KRANJSKI ZVON
-x_ŽUPNIJSKI LIST ZA KRANJ IN OKOLICO.
Izdaja: mestni žvpni urad v Kranju Izftaja zadnji teden v mesecu.
L. 1932. Št. 1.
Posamezna štev. 2 Din.
Božič poln duhovnega veselja, Kranjski zvon želi Novo leto zdravo, srečno        Vsem čitateljem.
**m*9%wm......v<.........v«......v*.....v...........vi......v............vw.........v*
VHP' ^jf m
"     "iiif""     'milil" v "IIP1     mw    '»\\W     'upi' -sr 'Hlli*' 'milit
Dr.
J P.
Letos pri jaselcah.
krše
Naše zunanje življenje je dandanes pač na videz še Carisko, a duše so dejansko že postale poganske. Do-J?'l imamo križev in znamenj na križpotih, tudi verske like visijo še skoro v vsaki družini, cerkva nimamo nič Pomalo, vsi se damo krstiti, poročamo se krščansko in astj ob smrti hočemo veljati pred javnostjo za kristjane, kljub temu se sovražimo, si zavidamo, si prav nič ne aupamo, vračamo milo za drago, če moremo, se gledamo ..° Pes in mačka. Tako dosledno smo samo ljudje in samo JUcJje, tako malo pa božji otroci.   Na zunaj kristjani, na J?.?trai pogani.   Torej nismo nič dalj ko fariz.ji v tistih p"ostnih časih, ko je Gospod prišel med svoje. . O Ivan Lankar, kako si nas poznal, ko si nas ozmerjal s farizeji,
ker
"obe
se pač nisi bal povedati vse resnice. Farizejski polovičarjil Malo božji, malo hudičevi
nemu se nočemo zameriti, a tudi zapisati se ne mara-o nobenemu.   Saj to je končno vsa skrivnost, zakaj je dSe krščanstvo tako plitvo: Nočemo! j.    Zakaj so pač pastirji našli novorojenega Boga? »Poj-torej v Betlehem in peglejmo to, kar se je zgodilo ir
Vse
je oznanil Gospod. In pohteli so in prišli tja.« To je
j    odločili so se in šli. — Pravtako so storili trije mo-|.,: šli so proti Betlehemu, ko so zvedeli od pismarjev, 'e niora biti rojen judovski kralj.  Herod in vsi judovski Sledni izobraženci ter vodje pa so čepeli še dalje v Je-n/aleniu in živtli naprej svojo duhovno revščino. Hoteli
s°i pastirji in modri so se pa odločili «n res šli. pa Tudi danes Bug ni nič manj usmiljen, manj dober, Se '"di nič manj velik in sv* t nego takrat, toda mi smo S[ J)reobjedli njegovih dobrot in nočemo več zanje. Vsi ttv božie milosti so še vedno odprti: molitev, dari-i vi' Zakramenti, cerkveno leto še vedno ponavlja Jezusovo Sari m' Pa se '8ramo razvajene in nevsečne otroke. h»v n°čern0 roditi. Rod smo, kakor pravi neki francoski ^jpjitelj, s telesom moža in voljo otroka. Sreča hodi mi-^ naših hiš, kakur pripoveduje neka pravljica, mi ji pa dr'uP"10 odpreti duri. Betlehemčani smo, ki zavračamo sveto tai< ne s ccr VL zlooe. ampak ker pač nočemo pravil" kakor oni. R.di im< mu svoj mir. Saj nas je pogrun-13 *e sv. Avguštin: Ne samo k Bogu iti, temveč tudi k H1(*u priti je le hoteti iti toda res in resno hoteti, ne sa-tlapol in slabotno, z ene strani hoteti, z druge ne hoteti.«
Pa še drugo jel Krepost v igri Slehernik ne more vstati, ker zaradi Slehernikovih grehov več ne more. Zato ne sprejmemo novorojenega Boga zares in popolnoma, ker so pač naša dela slaba. „Luč je prišla na svet, pa so ljudje bolj vzljubili temo ko luč, zakaj njih dela so bila hudobna", pravi božje pismo. Ker smo zapleteni in zaposleni s tostranskim življenjem, zato Gospoda popolnoma sprejeti ne moremo. V tla gledamo, v nebo več ne znamo odkrito in veselo pogledat'. S svojim življenjem pričamo, da smo z živalmi v sorodu, ne kažemo pa, da smo tudi božji sorodniki, božji otroci po duhu in milosti.
In vendar oznanja Cerkev vsak božič: Emanual - Bog z nami I Novorojeni Jezus je združil največje daljave: božjo neskončnost in človeško beračijo. Ko mi nismo mogli do Njega, je on prišel do nas. „Razodela se je dobrotljivost in ljudomilost Boga našega Odrešenika."
Ko se bomo dovolj globoko zagledali v jaselce Gospodove, tedaj se bo zgodilo čudo: kar odrasli ne morejo, to premore otrokova prošnja. Tako bo tudi pogled v betlehemski hlev znova zbudil v današnjem človeku zakopano naravno dobroto in ob božjem Detetu bomo spet hoteli biti dosledni kristiani. Prav gotovo, če se bomo le dovolj potopili v ljubeznivost božjega Deteta. „Ko Boga vidno, s človeškimi očmi spoznavamo, tedaj nas to božje Detece gane, da vzljubimo nevidne dob-ote", poje božično pre-glasje sv. Cerkve. Kdo ne bi vzljubil Boga v tem otroku, ko nam je ljubezen do dece prirojena. Ob jaselcah torej moramo spet zahoteti s svojo otroško moderno voljo.
Pa tudi mogli bomo, če bomo jaselce dovolj poznali. .Preljubi, prikazala se je milost Boga, našega Zve-ličarja vsem ljudem in nas uči, da se odpovejmo hudobiji in posvetnim željam." Kdor vzljubi božje, ne bo precenjeval posvetnega. Kdor pa ni neredno navezan na ta svet, bo lahko poletel, kamor ga kliče Bog in njegova sreča.
