M
e

0 / 5 /
S* ►A**
k r,
r«,
i
v k
i
A
t

MEDDOBJE
LETO III.	1956/57	ŠT. 3 - 4
Urejujeta Zorko Simčč in Buda Jurčec
VEZ OBRAZOV (Vladimr Kos, Tokio) ....................................................................97
BEGUNEC FARlč (Frank F. Bukvič, Bridgeport) ..............................................107
NOBELOV NAGRAJENEC JUAN RAMON JIMENEZ (Rafko Vodeb, R'm)	120
PRVI LETNIK (Marijan Marolt, Buenos Aires) ....................................................127
MISLI OB ZIDOVIH TROJE (France IPapež, Buenos Aires) ............................128
ZADNJI KRAJEC (Marijan Willenpart, Buenos A'.res) ......................................142
ČRKE BESDDE MISLI (Ruda Jurčec, Buenos Aires)
ZELENA MIZA................................................ 153
ČAS NA TRIBUNI
ANKETA "1957" (Vinko Beličič, Tnst; Mi an Komar, Buenos Aires;
Borut Žerjav, Pariz) ........................................ 15S
GLEDALIŠČE
"DRUŽBA PRI KOKTAJLU" (Alojzij Goržinič, Buenos Aires) ---- 166
ČRTA IN PROSTOR
FRANCE AHČIN V KRITIKI SVOJIH ZADNJIH DVEII RAZSTAV
(Marijan Marolt) .......................................... 108
KNJIGE
VREDNOTE, TRETJA KNJIGA (France Dolinar, Rim) ......... 174
IVAN AHČIN: SOCIOLOGIJA, II - 2. SNOPIČ (Frar.ce Glavač,
Buenos Aires) ............................................. 183
FRAN ERJAVEC: KOROŠKI SLOVENCI (Marijan Marolt) ...... 187
BERTONCELJ - ARKO: DHAULAGIRI (Vojko Arko, Bariloče) .. 191
KRONIKA
RAZPIS KNJIŽNIH NAGRAD ZA LETO 1957, 194; SLOVENSKA KNJIGA V LETU 1956 (Martn Jevnikar, Trst), 195; JOŽE PLEČNIK — UTRINKI, 201; ZGODBA O MUTCU OSOJSKEM JE RESNIČNA (Vekoslav Bučar, Rim), 202
PRILOGE — KIPAR FRANCE AHČIN (I - VIII)
Mati z otrokom, žgana glina, 1956 — Sedeča figura, žgana glina, 1956 — Del a, mavec, 1956 — Ženski akt, oreh, 1956 — Počitek, žgana glina, 1956 — Materinstvo, hrast, 1956 — Moški akt, patina- . rani mavec, 1956 —I Sedeča, žgana glina, 1956.
Revijo je opremil slikar Milan Volovšek.
VLADIMIR KOS
VEZO B RAZOV
Pesniški dnevnik Od Zapadnega k Vzhodnemu polu. 1956
Zdaj vem, da božja iskra Zatonov ne pozna. Moj čoln k pomolom vriska, Ko jaz in Smrtna stiska V temino jadrava.
Joseph Plunkett, Iskra. V knjigi M. van Doren, An Anthology of WorId Poetry. London 1929.
IRSKI PRISTAN DUN LEARY. KAKO JE RESNIČNO SLOVO.
Kako je resnično slovo. Od spoznanega hriba, Kjer raste prvi aprilski cvet, Od ognjišča upognjene obale, Kjer košček srca drže, Da razsveti zrak,
Roke Ubogih.
Nekaj umre. Le zvezde spe Nesramno.
SOUTHAMPTON. DOK. BARAKE, BARAKE IN VODA.
Barake, barake in voda Bore se za hegemonijo — Za istami pojem.
V	tem so si strehe enake;
Z razumnimi okni k nebesam, S sintetično pentljo čez čelo. To je vse.
Voda, voda, voda se 'smeje
V	betonski pristan,
A nihče ne ve, zakaj.
Oblaki.
še več galebov. Kam? Kam?
VZDOLŽ (PORTUGALSKE OBALE. POPOLDNE. O ČEM PREMIŠLJUJEŠ?
Zato ker potuj emu skoz molk, Govorijo obrazi skal, Plavuti raztresenih isonc, Zahajave prestolnice.
Kaj?
V pakrogih globokih modrin Se rode silhuete vil. Tako enostavno žarijo Nedeljske preproge trav.
Kraj:
"O čem premišljuješ, popotnik?" Ne vem.
Daj mi en poljub! Postani oseba.
GIBRALTAR. ULICE. NEKDČ ZALOPUTNE VRATA.
Hrbet zagrenjenih gora Se kopa v valovih daljav, Ki
Čuvajo črni dragulj In
Tigre, tigre.
Kako se je veter ogrel! Kako oleander je bel! Iz stare celine Zvonovi
grli jo: Vrni se: tu: ti. "Grozdje?"
Nekdo zaloputne vrata, Nek buldog namigne z repom, Perilo kaplja z vrvi Na tlak, Na pest.
Kdo mi trga dušo? Srčnih muk bolezen, Kdo ne najde leka? Mojih žil ljubezen-S teh oči kapljajo biseri krvavi — T7 moji silni noči zor se ne predrami.
Abu Said, Cetverostih. V knjigi Giuleppe M<-ssi-na, Inizi di lirica ascetica e Mistica persiana. Roma 1938.
PORT SAID. ČETRT DOMAČINOV. NIKAR NE BEŽI OD MENE.
Nikar ne beži, otrok, Od mene — K rjavim sumnjiam —, Ostal bom sam.
Ob prsih slepih zid|Ov, Ob smehu okraskov, V prašni senci palm.
Ostal sem saim.
Pod obzorjem lazi puščava k vodi. Nekdo kriči. Nekdo prepeva. Nekdo cokla.
Nad vrtovi plava vzdih kopiren.
SKOZI BDEČE MORJE. BLIZU PUŠČAVE. SVETI PESEK.
Ravan, Ravan, Brez palm Ravan, Brez cest Ravan Ves dan Strmi v vodo Spominov.
Veter. Veter. Kri
V počasnem lesku Tli
Skoz pesek, bit prostori.
Tehtam mir. Od sonc noseč, Od Sonca sonc.
Glej, ga vran!
ADEN. MED KOČAMI NA BREGU. RAD BI TE SREČAL ŠE ENKRAT.
Smehljaj si mi vrgla Čez strgan pliot Med kamni In
Skrila si se, Temno Dekle; Zakaij?
Na robu srca Me še zmeraj gledaš S psi, S kozami, S kamelami, Sončnica!
Pod inama je morje, Ukraden biser, Onstran pobočja Jeziki puščav mole.
Z menoj se sprehajaš v molitev. Rad bi srečal še enkrat Te, Temna, Kjer Dom je moj.
Kakor liana Ki vsa ovije drevo, Me objemi: O, ljubi me, ljubi me Večno!
Trkam
Na tvoje srce,
Kot orel prhuta po soncu:
O, ljubi m,e ..
Dolgo in zvesto!
Ti si moj svet, A jaz sonce, Speto okoli, okoli: Nikar ne odreci Ljubezni!
Atharvaveda VI, 8: Ljubavni spev. V knjigi L. Renou - J, Filliozat, L'Inde classique. Pariš 1947. I.
VZDOLŽ INDIJSKE OBALE. 75. MERIDIAN. DEKLE V RUMENEM.
Nikoli te ne bom pozabil. Rumeno togo imela isi, Skromno začetih krogov Vazo držeč,
V rjave lase sii iskrila trak, Da ne motijo čela, Svetlega kot slap, Eulalija.
Kako se boril sem Za milost brezbrižnosti, Da ti in jaz sva neznanca, Klel sem — A tvoje modre oči Živo so pletle očitek Okoli mojega srca, Eulalija.
Potem siva se morala srečati. In ker veter komaj dihal je, So bele peruti se klicale Niaid krnom. Nasmehnila sva se. "Rada postala bi nuna."
CEYLON. COLOMBO IPRED DŽUNGLO. ZDIM SE STRAŠNO NOR.
Gong.
V	topjo noč iz bambusa tkano, Mesec me pride nocoj,
Gong.
Voinj
Voljnih ust odpira cvetove, Mož hrepenenje je nov žulj, Gong.
Za visoko travo.
Telo 'svetilk se izvija, drhti,
Gong,
Gong,
V	gozdu vriska pesem pekla, Oj, čisto prelestenega,
Nioč, čoln, plosk, plosk.
"Morilec!''
Gong. čuj. skoz listje grlic smeh. Zdim se strašno nor.
Kadar pod kladivom, padajočim Iskra rodi se, počasi ugaša, Nikdo ne ve za ognja pot.
Nikdo ne ve za pot srca, Kadar odtrga se čutom ječarjem, Slo zapusti za opoj Nirvane.
Budov izrek, napisan v jeziku birmansko-skih budistov, osma udana. V knjigi M, temitz, Der altere Buddhismus. Tiibingen
V BENGALSKEM ZALIVU. SONCE ZAHAJA. ŠAH.
V večerni pesmi luči Se gledajo dolgo Stairi kralj, Sovražni oddelek,
Beg in IPogoij.
Razlite barve Planeta v vodi Trepečejo od možnosti, Potopljenih V svet za inamii.
In mir postane nemir, Nebo se zazre v zrcalo. Kadimo.
Le kralj je mrtev.
PENANG. MALAJSKI POLDAN. TE DIVJE ROŽE.
Zemljla je čisto zelena od maja. Pagode srkajo v zlate nosnice Dušo -svečk, In
Veje visijo v imorije, Modro kri.
Maske bogov se smejijo, Zato ker so maske. Eden me gleda dolgo Kot idiot
Skoz stene, skoz cesto, Polno divjih rož.
Rože, krvave od sončnih ran, Ali je Človek-Bog se potikal tod S strtim Srcem? Morje je ipladenj solz Devi ške Matere.
Na postelji v nekem gostišču. Ležim. Nad tldmi se mesec svetlika ves bel, In zdi se) da sneg je zapadel.
Da, zdi se mi. V mesec srebrni zazrem se. Sanjam iti mislim na tujo deželo, Kamor se moram podati.
In tudi o tistih, ki tamkaj žive. Potetorm se obrnem in sklonem glavo In vidim, da zemlja je trda.
Zdaj tehtam, kar duh obožuje: Prijatelje, domovino. In da jih ne bom več videl,
čeprav jih ljubim.
Li Tai Pe, Gostišče. V knjigi Ramon D. Peres, Historia de las literaturas antiguas y modernas. Barcelona 1941.
SINGAPOR. NA H. W. ZABAVIŠČU. NOČ JE, A ZVEZDE BLEDIJO.
Noč j«, a zvezde bledijo Od svežnjev svetlobe, Ujete v steklo,
V	gozd beže —
Gozd je molk, molk, imolk.
Kolikokrat so se srečale Najine misli, Plešoča žena? Kaj po jo ?
"Zibaj -mlečni bok!"
Voda od rib odsvita. Spoštljivo brodovi stojijo. Palme rastejo
V	toplo ziračno sinov.
Vsak je na odru ljubezni.
In zvezde nas gOedajo S plota 'srebrnih daljav* In Iks.
Njegov dotik iščemo Celo noč.
HONG KONG. NAD RIBIŠKIM NASELJEM. ČAKAMO.
Trikot na terasi: Ona, on in. jaz. Zelenil prit doline: Prostrt za riž. Razpokam« ustne: Rdeča glina.
Bojim se resničnosti:
Odkar molčimo.
Mislimo:
Na čaj.
Med otoki:
Pas megla, ki
Dohod do zaklada čuva.
In gledamo v Mon F.u San: Ženo iz kamna; Na hrbtu ji je dete umrlo. Barke se vračajo... Ali res vse?
HONG KONG. NA SOPARNEM OTOKU. KITAJKE ZIDAJO HIŠO.
Slamnik. B rente. Bambus. Prsti. Prisiti.
MED FORMOSO IN RYUKYU. NOČ IN DAN. NIKOMUR TEGA NE ZAUPAM.
Nioč
Z ogrlico luči In z belimi kosmi Odtrgane morske rože
Z ladjo
Govori. A naših istrojev odgovor Je smeh. In privid utone.
Veke
Padejo, so zastor, Bati uspavanko tolčejo. Tiho, tiše.
Luč
Poljubi nas. Plešoči angeli V vodi
Posnemajo klic otokov: Miir!
Nikomur tega ne zaupam: Izbral sem si otok na sredi hiš.
Ko LJguisu konča Svoj slavčji spev, Je |ptič, zelen, navaden.
Onitsura, Senryu. V knjigi R. H Blyth, Sen-ryu. Japanese Satirical Verses. Tokyo 1949.
YOKOHAMA. DEŽEVNI DOPOLDAN. JUTRI SE BOMO NAŠLI
Zleknjen leži pristan od preteklih snov. Nebo, me jokaj!
Dimniki slepih kvadrov korakajo Čez most iz raade.
Jutri se bomo našli, odeti v nov kimono Ni čas
Pesem atomov, skoraj šepet in vzdih? Ta veter skoz dež.
Zbogom, sayonara! kontinenti, straže, Vez obrazov.
FRANK F. BUKVIČ
BEGUNEC FARIČ
Faričevo življenje se je iztirilo testo noč, ko je na vrata .potrkala AVH. Pred vojno, ko še ni bilo AVH, bi človek pričakoval, da trka na vrata isosed, ki je v nesreči, ali truden ipopotniik, ki išče prenočišče, tisto noč pa je Farič takoj1 vedel, da jie prišla AVH.
Farič se je bal AVH od tistega dne dalje, ko ®o zaprli njegovega prijatelja Nagyjiaj, ki je vohunil. Od tistega dne dalje ni imel mirne ure in je vse češče mislil mai beg.
Beg je bil sprva samo podzavestno doživeta slutnja. Iz slutnje se je kmalu izluščila jasna misel 'in ga vzlnemirila. Ko mu je pa misel prešla v kri, jo je zaupal Anuški. 'Prepričan, da pridejo po njega, pai le ni bil, kajti če bi zagotovo vedel, da pridejo, bi pravočasno pobegnil, ali pa bi se za beg vsaj pripravil, da bi spal oblečen in z nahrbtnikom ob vzgilavju.
Ko je torej zaslišal trkanj« na vrata lin je takoj vedel, da so prišli po njega, je precej planil pokončni. Potlej se zanje več ni zmenil, ker mu je tisto, kar se bo zgodilo, če ga ujamejo in zaprejo, bilo jasno tudi sredi noči, Tudi na beg ni takoj pomislil. Najprej ga je zaskrbela Anuška, ki je takrat že peti mesec pričakovala otroka. Zato se je okrenil k njej in položil roko nanjo, kakor da jo hoče obraniti pred nevarnostjo.
"V Avstrijo bom pobegnil," je rekel.
Ker mu ni odgovorila, je molčal (budi on. Sicer pa za razgovor ni 'bilo časa. Niti toliko časa ni imel, da bi jo v slovo objel in poijtuhil. Saj so se mu celo -tiste besede 'V Avstrijo bom pobegnil' in tista kretnja, ko je položil roko nanjo, ki je od strahu drhtela pod odejo, zdele daljše od večnosti, zakaj člani tajne policije so medtem že drugič zaropotali po vratih.
Pozneje se je opomnil, da so bile tiste besede in tista kretnja edino isJovo od Anuške, kajti naslednji hip je .zdrknil s postelje, kar na pamet zgrabil za obleko in čevlje, planil k oknu in ga nastežaj odprl. Takrat so vsiljivci tretjič zaropotali po Vratih. Med ropot se je zmešal besen klic, ki bi prav tako lahko bil zapoved kakor kletvica.
"Moj Bog, Joško, beži!" je kriknila Anuška s pridušenim glasom. Menda se je šele po tistem klicu1 pred vrati zavedla, za kaj gre, ali pa je prej bila tako prestrašena, da istploh ni mogla) spregovoriti.
On pa je stal pri odprtem oknu in gledal na vrt, ne da bi vedel, kaj naj ukrene: naj zares pobegne, kakor se je najprej odločil, ali maj odpre vežnia vrata in ise preda.
Neodločnost je trajala samo nekaj trenutkov. Ko se je zopet obrnil v spalnico, je bil že zatrdno odločen, da ipobegne.
"Pisal bom," je rekel Anuški, ki je medtem planila iz postelje. Bolj zase pa je rekel: "Hiše menda niso obkolili."
Zadnja misel ga je tako zmedla, da je kar naprej stal med oknom in posteljo.
Amuška je pa najlbrž mislila, da okleva zaradi nje, ker je zablipala: "Joško, na kaj čakaš?! Zame se nikar ne boj!''
Njene besede so bile bolj zapoved kakor prošnja. Stopila je k njemu in ga porinila proti oknu.
Torej ga je šele Anuška dokončno prepričala, da mi druge izbire kakor skočiti skozi okno in pobegniti, zakaj precej po njenih besedah je {planil na okno, se kot mačka neslišno spustil na vrt in se pognal v temo. Sprva je bežal tiho in previdno, ko pa je pritekel iz sadovnjaka na odprto polje, se je zagnal z vso silo, dai se čimprej skrije v gozdu.
V gozdu se je kar oddahnil, čeprav je vedel, da bo zares varen šele na oni strani državne meje. Sedel je ma panj in segel po cigaretah, ki jih je isinoči na vso srečo pozabil v suknjiču. Medtem ko je kadil, si je slekel pižamo. Potlej se je spomnil, da je pobegnil brez denarja. Misel ga je tako vznemirila, da se je pozabil obleči. Da je nag, se je zavedel šele potem, ko ga je pričelo zebsti. Naglo ise je oblekel, še enkrat zaman pretipal vse žepe in se potem odločno napotil proti železni zavesi.
Zjutraj ob osmih je že sedel v -kavarni, kjer je natakarju- prodal ročno uro. Za nekaj denarja si je pri istem natakarju kupili pisemski papir in znamko. Med zajtrkom je prebral politične vesti, nakar je uporabil čaisopis, da je vanj zavil pižamo. Ko je jedel, je z natakarjevim nalivnim peresom napisal An-uški dva dolga lista. Pismo je na -poti nal kolodvor vrgel v nabiralnik, sedel na vlak in se odpeljal v Gradec.
Drugo pi-smo je napisal tistega dne, ko je našel stanovanje, ki ga je iskal z besno odločnostjo, ne zato, da bi nekje stanoval, kajti bilo je poletje in noči tople, da je lahko spal tudi pod milim nebom', stanovanje je iskal samo zaradi naslova. Če ga ne bi potreboval, -stanovanja ne bi našel, četudi -bi ga iskal. Nastanil se je v razmetani podstrešni sobici, pravzaprav se je vselil na podstrešje, zakaj prostor je bil bolj podoben podstrešju kakor sobi, čeprav je gospodinja trdila, da je tisti prostor pod streho, poln prašne -pajčevine in stare šare, soba. On pa se za gospodinjim slaivospev ni -preveč zmenil, itemveč je imislil na naslov, ki ga ima. Po dolgem času se je zopet zavedel, da ni potepuh, ki ise brez naslova klati po svetu, temveč civiliziran človek, ki nekje -,stanuje.
Ko je gospodinja odšla*, je precej napisal na košček rumenega kartona svoje ime liin ga z žebljički pritrdil ma vežna vrata na najbolj vidnem imestu.
Zvečer je legel zelo rano, ker je -bil prav pošteno utrujen; tedaj so ga zasrbele noge. Ko -se je obrnil na drugo stran, ga je zas-rbela desna roka. Potlej mu je nekaj padlo na čelo.
"Stenice!" je rekel z gnevom, prižgal -luč im jel kleti. Razburjeno se je sprehajal med posteljo in velikim zabojem, ki mu- je služil za mizo, in klel.
Najprej je opsoval komuniste, potlej sviojo gospodinjo, ki ga je prevarala, ker je vnaprej zahtevala in vzela najemnino, navsezadnje pa je preklel Nagyja, zakaj je vohunil in ga spravil v 'takšen drek'. Naslednjega dine je vse podstrešje smrdelo po petroleju, s katerim je napovedal boj gnusnemu mrčesu.
Takrat je delal pri zidarjih. Mešal je imalto, nosil na zgradbo opeko in vmes mislil na Aniuško.
Zaslužil je komaj toliko, da se je za silo preživljal. Anuški je pa- pisal, da mu gre zelo dobro. V resnici niti toliko denarja ni imel, da bi jedel v gostilni. Ker na podstrešju ni bilo električnega toka, je kupil kuhalnik na petrolej in si kuhal sam.
Opazil je, da spi mnogo bolj' mirmo, kakor je ispal doma. Torej -so bili komunisti bolj nadležni kakor -stenice, ki jih je medtem zagrizeno preganjal s petrolejem v trdni veri, da jih prej ali slej iztrebi. Toda zadoščenje, da je zopet -svoboden človek, je bilo kratkotrajno. Ko mu je obledel spomin na nasilje, se je zavedel svoje
velike bede. Povrh je imel dolmoto-žje, -predvsem gia je pa skrbela Anuška, ki je morala medtem že roditi. Če se je zgodilo v času, kot je računala, potem -bo otrok star že pet tednov. Včasih ga je kar prijelo, da bi šel čez mejo. Menda ne bi mino-go premišljal in bi šel, če se ne bi bal graničarjev, ki bi ga na meji lahko ujeli ali celo ubili. Očital si je, -da je strahopetec, čez mejo pa le ni šel, čeprav j-e vedel, da bo prej ali slej moral n-a nevarno pot.
Menda bi kar naprej odlašal, če ga nekega jutra ne bi iznenadla Anuška, ki je na lastno pest prišla) za njim. Nikakor ni mogel razumeti, -kako si je Anuška upala priti sama čez tonejo in to celo z dvema mesecema starim otrokom. Ženin nepričakovani priho-d ga je tako iznenadil, da od s-amega presenečenja ni mogel vstati s postelje. Samo glavo je okrenil k budilki iin videl, da je deset minut čez šest. Vedel je, da -bo budil-ka vsak hip zaz-vonila in zbudila otroka, pa ni imel moči, da bi stegnil roko in bi jo zaprl. Potem je budilka za-res zaropotala. Farič je planil, da bi jo zaprl, a je segel v prazn<>. IPirebudil se je in prisluhnil. V pritli-čj-u je zateglo zvonil telefon-, on pa je tako zelo za-hrapenel po Aniu-ški in po otroku, da bi najraje pri priči vstal, se napravil in odšel d-omov, četudi bi se pomud-il doma sia-mo za toliko časa, -da hi ju videl. V lastni nemoči je potem samo glasno zajokal. Takrat je že vedel, da je tajna policija prestregLa- -obe pisma, sicer bi mu Anuška odpisala. Čudil se je, kako je sploh mogel pomisliti, da AVH ne bi prestregla njegovih pisem. Kljuib temu je potem napisal tudi tretje pismo, v, katerega je izlil vse svoje duševno trpljenje.
Bilo je meseca oktobra, ko se je mudil na izseljeniškem uradu. Postopal je po hodniku in čakal na prijatelja Lacija, ki je v pisarni za steklenimi vrati izpolnjeval papirje za izselitev v Zediinjene države.
"Kaj bi bilo, če bi se tudi jaz prij-a-vil i-n se preselil v Ameriko?" Ni dolgo okleval. Ko je potrkal in-a steklena vrata, je že vedel, da -se bo izselil.
Najprej je prijavil sebe, potem Am-uško in prijavil bi tudi otroka, če bi vedel, kakšnega spola je, kako mu je ime in kdaj se je rodil.
Ko so ga vprašali, kje je njegova žena in jim je odvrnil, da je za zdaj še v Mon-oštru na Madžarskem, da bo pa vsak hip tudi ona pobegnila od tam, so se uradniki bučno zasmejali. On pa je ostal nadvse resen, ker je že zdaj zatrdno računal s tem, da čez nekaj dni 'stopi tja čez' ponjo in po otroka iin ju privede v -Gradec.
Odločil se je, da odpotuje v soboto. Potem pa ni odpotoval v soboto, -ampak že v petek. Tako i-znen-ada se je odločil za petek, da tudi potem, ko je že sedel v vlaku in se peljal -na mejo, ni -mogel verjeti, da se zares pelje po Anuško. In ko se je vlak ustavil na zadnji postaji, komaj pol ure hodia od državne meje, -se mu je zdelo, da se še vedno premika. Zato se ini zganil. Kar naprej je sedel pri oknu in strmel v oktobrsko pokrajino, ki je naglo tonila v noč. V strahu pred železno zaveso si je želel, da bi se vozil kar naprej: daleč v (neskončnost brez težnosti, časa- in prostora. Toda resnica je bila preveč živa in kruta, da bi smel sanjariti. Zato je izstopil in klavrno stopil na neprijazno cesto, kj-er se je -šele začela -neizbežna resničnost, pred katero bi pobegnil prvo sekundo, če bi mogel.
-Prišel je mimo gostilne. Skozi okno iin skozi steklena vrata je na cesto padala močna -svetloba. Nekdo je odprl duri, da so iz -gostilne planili pijani glasovi. Kmalu je nekdo vrata zopet zaprl, on je pa stal sredi ceste pred gostilno in preudarjal, če me bi bilo pametno, da bi vstopil in si maipil pogum.
"Strahopetec sem. Če ne pridem trezen čez mejo, pijan zagotovo ne pridem, ker bom manj previden," si je rekel. Bilo je prvič, odkar je odšel na pot, da je bil -sam in se je zato lahko glasno pogovoril.
Za vasjo se je odprlo prostrano polje, -gladko kakor zroalo; ni pa se na obzorju sklenilo z nebom, marveč se je že poprej pretopilo v temo. Čez čas se je iz teme prikazala čr-n-a črta.
"V tistem gozdu je državna imeja," je rekel in pospešil korak.
Dokler je hodil po cesti, je bil nadvse previden. Avstrijski obmejni stražniki niso bili tako nevarni, da bi bilo treba trepetati za življenje. Kljub temu se je bal, kajti če bi jih sirečal, bi bilo njegove poti konec, preden bi jo sploh nastopil. Zato mu spotoma ni ušla nobena malenkost in so mm bili posebno sumljivi grmi, ki so čepeli kraj ceste kakor odurne zasede.
Ko je prišel do skupine dreves, je stopiti s ceste na polje in se usmeril proti gozdu, ki se je le počasi bližal.
Čim bolj se je od ceste oddaljeval, tem bolj je bil miren. Grmi so ibili zopet grmi in ne zasede. Gozd itam spredaj je bil podoben dobremu prijatelju. Zato je hodil samozavestno kakor petičen meščan, ko gre po izdatni večerji v kavarno na partijo taroka.
iPrišedši v gozd -si je prižgal cigareto. Ni obstal, ko si jo je prižgal, kar grede je kresnil vžigalico ob škatlj-ico, ko da bi od tistih maloštevilnih sekund, katere bi izgubil, če bi obstal, zavisel uspeh njegovega podviga.
"Ko skadim drugo cigareto, bom že na meji," je rekel, a se je vračunal, kajti v gozdu je bilo temno in nekajkrat! ga je zamudilo neprehodno grmičevje, katerega je moral obiti, če mu je pod nogo preveč zašumelo suho listje, ali je počila suha veja, je strahdma obstal in poslnhnil v gluho noč.
"Ni prav, da grem ob tem vremenu. Počakati bi moral na dež," si je rekel in stopil v globoko kotanjo, kjer bi skoraj padel, zaradi česar je pričel kleti, dokler ni uvidel, da mu kletvice prav nič ne koristijo, ker zaradi njih ne bo niti za eno sekundo prej doma.
Končno je dosipel do meje, ki je tekla vzdolž pet korakov širokega potočka. Na madžarski strani meje je bil gozd posekan. Zaradi poseke je bilo dovolj svetlo, da je na oni strani potoka videl izhojeno pešpot rdečih stražnikov. Na avstrijski strani ni bilo pešpoti, bodisi da se Avstrijci niso bali za svoje ljudi, da bi pobegnili v raj, ali pa zato ne, ker iso komunisti že tako dovolj skrbno stražili svojoi stran. Ko je tako gledal čez potok in videl pešpot, ki so jo izhodili škornji rdečih graničarjev, se ga je nenadoma lotila malodušnost.
"Presuho je. Šumenje listja in pokanje dračja me bo izdalo. Bolje bo, da počakam na dež."
Ves nebogljen se je naslonil na gaber, me da bi vedel, kaj naj ukrene: ali naj se vrne, ali gre naprej in tvega življenje.
"Če se odločim, da grem dalje, potem moriam imeti prekleto srečo, če me ne dohitijo in ne ubijejo. Kdo mi more zajamčiti, da jih naslednjih pet minut ne bo tod mimo. Morda so skriti onstran poseke za grmovjem in se jim bom pognal naravnost v odprto naročje. Mogoče pa pridejo vzdolž meje prav tisti trenutek, ko bom prečkal poseko. Bog ne daj, da bi jih hudič prinesel pnav takrat mimo, ko se bom poginal tja čez. Brez besede bodo stekli za menoj in me ustrelili."
