• Naši zapiski •
SOCIALNA REVIJA
Izhajajo enkrat na mesec. — Naročnina za vse leto K 2 80, za pol ali četrt leta razmerno. Posamični zvezki 24 h. — Urejuje Karl Linhart. — Rokopise in naročnino sprejema uredništvo in upravništvo »Naši zapiski« v Ljubljani.
Leto I.	Ljubljana,	meseca	julija	1902.	Štev.	1.
Naznanilo!
S tem pošiljamo prvi zvezek „ Naših zapiskov11 na ogled. Cenjene prijatelje in naročnike pa prosimo, da vpošljejo čim preje naročnino in agitirajo po možnosti za revijo. One pa, ki se ne nameravajo naročiti, prosimo, naj nam vrnejo številko.
Upravništvo.
Izdajatelji:
Našim čitateljem kot uvod.
Pred Vami leži prvi zvezek ..Naših zapiskov'1. Skromen, enostaven stopa pred Vas, ne v dragoceni obliki, no v zavoju vinjet in okraskov — proletarsko dete stopa pred Vas ... In v duhu že vidimo, kako majate z glavami, kako skeptično prelistavate teh par stranij, brez onega lepega veselja, ki ga občutite pri novih pojavih ha polju naše domačo literature . . .
Eh, ne bodite tako skeptični! Saj bo šlo, ker mora iti!
Moderni svetovni nazor širi svoje zmagovite peruti, precizira vedno natančneje svoje temelje, osvobaja se vedno bolj starih naukov — v araku vibrira že revolucija, ki jo ima provocirati. Zato pričakujemo tudi mi hladnokrvno uspehe našega malega poizkusa, hladnokrvno, kor vemo,, da nas bodo razumeli duhovi, ki znajo in hočejo ceniti delo mlade, doslej neporabljeno moči.
£	.	<4	"
1
Kaj hočemo?
Kitajski zid duševnega konservatizma, ki leži kakor težka mora v dolinah slovenskega gorovja, hočemo pomagati podreti. ..Luči, več luči!" je vzkliknil umirajoči Goethe; tudi Slovenci potrebujemo luči — več luči!
Kaj hočemo?
Učiti se hočemo! Zmisel za socialno stremljenje hočemo širiti, povedati hočemo, da izumira stari „Ego!“ in da prodira povsod kolektivistična smer, da se emancipira človeški duh od stare des-organizacije, spoznavajoč velike zakone železnega razvoja družeb.
Kaj hočemo?
Socializem prodira zmagovito; ne spi več v debelili knjigah zaprašenih knjižnic — ne, tu je nekaj živega, kar napreduje in raste, kar žene vodno nove cvetove in sadove. In o tem hočemo govoriti! Taborišče vrlih, mladih, krepkih duhov hočemo ustvariti, polna življenja in ekstaze je naša mladina — prostost tej mladini!
No bomo obljubavali vse mogoče, ne stopamo pred Vas v obleki prorokov, duhovnikov in modrijanov. Le par prevzetnih grl Vam pravi: Morda smo optimisti; a če izdamo le par zvezkov, storili smo korak naprej. To naš program.
In če nas doseže usoda vsega živega preje kakor bi to mislili, če se mod Slovenci ne bo mogel vzdržati edini znanstveni socialni list, — potem bomo z beraškim ponosom nizozemskega genija Multatulija rekli:
..Slovenci, to ni naša sramota ... To je vaša sramota!" . . .
L. K.:
Le roi est mort . . .
Edvard VII. umira. Nič gnusljivejšega si no moremo predstavljati tudi v teatralični popanci monarhij, kakor ta boj za življenje in smrt, ki je vrgel končno propalega kralja na posteljo. Na eni strani Edvard Vil., ki se je prerodil iz uživajočega voditelja angleško jeunesse d’ oree v okameneli simbol monarhije, ki je ravno v mrzli deželi englishmanov tako brezpomemben kakor vsak drug simbol — na drugi strani strastna gonja diplomatov in politikov, gonja po kronanju, ki ga je zahtevalo bajo 360 milijonov ljudi. Edvard je bolehen; furija življenja je očrtala v njegov starikav obraz strastni svoj znak. Kronanje jo vezano z volikanskimi mukami, in zdravniki so vedeli, da čepi za odprtim prestolom smrt, brezobzirna smrt. Toda englishmani so že računali, in dekoracije so stale, in ministri 50 zahtevali zadni akt komedije. Gonja se je nadaljevala. Že je stal
Edvard pred prestolom, že se je bliščala krona nad njegovo glavo, ko je vsemočna narava klicala svoj veto in končala igro . . .
Le roi est mort ... As kraljem umira monarhija. Pripravlja so velika zadnja operacija meščanske politične oblike. Po tem procesu se bode javno izreklo in kazalo, kar je že davno do facto uresničeno. Angleška monarhija je psoudo-monarhija. Že leta 1215. jo spodbila Magna charta libertatum absolutistična tla monarhije. In vsi drugi akti polagoma so razvijajočo uprave, med njimi posebno Bill of Rights in tako zvana Habeas corpus-Acta, so nadaljevali to smer: Velikanski razvoj industrializma, naraščajoča mesta, z eno besedo ustvarjenje moderne države so momenti, ki so ustvarili tudi kapitalizmu značilni meščanski ponos. Tako je pravzaprav monarhija že davno padla, le čustvo dekoracije je imelo dovolj reakcionarne moči v sebi, da se je obdržal v republiki — kralj. Od leta 1707. pa nima njegov veto nikakršnega pomena, je le formalna stvar. Kralj je povsem pasivna uredba, aktivnost mu no gre. Tukaj so besedo velikega Napoleona prav posebno značilne, Napoleona, ki ni znal razumeti, kako mora mož značaja igrati ulogo pitanega prasca proti gotovi plači . . .
Anglija, v vesoljnem razvoju vedno prva, koraka tudi tukaj na čelu. V njej se vrši demokraški proces sicer polagoma, a s tem večjo gotovostjo. Pač imamo Evropci že republikansko Francijo, n reakcionarno-monarhični nacionalisti so nam dokaz, da republika še ni prešla v kri Francozov. V Angliji pa imamo republikance, ki ljubosumno varujejo svoje meščanske prostosti; v oficialnosti pa stoji še popanca kraljestva.