Zato je Bog postal človek, da bi nas storil podobne sebi, Bogu. Zato se je privezal na zemljo, da bi nas tem bolj k sebi pritegnil. Od nas je odvisno, kakšno vlogo igramo, ali farizeja, ali Heroda ali pa modre in pastirje. pa smo se ob jaselcah odločili, da prevzamemo vlogo pastirjev in dalinih modrih, Udaj jo moramo pa tudi dosledno izvrševati. Ne odnehati na pol pota, morda iz obzirnosti pred ljudmi ali iz strahu pred spremembo svojega privatnega življenja. Klic betlehemskih angelov mora prevpiti vse druge glasove, glas bogastva, udobnosti, uživanja, ugleda, komodnosti itd.
Program novega življenja v pravi bogopodobnosti pa nam črta božični sv. pisec Pavel: Novorojeni ljubeznivi Odrešenik nas uči, „da trezno, pravično in pobožno živimo na tem svetu".
Troje! Storimo samo to troje in bomo kristjani ne samo zato, ker se križamo, ampak tudi po srcu. Tedaj šele bomo pravi učenci novega Kralja, katere bo svet spoznal le po sadovih.
Košir Jože:
Božično praznovanje v cerkvi.
Beseda božja, Sin božji je združil božjo in človeško naravo, da bi mi vsi postali deležni božje milosti in odrešenja. To je velik pomen božje skrivnosti, božjega učlove-čenja, Gospod se je ponižal v prah, da bi v nebesa dvignil človeka, svojo stvar. Kako zgovorne so torej jaselce v svoji revščini! V mrazu trepetajoče Dete, trdo ležišče na slami, največje uboštvo in ponižanje — vse to ostro obsoja ves naš napuh, našo ošabnost, našo mehkužnost in razvajenost, vse naše preveč posvetno življenje. Nič lepšega zato ne moremo ob jaselcah povedati, kot oznanjati božje ponižanje in božjo ljubezen, ki je dvignila uboge človeške otroke do sreče otrok božjih.
Ako pa hočete božično skrivnost resnično doživeti in njene sadove in milost v življenje prenesti, pojdite v cerkev in združite se z božično službo božjo. Čim bolj boste združeni s cerkvenim praznovanjem vsakega praznika, tem bolj popolno bo vaše versko življenje, tem več milosti boste prejeli za dobro življenje; liturgija, cerkveno bogoslužje je namreč najboljši učitelj verskega življenja.
S trojno evharistično daritvijo sv. maše je oblikovan božični praznik. Iz Jeruzalema je prenesla rimska cerkev to navado na zapad, V sveti noči so se zbrali kristjani v Betlehemu, na kraju Gospodovega rojstva, in nič lepše niso mogli posvetiti polnočne ure, kot z daritjvijo sv. maše. Zatem so se vračali v Jeruzalem, kamor so dospeli v zgodnji jutranji uri in so v »cerkvi vstajenja« obhajali drugo, jutranjo sv. mašo. Ko je bil pa že popoln dan, so se v glavni cerkvi zbrali k slovesni službi božji. V Rimu so to navado posnemali in prvo sv. mašo obhajali v Marijini cerkvi »pri jaselcah« jutranjo sv. mašo so opravili v rimski »cerkvi vstajenja« in slovesno praznovali božični praznik v glavni cerkvi sv. Petra.
Vse tri sv. maše izražajo v svojih molitvah in berilih stopnjevanje božične misli:
1. polnočnica — angelska maša. Deloma še adventno razpoloženje vlada pri prvi sv. maši — želje po luči, hrepenenje po Odrešeniku. Rojstvo novorojenega Deteta oznanijo angeli, božja Luč zasveti v sveto božično noč, a samo sv. družina ve za blagovest Odrešenikovega rojstva. Le v Betlehemu je Luč, povsod drugod po svetu je še ad-ventna noč. Temna je še noč v naravi, tema je še v marsikaterem človeškem srcu — pa vendar je božična noč. Iz revščine, iz teme si želimo k luči. Cerkev nas vodi k neu-vstarjeni božji Luči v jaselcah, ki od vekomaj, pa vendar vedno mlada izhaja iz Očeta. Kako malenkostno in smešno je proti temu večkrat človeško delo in medsebojno pehanje zunaj v svetu, ko bi vendar moralo vse vednole Bogu služiti, — „Gospod mi govori: moj sin si ti, danes sem te rodil." — Zakaj hrume pogani in kujejo narodi prazne načrte.« — »Razodela se je milost božja, ki prinaša zveliča-nje vsem ljudem; uči nas, da se odpovedujemo brezbož-nosti in posvetnim željam in na tem svetu pravično in pobožno živimo. (Berilo iz prve sv. maše.)
2. Zorna, pastirska maša. Iz temne noči in človeškega življenja stopimo v jutranjo svetlobo Kristusovega dneva. Luč iz Betlehema oznani rojstvo novega Kralja pastirjem in nam vsem, ki smo hrepeneli po Luči. — »Luč bo danes zasijala nad nami; Gospod je rojen«. — Njegovo
ime je Čudoviti, Močni, Bog, Knez miru, Oče prihodnjeg? veka; in njegovo kraljestvo je brezkončno«. — »Razodel* se je dobrotljivost in ljudomilost Boga, našega Odrešenih' odrešil nas je, ne zaradi pravičnih del, ki smo jih mi sto* rili, marveč po svojem usmiljenju v kopeli prerojenja 111 prenovljenja po sv. Duhu. (Berilo iz druge sv. maše.)
Vsi iščemo danes boljših časov, lepšega žvljen)^ Mnogi med nami pa iščejo luč in razsvetljevanje tam. kje' je tema še večja. Sveta božična noč pa vodi kristjane i* teme k pravi Luči — Kristusu, Odrešeniku. Kot Jezus v Betlehemu, tako naj se luč Njegove milosti in miru vsa''0 leto znova rodi v dušah ljudi, da postanejo vsi B gu P°. volji. V naših delih pa naj odseva ona luč, ki nam po vef sveti v dušah.
