to je samo hudobna govorica, kaijti še tako sit si mora; vzeti, če je prišlo 'Iz kuhinje Mariničev e kuharice.
Miha je zalaga;- za dva in tri, kakor je kaza lo.
Nazadnje je prlSel „šato”.
Miha si je naložil poln krožnik, potem pa obliznil zajemalko in jo zasadil nazaj v skledo.
Domači župnik je bil zello nejevoljen.
„No, no, Miha, pomisliti je treba, da morajo še drugi zajematil Kuharica naj odnese skledo!”
„Ah, kaj!” je dejal Miha. „Ce se pri nas nihče ne zastrupi, ko zmerom zajemamo vsi iz ene sk'eđe, se tudi tu ne bo. če se bojite, kar v llonec deni te, pa ponesem domov!”
KADILCI
Biili smo pri vojakih. To nii nobena zasluga, to je' res. Stali smo na dvorišču in čakali, da gremo nekam, a niti „felldbabe” niti „koprola” ni bilo od nikoder. Postalo nam je dolg čas.
Pa je moj sosed R. zaprosil za cigareto.
„Ne morem,” mu je de/all sosed A., „imam samo zase” — takrat je bila stiska za tobak — „ne morem; prav rad, a ne morem!”
In tako je zaprosil' drugega in tretjega, po vrsti vse, kolikor nas je billo, a vsak je „imel samo -zase!”
„Če pa imate vsak zase, potem pa lahko kadimo!” je dejal R. in izvlekel iz žepa polno tobačnico.
LISTJE
Grobi dr. J. je -imeli na svojem oddelku bolno ženico, ki je na vsak način hotella domov. Zdravnik je videl, da še ni zdrava in je zavlačeval.
Nekoč je ženica zopet prosila, naj jo pusti domov.
„Zakaj tako silite domov?” je vprašal zdravnik.
„Zakaj, zakaj? Možu moram kuhati!”
„Kaj mož, naj pa -listje žre!” je bi? hud.
Zenica pa takoj:
„Ali je dobro, ali ste že poskusili?”
ZA NASE MALE:
Ko se
ptički ženijo
Ko se ptički ženijo, botre sove kuhajo: od mušice rebrce, od komarja stegnece, tolste polževe roge, slastne mišje kračice.
Mravlje so prinesle jajčka, zelenjavo pa dva zajčka; jedrc mernik veverice, med čebele za potice.
Polh je sod masti privalil, ogenj čuk je sam zapalil, žolne dolble take sklede, da bo sit, kdor zraven sede.
A ko v ponvicah se praži, krokarji stoje na straži: nepovabljenim ne sme dovoliti se v goste!
Kosmatinca sram ni krasti, kar po bosti prilomasti; volk, o jej, je požeruh, vse pospravil bi do muh; zvitorepka, ko bi tekla, z repom z miz bi vse pometla, s sabo te dobrote vzela, sama pila, sama jela, ptičkom dober tek želela.
Črtomir Šinkovec
^^eseli dogodki
Pripovedujejo, da sta se v Parizu srečala dva znanca, katerih eden je šepal, drugi pa jecljal. Tist(i, ki je jecljal', se je spravil na šepavca in rekel: „Ja-ja-jaz pa-pa vem, ka-ka-kaj mo-mo-raš sto-storiti, da-da ne bo-boš še-šepal.”
„Kaj”, vpraša čot radoveden.
„Ho-ho-di z-z e-eno no-nogo po-po plo-ploč-niku (trotoar), z-z dru-drugo pa-piTpo-Po-po cesss-cesti,” odgovori jecljavec.
Šepavec pa tudi ni hotel ostati dolžan, zato reče: „Jaz pa vem, kaj moraš ti storiti, da ne boš več jecljal.”
„Ka-kaj?” vpraša ta radoveden.
„Drži jezik za zobmi!” mu je odgovoiC, šepavec.
Drugi jecljavec je pa svoji ženi potem, ko je prišel, iz semnja, to-le povedal1: „Vsa-vsa-ka ne-nessss-nesreča je hhh-hhkr-hhkrati tudi ssreča. Dada-nnn-nes me je na ss-seimu ku-kupec vprr-rašal, koli-liko čč-čem zz-za kko-konja. P-prr-rcdno ssem mu-mu ja-jaz rrekel, da ho-hočem de-devet-ddeset tissss-ssoč, mm.ii je pa-pa žže ssam obbljuljubii sssto.”
Najbolj je pa jecljavost pomagala m'ade-mu fantu vojaku, ki je s svojima dvema prijateljema Ušel ponoči iz vojašnice na ples v mesto.
