HRVATSKI  ČASOPIS  »JEZIK«
Rada bi na kratko seznanila bralce JiS s časopisom naše stroke, ki obravnava samo vprašanja knjižnega jezika. Izhaja že 8. leto v Zagrebu in ga izdaja Hrvatsko filološko društvo pod uredništvom J. Hama, M. Hrasteja in Lj. Jonkeja. Časopis ni strogo znanstven, ampak je namenjen predvsem praktičnim vprašanjem knjižnega jezika. Torej je po svojem namenu blizu JiS, t>o vsebini in po problemih, ki jih obravnava z različnih zrelišč, pa je širši. Iz tega lahko sklepamo, da je v hrvatskem kulturnem središču knjižni jezik veliko bolj predmet znanstvenih razpravljanj kot pri nas. Vprašanje knjižnega jezika je sploh po svetu zelo aktualno, zlasti zaradi stilnüi raziskav in pa deloma zaradi težnje, da se v strukt\ui jezika najdejo tiste zakonitosti, ki bodo pripomogle k uresničenju dokončne zamisli strojnega pre^.i-oda, in seveda, ker to zahtevajo vsakdanje kulturne in umetniške potrebe govora in pisanja, če se hočemo sporazumeti.
Dotaknila se bom samo člankov, ki se stikajo s i>roblemi našega knjižnega jezika, a se bližajo rešitvam na problemsko razsežnost z različnih pogledov in smeri.
Zaradi sodobne tematike je tudi za nas izredno zanimiv Rogićev članek »Naš jezik u svjetlosti društveno-privrednog preobražanja«; v njem se seznanimo z vzroki, ki delujejo na nagle, občutne spremembe povojnega pogovornega knjižnega jezika. Kako uravnati normo, da bo jezik živ in sodoben, po svojem besednem izboru in miselnem poteku pa čist in pristen? To je problem, ki po naglih družbenih spremembah vedno stopa v ospredje, a je dokončno nerešljiv. Vendar naloga jezikoslovcev je, da ga vsaj uspešno rešujejo. Ravnati se je treba spet po zmernem purističnem načelu in treba je v množici novega jezikovnega gradiva (tujke, sintaktični barbarizmi, aktivistične fraze, napačne stave predlogov itd.) oprezno izbirati tisto, kar je v skladu z duhom in razvojem srbohrvatskega jezikovnega razvoja — takšno je ob tem problemu tudi naše stališče. V novo smer podrobnejših raziskav, segajočih po eni strani v stilistiko, po drugi strani v sintakso, nas vodi Zivanović v članku »Dioba glagola po značenju«. Izhajajoč iz osnovne definicije glagola, je postavil dve temeljni skupini: evolutivno, za katero je značilna uporaba energije, in statično, ki jo označujejo dejanja ali stanja, pri katerih se ne troši energija. Tako gledanje na problem nas vodi do novih, širokih pomenskih raziskav glagola in v dojemanje neopaznih subtilnosti, ki se često v jeziku podzavestno javljajo. Prispevek istega
250
avtorja (1. št 1960) »Podjela glagola po vidu«, je v nekem smislu nadaljevanje j omenjenih ugotovitev. Iz obeh izzveneva obžalovanja vredna ugotovitev, da ni enotne znanstvene slovnične terminologije. Prav to je pogosto vzrok mnogih znan- \ stvenih razhajanj beograjskih in zagrebških lingvistov. V imenovanem članku nam i avtor na široko niza problematiko glagolskega vida v slovanskih jezikih na osnovi ; predmetne literature. Glagolski vid je namreč v slovanskih jezikih sestavni del 1 glagolskega pomena, česar se prav zavemo šele pri prevajanju iz zahodnoevropskih ! literatur, kjer vlada drug princip. Na primerih »pisati, najpisati« itd. dokazuje, da gre ; za pogled na glagolsko dejanje, ne pa za trajanje ali izvršitev glagolskega dejanja. | Z docela druge strani se je lotil vprašanj knjižnega jezika Berus, ki nam ob svojem \ članku »O redu riječi u rečenici« rairiva široke, nove možnosti raziskovanja. ' To izredno zanimivo in posebno v umetniškem delu stüno važno sredstvo je neraz- i iskano ne samo pri nas, an>pak tudi pri drugih Slovanih. Pogoste sintaktične napake j v tekstih, pojasnjuje avtor, nastajajo zaradi mešanja subjekta z objektom in obratno, i Povzroča jih prav meja fleksijsfcih možnosti srbohrvatskega jezika. Avtor se naslanja \ na ugotovitev, da je razpored osnovnih