19 Domorodni listi. I. Slovenski jezik med vsimi slovanskimi narečji za petje nar bolj pripraven. Vidimo jih, kako nekteri z glavami majajo in se posmehujejo, de se prederznemo reci: Slovenski jezik je med vsimi slovanskimi narečji za petje nar bolj pripraven; in marsikterimu rodoljubu se morde dozdeva, de smo jo predebelo zarobiii, ter pravi: Kako more to resnica biti, ker je bil naš jezik do današnjima časa tukaj pozabljen, tam zaničevan, sploh pa neobravnan? Neslo venci pravijo: Vsak berač svojo mavho hvali, in bodo naše besede še toliko menj poterditi hotli, ke'r jezika ne umejo in ker niso priložnosti imeli, pravo petje Sloven-cov slišati. Učeni raznih narodov so v raznih časih pričevali , de je malo narodov v Evropi, ki bi se s tako miloglasnim in s tako sladkim jezikam ponositi mogli, kakor Slovani sploh, in če ima med temi Ceh, Rus in Poljak veliko slovstva skazati, mora pa južnimu Slovanu pervenstvo prepustiti, kar prikladnost jezika za petje vtiče. Bližnji sosed Italijana, ki polovico svojiga življenja v petji preživi, in od natore k petju nagnjen — bodi si v žalosti ali v veselji, — je svoj jezik v milim zraku južniga podnebja omikal; terdoglasna hripavost severnih narečij mu je neznana, in kjer si Ceh ali Poljak s preobilnimi samoglasniki gerlo pretezje , ima južni Slovan gladkotečnih samoglasnikov na izbero. In to je ravno, kar mu petje tako olajša, de se sme reči: Južni Slovan je med slovanskimi narodi to, kar je Italijan med romanskimi. Pa tudi južni Slovani se razločijo med seboj, kakor v narečjih, tako v narodnim petji in v pesništvu. Horvat in Serbljan hrani v svojih narodnih pesmih spomin svojih junaških očetov in njih slavnih del; miroljubni Slovenec prepeva, kar mu ravno serce navda: srečo ali nesrečo svojiga stanu, ljubezin i. t. d. Zato je narodna pesem unih bolj imenitna kakor tega; tode kar napevost vtiče, je Slovensko narečje pervo. Ne govorimo pa sami od sebe tega. Poslušajmo, kaj je govoril slavni italijanski pesnik Metastazjo ob času, ko je bil cesarski dvorni pesnik na Dunaji. Naš slavni rojak in za slovenski jezik mnogo zasluženi in visoko učeni gospod Dr. Jakob Zupan, ki v škodo slovenskiga slovstva že davnej davnej ne besedice zinil ni, piše v ilirskim listu od leta 1831 Nr. 10 tako le: Nekadanji Ljubljanski mali škof gospod Ricci so bili z gori ime-vanim dvornim pesnikam Meta sta z jem na Dunaji v slavni družbi. 77Toliko lepiga slišim od krajnskiga jezika pripovedovati — reče Metastazjo gospodu škofu — de bi rad kako krajnsko pesem slišal". Gospod Ricci se niso dali dvakrat opominjati in zapo-jejo pesmico iz Linhartove vesele igre ^Matiček se ženi". Metastazjo ni z očmi trenil ves čas, in ko so Ricci nehali peti, reče sloveči Italijan: „Ne kar en glasek vaše ljube pesmi mi ni ušes razžalil".— Tako so gospod Ricci gospodu Dr. Zupanu sami povedali, in če je tako sloveč mož, kakor je bil Metastazjo, ki se je skorej vse jezike celiga sveta naučil, od našiga jezika tako pohvalno pričeval, mora njegovo pričevanje tudi veliko veljavnost imeti! — V listu 46.1.1. naših Novic smo opomnili petja v slovenskim narečji na Dunaji. To pevanje je dalo priložnost, de zamoremo novo pričevanje od lepote slovenskiga jezika in od njegove pri-kladnosti za petje svojim dragim bravcam podati, in to pričevanje mora toliko več veljavnosti imeti, ker ga je nam časopis dal, kteri se za svoje narečje serčno poganja in ne pripusti, de bi se slovstvine reči v njem le po verhu pretresovale. V 2. listu slavne ^Danice" te-kočiga leta piše neki gospod Bogdan od slovanskiga pevanja na Dunaji med drugimi tudi od gospod Legata in od slovenskih pesem , kakor sledi: „Gospod Legat, rodu Krajnc, je pel slovenske narodne pesme, nektere v narodnim, nektere pa v pre-narejenim in slovenskimu duhu dobro primerjenim na-pevu. *) On je bariton. Desiravno njegovo gerlo ni tako zmožno, de bi mogel v narvečih in v narprostorniših igrališih shajati, je pa vunder tako izučeno in izglajeno, in sercu tako prijetno, de si ne želim milšiga petja od njegoviga. Ali je pa morebiti slovensko narečje njegovo pevanje tako osiadilo ? Rekel bi, de je dosti pripomoglo, de se je toliko zadovoljstva in radosti v vsih poslušav-cih zbudilo; zakaj krajnsko narečje ima med vsimi jeziki Evrope nar bolj spopolno prozodijo; nima je jslovke (sloge, Silbe), na kteri bi ne mogel biti po-vdark in potez, ali v društvu ali posamesno. Tudi naš književni jezik mu mora v tem obziru pervenstvo odstopiti; ker ste v njem samo dve besedi, v kterih se glas na poslednji slovki povdarja, naverh in poverh, n. p. poverh glave; ali Slovenci jih imajo na tavžente. Ravno tako tudi ruski jezik, v kterim se ne ve, kaj je ote-zovanje glasii, desiravno je njegovo glasovdarjanje spo-polnjeno. Tako se mu mora tudi poljski jezik v tem uklanjati, ki tudi od otezanja glasii nič ne ve, kakor ruski ne, in povdarja samo predzadnjo slovko. Pa tudi češki jezik mora za njim ostati, desiravno ima spopol-njeno otezanje, ker se v njem pri vsaki besedi samo perva slovka povdari. In to je lepa lastnost slovenskiga narečja za pesmi in za pevanje. — — Hvala gospodu Legatu, rodoljubnimu Krajncu in slavnimu pevcu, v imenu njegovih slovanskih bratov". — Malavašič. -------------------------------------- ^\ *) Med vsimi temi pesmami je „Pop otnik" od gosp. P otocni-ka, poslušavcam nar bolj dopadel; kteriga bomo v prihodnjim listu Novic z nape vam (vižo) vred bravcam podali. Vredništvo.