Fran Leskovar. Vroče poletje je tu. Nam učiteljem okolo Oelja pa je nastopila tožna jesen. List za listom pada. Turobne elegije vejejo prek novih grobov . . . Zopet nekrolog! In ko pero poklada težke, žalostne besede na papir, gledam pred seboj črke: »Danes tebi, jutri meni!" — Strab pa nas ni, če nas smrt po trudapolnem delu reši bede in skrbi ter nas položi v prezgodnji grob, ako ni strab onib, ki nam režejo tako tanek kruh, da nam pospešujejo pot tja pod grudo. Dne 11. julija smo položili v Novicerkvi pri Oelju svojega milega Frana v smrtno spanje. Ko je čul o smrti tovariša Kropeja, je dejal: nSedaj pa imam strab, sedaj pa bo kmalu na mene prišlo!" Ia res je šel on prvi za njim. Iz srede dela ga je povedla smrt v boljši svet. Bil je do zadnjega v šoli. Dan pred smrtjo, t. j. 8. julija, je še poučeval, hotel je drugi dan pri šol. maši orglati. Ko je predsmrtni dan še pel z učenci, jib je tako žalostno pogledoval, da so se ti solzili, tako se jim je smilil. Zadnje dni je že komaj hodil. Vsi so mu odgovarjali iti v šolo, a on je ni mogel pustiti. Eekel je, da se bo že v počitnicab odpočil in popolnoma pozdravil. Govoril je do zadnjega trenutka s svojo soprogo. Vprašal jo je, kako je vreme. (Zadnji čas je vedno tožil, da je tako slabo vrenle.) To je bilo zjutraj pred peto uro. Soproga je šla za trenutek ven, in tedaj se mu je dvignila kri. Pribiti nazaj. Ko ga zapazi v krvi, pokliče druge. A on je zdihnil le parkrat in potem zaspal. Vse je bilo v kaki četrt uri, kakor si je že prej vedno želel, samo hitro prestati smrtne trenutke. Bolehal je že deset Iet. Zadnja bolezen je trpela od septembra 1906. Od majnika sem pa je biral vidno in bitro. Trpel je v svoji bolezni jako voljno. Le tedaj je zdihoval, kadar je sedel sam, ni ga bilo strah zase, ampak bal se je za svojce, ki jih bo ostavil. Pokojnik je bil rojen dne 3. novembra 1860. Oče je bil tesar, posestnik in gostilničar, ki je učakal visoko starost 82 let. Mati še živi in je sedaj stara 75 let; živita še tudi brat in sestra. Ljudsko šolo je obiskoval v Majšpergu, potem eno leto realko v Mariboru, odkoder je vstopil v učiteljišce ravnotam, katero je dovršil leta 1881. Prvo službo je nastopil v Slatini (Sv. Križ), kjer je bil do 1. 1887., potem je bil v Št. Lovreneu v Slov. goricab do jeseni 1888. Tu je našel družico svojega življenja in se je tam poročil dne 2. svečna 1888. V tem letu je dobil službo šol. vodje v Špitaliču, konjiški okvaj, kjer je ostal do Ieta 1891. Od tu pa je prišel za nadučitelja k Novicerkvi pri Celju, kjer je deloval do prerane smrti dne 9. julija t. 1. Ne bom panegiriško proslavljal njegovega delovanja, saj moža je odevala sama ljubezniva skromnost. Ves čas je bil zvest sin svojega naroda ter mu je zato tudi posvetil vse svoje moči v javni vzgoji, celo četrtstoletje ljudskemu blagru! Bil je pravi ljudski učitelj. Njegova Ijubezniva otroška iirav ga je ravno usposobljala za vzgojo mladine, ki jo je goreče Ijubil. Zato so ga otroci tudi radi imeli in učenci njegovega razreda še vedno žalujejo za njim. Kot tovariš je bil jako ljubezniv in odkritosrčen. Nič ga ni bolj veselilo kakor obisk tovarišev, ki jih je vedno gostoljubno sprejemal. Bil pa je tudi pri Ijudstvu jako priljubljen in v čislih, ker je imel usmiljeno srce do abožcev in vsakemu rad pomagal, komur je le mogel. Ead je podpiral učiteljske liste in se tudi mnogokrat spominjal učit. konvikta. Pokojnik ostavlja v neizmerni bolesti soprogo in dvoje otrok. Eno veselje bil bil srčno rad doživel, da bi videl svojo hčerko Kristino kot učiteljico, ki stopi s prihodnjim šolskira letom v IV. tečaj učiteljišča v Ljubljani. Ta sreča bi mu bila gotovo vsaj za nekaj časa podaljšala življenje. Mirko je komaj enajstleten in letos gre v gimnazijo. Ta bi sedaj največ potreboval očetove pomoči. K zadnjemu počitku so ga razen nebrojnega števila soobčanov in prijateljev spremili tovariši in tovarišice iz Oelja, Dobrne, Vojnika, Vitanja, Ljubečne, Šmartin v E. d. Črešnjic, Konjic, Žalca, Frankolovega in od drugod. Pogrebne obrede je opravil domači dekan in kanonik dr. L. Gregoree, asistirali pa so mu domači kaplan in dobrniški župnik s svojim kaplanom. Na pogreb pa so prišli tudi duhovniki iz Vojnika in Zalca. Nagrobni govor pa mu je govoril nekdo izmed sosednib naduciteljev. Tovariši pevci so mu zapeli dve žalostinki. Dragi Fran! Po trudapolnem delu in mučni bolezni se odpočij v hladni gomili kot delavec, ki je bil vreden plačila. Domača zemlja ti bode gotovo lahka v počitku. In tega sladkega snu ti nečemo kratiti z brezmejnim togovanjem. Ostaneš nam vedno v blagem spominu! I. Štjukelj.