Bil je napet do skrajnosti, da je čutil vsak živec. V nočni tišini so ga, vznemirjali celo tisti glasovi, ki jih sploh ni bilo drugje kakor v njegovi razgreti domišljiji.
Navsezadnje je srce premagalo pamet^ ker je skočil čez potok. Na pešpoti je obstal samo za toliko časa, da je prisluhnil v gluho noč, kot da bi hotel v enem samem hipu dojeti vso tisto grozo, ki je povsod pred njim, a je ne more videti in mu je prav zato nevarna.
Čez poseko se je pretihotapil neslišno kot mačka. Ko se je prepričal, da v grmovju ni zased in se mu je zdelo, da je že dovolj daleč od imeje, je pričel teči: me prehitro, da si ne bi prerano izčrpal telesnih sil, toda vztrajno. Med tekom ni pogledal ne na desno, me na levo. in ves čas je mislil, da so ga že zagledali, da so mu tesno za petami in da bo vsak hip zaprasketala brzostrelka in ga neusmiljeno položila na zemljo. Njegov -strah pred graničarji je bil tako velik, da mu tek ni
delal težav. Tekel je brez napora, in sploh ne bi vedel> da teče, ako mu čez čas ne bi pričela pohajati sapa; postajala je vedno krajša in zato gostejša, dokler se ni pokrila s tekom, da je na en korak vdihnil, na drugega pa izdihnil. Ni vedel, kako dolgo že teče, pol ure lali šele pol minute, ko je iznenada pred seboj opazil gozd. Prav tedaj se je zapletel ob korenino, nato pa spotaknil ob štor in padel. Tek ga je tako zdelal, da med padcem od slabosti niti rok ni mogel dvigniti pred obraz in je zato zaoral z nosom kar po tleh. Obležal je in hlastal za isapo.
Ko je laže zadihal, se je trudom® dvignil in se že med samim dvigom ozrl, če mu ne sledijo.
V gozdu kljub utrujenosti, isaj so mu že ves čas klecala kolena, niti za hip ni posta1.. Tekel resda mi, ker pač ni mogel, samo hodil je, hodil pa je vztrajno in vso pot globoko dihal, kot da bi se hotel nadihati za pol življenja.
Onstran gozda je zagledal široko cesto in od presenečenja osupnil. "Ta cesta pelje vendar v Monošter." Veselo je stopil nanjo, pogledal gor in dol in ko se je prepričal, da ca cesti ni žive duše, se je mirno napotil po njej.
Občutek, da je pravkar ušel iz smrtne nevarnosti, je bil tako mogočen., da nekaj časa sploh ni pomislil na to, da je še vedno v bližini meje in da vsak hip lahko naleti na obhodno stražo, katerih tudi v zaledju ne manjka Zdaj sploh n.i mislil na karkoli določenega. Nekaj je bilo v njem, kar ga je vsega izpolnilo: neko doslej nedoživeto zadovoljstvo, ki je bilo še najbolj podobno tihemu zmagoslavju. Prej so mu klecala kolena, bolela ga je vsaka kost, izdaj je bil tako svež, dia telesa sploh ni čutil, šel je kar po sredini ceste in prišel brez strahu v prvo vas.
Na levi in desni istrani ceste so dremale kmetije. Na eni izmed njih je zalajal pes. Zaradi pasjega lajanja je pospešil korak in obstal šele pred samotno bajto. Tiho je odprl leso in stopil na dvorišče. Ko se je prepričal, da bajtar nima psa, je prečkal dvorišče in se skril v sadovnjak.
Onkraj sadovnjaka si je z užitkom prižgal cigareto. Ko je vrgel dogorevajočo vžigalico v sneg, je daleč zunaj vasi zalajal pes.
"Ta pes laja na Seniku. Torej sem blizu Rabe. Najbolj prav bo, da grem na Senik, se tam skrijem v prvem kozolcu in nadaljujem pot šele prihodnjo noč," je menil. Ko pa je pogledal na uro in videl, da je šele ena po polnoči, se je najprej začudil, da je tako kmalu prišel čez mejo, potem pa je zavrgel v sebi zaključeno misel, da prespi dan v kozolcu. Ob pogledu nia kazalce je namreč izračunal, da bo v slabih štirih urah, torej okrog pol petih, ko ljudje še spijo, že doma, četudi ne bo šel po cesti, temveč čez mehka polja in po razritih kolovozih.
Na domačijo je prispel po isti poti, kakor je nekoč pobegnil — skozi sadovnjak. Previdno se je približal hiši in najprej odšel v drvarnico, kjer je ob koncu vojne za tramom iskril samokres. S samokresom v roki je stopil pod okno pri spalnici. Od sreče, dia je brez nezgode prišel domov, mu je glasno razbijalo srce. Po drugi strani pa se je bal za Anuško, da ne bi bilo z injo karkoli narobe. Stegnil se je na prste in potrkal na šipo. Počakal je nekaj časa in, ko se za oknom ni nič zganilo, potrkal močneje in z določenimi presledki, skoraj nasilno, kot da. še ne bi bil na cilju in se mu zato zelo mudi. Tedaj je v sobi zaropotalo, da se je ves zastrmel v okno, za katerim se bo prikazala Anuška. Videl je, da se je zganila zavesia,, Anuške pa ni videl, čeprav je bil prepričan, dia je za zaveso on.a, ki ga je sicer takoj zagledala, a ga še ni prepoznala; ne zato, ker bi se medtem, odtujil njenemu spominu, temveč zato, ker ne more verjeti svojim očem, da je zunaj pod oknom zares on, Joško, njen mož, čeprav ga je reva pričakovala noč za nočjo. Ko pa je odgrnila zaveso, je njena roka že odpirala okno. Delala je z odločno naglico, kakor da se ji posebno mudi, ker vse zavisi od nekajl hipov, ker se bo že naslednji trenutek za vogalom prikazala tajna policija.
"Joško !" je dahnila pol z radostjo, pol s strahom. Njen upali obraz je izražal neprikrito srečo. Sklonila ise je skozi okno in mu ponudila obe roki.
Prijel jo je za topli raki in -si ju pritisnil ca. lica. Nič ni rekel, samo dlani ji je stiskal in ju ljubkoval. Spregovoril je šele potem, ko se je sklonila še globlje k njemiu, da ji je odstopila spalna srajca in je videl njene gole, polne prsi.
"Prehladila se bdš,'' je rekel. Pričakoval je, da bo precej zaprla, okno in ga spustila skozi vrata v hišo. Ona pa je imedtem še bolj odprla okno in rekla:
'^Podnajemnika imam v hiši, ki te ne sme srečati."
"Koga?" je planil živčno.
" Lošonei jia," je odvrnila.
Lošoncijevo ime ga je .presuinilo. Ne samo zato, ker je bil Lošonei komunist in član tajne policije, kar je pomenilo, da je tajna policija dejansko v njegovi hiši; tisto, kar se mu je nabralo v grlu. ni bil samo strah pred AVH, marveč tudi pekoč spomin, ko se za Anuško ni zanimal samo on, Farič Joško, temveč tudi (partijec Lošonei. Zdaj pa sliši, da se je imed njegovo odsotnostjo nekdanji, tekmec priselil v hišo, da živi takorekoč prav pod nosom njegove žene. Anuška je mlada, on, Lošonei, pa znan ženskar... Toda zakaj je Anuška Lošoncijiai brez nadaljnega omenila? Ima zares čisto vest, ali ga pa hoče prav z odkritosrčnostjo prevejati, da ji Lošonei ne pomeni prav nič, da je le podnajemnik, ki se je v njeno hišo vselil? Skeleče misli je prekinila Anuška. rekoč:
"O pravem času si prišeJ. Lošonei se mudi v Szombathelyju., Pohiti!" Zaprla je okno, on pa je stopil pred vežna vrata.
Ko je odprla, mu je drhte planila v naročje in od sreče zaihbela. Težko -se je naslonila nanj,, kakor dia bi pri njem hotela odložiti breme, ki ga je morala prenašati v njegovi odsotnosti.
Odkar je pobegnil, je mislil samo na vrnitev. Milijonkrat si je predočil tisti srečni trenutek, ko se z Anuško spet združita; zdaj pa, ko je tisti trenutek prišel, je ves zamišljen ir. poln vrtajočih dvomov. Njeno ibtenje in nadvse ljubeča kretnja, ko se je naslonila nanj, bi ga skoraj prepričali, da mu je ostala zvesta, pa ga je le nekaj grizlo, da ni vedel, če je ljubosumen ali sam,o nezadovoljen.
Premagal ise je in jo ljubeče objel ter poljubil na usta. Ko pa sta bila v varni sobi — Anuška je precej potem, ko je prižgala luč, zatemnila okno —. le mi ViZidržial, da je ne bi vprašal, kaj so rekli ljiudlje, ko se je Lošonei preselil k njej.
"Kaj bi rekli? Pomilovali so me. Članov tajne policije nihče nima rad pri sebi;" je odvrnila hitro in ga sumno pogled|ala, kot da bi zaslutila, zakaj ji je stavil takšno vprašanje. Dia, ga pomiri, je precej pristavila: "Še vedno sem prepričana, da ga je poslala v našo hišo AVH, da bi me imeli pod nadzorstvom, predvsem pa, da bi počakal nate, če bi se kdaj vrnil. Kakšna sreča, da si prišel zdaj, ko je zdoma!" je rekla in se vsa srečna zagledala v njegov obraz.
"Hčerko si dobil. Si razočaran? Ko jo boš videl, ti ne bo žal, da ni sini. Marta ji je ime in velik požeruh je. Že po prvem tednu ji samo mleko ni zadostovalo in sem jo jela hraniti s pšenionim adrobom. Bolj tebi je podobna kakor mani. Nos, oči iin, brado ima po tebi, lasje so moje barve," je jela pripovedovati hlastno in z materinsko p rep r i čl j ivostj o.
Med pripovedovanjem ga je prijela za roko in ga po prstih, da ne bi zbudila dojenčka, odvedOa v sobico ter mu srečna pokazala otroka, ki je spal z rokama pod glavo ,in napol razdet v posteljici.
"Si srečen?" se je zazrla v njegove oči.
Nič ni reikel, samo za roki jo je prijel, jo potegnil k sebi ter jo poljubljal na obraz in na usta.
Poravnala je otrokovo odejo, on pa je z zaljubljeno zaverovanostjo gledal njeno opravilo.
"Moj Bog, z ničimer ti nisem postregla! Zagotovo si lačen," je kriknila, ko sta se vrnila v sobo.
"Ne skrbi! Nisem lačen."
Ni ga poslušala. Odhitela je v kuhinjo in mu v nepričakovano kratkem času
—	medtem je imel komaj toliko časa, da je še enkrat odšel v otroško sobico in z očetovskim ponosom gledal otroka — prinesla pečena jajčka s kislimi kumaricami ter skodelico čaja, h kateremu je pristavila steklenico slivovke.
Medtem ko je jedel, je sedela na zofi, z rokami isklenjenimi na kolenih in tožila o težavah, ki jih je imela z oblastjo; ta jo je od tistega dne dalje, ko je on pobegnil, pa do dneva, ko se je vselil v hišo Lošonci, neprestano nadlegovala. Še huje bi bilo, če jih že tisto prvo noč, ko je moral pobegniti, ne bi nalagala, češ da ni imela pojma, da bo pobegnil. Zlagala se jim je, da ni vedela, kdaj in kako. Vso lažno zgodbo je morala že vnaprej podzavestno doživeti, ker ves čas, odkar so tolkli po vratih, inja, kakršnokoli laž isploh ni pomislila. Celo več: za njihovo vedno bolj besno razbijanje po vratih se enostavno iri zmenila, ga menda sploh ni slišala. Slonela je na oknu in plašno zrla za njim, ko je bežal skozi sadovnjak. Od bolečine se ji je trgalo srce; videla/ in slišiala ga je, kako teče skozi sadovnjak, tudi potem, ko ga že zdavnaj več ni bilo tam. Šele potem se je spomnila policije pred vrati in odprla. Tudi takrat še ni vedela, kaj bo rekla, ko so oni že planili v vežo kot stekli psi in jo strašno nahrulili. 'Kje je mož? Kje je mož?' so vpili kot ponoreli.
"Jezni so, ker jim dolgo nisem odprla, sem mislila in razmišljala, kaj naj jim rečem. Potem je laž kar planila iz ust. Na imoč mirno sem jim povedala, da te ni doma, ker si kmalu po večerji odšel v gostilno. Z nekim posebnim užitkom sem jih nalagala, sicer ne bi lagala kar naprej, ko več ni bilo treba, ker me niso nič več vprašali. Najbrž sem jih; hotela dokončno prepričati, da si zares v gostilni, zakaj oni so medtem sumno vrteli oči po stanovanju in te iskali. Vsako omaro so odprli, pogledali so pod posteljo in odšli tudi v klet, na podstrešje in v drvarnico. Dolgčas si pasel, sem jim, rekla, se opletal po kuhinji, da si mi bil v samo napotje, dokler si inisi poveznil klobuka na glavo in odšel brez besede. Najbrž je odšel na kozarček vina,, sem rekla in jim svetovala, naj pogledajo k 'Rdečemu nosu7, kjer te bodo zagotovo staknili med prijatelji1, če te že prej ne srečajo na poti domov. Opazila sem, da niso vedeli, če bi mi verjeli ali >ne, ker so se kar naprej obirali po hiši. Potlej so le nasedli, ker so odšli hitreje, kakor so prišli. Kar planili so iz hiše. Tako sem se veselila, da sem jih potegnila za nos, da sem pozabila celo na vse posledice. Ko so se čez kakšno uro vrnili, so bili tako besni, da so pri priči hoteli planiti vame. Celo z zaporom so mi grozili, češ da sem nalagala oblast. Jaz sem jim pa kar se da mimo odvrnila, naj nikar ne vpijejo nad menoj, ki sem že pet mesecev noseča. Moja nosečnost jih je spametovala, ker so jeli govoriti z menoj spodobno, česar od njih nisem pričakovala. Tisto noč sem bila mirna, ker sem z gotovostjo slutila, da si srečno prebežal mejo. Bog ve, če je mesnica, toda ljudje pravijo, da nosečih žensk slutnje nikoli ne prevarajo. Do poroda sem imela mir Kmalu po porodu
—	najbrž so komaj čakali, da si opomorem — so zopet prišli in me nadlegovali, sprašujoč me, če mi pišeš."
"Kanalje! Vsak mesec sem ti pisal," je rekel in srknil čaj.
"Niti enega pisma nisem prejela."
"Tako! Torej sem prav slutil, ko sem mislil na to, da bodo pošto prestregli."
"To se pravi, da so vsa pisma naslovljena naime romala na AVH. Ajli jim ne zadostuje, da so mi vzeli1 štiri sobe? Zakaj, je treba Lošonciju štirih sob?" je vprašala iznenada.
"Zato, ker je pri koritu," se je zasmejal, vzel skodelico s čajem v roke in prisedel k njej na zofo.
"PO drugi strani pa sem kar zadovoljna, da stanuje Lošonci v naši hiši. Če je pes pri hiši, si drugi psi ne upajo k njej. Odkar se je preselil k nam, imam mir. In ti ?" ise je ljubeče zazrla vanj itn- mu položila .roko na ramo. "Nobenkrat .nisem podvomila, da se ne bi vrnil. Boječ se, da bi te ujeli ali celo ubili, sem istočasno želela, da bi ostal v Avstriji. Tvojo odsotnost bi laže prenesla, če bi vedela, kje si,
kako živiš, če si sploh še žav. Tista negotovost (pa je bila strašna, dia sem često mislila, da bom ob pamet. Moj Bog, koliko sem pretrpela! In zdaj si tukaj, da sploh ne morem verjeti, da si zares pri meni," je rekla solznih oči.
Ko je videl, da se joka, je postavil skodelico s čajem na tla poleg divana in se okrenil k njej. Ker ni vedel, če se joka zaradi prestanih skrbi ali od sreče, ker sta JMpet skupaj, ni rekel ničesar. Samo roki je stegnil po njej in si jo posadil v naročje. Ljubkoval jo je, dokler se ni pomirila.
"Nič mi nisi povedal, kako je v Avstriji. Kako si živel?"
"Tam je svoboda," je rekel zamišljeno. "Begunsko življenje je sicer jalovo, toda tam je svoboda," je rekel še bolj zamišljeno. 'iPot čez državno mejo pa ni tako nevarna, kot govore ljudje. Beg je otročje lahek. Vsak otrok se lahko pretihotapi na to ali na ono stran. Presmešno je, da bi o tem govoril. Žive duše nisem srečal nia meji: ne tja ne nazaj grede, da me je obakrat bilo skoraj strah samote."
Menda ga je razumela, ker ga je prekinila z nepričakovanim vprašanjem:
"Si prišel pome?"
Začudila se je, da se ni že prej spomnila, da je prišel ponjo; da ni že tisti hip, ko je potrkal na okno, ko gia še ni videla, a je vedela, da je pod oknom on, pomislila na to, da za prazen nič ne bi prekoračil železne zavese, kjer je življenje brez cene.
Še bolj se je začudil on. Njeno vprašanje ga je tako zelo iznenadilo, da ji ni mogel odgovoriti. Da je ne bi bilo strah pred državno mejo in dia bi jo duševno čim bolj pripravil za na to pot, se ji je vendar pravkar nalagal, da je beg čez mejo vse prej kot nevaren, medtem pa ona že sama govori o odhodu: kje bo najr bolj varno prekoračiti mejo, ob kateri uri bosita krenila z doma m kaj bosta vzela s seboj. Govorila je tako prepričljivo, kakor da bi ona bolje vedela, kako ije na državni meji, kot on, ki jo je prebežail v obeh smereh, in tako vsakdanje mirno, kakor da se vabi na zabavo.
"Da se nisi že kdaj koli prej pripravljala na beg?" se je nasmehnil in se jel slačiti.
"Uganil si. Če bi imela tvoj naslov, hi morda čez nekaj tednov prišla za teboj."
"Če bo šlo vse po sreči, bova okrog božiča že v Združenih državah pri stricu."
"Ti je odpisal?"
•'Da. V zadnjem pismu mi je sporočil, da mi je poslal affidavit. Domia se ne smeva zadrževati. Najpametneje bo če kreneva čez mejo že nocoj."
"Ako ne boš zapustil hiše in če te nihče ni videl, ko si prišel, se nama ni treba bati, 'da bi te ujeli. Lošonci je edini, ki namia je nevaren, toda njega pred nedeljo ne bo nazaj. Če bi naju pa iznenadil, se skriješ v Martino sobo. Tja še nikoli ni stopil."
"Alko ni druge nevarnosti kot Lošonci, potem ise ne bojim," je rekel, segel v notranji žep pri suknjiču, katerega je prej obesil čez naslon pri stolu, potegnil iz njega samokres in ga položil na posteljno omarico.
"Upajva, da ga ne boš rabil," je spregovorila boječe in poiskala v omari pižamo.
"Vsaj luč bi ugasli," ga 'je zaprosila s sladko drhtečim glasom in skoraj sramežljivo, ko je vzel namesto pižame njo ter jo potegnil k sebi.
Ko ga je zbudila, je bil spočit kot že dolgo časa ne.
"Za odhod je že vse pripravljeno," je rekla in se smehljala. "Bila sem pri mesarju in izvedela neverjetne reči. Kdo bi mislil, da se upor lahko tako hitro razširi. Pravi, da se je iz študentovskih demonstracij v Budimpešti razpasla revolucija, ki je baje že zajela vso Madžarsko." Pogledal (jo je, kot da je ne bi razumel. Odprl je usta, glasu pa ni spravil iz sebe. šele čez čas je rekel:
"Bojim se, da so te potegnili."
"Prav nič me niso nalagali. Vsi govorijo o revoluciji glasno in brez strahu," je hitela pripovedovati in bila zaradi vesti, ki jih je pravkar slišala, vsa, iz sebe.
"Če bi zagotovo vedela, da se bo Lošonci vrnil šele j-utri, bi šla vi njegovo stanovanje in si izposodila njegov radio."
„Kaj si slišala?" je vprašal nestrpno.
Ko mu je povedala, ikaj govorijo ljudje, se je zamislil, potlej pa menil: "Če Zapad ne bo priskočil na pomoč, nas bodo Basi isnedli brez kruha. Za naju je najbolje, če se ne zaneseva ina revolucijo, temveč čimprej odideva v Avstrijo. Koliko je ura?"
"Dve!"
'Dve?! Ni mogoče! Torej sem sipal celih šest ur. Mislil sem, da sem spal le nekaj aninut. čaj je bil premočen."
"Ako zares hočeš, da kreneva še danes, potem se kar obleci, da bova čimprej kosila. Oblačno je in se bo kmalu zmračilo; okrog pol šestih bova lahko odrinila'," je reklia in jela govoriti o odhodu.
•Predložila je, da bo on nesel nahrbtnik, ona pa otroka, ki ga bo zavila v koeo in si ga obesila čez pleča, kot imajo navado ciganke.
Medtem ko se je on oblekel in umil, je ona pogrnila mizo.
"Ali Marta spi?" je vprašal, ko je sedel k mizi.
Pritrdila je, nakar sta jela kositi.
Ko isie je ozrl skozi okno, je zagledal Lošoncija, ki se je hitrih korakov vračal proti domu. Pravkar! je zajel polno žlico juhe in jo dvignil pred usta. Zaradi Lošoncija potem ni srebnil, temveč je polno žlico postavil niazaj v krožnik.
Anuška je prav tisti hip, ko je zagledala Lošoncija, srknila juho, spustila prazno žlico poleg krožnika ina mizo in krikniila s pridušenim glasom:
"Lošonci!''
Najprej niisita vedela, kaj maj storita. Ko pa sta le premagala prvi strah, sta se vsak zase tolažila z možnostjo, da Lošonci sploh ne gre k njima, temveč naravnost domov.
V tem upanju sta obsedela vsak na svojem stolu in z zadržanim dihom pričakovala tisti trenutek, ko bo potrkalo na vrata ali pa pač ne bo potrkalo, da bosta mogla pokositi.	^
Zaslišala sita, kako so zaškripala vežna vrata. Potlej sta slišala Lošoncijeve korake, ki so odmevali po veži, ne da bi vedela, kam je prišlec krenil: proti njunim ali proti svojim vratom. Vendar sta že nekaj trenutkov preden je potrkalo vedela, da prihaja Lošonci k njima in tudi planila s stolov, da se pripravita za sprejem.
Hitela sta, kolikor sta mogla. Medtem ko je Lošonci potrkal, je Farič že pograbil jedilni pribor in ga vtaknil v žep, Anuška pa je popadla njegov krožnik z juho, da jo zlije kamor koli in krožnik skrije. Ko se je še dajala s krožnikom, je on že hitel iz kuhinje v spalnieo, da se skrije v Martini sobici. Kar v teku je Anuška zaklenila duri in vtaknila ključ pod vazo na mizi.
Opravila sta s takšno naglico, da se Lošonci še ni odločil, da bi drugič potrkal. Ko pa je potrkal drugič, je bil on že zaklenjen v Martini sobi, Anuška pa na poti k vratom, da jih odklene.
"Kdo je?" je slišal Anuško in, pridržal dih.
"Jaz sem," je slišal Lošoncija kar dovolj razločno.
Nato je slišal škrtniti ključ, ki ga je Anuška obrnila v ključavnici. Kdaj je odprla vrtata, tega ni mogel slišati, pač pa je slišal Lošoncija, ki bi ga spoznal po glasu, tudi če ne bi vnaprej vedel, da bo prišel on. Po glasu in po korakih sodeč je Lošonci vstopil zelo samozavestno. Sicer mu je pa že Anuška povedala, da je Lošoncija povsod preveč, ker se obnaša, kot da mesto brez njega ne bi moglo obstajati in bi se brez njegovega sodelovanja zrušila oblast.
"Od kdaj pa imaš navado, da se zaklepaš?"
"Zaklenila sem se, ker se bom kopala. Pričakovala sem, da se vrneš šele jutri, kot si mi povedal."
"Če bi bilo po mojem, se zagotovo ne bi vrnil pred časom. Partija mi je naročila, naj se precej odpravim domov, da bom pri roki, če bi me doima ljudska oblast potrebovala. V Budimpešti se namreč nekaj vznemirjajo. Najprej so študenti vpri-zoriil^ nekakšno poulično demonstracijo, ki sploh ni dišala po uporu, potlej pa je neklaj reakcionarjev in kontrarevolucionarjev prijelo za orožje in se uprlo ljudski oblasti. Toda naša vojska bo upor v kali zadušila."
"Dvomim. Slišala sem, da je tudi vojska prestopila na uporniško stran."
"Babje čenče. Peščica vojakov-dezerterjev še ni vojska. Sicer pa stoji za oblastjo še mogočna sovjetska vojska."
"Baje se je revolucija razširila tudi po podeželju. Ljudje povsod zahtevajo, naj Rusi zapustijo deželo. Celo to sem izvedela, da so se ruski vojaki pridružili upornikom.''
"Kdo ti je to povedlal, da ga precej zaprem," je rekel Lošonci jezno.
"Vsi govorijo o tem."
"Takšne vesti širijo isamo sovražniki ljudske oblasti. Ne bom te zadrževal, če se boš kopala. Prišel isem, da bi..." Konec stavka se je izgubil v Martinem joku, ki se je na Faričevo nejevoljo morala prav tedaj zbuditi.
Pritisnil je uho na vrata, da bi slišal nadaljni razgovor, a je ujel samo nerazločne glasove. Dojenčkov vedno bolj glasni in zahtevni jok ga je vznemiril, ker ni vedel l^aj se dogaja onstran vrat. Bal se je, da bi ga otrokov vek izdal. Pripravljen na vsako presenečenje je prijel za samokres in ga naperil v vrata. Zraven pa je mislil: "Četudi ga bom moral ubiti, ne bom kriv umora, ne bom kriv njegove smrti; sami si bo kriv, zakaj pa hodi k moji ženi v vas in jo nadleguje. Če ga ubijem, se bova z Anuško takoj odpravila na pot. Precej ne bodo našli njegovega trupla, ko bova pa z Anuško na oni strani železne zavese, se komunisti lahko obrišejo pod nos."
Stopil je k posteljici, da bi vzel otroka v naročje in bi ga pomiril. Stegnil je roke, da bi izvršil namero, a si je premislil, kajti z otrokom na rokah ne bi mogel napasti Lošoncija. Zato je pustil otroka v postelji in ga skušal pomiriti na ta način, da se je sklonil nadenj in začel rezati smešne obraze. Zaradi očetovih spiak, nerodnež pač mi znal ravnati z dojenčki, je Marta zatulila iz vsega grla. Na srečo je opazil na tleh pri posteljici cucelj, ga hitro vtaknil otroku v lačna usta in ga pomiril.
Ves v strahu je stopil k vratom in prisluhnil. Tišina onstran vrat je mjegov strah podvojila. Čakal je morda pet minut, morda pol ure, ko so se odprla kuhinjska vrata, na uho so mu pa planile Lošoncijeve besede:
"Poizkusi danes zvečer."
"Danes zvečer je izključeno," je odvrnila Anuška.
Bolj iz radovednosti kot iz strahu se je Farič potegnil v dve gubi kot mačka, ko zavoha miš in napel sluh.
"Anuška, ne bodi vendar takšna!"
"Jutri, če hočeš. Jutri bom prosta, ker me bo obiskala sestrična, ki bo pazila na otroka.''
Falrič, ki je napel ušesa, je precej razumel smisel Anuškinega in Lošoncijevega razgovora, čelo se mu je oznojilo in jel je trepetati po vsem telesu. Prej ga je bilo strah. Strahu nakljub ali pa prav zaradi strahu je bil hladnokrven. Zdaj ga je zapustila razsodnost, saj ni mnogo manjkalo, da bi vdrl v spalnico in streljal. Sum, da njegova žena in Lošonci neklaj kuhata, je bil tem bolj upravičen, ker je Lošonci Anuško že nekoč rad videl.
"Zagotovo?"
"Prav zagotovo. Zdaj pa le pojdi, ker bi se rada kopala."
"Čemu se ti prav danes tako mudi? Vedno si imela več časa zame."
"Več časa? Ne zate, ne za kogar koli drugega."
'Zatajila me je. Pravkar ime je zatajila,' je zabolelo Fariča. 'Ali ne bi lahko poudarila, da je poročena, da je mati in dia ima mene nada?'
V sobi je postalo tiho.
IPoljiubljata ise. Vara me. Lošonci je njen ljiubček.' Sumničenje ga je spravilo v obup.
Končno se je Lošonci poslovil. Slišal je, ko je za njim zaklenila vrata in pridrsela čez sobo. Pred vraiti je nekaj časa postala, kot da okleva zaradi slabe vesti. In tudi dihala je globoko. Skozi zaprtja vrata je slišal, da njeno dihanje ni enakomerno. Potlej je vtaknila ključ v ključavnico in se precej dolgo mučila, preden je mogla odkleniti.