3. Velika, božična maša. Pri tretji sveti maši s« božična misel razvije d) svoje polnosti. Novorojeno Dt" se predstavi kot Kralj vsega človeštva in vseh stvari. v »Pojte Gospodu novo pesem, ker velike stvari je dopolni'-' Razvija se misel Kristusovega božjega poslanstva: nič ni samo skromno Dete v jaselcah, Odrešenik je, Kralj ie' ki mora vsemu svetu zavladati, ako k svet hoče, da P0' sveti luč v temo našega življenja. Kristus je prijel za vse kot Odrešenik in vsi so pred njim enaki, t* a j ti pred Bogol|! ni razlike med narodi, ne med stanovi, naj bo revež a'! bogat. To naj nam bo vsem božična tolažba, postbno P' še vam ubogi, zapuščeni, trpeči, brezposelni in revni, kaj" vam še posebno velja božična bi .govest o luči, o bratstvi o ljubezni in otroštvu božjem.
Velesila tiska.
Ko je bil Napoleon I. na vrhuncu svoje slave, ko se mu je klanjala vsa Evropa in je odstavljal in postavi)? vladarje, je začel mlad mož v Porenju v Nemčiji izdaj3' časopis, v katerem je pozival Nemce naj se otresejo tujf^ jarma in sužnosti. To je bil Jožef Gorres v Koblencu. v začetku se je to njegovo delo bolj malo opazilo. Km3"^ pa se je položaj izpremenil. Ognjevite besede, navduši članki lista „Rheimscher Merkur" so užigali duhove v Nef1' čiji kakor mogočne rakete. Povsod so se vnemali duhOv v vroči ljubezni do svobodne drmovine. In mogočni NaP°j leon je začel s skrbjo zreti na to podjetje in je imenoy^ njegovega povzročitelja, izdajatelja lista, peto velesilo Ev' rope. In pred to silo je zatemnela kmalu Nepoleonova zv«z' da, dokler ni ugasnila na krvavem bojnem polju pri wa' terloo. Tisk je vrgel mogočnega osvajevalca iz prestola!
Če gledamo danes po dobrih 100 letih na delovanj in vpliv tiska, moramo priznati, da tisk ni samo peta ve. lesila, ampak — prva! Nobena vlada ne more danes obst* brez tiska, ki podpira njeno delo. Mogočne države mora) pogosto kapitulirati pred mogočnimi svetovnimi listi, Ne"!e ške sile ni strlo toliko orožje zaveznikov, kakor tisk, k' dvignil ves svet v boj proti osrednima državama. Če dobi ka gibanje v roke tisk, potem je za njega bitka dobljena. ^ to vidimo, da se danes bije boj za denar, za sveto*"! gospodarstvo, za dežele, za revizijo mirovnih pogodb 1 proti njej, za vlade in režime pred vsem po tisku. {
lili?
Katoliki ne smemo prezreti velike sile tiska. Nam
gre za denar, ne za vlade, ne za režime, ne za revizijo n rovnih pogodb, ne za osvajanje dežel ali kolonij, nam S za več, mi hočemo osvojiti ves svet za Kristusa. Toda ne bomo rabili t ga orožja, če se ne bomo posluževal' * velesile tiska, ne bomo osvojili sveta za Kristusa, amP, bomo še v dosedanjih katoliških dež. lah podlegli naspr
nim silam.
Svobodomiselstvo, framasonstvo, materialistični $\ tovni nazor ima v svoji oblasti ogromno število dnevnik ^ tednikov in drugih listov, izdaja brezštevila brošur, knj'1? * tiskovin, ki imajo vse namen izpodkopati v srcih vef katolikov vero, krščanstvo, katoliško prepričanje in življi
Štev. 1
KRANJSKI ZVON
Stran 3.
Razkrajajoči vpliv katoliški veri sovražnega tiska se opaža že po vsem svetu. Na bojnem polju tiska se bije danes svetovna vojna med Kristusom in Antikristom.
Ko sem pred par leti ogledoval svetovno razstavo tiska v Kolnu, sem naravnost ostrmel, ko sem prišel v zadnji oddtlek na skrajnem levem krilu razstave, kjer je imela svoj oddelek boljševiSka Rusija. Kaj takega nisem pričakoval! S svojo množino listov, brošur in knjig, ki vse sluzjo propagandi komunizma, je prekosila ruska razstava vse druge države! Miljarde gredo v Rusiji le za to, da se potom tiska propagira po vsem svetu boljševizem! Koliko žrtev si je nadelo to gibanje v Rusiji I Kljub svojemu težkemu gospodarskemu položaju žrtvujejo boljševiki ogromne svote za svoj tisk. Tam sem stal sredi ogromnega paviljo na, ki je bil ves krvavo rdeč in je mogočno vplival s svojo ogromnostjo in sem primerjal nas katolike s to požrtvovalnostjo in ogromnostjo propagande boljševizma, pa me je bilo skoro sram. Ko bi mi katoliki, katerih je danes okrog 330 milijonov posvečevali svojemu tisku, tako pozornost, kakor jo par miljonov boljševikov, bi bil danes ves svet že katoliški 1
Zadnji čas je že, da se katoliki zdramimo in da z vso silo podpiramo le oni tisk, ki propagira, brani in utrjuje katoliška načela 1
V naše družine naj prihajajo le take knjige, le taki listi, le take brošure, ki spoštujejo našo vero, naše prepričanje in našo vest!
Današnji čas prinaša za vernega katolika polno nevarnosti. Naše versko prepričanje se več ali manj jasno napada v družbi, po salonih, po tovarnah, po knjigah in listih. Katolik mora biti danes dobro podkovan v resnicah svoje vere, da mu jo ne omajejo ugovori, napadi, laži in zavijanja. Treba je, da danes več beremo in več znamo o verskih vprašanjih. Kako žalostno je, da tako pogosto srečujemo v življenju »katolke«, ki ne poznajo svoje vere, ki nimajo o svojem življenskem nazoru toliko znanja, kolikor ga ima morda otrok koncem prvega šolskega leta! Dobil sem že v svojem življenju profesorja, ki ni znal očenaša, inženirja, ki ni ničesar vedel o spovedi in sv. obhajilu, ljudi, ki so se smatrali za dobre vernike, pa niso vedeli niti tega, da je en Bog in v njem tri božje osebe. Dobro pa so poznali lažne filmske zvezde, športne vesti, še bolje pa razne neutemeljene napade in predsodke proti katoliški veri. Kje je temu vzrok? Ker ne berejo katoliškega tiska.