pojmov odnosov v jeziku odvisen od morfo- i loškega sistema posameznega jezika, in da jeziki z bogato fleksijo kažejo elastičnejšo ] razporeditev stavčnih členov kot jeziki z okrnjeno fleksijo ali brez fleksije. Pa ne i samo besedni red, ampak tudi glas kot najmanjši jezikovni element v umetniškem i delu često odloča o kvalitetni moči izraza, seveda na svoj način. O tem nas pouči ,! tehten članek Babica »Glasovi u riječima i umjetničkom djelu«, ki je zanimivo • pisan s stališča stilne interpretacije del, a je učvrščen na znanstven način s pomisleki j lingvista. Gre za načelno vprašanje, aH je glas kot zvok izven jezikovnega sistema : že sam na sebi simbol pomena, kar ni nov problem. Po razčlenitvi simbolne vrednosti \ glasov v onomatopoetskih besedah, sinestezijah itd. avtor zaključuje, da je glasovna ' simbolika mnogo manjša, kot kaže videz. Za ponazoritev gibanja v prirodi ni značilen i samo posamezen glas, amipak glasovni sestav cele besede, kar je odločilno za ono- i mato^poiijo in za sinestezijo, ki še posebno daje jeziku veliko možnosti za raznovrstno j spajanje pojmov. S tem postaja važno umetniško in stilno izrazno sredstvo. Vendar ^ prevladujoči ali ponavljajoči se glas zunaj konteksta nima absolutne estefeke vred- ' nosti in to prsv zaradi individualnega doživljanja sinestetikov, bodisi da gre za I barve ali za glasove. Pa če se s tem sprijaznimo, da so glasovi neki simboli, problem t prihaja spet do izraza v diahroniji in sinhroniji glasov in treba je priznati, da glaso- j slovne spremembe (vuk : vuče : vuci) podirajo temelje vsakemu čustvenemu sestavu i glasovne simbolike. Kako naj rešimo vprašanje prevodov in slovarjev z glasovno , simboliko? Z doživljanjem vsebine se ustvarja občuteno delovanje glasu in to mu daje vrednost, ki je po izvoru nima. Avtor sodi, da poedini glasovi nimajo čustvene vrednosti sami na sebi, ampak jo dobijo šele v zvezi s sosednjimi glasovi, z besedo ; in njenim pomenom, z besedo in stavčno intonacijo ter ritmom. i
Bolj i)raktičnega pomena, a važna zaradi nazora o sestavi tuje jezičnih slovarjev i je Krešičeva ocena »Zorin Englesko-hrvatski rječnik«, kjer ob kratkem historiatu .i hrvatsko-angleških slovarjev in analizi novega slovarja spoznamo zahteve in potrebe j današnje prakse in novo zahodnoevropsko leksikografsko metodo. Kje je ključ za i aktualnost slovarjev, da bodo ustrezali vsem raznovrstnim zahtevam? Predvsem i v gradivu vsakovrstnih sodobnih publikacij, v večjem upoštevanju fraz, idiomov, i strokovne terminologije, v izboru iz slanga itd., a vsemu temu je treba dati živ, i primeren domač izraz, ne papirnate prevode. \
Nadalje so po svoji ožji problematiki zanimivi polemični članki Brozoviča. \ V prvem, »O pisanju stranih imena«, se izreka za podobno pravopisno rešitev, kot i je naša, ker povzroča fonetični princip pri njih težave v pisavi in se tudi ne da ¦ dosledno izpeljati. V članku »O značenju i upotrebi riječi puk, narod, nacija i srodnih i izraza« po vestni analizi poudarja važnost in jasnost najbolj vsakdanje termino- i logije, kar prihaja vedno bolj do izraza v nepravilni časopisni rabi, ki prinaša mno- j žico nesmiselnih tvorb in definicij; ob tem se avtor stika z Rogičevim problemom, i S področja literarne teorije je posebno dragocen Cubeličev prispevek »Stilsko- ' izražajne karakteristike nar. pjesama iz razdoblja Narodne revolucije«, kjer z upo- i števanjem različnih, zgoraj omenjenih aspektov lahko iz besednega gradiva izluščimo j značaj, nazor, idejo ljudskega borca ter mešanje starih in novih ljudskih stilnih ,' elementov. V članku M. Turiča »Govorne vježbe na akademiji za kazališnu umjet- : nost« spoznamo težavne strani in naloge retorike, ki zahteva harmonično povezavo j govora z vsebino. Skratka, spet težnja, da se najdejo sestavine, ki so bistvene za \
kulturo govora. Martina Orožen