"Ključavnica je zarjavela; komaj sem odprla. Teh vrat ne zaklepam," je rekla, kot dla bi bilo samo to važno. Ko ga je za hip pogledala v oči, je bil njen pogled zmeden. Ker ni mogla vzdržati njegovega ostrega pogleda, je precej povesila oči in rekla s ponarejeno površnostjo: "Takšen vsiljivec." Verjetno je hotela skriti svojo slabo vest pri Marti, ker je stopila mimo njega in rekla:
"Nesrečno dete bi te skoraj izdalo."
Ni ji odvrnil. Niti pogledal je ni, ko je dvignila otroka iz postelje in ga jela ljubkovati. Odsoten v mislih je odšel v kuhinjo in sedel k mizi. Ni vedel, kam bi se dal, kajti to, da me bo jedel, mu je bilo jasno. Strmel je topo predse. Komaj da jo je opazil, ko je prišla za njim in jela previjati otroka.
Njegov molk jo je bolel, ker se je potem, ko je previla otroka, okrenila k njemu in rekla z bolestnim glasom:
"Nisem kriva, če je ženskar. Na cesto ga ne morem vreči, ker je pri oblasti, jaz pa sem po njihovem mnenju žema izdajalca, ki je pobegni! v inozemstvo. Leto ti mora biti prav tako jasino kakor meni. Sicer si pa slišal na lastnia ušesa, da se mi je zaman vsiljeval." Sedla je z otrokom za mizo in ga jela hraniti z govejo juho.
"Zaman vsiljeval," je zla,režal. "Branila si se, ker si vedela, da prisluškujem." Spregovoril je ostro, vendar z zadržanim glasom, da ga kdor koli nepoklican ne bi slišal.
Krivična im neosnovana sodba jo je preveč zabolela, ker je precej odsekala:
"Za prešuštnico me imaš torej." še nekaj je hotela reči, pa ni imela moči. Pri priči so ji solze zalile oči. Ni jokala naglas, tudi ihtela ni, samo solze so ji drsele po licih. Ker si jih ni obrisala, so padale na otroka, ki ga je hranila. Že je dvignil roko, da bi udaril po mizi, kot da bi is pestjo hotel pribiti njene besede, da je Lo-šoncijeva priležnica, a so ga verjetno zmedle njene solze.
"Moj Bog, Joško, skrij se, policija!" je kriknila iznenada, spustila žlico, s ka-katero je hranila dete, in z obema rokama objella otroka, kot da bi policija prišla ponj in ne po moža. Mogoče pa je hotela v objemu skriti grozo, saj si je otroka tako krepko pritisnila na prsi, kott da bi ga hotela zadušiti.
Obrnil je glavo za njenim pogledom in nia dvorišču zagledal štiri moške. Dva sta bila oborožena z ruskimi brzostrelkami. Obsedel je na stolu, kot da bi nanj prirastel.
Lošoncijev prihod ga ni iznenadil, čeprav na njegovo predčasno vrnitev ni računal. Poznal ,ga je in zanj je vedel,, da se vrača domov. V skrajnem primeru bi ga stisnil za vtrat ali ustrelil, teh štirih pa ne bo mogel. Zato ni planil pokonci kot ob Lošoncijevem prihodu. Vedel je, da je nesmiselno, da bi se iskril. Možje, ki so se prikazali zunaj na dvorišču iznenada, kot da bi padli z neba,, so nedvomno prišli po njega. Nikamor se ne more skriti, da ga ne bi našli. Zato je takšne misli zavrgel, preden so se sploh rodile, in se je raje posvetil Anuški, ki jo je pravkar po krivici užalil. Da ji je storil krivico, je zaznal tisti hip, ko jo je pogledal v prestrašene oči. Stopil je k njej, jo objel in se zastrmel v njene oči, v katerih jte zopet videl resnično ljubezen, polno neskaljene zvestobe. "Oprosti mi, Anuška," je rekel
in se s prsti lahno in ljubeče dotaknil njenega lica. Samo za hip so spregovorile njene oči to zasijale v nepopisni sreči, potlej je hlastnila:
"Skrij se v Martino sobico in ko vstopijo v hišo, pobegni skozi okno. Pobegni k teti Juliški in me tam počakaj." Porinila ga je proti vratom. Ubogal jo je, čeprav je že vnaprej vedel, da je njeni načrt neizvedljiv. Vsi štirje ne bodo prišli v hišo. Vsaj eden bo počakal na dvorišču, če jih celo ni več in so drugi že prej obkolili hišo.
"Nima smisla, da se skrivam. AVH je samo enkrat masedla moji zvijači. Nedvomno so obkolili hišo," si je rekel. Zaprl je za seboj vrata, Anuška pa jih je takoj zaklenila.
Stopil je k oknu in skrit za zaveso pogledal na dvorišče. 'Nekdo me je moral videti, ko sem prišel domov in me je naznanil. Mogoče me je kdo videl s ceste, ko isem stal pod oknom. Lošonci? Morda je kaj zasu.mil in na vsem lepem poklical AVH. Ima Lošonci telefon? Najbrž ga ima.' Šele po teh mislih, ga je obšel strah. Od groze se mu je tako zelo spotilo čelo, da mu je nekaj kapljic potu zdrknilo preko lic in se mu obesilo na 'brke. Ker mož nikjer več ni videl, je stopil bliže k oknu. Tedaj je zaslišal, dia so se odprla vežna vrata. Slišal je nerazločne glasove: najprej zunaj pred veznimi vrati, precej nato pa v veži. Medtem je že stegnil roko in odprl okno, po ihrbtu pa mu je zdrknilo prgišče mravljincev. Ko je zaslišal trkanje po vratih, je že izračunal, da se bo z enim skokom vzpel na okno, ise z rokama uprl ob podboje, niaito pa planil okrog vogala na cesto, kjer verjetno ni zasede. Tedaj se mu je zazdelo, da iso prišleci potrkali na Lošoncijeva vrata, prepričan pa ni bil. Nekje so se zaprla vrata in postalo je tiho. Zaradi nepričakovane tišine ga je postalo še bolj istrah. Počasi se imu je prikradla zavest, da so prišli možje k Lošonciju in ne po njega. Slutnja je bila še prešibka, da bi se mogla razviti v misel. Ko pa je postala misel, jo je s silo potlačil, prepričan, da je njen izvor gola strahopetnost. Vrnil se je v resničnost in jel opazovati dvorišče in. sadovnjak, ki je tonil v mrak, da bi odkril zasedo. Vedno bolj je bil prepričan, dai brez strlaž niso prišli. iPiotlej samo zaradi zased ni planil skozi okno. Mogoče pa je ostal v sobi zato, ker je še vedno upal, da so neznanci prišli k Lošoneiju. Če bi bil iprepričan, da so prišli po njega, bi ise pognal skozi okno, četudi bi moral bežati mimo dvojnih zased. Sklenil je, da počaka, dokler ne bodo potrkali na njegova vrata. Medtem ko bo Anuška odk'epala, bo tvegal in poskusil pobegniti. Kaj se bo zgodilo z njim? Se ne bo pognal naravnost v stražarjev.oi naročje? Pa tudi, če bi se mu izmuznil, bo le-ta stekel za njim ali pa precej siprožil rafal, da bo padel pred očmi svoje žene. Verjetno stoji tudi Anuška pri oknu, lovi na uho vsak najmanjši šum in vsa otrpla od strahu pričakuje, kaj se bo zgodilo. Iz misli so ga zdramili težki ikoraki iz veže. Stopil je nazaj k oknu, da plane skozenj, čim bodo potrkali. Proti pričakovanju- pa so možje zapustili hišo. Zagledal jih je na dvorišču, ko so stopili za Lošoncijem. Umaknil se je za zaveso in pridržal dih. "Bog ve, kaj imajo."
V svoje veliko začudenje je zagledal, dia drži Lošonci roke nad glavo, kot da bi bil ujetnik. Tudi na cesto ise niša napotili, temveč so krenili proti sadovnjaku: Lošonci še zmeraj spredaj z rokami napol dvignjenimi nad ramena, četvorica pa tesno za njim. Prišedši v sadovnjak se je Lošonci moral postaviti pred hruško. Možje so hodili nekaj časa okrog njega-. Fariču se je zde'o, da se posvetujejo, kaj bi ukrenili, dokler se eden izmed' njih ni odtrgal cd družbe in stekel proti hiši. Ko je pritekel tako blizu, da ga je Farič videl v obraz, je spoznal v njem svojega nekdanjega sošolca Gaborja. Gabor je planil naravnost v klet, pa se v kratkem času vrnil z lopato in jo -stisnil Lošonciju v rake. Farič ga je videl, kako je jel grebsti z lopato v zemljo. Četvorica ga je pa priganjala in suvala, dokler si niso premislili, kajti Lošonci je moral odložiti lopato in se zopet postaviti pred hruško. Nekaj sekund pozneje je padel rafal iz brzostrelke in Farič je videl, kako se je Lošonci počasi zrušil vase. Možje iso mrliča obstopili in ga nekaj časa molče opazo-
vali. Potem je eden izmed njih sunil truplo s čevljem, nakar so se odpravili nazaj proti hiši. Farič se je iz previdnosti umaknil za zaveso in slišal Gaborjia., ki je rekel Anuški:
"Zaradi svinje si nikar ne delaj skrbi. Še nocoj ga bomo odvlekli v drevored, kjer ga bomo obesili na svetilko, naj ljudje vidijo izdajalca in naj pljujejo v njegov obraz. Dolgo več ne boš samevala,. Rusi se bodo morali umakniti. Potem pa se bo tudi Joško lahko vrnil."
"Bog daj," je slišal reči Anuško, inakar je Gabor ocfhitel za svojimi prijatelji.
Anuška je odklenila vrata in planila v njegov objem. S sklenjenimi rokami sta se vrnila v kuhinjo. Anuška je brez 'strahu prižgala luč, on pa je svobodno sedel k mizi in rekel:
"Bog daj, da bi se izpolnilo. Toda midva ne bova čakala, temveč še nocoj kreneva čez mejo. Pravi mir in resnično svobodo bova imela šele na oni strani." Potegnil je iz žepa jedilni pribor in se Anuški pomenljivo nasmehnil.
Bridgeport, 29. novembra 1956.
RAFKO VODEB
NOBELOV NAGRAJENEC JUAN RAMON JIMENEZ
Španija je 1. 1898 s pariškim sporazumom izgutoila vso prekooceansko posest. Ta politični in vojaški polomu je živo ranil narodni ponos in je izzval, posebno med inteligenco, močan in zdrav odmev. S tem letom se je začela najbolj razgibana doba v bogati in slavni zgodovini španske literature.
Mlada generacija se je uprla jalovemu naturalizmu in okostenelemu tradicionalizmu; s pristno špansko ognjevtitostjo se je hitro in ma globoko vključila v mlade evropske kulturne tokove, obenem pa je skušala navezati živ, kritično utemeljen stik s stoletno domačo tradicijo na narodno-političnem, religioznem, filozofskem in umetniškem torišču.
Kar se tiče poezije, ločimo navadno dvoje smeri: "Skupina 1898", ki je po poreklu in navezanosti predvsem kastilska, močno povezana s tradicijo m zgodovino, bolj intelektualistična, sociološko usmerjena, v estetiki pa polaga pažnjo na ianaz (v mejah linguističlneiga realizma); in pa Moderna, ki je v glavnem sredozemska, obenem pa močno evropska in svetovljanska, zaverovana v sedanjost in v utripanje čustva, nežna, subjektivistična in jii je mar v prvi vrsti čista umetnost in formalna popolnost. Najvidnejiši pesniki prve smeri sio Unamuno, Gamivet, Baroja, Azorfn, Maeztu, A. Machado; druge pa Benavente, Valle Inclan, M. Machado in Jimenez. Obema skupinama je lastna ista narodno-etiSna podlaga in priprava ter želja po jasni opredelitvi -bistvenih, trajnih prvin domače zemlje iin človeka.
Juan Raimon Jimenez je bil rojen 24. XII. 1881 v Mogueru v zahodni Andaluziji. Mladioist je preživel v aristokratskem domačem dvorcu na kmetih in v jezuitskem zavodu iPfuerto de Santa Maria, kjer ise je likalo veliko andaluzijskih pesnikov, med njimi VillaJom in potomec italijanskega garibaldinca Alberti. Jus je študiral na seviljski univerzi, Madrid pa je videl šele z dvajsetimi leti. Letopis njegovega življenja je dokaj enostaven: 1900: prva zbirka (Almas de violeta) in stik s pesniki (Valle-Inclan, Dario, Villaespesa); 1901-02: potovanja po Franciji, Švici, Italiji; 1900-05: večkrat za dalj časa v madridskem sanatoriju del Retraido; spozna brata Machado; sodeluje pri reviji Helios in začne z vnemo vzgojo mladih ,pesnikov; študira naravoslovne vede, filozofijo, klaisiko, filolog-ijo; 1905-12: na domu; huda uisitvarjalniai kriza se zaključi z zbirko Balada s de prima-vera; 1912-16: v Madridu: Residencia de Estudiantes ga sprejme za gosta in mu poveri izdajo knjig; 1916: potovanje v ZDA (itn poroka z Zenobijo Camprubi Aymar; zbirka Diario de um poeta recien casado; 1916-24: potovanje po Španiji; šolanje mladih pesnikov; sodelovanje, ustanavljanje in vodstvo revij; 1925: iz triindvajsetih zbirk, '-i ijih je napisal v triindvajsetih letih (1900-23) izbere pesmi
za antologijo Unidad; vse drugi o zavrže; julija 1936: državljanska vojna ga zaloti v Madridu pri urejevanju mladinskega slovstva; iumakne se v Portoriko na povabilo tamošnje univerze; 1937: na univerzi v Kubi: 1938: v Miamiju v Floridi predava o poeziji; 1,943: od tega leta živi večinoma v Wiaishimgtonu (v kongresni knjižnica); 1948: vrstal predavanj v Južni Ameriki o lastni poeziji; 1949: zadnja (verjetno) pesniška zbirka Animal de focdo; novembra 1956: Nobelova nagrada; zadnja leta živi v Portoriku.
Jimenez velija navadno za heraietičnega pesnika. Take postavke ni težko dokazati, saj' je njegova pesem dostikrat le čista, bistvena, absolutna lirika in nima z zunanjo stvainno danostjo skoraj nobene zveze: je po ustvaritev zunanjosti v popolnoma movo, višjo in v nekem pomenu resničnejšo stvarnost, ki živi le v duši. Vendar ibi bilo povsem napak, če bi ga kar tako primerjali n. pr. z Mallarimejem, Vaileryjem ali Rilkejem: Juan Ramdn (v Španiji ga poznajo pod tem imenom) je Španec in njegova prednika sta sv. Jianez od Križa in Gongora, učitelja pa Andaluzijec Bequer, ki je odkril E1 Greca, in nikaragijiski pozni romantik Ruben Dario, ki je uvedel najnovejše evropske pesniške skušnje v španski jezik in tradicijo (značilno je, da mu je piri temi zadnjem (ugajala mimo tropskega naturalizma lin neoklasične retorike tistta "melcdia ideal", ki jo je našel poleg besedne melodije v vsakem njegovem verzu).
Za našo po germansko vzgojeno miselnost, ki rada malikuje premočrtnost, je edinstvena Jimenezova plodovitost in neizčrpna razvojna 'možnost. Vzrok zanjo je iskati v dveh navidez nasprotnih lastnostih, ki jlih pesnik druži v sebi: sredozemska genialna nemirnost in zagrizena avtodisciplina, neizprosna volja po popolnosti, po absolutnem. Zategadelj se njegova razvojna krivulja ujema z razvojem vsie evropske poezije v razdobju vsaj petdesetih let; pozna romantika, limpre-siondzem, simbolizem, dekadenca, futurizemi, hermetizem, siurrealizem; pri vsem tem pa je vselej ostal zvest sebi in 'svojemu pokolenju; vse razvojne stopnje so logično in umetniško utemeljene. Na ta niačin je miogel biti pol stoletja učitelj vse mlade španske pesniške generacije, "me samo učitelj učencev, ampak učitelj pesnikov", iskalec novih poti.
'Mladostna poezija je pod znamenjem, Heineja in katalanskih pesnikov: romantično žalobna, opisovalna, močno navezana na otroške spomine in na domačo pokrajino. V Madridu se navduši za Daria, spozna francoske 'simbol i ste in začne nadzirati svoj južnjaški ilirizem: njegova pokrajina postane bolj duhovna, prirojena naravnanost za nežno, elegično, lahkotno izražanje se razvije v mojstrsko zvočnost, doživetja in vtisi 'postanejo klasično prozorni ini krepki, izraz neposreden, bistven, absoluten. Sonetos espirituales (1914-15) 'so dokaz stroge, blagodejne discipliniranosti, z zbirko "Diario" (1917) pa je prvi dokončno uvedel v špansko liriko nevezamo obliko in ustvaril (kakor prtt nas Župančič) nov jezik za novo pesniško čustvovanje in glledanjle. Razramljiva in hvalevredna je tudi njegova "čistka" 1. 1925 (Unidad), saj je do takrat za/pisal vsiak najmanjši vtis in vzgib •svojega dolgega razvoja iim je povsem jasno, da ni bilo vse skladno z idealom : polnost življenja, izražena v bistveni isinteai Razum-Beseda. Razum da stvari pravo ime, beseda pa imora biti stviatr sama, poustvarjena v duši, in v moči te stvariteljske sile vez med pesnikom in ljudmi. Beseda je tako nosilka najvišjega življenja, cvet brez korenin in stebla, ki živi le od luči spomina,
"sola y fresca en el aire de la vida". Zato si pesnik želi, da bi bila njegova pesem sama sedanja resnica, brez zgodovine, "Temiblor, relumbre, imusica en la frente —delo de] corazdn— del Iibro puro!" Nihče izmed njegovih učencev (Salinas, Guiillen, Diego, Lorca, Alberti, Aleixandre, Cernuda...) ni prišel v svojem razvoju tako daleč kot Jimenez v zbirki Animal de fondo (1949).
Poleg pesmi je pisal tudi lirično prozo. Najbolj znana je knjiga "Platero y yo" (1914-1917): 138 pesmi v prozi, ki pričarajo pesnikovo romantično življenje na domači andaluzijski zemlji, v družbi osliča Srebrina, ki je simbol potrpežljivega, zvestega in nesebičnega prijateljstva.
Jimenez je bil že več let kandidat za Nobelovo nagrado. Zdaj so mu dali to najvišjo kulturno priznanje za vse dolgo življenje, ki je bilo posvečeno izključno poeziji: "Oh paision de mi vida, poesia".
SREBRIN — Srebrin je majhen, kosmat, mil: na zunaj mehak, ko bi bil ves iz ibombaževine in brez kosti. Le kovinska odbliska njegovih oči sta trda ko dva skarabeja iz črne steklovine.
Spustim ga; pa gre na travnik in narahlo boža — toliko da jih pomuli — rožnate sinje in rumene cvetove. "Srebrin!", ga tiho pokličem in mi pridrobi veselo naproti, da je videti, kot bi se smejal bogvedi kakšni muhasti misli.
Je, kar mu položim. Rad ima pomaranče, mandarine, lepljivo moš-katno grozdje in črne fige s tisto kristalno kapljico medu...
Nežen je in ljubezniv kot otrok, kakor dekletce; pa suh in čvrst kot kamen. Ko greva ob nedeljah po zadnjih vaških poteh, se počasni, zakmašno oblečeni kmetje ustavljajo in sodijo:
"Iz jekla je."
Iz jekla je. Iz jekla in iz lunine srebrnine obenem. DEKLETCE
Srebrin je imel pravo nebeško veselje z drobnim dekletcem. Komaj je osliček opazil, kako mu prihaja naproti, v beli obleki in z riževim slamnikom na glavi, in ga ljubeznivo kliče "Srebrin! Srebri-nek!", se je hotel utrgati in je rigal kot neumen. Dekletce se je v slepem zaupanju sprepeljevalo pod njim, ga brcalo in mu vtikalo ko narda belo rokico v rožnato šobo, polno velikih rumenih zob; ali pa ga je vlekla za ušesa, ki jih je sam ponujal, in mu na moč prisrčno spreminjala ime: "Srebrin! Srebrnjač! Srebrinek! Srebrun!"
Vse dolge dni, ko je deklica plavala v beli zibki navzdol, smrti naproti, se nihče ni zmenil za Srebrina. Ona pa ga je v blodnjah žalostno klicala: "Srebrinek!"... V temno, vzdihov polno hišo je bilo včasih slišati od daleč žalostni prijateljev odziv. Kakšno bridko poletje !
In kako te je Bog okinčal, pogrebni večer! Rožnozlati kimavec je odmiral, prav kakor zdaj. Kako je s pokopališča odmeval mrtvaški zvon v odprti zahod, koder gre cesta v nebeško slavo! Vrnil sem se potrt in žalosten. V hišo sem stopil pri zadnjih vratih, da ibi se izognil ljudem. Zatekel sem se v hlev. Tam sva s Srebrinom jokala.
MLADOSTNIK
(Kovček je že pripravljen v marmorni veži)
—	Mati, nekaj sem pozabil, a se ne spomnim... Mati, kaj neki sem pozabil?
—	Vse si spravil, sinko.
—	že. Vendar mi nekaj manjka in se ne spomnim... Mati, kaj sem le pozabil?
—	Si vzel vse knjige, sin?
—	Vse. Vendar mi nekaj manjka in se ne spomnim... Mati, kaj neki sem pozabil?
—	Morda pa... svojo sliko, sin.
—	Ne, ne! A nekaj manjka in se ne spomnim... Mati, kaj sem le pozabil?
—	Ne misli več, zaspi, moj sin...
—	Mati! (Vstal je nov dan.) Tvoj topli glas bo spet zvenel... in jaz ga ne bom čul!
Čez uro, čez nekaj hipov,
ves svet mi bo praznina!
Jutranje ceste
ne peljejo nikamor!
Mati, mati, vem zdaj, kaj mi manjka:
vse in ti in jaz!
Na severu tema. Bridko ledeni veter brije.
MRAK
Drobni, bistri potoki tečejo v mrak
—	srebrna mreža v sinjini — in mi prinašajo rož...
—	O, večna voda po črni zemlji; brezmejni veter po mrzli senci! —
.. .In mi prinašajo zvezd; jaz pa ostajam v temi kakor žalno drevo poln svetov.
UMRETI JE LE... Umreti je le
gledati v notranjost; odpreti
življenje samo od znotraj; biti za žive
v življenju nezavzet grad.
VSEH SVETIH NOČ
Črni veter, bela luna.
Vseh svetih noč.
Mrzlo je. Zvonovi
zvonijo v trop.
Nebo je stekleno: sin j ina
obseva nizko obzorje: romantika
koščenih zvonarjev.
Rože, venci in lučke,
zvonovi zvonijo v trop.
Dolgi veter, silna luna.
Vseh svetih noč.
V bledi luči cest
tavam naokoli, mrtev.
Ves život kriči
po žitju; ljubezni iščem.
Tistemu, ki mi je glas odvzel,
govorim in hlipam: rdeča
od ljubezni je ta kri
sovražna mojih ustnic.
Danes bi bil rad
drugačen: imel bi rad brezmejno
srce in roke in neskončen
nasmeh za jok,
ki je solze izjokal
po moji krivdi... A morda,
morda srce zasuto govori
o svojih rožah?
Mrtvo si, srce:
mrtvo; leto dni bo jutri.
Razneženost. In mraz.
Zvonovi v trop.
Bela luna, črni veter.
Vseh svetih noč.
NAGROBNI NAPIS ZA MORNARJA
Nebes naj preišče, kdor hoče najti tvoj grob.
(Tvoja smrt rosi iz zvezd. In kamen ni težak: vesoljstvo je, stkano iz sanj.)
Ne da bi vedel, si povsod (na nebu in na zemlji in na morju)
mrtev.
ZARJA Z ONSTRAN STENE
Vsaki stvari vidiš v obraz, čisto bel
—	apno, mora, plošča, led, slabost —
na jutranjem ozadju! O, meje življenja!
O, trdo življenje! živalska podobnost
telesa — koren in odpadek —
(in še sla|bo pomerjena duša navrh)
rudninska in rastlinska!
Kruto sonce proti človeku,
za svinjo povodec in ograd!
—	Narejeno veselje, ker si tako sam v tej uri — pravijo —, ne v duši.
Nebes je posut z mokrimi, kadečim:, gnojnimi kupi obzorij. Ponekod trpki ostanki noči. Ogrizeni režnji zelene lune,
črepinje umetnih zvezda,
rezcefran papir in na njem še sveža kreda
sinjega neba. Na pol zbujene ptice
v sirovi luči
skoraj ugasle lune.
Čreda bitij in stvari!
— Prava žalost, ker si tako sa:n v duši — pravijo — ne v tej uri!
PESEM
Roža, vsa jesen je že
v tem tvojem listu, ki odpada
sam.
Vsa bolečina, deklica, vsa je že na tvojem licu, ki ga kri rdeči.
V NIČ ODPLAVAJ, Z MOJO LJUBEZNIJO
V nič odplavaj, z mojo ljubeznijo, kakor po mirnem zelenem pobočju tega obrežja k večernemu čolnu; nasmehni se, vedra od ptičev luči, in ljubljeno roko prepusti živim cvetovom zadnjega sonca.
RAD BI, DA BI BILA MOJA KNJIGA
Rad bi, da bi bila moja knjiga
kakor večerno nebo:
sama sedanja resnica, brez zgodovine.
Da bi se dala vsak hip, vsa, s celim ozvezdjem, da bi otroštvo, mladost in starost brezmejni lepoti nič ne dodale, nič ne odvzele zamaknjenja.
Trepet, sijaj, ubranost sedanja in popolna! Trepet, sijaj, ubranost na čelu — srca je nebes — enovite knjige!
Prevedel Rafko
MARIJAN MAROLT
PRVI LETNIK
1.
Konec je bilo tiste vojske, ki so ji rekli, da je prva svetovna. Ravnateljici Minkt je povedal nečak, profesor Dolfe, da so se že v sedemletni in potem v Napoleonovih vojskah tolkli po vsem svetni. Minka ni verjela, da bi takrat mešali peki leseno žaganje v kruh in da bi ise moglo zgoditi kaj podobnega kot njej: da je vrgel laski zrakoplov pred njeno, šentjakobsko šolo bombo, da so popokale šipe na šolskih oknih in da je ubila bomiba nedolžnega dečka. Kaj šele bi bilo, če bi bile takrat na trgu njene učenke! Sam angelček varuh jih je obvaroval, ker je šolski sluga tisti čas krmil kanarčka in zato pet miniut prepozno zazvonil konec šole.
Ravnateljica Minka je bile navdušena niaprednjakinja. Slovražila je vse klerikalce razen isivojih katehetov in razen tistih slomškaric, ki so ji bile podrejene in so ji nosile spomladansko cvetje za njen god na Marijinega oznanjenja praznik. Verske resnice je verjela do zadnje in sleherni večer, ko je legla v posteljo, je vse deklice iz svoje šole priporočila ne samiol njihovim angelom varuhom, ampak tudi svoji pat r on i Mariji Anuncijati. Zato jih bomba ni zadela. Za priznanje šoliskemu slugi si je tudi sama kupila kanarčka.
Za njeno naprednost je žuipan izvohal ovinek, po katerem je lahko visoki svet predlagal ekscelenci deželnemu predsedniku, da ji je podelil naslov ravnateljice, kot nosijo tak naslov ravnatelji na gimnaziji, učiteljišču in realki. Vse učiteljice so ji čestitale, Minka pa jim je odgovorila, da je to zasluga njenih sodelavk, ki so dvignile šentjakobsko šolo do tolikšne veljave. Prej je bila gospodična šolska voditeljica, tedaj je postala gospa ravnateljica, čeprav nikoli imoža ni poznala. Županu se je šla zahvalit in imu izročila dvajset kron za družbo sv. Cirila in Metoda. Župan se je počehal po bradi: '1Pla na(j slomškarice pokažejo svojo ravnateljico, če jo kje imajo!" To je bilo še pred prvo svetovno vojsko.
Zdaj je vojske konec. Učitelji ise bodo vrnili s front, slovenska narodna vlada poziva osmošolce, naj se vpišejo v abitorjemtski tečaj in postanejo takoj učitelji, z dobro plačo, skoraj profesorsko. Morda jo bodo še do konca leta obdržali na šoli, potem jo bodo neusmiljeno priklenili na hišico, ki si jo je kupila s prihrankom svoje varčnosti in skromnosti.
Ista usoda bo zadela Agnezo, sestro milostljivega gospoda pronotarja in prvo-mestnika. Učenke je ne bodo pogrešale; čeprav majhna, je zadirčna, za ušesa jih vleče, učenke, in še zlasa jih, če je slabe volje.