Dobro vem, da se bo kak »katolik« celo zgražal nad tem, da o tej zadevi pišem! Tako daleč smo že oriSH v nekaterih »katoliških« krogih, da nas napadajo kot prena peteže, nestrpneže in Bog ve kaj še, če govorimo in pišemo o tej dolžnosti, ki bi morala biti za katolika sama po sebi umevna! Da, celo tako daleč so prišli, da gredo iz cerkve od pridige, če si duhovnik upa le od daleč opozoriti na to jasno dožnost katolika, da podpira, bere in naroča katoliške liste in knjige, ne pa krščanstvu sovražnih. Toda tako zgražanje teh skaza-katolikov nas pač ne sme odvračati od tega, da bi ne budili katoliške vesti, ki jasno govori, da katolik ne sme podirati katoliške vere in ne katoliškega mišljenja in prepričanja s tem, da podpira veri in cerkvi sovražnega tiska.
Vzemimo slučaj, da bi imela kaka mati sina, ki bi bil poseben prijatelj človeka, ki bi jo sramotil in zaničeval, sina, ki bi se dobrodušno smejal najgršim napadom na svojo mater in bi odobraval blatenje svoje lastne roditeljice. Ali bi bil tak sin vreden sin svoje matere? Ali bi mogla mati ljubiti takega sina? Ali je to mogoče, da bi kak sin, ki le nekoliko ljubi svojo mater, kaj takega zagrešil? Katoliška cerkev pa ima žalibog take sinove, ki najrajše berejo, naročajo, plačujejo in podpirajo take liste, ki pri vsaki priliki udarjajo po katoliški veri in cerkvi, ki taje verske rtsnice, ki propagirajo naturalizem, odpad od vere ali vsaj versko mlačnost! To 80 pač skaza sinovi katoliške matere I
Če si res katolik, potem ne boš ne podpiral in ne bral in ne držal v hiši lista ali knjige, ki bi smešila ali napadala to, kar bi moralo biti tebi najsvetejše!
Posebno pa morajo starši paziti na to, kaj berejo njihovi otroci. Dobra knjiga, pošteno čtivo jim bo vzgojilo dobre otroke, slaba knjiga, slab list pa pokvari vso vzgojo. Slabo berilo je strup za mladino!
Sv. Terezija je zgodaj izgubila svojo mater in je bila prepuščena sama sebi. Dobila je v roke razne zaljubljene romane, ki jih je s strastjo prebirala. Sama pripoveduje o sebi, da ji je sladki strup budil domišljavost, satnozalju-bljenost, napuh in zabavoželjnost. Na drugi strani pa beremo o življenju sv. Ignacija Lojolskega, da mu je dobra knjiga odprla oči in ga privedla na svetniško pot življenja.
V slovenskem narodu je pri naši vzgoji velika pomanjkljivost to, da premalo beremo nabožne knjige in življenjepise svetnikov. Pred nekaj leti sem prišel skupaj z nekim francoskim redovnikom, ki se je zgledoval nad slovensko literaturo, da je v tem oziru tako pičla. Malo imamo v tem oziru, pa še tega ne preberemo, kar imamo! Naša mladina bere prazne romane, plitve povesti, resničnih životopisov najbolših ljudi pa skoro ne pozna. Priporočal bi stanšem, da dajejo svojim otrokom čitat življenjepise svetnikov, sv. Alojzija, sv. Stanislava, sv. Terezije- Velike in Male i. t. d. Tu bo gledala naša mladina živ vzgled resničnega krščanstva, se bo navduševala| in ogrevala ob ognju svetništva in bo vzljubila res krščansko življenje. Zelo poučno in vzgojno je misijonsko berilo, poročila o misijonih in misijonarjih. Koliko lepega berila prinaša Bogoljub, Glasnik presv. Srca Jezusovega, Katoliški misijoni. Naj bo v vsaki družini vsaj eden izmed teh listov, ki bo učil versko resnico, budil versko življenje in prinašal vedno novega ognja v družino.
Povej mi, kaj bereš in povedal ti bom kakšen si in kakšen boš!
Največji grduni.
Nemški pregovor pravi: „Der grdsste Schuft im gan-zen Land ist und bleibt der Denunziant," Slovensko bi se nekako reklo: grdun največji je pač tj, ki denuncira bližnjega I
Že med vojsko je začela bohotno poganjati ta smrd-liiva »čednost« I Celi kupi grdih ovadb so se kopičili po okrajnih glavarstvih žandarmcrijskih poveljstvih, pri vojaških komandah i. t. d. Če je kaka žena dobivala malo več pod-jiore, že so jo prijazni sosedje ovadili, da preveč dobiva. Če je kak vojak prišel na dopust, ali se je s kako večjo ali manjšo boleznijo za nekaj časa »zmazal« s fronte, že je kaka grda oseba pisala na vojaško poveljstvo, da ta in ta ni bolan, da se le dela bolnega i. t. d. Koliko so morali nekateri trpeti radi grdih ovadb, da celo na mohšče so morali nekateri radi denuncijaciji
V Sloveniji nekje je živel pošten kmet, kateremu je šla pač vojska na živce in se je nekoč v družbi izrazil čez vojsko in cesarja, pa se je našel človek, ki ga je ovadil in mož je moral v zapor in končno na vojaško strelišče v Ljubljani, kjer je bil ustreljen. Tako je grdi denuncijant umoril moža, otrokom očeta in poštenega slovenskega kmeta.
Mislili smo, da bo ta denuncijantska grdobija izginila po vojni, a temu žalibog ni tako, zdi se celo, da še vedno bolj bolj bohotzo raste. Po vsem svetu cvete denuncijant-stvo in žalibog moramo priznati, da Slovenci v tem oziru nismo — najzadnji . . .1
Kako pretresljivo sliko nam podaje pisateljica Rach-manova o boljševiški Rusiji I Povsod ovajalci, špijoni, vsaka malenkost se nese na nos oblastnikom, ljudje si ne upajo glasno govoriti, ne nasmehniti, ne kihniti, ker vse se more razlagati kot protirežimsko dejanje, ali protirevolucijonarno mišljenje. .