In vsa ta fakta dokazujejo jasno, da so razvija človeštvo. Majhen razvoj, značilen je pa le na političnem polju. Povsod se čuti klic iz smrtno postelje Edvarda — le roi est mort! da, le roi est mort, — od nikjer pa se no čuje dostavek te stare besede: Vive le roi!
Abditus:
O izmenjavi in fetišizmu blaga. Rabna in troškovna vrednost kot tvoriteljici menjalne vrednosti. — Splošni ekvivalent.
Panes vlada v produkciji partikularna poslovna oblika. Družba nima nikakega produkcijskega načrta. Producira se v svrho izmenjave in ne potrebe. Način izmenjavo tiči v lastnostih produktov.
Če abstrahiramo od različnih form, ki branijo na prvi pogled spoznati bistvo in povod izmenjave, vidimo, da se izmenjava produktov opira na razmerje med ljudmi.
Meščanski ekomoni trdijo, da dandanes izmenjavo in njen način določuje razmerje med produkti. S tem se produktom nekaj
pripisilje, kar v resnici ne obstoji. To napako meščanskih ekonomov je spoznal prvi Marks. Imenuje jo fetišizem blaga; tudi kapital nosi značaj fetišizma. V družbi privatne lastnine zadobi izmenjava produktov lice, kakor da to izmenjavo določuje razmerje med produkti, med tem ko so je izmenjava v prvotnem komunizmu določala po razmerju med ljudmi.
Produkcija jo slonela na drugi podlagi; bila je stvar družbe in ne posamnika. če je produkcija družabna zadeva, se določa po potrebi. Če tega ni, je produkcija potrebna samo radi izmenjave.
Brez zasebno lasti ne moro biti produkcije, ki bi imela za cilj kaj drugega nego izmenjavo in tej sledeče profite. Pogoj današnje kapitalistične produkcije je torej zasebna last. Iz toga nujno sledi premoč kapitala nad delom, ('lovek je v ustvarjanju družbe pozabil sam nase, odnosno njegova volja ni bila absolutna.
Blago se izdeluje v svrho izmenjave. Čemu se producira? Radi potrebe.	Da se uteše človeške potrebo, ki	so prirojene ali	pa	pridobljene,	se producira. To bi bilo potrebno,	naravno.
Vsako blago mora imeti torej rab n o vrednost. Nemogoče je izmenjati	produkt, ki ima samo za producenta vrednost.	Da so
produkti	morejo izmenjati, je nujno; da	so isti koristni	za	vse
drugo ali pa vsaj za gotovi del ljudi, ('e je produkt, ki sem ga pridobil, zame koristen in potreben, tedaj pravimo, da ima zame rabno vrednost.
Ta rabna vrednost pase določa po fizičnih lastnostih produktovih. Vsako blago poseduje rabno vrednost, kajti blago, ki nima rabne vrednosti, ne more biti predmet izmenjave, če nočemo ponižati izmenjave do nezmisla.
Nasprotno pa moramo vedeti, da ni vse blago, kar ima rabno vrednost. So dobra (G utor), ki imajo rabno vrednost, pa vendar niso blago ali produkt dela.
Divjačina v gozdu, ribe v vodi, rastline, sadovi — vse to so dobra, imajoč rabno vrednost, ki pa lahko obstoje in se razmnožujejo brez človeškega dela. Ta dobra so nepremična, dokler divjačina ni ujeta ali rastlina ni utrgana; tudi ta dobra niso nastala radi izmenjave; to torej ni blago.
Blago se imenuje samo ono, kar je bilo produciranega v izmenjavo ali pa se je pozneje določilo za izmenjavo.
Razmerje, v katerem se blago izmenjava, ustvarja menjalno vrednost. Vsemu blagu je določena neka podlaga, ki jo v življenju zo vemo- v r-e d no s t vrednost blaga.
V blagu, katero se menja, mora biti nekaj skupnega z blagom, s katerim se menja. Ta skupnost mora biti radi primerjanja produktov. Oba produkta morata biti enake vrednosti.
Povod izmenjavi dajejo različne lastnosti različnih dober. Če bi imela vsa dobra jednake lastnosti, bi odpadla vsaka izmenjava. Torej radi različnih dober se blago izmenjava kot rabna vrednost.
Da so najde vrednost blaga, ne smemo gledati na njega rabno vrednost. če ne upoštevamo rabne vrednosti, nam ostane za cenitev blaga samo še en pot:
Blago ceniti kot produkt človeškega dola.
V blagu, kjer je skrito človeško delo, moremo iskati le eno vrednost. Pregledati jo treba množino dela, ki se je potrebovalo za ustvaritev produktov. S tem, da smo konstatirali množino dela v blagu, še nismo našli vrednosti blaga. Sedaj je treba ceniti to v produktu vteleseno delo.
Marks pravi, da so delo meri po času, ki se ga je potrebovalo za ustvaritev produkta. čas je torej najpoglavitnejša stvar.
Pri tem si lahko mislimo: če se delo meri po času, se pripeti, da imajo produkti enih in istih lastnosti različno vrednost. En delavec dela hitreje, drugi počasneje. Težko je dobiti dva delavca, ki bi ono in isto delo v istem času dodelala.
Toda tu ne smemo prezreti: če govorimo o delu, se ne smemo ozirati na individualno delo, temveč na družabno delo.
Marks pravi povsem jasno: ,.Skupna delavna moč družbe, ki se zrcali v vrednosti blaga, velja tu kot ena in ista človeška delavna moč, če tudi obstoji iz številnih individualnih delavnih moči. Vsaka teh individualnih delavnih moči, je ista človeška delavna moč kakor ona, dokler ima značaj družabne povprečne delavne moči, in kot taka potrebuje v produkciji blaga tudi le povprečno potreben ali družabno potreben delavni čas.“
Iz tega moramo logično izvajati, da z zvišanjem produktivne moči dela, pada družabno potrebni delavni čas in ž njim — vrednost.
Ricardo, ta duhoviti učenec Adama Smitha, je prvi spoznal, da se blago ceni po delu, ki je skrito v produktu. Marks pravi, da je Ricardo prezrl družabni značaj dela, ki je skrit v vrednostni formi blaga. To pa je bil povod, da meščanski ekonomi niso zasledili fetišizma blaga.