Tudi po Tomaški ne bodo žalovale: premalo razlaga in preveč sprašuje.Že prej je bila vedno na cesti, kadar ni bila v šoli — le kdaj popravlja šolske in domače naloge?! Po upokojitvi bo ves dan letala po ljubljanskih ulicah in učenke jo bodo isrečav-ale na vsak korak. Videle bodo vse, kar jih je že doslej na stari učiteljici
zanimalo: njene z orehovim oljem počrnele, po maturi že v davnih dneh osivele lase spletene v visoko frizuro, z rožastimi ribjekoščenimi glavniki in srebrnimi za-lasnicami skupaj spete; njeni ogromni bradavici na bradi, ki jima vsa izžiganja z lapisom niso bila kos; njeno vednio živo barvasto obleko in njen še bolj živi isiončnik, ki ga tudi ob jutranji megli ne pozabi vzeto s seboj; najprej in nazadnje še enkrat si bodo ogledovale trak, ki si ga priveze okrog mozoljastega vratu. Ah, ti Tomaš-kini trakovi! Posebno poglavje so v zgodovini slovenskega dekliškega šolstva. Ravnateljica je bolj iz nagajivosti kot iz občudovanja vsakega novega pohvalila, kako ji pristoja. "Po barvi obleke in slamnikov si jih izbiram, da harmonirajo". Zato torej tista pestra barvnost v risbah Tomaškinih učenk, ki so skoraj tako kričeče kot Jakopičeve in Vavpotičeve slike, katerih Minka nikoli ni mogla doumeti. To pa je ravnateljica vedela: Tomaška bi se ne mogla lišpati, če ne bi imela dveh bratov generalov, obeh pl. Tomaševičev, enega vdovca iin drugega starega devičnika, ki sta imela v Avstriji previsoki plači, da bi ju sama porabila. Zdaj v Jugoslaviji sta pen-zionista. Visi trije živijo v skupnem gospodinjstvu z eno samo služkinjo in sestra -učiteljica vodi blagajno. Lahko se nosi! Minka mora služkinjo sama plačevati.
Celeška se je podpisovala na šolska spričevala "Francisca Zehle", Francisca, kot je bilo resnično imel njeni patroni Rimski. Niso je namreč krstili po kakšnem moškem Frančišku. Bila je drobna ženska, še bolj drobna od Agneze, in milega obnašanja. Zna pa neverjetno zanimivo povedati učno tvarino. Vmes se prav preprosto pogovarja z učenkami. Pozna njihove domače razmere, ki jih rada porabi za prilike, če se deklice dolgočasijo, odredi kratek odmor in govorijo pet minut o čem vsakdanjem. Pred spisovnimi nalogami napravi uvod, da oživi spomin, in prav tako pred računskimi. Ravnateljica in šolski nadzornik morata vendar priznati, da Celeškine učenke dosti znajo; pri izpraševanju niso v zadregi, ker vidijo poleg inšpekcije vedno dobrotni učiteljičin obraz. Minka sicer sluti v Celeškini pedagogiki neke vrste potuho; tudi še ni brala v "Učiteljskem tovarišu" nič pohvalnega o tej metodi. Učiteljica si vsega tega tudi ni mogla pridobiti iz svojega slom-škarskega "Slovenskega učitelja". Znajo pa le, njene učenke, štiri cela in še petega več kot pol desetletja se je Francisca izpopolnjevala v službi in vsako leto ji je šlo laže, da še vedno ne čuti prave teže učiteljskega poklica. Če jo bodo upokojili, bo lahko več v cerkev hodila.
Zofija je bila leto mlajša, iz drugega letnika preparandije že. Je bila tudi slom-škarica. Oče je bil sobni slikar in je pomagal še slavnemu Wolfu pri cerkvenih freskah. Ded je bil Poljak, vendar Zofija o tem ni dosti vedela. S j,m o ime je imela bolj poljsko kot kranjsko. Zofijina dobra stran je bil humor, nedolžen humor. Iz rokava je stresala smešnice v šoli. To pa samo, če je bila dobre volje. Zato so se učenke potrudile, da je niso razjezile.
Bolj kot sama s seboj še je ravnateljica sočustvovala s svojimi kolegicami, če bodo prišli od narodne vlade skoraj dekreti o upokojitvah. Blagor se Tini in Mirni, ki sta še o pravem času učiteljski poklic na klin obesili in se poročili.
2.
Agneza je prisluškovala pogovoru kolegic, rekla pa ni nič. Na vlado je šla in sama prosila za upokojitev, ker ji je šola vzela mladost in razrahljala zdravje. Profesorju, ki je bil koj za poverjenikom, se je zasmilila v globino srca, ker je je bila sama kost in koža, in še to dvoje komaj poldrugi meter višine. Obljubil je prošnji ustreči. Ni poznal do obisti Agnezinih šolskih uspehov, pa jo je le tako pohvalil kot Agneza nikoli najboljše učenke ne. Ein pomislek je imel: v načrtu je povišek plače in s tem morda tudi pokojnine; če počaka na višjo plačo, morda nekaj tednov. Agneza se je odrezala: "Nisem učila za denar, za narod sem delovala kot
moj ibrat prvomeatnik." Profesor se je še bolj raznežil in ji obljubil odlikovanje. "Samo," je (pripomnil, "te stvari z Belim gradom še niso prav urejene." "Medaljo mi lahko pošljete pozneje na Gorenjsko," je odgovorila starka, podpisala protokol in se poslovila: "Klanjam se!"
Ravnateljica Minka ni vedela, zakaj si je izprosila Ajgneza dve uri prostega dopoldneva. Še nikoli mi kaj takega storila. Drugo jutro jo je čakala Agneza pred ravnatelj sko pisarno in vse povedala; celo to, da na prosvetnem poverjeništvu niti kolka niso zahtevali.
"Saj te ne bodo upokojili, gospodična Agneza", jo je tolažila Minka.
"Ko dobim dekret, me prestopim več te kaznilnice."
"Za božjo sveto voljo, gosipodičnia Agneza, ne pregreši se zoper Boga in domovino! Če bi tam gori le ugodili tvoji prenagljeni prošnji, ti napravimo odhod-naco v šolski telovadnici spričo vsega učiteljskega zbora, vseh ločenk in šolskega sluge z rodbino vred, da se ti dostojno zahvalimo za ogromno delo. Tej naši dolžnosti se vendar ne boš izmaknila!"
"Kar skliči vkup vso to golazen, Agneze ne bo na vrtiljak. To ti pa povem, gospa ravnateljica, Babnikovo bom danes zlasala, da mi ostane šop las v roki. Smrklja se mi je včeraj umaknila ima drugo stran ulice, da me ne bi pozdravila."
"Ne jezi se, gospodična, ne bodi prehuda, odpusti ji! Jo bom jaz kaznovala."
"Še sem aktivna. Ko grem v pokoj, delajte, kar hočete!"
Agneza je odšla, Min|ka je globoko vzdihnila: "S sovraštvom se bo ločila od mojega zavoda. Bog nam preloži!"
Oib dvanajstih, ko je bilo pouka tudi v višjih razredih konec, so prišle k Minki v pisarno po vrsti Tomaška, Francisca iin Zofija. Med odmori je tudi njim v konferenčni sobi povedala Agneza, kaj je napravil® iin kaj kani še storiti. Babnikovo je res zlasala, da je vsa šola o teim govorila. Poduk pa je končala deset minut pred zvonjenjem in odšla.
V Minkini pisarni se je pričel pogovor s prisiljenim smehljajem vseh štirih.
"Nikoli nisem delala afer, če se je preskočila učenka na nasprotni pločnik," se je odkašljala Tomaška.
"Menii se še nobena, ni nalašč izmaknila," je dodala Francisca. "In če bi se, jaz bi tega me opazila. Deklice vedno tekajio z ene strani na drugo, kot so pač izložbe v trgovinah bolj mikavne."
"Če psa (udariš, se te bo dolgo v laku izogibal," je spet stresla Zofija šalo iz rokava.
"Babnikova je dobra (učenka in jaz kupujem pri Babniku špecerijo. Noooj ne pošljem Polone po žitno kavo; sama poj dem ponjo, da deklico izgovorim. Ah, ta Agneza!"
"Blagor tebi, gospa ravnateljica, ki imaš Polono! Ni je služkinje v vsej Ljubljana, ki bi jd bila enaka," je rekla iz zadrege Francisca.
"In naših let," je pristavila Zofijia, "pa je noben minister me goni v pokoj."
"Sedla bom, če dovoliš, gospa ravnateljica; trudna sem in stare kosti imam," je dejala Tomaška.
"Oprostite, gospodične, da se nisem domislila," se je opravičila Minka. "Sedite, sedite!" in že so ji pricurljiale debele solze na lica. "Saj vem, da niste prišla samo zavoljo Babrikove."
"Ti si vedno korajžna, gospa, kot moja brata generala. Kaj deš, če ne bi šle še me in zaprosile tistega profesorja, naj nas upokoji. Bolje, če gireš sama pod vlak, kot da te drugi obesijo," je pričela Tomaška pogovor, zaradi katerega so prišle.
"Kaj bom korajžna, saj vidiš, da mi gre na jok. Sicer pa: kakor je božja volja."
"Lepo si povedala, gospa," jo je pohvalila Francisca.
"Božja volja in volja nove oblasta!" je dodala Zofija.
"Lačna sem, pol ene bo," je dodala Tomaška in bile so zmenjene.
Čez teden dni je prišel debel zavitek papirjev z narodne Vlade. Ravnateljici Minki so se tresle Toke, ko je omot prestrigla in odpirala zavitek. Upokojitve so, o tem je bila prepričana* V štiri svežnje so bile zganjene pole papirjev. "Zame, za Agnezo, ki se je sama ponižala, za Francisco in za Tamiaško. Za Zofijo nič, ker je za bore leto mlajša?"
Minka, gosipa brez moža, je odpirala svežnje, pot ji je obli! obraz in vedno bolj so se ji tresle roke. iFoVsod samo o neki novi meščanski šoli, nič o upokojitvah. Učni načrti in šele v zadnjem ovitku jasne besede: v fco poslopje se vseli meščansko šola, ki ji bo ravnateljica gospodična Angela štorževa. Poleg drugih manj poznanih učiteljic od Bog ve kod se dodelita meščanski šoli v začasno pomoč gospodična Zehle za slovenščino in gospodična Zofija za matematiko. Ravnateljico nižje dekliške osnovne šole naproša poverjenlištvo, da odstopi novi meščanski šoli primerno število (učnih sob in učila, ki so pač za tako visoko šolo potrebna.
'^Štorževa — slomškarica! Celeška — slomškarica! Zofija — slomškarica! Seveda, jaz sem naprednjakinja, Tomaška je bila včasih kos nemškutarice; kako ne, če je imela dva generala v armadi! Na vladi je spet Brejc. Marija Annncijata, pomagaj mi!"
Minka ne bi bila vredna svoje ravnateljske časti, če se ne bi spet znašla. Pod bluzo si je nategnila steznik in. stopila k šolskemu slugi — spet je krmil kanarčka —, naj gre po gospodične. Za pisalno mizo je stala vzravnana in nasmejana, ko so vstopale -mlada Štorževa pa stari Francisca in Zofija. Ni jim velela sesti, ker je tudi sama stala.
Vprašala jih je, če že kaj vedo. Kio so vse tri tako iskreno zanikale, da nič ne vedo, jim je razglasila novice. Celeški in Zofiji je bilo nerodno. Štorževa se je prej znašla in povedala, da te odlike ni zaslužila. Naj pride karkoli, ona bo vedno smatrala gospo Minkd za svojo predstojnico.
Minki je poklon ugajal in ise je Štorževi priklonila. "Zdaj ste tudi Vi gospa, gospa (ravnateljica. Višji razredi so vsi v drugem nadstropju, učila so v sobi za učila, ločena po razredih. Kar je učil za zadnje tri razrede, je vaše, gospa ravnateljica. Štorževa. Zapisnik bova sestavili jiutri in stvar se bo v redu končala."
"Ne hitite tako, gospa ravnateljica Minka, saj še nimame vsega učnega osobja itukaj. Niti ne vemo, če sprejmemo v novo šolo vse učenke višjih razredov. Počaka jmo nadaljnih navodil!"
Minka se je sesedla na stol. "Na te stvari niti pomislila nisem. Zdaj vem, da sem stara in godna za pokoj. iProsim vas, gospa ravnateljica, pojdite jutri na poverjen i štvnl po tista nadaljna navodila!"
Francisca in Zofija sta se opravičevali, -da je napravila vlada vse to brez njune vednosti. Minka zdaj o tem ni dvomila. Tomaška, ki je prišla tiho kot miš za prejšnjimi tremi, ker ji je šel sluga povedat, da se v pisarni -nekaj kuha, je ostala mirna in je zavidala Agnezi, da je sama odšla.
Minka opoldne ni jedla. Vlegla se je na divar. in se spraševala, čemu mučijo obsojence še pred usmrtitvijo. Polona je bila v resnih skrbeh za njeno zdravje: "Frajla so stari z menoj vred."
3.
Upokojitveni dekreti so prišli o počitnicah, ko ni moglo biti slovesnosti v šolski telovadnici. Tomaška je popoldne prihitela k Zofiji, skupaj sta šli po Fran-cisco in potem vse tri h gospe Minki. Ravnateljica je že prej naročila Poloni, na,j skuha za malico nekaj kave več in -prinese od ZalazrJk-a pecivo. Dobila je tudi (prepise dekretov svojih kolegic. Torej je vendar še na smrtno uro upoštevajo kot
predstojnico. To ji je bilo v veliko tolažbo. Kolegice pa ne bi bile kolegice, če ne bi prišle še danes po slovo. Po slovo? Izrekat sožalje? Čestitat menda ne. So še drugi obiski v lepem vedenju, v nobenih pravilih napisani, in njene učiteljice poznajo bonton. Ker -niso (prišle med enajisito iin poldnevom, pridejo ob štirih popoldne.
In so res prišle. Slpodaj v veži so si še enkrat obljubile, da ne bodo kazale žalostnih obrazov in da bodo zatajile vsak jok. Tomaški te obljube še storiti ne bi bilo treba; ni se več jokala, odkar je pred dobrimi šestdesetimi leti zadnjikrat iz. postelje padla. Sploh mi imela solz za očmi.
Minka jim je šla vrata predsobe odpirat i-ni jih je pogumno pozdravila. Ko je zagledala na Tomaškinem vratu nov trak, tokrat svetlo rdeč, ni mogla drugače, kot da jo je objela, stisnila k sebi in jo poljubila na obe bradavici. Tomaški je padel sononik na tla; brž ga je pobrala IFolona.
"Kako ti pr isto j a ta rdeči trak; pomladila si se gospodična, odikar si upokojenka."
Minka je objela in poljubila Celeško: "Ali jim tudi na meščanski šoli nisi vež potrebna?" Francisca je bila predobra, da bi začutila zbadljivko v teh besedah.
"Vsaj tebe, gospodična Zofija, bi lahko obdržali, ko si leto dni mlajša po 'Službi f"
Ko ise je še Zofija iztrgala iz Minkinega objema, so vse tri pozdravile Polono, ki je stala bolj zadaj. Stara služkinja jim je rekla, maj gredo kar v sobo, in da bo takoj prinesla kavo s piškoti.
Minkina kava ni bila dobra. Nekoč je brala, da prava kava živce kvari. Zato jo je simela zmleti Polona med žgani ječmen saimo nekaj zrnc. Tudi cenejša je bila ta mešanica. Francisci to ni bilo -dosti v mar, ker je doma zajtrkovala iin- malicala vedino le mlelko. Tomaška in Zofija pa sta bili ljubiteljici prave kave. Zofiji je bila kava, črna ali mlečna, edino dražilo v njenem mirnem življenju. Tomaška je celo včasih v drtužbi bratov generalov pri črni kavi pokadila simotko; bolj ina skrivnem, ker je ta moda za močne ženske že prešla nekam v pozabo. Zdaj sta se na tihem tolažili, da je za upokojenke tudi žitna kava dobra.
Minko je spet skrbelo, kdaj in kako bo predala posle naslednici, ki ne bo ravnateljica, lin- je vprašala za nasvet. Francisca in Tomaška sta ji svetovali, naj počaka -konca počitnic. Zofija je bila bolj odločna: "Nihče nima pravice zahtevati od penzionistov aktivnega -dela. Le če te bodo pozvali, pojdi iz vljudnosti še enkrat v šolo!" Medtem so posrebale kavo in ne bi vedele kaj govoriti, če se ne bi Minka nasmejala in. ponudila cigarete. Francisca in- Zofija sta jih z zahvalo odklonili, ker še nikoli nista kadili. Tomaška jo je vzela, čeprav (bi imela rajši smotko. Minka, stara naprednjakinjia, si jo je tudi prižgala. Še staro avstrijsko "daimem", z lepenkimim ustnikom, ki jih Jugoslavija ni več izdelovala; so bile preveč švabske.
Kadar -gre človek v pokoj, zaživijo mladostni spomini. Nikotin te spomine še požene. Minka je privlekla iz omare tudi buteljko starega dalmatinskega prošeka z etiketo brače Novakovičev na Starem trgu-. Tako sladek je bil, da se ga tudi Ceileška ni dosti -branila. Tomaška ga je pač globlje srknila. S spomini pa je pričela gostiteljica.
"Kako so mas gledali, prve preparandke! Takrat smo nosile -še cule de Pariš. Mladi Mahr nias je čakal vsako jutro blizu -šole i-n se oziral za nami. Se spomniš, gospodična Tomaševič, ko iste prestopile tri z uršuliniske pripravnice, kjer so častite matere vzgajale samo bodoče guvernante? Takrat je med moškima kar završalo in njihova gruča se je zelo povečala. Ti si bila cela dama in nosila si okrog vratu črn trak z zlatim obeskom."
"Nikoli te nismo mogle izpodriniti. Najlepša si bila in pokonci si se mašila... rojena ravnateljica."
"Kot ibi kol pojedla, pa ne zameri, gospa!" je Tomaški vskočila v besedo gospodična Zofija. "Sicer so se nam pa tisti gospodiči samo videli mošlki. Mladi gizdalini iso bili."
"Pustite zdaj gospo in ravnateljico! Vse seno si enake, vse upokojenke."
"Moja brata generala sta te vedno hvalila, gospa Minka, in. za mas ostaneš vedno gospa. Rekla sta, da bi bil vsak oficir vesel, če bi se njegovi soldati tako držali kot se ti."
"Vedele smo res že takrat, da boš naša bodoča voditeljica; ime smo bile vse bolj plahe," je iskromnio pripomnila Francisca. "Za menoj se pač niso ozirali; že takrat sem bila slabotna. Kot da bi bila tvoja hči, gospa, ali tvoja, Tomaška."
"Ne hči, draga Francisca, mlajša sestrica,! Ne .pretiravaj s svojo drobnostjo!" jo je popravila Zofija. "In vendar vseh skoraj petdeset let službe eni dan nisi manjkala v šoli. TucW Napoleon je bil bolj majhne postave."
"Kakršno me je Bog ustvaril, takšna sem zrasla."
"Ti pa, gospa ravnateljica, ti isa imolškim glave imešala!" je spet poprijela za besedo Tomaška, ki jii je iprošek poguma naJlil. Francisca jo je pogledala s ;pMesečini pogledom1, miaj ne bo ipredomača z bivšo predstojnico; že Zofijin kol jo je zbodel v srce. Minki je pa kar dobro delo in je pozvala generalko — tudi tako so ji učenke včasih dejale —, naji pove, če ve kaj slabega o njej.
"Nič slabega, same dobre stvari. Mahr bi bil dobra partija, Regnart še boljša. Kozler je imel dve graščini. |Wohlgemiut od finance je bil tiste čase najlepši uradnik v ljubljanskem mesto in še po stricu je podedoval trideset tisoč goldinarjev. Ampak gospa, če kaj velmi, ti si imela najrajši Gabrona."
Minka je pod mizo rahlo brcnila Tomaško in s škilcem pokazala na slomška-rici. Tomaška je bila že razigrana in ni razumela migljaja. Rekla je, da še vedno ne razume, kaj je našla gospa ravnateljica na debeluharju Gabronu. Takoj nato je zapela "Otok bleski, kioč nebeški". Francisca in Zofija sta vedeli, da privabi ta pesem ravnateljici rada solze v oči. Zato sta zdaj oni Tomaško oškilili. Minka pa ju je prosila, naj še onidve poprimeta in tudi sama je pomagala peti. Ko je Polona slišala, da pojejo frajlino žalostno pesem, je še ona prišla s svojim starim altom pomagat. Gospa Minka se nii zjokala. Kot da jo je pokojninski stan utrdil zoper vse mehkužnosti. Natočila in dotočila je kozarčke in se junaško izpovedala, ko je bilo pesmi konec tam, kjer ladja ziblje se in giblje tja h Kraljic' nebes:
"Z Gabronom nisva imela nič. Koroški rodoljub je bil in mi je v čotou na Blejiskeimi jezeru govoril o žalostnem stanju Slovencev1 tam gori. Na sosednji ladji, ki je plula tudi proti otoku, so peli to pesem. Zato mi je šlo potem večkrat na jok pri tem napevu." Tomaška si je mislila svoje, Zofiija in Celeška sta pritrjeval.no prikimali. Minka je nadaljevala: "Saj je bil Gabron debel in dokaj prileten župnik; torej veste, da ni moglo biti nič." (Slomškarici sta spet prikimali, Tomaška si je popravila trak pod vratom.) "Ženini so že bili, kolikor so bili. Pa ste poznali mojio rajno miaimo? Papa so ibili najboljši mož pod božjim soncem, vendar so nama mama, iPepi in meni, branili vsakega ženina, maj je bil še tako lep in bogat. Je (rekla enkrat Pepi mami, da bi najbrž branili tudi, če bi sam cesarjevič Rudolf vprašal zame. In kaj iso mama odgovorili? 'Ta bi bil šele pravi lump!' Nazadnje mi ni žal, da sem ostala salmiska."
'Ko imaš šest moških na stanovanju,' si je mislila Tomaška, pa ni tega naglas izrekla.
"Pepi, kot je bila klavrne postave — oprosti, gospodična Francisca, ti si amazoeka v primeri z njo." je nadaljevala Minka, "se je poročila s pismonošo; na Dunaju je denarne pošiljke raznašal. Bil je lep človek im gospodinje pa kuharice so ga rade ca predjužniku zadrževale. Mama je niso več pogledali do smrtne ure. Niso mogli oprostiti, da se je njena hči omožila. Šele na slmrtni postelji so jo pustili k sebi in jo blagoslovili."
"Morda se niso domislili svojega Johana," je ušlo Zofiji. Minka pa je zaobrnila pogovor nazaj na tista leta, ko so -učitelj išnice prvega letnika za nabranimi gubami svojih kril -čutile korake ljubljanskih Don Juanov in slišale marsikatero prijazno pa tudi neprijazno opombo. Kot je pač naneslo ibolj ali manj prijazno obnašanje prvih -bodočih kranjskih učiteljic, ki niso bile navadne guvernante iz turšulinskega samostana.
Nazadnje so se zmenile, da ne bodo nikoli pozabile -godu katerekoli izmed njih, da se bodo za te godove vedno zbirale ob štirih popoldne pri slavij enki in obujale spomine na imlada leta. Prav nazadnje so se objele, poljubile, obljubile si večno zvestobo in se razšle.
Potem je prišel sodnii uradnik Kozmin, ki je imel sobo pri ravnateljici, in popil prošefc, kar so ga upokojene učiteljice še v (steklenici in kozarcih pustile. Tudi Minki ga je ostalo v kupici še toliko, da je s Kozminom trčila.
4.
Minka, Francisca, Zofija in Tomaška so praznovale godove vedno skupaj. Ob štirih .popoldne. Vedmo so prišle na pogovo-r tiste storije, kof so ise ustavljali pred šolo mladi gospodje in gledali po dekletih. Starke so se že dražile: "Ta oii bil moj, zaradi tebe je prihajal." Če so podražile Francisco, je ponižno odgovarjala: "Ko -sem pa bila tako slabotna."
Sodni uradnik ise je že norčeval: "Spet) boste obirale tedanje ljubljanske po-toaline.' Tedaj pa se je zaprla gospa Minika v svojo -spalnico in premišljevala. Jutri je Zofiji® god, god naše najmlajše. Začela bom nov pogovor. Nič več iz šolskih let, da ne bo Kozmin jezika otresal.
Pričela bo pripovedovati o prvih letih službe. Ko so razposlali prve učiteljice po deželi, so jih poslali v takšne kraje, kjer so se lahko odlični gospodje zanje zavzeli, jih varovali pred zavistjo moških kolegov, pred razposajenostjo šolske mladeži in pred nadutostjo staršev, bahatih kmetov in še bolj pred prevzetnostjo gostilničarjev pa trgovcev.
Minko so poislali predstojniki naj-prej v Krško. Tam so jo priporočili odvetniku in spisovatelju Janezu Mencingerju, Nej-azu Nemcigrenu. Dolgobradi gospod jo je isam vodil prvi dan v razred smrdljivih učencev. Miinki je dal -dobre nauke, naj kaže istrog obraz; -saj' se dečki tudi doma bolj bojijo materine palice kot očeta, ki pride rad od -dela pijan- domov, pa rajši obilno večerja, kot da bi se brigal za -drobiž, ki ga je že sam -ne ve koliko spravil na ta -grešni svet. Minka si je s steznikom, ki ji -je -držal prsi in glavo kvišku, otročad bolj pokorila, kot oba učitelja s povešenima glavalmia, ki sta -bili Vsako jutro pretežki od sinočnjega cvička, da bi mogli še pokonci stati. Nejaz Nesncigren je kmalu uvidel, -da Minka njegove pomoči v šoli več ne potrebuje. Samo časaI ni imel, da bi Minko še v kakšni povesti poveličail, kajti Dolenjci in Štajerci z druge strani Save ise preveč pravdajo, -da bi bilo časa dovolj zaj nove povesti.
Ker je imela učiteljica v krškem mestu tako lepe uspehe, da je dobila celo pohvalo, iso jo prestavili na Rako, kjer je bila divjad med ml-adežjo še bolj huda. Toda taimj je pasel krščanske ovčice fajmošter Tavčar, hrust od nog do glave. Naj se Minka ne boji divjadi. Župnika naj pokliče, pa ibo napravil red v šoli, če bi ga sama ne zmogla. Župnik jo je prijazno sprejel in rekel: "Uboga gospodična, da so vas iz (bele Ljubljane tako daleč nam poslali! Moja -roka vas ibo varovala vsega hudega. Na stanovanje vas ne morem vzeti, ne zaradi -sebe, ki sem v letih in zoper vse iskušnjave odporen, ampak zaradi gospoda kaplana, ki iso še mladi in bi babe lahko kalj govorile. Stanovali boste pri Maurerjevih, na hrani boste pri meni. Mau-rerica bolj skopo kuha, ipiri nas je vendar skoraj vs-ak dan razen ob petkih kos
mesa na mizi: če ne svežega, pa prekajenega." Gospa Maurerjeva je bila teh župni-kovih odločitev tudi vesela. Mož mora snesti, kar mu pač skuha. Ljubljanska gospodična bi se utegnila zmrdeševati, če bi se ji, gospodinji, kdaj kaj zasimodilo. Župnik Tavčar je zaiupal Minki še nekaj drugega. Šmartnice je napisal za prihodnji mesec majnik. Misli so dobre in po njegovem lepe. Ampak jezik mu ne gre tako lepo kot tem mladim spilsoviateljem, ki jim teče kot ambrozija in nektar. Ima pa gori v Poljanski dolini nečaka, stričnika, ki na Dunaju za jezičnega dohtarja študira. Zdaj se pripravlja za drugi izpit in pride k stricu študirat. Ves dan ne bo študiral. Vmes bo opilil stričeve šmarnice in tudi nova gospodična ne bo brez omikane družbe, kajti on in kaplan sta precej hribovska.
(Prav prijetno je ibilo pri kosilu in večerji v župniišču' ob družbi mladega Ivana Tavčarja. Župnik je tudi v razred večkrat pogledal in zagrozil učencem, da jiih bo prišel cerkovnik premlatit, če gospodične ne bodo ubogali, ali če se ne bi učili, kar jim naloži. Minka je vedno pred razredom župniku učence pohvalila, župnik je pa še enkrat .grožnje ponovil. Zvečer ise je učiteljica rada kaj pogovorila z Mau-rerico, ki je vedela dosti novic. Tako ji je na Raki čas lepo potekal, doMer ni prišla enkrat k župnikovii mizi, pa je bil .kaplanov stol prazen.. Stari Tavčar je bil zelo žalosten) "Ali že veste, gospodična?" mu je šlo kar ina jok. Minka je že vedela, saj ji je sinoči gospa Maiurerjeva zaupala, da je prinesla babica Tomazi-nova punčko h krstu in vpričo očeta kaplana izjavila, da jii je Jakoševa Minca namočila, naj kar naravnost pove, kdo je oče. Kaplan so brez besed odšli in so morali priti župnik krstit. Minka je bila takrat še zelo sramežljiva in je samo pokimala, .da že ve. Žiuprik pa je vzdihnil: "Ko bi imel gospod vsaj že konkurz za seboj, pa še konkurza nima!" Ivan Tavčar je .modro pristavil: "Stric, vsi smo krvavi pod kožo." Kosilo je še kar dobro teknilo, ker je nečak stricu vedno znova nalival, da bi malo pozabil na sraimoto svoje dolenjske fare.