Ko so se vsi trije vračali v vojašnico, jih je zasači!!1 stotnik in klicaj drugi dan na zagovor. „Zakaj si ušel?” je vprašal prvega.
Ta se je zlagal: „Teto imam v mestu, bolna je, težko bolna, prosil' sem za dopust, pa ga nisem dobil; Če sem jo hotel še živo videti, mi ni kazalo drugega kakor da sem ušel.”
„Teta gor, teta dol, osem dni zapora!” pravi stotnik. „In ti?” se obrne na drugega.
„Prijate’ja sva, velika prijatelja, pa ga nisem hotel pustiti samega.”
„Prijateljstvo je sicer lepa reč,” pravi stotnik, „toda ne v tem slučaju. Osem dni zapora tudi ti.”
Na vrsto je prišel jecljavec. „Kako se boš pa ti zagovarjal?” ga vpraša častnik.
Ves v strahu je revež še bolj jecljal kot po navadi: „Gogosspopod ssssto-stott-ninik, pro-prrrro-sss-sim, o-prrross ...”
„Dovolj!” ga ustavi stotnik. „Ti si pa že tako in tako kaznovan, ker težko govoriš; zato ti za enkrat oprostim.”
Druga dva, ki sta že prej odšla iz stotnikove sobe in nista poslušala jecljavca, sta ga vprašala, ko je prišel k njima: „Osem dni, kaj, kakor midva?”
„Jajaz oossem dddni? Prrav nninič nnne. Ssse jje trrreba zznati dodobrrro izzzggovo-voriti, pa pa čččiovvek popo-ccceni vvVen prrride,” se je odrezali srečni jecljavec.
J- J
‘PERIODIQUE
NASA LUC
IZ UREDNIKOVE TORBE Topi., Nemčija: Najlcp5a hvala za poslano. K. Fr., Francija: Pesmi pridejo na vrsto. Danes objavljamo voščilo: „Pozdravim vse Slovence in Slovenke, kateri berejo „Našo luč” in jim želim vesele velikonočne praznike!”
Nace, Francija: Kaj je s francoskim učbenikom? — Zaradi tehničnih zaprek izide šele konec aprila.
štr., Francija: Pride prihodnjič na vrsto.
REŠITEV UGANK iz štev. 3.: Dopolnjevalnica:	Molimo za poganske
otroke!
številčnica: Trava, vrata.
Srbska uganka: britev.
POIZKUSI:
POMLAD
Že zopet poje kukav’ca prijetni svoj „kuku”, neštetokrat opevana, v veselje vsakemu.
„Zakaj ti, slavna pevka, sama ne vališ, podtikaš jajčka drugim, vso brigo jim pustiš?”
„Kaj mar so ti mladiči!
Ne brigaj sc za tol Si res ti brez napake, da učil bi me kako?”
J. Potočnik, Belgija
NASE ZNAMENJE
Na Golgoti — križ v temne oblake štrli...
Barbari so Te na njega razpeli,
—	včeraj in danes —,
ker bali so se svobode, pravice,
—	njih edino pravo je smrt, veriga in lanec.
Križali so Te boječi se resnice.
Na Golgoti — križ v temne oblake štrli ...
Tvojega brata so križali,
—	včeraj in danes —,
ker bali so se svobode, pravice,
—	njih edino pravo je smrt, veriga in lanec.
Križali so ga boječi se resnice.
Na Golgoti — križ v temne oblake štrli...
Barbari, zakaj sc še danes Izojite
—	tega našega znamenja?
Mogoče zato, ker to je simbol
—	našega vstajenja?
J A T„ Nemčija
VATIKANSKE RADIJSKE ODDAJE V SLOVENŠČINI
Redne slovenske oddaje so vsak torek, četrtek in soboto öb 6 in 45 minut na kratkih valovih 48,47 - 41,21 - 31,10 in na srednjem valu 196; ob nedeljah ob 11,45 pa oddajamo na kratkih valovih 41,21 — 31,10
—	25,67 in na srednjem vabi 196.
Sputnik in Matičkove „frikadele” Tone sreča Jožeta: „Kako se imaž, Jože?”
—	Jože: „Ah, slabo se počutim!” — Tone: „Kako to?” — Jože: „V gostilni ,pri Matičku” sem sputnika pojedel.” — Tone: „Kakšnega sputnika?” — Jože: „Veš, to so one nove Matičkove frikadele.” — Tone: „No ja, a kaj ima sputnik z Matičkovimi frikadelami?” — Jože: „V frikadelah je bil tudi pes...”
Odgovorni urednik: Dr. Janko Hornböck. — Založba Družbe sv. Mohorja. — Tisk: Tiskarna Družbe sv. Mohorja. — Vsi v . Celovcu. — Printed in Austria.