Kako žalostne so razmere v tem oziru v sosednji državi, kjer zdihuje v težkem denuncijantskem ozračju pol milijona naših ljudi. Nikdar niso varni, da jih kak sovražnik ne spravi v zapor in pred sodišče z lažnjivo ovadbo. Vsled denuncijantstva so postale razmere tam nevzdržne I Poštenjaki morajo v zapore in celo v smrt.
In — ali smemo objaviti dokaze o cvetočem denun-cijantstvu tudi iz naše domovine?! Zlo je pač že tako zrastlo, da bi bilo treba res poštene operacije, da se izreže iz narodnega telesa ta rak-rana! Če molčimo k vsemu temu, bo ta bolezen le še rastla, radi tega je pač ne samo v moralnem, ampak tudi v narodnem interesu, da se. opozarja na grdrbi jo denuncijantstva.
Vprašajte naše davčne uprave o tem predmetu I Povedali i bi vam lahko tam — če jim tega ne brani uradna tajnost, da imajo cele kupe aktov, denuncijacij, podpisanih in nepodpisanih pisem, v katerih prijazni »sosedje«, stanovski tovariši in kankurentje ovajajo svojega bližnjega, da je prikril kako paro dohodkov in da so mu tako odmerili premalo davkov. Nedaleč od Kranja se je pred kratkem zgodil sledeči zanimiv slučaj. Nek obrtnik je jemal blago pri trgovcu, ki mu je kred tiral mnogo denarja in mu omogočil lepo delavnico. Jemal je pa tudi blago pr neki zadrugi, kjer ni bil član. Mal obrtnik je napravil dolga za okrog pol milijona Din in prišel v konkurz Trgovec in zadruga sta terjala denar od njega in sta se seveda tudi zanimala, kam bi bil dolžnik dal toliko denarja, saj je moral z žlico jesti tisočake, da se je tako zadolžil. Kot plačilo za to prijaznost Da je dolžnik-obrtnik oba svoja kreditorja pri davčni upravi in celo pri ministrstvu ovadil in ju spravil v precejšnje neprilike!
Ni dolgo tega, ko je bil v Jugočeški aretiran delavec, pošten mož in vnet Jugoslovan, ker ga je lažnjivo ovadil sodelavec, da je govoril gotove reči proti zakonu. Mož je bil zaprt in ko bi se ne bila po pričah izkazala njegova nedolžnost, bi bil pošteno »zašit« za nekaj mesecev.
Nad vse grde so politične denuncijacije I Ni zlepa tako grde kreature, kakor je političen denuncijant, ki brez potrebe in krivično ovaja svojega bližniega, ga krivično sumniči nelojalnosti napram državi in oblastem. Krivični politični denuncijanti so zastrupljevalci mirnega sožitja državljanov, največji škodljivci države in nizkotna bitja brez morale. Koliko nedolžnih ljudi so taki ovajalci spravili že v nesrečo in neprijetnosti I Koliko "uradnikom so taki povzročili označbo med vojno »P. V.« — to je politično sumljiv, koliko prestav, stroškov in šikan mora neredko najboljši uradnik prestati radi zlobnih, krivičnih in maščevalnih ovaduhov.
Nekoč in nekje je bil državni uradnik denunciran kot nezanesljiv element radi tega, ker je šel parkrat v župnišče! Pri nekaterih političnih propalicah je državni uradnik že »nezanesljiv« in protidržaven element, če hodi v cerkev, če se z župnikom pozdravlja, če se morda celo pregreši, da gre k zakramentom in ali morda celo kdaj v duhovniško družbo.
Včasi so imeli po mestih takozvane »Prangerje«, to so bili sramotni kamni ali odri, na katere so postavljali javne oderuhe, obrekljivce, lažnike, krivične ovaduhe, krivične navijalce cen in druge tem podobne zločince. Ta koristna uredba bi se pač morala uvesti tudi tam, kjer cvete krivično ovaduštvo!
Ločiti pa moramo krivično ovaduštvo od pravične in obvezne ovadbe.
V gotovih slučajih obstoja namreč dolžnost ovadbe ali naznanila predstojnikom ali oblastem. Tako je pač dolžan ovaditi orožnik ali policaj, javni čuvar in državni pravd-nik v zadevah, za katere so postavljeni kot varuhi javnega reda in postave. Seveda bi se pa tak čuvaj javnega reda in javne morale še najhuje pregrešil, če bi krivično in po nedolžnem ovajal in sam kršil red in zakon, katerega čuvati je dolžan.
Vzemimo slučaj, da vozi automobilist po noči brez luči, pa ga dobi orožnik na cesti. Javni organ je po svojih predpisih dolžan naznaniti kršilca zakona in mu tega ne
more nihče najmanje zameriti. Če finančni uradnik ovadi onega, ki prikrajša državo ali občino pri trošarini ali davkih, je zopet to njegov poklic in mu moramo šteti v čast, če vrši svojo dolžnost in izpolnjuje svojo službeno prisego. Vse drugo pa je, če napravi ovadbo sosed, stanovski tovariš, ki ni za to poklican in pri tem nič prizadet in ovaja samo iz škodoželnosti in maščevalnosti. To je denuncijant-stvo v grdem pomenu besede, ki ga mora obsojati vsak pošten človek.
So pa tudi možni slučaji, ko je privatnik dolžan napraviti ovadbo in sicer v slučaju, ko gre za javni blagor ali za odvrnitev škode človeški družbi ali pa da se odurne velika škoda tretjemu.
Vzemimo, da kdo izve, da hoče kdo izdati domovino sovražniku, je v tem slučaju dolžan izdajalca ovad ti, da' se odvrne velika nevarnost za domovino. Ali drug slučaj! Nekdo bi ukradel 100.000 Din in bi tako svoje dejanje prikril, da bi ga nihče ne sumil, pač pa bi sledove tatvine tako napeljal, da bi prijeli čisto nedolžnega in bi bil nedolžni osumljen tatvine in v nevarnosti, da bo obsojen in zaprt. Slučajno bi pa kdo izvedel, kdo je pravi tat. Če bi ta ne povedal, bi bil po nedolžnem osumljeni obsojen. Sedaj je dotični, ki to ve, dolžan ovaditi krivca, da se odvrne škoda nedolžnemu. Seveda pa obstoji dolžnost ovadbe le v slučaju da je krivda gotova. To so torej izredni "slučaji, ki zahtevajo denuncijacijo in ista ni greh ampak celo dolžnost. Kdor pa ovaja lažnjivo, brez potiebe le iz škodoželjnih motivov, je denuncijant v slabem pomenu besede je pred vsem poštenim svetom — grdun.