Da, te povesti ibo danes povedala Minka na Zofijinem godovanju, da ne bodo vedno listih zgodb pogrevale. Malo jo je skrbelo, kako bosta slomškarici poslušali; pa naj; se privadita na stara leta naprednim pogovorom, isaj tudi Brejca ni več na vladi. Francisca se bo v isvoji večni nedolžnosti še vedno tolažila, .da je Jakoševa Minca gospoda kaplana morda le po nedolžnem obsodila; Zofija bi bila zmožna, da (se otrese kake smešne. Tomaška sii bo pri zgodbi gotovo lustnice iaplahnila.
In še eno misel je imela Minka: vse štiri bodo pisale Agnezi razglednico; menda A.gneza na Gorenjskem iz dneva v dan hira in bi ji razglednica utegnila olajšati skorajšnjo bridko smrt.
Stezniki že davno niso ibili več v modi. Tomaška ga je s svojega starega telesa že popolnoma odpravila, zato je postalo na njej vse ohlapno. Minka je svoj steznik rezala in obrezavala in tako ibolj počasi prihajala za modo. Nekaj iga je le ostalo in ji je delal držo pa hojo pokončno. Pomagal je tudi nedrjak, mlajši bratec atarega steznika. Na peti desne noge jo je sicer nekaj (bolelo, vendar je še kar korenjaško stopala. Mimo šentjakobske šole se je obrnila s pogledom proč na levo stran, da je pogled na čaise časti iin slave ne bi motil pri pogrevanju spominov s Krškega in Rake. Še bolj natančno !b:o vse povedala, kot je bilo res. Potem naj pridejo še one tri s svojiiimi dogodivščinami iz prvih let učiteljske službe. Dovolj je Ibilo teh večnih zgodb s pripravnice. Dovolj 'smo stare, da se kaj bolj resnega pogovorimo.	'
Ure, ki so jih nosile stare .učiteljice na zlatih verižicah okrog vratu obešene, so točno kazale pravi časi Še nikoli se ni primerilo, da se ne bi vse tri olb isti, četrti uri znašle pred vrati godovnice. Tudi (danes je prihajala Minka po ulici z leve, ko sta sopihali Francisca in Tomaška z desne strani. Tomaška je mahala s sončniikom, Celeška z .belim robčkom; Minka se jima je priklanjala.
Med vrati jim je prestregla pot Kati, Zofij ina postrežnica za dve dnevni uri. Roki je imela sklenjeni k molitvi in žalostno je vzdihovala. Povedala je, da .so go-
spodično odpeljali v bolnišnico. Hoteli so iti kupit ščepec popra in nekaj imgverja za posebno vrsto solate ali česa že( ki naj bi prišla danes na tmdzo poleg slarJkov, ker je iravno post. [Pa jih je tramvaj podrl. Nog si niso zlomili, samo po glavi so se nekoliko opraskalli in nekam težko dihajo. Kati je bila pri njih v bolnici, pa jo je Zofija poslala domov, naj vse pripravi za obisk, ko pride izvošček, se pripeljejo še gospodična Zofija domov. "Pa je že dve uri tega in jih ni od nikoder."
Učiteljice so se spogledale. "Uhožica, kratkovidna je bila," je zastokala Fran-cisca. "Kaj je bilo potrebno toliko skrbi zaradi nas," je dodala Tomaška. "In prav za svoj god!" je bila sočutna Minka.
"Gotovo je zdravniki ne izpustijo; pojdimo torej tja, da vidimo," je odločila Tomaška; "pol kile kave ji nosim." Minka je imela v torbici škatlico bonbonov, Celeška v naročju šopek belih nageljnov. Pridružila se jitm je Kati in so odšle proti Zaloški cesti. Preblizu je bilo do tja, da bi vzele električno železnico.
Vratar jih sprva mi pustil noter. Čas za obiske je potekel. Šel je nekam vpra- V šat in jim potem dovolil vstopiti. Tomaški je bilo to sumljivo, ker je slišala od bratov generalov, da tudi pri vojakih v sili predpisi ne veljajo.
Zofija je ležala v sobici drugega razreda, kjer je bila poleg nje samo še ena prazna postelja. Soba za boljše bolnike torej. Razveselila se je prijateljic in jih v svojem nepremaganem humorju vprašala, če ni tudi njih tramvaj kaj podrl. Smejale iso ise prijateljice. Tomaška je položila na posteljno omarico zavitek kave, češ da ti ne bodo častite sestre ječmena kuhale. "Kot gOspa ravnateljica nam, kadar goduje," je bila Zofija še vsa pri dobri volji. Za to šalo ji je Minka dala bonbone. "Saj nisi huda, gospa, zavoljo mojega hudega jezika?" jo je Zofija brž odpuščanja prosila. Čokoladnega bonbona pa ni mogla pogoltniti. Mlad zdravnik, ki je stal v kotu sobe, da ne bi motil gospodiičen, ji ga je izvlekel iz ust, usmiljenka pa ji je obrisala čokolado in kri okrog ustnic. Povedala je, da so poslali po gospoda in pristavila, da ni nič hudega. Celeška se je čudila, ker Zofija ni povedala, da je bila za isvoj god že pri svetem obhajilu, sicer pa — ali je kaj nevarnega? "Ne, ne, pa so naš novi kturat tako prijazni in znajo spraviti bolnike v dobro voljo; nisem vedela, da pridete ve, častite gospe," se je hitro znašla usmiljenka. Zdravnik je potipal bolnico po prsih in ni kazal zaskrbljenosti na obrazu. Kurat je prišel v črnem in ne v koretlju. Res je bil zelo prijazen in se je razgovarjal več z obiskovalkami kot z gospodično Zofijo. Ko je Zofija vprašala, če lahko vstane in sprexiii dame na svoj dom, je mladi zdravnik odkimal. "Najprej se morate umiriti, potem bova videla." Ponesrečenke dobra volja ni minula: "On hoče več vedeti, čeprav je tramvaj povozil mene in ne njega."
Modro je odločila Tomaška: "Zaprli so te, kot ismo včasih me zapirale učenke. Kadar ite bo gospod doktor izpustil, pojdeš domov. Disciplina je koristna krepost, pravita brata generala. Čim odločnejši je predstojnik, tem bolje za nižjega. Lepo ubogaj in boš najhitreje ozdravila!"
"Če že moram ostati tu, pojdite vsaj ve, gospa in gospodični, ma moj dom in praznujte moj' god! Pripravila sem stvar, ki jo je moj rajni oče najbolj cenil. Saj veste, da je post in da ne bo vedno isto: kava in Kiibiševi piškoti. Na stolčku je steklenica oporta in na štedilniku je črna kava. Pijte na moje zdravje, morda pridem še nocoj za vami."
Po teh besedah je Zofija zamižala kot bi hotela zadremati. Upokojenke so se spogledale. "Utrujena je," j d rekla Minka.
"SVeti Tereziki se priporoči!" je svetovala bolnici Franciisca, ki je novo svetnico zelo častila.
'"Gremo na poljlako solato in ma oporto. Kmalu pridi za nami, da ti vsega ne pospravimo," je bila še najmanj nežna generalka.
"Samo skodelico črne kave mi pustite, z vsem drugim razpolagajte!" je naročila Zofija.
Minka ihi rada kolegico za slovo poljubila. Ostanek steznika, ki ga je še nosila, ni dovolil starikavemiu križu, da Ibi se toliko pripognila. Dvigniti ibolničino gLavo do svojih ustnic isi ni upala. Tomaška je bila še bolj nerodna za prigibe. Francisca pa je bila lahka in je pokleknila. Ni Zofijo poljubila, samo nia uho ji je zašepetala, naj v Boga zalupa. Od zdravnika in kurata so se spoštljivo poslovile.
Nazaj grede im na Zofijinem 'stanovanju so ugibale, kaj je s to nezgodo. Postregle so si same, ker je usmiljenka Kati pridržala. Žalost nad Zofijino nesrečo Minki ni dovolila, ida foi pričela pogovor o nerodnosti raškega kaplana. Sicer pia ležijo gospod že pod domačo rušo, spokorili so se in se morda že veselijo božjega odpuščenja. Niti fantov, ki so gledali za učiteljišnicami, se niso hotele domisliti. Še rrazigovor o mlajših, aktivnih učiteljicah ne bi bil primeren. Začele so torej hvaliti isrvoje bivše učenke. Tudi kakšno slabšo so omenile in ji vse odpustile, posebno če se je dobro omožila. '"Nekaj ji je le ostalo naše odgoje."
• Kave se Francisca in Minka nista dotaknili. Edina Tocnaška jo je srebnila skodelico. Ker ni bilo prtičkov na mizi, je odprla generalka torbico, da si z rolbcem obriše ustnice in takrat je padla cigara nia tla. "Pokadi jo, pokadi jo, gospodična, tako rada duha m cigarin vonj!" jo je pozvala Minka.
"Daj, daj," se je pridružila Francisca; "še nikoli te pisem videla kaditi. Najbrž te tudi Zofija še ni videla. Kako vesela ibi bila, če bi te zdaj videla. Smešnico bi iztresla iz rokava."
Tomaška je prižgala cigaro. Med puhanjem je govorila o junaštvih svojih bratov.
Takrat je prijokala Kati. "Firajla kar spijo. Nuna me je poslala po belo obleko, ker iso bili še dekle, če bi le ne ozdravila, je rekla nuna."
Zofijin pogreb je bil lep. In dolg. Minka, ki je šla s Kati v prvi vrsti, si je h kapelici nasproti Krekove vile v (Prisojni ulici naročila izvoščka. Vse dolge poti do Svetega Križa zaradi bolečin v peti ne bi zmogla. Tudi Kati je prisedla v kočijo. Ali naj ibi se revše vštulilo med prosvetnega poverjenika in njegovega ptrofe-isorskega pomočnika, ki sta korakala v drugi vrsti? Zadaj so stopicala dolge vrste bivših učenk, če bi bile še prave učenke, bi šle v sprevodu pred mrliškim vozom. Zložile iso precej denarja za vence, ki so jih nosili neobriti uslužbenci mestnega pogrebnega zavoda v funebrskem pompu. če bi bile še prave učenke, bi same nosile vence, Minko je vso pot skmbelo, če bo morala ob odprtem grobu spregovoriti. Dosti pridig je napravila v svojem dolgem službovanju, pa sam Bog vedi, če je ne bi tokrat v goltancu dušilo. Ko sta zgovorila zadnji slovesi prosvetni poverjenik in bivši katehet, ki je bil med pokopavajočo duhovščino, se je Minka oddahnila, da ni več potrebna. Tembolj je jokala; zdaj ni bilo nobenih uradnih zaprek. Ko je vrgla lopatico zemlje na krsto z zemskimi ostanki gospodične Zofije, je zamom-ljala, da pride kmalu za njo v nebeške višave. Francisca je najmanj jokala, tem več pa molila. V dnu srca si je tudi želela čimprejšnjega svidenja z Zofijo — nad zvezdami. Tomaška je vrgla kepec zemlje v jamo in si potem takoj popravila trak pod vratom. Damo v so se peljale vse v Minkini kočiji in s» bile zelo redkih besedi.
Ko so pokopavali Celeško, je bilo bivših učenk in njihovih vencev že manj. Tudi narodne vlade ni bilo več; samo neki oddelek na baniski upravi je poslal za pogrebom imladega učitelja. Ni se upal govoriti. Tem več je bilo častite duhovščine in eden izmed ljubljanskih korarjev je izpovedal svoje globoko prepričanje, da se zvesta dekla božja Francisca že veseli nebeških vonjav. Minka in Tomaška, ki sta se pripeljali v skupini kočiji, sta nai povratku še manj govorili kot svoje dni po Zofijinem pogrebu. Minka je celo pozabila pogledati Tomaškin trak, ki je bil tokrat črno črn.
Tomaška je -dočakala visoko starost. Pod rušo je že spravila oba generala, obema je Minka posodila zadnjo pot in Tomaška ji je bila iskreno hvaležna. Ko so-peljali k Sv. Križu zaslužno učiteljico — dobra duša ji je na parah privezala bel trak okrog vratiui —, so bile tam že IPlečnikove Žale. Minka se v teh obsmrtnicah že ni več spoznala. Saj ne bi našla tiste kapelice. Sedela je torej dva dni na zofi in vrtela molek med prsti za Tomia-ško, za vse umrle slovenske učiteljice in za vse verne duše v vicah, liberalne in klerikalne. "Kam naj grem za pogrebom, ko pa nikamor ne morem! Bog ji daj sveta nebesa; kako neumna je bila ta ibaibnica!"
še vedno je nosila Minka zadnji ostanek steznika, ki je bil ves scefran. Takrat iso se njeni nečaki in pranečaki odpravljali v neznano tujino. Minka je lezla v deseti križ. Nekje od Vrhnike so Ise prišli poslovit od stare tete nečaki in pranečaki, ki iso odhajali na tuje. Vse že poznala ni in jih je zamenjavala. Partizanska ulična zaščita je opazovala ta slovesa in si jih zapomnila.
Ko je osvobodilna vojska vkorakala v Ljubljano, se je ulična zaščita lotila stare Minke.
"Z nami pojdeš, tovarišica," ji je rekel tovariš partizan.
"Vedno sem bila naprednjakinja in- vsako leto sem plačevala za Ciril-Metodovo družbo, še potem, ko ni bila več potrebna. Kaj morem zato, če so nečaki in pranečaki drugačni. Niisem coprnica, da bi jih podavila, ko so prišli po slovo. Z vami ne morem iti, ker isem prestara in .me noge ne nosijo več. če ime nesete po stopnicah, bi šlo. V drugem nadstropju živim."
Zaupnik ulične zaščite si ni vedel pomagati in je odšel. Imel j le še mnogo dela danes, ko je v Ljubljani zasijala svoboda.
Minka je usihala. Želela je dočakati stoletnico, kot to bratu- kolegice Agneze ni bilo usojeno. Tudi Minki ni bilo, ker je nekaj prej omahnila.
H klavrnemu pogrebu sta prišla dva oznovca. Da se ne bi pojavil kakšen nečak iz taborišča na Koroškem. Iz tiste Koroške, kjer je svoj čas župnik Gabron za narod delal.
FRANCE PAPEŽ
MISLI OB ZIDOVIH TROJE
i.
čas, ki ga je mogoče le bežno dojeti ob živem plesu trenutkov, ob igri besed in dejanj, je samo del naše poti. Ta čas je naš začetek, poln nepredvidenih možnosti, druženja in ločitve, tišine, važnih in nevažnih sprememb, kot v prvih dneh vojne.
Resničnost in sanje so združene v teh trenutkih; šele pozneje, mnogo pozneje, bo vse drugače.
Zdaj so igralci in občinstvo — dvorana in oder —
zaviti v neko skrivnostno poltemo.
Govorjenje, igranje in gledanje,
namišljeni dogodki na odru in resnični spodaj
se bodo šele začeli.
Čas je zajel in povezal vse:
celino, obalo in morje. Ladjevje odhaja
počasi v megleno jutro,
vendar na obali ostaja nekaj odhajanja
za končen odhod,
na celini še nekaj tega, kar je na odprtem morju samo začasno, v prvem delu poti in v začetku bojevanja.
Ta čas — premikanje scene med dejanji —
je poln vrednosti; odločilen je
za razgled in razgovor, za vrnitev in odhod,
za mirno čakanje konca.
Hrup bojnih voz, zavitih v prah
zunaj mesta,
je važen za pravi prehod preko teh dn:'.
Smrt je drugačna, kakor se zdi: ta čas je začetek
in kdo ve, če ni najvišje poletje le zima, srečanje v pomladnem brstenju le nemoč čutenja in mlačnost, odhod le prihod, zmaga poraz?
Odločitve in dejanja so si v teh bojih blizu;
zgodovina je naš sestanek — pred prireditvijo —,
poslušanje ob starih zidovih,
spoznavanje, zbližanje, vplivi.
Herman, grof, je govoril vsem svojim:
"Tu se bo zmaga nagnila na stran,
ki je polna vere;
sreča se bo vselila... !"
A ni končal. Kasandra se je približala
in nekaj govorila njemu in nam. Dejanje vere
in združenje rože in slave.
Vse drugo so pogoltnili valovi
in reka je bila očiščena. Gradovi
so še ostali — čas jih prekriva
kot gora — in državni posli so zahtevali
strast in bistroumnost. Vse je še blizu,
kot da bi minilo samo nekaj let.
Tu in tam je govorjenje glasnejše, dogodki so silnejši, zidovi trdnejši in mesto primerno za čakanje. Takšen je naš začetek:
v sprejetju preganjanja, v vdanosti nekaterih
in v pravem odhodu junakov
v kakem sončnem popoldnevu,
zunaj mesta, med rožami, travami in drevjem.
Duša lahko zasluti prejšnje besede,
povezane s prvo ljubeznijo,
morja, povezana z drugimi obalami,
kajti v delovanju zemlje
in neba
ni počitka
in vse je le dviganje in padanje. V tem je lahko skrita in odkrita resnica. Rešitev je v vpraševanju in v bedenju;
lahko je v poznem večeru, v noči (ko oči zagledajo stvari drugačne), za eno ali za več duš. Mon Dieu,
nous quitterez-vous?---
Na celini je zdaj jesen in zorenje. Bojevniki so po končani desetletni vojni, po strahu, po vračanju in po gorenju, po končni zmagi, začeli graditi in oblikovati glino.
Poznanje dišeče zemlje, gozdov in vodovja,
poznanje vseh preostalih mest
je podlaga za novo življenje.
Jaz se ukvarjam z množino stvari,
s pogoji za čim pravilnejše oblike,
s svobodo in z določenostjo pesmi in besed.
Ob meni je, razen nekaj stvari, vse prazno.
Zdi se mi, da sem popolnoma osamljen;
večer je, kakor vsi drugi, nekoliko vlažen, topel.
Samo glasovi so vse naokoli.
Kljub tej navidezni samoti
sedim lahko v kavarni, ob oknu, pozno v noč
in se pogovarjam in mislim.
Delo in pesmi so priprava in izbira:
lahko ostanemo v tem, kar je samo bitje
in lahko se približamo bistvu luči in središč.
Dve možnosti. Vsi znaki pričakujoče duše
so jasni in zabrisani.
Lahko se umaknemo in približamo,
odidemo in vrnemo. V tem pa, ko smo vsi eno,
se skoraj ne more pojaviti več tesnobnost in preplah.
Stvari pričenjajo rasti in izginjati za oči,
ki iščejo moč v stvarnosti nerazumljivega govorjenja,
v gradnji "svobode", "države", "kulture"
(ljubezen in vsakdanji mir ne pomenita nič).
Vse pada,
a ničesar ni mogoče uničiti, kar bi res vplivalo na pristno in končno zraščenost z resnico. Bojevanje je vse dni blizu zmage. Bivanje po smrti. Ničesar ni mogoče uničiti.
Ljudje se vozijo proti morju in naprej
proti večernim lučim. Okolica mest je v teh dneh
še naša posest. Trst, Atene,
Chicago, Buenos Aires.
Najlepša sta morje in zemlja.
V upravi in ureditvi se bo vsa naša skupnost,
Vi je nemirna samo na videz, končno rešila.
Lao je govoril o praznini, ki je navidezno polna in enotna, o vrtenju, ki je v resnici negibnost. Pravo mirovanje in trenutna nemoč sta možnost za gibanje, za petje in obstanek, medtem ko požira ogenj zadnje ostanke zidovja. Nebo se je pordečilo in oči so nemirne, a samo v tem času.
Sprava in razumevanje sta mogoča zdaj, na začetku; pozneje bo vse drugače: tiho, spoznano, razkrito in določeno.
Samo v tem kratkem času je še mogoče urediti stvari in misli in razmerja.
Zunaj mesta sedim.
Šlemi so komaj opazni, vozovi trohnijo
in gozdovi prekrivajo skoraj vse.
Ali je rešitev mogoča?
Vse govorjenje je začetek umirjenja;
na naši obali je uničenje in moč za življenje.
Misli so na vseh straneh.
Ljudje pojejo in utihnejo. Vsa pokrajina
je polna začetka.
MARIJAN WILLENPART
ZADNJI KRAJEC
Drama v treh dejanjih.
Osebe
ANDREJ MLAKAR
KARLA, njegova žena
FRENK PODLOGAR, Karlin znanec
ANICA BERNIK, Kartona prijateljica
GOSPA KERNOVA
ZDRAVNIK
TONI. deček
Godi se v zimskem večeru v Buenos Airesu, leta 1949.
PRVO DEJANJE
Ko se zastor dvigne, je oder prazen. Iz ozadja tango s hreščečim ženskim, petjem. Čez čas hitro govorjenje. Prizor se naglo odigrava.
Karla v dežnem plašču, 4 torbico in zavitkom v rokah; e -živčno kretnjo odloži knjige na mizo, sldce plašč in ga vrže čez zaboj.
Kemurva pride za njo; v rokah nese torbico in mrežo za zelenjavo. Govori hitro in razburjeno.
KERNOVA. — Sama nisem vedela, kaj naj storim. Kar begala sem sem in tja. Saj veš, če je človek nervozen! Sem pa telefonirala zdravniku; najbližjemu, •nekemu staremu naseljencu. Tri kvadre od tu ima konzul torij... in lep, nov avtomobil... Že precej časa je notri pri Andreju.
KARLA. — Hvala lepa, gospa Kernova. Bodite tako prijazni in ostanite pri večerji. Bojim se, da ne bom utegnila sama vsega pripraviti. Pa ee četrtek je danes...
KERNOVA. — 0 seveda, gostje pridejo. Bodi brez skrbi! Vse sem že pripravila za kvartopirce. Samo še v trgovino moram. Nisecn utegnila prej prinesti, kar si rnii zjutraj napisala na listek. No, saj je zdaj tudi še čas. Takoj ia bom prinesla kavo. (Odide v kuhinjo.)
KARLA (hoče v sobo k Andreju, a ji zdravnik na pragu zastavi pot). — Gospod doktor... jaz sem njegova žena.
ZDRAVNIK. — Prav, da ste prišli, gospa. Kje bi si lahko umil roke?
KARLA. — Tam gori... bi mi povedali, kaj je možu?
ZDRAVNIK. — Oprostite, kasneje bova govorila. Roke si moram umiti. Med tem pa pripravite alkolhol in vato. (Odide v kopalnico.)
Karla vzame iz zaboja oprano brisavko, vato m alkohol. Zdravnik se vrne z mokrimi roka/mi,
KARLA. — Tu je brisavka, gospod doktor... iProsim samo besedo...
ZDRAVNIK. — Pomirite sie, ni tako nevarno. (Jemlje iz njenih rok vato in. alkohol.) Za zdaj mu bom dal injekcijo... jutri ga morate pa poslati v bolnišnico. (KaiHa hoče za njimi v sobo k Andreju.) Bolje je, da počakate tui, gospa. (Odide v sobo.)
Karla gleda v vrata, hodi (nervozno po sobi, vzame dežni plašč in ruto; zasliši se rahlo govorjenje iz Andrejeve sobe. Karla se zdrzne in gre prisluškovat k vratom. S ceste spet odmevi tanga. Za\pre okno. Nato se zagleda v podobo Madone na zadnji steni.
KERNOVA (pride s kavo). — Tako, vidiš Karla... Je še vedno notri? Marija pomagaj, kako dolgo!
KARLA. — Povejte mi, kako se je zgodilo? Ste bili zraven?
KERNOVA. — Seveda sem bila. Z Andrejem sem pripravljala sobo za Pod-logarja. Zelo slabe volje je bil. Pravzaprav sem bila tudi jaz slabe volje. Kadar se na dež pripravlja, kakor danes, sem vedno slabe volje.
KARLA. — Prosim, gospa Kemova.
KERNOVA. — Na mizo je zlezel in hotel priviti žarnico na stropu. Tudi jaz sem hotela na mizo in priviti žarnico, pa me ni pustil... "To je moje delo, gospa Kernova," je rekel. "Saj ne morete z berglo na mizo," sem rekla. "Tako za inič pa tudi nisem," je rekel, pnisJanil berglo k mizi in zlezel gor.
KARLA. — Prosim, govorite tiše.
KERNOVA. — Saj, saj... Kaj sem hotela reči? Ah, da! In komaj je zlezel na mizo, je že omahnil in padel na tla. Od bolečine je kar zastokal. Prvi hip nisem vedela, kje se me glava drži. No, pa sem se kmalu znašla in šla h gospodarjevi telefonirat tebi v tovarno, pa je rekla uradnica, da...
KARLA. — Kaj je rekla?
KERNOVA (se obotavlja), — ...da, da... Andrej in mi vsi smo mislili, da hodiš v službo, da delaš.,..
KARLA. — Nočem ga vznemirjati. Ne vidite, kakšen je? V dveh, treh dneh bom dobila novo namestitev... potem mu bom povedala. Prosim, gospa, ničesar-mu ne omenjajte!
KERNOVA. — Da... Karli... samo če bo... a nič... ti bo že Bog pomagal... saj ima rad dobre ljudi. Zdaj pa moram brž v trgovino, da ne bodo zaprli. (Hoče oditi.) Skoraj bi bila pozabila! Bezlajev je telefoniral, da ne bo mogel priti, ker ima nočno službo.
KARLA. — Kako? Saj ni nikdar delal ponoči.
KERNOVA. — Tudi meni se zdi čudno takšno opravičilo... Deževalo bo,, težke noge imam. (Odide.)
Zdravnik pride iz Andrejeve sobe.
KARLA. — Gospod doktor! Smem k njemu?
ZDRAVNIK. — i Počakajte še nekaj trenutkov, gospa!
KARLA. — Vsaj povejte, kaj je! IProsim vas! Ne bodite tako brezsrčni!
ZDRAVNIK. — Razumem, razumem vas. A vedite, da utegne vsakršno razburjenje samo škodovati njegovi že tako zrahljani duševnosti.
KARLA. — Prvi ste, gospod dokotr, ki je takoj opazil njegovo psihično motnjo.
ZDRAVNIK. — Ni težko opaziti. To je posledica telesine poškodbe. Preiskal sem ga. Rane, ki so se mu pred leti za silo zacelile, bolje — potuhnile, so se pri kosti znova zagnojile. Poleg tega je v stegnu še vedno krogla.
KARLA. — Da. Kirurg v Rimu ni hotel tvegati operacije: bal se je, da bi me ranil živca. — Nekaj dlni pred koncem vojske je dobil rafal v noge. V naglici so ga zdravili. Potem je moral bežati. Šele čez nekaj imesecev se emu je v Rimu posrečilo priti v angleško bolnišnico, kjer so ga za silo pozdravili... po vojaško. .. kakor se reveži, brezdomci zdravijo. Vendar je dobro hodil in ni čutil bolečin. Pred pol leta šele mu je noga ohromela in moral si je pomagati z berglo. — Kaj svetujete?
ZDRAVNIK. — Moral bo v bolnišnico Takoj. Dal sem mu injekcijo, morfij...
KARLA. — ...da bi mu ublažili bolečine. Mislila sem si... In potem?.. Govorite, gospod doktor! Ne mislite, da me boste presenetili! Resnica je včasih bridka, a jaz sem nanjo že dolgo pripravljena.
ZDRAVNIK. — ... Tukajšnji ortopedi so mojsrtri v protezah. Pri hoji bo hibo komaj opaziti.
KARLA. — ...Zdravniki v bolnišnici menijo da je še prezgodaj poklicati kirurga.
ZDRAVNIK. — Hm... Lahko odklanjajo kirurga z Ječanjem in injekcijami nekaj mesecev. A medtem more priti do katastrofe. Noben psihiater ne more uspešno zdraviti duše, če je telo podprto z lesom.
KARLA. — Da. V zadnjih mesecih se je zelo spremenil.
ZDRAVNIK. — Razumljivo. IPo operaciji mora spremeniti okolico. Novi kraji in ljudje mu bodo vrnili veselje do življenja.
KARLA. — Prepričana sem...
ZDRAVNIK. —• Tako, sedaj pa še recept. (Piše.) Morfij... eno... sam pridem, da imi dam še eno injekcijo, okoli polnoči.
KARLA. — Ne trudite se, gospod doktor! Injekcijo lahko dam sama.
ZDRAVNIK. — Znate?
KARLA. — Doma sem šitiudirala medicino.
ZDRAVNIK. — Presenetili ste me. Koleginja?
KARLA (odkima). — Dve leti mi manjkata. Vojna vihra mi ju je ukradla. Mislila sem, da bom lahko tu dokončala — z moževo pomočjo... Andrej je akademski slikar... zdaj ime slika... ne more...
ZDRAVNIK. — Dejal sem že, da miora po operaciji spremeniti okolico. Priporočam vam državno okrevališče v Bariločah in lahko vam izposlujem brezplačen vstop za nekaj mesecev.