Blago se izmenjava raditega, ker je različno. Ce ta stavek razširimo, moramo reči, da je človeško delo oni element, ki ustvarja realno vrednost. To pa daje povod produkciji.
Povod, da se blago kot rabna vrednost lahko izmenjava, daje kvalitativno različno koristno delo, kot vsebina blaga.
Iz vsakdanjega življenja vemo, da je blago kot vrednost kvantitativno različna.
Ker je rabna vrednost blaga različna, so blago izmenjava kot realna vrednost — na drugi strani pa se blago radi vrednosti izmenjava. Vrednost blaga se torej ne določa po kvalitativnem delu, temveč splošno po tem, koliko življenske moči se je izdalo za produkt, po primeri poedinca.
Marks je torej upravičen reči: Delo ni edini izvor bogastva.
Če raste produktivna moč dela radi novih iznajdeb in jednakega, raste tudi bogastvo, ki pa je v kapitalistični družbi s pomočjo zasebne lasti le v prid posamnikom — imetnikom proizvajalnih sredstev.
Sestava vrednosti blaga odgovarja produkciji njegovi. Razločevati moramo torej med menjalno vrednostjo blaga pri produkciji za prodaj in menjalno vrednostjo pri drugačnem produkcijskem načinu.
Ponavljamo še enkrat: 1. Fetišizem blaga je, da se v meščanski kapitalistični družbi na prvi pogled vidi, kakor da bi pri izmenjavi blaga odločevalo razmerje med produkti in ne, kar je v resnici, razmerje med ljudmi. — 2. Če se kaj zdela, producira, to ni blago. Sele če ga hočemo izmenjati, postane blago. Človeška volja pa nima kot taka na to nikakega direktnega vpliva.
*
* *
Menjalna vrednost je produkt dodatne troškovne in anticipativne rabne cenitve.
Oba menjalca sta troškovni vrednosti in rabni vrednostni cenitvi podvržena.
Tržna cena je viden nasledek posredujoče, po denarju merjene troškovne in rabne vrednostne cenitve.
Vsaka izmenjava dveh dober (samo ona dobra, ki imajo vrednost, morejo biti predmet izmenjave; dobro brez vrednosti ne more v ekonomičnem ah pravnem oziru imeti veljave) se more vršiti le po posredovanju nekega splošnega ekvivalenta. V tem splošnem ekvivalentu morajo biti spojene druge vrednosti blaga.
Menjalna vrednost jo pomen dobra, ki je vsled praktične menjave od menjajočih pridejana dobru z ozirom na provzročene troške in dobiček.
Menjalno blago mora imeti dva glavna predpogoja v sebi: Produkt, ki je namenjen za izmenjavo, mora imeti rabno vrednost za one, ki teli produktov nimajo, in menjajoči stranki morata biti zasebni lastnici menjalnih predmetov.
Napačna je misel, da so ljudje začeli izmenjavati, ker so bili privatni lastniki. Obratno je res: Ko so ljudje pričeli zdelavati blago, to je producirati v svrho izmenjave, je postala zasebna last nujna, potrebna.
Ce kdo producira več, nego potrebuje, tedaj ta nadprodukcija izgubi rabno vrednost za posestnika tega delavnega produkta. To nadprodukeijo utemeljuje zasebna last. Izmenjava produktov jo postala potrebna in utemeljena, ko produkcija ni bila več družabna zadeva.
S tem, da se niso izmenjavali samo produkti, ki so segali črez lastno potrebno rabno vrednost, temveč da se je črez lastno potrebo izdelavalo v svrho izmenjave, je postalo razmerje, pod katerega vplivom so blago izmenjava, vedno bolj in bolj odvisno od produkcijskih pogojev.
Obenem se je pokazal razloček med rabno vrednostjo in vrednostjo.
Čim več delavnih produktov se izpreminja v blago, toliko bolj raste izmenjava blaga. Razvoj izmenjave se veča, čim večja je produktivnost dela. V tem postaja splošni ekvivalent nujen.
V	začetku je izmenjaval vsak to, kar ni potreboval, z onim, kar je imelo zanj rabno vrednost. To je bilo enostavno. Toda če je A, kije bil krojač, potreboval kruha, je šol k H ju, ki je bil pek. B pa je imel dovolj obleke, in zanj produkt Ajev ni imel rabno vrednosti. Dobiti se je moral neki splošen ekvivalent, neka forma, po kateri se jo različno blago primerjalo — kot vrednost.
Za ta splošni ekvivalent seje potrebovala sedaj ena, sedaj druga vrsta blaga.
Naposled so se pojavile drage kovine. Nastal je denar. On je nastopil kot blago proti blagu. Bil je poosebljenost človeškega dela. Zlato in srebro sta si za stalno pridobila monopol, da služita kot splošni ekvivalent.
Denar je iz teh kovin. Ker je denar splošni ekvivalent in je torej v njem obseženo vse bogastvo, vse človeško delo, je zmagal nad človekom. Danes je to mrtvo delo človekovo in njegovih razmer, kralj vsega ljudstva od kneza do prosjaka.