Dobrodelni vestnik.
Vincencijeva družba je priredila po župniji nabirko za božično obdarovanje revežev. Nab rka je pokazala, da naši župljani čutijo z reveži in da radi žrtvujejo za nje. Nabralo se je v gotovini Din 4.00825, v blagu pa v vrednosti za Din 3 902 50, torej v skupni vrednosti za Din 7.910-7;i. Vsem darovalcem prav iskrena hvala!
Obdarovano je 27 revnih družin in 33 posameznikov, torej se je razdelilo 60 božičnih darov.
Pri Vincencijevi družbi in tudi v župni pisarni se oglaša vedno več prosilcev za staro obleko in perilo. Po družinah imajo morda še kje kaj stare p>>rabne obleke, ki je doma ne potrebujejo in bi jo mogli darova'i za reveže. Tudi stari čevlji bi mnogim prav prišli. Vsi, ki bi imeli kaj take obleke odveč, morejo isto darovati za reveže in jo poslati ali v župnišče ali pa k tajnici Vincencijeve družbe gospej dr. Ambrožičevi.
Po novi šolski uredbi bo po novi uredbi bo po novem letu v gimnaziji celodnevni pouk. Ker se mnogo dijakov in dijakinj vozi v Kranj v šolo in bi ne imeli kam preko poldne, je sklenila Vincenci|eva družba, da priredi v Delavskem domu eno, ali po potrebi dve sobi, kjer bi dijaki mogli na gorkem čakati pouka in se tam tudi učiti. V Delavskem domu dobe dijaki tudi po znižani ceni kosilo, i
Župnija Kranj.
Oznanila za december.
1. Novo leto aH obrezovanje Gospodovo, ob
6. in 10. sv. maša z blagoslovom, ob 10. peta sv. maša, pod. ob 2-30 pete litanije M. B. Po 6. sv. maši vesoljna odveza. Prvi petek v mesecu!
3. Praznik imena Jezusovega, prva nedelja v mesecu, ob 6. sv. maša z blagoslovom, skupno mesečno sveto obhajilo za moške. Ta dan in vso osmino se morejo prejeti pop. odpustki, ki se morejo nakloniti tudi dušam v vicah. Pogoji so: Prejem sv. zakramentov, navzočnost
P" sv. maši in molitev v papežev namen. Pop. ura molitve ln litanije imena Jezusovega. Po litanijah je shod za dekliško Mar. družbo.
6. Praznik razglašenja Gospodovega ali sv. Trite Kralji, ob 6. sv. maša z enim in ob 10. slovesna sv. roaša z dvema blagoslovoma. Pop. ob 230 slovesne litanije
Darovanje za župno cerkev je na praznik sv. Treh Kraljev pri vseh dopoldanskih opravilih in pop; po litanijah. Vesoljna odveza za III. red.
9. Rojstni dan Nj. Vel. kraljice, ob 9. slovesna sv. maša.
10. I, ned. po razgl. Gospodovem, praznik sv. Mružine, pop, shod za žensko M. družbo.
17. II. ned. po razgl. G. Pop. shod za III. red. v 20. Sv. Fabijan in Sebastijan ob 7. sosekina sv. m. v Cirčičah ob 8. na Pungratu, ob 8. v župni cerkvi odpade *v. maša.
< i 24. I. predpepeln. ned., pop. po litanijah je v Ljudskem domu velikončni pouk za dekleta iz mesta in vseh Vasi v župniji.
^ ' 31. II. predpep. ned. Pop. v Ljudskem domu velikonočni pouk za fante iz mesta in Rupe, Huj, Klanca in Cirčič. Za fante iz Premskovega je pouk v cerkvi na Prem-skovem po litanijah.
Velikonočni pouk je za posamezne stanove zelo Potreben. Priporočamo, ,da se ga udeležujete vsi župljani, Posebno pa prosim sarše, da skrbe, da se mladina udeleži velikonočnega pouka.
Mrliška kronika.
Bitenc Pavla, žena posetnika, Huje št. 17., roj 20. jamarja 1901, umrla 25. nov.
i ,   Cvirn Ljudmila, žena žand. por. v. p., Kranj, Ko-kriško predmestje 56, roj. 16. sept. 1877, umrla 29. nov. .flusenk Blaž, berač, star 71 let, umrl 5. dec.
'    Čelešnik Marija, zasebnica,  Gorenje 16, rojena • marca 1851, umrla 12. dec.
Potočnik Alojzij, Premskovo št. 89, roj. 31. okt. 1931, Urnrl 15. dec.
„ Maur Ana, roj. Illk, vdova pivovarnarja in posestnika, Kranj 112, roj. 1. okt. 1962, umrla 15. dec.
Župnija Šmartin pri Kranju.
Oznanila.
. 1. jan. Novo leto. Božja služba ob 6. in 9. z blago-*lovom, popoldan ob 2. pete litanije M. B. — Zjutraj
esoljna odveza, — popoldan shod 111. reda.
3. jan. Ime Jezusovo. Božja služba zjutraj po navadi, I 9- z blagoslovom, popoldan ob 2. litanije presv. Imena Risovega. — Skozi vso osmino popolni odpustki. Zjutraj ODl'ajilo mož in fantov.
6. jan. Sv. trije kralji. Božja služba obakrat z blagoslovom, popoldan ob 2. pete litanije M. B., po litanijah n°d Marijine družbe.
jj 10. jan. Praznik sv. Družine. Božja služba zjutraj za ,llavac''' 00 y. 2 blagoslovom, — popoldan ob 2. pridiga JJ bratovščino sv. Družine in litanije. — Popolni odpustki
bratovščino sv. Družine. j>    17. jan. II. ned. po razglašenju Gospodovem. —
zia služba po navadi. Su , !8. jan. Sv. Anton Puščavnik. Ob 8. sv. maša v ^zišču.
24. jan. I. ned. predpepelnična, Božja služba po navadi.
31. jan. II. ned. predpepelnična, Božja služba po navadi.