KARLA. — Presenetili ste me. Prepričana sem., da mož ne bo odklonil priložnosti. Res ne vem, kako naj se vam zahvalim za pozornost, ki nama jo izkazujete.
ZDRAVNIK. — Nič, nič, gospa. Ob takšnih pustih zimskih večerih, kot je nocojafnji— (dvigne karte z zaboja) bi si želel z varni in vašim soprogom 3esti k partiji taroka.
KARLA. — Z velikim veseljem, gospod doktor. Prav danes imamo, hočem reči: imajo partija taroka... pa je tretji odpovedal...
ZDRAVNIK. — Tudi jaz moram odpovedati. Dva bolnika me še čakata. Za drugič se priporočim.
KERNOVA (pride s polno nvrežo zcuvitkov). — 0, gospod doktor. Opravičiti se vam moram, gospod doktor! Tako sem kričala v telefon... v takšnih primerih človek res ne ve, kje se ga glava drži... Kako je gospodu Andreju? Mu je že odleglo? Ni nevarno, kaj ne da ne? Karli, Toni me je vprašal, če lahko pridt
po injekcijo. Rekla sem, naj kar pride... Kaj sem hotela reči, gospod doktor? Ah da, kako je lepo, dai smo sosedje... človek kar laže in brez skrbi živi, če je kak zdravnik v soseski, čakajte, takoj vam bom pripravila kavico.
ZDRAVNIK. — Hvala, drugič, drugič! Zdaj res ne tuttegnem! Bolniki me čakajo. Torej jutri ob osmih, gospa Mlakarjeva, bom sam prišel ponj. Verjemite mi, da me zelo zanima ta primer in. bi rad sam prisostvoval operaciji, sam nadzoroval zdravljenje. Lahko noč!
KARLA. — Ne vem, ka^o naj se vam zahvalim, gospod doktor... (Zdravnik odide.)
KRENOVA. — Prijazen človek, tale zdravnik. Nič ni rezerviran, kakor so drugi stari naseljenci... Kaj, ali spi? Veš, prinesla sem narezek, konjak, sladkor, čaj in kavo... pravzaprav vse, kar je bilo na listku zapisano.
KARLA. — Prav, hvala. Ali lahko nesete v kulhinjo in zložite na krožnike? (Pogleda v Andrejevo sobo.)
KERNOVA. — Pa kumarice sem kupila, kar na lastno pest... tvoj mož jih tako rad je. (Karla si začne šivati nogamico ma nogi.) Kam pa naj zložim? Kar na zaboj?
KARLA. — Da, kakor ponavadi. Stole pa iz kuhinje prinesite! V lekarno bom morala po zdravila, kasneje vam bom pomagala.
KERNOVA. — Karli... kaj sem hotela... če potrebuješ denar... ko si brez službe...
KARLA. — Ne, hvala, gospa Kernova. Ne zamerite, če odklonim'. Podlogar mi bo takoj plačal sobo za nekaj mesecev. IPa bom rešena skrbi.
KERNOVA. — Povej mi no: kateri Podlogar pa je to, pravzaprav? Poznam dva, pa si nista nič v sorodu, če pride ta iz province, si res lahko vesela. Priden je in pošten. S hčerjo moje prijateljice se bo poročil.
KARLA. — Ta, ki bo tu stanoval, je iz Brazilije.
KERNOVA. — Iz Brazilije? Potem sem pa prav slišala! (Hoče oditi.)
KARLA. — Kaj? Kaj ste slišali?
KERNOVA. — Kar vrabci čivkajo, pa nisem verjela.
KARLA. — Kaj pa čivkajo?
KERNOVA. — Karli, kaj ti je prišlo na misel? Da takemu) človeku ponudiš streho.'
KARLA. — In zakaj ne?
KERNOVA. — Kljub temenu, da si mi pomagala čez mejo, ko sem šla za možem, in si me nosila na rokah, ko nisem mogla več hoditi, in mi jesita od svojega dajala, kljub temu, da sva bile kakor mati in hči... in vem, da ti moram biti vse življenje hvaležna...
KARLA. — Ne razumem, čemu govorite te reči? Sem vas kaj' užalila?
KERNOVA. — Nič užalila, človeka jemlješ na stanovanje, ki je vse prej kot človek! In dokler bo on tu, ti jaz ne bom več pomagala.
KARLA. — Kaj vam je storil? Saj ga ne poznate!
KERNOVA. — Jaz ne. Ali ljudje stiskajo glave in eepečejo. Že tako ne govore prida o tebi in Andreju.
KARLA. — Tako? Kaj pa govore?
KERNOVA. — Da je Andreja Bog kaznoval, ker takrat ni šel reševat brata in je rajši bežal. 0 tebi pa govore, da si bila piri rdečih in da si... Bog mi je priča, da jaz nisem mislila tako, ker te dobrd poznam in vem, da se brigaš samo za imoža in nič drugega. Ampak zdaj, ko Podlogarja pod streho jemlješ, zdaj pa tudi jaz...
KARLA. — Kaj, gospa Kernova?
KERNOVA. — Saj se mi zdi neverjetno... pravijo, da je bil tudi Podlogar pri rdečih... in da sta vidva skupaj takole...
KARLA. — Ljudje imajo prav, gospa! Andrej je strahopetec in jaz sem sprijenka. Tako je bilo in tako ljudje hočejo, da ostane, dokler se bo spominjalo najino ime. Vojna 'je bila in v vojni se dogajajo čudne stvari, ki jih ljudje ne bodo mogli nikdar doumeti. Ne mislim se opravičevati, čeprav sem takrat bila skoraj še otrok. Danes vem samo eno: moja dolžnost je, da živim za moža in ga režim melanholije, v katero je zašel, ne po lastni krivdi. Andrej je bolan že dalj časa, dobro to veste. Vojna dediščina! In za koga drugega se je boril, kakor za ljudi, tiste, ki sedaj o njem dvomijo? In kdo drug naj zanj iskrbi, če ne jaz? Nihče /pa me ne vpraša, kje naj vzamem denar, ker je samo po sebi umevno, da ga moram imeti, pa naj ga vzamem kjer koli. Pod logar je bogat in zakaj ne bi vzela njegovega denarja? Zame je samo to važno, da imam denar, ki ga bom lahko za moža porabila. Vse drugo me ne briga.
KERNOVA. — Jezus, Marija... Bog te bo kaznoval!
KARLA. — Kaznoval?
KERNOVA. — Varati misliš moža s svojim bivšim prijateljem!
KARLA. — Gospa Kernova! Če tako mislite, vas nočem več zadrževati, niti minute več... Žal mi je, da sva toliko časa skupaj živeli... (Molk.) ...Ne jezim se na vas, ni vaša krivda, da ime tako sodite. (Odide v kuhinjo.)
Kemiova se obotavlja, natjo si obleče plašč in gre do stopnic.
KERNOVA. — Za Andreja sem kumarice spravila v omaro... na spodnjo (polico... (Tise.) Lahko noč... (Odide.)
Karla se vrne čez čas in si mimogrede briše zasolzene oči; hoče v Andrejevo sobo.
Toni pride s polnim n<aročj&in igrač; ko uzre Karlo, potegne samokres in se ji postavi za hrbet.
TONI. — Roke kvišku!
KABLA (se prestraši). — O, Toni!
TONI. — Roke kvišku ali pa ustrelim!
KARLA (dvigne roke). — Kaj pa hočeš, razbojnik?
TONI. — Injekcijo!
KARLA. — Jo že imam pri pravil j eno. A zdravnik mi je dal takšno, ki boli.
TONI (vtakne samokres h) žep in se ji zobne odmikati). — Veš, Karli, bom (pa rajši jutri prišel. In zdravniku naroči, naj da takšno injekcijo, ki nič ne boli.
KARLA. — O, razbojniček se je prestrašil. No, no, Toni: kot po navadi... takšno ti bom dala. Koliko igrač imaš! Pa so vse pokvarjene?
TONI. — Veš, Andrej mi je obljubil, da mi jih bo popravil, vse, vse. Ko pa se bom vrnil s počitnic, mi bo napravil garažo iz desk.
KARLA. — Saj res. Jutri pojdeš. Ne vem, če bo lahko Andrej vse popravil. Bolan je. Zdaj spi.
TONI. — Bolan? Spi?.. Kaj pa mu je, Karla?.. Noga?
KARLA. — Mhm!
TONI^— Bom pa počakal. Če ga noga zelo boli, ne bo imogel spati in je bolje, da kaj dela.
KARLA. — Prav. Pa počakaj, Toni. In popazi nanj. Samo v lekarno moram po zdravila, če boš priden, ti bom prinesla bonbonov. (Oblači si plašč. Iz zaboja si vzame denarnico.)
TONI. — Rajši čokolado.
KARLA. — Pa čokolado.
TONI. — če bi kdo prišel, veš, ga bom kar ustrelil! Tako ga bom čuval.
KARLA. — Prav Tomi, prav... in ne ropotaj po sobi! Na, tu sedi in straži. Takoj se vrnem. In prosim te: Nikiar ne zabijaj žebljev v zaboj! (Odide.)
TONI. — Ne bom, ne bom, Karli... (Gre k vratom, v levi roki nosi igrače, v desni samokres: tako se sprehaja po odru. Ko pride do zaboja, gleda vanj; spusti igrače, da z ropotom padejo na, tla. Iz zaboja potegne vojaško čepico in si jo natakne na glavo. Potem odpse okno in se postavi, da bi ga kdo od rnnaj videt.)
ANDREJ (v, srajci, z berglo: ustavi se pri vratih in gleda Tonija). — Kaj pa delaš, Toni?
TONI. — Stražkn, Andrej! Karli mi je naročila, naj te stražim.
ANDREJ. — Je že prišla iz službe?
TONI. — Že. IP& je šla v lekarno... Glej, avtomobilčke sem ti prinesel, da jih bova popravila.
ANDREJ. — O! (Gre k zaboju, vzame cigareto in si jo vtakme v usta; potem išče vžigalice.)
TONI (sname kapo in jo ogleduje). — Andrej, jaz bi pa za god rad takšnole kapo. To bi me gledali fantje.
ANDREJ. — Ne veš, kje je gospa Kemova?
TONI. — Ne. Je nisem videl... Vsi bi se me bali, če bi me videli s to kapo.
ANDREJ. — Vem, Toni... Morda ti jo bom kdaj podaril, ko boš velik in boš razumel, kakšna je ta kapa.
TONI. — Zakaj pa zidaj ne? Saj je že stara. In tiste vojske je že zdavnaj konec.
ANDREJ. — Da... Toni. Tista vojska je končana. A v prihodnji bodo fantje nosili iste kape.
TONI. — Ampak ti ne boš več vojak. Jaz pa bom. Streljal bom, kolikor bom hotel in noben policaj mi ne bo smel braniti. Če ne, bom pa še njega. Kdo je pa tebe takrat obstralil?
ANDREJ. — Ne vem, Toni.
TONI. — Zakaj ise pa nisi skril?
ANDREJ (se zdrzne). — Preveč vprašuješ, Toni... Tudi če bi iti povedal, bi ne razumel.
TONI (čez čas). —> Zakaj pa nočeš popravljati avta? Ali te boli noga?
ANDREJ. — Na, Toni, in pojdi po vžigalice. (Mu da denar.) Medtem bom popravil.
TONI. — Že grem, Andrej. (Položi čepico v zaboj.) Če me bo klicala mama, povej, kam sem šel. Takoj bom nazaj. (Odide.)
Andrej si natoči konjak, pije in zamišljen zre predse.
TONI (zadaj). — Po vžigalice grem, Karli...
Andrej gre k stopnicam.
KARLA (pride z zdramili). — Andrej... Andrej...
ANDREJ. — Karla!
KARLA. — Tako sem se bala!
ANDREJ. — Je že dobro, Karla. Ne veš, kako me je bolelo. Mislil sem že, da je konec. Padel sem. Kot zrelo jabolko z drevesa.
KARLA. — Zakaj se ne čuvaš, Andrej? čakaj, ti bom pomagala.
ANDREJ (odhaja po stavnicah v sobo). — Ne, ne, pusti me! Sam najlaže bodi/m. Tjale postavi stol.
KARLA (postavi sM). — In v isamii strajci si? Da se boš prehladil! Na, obleci si suknjič! Pa piri odprtem oknu, zdaj, sredi zime, Andrej! Kaj pa misliš? (Zapira okno.)
ANDREJ. — Mi ni hladno. Zakuri peč, če te zebe!
KARLA. — Saj bom. če ne, ne bom mogla delati. In kako boste tarokirali v mrazu? (Slači plašč.) Samo malo oddahniti se moram. Ves dan sem bila na nogah. (Sede na zaboj.) Tako me pečejo noge. Gospa Kernova mi je povedala, da si padeil z mize.
ANDREJ. — Da. In žarnico sem razbil. Novo boš morala kupiti.
KARLA. — Jiutri. Zdaj je že zaprto... Bezlaj je telefoniral. Ne utegne.
ANDREJ. — Ne? Škoda.
KARLA. — Pravi, da ima nočno delo.
ANDREJ (jo pogleda). — Čudno. Nikdar ni delal ponoči.
KARLA (odvija zavitek). — Glej, kaj sem iti prinesla... Hočeš ugibati?
ANDREJ. — Ne, Karla. Oprosti, aimpak danes se mi res ne ljubi.
KARLA. — Glej, Brueghel... knjigo, ki si si jo vedno želel. Mimo knjigarne sem šla, kjer so razprodajali, pa sem jo kupila.
ANDREJ (topo lista po knjigi). — Hvala, Karla. (Potisne knjigo od sebe.) Si govorila z zdravnikom?
KARLA. — Sem. Jutri zjutraj bo prišel in te bo peljal v bolnišnico, se pravi v sanatorij.
ANDREJ. — Da. Rekel imii je, da moram tja... ne boš zmogla, Karla.
KARLA. — No, ni tako obupno. Podlogar bo plačeval, kolikor midva plačujeva za stanarino. (Sede na zaboj na nasprotni starani, sezwj<e čevelj in si gladi nogo.) Moj zaslužek lin kar zaslužim za pletenje in injekcije, bova pa imela zi zdravljenje in hrano. Nekaj nama bo pa posodil.
ANDREJ. — Mislim, da preveč pričakuješ od Podlogarja.
KARLA. — Kako? Saj ga ne poznaš.
ANDREJ. — Ne. To je res. A ljudje ga poznajo. On je eden tistih, ki so med revolucijo samo računali, špekulirali. Niso se sramovali, udinjati se tem in onim.
KARLA. — Kdo ti j-d pa to povedal?
ANDREJ. — Kernova. Zdaj je pobegnil iz Brazilije, ker ga zasleduje policija. Naši ljudje nočejo imeti opravka z njim. Samo ti .si tako ljubezniva in mu daješ streho.
KARLA (si obuva čevelj). — Ne vznemirjaj se zaradi takšne malenkosti!
ANDREJ. — Malenkosti?
KARLA. — Da, malenkosti. Lahko, da se ga mnogi res upravičeno izogibljejo. Na vsak način, sam bo odgovarjal za svoja dejanja. To me ne vznemirja, čeprav mi je žial fanta, ki je v študentovskih letih kazal vse drugačna nagnjenja. Skupaj sva sedela pri predavanjih. Pri anatomiji sva si iz irok v roke podajala kosti, pri kemiji pafl sva si pomagala reševati probleme. Iz tisbih let ga poznam. Vem tudi, da je ljubil poezijo in celo sam pesnikoval, četudi ni svojih pesmi nikdar objavljal.
ANDREJ. — Mladina se vedno rada ukvarja s .poezijo, le da večina tistih pesimi nima vrednosti.
KARLA. — Vseeno. Spoznala sem ga in ocenila, da .danes lahko trdim: tak je bil pred revolucijo...
ANDREJ. — No, in zdaj?
KARLA. — Psihijater bi dejal: Operacija ni uspela, v duši mu je ostal zametek brezvestnega egoizma... Jaz pa še dodajam, da se prav nič ne razlikuje od tako imenovanih modernih, izven revolucije vzgojenih bogatih gospodkov.
ANDREJ. — Sama priznavaš, da se ga lj.udje upravičeno ogibljejo.
KARLA. — Ni edini, ki ga je vojna zaznamovala.
Andrej jo pogleda.
KARLA. — Vem, Andrej, da dogodki, če hočeš, celo trenutki, ki so možni v revolucijah, popolnoma spremene človeka: v dobro ali v slabo. Samo tisti, ki niso bili potegnjeni v ta začarani krog, si laste pravico obsojanja. In slednjič... pri nas je šele revolucija rodila takšne tipe, kot je Podlogar. Tu v Ameriki jih pa srečuješ na vsak korak.
ANDREJ. — Če ne sprejmem njegovega denarja, še ne rečem, da obsojam,
KARLA. — Sam veš, da ti drugi ljudje ne bodo pomagali. Ne boš si ti izposodil, tem,več jaz.
ANDREJ. — To je isto. Ljudje naju -bodo obsodili.
KARLA. — Ljudje so naju že obsodili... Oprosti, vsaj mene so! Kernova, poštena žena, ki pravi, da mi dolguje hvaležnost za vse življenje, je prva, ki imi je v obraz povedala, kaj si mislijo ljudje in seveda tudi ona... Slabo! 'Poslovila se je in šla. Niti na misel mi ne prihaja, da bi se zagovarjala, ker sem prepričana, da ljudje ne bi razumeli. Vem, kaj hočem, Andrej. Nič posebnega: to, kar druge žene. Vso pravico -imam, da| si ustvarim družino, in dolžnost, da ne odbijem priložnosti, ki se mi nudi. Nič spotakljivega ne vidim, če si od prijatelja sposodi™ denar.
ANDREJ. — Policija ga sledi.
KARLA. — Prav. če ga bo našla, bo zaprt. Kaj imam jaz pri tem in ti?
ANDREJ. — In vendar mislim, da bi lahko našla kak drugačen izhod.
KARLA. — Vse sem že premislila. Saj ne -bo vedno tu ostal! Nekaj tednov, največ dv-a meseca. Potem bova spet lahko živela, z mojo plačo. Do tedaj morava pač potrpeti in čakati. (Poklekne k možu in mu šiva gumb na sruknjiču.)
ANDREJ. — Čakati, stiskati... pritrgovati si kakor berači... da, kakor beračil
KARLA. — Samo tega ne reci! Pošteno delam v tovarni.
ANDREJ. — Razumi me prav: jaz sem berač!
KARLA. — Le kako moreš tako govoriti?
ANDREJ. — Kaj pa sem? Kdo sem?.. Berač!.. človek, odvisen od miloščine.
KARLA. — No, no, in ,miloščino ti daje tvoja žena! Si zadovoljen? Pusti te misli! Misli rajši na lepše dni in kuj načrte za bodočnost, ki nama mora kdaj odpreti -svoja vrata na steižaj. Pravico imava do življenja. Glej, Andrej, jaz vedno sanjam. Sanjam o lepem naslonjaču, kjer boš zvečer, ko se boš vrnil z dela, udobno sedel in bral. Sanjam o omarici, polni knjig in revij... Misli si, da bo tam, kjer zdaj čepi zaboj, nekoč zofa in zraven mizica s pepelnikom -in zadaj stoječa svetilka in radio... in tam, malo bolj desno od zofe... zibelka...
ANDREJ (po daljšem molku). — Preveč so težki ti dnevi. Ti garaš. Stroja ti pijejo kri. Ne boš si utegnila ustvariti doma, kakor si ga želiš. Še preden se boš zavedela, se boš zlomljena in izmučena bila s pestmi po glavi, ker si bila ogoljufana.
KARLA. — No, Andrej. Kaj pa spet govoriš?
ANDREJ. — Bojim se. Strah me je. Kar pomnim tisto noč, nimam več miru. Talkrat sem se bal smrti, zdaj se bojim življenja.
KARLA. — Ničesar ise me boj! Lepe misli misli. Misli ma najino ljubezen, na tiste dni, ko sva se prvič srečala. Rada te imam, Andrej. Ko bi te takrat v Rimu ne bila našla, bi se bila izgubila... Da, da, kadar se zvečer vračam z dela im grem mimo Retira, mi je vselej tesno pri srcu, ko jih gledam, kako stoje po vogalih in po hodnikih in z mežikajočimi očmi vabijo... zgrozim se že ob sami misli, da bi bila skoraj tudi jaz lahka...
Andrej ji položi roko na glavo.
KARLA. — Rešil si me, Andrej. Ne veš, kaj to pomeni ženski, kakršna sem bila jaz. (Odtrgal nit pri gumbu.) Tako, vidiš. Drugič moraš takoj povedati, da isd brez gumba! (Vstane in spravi iglo.) Naj ti pripravim večerjo?
ANDREJ. — Ne, bom počakal. Morda bo prišel Hribar. Prinesi kavo.
KARLA. — Takoj. A najprej peč. (Odide v Icuhinijo.)
Andrej lista po knjigi.
KARLA (prinese prižgano peč in jo postavi v kot). — Takole. Res mi je bilo hladno. Zdaj bo prijetneje. (Odide.)
Andrej Usta po knjigi.
KARLA (pride s kavo). — Kava, dragec. Kam naj postavim?
ANDREJ (je ne pogleda). — Kar sem na zaboj!
Karla odloži skodelico na zaboj, drugo drži v rokah. Postavi se možu za hrbet m ogleduje sliko v knjigi.
Andrej primakne knjigo bliže k nji, da bi bolje videla.
KARLA. — Čakaj, čakaj...
ANDREJ (jo pogleda). — Brueghel... Pohabljenci... Telesa, podprta z lesom... (Molk.)
KARLA (živahno). — Si že poskusil a ,p a šteli, ki sem ti jih prinesla?
ANIDREJ (jo pogleda, z odprto knjigo v roki). — Kakor otrok sem jih prekladal iz roke v roko, vonjal jih in si mazal prste z njimi. Nisem vedel, kaj naj slikam: misli so se mi prehitevale. Preveč sreče je bilo... Po toliko letih spet vonjaš barve in čutiš v riokah oljno, žametno snov, s katero lahko slikaš misli. Iskal sem motiv in ga vzel iz spomina: drevo, hišo, zadaj grič in zadnji krajec. Nepreračunljivo, skoraj obseden sem metal barve na platno. In nisem jenjal, dokler ni bila krajina vsa pred menoj. (Zapre knjigo in jo odloži.)
KARLA (pije veselo). — In?
ANDREJ. — Mlad talent. Odličen krajinar. Mojster senc. Odlikuje ga čudovita kombinacija tonov, ki se prelivajo po platnu... — so nekoč pisali kritiki. In zdaj? Pogledal sem platno... .platno z zmazki, razmetane barve, liki surovi...
KARLA. — Andrej!
ANDREJ. — Ne vidim več barv. Svetloba ni več svetla in senca ne vijoličasta ali modra. Vse je sivo 'in črno. Drugih barv ne vidim.
KARLA. — Težko je slikati po spominu.
ANDREJ. — Vsak dan gledaim v duhu vso pokrajino, vse obrise točno vidim, če zaprem oči, le barv ne.
KARLA. — Poslušaj me: ko ozdraviš, boš za nekaj mesecev odšel v Bariloče ma okrevanje; tam boš lahko slikal in se znova preskusil; gozdove, planine oblake boš slikal. Poslušal boš žuborenje studencev, žvižganje ptic, občudoval prelivanje barv na planinskih rožah in gorski veter ti bo bičal zagorelo lice in ti sproti odnašal s platna črne sence... in sonce ti bo dajalo pravo svetlobo... Ali smem videti sliko? Ne bom te silila, če misliš, da...
Andrej gre po sliko in jo <pokaža Karli.
KARLA (osupne). — Andrej...
ANDREJ. — Takrat, t ji, na tem mestu smo se borili: imel sem devetnajst let; moj brat ,pa jih je imel sedemnajst. Noč je bila. Zadnji krajec je metal pošastne sence po livadi. Stiskala sva se drug k drugemu...
KARLA. — Molči, Andrej, prosim,!
ANDREJ. — če še tako zapiram, stiskam oči, vedno vidim njega pred seboj.
KARLA. — Uniči sliko... raztrgaj jo... zažgi jo!
ANDREJ. — Vsak korak, ki ga storim, oie spominja izdaje, ki sem jo zagrešil.
KARLA. — To ni izdaja. Andrej. Molči!
ANDREJ. — Sredi noči me zbudi in, kriči...
KARLA. — Ne mučiva se, Andrej! Obljubila sva si, da nikdar, nikdar ne bova spominjala preteklosti.
ANDREJ. — Boli... ne morem pozabiti...
KARLA. — Andrej, molči, mdlči!.. (Se sesede na zaboj.)
TONI (priteče). — Na, vžigalice, Andrej. (Pogleda Karlo in obstane.) Kaj ji je? Bom pa pozneje prišel po injekcijo. (Hoče oditi.)
KARLA. — Ne Toni, počakaj! (Se dvigne.) Daj, pripravi se!
TONI. — Pa mi boš dala takšno kakor vsak dan?
KARLA. — Da, Toni. (Gre pripravljat injekcijo.) Nič ne bo bolelo.
TONI (vzame čepico iz zaboja im. si jo potisne na glavo). — Vojak se ne sme jokati. Tudi če mu daš injekcijo.
KARLA. — No, pridi! V katero nogo sva dajala včeraj?
TONI. — V tole. Veš, s tole nogo nisem mogel brcati žioge, zato so naši izgubili: dva - nič. (Stopi za zaboj.)
KARLA. To je bila pa res nesreča!
TONI. — Čakaj, čakaj. (Z eno roko si zakriva oči, z drugo drži hlače.)
KARLA (mu vbrizgne injekcijo; fant se nakremži). — Tako, vidiš, je že končano. Piravi junak isi!
TONI (si ravna hlače). — Pa spet nisem: nič jokal, kajne? Tista punca... (&<\jrico spet potiska nazaj v zaboj.) tista piuuca, ki si ji včeraj dala injekcijo, je pa prej in še potem jokala. Ženske ste res čudne. Za vsako malenkost se j očete... Andrej, po avtomobilčke borni prišel po večerji... Karla, mi daš škatlico?
KARLA. — Ne morem, Toni. še ni prazna.
TONI, — No, pa drugič, ko bo prazna. Zdaj grem večerjat. Pa ne bom nič pravil, da si se jokala.
KARLA. — Ne, Toni. (Gleda za njim in spravlja ampule.) Nimaš prav, Andrej, kar si mislil.
ANIDREJ. — Kaj; Karla?
iKARLA. — Prostovoljno smo šli v svet. Ali misliš, da zato, da zdaj laže umiramo ob žalostnih spominih preteklih dni?
ANDREJ. — Zakaj spet vrtaš?
KARLA. — Ne jaiz. Ti se mučiš iz dneva v dan. Vse tvoje misli so se ustavile na tej sliki.
ANDREJ. — Stirah me je bilo takrat.
KARLA. — Glej, še pred pol leta si bil ves drugačen. Družba, zabave, ples, sam smeh. In zdaj?
ANDREJ. — Zdaj? Spaka! Podprta z lesom...
Karla osupne.
ANDREJ. — Vem, ob nogo bom, vem. Dokler ne veš ro nice, upaš. Ko pa jo izveš, še nekaj časa trdovratno lažeš in nesramno goljufaš sam sebe. Potem se onemogel zgrudiš v bollečo kepo. In zakaj sem spaka? Zakaj mučim tebe?.. Raj sem ti obljubljal, a dajem ti pekel... Zakaj ta bič? Sem mar jaz krv, ker mi 'je strah zvodenel kri iin zaprl sapo? Mar strahu volja ukazuje? In kdo nam voljo daje? Je strah zahrbtna! bolezen, ki stiska srce in otrpne korak? Je to pla-
čilo, ker sem se boril za Boga in mu ponudil življenje? Zakaj je ostal samo na pol poti? In ni hotel, da z bratom drug ob drugem trohniva? Zakaj je teko krut, da je na teh razvalinah pozabil še nate, da ise izmučiš ob meni in mlada usahneš?
KARLA. — Ne govori več! Sam ne veš, kako si ise spozabil. (Prav res, da te ne razumem. Le kako moreš misliti, da neti delaš krivico, ko vendar veš, da vse, kar storim, rada, z veseljem storim zate.
ANDREJ. — Z ničimer ne bom mogel vračati.
KARLA. — Z ljubeznijo, Andrej.
ANDREJ. — Uničila si boš mlada, zdrava leta.
KARLA. —■ Za ljubezen, Andrej.
ANDREJ. — Preveč zahtevaš od mene in premalo zase.
KARLA. — Dvomiš v ljubezen?
ANDREJ (čez čas). — Rad te imam... (Zre skozi okno.) Dežuje... Perilo moraš pobrati.
KARLA. — Da, pozabila sem. (Vzame plašč in hitro odide.)
Andrej gre počasi k sliki, dvigne jo in jo zamenja s podobo, ki visi na zadnji steni: Madono postavi ob stopnice na tjla. Zunaj dežuje.
KARLA (pride s polnim naročjem perila). —t Hvala Bogu, srečo sem imela. (Prve kaplje so ga le navlažile. Ravno prav za likanje. (Odlaga perilo in uzre zamenjam slibL) Kaj, tu si obesil to sliko?