^ P I^E* G L E P ^
Javno življenje. Socialistično gibanje. Parlament je šel na počitnice in .pl. Koerber triumfira s svojo mešetarsko politiko. In prav ima, saj je bila tu politika ledeni zdih v pasjih dnovih nnjnih predlogov, v zraku se nahajajoče obstrukcije. Saj jo zamoglo to politično mešetarstvo pomiriti duhove tudi za stavk v Trstu in Lvovu, kateri imeni sta zapisani s krvavimi črkami v zgodbi Koerberjeve vlade. Vprašanje bodočih dni je, bode li ta vlada mogla ukrotiti i rabiatne Mažarone. — Sedaj funkcionirajo častitljivi aparati deželnih zborov in vsak ima svojo „afero“. Kranjski zbor je korakal enkrat kot prvi in prestrašen je tekel predsednik Hein na Dunaj ter izprosil razpust, ker so pričeli vedno bolj samozavestni klerikalci obstrukcijo s silno vehemenco. Vkljub temu ne moremo reči, da se je avstrijska politika kaj spremenila, — ne, tu vlada mir. Mir Avstrije obstoji ravno v večnih praskah, kakor je morje s svojimi gibajočimi valoveki mirno. — Novi tiskovni zakon je na vsak način napredek. In vendar obsega „cchte und falsche Moral“, kakor je pisala „Zeit“; o njem bomo še govorili. — Trozveza se je zopet ponovila. Brez vsakega navdušenja so podpisali kancelar grof Bulo\v in poslanca Sz6gyeny ter grof Lanza v Berolinu kontrakt. Kaj bi imeli tudi dostaviti?! — Strankarski zbor nemške avstrijske soc. dom. stranke se bo vršil od 15. avgusta nadalje. Dnevni red obsega veliko zanimivih točk. Tudi za jugoslovanskega, ki se bo vršil jeseni v Celju, se že delajo priprave. Obravnavalo se bo tudi o agrarnem problemu, o komunalnem programu in se oziralo sploh na novejše znanstvene faze v socializmu. Kake posebne soc. dem. akcije v Avstriji momentano ni. Stranka ima dovolj opravila na gospodarskem polju. — Nemška soc. dem. stranka je ravno na istem. Tudi ona se ozira bolj na gospodarsko delovanje. Zanimivi so soc. dem. komentarji k govoru v Marienburgu. Kautskega „Neue Zeit" je prinesla lep članek „Borrus-sische Germanisierung"; na historični podlagi dokazuje pisec svindel cele te „germanizacije" in njeno brezuspešnost. Ironično kaže na Rusijo, ki je izvršila rusifikacijo polagoma in brez Bismarcka. Zadnji Viljemov govor privoščijo menda vsi, ki ne koketirajo tako očitno z Vatikanom, onim „ki se hočejo postaviti pod križ“. —
V	Rusiji vlada zopet teror. Udarec na udarec, kakor v času, ko jo pretresal svet Herzenov „Kolokol“. Kdaj bo te igre konec? — Veriga splošnih stavk je sedaj tudi več ali manj končana. V slovenskem Trstu je pričela, tu pa še ni imela političnega lica. V Belgiji in na Švedskem pa so rabili socialisti prvič gospodarska sredstva v „pridobitev politično moči“. No, sedaj je nastopilo tudi tam mirno orga-nizatorično delo. 300.000 delavcev jo vstopilo v Belgiji v splošno stavko. 300.000 socialistov polaga sedaj kamen na kamen za poslopje organizacije. Drugi časi, druga dejanja . . .
Strokovno in gospodarsko gibanje. Ravno eno stoletje je minulo, odkar je izšel prvi tvorniški zakon. Seveda v deželi industrializma: v Angliji. Bilo jc to takozvani Peelov akt od junija 1.1802., izdan „za varstvo zdravja in morale učencev in drugih delavcev, ki delajo v tkalnih in drugih tvornicah“. Ta zakon je začetek velikega dela 19. stoletja za delavsko varstvo. To delo, vkljub svoji razmerni mi-nimalnosti, značilno za moderni čas, je prav gotovo provociralo strokovno in gospodarsko gibanje delavstva. Anglija s svojimi velikanskimi „Trades Unions“, Nemčija s svojimi strokovnimi organizacijami, katere je imenoval znan pisatelj zadnjič „svetli oddelek tretjega razdobja delavskega gibanja", — skratka, gospodarsko in strokovno gibanje je ponos dela socialistov. Kak vpliv imajo strokovna društva na
delavne razmere, je razvidno iz statistiko, ki jo jo objavil „Departeraent of Labor" v svojem zadnjem „Bulletinu“. Ta objava podaja sledečo sliko:
		> i H N >	
Dežela:	Število rganiziranil delavcev:	> ’č O X) rt Si O CD D. TJ O/ O 'O Sl 5 g. n	Dnevni ielavni čas v urah:
	o	T3 Ž ° “	
Avstralija	250.000	6-5	8
Anglija	1,905.000	4fi	9
Danska	9G.000	37	n4
Zed. države	1,014.000	21	9:!/4
Nemčija	995.000	1-8	iol/.
Belgija	89.000	1-2	11
Avstrija	119.500	0 45	11
17. junija jo pričel zborovati v Diisseldorfu mejnarodni kongres za delavsko zavarovanje. Kapitalistični sistem, ki temelji na „nadvrednosti“ (Mehnvert), torej na logičnem izkoriščanju delavstva, sili tega, da formulira svoje zahteve. Edna prvotnih teh zahtev je ravno delavsko zavarovanje. Omenjenemu kongresu seveda ne moremo prištevati večjega pomena, saj tudi ničesar sklenil ni. Iz referata avstrijskega zastopnika je posneti, da so se n. pr. agrarni in maloobrtniški delavci povsem prezirali. No, mi vemo, da so tudi druge velikanske pomote in „genialni“ nedostatki v Avstriji. Kongres je bil, kakor je dejal Posa-do\vsky, „izraz mejnarodnega socialnopolitičnega prepričanja". Menimo, da je najboljši izraz tega prepričanja delo proletarskega sloja saitiega. In finis!
Četrti nemški strokovni kongres se je vršil pred par tedni v Stuttgartu. Posetil ga je prvič tudi zastopnik državne vlade, tajni svetnik dr. Koetzel. Zanimiva debata se jo razvila pri točki o organiziranju delavk. Nekatere govornice so zahtevale, naj bi se delovalo na enako plačo za ženske in moške. To se je zavrnilo, ker bi podjetniki g-otovo v tem slučaju raje abstrahirali od ženskega dela. Ustanovilo so je centralno delavsko tajništvo v Berlinu. Referent Kaming je poročal o domači industriji. Sklenilo se je sklicati za bodočo sesijo parlamenta splošni kongres za varstvo domačih delavcev. Pl. Elm je poročal o statistiki brezposelnih in njih zavarovanju; zadnje se je v končno sprejeti rezoluciji organizacijam priporočalo. Kongres jc bil impozanten.
.Zveza društev avstrijskih knjigovezov" je izdala brošuro „Die Lohn- und sonstigen Betriebsverhaltnisse in den osterreichischen Buchbindereien". Vsa statistika obsega 82 krajev, 497 delavnic in 5437 oseb. V 2 delavnicah je znašal delavni čas 8 ur, v 3 po 81/., ure. 79 delavnic ima 9 ur delavnega časa. 2216 knjigovezov pa dela po 9 ■/., ure. Okroglo '/4 vseh knjigovezov, večinoma ženske, je plačano za delo od kosa, drugi imajo dnevno plačo. Srednja tedenska mezda znaša za časno delo K 20’12, za delo od kosa K 29'91. Žensko zaslužijo okroglo 10 K na teden. Statistika je še sicer zanimiva.