Umrli:
11. dec. Cvetana Bernik — učenka IV. razreda osnove šole, — umrla na Gor. Savi, št. 3, stara 10 let.
Razno.
Kip sv. Terezije Deteta Jezusa ima ubito šipo, neimenovana dobrotnica je poslala Din 100— za popravo šipe v pismu. Ker stoji ta kip na nepriličnem kraju za spovednico, premišljamo, kako bi ga postavili na kako primernejše mesto. Morda pride na altar presv. Srca Jezusovega v kapelo. Ker pa arhitekt še ni napravil tozadevnega načrta, ne moremo še povedati, kako bo. Bilo bi škoda sedaj popravljati šipo, če bi se kasneje ta neokusna omara odstranila iz cerkve. Denar bi se porabil ob priliki prenovitve za dostojnejšo okrasitev kipa Male Cvetke.
Zimski pod v cerkvi je v zelo slabem stanju. Letos se je napravil ves nov v prezbiteriju, polagoma se bo prenovil po vsej cerkvi.
Za advent letos nismo napravili pri glavnem altarju ozadja s sliko M. B., ker je itak v glavnem altarju že kip M. B., poleg tega je pa postavljanje ozadja in ogrodja za sliko zelo težavno.
Mohorjevih knjig še niso vsi vzeli, kdor izmpd naročnikov jih še ni prišel iskat, naj v kratkem pride po nje.
Loterija za zidavo katoliške katedrale v Beogradu V naši prestolici nimamo katoliki kake večje cerkve, katoliška škofijska cerkev je le malo večja podružnica. Nujno je potebno, da sezidamo katoliki naše države v prestolici dostojno škofijsko cerkev. Načrte za njo ste morda že videli v listih. Stroški za nje bodo velikanski. Da se pokrijejo izdatki je ministrstvo dovollo veliko loterijo, pri kateri bo vseh dobitkov v vrednosti za 8 miljonov Din. Srečko so po 100, 50 in 25 Din. Kdor bi želel naročtti kako srečko, naj se zglasi v župni pisarni, da jih o pravem času naročimo. Žrebanje bo 1. maja 1932.
Premskovo. Nekateri so se razburjali ob notici v predzadnjem Kranjskem zvonu, da naj vsak najprej naznani mrliča v župni pisarni in se sme zvoniti mrliču šele potem, ko se naznani smrt v župnišču in dobi cerkovnik tozadevno sporočilo od župnega urada. To ni nič kaj posebnega in je povsod tako v navadi. Tudi v Kranju cerkovnik zvoni mrliču šele potem, do dobi nalog za to od župnika. Na Premskovem so razni drugoverci, odpadniki od vere, ljudje, ki žive v divjih zakonih, če ti umrjo nespokorjeni, se ne bi smeli pokopavati cerkveno in se jim tudi zvoniti ne sme. — Da pa ne bi prišlo do kakih neljubih pomot, je potrebno, da se vsak mrlič najprej naznani v župni pisarni, kjer se dobi potem navodilo za zvonenje. Če bi kdaj ne bilo v župni pisarni župnika, naj se pa slučaj smrti naznani onemu g. kaplanu, ki je doma.
80
Pokom:
Kranjski župniki.
Dne 28. okt. 1528. je škof zopet prišel v Kranj z vsem dvorom. Za to priliko je dal vikar popraviti stopnice v župnišču, v škofovi sobi pa dal napraviti štiri močna železa pn oknih.
Ko je 1. 1530.1 resigniral Tomaž Stokrat na svoj beneficij v pungrški cerkvi, je kranjsko mestno svetovalstvo to sporočilo Krištofu dne 24. maja ter ga prosilo kot pravega mestnega župnika, naj potrdi in umesti Valentina Slosserja, župnika v Mošnjah, ki si ga je mestno svetovalstvo izbralo, čemur je škof ugodil.
Mega dne in leta je škof po smrti Andreja Cibavit, trboveljskega župnika in beneficijata sv. Jurija v kranjski župni cerkvi, potidil in umestil od mestnega svetovalstva predlaganega Filipa Stukrat iz Kranja novim beneficijatom. Vsa ta pisma mestnega svetovalstva je pregledal in potrdil javni notar France Chvletz, duhovnik iz Drage tržaške škofije.
Precej drugačno sliko, kakor smo jo videli pri predniku Lambergu, imamo o škofu Rauberju. Bil je hkrati višji pastir, vojskovodja in državnik. Zato se ne bomo čudili, da je prejel toliko svoboščin in odlikovanj od vladarjev. Poleg že omenjenih mu je cesar Maksimiljan I. dne 29. dec. 15182 dovolil, da sme stalno imeti dva ribiča na Savi, kar mu je pozneje dne 9. maja 1533. nadvojvoda Ferdinand tudi potrdil. Isti Ferdinand mu je djie 29. nov. 1533. dal sprtgled glede opravljanja sobotnih in kvaternih obletnic za celjske grofe v gornjegrajski kapeli, ker je bil zadržan glede drugih opravil državnih zadev, da lahko pozneje nadomesti. Isti nadvojvoda mu je potrdil dne 20. nov. 1523. tudi pravico krvave sodbe, palice in vislic, katero mu je podelil že ce^ar Maksimiljan i. dne 21. julija 1498. za sodni okraj Gornji-grad in Goričane. — Cesar Ferdinand potrdi škofu tudi z dne 18. jan. 1529 utelešenje kranjske mestne župnije z ljubljansko škofijo.
L. 1529.:1, dne 26. maja, pa je Ferdinand posebno odlikoval ljubljanskega škofa Krištofa R-mberja s tem, da je njemu in vsem njegovim nasledn kom podelil naslov „kneza" in ukazal, da se nazivlje njegovo bivališče v Ljubljani „palača"-dvorec, kateremu je podelil privilegij zavetišča za krivce ter izvzel njegovo družino, da jo ne sme nihče drugi, kakor le samo škof kaznovati za razne pregreške.
Pri tej priliki moramo pripomniti, da je isti naslov .knez" nosil že njegov prednik prvi ljubljanski škof Žiga Lamberg, četudi morda le za svojo osebo. V doka: tega nam je beneficij sv. Andreja v Ljubljanski stolnici. L. 1483* namreč je ustanovil Friderik pl. Lamberg iz Boštanja (Sau-enstein) imenovani beneficij. Tudi beremo pod škofovim podpisom „princeps et dominus" — knez in gospod.