ANDREJ. — Ti ni prav?
KARLA. — Vendar ne misliš, da| bo tu visela?
ANDREJ. — Zakaj ne?
KARLA. — Brezjanski Mariji si vzel častno mesto.
ANDREJ. — Pokrajini je mesto v dnevni sobi.
KARLA. — Brezjansika Marija je tvoj poročni dar meni... (Spogledata se.) Prav, če tako želiš...
ANDREJ (spe zre skozi okno). — Solato sem zasadil: dež mi bo spodkopal vse mladike. (Karla se pripravlja k likanju.) Mislim, da nocoj ne bo nikogar...
KARLA. — Kdo bo hodil v tem dežju?
ANDREJ (gre k stavnicam, pa se na prvi spotakne). — Preklete stopnice!
KARLA. — Andr... (Stisne zobe: boli jo moževa kletev.)
ANDREJ (se ustavi mi vrhu stopnic in se obrne). — IPa spet zamenjaj sliki, če hočeš. (Odide.)
Karla gleda za njim, dvigne Madono, gre k zadnji steni in se zagleda v pokrajino; nasloni se na zid, dvigne roko in boža okvir pri podobi na steni.
(Konec prvega dejanja.)


K V/ > A	v> K < E <
ZELENA MIZA
Bilo je v soboto zvečer. Buenos Aires se sobote veseli, vsak sobotni popoldan je skorajda bolj prazničen kot naslednji dan, posvečen nedeljskemu prazniku. Še dež in vlaga ne moreta temu veselemu razpoloženju sproščenosti blizu — človek bi želel, da bi bila .sobota dolga, dolga.
Ta večer pa je bil mračen, poleg tega sem ostal še brez načrta. Navadno je vsaka isobota tako obložena s isiejami in sestanki, le ta dan je ostal prost — in sedaj kam? Mrak se je počasi .uveljavljal, svetlobe je bilo še toliko, da je bilo že opaziti, kako jte pomlad blizu. Le kam?
Negotovosti bo tudi tako vsekakor tanralu konec. Ko se bo ulica umirila in bo po hiši legel molk, se bo kar samo vsililo prepričanje, da je tudi te sobote brez programa konec. Ostal bom doma in soboitoo končavanje večera ima tudi svoje čaire. Vse bi bilo v redu, ako ne bi zapel telefon:
"Halo, v Oolonii' je nocoj zadnja predstava Zelene mize. Ali greste?"
Zelena miza... Ves teden seim videval to ime ,na lepakih po ulicah, pa se nisem zavedel, kaji sem bral. Ln nocoj jef zadnja predstava. Sladko-gremko občuttje me je zajelo — bil sem predaleč. Brez zamude bi več me mogel priti. Tam pa še borba za vstopnice —
.ne, kar pojdite, pa hitite,, zame je predaleč; mogoče še ujamete celo predstavo."
Kurt Joos in njegov balet Zelena miza! Ravno petindvajset let je tega, kar isem bil na premieri v Parizu. Polna, prepolna dvorana gledališča na Champs Elysees. V glavni dvorani je bil mednarodni plesni festival, v komornem gledališču v istem poslopju pa je dajal prve Giraudouxove komedije Louis Jouvet, takrat na. pragu isvojle velike kariere. Taan v drobni loži v pritličju <se nas je stiskala skupina slovenskih študentov, na odru pa se je razvijal zadnji od treh večerov festivala.
Na sporedu sta bili glavni točki Kurta Joosa "Zelena miza" in Pina Mlakarja balet "Un amour de Moyen Age".
Nocoj bi se lahko ta čar spremenil vsaj v sen, ko bi še mogel priti v Colon. Pired petindvajsetimi leti je festival rjajbrž odločil življenjsko smer in pot dveh baletnih skupin; Joos je odšel s svojo skupino na veliko turnejo po Združenih državah in pozneje po Evropi in. Aziji. Po petindvajsetih letih dajejo ta balet v Colonu lin meni ni bilo več dano, da bi ga mogel še videti in ugotoviti — kaj?
Pred četrt stoletja je ves) Pariz (res je, da je bila takrat baletna kultura v Franciji več ko na dniu) sprejel Joosov balet kot odkritje, vročična navdušenost se je razlila na ves svet — Nemčija je pod drugimi zastavami krenila v slavospeve geslom zmag in novim bojnim poljanam naproti, v Parizu pa je nemški balet pred zmagovalci prve svetovne vojne zaplesal zgodbo o nesmiselnosti in zločinstvu vojne sploh.
Nocoj bi ise mogel ta vtis ponoviti — le s kakšnim učinkom? Medtem je prišla in minila druga svetovna vojna in ako bi že ibilo treba slikati prizore tretje svetovne vojne, bi bilo občutje po nocojšnji predstavi v Colonu najbrž še bolj tesnobno in neugodno. Tesniobno in neugodno, kakor je bilo takrat, ko smo v pariškem gledališču gledali Joosov triumf in slutili, da je bila prfizadejana nekje krivica baletu, ki je nosil naše ime im se je nazival "Um aimour de Moyen Age".
Že nekaj tednov so po pariških stenah in kioskih plesali pred mano lepaki s popisi mednarodnega festivala baletne umetnosti. Med toliko nastopajočimi je bilo možno razbrati, da sodeluje enajst narodnosti, med njimi tudi slovenska skupina Pina Mlakarja iz Dessaua. Festival bo trajal tri dni, vsak večer vsaj šest skupin — najvteč je blo pač ruskibi emigrantskih skupin. Tam spodaj pa je navedena slovenska navzočnost in ta prihaja iiz madvojvodskega gledališča v Dessaiuu ob Lahi.
Nekaj mesecev poprej sem bil pri Mlakarju v Dessauu. S Pio sta nastopala v gledališču, ki je bilo začasno nameščeno v konjmšnici nadvojvode. Veljalo pa je za zelo avantgardno in v baletni umetnosti sta pripomogla gledališču do tega slovesa prav oba Mlakarja. V Pariz prihajata z baletom, prestavljenim v istar okvir in vsebino — srednjeveška ljubezen na starem viteškem gradu.
Gare du Nord — to je bilo ime postaje, ki so mi ga sporočili. Tja pride Mlakarjeva skupina in z njimi Drago Mario Šijanec iiz Prage, ki je za balet sestavil glasbo. IPo Mlakarjevih navodilih je zbral odlomke iz klasikov — potreboval bo pomnožen orkester; le kaiko bo vse to zmogel v nekaj dneh...
Gare du Nord!
Vedno sem bil vesel, kadar sem mogel potovati ,ma to ali ono pariško postajo, da sprejmiem iin pozdravim znanca ali prijatelja. Podzemska železnica ima pri takih vožnjah poseben zvok in prijetno milimo. In te pariške postaje! Gare de Lyon, Gare Montparnasse, Gare St. Lazare, Gare de l'Est — vsaka ima svojo mrežo po zemljepisni razdelitvi — in po itej' razdelitvi se vse razlikujejo med seboj. Gare de Lyaa je svetel in jasen, kot je sredozemska obala, odkoder prihajajo vlaki; Gare de l'Est ima dvorano kot kakšna gotska katedrala in potnik se mora že pripraviti na katedrale Porenja, ko počasi drsi vlak po tlaku skozi ogromnost dvorane; Gare St. Lazare ilma več ladij in več dvorišč, kot jih imajo gradovi jugozahodne in srednje Francije, Gare du Nord pa je mrzel im porinjen skoraj itja pod nebo, kakor dia bi iskal zraka fin svetlobe, kakor da hoče iz imegle in prahu sever-nofrancoskih rudnikov in kakor da bi se bal izgubljenosti v severnih nemških planjavah.
Bil sem na postaji dolgo pred prihodom vlaka. Nikjer mi ni bilo lepše tipati z vprašanji im neznankami kot na tem severnem kolodvoru. Čez nekaj več kot četrt ure bo Pinov vlak že pridrsal v ipostajio — sam pa še nisem bil na jasnem, kam bi dal ta dogodek in kje bi mu našel naslariitve.
Stane so bile polne imen in police neštetih knjižnih stojnic po peronih polne odgovorov na napetost, ki je iskala izhoda. Lepaki po stenah so vpili svoja imena: Comedie Fran?aise je prvič iztirila in dala na spored delo prevratneža Jeana Cocteauja, "La Voix Humaine". Prejšnji večer so pisali listi, da so Cocteauja odkrili v neki beznici v Marseilleu, kjer je v sumljivi družbi spet zapadel demonu opija. Ali -bodo zato odstavlili delo s (sporeda in spodili Cocteauja za vedno z desk francoskega vodilnega gledališča? Toda le malo je to verjetno — edino in glavno vlogo je prevzela igralka s preveč zvočnim imenom. Poleg tega lepaka je blestelo ime Pagnola in njegov Topaze in zraven številka, da je to že dvatisoča predstva. Malo dalje si našel moderno izdelane lepake o Jouvetovih premierah. Giraudoux je postajal komaj kaj več ko znan v francoski prestolnici. Gaston Baty je na Montpar-nassu igral dela židovskega mistika Schalama Ascha. Charles Dullin se je s svojim velikim gostom Sjerovim, bivšim članom gledališča Stanislavskega v Moskvi, boril proti finančni smrti z izredno uspelim predvajanjem Volpona.
Labirint med knjligami je bil še večji. V poeziji sta se razkrinkavala sur-realistai Aragon in Breton, v literaturi je briljiral Paul Morand, a je bil več po drugih kontinentih kot v Parizu. Diktiral je kozmopolitizem, ki si ga je v kritiki upal odklanjati samo Andre Rousseaux. Fran§o's Mauriac je pravkar izdal The-rese Desqueyroux, Andre Maurois pa Climats. V polemiki je zableščalo ime Ber-nanosa, ko se je skušal postaviti na stran Action Fran^aise. Pariz je spet postajal središče evropskega duha, dasi to ni bilo niti hoteno, niti dovolj opazno v tistih razmerah. Nemčija je stala na pragu dolge dobe molka in Anglija se s svojo kulturo nikdar ri.i resno imela za del evropske celote.
Ko človek čaka vlaka, se mu zdi, kakor da se vanj zliva že od daleč nekaj, kar se bo popolnoma razkrilo prve trenotke, ko se bo vlak ustavil. Vlaki na južni postaji! so bruhali obraze in postave, ki so navadno delale vtis lagodnosti in sproščenosti, prinesene iz jasnih pokrajin juga. Na severnem kolodvoru je bilo občutje drugačno. Vlak se je utrgal ina postajo z ozadja, kakor da bi se odlepil od kulise, potniki so se morali skoraj nasilno mnetati proti izhodu. Ko sem zagledal Mlakarjevo skupino, se je to občutje še okrepilo. Ali je bil to znak negotovosti ali pa ine-naclnost srečanja v tako čudnih okoliščinah. Na festival je prihajala slovenska skupina, a taka, da je bil v njej samo Pino Slovenec; drogi Slovenec bo Drago Mario Šlijaneo za dirigentskim pultom.
Komaj smo prišli pred postajo, so nam veliki lepaki že javljali, da bo že v nekaj dneh začetek festivala v Thieatre des Champs Elysees.
Drugi dan je bilo prvo srečanje z gledališčem. Veličastna dvorana se je za te dni umaknila v temo pred dogajanjem na odru; h'k> je polno baletk in plesalcev is slovanskimi imeni in oder je odmeval v ruski govorici. Le težko se je bilo prebiti do prostorov v kabinah lin ,na sceni je bilo treba prece; trdih nastopov, da so dobile prostor za vajo tudi druge skupine. Prišli so m® festival tudi taki, ki so preveč verovali v stavek na vabilih, da bo po festivalu na razpolago mnogo služb po pariiških gledališčih.
V to razpoloženje — -in kako je med tehničnim osebjem in plesalci znalo vse reagirati in brž točno podati prvi vtis — so bile položene prve vaje baleta "Un amour de Moyen Age". Še pred nastopom je šel med kulisami glas, kdo bo fmel vajo in kdo je vodja skupine in odkod je prišel. Če je bVa dvorana pri drugih vajah prazna, je tokrat bila zasedena vsa prva vrsta. Prišla je uprava in organ:za-torji festivala. Sodba je bila kratka — Mlakarjeva skupina je postala vredna največ zanimanja in pojavili so se prvi časnikarji, da bi prejeli izjave; poleg tega pa 30 tudi že svetovali, da naj skupina spremenli ime svoje narodnosti... Šele potem bo mogoče pisati kaj več in ako bi si skupina dala ime celo po Ameriki, bi bile turneje za več let sklenjena zadeva.
"Um amour de M»yen. Age" — kako z-verti to ponižno in krotko! Rolf de Mare je organiziral festival — in Rolf de Mare je veljal v tistih časih za čudo Pariza. Bil je milijonar iz Skandinavije;, pred nekaj leti je kupil eno najlepših palač v aristokratskem delu Pariza na levem bregu. Seine. Kdor hoče v pariški družbi kaj veljati, mora imeti palačo s isalomi za recepcije na levem bregu Seine in. to če le mogoče blizu cerkve St. Germaina.
Naslednji dan je bil popoldne cocktail v palači Rolfa de Mareja. Povabljeni so bili glavni predstavniki skupin in "ves Pariz", to je tisti Pariz, ki živi samo od takih dogodkov in prireditev. Naslednje večere bo isti (Pariz priča in sodnik uspehov in neuspehov festivala. Jiunij je v Parizu že pozen mesec; cocktaili najbolj uspejo aprila ali. marca. Toda tokrat je bilo gostov več ko za r.ekaj salonov in skupina okoli Mlakarja — ena najmanjših — je postala središče večera in zanimanja.
Tik pred začetkom prvega večera je med kulisami završala novica, da je prišel še Kurt Joos s svojim .baletom iz Essena. S seboj je pripeljal mestnega župana, ni pa mogel organizirati vsega za orkester — zato bo v orkester treba postaviti še dva klavirja, ker bo prva vaja že takoj ta večer. Ko se je dvignila zavesa, je zabijala Zelena miza in okoli nje dvanajst v polomljenost zastavljenih figur...
Ob tej uri se je v Colomu. že .moral začeti balet Kurta Joosa Zelena miza. Zanimalo ibi me, kak« zadane prvi zvoki orkestra, da sprožijo v pogon zverižene diplomatske silhuete .okoli rahlo nagnjene zelene mize. Lasulje se bodo nad suhimi vratovi začele tresti,, fraki okoli stegen, bodo hoteli završati v vihar, obrazi se ibodo čez mizo hoteli razbiti v sosedovi glavi onstran mize; ko bodo začele kriliti roke in se lomiti noge, bo vseh dvanajst figur izvleklo revolverje in vsi hkrati bodo oddali prvi strel — prva svetovna vojina se je začela. Miza bo splahnela proti ledeni plošči, zavese se bodo odgmile .in začel se bo ples, ples mrtvakov in ples smrti, velikega režiserja tega baleta.
Čez oder se bo sprostilo dekle, od .strani jo ibo zalezoval verižnik, za njima bo priplavala figura pruskega policaja, nazadnje pa amait in ker je smrt v nemščini moškega spola, bo njen korak podoben koraku strumnega pruskega vojaka .in kosa na ramenih se ne bo zamajala infiti za hip.
Na oder bodo .pridrle množice z belimi in rdečimi zastavami, za njimi bodo prišli do vratu zapeti agitatorji, za vsemi pa spet smrt — slika bo vredna Durer-jievih in Holbeinovih .podob in fresk.
Toda tragedija ima svoj konec, oder se bo .spraznil; smrt je predober strelec in njen lučaj nikdar ne ,uide im!imo. Nepodrta bo ostala samo zelena miza in okoli nje se ibo spet pojavila skupina dvanajsterih, v pesteh se bodo še kadili revolverji, toda korak bo mlahav, nasilnosti ne bo več sledu — ušesa bodo otopela in poslušali se ibodo z roko ob uhlju; sledil bo še zadnji poklon ene strani proti drugi, za donel bo zadnji strel in — prve .svetovne vojne bo konec.
Pred četrt stoletja je bilo čutiti, da je bil tisti večer v Theatre des Chamips Elysees večer velike prireditve in posebne slovesnosti. Festival se je s .tretjim večerom bližal koncu; ta večer naj ibi bile razglašene nagrade. Toda bilo je še drugo! Prva točka večera je bila Kurta Joosa Zelena miza, predzadnja točka pa balet Pina Mlakarja "Un amour .de Moyen Age". Žirija v loži je bila tokrat kompletna; bili so tam Sergej Lifar, vodja baleta v pariški operi, Rudolf Laban, utemeljitelj modernega baleta v Evropi po prvi svetovni vojini, in Mary Wigmann, reflormatorka iz Miinchena.
Luči in bogastva nakita in oblek je bilo preveč, da bi si kdo iz majhne lože v pritličju, 'kjer je bila zbrana takrat v Plarizu živeča .skupina slovenskih študentov in intelektualcev, upal dahniti. Ko se je dvignil zastor in, so zaropotali prvi akordi
obeh klavirjev ia so zasikale sikozi zrak pete nemških plesalcev v diplomatski sceni — kako dvorana zaživi ob takih trenutkih! — je že bilo možno spoznati, kje je bil glavrii poudarek večera. Kar je sledilo, je bilo le še koncesija noviteti imi navdu šeni publiki,, ki je tisti hip doživela baletno odkritje stoletja.
Proti koncu drugega dela večera je prišel r.a vrsto balet "Un amour de Moyen Age". Usodnost ljubezni kot jo je nakazovala že antika! Dva glavna plesalca na odru 'in zbori štirih plesalk — motrilk in znanilk usode. Gibi, polni čustvenih podrobnosti, poočitujejo globino 'dogajanja v duši; borba trpljenja in čistosti po svoji zgodbi ni bila nova. Ko bo igra mimo, bodo plesalke počasi zagrnile črne zastore nad pozofiščem, ki je bilo nekaj minut veliki oltar v stari gotski katedrali.
Mlakarja isem potem pogosto srečaval. Zadnjič sva se videla poleti leta 1940 v Dalmaciji, ko je bil tam kot član miinchenske opere, potem ko je dolgai leta vodil plesno skupino v Ziirichu. Za seboj je imel balete na glasbo Beethovena, Stra-vinskega, v domovini pa "Lok", "Vraga na vasi" iin druge na muziko zagrebškega komponista Lhotke. Nikdar se nisva v razgovoru vrnila na festival v Parizu. Na jahti nismo bili sami. Mlakarjeva hčerka Veronika je| med vožnjo drzno stopicala po palubi s svojimi triletnimi možicami in pridigala ribam v morju. Petnajst let pozneje je bila glavna plesalka opere v Munchemu in je prva izvajala glavno Vlogo v baletu Jeana Oocteauja "Žena in samorog". Ko je nastopila v pariški' operi, so listi prinesli njeno sliko ob Cocteauju in v "Arts'' je napisal Cocteau o njej poseben članek.
Med tem se je tudi v Parizu mnogo spremenilo. Jouveta ni več in v prvih letih po drugi svetovni vojni je bila dolgo ina deskah pariških odrov možna samo drama z versko vsebino. Paul Claudel je postal glavni avtor in največ odmeva so našla dela Bernanosa, Hochwalderja, Calderona, Montherlanta, v židovskih gledališčih pa so dajali dela židovskih mistikov.
Na festivalu v Parizu je bilo Joosovo delo polno oprijemljivih idej, podanih s sredstvi golega učinka in realističnih 'barv, Mlakarjev balet pa je bil odmaknjen idejam sveta in. med lobema je zazijal prepad, prevelik, da bi ga mogla premostiti izbira nagrade za, festival. Ob Zeleni imizi je postalo vse čisto in jasno, med starimi zidovi in zavesami človekove notranjosti pa ostaja v ljubezni vse obrnjeno v •očiščevanje notranjosti. Baletni plesalec je mogel to na zunaj podati samo v končnih gibih prstov ali drgetu misli in ti so komaj opazno polzeli čez trpečo dlan in ble-dost čela.
Bilo mi je žal, da Joosovega baleta tu nisem mogel videti. Ne vem, ali bi bilo v ljubljanski operi. Kolikor se spominjam, je kritika idejo dela odklonila, stvaritev ipa pohvalila.
Lansko sezono je izvajal balet "Lepa Vida". Vsebino narodne pesmi je izoblikoval po svoje in motiv Vide prenesel v isvet metafizike ter ga vzporedil z vsebino Marijinega misterija. Ljubljanska kritika je balet kot stvaritev dopustila, idejno koncepcijo pa zavrnila kot popolnoma zgrešeno.
Bilo mi je žal, da Joosovega baleta tu nisem mogel videti. Ne vem, ali bi bilo doživetje blizu doživetju v teatru na Elizeju, vendar bi se gotovo bolj zavedal, da je bilo prav, da Mlakarjev balet ni izpodrinil Joosovega. Bil bi vesel, da je bil predvajan balet "Lepa Vida" v Ljubljani, in je muziko zanj napisal Vilko Ukmar. Ne vem, kakšno bo nadaljevanje problema iz Zelene mize, toplo pa mi je pri srcu, • ko slutim, da je "Lepa Vida" bila nadaljevanje "Ljubezni iz srednjega veka".
<TAS NA TRIRUN1
ANKETA "1957"
Čd je bil namen Ankete "1954" (Meddobje II, št. 1-2-3) dobiti vsaj približno isliko o stanju naše literature v zamejstvu, o odnosu bralcev do pisanja zunaj in doma ter o tem, koliko se naša bralna in ustvarjalna publika zanima za kulturo sploh, je bil namen Ankete "1957" povsem drugačen.
Anketa "1954'' — zagrabi j ena kolikor se je dalo na široko — je pregledala stanje do omenjenega leta, stanje, ki dotlej ni bilo med nami niti načrtno niti slučajmostno pregledano. Vendarle enkrat je bilo potrebno potegniti črto pod rezultatom in reči: "Tako — in zdaj naprej! Čez nekaj let bomo videli, koliko smo se (spremenili!" Iz odmevov na to anketo je razvideti, da je bila nujno potrebna in ne isamo kot branje zanimiva. Od sestavljalca pa do bralca — vsakdo je našel rezultate, precej drugačne kakor pa si jih je sam pri sebi zamišljal. Zato tudi danes že ne dvomimo, da( bo petdeset odgovorov iz leta 1954 moglo biti zanimivo gradivo pri študiju našega kulturnega stanja v oni dobi, pa tudi — zorenja.
Anketa "1957" je drugačnega značaja. Problemi, ki bi se naj v njej prezračili, so zgolj literarni in stisnjeni v glavnem le v dve vprašanji: a) vprašanje domačin-stva in svetovljanstva v zamejski književnosti ter b) vprašanje "težke'' in "lahke" literature med nami. Zato Anketa "1957" ni informativnega značaja, kakor je bila pretežno prva, ampak načelnega. Debate o ,te:h vprašanjih, ki se vsa leta razgrinjajo na literarnih mizah, so pred dobrim letom dni izstopile krepkeje kot kdaj koli prej iz obmiznih pogovorov. Prišlo je do izmenjave mnenj med posamezniki na različnih kontinentih in do delnih reševanj problema tudi v tisku.
Druga razlika današnje ankete od prejšnje pa je v načinu izvedbe. Pri izboru sodelujočih je šlo za to, da dobimo odgovore ljudi različnih poklicev, različnih prepričanj in iz različnih krajev sveta — to pa zaradi čim bolj zgoščene in vendar pestre slike. Njih mnenja naj bi bila v napotek pri razmišljanju, ne pa da bi nekako zastopala miselno stanje zamejskih Slovencev, zanicnajočih se za literaturo. S tem seveda ni rečeno, da tehtna mnenja tudi drugih ne bi prišla v poštev za objavo na teh straneh.
V tej številki prinašamo prve tri odgovore. Besedilo, ki je bilo poslano v pretres, je bilo naslednje:
"...kakor berem v nekem tržaiškem, tedniku in sicer v pogovoru urednika z mladim slovenskim književnikom. Trditve se gobovo nanašajo na pisanje -naših pisateljev, ki žive v obeh Amerikah, Pisec prdvi v članku, da je "slovenska književnost danes odločno nasedla na mrtvo sipino. Neznatna književna žetev, vseskozi ali grobo šablonsko ali formalistično votlo pisanje, predvsem pomanjkanje* tiste brezpogojne človeške jirizade.tiosti, brez katere umetnost odpade. Kajti, kar pravi sveti Pavel o vsakovrstni vednosti, ki da je brez ljubezni prazno cinglanje, isto velja o umetnosti> ki ji ni osnova občutena človečnost. Kair pa mora človeka najbolj zaskrbeti, je nedoživeto prisvajanje vplivovt ki posebno pri mladih grozi, da prekrijejo naš narodnostni str žen, Tukaj na meji je slovenski človek žal še prevdč zavarovan proti taki nevarnosti. Zame ni dh^cmva, da se mora naše slovstvo prebiti do svojega novega izraza le< preko tistega medija, ki mu pravimo slovenski človek, sldviemka zemlja, slovenska bit. Ali kakor je čudovito povedal pesnik Gradnik v pesmi, ki jo je poklonil Sidru: "Čemu brezmejnost, ki nm le v plittvbio | bo zapeljala? Svojo domovino \ na zvezde zoži, ki so nad teboj: | tu orji, sej, tu toči kri in znoj.'' Samo če bvmo ustvarili nekaj vrednega koti, Slovenci, bomo ustvarili nekaj vrednega tudi kot Evropejci. Ali kakor je spet rekel Gradnik: "Svoj ogenj vžgi in vžgal ga boš ttujini." "
(Pismo v zvezi s pogovorom, objavljenim v tržaškem "Novem listu".)
"...največja, prednost in vrednost je prav zgolj človeška perspektiva vse zgodbe. Tu bo avtor naletel na hudo kritiko teh in ornih, ki so napovedali križarsko vojsko svetovljanstvu v naši književnosti. Bojijo se, da gremo v izumetničenoist, v trganje od slovenskega bistva. O tem, bi bilo treba rmjno govoriti: mislim, da svetovljanstvo v našem smislu ni nujno n&marodnost ali breznarodnost, dai Slovenec v Clevelandu ali Buenos Airesu ne more in ne sme pisati v istem slogu, kakor bi pisal doma pisatelj v Ptuju; da jih poudarjanje njihovega stališča nujno vede v slonokoščeni stolp..."	(Iz osebnega piscna.)
"...delo sem prebral. Odkritto povem: tista proza je lahko po motivu, po slogu, po zgradbi zelo modema, mojstrska — ampak meni je bila pretežka. Vem, da se pri Jurčiču ne bomo učili, vprašujem se \pa: kdo bo razumel tako pisanje, če celo slovenski književnik mukoma orjd po njem? Moramo naprej, treba je korakati vštric z drugimi, mislim pa, da moramo izhajati iz našega izročila. Quod licet lovi, non licet bovi..."	(Iz osebnega pisma.)
"...neko pisanje bo, po mojem. moralo biti označeno kot "slovenska literatura" tudi takrat, ko bo Slovenec opisoval tujca na tuji zemlji, le če bo njegov pogled na dogajanja naš, slovenski. Med Francozi ne bo nihče zanihal "francosko literaturo" nekega Malrauxa, čeprav so probic-mi, ki jih obravnava — na tujih tleh, — občečloveški. Naj bi torej Bara Remec, ki povsem drugače kot kdorkoli danes na dommčih tleh slika tuje pokrajine, ne bila več slovenska slika-rica? — Nekateri gredo še dalje: slovenska literatura bo tudi ona, ki jo bo pisal človek nevešč slovenščine in katerega slog bo ljudem v doTnovini nerazumljiv, le če bo ta literatura izr<az slovenskega pogleda na svet, pa čeprav že oplojenega s tujim. V debati o Adamiču ni Župančič predaleč zato, ker je trdit, da je Adamič slovenski pisatelj, medtem ko mdž slovenščine ni znal, ampak je šel predaleč zato, ker je Adamič gledal svet skozi lupo, ki ni bila slovenska. Problem slovenske zamejske literature, ki se oddaljuje, po mnenju mnogih, od slovenskega bistva, koliko bolj so oddaljeni njeni ustvarjalci od kompaktnega slovenskega ozemlja,
je morda le bežen ob primer jami z onim, ki si ga doslej še nismo postavili: In naša domača uradna literatura? Literatura, <v kateri in s katero s silo skušajo po mednarodnih anacionalrvih vzorcih tipizirati slovenskega človeka, uničiti slovensko bit? Ali bo Ha književnost, pisana v lahkoumljhi slovenščini nekoga, ki \piše na slovenski zemlji o slovenskem čldvekut toda skozi moskovske naočnike gledamo, bolj slo• venska kakor ta, ki rase zunaj?"	(Iz osebnega pisrna.)