22. in 23'. junija se je vršil zvezni zbor zveze živežnih delavcev. Sedež zveze so je preložil v Prago. Vpeljala sta se tudi brezposelna in bolniška podpora. S tem se je zveza postavila povsem na isto stopnjo, kakor vse druge strok, zveze.
Delavsko gibanje na Slovenskem še ni končano. Ravno tako je, kakor da bi te doslej tako indiferentne slovenske delavce poprijela neka velika ekstaza.
Tržaška splošna stavka, ta veliki hipni izbruh ljudske nezadovoljnosti, je bilo nekako znamenje za pričetek gibanja. Sledile so ji ljubljanska zidarska, tesarska, mizarska in pasarska stavka; potem tržaške manjše stavke: kovinarske, tvorniške, mesarske, tramvajske stavke; dalje stavke v Zagrebu, na Reki in v Pulju. Mrzlica je poprijela mrzli jug, — eh bien, organizacija bode vzrastla iz te mrzlice.
-	Zadružno gibanje sc na Slovenskem lepo razvija. Soc. konsumna društva v Zagorju in v Idriji uspevata prav lepo. Tudi v drugih industrialnih krajih se prične gibati v tem oziru. Zdi se mi, da bode v istini polagoma neka velika kooperacija produkcijskih kmetskih zadrug in industrialnih konsumnih društev tvorila bodočnost slovenske organizacije. Ravno smo culi vest, da nameravajo ustanoviti v Trstu konsumno zadrugo z delokrogom Trst, okolica in Dalmacija. V odboru so zastopani: društva mehaničarjev, tiskarjev, krojačev, zidarjev, delavcev iz Prosto luke, Oircolo di studi sociali ter izvrševalna odbora italijansko in slovenske socialne demokracije. Le naprej!
L. K.
Med knjigami in revijami.
Fr. Drtina, Stoika Kpiktcta rukovPt’ lnravnih naučeni (Otazky a na-zory, I., J. Laichter, Praga 1901). Prof. Drtina v Pragi je prevedel v češčino stoiškega lilozofa Epikteta ..Priročno knjigo (Enhejridion) o etiki", dodal članek o stoiški filozofiji obče in o Epiktetu posebej ter komentar k prevodu.
Kulturnega zgodovinarja, čeprav ni morebiti modroslovec po svoji stroki, mora zlasti zanimati stoiška filozofija, ker jo pripravljala tla krščanstvu.
V	dobi, ko je ljudstvo starega veka vedno bolj in bolj propadalo, izumiralo, ko je stara vera izgubljala svoj blagodejni nravni vpliv in se izprominjala v same zunanje formalnosti, je zlasti priprosto ljudstvo čutilo potrebo nravnega preporoda. Višji krogi so živeli v nasladah in obilici, stare vere niso več imeli, niso več verovali v skrivnosti svoje religijo, zadovoljevali so se z zunanjostmi, formami — v tej dobi je zlasti priprosto ljudstvo polagoma prihajalo do prepričanja, da bistva vere ne morejo biti zunanje oblike, ampak nravni preporod vsakega posameznika. Tako etično smer imata oba glavna filozofična sistema te dobe — stoieizem in epi-kureizem. Govorimo samo o prvem.
Začetnik stoicizma je Zenon (340	265 pr. Kr.), ime stoieizem izvajamo od
stoa poikile, t. j. stebrišče, hodnik s stebri v Atenah, kjer je učil Zenon. Najbolj je cvetel stoieizem za rimskih cesarjev, glavni zastopniki tega poznejšega rimskega stoicizma so bili: Seneka, suženj E pik tet in cesar Mark A vrel.
Geslo stoiške lilozofije je bilo: Prenašaj in zdržuj se! Namen našega življenja je krepost. Ako smo popolnoma neodvisni od zunanjih stvari, ki niso v naši moči, kakor: slast in strast, bogastvo in revščina, zdravje in bolezen, čast in sramota, življenje in smrt itd., potem smo blaženi, t. j. krepostni.
To stremljenje po neodvisnosti o.l vsega zunanjega dosega vrhunec v samomoru. Stoiška filozofija ne daje človeku samo pravico k temu, ampak naravnost trdi, da dela dobro, kdor si ohrani svojo neodvisnost od zunanjih stvari in življenskih okoliščin s samomorom.
Pomen stoiške filozofije, ki je tvorila 500 let življensko prepričanje precejšnjega dela staroveškega ljudstva, se javlja v onih točkah, katere ima skupno s krščanstvom in s katerimi je ravno pripravljalo pot krščanskemu naziranju.
Stoicizem je kosmopolitiškcga značaja. Stoik ne pozna kako določne domovine, kake določno države. Država mu ni sama sebi namen, ampak je le sredstvo v dosego višjega namena, pobratimstva vseh ljudi. Stoicizem uči enakost vseh, po naravi smo drug drugemu enaki. Dosledni temu nauku zametajo stoiki suženjstvo. Priznavajo krivičnost te staroveške uredbe. Cesar Mark Avrel prepričevalno dokazuje, da moramo ljubiti tudi svojega sovražnika. Najlepše maščevanje jo ne vračati hudo s hudim.
Poleg kosmopolitizma kaže se sorodnost med stoiškim in krščanskim nazi-ranjem v verskem značaju stoiške filozofije. Povsod prodira zavest, da smo ljudje pregrešna in nepopolna bitja in da je pravo bogočastje krepostno življenje. Epiktet n. pr. pravi: „Nc kaži ljudem načel, ampak prebavi jih z dejanji.“*)
Kljub temu, da imata stoicizem in krščanstvo sorodne misli, na zunaj si stojita sovražno nasproti. Blagi cesar Mark Avrel jo preganjal kristjane. Profesor Drtina si razlaga to nasprotje na ta način, kor je hotel stoicizem staro družbo in njeno naziranje samo reformirati, "sicer pa ohraniti — krščanstvo nasproti temu prihaja kot radikalni živelj, ki hoče staro popolnoma izpremeniti. Tako je nastal v praksi boj med dvema teoretiško si sorodnima naziranjema.