Po letu 1532. se je škof Rauber odtegnil boju in živel le za svoje cerkvene in upravne posle. Dosegel je starost sedemdesetih let. Spomladi 1536 se je mudil še v Gornjem gradu, potem pa šel po opravkih na Dunaj, kjer se ga je lotila huda bolezen, ki mu je utrgala nit življenja dne 2->. okt. 536.5 in ga položila na mrtvaški oder. Njegov stric Daniel pl. GallenberŠKi in Frančišek Kacijanar, njegov pomožni škof sta mu stala ob strani v njegovih zadnjih urah. Truplo so prepeljali v Gornjigrad, kjer so ga položili k večnemu počitku v stari cerkvi, v kapeli sv. Andreja, ki
1 Komotar: Jahresbericht 1913/14. str. 25-26, St. 49.-52. J L ubijan kap. arhiv f. Ib2, 5. 3 Ravn.tam
* M. H V. 1861 str 97 in Valv. XI. 688
6 Ign Orožen II. b. sir 11. — StegenSck Gornj'grad str. 137.
jo je dal sam zgraditi. Škof sam si je dal napraviti tudi nagrobni spomenik iz belega marmorja, ki proslavlja njegova dostojanstva in zasluge, še v življenju 1527. Ta nagrobna plošča je vzidana danes zunaj v južno stran nove cerKve, v stari pa je ležala na tleh, na grobu v kapelici sv. Andreja.
Škofu Rauberju pa je postavil spomenik tudi Trubar-Ta sicer ne prosjavlja njegovih zaslug in dostojanstev, pač pa osvetljuje njegovo naziranje glede luteranske verske novotarije. Ko je 1. 1461. na povabilo kranjskih stanov prišel Trubar v domovino, je pndigoval na sv. Petra i" Pavla dan v cerkvi sv. Elizabete v Ljubljani. Pet dni pozneje (4. julija) pa v opravičbo svojega nastopa piše škofu Petru pl. Seebach v Gornjigrad med drugim takole: „G. Pavel (Wiener) in jaz (Trubar) sva se prav dobro spominjala, d8 so škofje: Krištof Rauber, Franc Kacijaner in tržaški ško« Peter Bonom o na zadnjo uro prejeli cel zakrament t. j; sv. obhajilo pod obema podobama" — drugače proti lastni vesti sploh niso hoteli biti obhajani."
Škof Rauber, kot pravi župnik kranjske mestne župnije, zaposlen na vse strani kot državnik in cerkveni dostojanšt' vemk, ni mogel sam vršiti pastirske službe v Kranju in v Šmartinu. Vršil jo je po svojih namestnikih — vikarjih-Znani so nam sledeči: a) Andrej7 ki je izvršil ustoličenje škofovo na Kranj dne 29. avg. 1511. Bil je iz stolnega kapitlja, 1. 1497. še kaplan, zaznamovan Baltazar (WaW' hauser), pozneje beneficijat sv. Jurija v stolnici, a je resigniral, ko je 1. 1551. umrl kot korar. Imel je tudi beneficij v hospitalu, na katerega pa je resigniral že 26. avg. 1550. B»' je zlatomašnik.
b) Hieronim Krajnik (Chreynisk), omenjen vikaf (pleban) 1. 1518. Duhovnik ljubljanske škofije, Kranjec, službujoč v Kranju že 1512., ko je bil dne 3. maja za pre-gledovalca in potrditelja ustanovnega pisma kaplanije al' beneficija sv. Ane in sv. Uršule v župni cerkvi. Dne 28. jU" nija 1518.8 je dobil tudi patronat na kaplanijo sv. Katarin«? kot ustanovitelj v župni cerkvi. Užival je od 1548. tudi beneficij M. B. v karnerju do 1. 1553, ko je ostavil svet.
c) Andrej Ciballi (Cibavit), župni vikar v Trbovljah (1521-30.)". Dne 30. aprila 1519. mu je Zofija Schneiderin iz Kranja predala svojo hišo v Kranju kot vikarju kranjskemu-Dne 18. aprila 1517. je podal škofu Rauberju račun glede oskrbništva (Schafferei) kranjske in šmartmske župnije, kateri je imel v najemu, za prejšnje leto. Plačati je imel 194 funtov 88*5 šil. črnega denarja, plačal pa je 51 funtov vin-r drugo je še na dolgu in tudi davke mora poravnati. Pošt' ljal pa je Cibavit škofu v Gornj'grad tudi vipavca po tfl tovore, ki ga je škof pošiljal potem tudi na Dunaj,
3 000 konjskih žebljev, javorjev les iz Idrije in Loke, P° več tovorov, pa tudi razne druge stvari. Cibavit je v Kranju užival tudi beneficij ali kaplaniio sv. Jurija v župni cerkV do svoje smrti meseca maja 1530. v Trbovljah.
d) Mathes Ysenhausen,10 omenjen 1. 1530. Kot župnikov vikar ali namestnik se 1. "527. nahaja Še v BraS' lovčah na Štajerskem. Bil je Kranjec. Koliko časa je služboval v Kranju ni znano.
Škof Rauber je svojo hišo v Kranju dne 31. dec. 1533 in dvor, ki leži med hišama Hieronima Peterlin na vogalu in Pomijekinovo hišo zamenjal za hišo in dvor vicekapla"8 sv. Lenarta v Špitalu, Aleša Piingkher (Rinkhor), med Ž»P' niščem in Meto Wokala. Vicekaplan je dodal škofu *e sedem R gld.
• Jahibuch d. Proest. 1. 1882, 2. 7 Skof Arhiv
» Letopis M Slov. 1870. str. 109.
» lgn. Orožen IV b. sir 399. Kapit arhiv f 99, 6. in K. Zb. "> Ign. On.žen IV. a, 42. Kpit aih f. 126, 24. " Perg. list s tremi pečati v Skof. arhivu.
Odgovorni urednik in zastopnik Izdajatelja: Matija Škerbec, župnik, Kranj. Za tiskarno ..Tiskovnega druStva" Jos. Linhart, Kranj-