Izmed stoikov je imela zlasti Epiktetova filozofija velik vpliv. Cesar Mark Avrel so je od njega učil. Tudi kristjani so pridno čitali E[iiktetovo etiko. Hvalno ga omenjajo sv. Nil (5. stol.), ki je hotel njegovo etiko prilagoditi krščanskemu naziranju in zaraditega marsikaj v krščanskem zmislu izpremenil, n. pr. bogovi v bog, Sokrata je nadomestil s sv. Pavlom itd.; dalje sv. Gregor Nazijanski, sv. Avguštin ga imenuje „nobilissimus Stoicus". V srednjem veku je bil sploh Epiktet jako priljubljen, nekateri so hoteli po vzgledu sv. Nila njegovo etiko z malimi izpremembami v besedilu prilagoditi krščanski dogmatiki in ukazati samostanom, da se tam čita spis kot obligatno berilo.
Globoko je vplivala Epiktetova etika na novoveškega francoskega misleca BI. Pascala, in Pascalov sovrstnik, okazionalist Geulinx, ima mnogo sorodnih misli z Epiktetom, dasi ni možno dognati, ali jih jo črpal odtod. Stoicizem je obče vplival na novoveške filozofe, kakor na Descarta, Spinozo, Hobbesa, Kanta, Fichteja. Epiktet ima še dandanes praktični in pedagogični pomen, zato se n. pr. na francoskih licejih še dandanes čita njegova etika kot obligatno berilo. Epiktetova etika jo vsekako nravno visoko stoječa knjiga.	^
„Socialistische Monatsbefte“ so prinesli v svojem II., III. in IV. zvezku t. 1. zanimivo debato Evgena Losinskega in Pavla Gohroja o „religioznem problemu v socializmu". Materialistična doba je povsem končana; izvršila je svojo historično nalogo, ki je obstala iz „boja proti prenešenim krščanskim tradicijam, proti poneumnovanju celih generacij po krščanski metafiziki na eni strani, proti podjarmljenju človeško osebnosti po krščanski, življenju in svobodi sovražni morali na drugi strani". Materializem je torej skoraj izključno negaiiven, k večjemu historični materializem (ki je proti Biichnerjevemu meščanskemu materializmu proletarski) pomeni kaj pozitivnega. Naravno torej, da jo pričelo nekako novoversko gibanje, nekako stremljenje po pozitivnosti, brez katere „nima življenje vrednosti";
*) Enhejridion, XLVI., 2.
na razvaline razbitega srednjeveškega neba hoče človeški duh postaviti nov tempelj z novimi bogovi . . . Losinsky in Gohre sta si do te točke jednaka. A prvi hoče povsem drug tempelj in druge bogove nego drugi. Njegov verski vzor je nekak monizem, nekak moderni panteizem, kakor ga nam je očrtal pred več kakor dvema stoletjema genialni zid Spinoza; oživljena nato ra, božji eter v vsaki stvari, ponosna zavest, da smo mi kot bitja deli dobrega principa, deli boga — to so momenti tega naziranja. To — meni Losinsky — je tudi religija, ki „se da združiti z revolucionarnimi in znanstvenimi temelji socializma". Krščanstvo smatra kot popolnoma nesposobno za to vlogo. Socialistično gibanje je „boj proti socialni krivici", krščanstvo pridiguje pokorščino, vdanost. Tako, pravi Losinskv, je imel Yves Guyot prav, ko je dejal: ..Krščanstvo je vrglo človeštvo na trebuh..." Socializem — omenja Losinsky nadalje — je univerzalističen, krščanstvo atomistično in mistično-individualistično, — „le Clirist no reconaissait pas le droit de 1’ homme“ pravi Proudhon. Daljo citira L. Nietscheja, ki je označil krščansko ljubezen in z njo vse krščanstvo tako-le: „Princip der christlichen Liebe: sie will gut bezahlt sein . . .“ Tako pride L. do zaključka, da no moro krščanstvo več veljati. V tej trditvi diferira tudi njegov nazor z nazorom soc. dem. župnika Gohreja. Ta omenja namreč najpVve, da je socializem sedaj še povsem ekonomičen in političen program in da nima noben atom specifično svoje religije, etike ali morale. A vendar-le je socializem poklican provocirati novo svetovno naziranje in ho v bodoče nastalo nekako vzajemno razmerje med njim in krščanstvom, seveda ne kakim dogmatično-cerkvenim krščanstvom, temveč le Jezusovim naukom . . . To temelj zanimive debate. Meni se dozdeva, da se povsem uresničuje trditev, katero sem imel priliko prejo enkrat nekje izjaviti: Da je namreč v socializmu dvojna duša, stremljenje po in proti individualizmu. Na gospodarskem polju razvija socializem kolektivistično smer, na duševnem polju pa ima pregnati hegemonijo šablone in avtomatov. In ker smo prepričani historični materialisti in verujemo v vsemogočnost ter suvereniteto razmer, dostavljamo lahko: Razmere soc. produkcijske forme bodo ustvarilo nov svetovni nazor, ki seveda ne mora biti dekadenca, ne v Spinocizom ne v evangelij. Vse kaže, da je tesni formi nekakega oficielnega svetovnega nazora odklenkalo, da stopa v ospredje vsega življenja krepko očrtana osebnost — individualiteta.	^ ^
Deineter Drahsler, „Gedaukeiiciitwflrfe, h erausgegeben, damit unbefangene p h i 1 o soph is c h e Kopfe uber sie nachdenken“ (S. Eisenstein & Co., Dunaj 1002.) Mladi slov. filozof nas je iznenadil s svojo nemško knjižico, katere izdaja je na vsak način pogumen korak misleca. Vsebina obsega: Predgovor — Relativiteta intelekta in našega sveta v razmerju k drugim mogočim nazorom in svetovom — Časni prostor kot edina realiteta — Opombe k psihofiziki — Malce o pojmu duh — Opombe k teozofičnim in spiritističnim teorijam — Utemeljevanja etike — Malce o načinu našega življenja — Etični aforizmi — Historična religija — Predlog za združitev vseh brezvercev — Umetniško opazke — Seksualna filozofija — Razni aforizmi. Pridržujemo si obširnejšo oceno; mlademu pesniku in filozofu pa čestitamo iz srca. Knjiga se dobiva tudi pri Schwentnerju v Ljubljani.
Socializem. Spisal dr. Janez Krek, Ljubljana 1901. Leto je, odkar je izšla ta obširna publikacija. Take knjige so na Slovenskem redke. In vendar jo je ofieielna slovenska literatura povsem prezrla. To govori o veliki nevednosti, ki vlada pri nas glede socialnega vprašanja.
Ni treba, da bi zavrgli historični materij ali zem sploh, če se lahko strinjamo s Krekovimi razpravami o natornem pravu, o eksistenčnem pravu, o zmoti, o izvoru rodbine in o narodu, dasi bi napravili drugačne, vendar pa bistveno ne drugačne zaključke.
Nikakor pa no moremo pojmiti Krekovih razprav o potrebi zasebne lastnino, o oblasti Boga, dednem pravu itd.
Krek ima grozen rešpekt pred današnjo uredbo družbe. Brezpogojno se klanja državni in cerkveni oblasti. V njem tiči duh današnje organizacije katol. cerkve. Mistični individualizem te cerkve je imenitno zastopan v dr. Kreku.
On je individualist napolnjen z nekakim krščanskim anarhizmom. On je tudi pri tem svojem delu pozabil, da človeška volja ni absolutna, da torej človek sam ni imel odločilno besedo pri ustvarjanju današnje družbe. Današnja družba je nujen produkt razvoja. Razmere so lezle človeku preko glave.
S tem pa nikakor nočemo reči, da jo Krekovo sklicevanje na pravičnost gola fraza. Nekaj vsekakor tiči v tem.
Krekovi knjigi brezdvojbe mnogo škoduje odstavek o komunističnih poskusih v Perziji in na Kitajskem. Ta odstavek ni niti zgodovinsko dokazan in mu tudi povsem manjka one duhovite logike, ki se jo zahteva pri takih opisih.
Krek v prvi vrsti poudarja svoje (ilozofične nazore. Ekonomične nauke socializma bagatelizira. To je glavna napaka te knjige. — Socializmu se v prvi vrsti gre zato, da obvelja enoten gospodarski nauk. On ne more za stalno akceptirati nobenega filozofičnega sistema. Ce bi to storil, bi padel njegov modernizem in z njim zveza, ki jo ima kot tak z življenjem.
Filozofija jo individualna. Ce govorimo o socialistični filozofiji, ne govorimo o socializmu samem, ki je v celoti in ostane ekonomičen nauk.
Krek tega ne prizna; povsem logično jo torej, da njegova knjiga, ni knjiga socijalizma — v celoti namreč! — temveč knjiga gotovega filozofičnega nazora, ki temelji na novejši zgodovini katol. cerkve, ki pa naj se razvija in živi pod vplivom modernega socialnega gibanja.
Pri opisovanju zgodovine socialnega gibanja je imela precej posla pisateljeva domišljija. Tu je na eni strani vse tako strašno krvavo — nasprotno pa je družba, v kateri morajo biti socialne reforme vedno politične revolucijo, samo napram cerkvi krivična, v ostalem pa precej — solidna. Krek vedno vpliva na bralca, preden mu „objektivno“ razloži dejstva. To pa nikakor ni hvalevredna lastnost — zgodovinarja.
O posameznih odstavkih te Krekove publikacije izgovorimo še ob priliki.
A — s.
Kralj im Betajnovi. Drama v 3 dejanjih. Spisal Ivan Cankar. Založil L. Sclnventner. Ljubljana 1902. Cena 2 K.
To novo dramatično delo Cankarjevo povsem odgovarja — Cankarju. Kako pozitivne ideje iščemo zaman. Cankar samo demolira. Lahko bi torej mislili, da pri njem sploh ni nič pozitivnega. Vendar ima tudi Cankar svojo pozitivno stran, ki sicer ni taka, da bi bili z njo lahko zadovoljni.
On podira staro življenje. Za orožje mu služijo njegovi junaki, katere pošilja v boj; ti pa padajo z molčečim protestom v grob.
S tem, da Cankar sam ne zida, sili čitatelja misliti. Stavbo novega življenja si mora vsak sam ustvariti. Tu je Cankar pozitiven. Pot Cankarjevih junakov je napačna. Citatelj mora torej — po našem mnenju — pri ustvarjanju novega življenja, iskati drugo pot, drugo filozofijo. Kaj ustvari, to je njegova reč; to delo mori posamezno duševno zmožnost.
Študent Maks je tak juiiak. Nekaj rebela tiči v tem človeku. Toda ta rebel se ni porodil v splošni gnilobi, ne — on je rebel vsled tega, ker je nekak »nadčlovek" ali prav zaji ra v hoče biti, a ga družba, v kateri živi, kot takega neče priznati. Opravičeno je naše vprašanje: Če ta človek ni zmožen se upirati nasprotnemu, ali sploh more biti upornik? To vprašanje mi zanikamo. Cankarjevo indirektno sklicevanje na pravičnost jo tu prazna beseda.
Ta lepi človek	Maks se upira Kantorju	samo raditega,	ker sam	ne more
biti — Ivantor. Tak značaj pa ni revolucijsk.
Cankar brez dvoma ni jasen v pojmih. On zamenjava revolucionarne smeri socializma z Nietschejevo filozofijo. Iz te mešanice vstajajo ljudje a la Maks.
Sicer pa moramo takoj poudariti, da^Cankar ni filozof, temveč samo leposlovec. Tisto norčevanje iz nazorov in načel ni nam nikdar imponiralo. To je delalo nekatere pisatelje še večje ignorante, kakor so bili v resnici.
Pri Cankarjevih	spisih smo vajeni na eni	strani opažati zelo dobre,	na drugi
Htrani zelo slabe ljudi.	Glavna oseba v drami, kapitalist Kantor,	je strašen človek.
On	hoče biti „kralj“, in da to doseže, so mu vsa sredstva dobra.
Kantor je individualist, Maks je individualist. Razloček med obema je	Cankar
lepo	opisal. Tu pa je nehote priznal potrebo etiko za človeštvo.
Tega Cankar doslej ni storil. Njegovi junaki so sicer mogoči,	no	morejo	pa
biti nositelji vzorov.
„ Kralj na Betajnovi" ima mnogo lepih prizorov, ki so pa ponekod precej nejasni. Značaji so — posebno župnik - dobro risani. Drama je vredna, da se jo čita, a razumno čita.	^__
Dr. Drag. Lončar: O gostosti prebivalstva in krajev na Kranjskem.
Ta temeljita rrizprava na tem polju je izšla v izvestju c. ki'. II. državne gimnazije v Ljubljani in tudi kot poseben ponatis. Veseli nas, da se je našel mož, ki poseda dovolj moči in energije za tako utrudljivo delo. Zanimiva je statistika v spisu. Sicer pa še izpregovorimo o spisu.
>Ta novih potili, almanah slovenske mladine (cena: 196 K, dobiva se pri stud. phil. Mastnaku na Dunaju) je naslov novi knjigi, ki je izšla pred kratkim. Vsebina je raznovrstna: dobra in slaba. Med sotrudniki opažamo Zupančiča, Šorlija, Golarja, Zofko Kvedrovo, Špindlerja, Linharta in druge zastopnike novejše slovenske literature. Podrobno oceno o tem delu objavimo ob priliki.
D. M.
Iz liberalizma v socializem je naslov razpravi, ki bo baje izšla v Trstu. Pisatelj se, kolikor je nam znano, precej obširno bavi s knjigo dr. Kreka „Socia-lizem“. Kakor opažamo, je že sedaj precej zanimanja za to brošuro.
Njegov intermezzo.
—	In vse njih duše so trepetale in se dvigale kakor bi poizkušale, ali so še	močne	in mlade dovolj, da se dvignejo do solnca, se napijejo njegove	luči
in okoplejo v njegovi toploti.
Samo trenotek!
Samo trenotek so hočemo dvigniti do Tebe, po katerem smo hrepenele vso dolge in mračne dni, o čigar toploti smo sanjale vse mrzle noči, ko so prezebovala naša telesa na trdih posteljah in je tulila zunaj burja ter zahajala skozi strta okna v naše sobe,	podobne mračnim kletem, podobne mrzlim grobovom . . .
V	nas	pa so se rodile neizgovorjene kletve proti nevidnim, samo nam	ču-
tečim močem, katere nas zasledujejo in trpinčijo celo življenje ter pijejo svežo kri naših duš in grabijo njihovo mladost in svetlobo.
Samo trenotek! Kvišku!
Poletele so oživljene in osvobojene duše do solnca.
Vztrepetale in dvignile so se; po širni planjavi pa se je razlegala tiha, samo moji duši slišna pesem.
Vztrepetala je in se sklonila nad njo:
—	Ti solnce, Ti roža, Ti ljubica!
Nagnila se je do mojih prsi, toda nisem je poljubil. Dvignil sem roko in ji pokazal travnik in rože na njem, solnčne žarke in vse tiste čudovite barve, sveže in mokre kot pomlad sama.
Njene oči so zrlo mirno kot da posluša njena duša tisto tiho pesem, tisto veliko harmonijo med naravo in dušami v pomladnem dnevu.
Dolg trenotek.
Potem pa sva šla dalje za drugimi.
No želi li Tvoja duša ničesar V
Zopet se je sklonila do mojih prsi, in zopet je nisem poljubil . . .
Z nekim patosom mi je čital to črtico, napisano v ekstazi, ko je bila njegova duša še polna svetlobe pomladnega dne in njegovo srce polno vroče ljubezni, ter je prihajal skozi odprto okno v sobo sveži duh zelenja, nad katerim so počivale njiju oči. Tresla so mu je roka, v kateri je držal papir, trepetale so mu mišice na obrazu in čutil sem, kako je bilo v njegovi duši.
Mrak, večer, noč . . . pomlad . . .
Davno je že minil ta svetli trenotek, nad svetlobo je padel prah vsakdanjosti in blato greha sredi suženjskega življenja. Vzbudilo se je iznova hrepenenje. Hoče! Samo trenotek! Umiti hoče prah z nje, da stopi predenj čista in svetla v nedotaknjeni nagoti.
Gledal sem skozi zamazano okno in ga poslušal. In začutil sem v sebi hrepenenje, da bi šel z njegovimi sanjami in plaval z veselimi dušami v čistem etru nekam daleč . . .
Potrgal bi vse te vezi, ki me vežejo na vsakdanjost. Svobodno naj bi se izprehajala moja duša sredi vso te lepote, po zemlji, trpeči v bolečinah rojenja, ' sredi pomladnega cvetja, kvišku, brez prestanka . . .
Smejala se jo moja duša radi sanjavega svojega hrepenenja.
On pa je čital nemirno dalje.
Počasi in molče, roko v roki sva stopala naprej in prišla do robu gozda. Molče sva stopala in komaj sem čutil	njeno roko v svoji, toda če bi	zaplakala	njena
duša,	bi točila nehote tudi moja duša	solze — tako fina voz je naju	vezala.	Samo
še enkrat je vztrepetala svetloba na polju in so_ zableščale bilke trav — potem pa je postalo vse mirno in vse tiho.
I
Tedaj pa sem se sklonil jaz do	nje in jo poljubil na ustni.
— Ljubica, ali ne čuješ, ali ne	vidiš, da je večer?
Mimo mene je šla moja mati in njene oči so bleščale zadovoljnosti, nalahno se je dotaknila moje roke in pokazala proti domu.
Počasi in tiho smo stopali proti domu — v vsakdanjost . . .
Oba sva molčala in zrla skozi okno. Crez travnik, od gozda sem je stopal starec z odkrito glavo in sključenim hrbtom. Njegov korak je bil trd in enakomeren. Stopal je črez travnik proti vasi tako kot da jo samo njegova ta zemlja. V sobo je stopila njegova mati in prinesla luč. Njen obraz je bil bled in razoran kot da tečejo po njem solze od jutra do večera in vsb noč . . .
— Pojdiva I
In šla sva v toplo poletno noč.
Vprašanja in odgovori. Naznanila. Listnica.
Namen „vprašanj in odgovorov11 je duševni kontakt uredništva in čitateljev. Objavili bomo stvari po datumu. Vsakdo je vabljen, na stavljena vprašanja odgovarjati, vsakdo ima prostost, prašati karkoli.
1. Kdo ima kaj mate.rijala iz zgodovino slovenske soc. demokracij e ?
Uredništvo.
Naši čitatelji naj oproste, da se je 1. štev. zakasnila; verujejo nam lahko, da ne po naši krivdi. V bodoče bomo razveseljevali prijatelje z redno izdajo.
Uredništvo
Izdajatelj in odgovorni urednik Jožef Breskvar. — Natisnil A. Slatnar v Kamniku.