"V naši literaturi sta očitm dve nasprotji: konservativna struja bi revolucionarna, kakor pač ustreza temperamentom umetnikov. Ne odrekam pravice delovanja ne enemu ne drugamu. <Oba lahko ustvarita dobra dela, če sta svobodna v ustvarjanju in vezama v tistem, v čemer maša zamejska literatura biti mora, če ■hoče, da je slovenska, To slovenstvo pa se Me kaže v gasparijevskih motivih irha-stih hlač in naškrabanih peč, ne v kadrovskem rprmejduštvu temveč tudi v jako-pičevslcem navalu demonskih barv in dinamičnih potez, ki so bile včasih videti tako kozmopolitske, pa so zdaj dobile pridevnik najbolj slovenske umetnosti. — Želel bi si kozmopoKtsko vsečloveške umetnosti v najvišji tehnični stopnji, jpa vezane na slovenstvo z načinom samo našega mišljenja, čustvovanja, poetičnosti, ta-Ho da bi tujec občutil v nji naše slovensko svojstvo. Kakor smo včasih govorili o Adamičevem primeru: tak pisatelj ni veaa.n niti nujno <nu naš jezik, je lahko kakor Prešeren v prevodu: slovenski duh v tuji besedi. Hudo je samo to, da danes še natančno ne vemo, kaj je slovenstvo m njega bistvo, samo čutimo ga lahko s srcem in intuitivno...»	(iz "Okrogle mize" - Meddobje II., 4-6.)
Kaj sodite o štirih nasprotujočih si mnenjih, nakazanih v gornjih odstavkih?
Ali je logično ali ne, nenaravno ali naravno,pravilno ali zmotno zavijanje naše zamejske literature v neko (svetovljanstvo? Ali sta "pristni osebni izraz" in pa "imodno hotenje" edini silnici, ki odločata o pravilnosti oz. nepravilnosti svetovljanstva v naši književnosti?
Kaj sodite o tako imenovani težki, nerazumljivi literaturi? Gledajoč krivuljo oddaljevanja — tako vsebinskega kakor slogovnega — naše književnosti od tradicionalne poti, do kdaj se, po Vašem, more o nekem delu še vedno trditi, da pripada slovenski književnosti?
Z. S.
1.	Kaj naj rečem o štirih nasprotujočih si mnenjih, nakazanih v gornjih odstavkih? Najprej to, da je v vsakem nekaj resnice oz. utemeljenosti, če eden ■poudarja preveč domačijstvo, poudarja drugi preveč svetovljanstvo. Vsak izhaja iz svojega gledanja in je nedvomno prepričan o tem, kar govori. Različno gledanje izvira iz različnega temperamenta, različne izobrazbe in razgledanosti.
2.	Zavijanje naše zamejske literature v neko svetovljanstvo je ne le logično, naravno in pravilno, ampak tudi nujno. Velika nejevolja me obide, kadar moram brati do onemoglosti prežvečeni slog in vedno znova ponavljano fabulistiko naše sodobne proze. Koliko preveč besed, koliko brbranja, koliko naivnosti! Tu gre za ■osnovno vprašanje o umetniku: ali mu je več kvantiteta ali kvaliteta? Mnogi nam-
reč mislijo, da je prvo pogoj drugega. Le kdor ne čuti, kako dragoceni je čas današnjemu bralcu, bo še bruhal take tekste kot romanopisci 19. stoletja. Svetovljanstvo mi pomeni drugačno, modernejšo vsebino, prenovljen jezik, a zlasti pre-gneten ia zgoščen slog. če govorimo o ljubezni in iz ljubezni, ni treba, da bi se nam v ganjenosti tresel jezik, če smo navdušeni, ne kažimo tega s spremenjenim besednim redom in auperlativi. če modrujemo, se nikar ne rešujmo s frazami ter z ne-svojo dikcijo in islogom, zakaj kdor modruje, mora biti globok in miren. In še to: ni ga resnično pomembnega literarnega dela, ki bi bilo nastalo iz umetnikove volje po uveljavitvi, iz želje po zaslužku ali pa na priganjanje urednika ali tiskarne.
3.	Silnici "pristni besedni izraz" in "modno hotenje" po mojem ne moreta stati ena ob drugi "Pristen osebni izraz" je poglavitna dolžnost vsakega pravega umetnika, "modno hotenje" pa je reševanje, bolje utapljanje samega sebe v slogu, jeziku .in snovi tujega človeka, je nasilje nad samim seboj.
4.	Težka, nerazumljiva literatura? Ni moč tajiti, da je je vedno več, saj se poraja iz iskanja novih poti. Njen pojav pa je težko vzporejati s pojavom naših slikarskih impresionistov. Njeno izrazno sredstvo je namreč beseda, stavek z vso svojo oblikovno in vsebinsko zapletenostjo, ne črta, oblika in barva, če so morali našim impresionistom utreti poti v njih domovino tuji kritiki in esteti, ne moremo pričakovati, da se bo isto zgodilo tudi z našim "težkim", "nerazumljivim" književnikom. Črta, oblika in barva — to je mednarodna govorica, slovensko besedo pa doume edinole Slovenec. Če bralec ne bo razumel pisanja, ali ne bo odložil knjige? In če bo zamejski pripovednik (z liriko je nekoliko drugače) nerazumljivo pisal, ali bo — po tej logiki — še služil slovenski kulturi?
5.	To ni lahko vprašamje, in sicer zato ne, ker ne vemo natanko, kakšen je pravzaprav "sloveniski pogled na svet". Kdaj gledamo "svet skozi lupo, ki ni slovenska"? Kaj je "slovensko bistvo", ki ga "samo čutimo lahko s srcem in intuitivno"? Kdo je že določil in opredelil "način samo našega mišljenja, čustvovanja, poetičnosti"? Ali je tak umetnik našega bistva Tavčar? Cankar? Pregelj? Finžgar? Meško? Prežihov Voranc? Kranjec? Bevk? Kocbek? Tone Vodnik? Deset različnih umetnikov slovenske krvi, a kateri je najbolj, kateri najmanj "naš"? Ne preostaja nam nič drugega nego ravnati se po zdravi pameti din zdravem srcu ter sprejemati ali odklanjati, določati mesta na lestvici, ki so jo v nas izoblikovali najrazličnejši elementi: podedovano nagnjemje, vzgoja, svetovni nazor, izobrazba, družbeni položaj, politično prepričanje, itd. Vsekakor pa odklanjam misel, da bi neka literatura še veljala za slovensko, če je pisana v tujem jeziku in upodablja tujega človeka v tujem svetu.
Vinko Beličič, Trst
"Neznatna knjižna žetev" nikakor ni samo posledica svetovljanstva, lahko bi bila tudi sad naših zatohlih literarnih razmer, ker se v imenu slovenstva mnogi naši literati' tiščijo pri starem in prodajajo svoje zamudništvo kot zvestobo narodu in- rodni zemlji. "Neznatna knjižna žetev, vseskozi ali grobo šablonsko ali formalistično pisanje, predvsem pa pomanjkanje tiste osebne prizadetosti, brez katere umetinost odpade", vse to ima lahko vzroke v stvareh, ki nimajo niti s svetovljanstvom niti s slovenstvom ničesar opraviti: n. pr. v prezaposlenosti, v revščini, v gospodarski in politični negotovosti, v utrujenosti, v slabokrvnosti, v pomanjkanju kalcija ali fosforja, v tropični vročini, v šibkem talentu, v neizšolanosti, v poplit-velosti, v piščevem nerazvitem značaju, v lenobi, v učinkarstovu, v duhovni zbeganosti i.t.d. Zakaj bi torej ožili vprašanje na jalovo pravdo med slovenstvom in svetovlj an stvom ?
Večkrat se zdi, kakor da bi nas v podzavesti še vedno vodila stara naciona-list.čna zmota, ki enači narodno z nravno dobrim in (umetniško lepim. Ni vse, kar je slovensko, že samo zato, ker je slovensko, vredno odobravanja. Tudi grešiti, slepariti, delati krivico, uganjati lenobo se da po slovensko in kdor caplja desetletja za razvojem, lahko to -dela v pristno našem domačem duhu. Slovenska zemlja je ibrez dvoma lepa, vendar ne do take mere, da >bi na njej moralna krhkost človekove narave izginila in bi, da krščansko govorimo, posledice izvirnega greha izgubile veljavo.
Po drugi strani pa spet svetovljanstvo samo po sebi ne daje nobenega nrav-nega niti umetniškega jamstva. Mnogi beže v svet pred svojimi resničnimi problemi (kot se drugi iz isltega razloga zatekajo v slovenstvo) in hlastajo za zadnjo modo, ne ker bi morda odkrili v njej ustrezajoč izraz, ampak ker jih vsaka novost, ko ine vedo, kaj so in kaj hočejo, zbega im sipravi iz tira. Kdor pa ne ibeži iz sveta niti v svet, ampak zvest svoji biti skuša rasti v tem, kar je, bo svetovljan, ne da bi metal slovenstvo čez plot in bo Slovenec, ne da ibi se zapiral pred svetom-.
Kdor ni dovolj zasidran v svojem, se rad boji tujega. Toda iz tega še ne sledi, da se bomo toliko bolj vkoreninili v svojem, kolikor .bolj se bomo bali tujega. Kdor se ogiba bližnjega, s tem še nei -ljubi bolj samega sebe. Kakor je prava ljubezen do samega sebe merilo ljubezn-i do bližnjega v smislu evangelijske zapovedi: "Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe" im zato, kdor ne ljubi sebe, bo težko ljubil -druge, tako velja tudi obratno, da prava ljubezen do bližnjega, zanimanje zanj in doživetje in -sprejetje njegove drugačnosti budijo pravo ljubezen do nas samih, lajšajo pristamek na lastno usodo in omogočajo tisto globoko spravo z našo bitjo, -ki jo tsaimoljubje ruši. Morda bi bilo primerno ali celo pereče, da bi več razmišljali o narodnem -samoljubj-u.
Skratka, ali slovenstvo ali svetovljanstvo, se mi zdi napačna antinomija.
V skladu s povedanim odgovarjam na stavljena vprašanja:
1.	Zdi se mi logično in naravno, da naši pisatelji, ki žive v svetu, registrirajo, prisvajajo in posredujejo slovenski kulturi tuje tokove. Poizkusi so danes še preveč redki in- preveč v začetku, da -bi o njih izrekali sodbo, ali so uspeli ali ne.
2.	Pr.-stmost ali avtentičnost je po mojem mnenjiu edino merilo pri presojanju ne -le umetnikovega svetovljanstva ali -domovinstva, ampak tudi njegove tra-dicio-nal.iosti ali modernosti. Pri umetniku iščemo predvsem človeške konsistence. ni pa konsistence brez globoke in gibke zvestobe samemu sebi, katere odraz je osebnostna pristnost.
3.	Manj ali bolj jasno pisanje je stvar piščevega značaja in pristnosti. Da bi se bistroimisleči sredozemec silil pisati temačno kot kak severni romantik nima smisla. Ravno tako pa je proti vsaki pameti pričakovati, da bi Heidegger pisal lahkotno in jasno kot kak Francoz. Jutro kakor mrak imata vsak svoje čare.
4.	Nemogoče je postaviti splošno pravilo, kdaj slovenski pisatelj pretrga vezi s slovensko kulturo. Tu bi se -dalo govoriti le o konkretnih primerih in še v teh ne brez težave. Včasih v odpadnikih ravno zaradi odpada zavržene prvine postanejo tako močne, da vsilijo svojo barvo in svoj pelčat novemu delu. Miguel Unamuno je dejal, da je argentinski -borec proti španstvu Domingo F. Sarmiento najbolj španska pojava v vsej južnoameriški literaturi. Jean Lacroix je pa trdil o Paul Ludwig Landsbergu, nemškem filozofu, ki se je razočaran nad nemštvom zaradi nacizma skušal vključiti v francosko kulturo, da se je spravil na delo z izrazito, nepogrešljivo -germansko trmo.
Milan Komar, Buenos Aires
I.	Slovenska literarna bilanca zadnjih desetih let doma in na tujem je brez dvoma, iposebno kar ise proze tiče, na splošno nezadovoljiva. Nemodro pa bi bilo tajiti, da je v nekaterih delih sodobnih avtorjev slovenska leposlovna tvornost vendarle poglobila svoja sredstva in — kljub idejnemu utesnjevanju od zgoraj — relativno razširila svoja obzorja. Taka pridobitev je v liriki vsekakor Udovič, v nevezani besedi Kocbek in vsaj kot obljuba za prihodnost — Pahor. Pisec prvega med navedenimi odlomki ima seveda prav, ko ugotavlja pri večini sedanje produkcije "pomanjkanje tiste brezpogojne človeške prizadetnosti", brez katere da ni umetnosti; preveč da je teksov, pravi, v katerih ni ne "ljubezni" ne "občutene človečnosti". Mislim, da bi šel lahko še dlje. Če odštejemo redke izjeme, v naši liter raturi ni opaziti zares tehtnih odmevov, zares pristnega doživljanja drame našega časa; vse premalo avtorjev se zaveda, kot se zdi, da je poglavitno pri pisateljski etiki — zvestoba spoznani resnici in volja, braniti pravice življenja, tisočobličnega življenja v tragičnem konfliktu med človekom in zgodovino. Pisatelj, pričevalec o življenju, je zmeraj na strani človeške osebe; neodvisnost od političnih gospodarjev pisatelju ni samo pravica; svoboda je zanj poklicna, moralna dolžnost. Pripomnil bi še, da imam vtis, da je pri nas v pojmovanju literature kljub vsem zgodovinskim prelomom še zmeraj veliko zapoznelega romantizma. Thomas Mann je že pred 301 leti poudarjal tisti trdi, vsestranski intelektualni, racionalni napor, ki da ga terja strahotno nespecializirano delo modernega pisatelja.
Citati, ki uvajajo anketo, lepo nakazujejo problematiko naslednjih štirih vprašanj, čeprav ne popolno. V vsakem je veliko resnih misli in težko je pravzaprav govoriti o štirih nespravljivo nasprotujočih si istališčih... Še najbolje se je morda izrazil pisec poslednjega odstavka ("V naši literaturi..."). Hudo je, tudi jaz mislim tako, da se nikdar — ne v pismih ne v osebnih diskusijah — ne moremo sporazumeti, kaj je tisto naše slovensko izročilo, ki da bi lahko plodno usmerjalo ali omejevalo svobodno ustvarjalnost slovenskega pisatelja... Zdi ise mi, da se ob tem vidliku, ki sicer zasluži diskusijo in lahko izzove dragocene misli, ne kaže predolgo zaustavljati. Zavedamo se tradicij, svetlih in otožnih, ki jih ne delimo z nikomer in ki bi brez njih ne bili Slovenci naše dobe; združuje nas preteklost, ki se zrcali v nešteto odtenkih našega jezika, kar še posebno občutimo mi v tujini, kjer nam vsak dan pojejo po ušesih tuji jeziki, izoblikovani iz drugačnih zgodovinskih izkušenj. A za našo anketo se mi zdi to vprašanje le nekoliko akademsko. Literatura kot umetniško hotenje in individualna izpoved presega ta merila, ker pač tolikokrat tradicijo prerašča in včasih na novo ustvarja.
II.	"Zavijanje naše zamejske literature v neko svetovljanstvo'' se ini zdi v skladu z logiko in — pri pomembnem pisatelju — neizbežno. Le s kvalitetnim zorenjem v stiku z moderno svetovno tvornostjo in s posredovanjem duhovnih izkušenj, ki smo jih deležni in ki jih ismemo izražati v svobodi, bi lahko obogatili slovensko kulturo z nečim specifično koristnim. Resničen talent se zna varovati "ne-doživetega prisvajanja tujih vplivov" — da uporabim besede enega Vaših član-karjev. Naše pisanje — ne le v domovini — ostaja pretežno regionalno, provin-cialno, kar ni isto kot nacionalno. Tudi pravega slovenskega nacionalnega (nacionalno pomembnega) teksta ne bo brez svetovljanskega prijema, pa naj bo tak roman napisan kjerkoli že. V svetovljanstvu, kakršnega imam v mislih, ne vidim negacije pisateljevega izvora, temveč integracijo slovenstva v perspektive sodobnega človeka in sveta. Okolje, v katerem je avtor preživel mladost, v katerem se je notranje izoblikoval; kulturna tradicija, ki se je je nasrkal v letih dozorevanja — vse to bo, očitno ali skrivno, izhodišče in težišče njegove osebnosti za vselej. (Z Adamičem, ki ga je še pred odločilno življenjsko in duhovno prebuditvijo zajela Amerika, ni bilo tako in tudi ne s Conradom, ki se je kot mož našel šele na daljnih morjih in za katerega je Terseglav nekoč tako slikovito dejal, da v njegovih knjigah zaudarja po mornarski vrvi.) A s prihodom v tujino se duhovni razvoj slo-
venskega intelektualca ni mogel ustaviti. S sodoživljanjem tuje zgodovine in tujih kultur osvaja slovenstvu nove pokrajine, odpira nova obzorja. Svetovljanstvo zamejske literature se mi torej ne samo ne zdi zmotno; ako bi se v tej smeri ustvarilo kaj močnega in trajnega, sem prepričan, da bi literarna emigracija šele s tem dejanjem opravila svojo vlogo. Kultura ni nekaj statičnega: bolj kot s poudarjanjem, da smo rešili Noetovo barko pravih in namišljenih vrednot preteklosti, tod oplodili slovensko duhovnost z ustvarjanjem v sozvočju z velikim, svobodnim svetom, s takim kvalitetnim pisanjem, ki je v današnji Sloveniji ovirano ali siploh onemogočeno po ideji, formi in duhu.
III.	"Pristni osebni izraz", racionalno prečiščeno pojmovanje in avtentično občutenje človeških problemov, — pomembnost tega izraza, pojmovanja in občuten nje, skratka — absolutna, objektivna kvaliteta neke literature se mi zdi tudi v tej zvezi tisto poglavitno in edino. "Modno hotenje" samo seveda še ne vodi nikamor.
IV.	Pri "težki, nerazumljivi literaturi" je treba najprej razločevati dvoje:
a)	"Težkosti, nerazumljivosti" utegne biti kriv avtor. V tem primeru z njegovo pisateljsko poklicanostjo nekaj ni v redu. Njegova misel ni dovolj jasna in plastična, ali pa ne obvlada izraza, ne najde objektivno komunikativnih podob. "Nerazumljivost" mu lahko očitamo samo, kadar je miselna konstrukcija zmedena, nekoherenfc-na in kadar so njegova izrazna sredstva nesmiselna ali izključno subjektivna;
b)	delo je morebiti "težko in nerazumljivo" samo določenim bralcem tradicionalnega okusa, morda celo večini v nekem času.
"Težke in nerazumljive literature", ki izhaja iz miselne konfuznosti in neobvla-danja metierja seveda nihče ne more braniti. Glede kvalitetne literature, ki ostaja trenutno ali trajno dostopna samo manjšini, pa mislim sledeče: Pustimo ob strani dejstvo, da je recimo za večino publike večji del Holderlinovih od "težka, nerazumljiva literatura", ki terja veliko kulture, ljubezni in truda, preden jo je mogoče globlje ceniti in se z njo notranje obogatiti. Omejimo se rajši na sodobno ustvarjanje. Abstraktno slikarstvo in kiparstvo sicer figurativnosti ni izrinilo iz moderne umetnosti, a kdo bi tajil, da je prav v njem ena najbolj pristnih izraznih oblik današnjega umetniškega izživljanja. In vendar abstraktni slikarji še ne morejo računati s širšo popularnostjo, kakršno že danes uživajo impresionisti... Tudi nova literatura, ki ni vsa v polemični avantgardi, se zmeraj borbeno afirmira v nasprotju s prevladujočo tradicijo in splošnim okusom. Stendhal je nekoč skeptično dejal, da piše za ljudi okrog leta 1900..., a trenutno da se obrača na "happy few" — srečne maloštevilne. Izvirna kvaliteta- ki uvaja v pisanje nove miselne vidike, še neizražena občutja, itd., sme terjati od občinstva, da s pozornim, spoštljivim vživ-Ijanjem v novo problematiko in estetiko potrpežljivo razširja krog teh "malošte* vilnih srečnih". Kot verujem v sočasno eksistenco abstraktne in figurativne uimet-mosti, tako ne dvomim, da se bo tradicionalno pripovedništvo, prilagojeno novemu socialnemu in moralnemu vzdušju, obdržalo ob na zunaj svobodnejših in miselno strožjih, zahtevnejših mojstrovinah sodobnih pisateljev. Plediram torej za uprav-vičenost tiste kvalitetne literature, ki se včasih zdi na prvi pogled težka in nerazumljiva, a ki ima v resnici povedati nekaj nujnega, bistvenega, česar ne bi mogla izraziti s tradicionalnimi sredstvi. Prav zato lahko v današnji slovenski liriki hkrati cenim Udoviča in Vipotnika.
V.	O nekem delu se more še zmeraj trditi, da spada v slovensko književnost, dokler gre za izvirno literarno pričevanje in oblikovanje v slovenskem jeziku. (Najprej sem hotel zapisati — "dokler gre za leposlovno izpoved slovenskega človeka v v slovenščini"; ta formulacija pa se mi je po premisleku zazdela načelno preozka.) Odločilni sta človeška in umetniška pomembnost ustvarjenega dela; obe že vklj.u-
čujeta nacionalno pomembnost. Naj znova omenim Thomasa Manna: Ako bi bil ta pisatelj napisal "samo" svoj ciklus o "Jožefu in njegovih bratih", ki snovno nima nobene zveze z nemštvom, ali bi bil kaj manj nemški literat, "umetnik nemškega jezika", kakor zato, ker je napisal "Buddenbrooke" ali "Doktorja Fausta"? Vprašanje je absurdno, a odgovor se mi zdi kaj poučen. Mann je v svoji tetralogiji obravnaval splošno človeške probleme, ki so pač hkrati nemški. Res je, da se je v "Jožefu hranitelju" zelo posredno dotaknil usode človeka, ne samo Jožefa, ki so ga bratje prodali v tujino zaradi njegovih sanj in ki tudi pod tujimi zvezdami nadaljuje svoje poslanstvo, vedoč da je človeštvo reka in niarodi njeni pritoki. Zakaj bi morali biti kriteriji pri nas ožji? Odgovor na to vprašanje je v zvezi z vprašanjem emancipacije naše literature. Čeprav vemo, da je nacionalno-formatinmi poudarek pri literaturi majhnega naroda večji, ne more biti načelne razlike med velikimi dn manjšimi, mlajšimi literaturami. Nobena snov, noben stil, nobeno človeško čustvo, nobena misel nam ne morejo biti že a priori tuji. Ne poznam skupno človeških problemov, ki ne bi utegnili biti hkrati slovenski. Kot zgodovina ne sprejema vsega in kritično izbira med dogodki po njihovi pomembnosti, tako tudi vse, kar se piše doma ali v emigraciji, ne spada v slovensko literaturo. A duh ne pozna meja: kriterij je tudi tukaj kvaliteta.
Borut Žerjav, Pariz
LFI>AL!KE
"DRUŽBA PRI KOKTAJLU" V BUENOS AIRESU
Postavitev Eliotove "Družbe ,pri koktajlu" na slovenski oder (*) je bila tehten prispevek h glavnim poglavjem gledališkega poodročja — da se dotaknem samo tega! —, namreč vzporeda, režije in igre ter jezika.
Kar se tiče repertoarja, so naši odri na splošno prizadevni. Oživili so spet Shakespeara, Moliera, Shillerja, Hebbla, Claudela, Cankarja, Preglja; na njih smo videli krstne predstave Kocipra, Willenparta, Mavserja. "Družba pri koktajlu" pa predstavlja prvo delo iz sodobne velike dramatike, obenem je bila prva slovenska predstava Eliota (kot se je pozneje izkazalo, vzporedno s celjsko izvedbo "Tajnika"). Ob njej ista se strnila Papeževo preučevanje tega angleškega Ame-rikanca in katoliškega anglikanca ter Jeločnikovo prizadevanje za stik z gledališčem našega časa.
Druga etapa je bil dolg, poglobljen, živ študij igre, oseb in avtorja, v katerem so režiser in igralci marsikaj našli, dia obogate sebe in občinstvo. To je sicer reden pogoj za uspešno odrsko delo, vendar je bil doslej zaradi različnih okoliščin po navadi močno okrnjen.
Tokrat je odrsko življlenje pričalo o režiserjevi pritegovalni, pobujevalni in oblikovalni sili. šlo je svojo pot tudi tam, kjer avtor in režiser nista soglašala, in to je le-temu šteti samo v dobro. "Družba pri koktajlu", ki pri branju zakriva svoje pravo lice in lovi človeka v zanke sentenc, paradoksov, celo slovesno stavljenih govornih odstavkov, se nam je z odra razodela kot komedija. Naperjeinost proti nepristnosti, proti umikanju v nerealnost, pa tudi nasprotje: boj za zvestobo lastnemu bistvu in za njegovai stopnjevanje z reševanjem drugih — to so temeljne silnice — dobivajo najrajši izraz z izrazito tehniko komičnega; ta zlije v
(*) Predstavi v okviru prireditev Slovenske kulturne akcije dne 13. in 14 oktobra 1956. Delo ("Coc.kt.ail party") je prevedel France Papež, režiral je Nikolaj Jeločnik. Zasedba vlog: Edvard — Jože Rus; Lavinija — Marija Jeločnikova; Celia — Vanda Majcen; Peter — Maks Nose; Neznanec, kasneje Sir Henry —• Nikolaj Jeločnik; Julija — Nataša Zaje; Aleksander — Maks Borštnik; tajnica — Marjeta Havelka. Scenograf: Marijan Eiletz.
čim, krajši dialektični proces kako navidezno veličino (ali vrednoto, ki je to le 3 posebnega, ozkega vidika), pa njeno raablinjenje v inič. Iz narave prikazanih za-■dev sleda, da se komika večkrat stakne s tragiko (kršenje božjih postav, spor z vesoljnim! redom); tako dobi Eliotovo delo shakespearjanski prizvok. Ves potek je pristno anglosaksonsko temperiran: zadržan v posledicah komičnih nasprotij prav tako kot v izpovedovanju najglobljih, svetih stvari. Režiser je skrbno pod-črtaval teološko in metafizično obtežene trenutke in usmeril igro v skrivnostnost, celo obrednost (zaključek 2. dejanja). Vendar se je komika še vedno uveljavila kot vodilni element, dobila pa je poteze nekake poduhovljenosti in finese.
Od nastopajočih oseb pride v precep med obe usmeritvi igre pravzaprav le psihiater. Kako spretno (drzno, kot nekaj novega, dasi je star motiv) ga avtor uvede kot neznanega gosta! A že prvi pogovor z Edvardom je nekako razočaral. Dosledno je potem obdržal učiteljski, skoro pedantski ton. Prinašal je stalno napetost in utrujenost, medtem ko bi ona druga usmerjenost — po moje v skladu z značajem dela — zahtevala mlajšega človeka, družabno gibkega, prilagodlji-vajšega.
Ostale osebe so bile zveste režiserjevi smeri, pa so obenem pristajale tudi v okvir komedije. Osrednja skupina sta oba zakonca. Rešitev zanju je, da vsak spozna svojo lastno klavrnost in tako premaga odpor do draga. Oba sta nudila delikatno komičnost. Pri injem bi pričakovali sem in tja malo več zunanjega premagovanja nevšečnosti. Lavinijii je bila lastna neprisiljena naravnost; v nekaterih hipih le se je zatekla v "oddih" naučenosti. Drugi krog sta Celija in Peter. Prvi pomaga praznota do darovanja samega sebe. To je v komediji najtežja vloga; zahteva preproste veličine in strastnosti. V igri je bil poudarek na prvem in s to omejitvijo je bila lepo izvedena. Peter je predstavljal sproščenost in širino. Psi-hiatrova pomočnika Julija '.in Aleks vnašata družabno razpoloženje in pomagata k spoznanju resničnosti. Oba igralca sta spretno sipala vedrost, nista pa iskoro pustila pogledati vase. Sicer pa je to, se zdi, ena od (hotenih?) nejasnosti v delu.
Iznajdljivo enostavna scenerija je uspešno podpirala do nadrobnosti pripravljeno skupno igro. Slovensko besedilo je krepko in izrazito, malo kje še ujeto v posebnosti izvirnika. Nekaj sintaktičnih in oblikovnih napak gre gotovo na račun nenadzorovanih prehitkov v nastopu. Skrbi za jezik je režiser — kot vedno — posvetil odlično mesto, ki ji igre. Tembolj je škoda, da nekaterih besed ali celo stavkov nismo čuli ali nismo mogli razumeti. Za to je bila nedvomno odgovorna tudi nevajena, velika dvorana, predvsem pa pomanjkljiva govorna tehnika. Njena izpopolnitev, prav tako pa študij fonetike in odrskega govora so s prizadevanjem po usovršitvi igralskih elementov med nami že večkrat ostali pri začetkih. Za vse to je potrebna stalna ustanova s primernimi sredstvi. Želeti je, da to dosežejo resn; napori za kvaliteto gledališča pri Kulturni akciji.
Alojzij Geržinič
<rta (M mmofc
FRANCE AHČIN V KRITIKI SVOJIH ZADNJIH DVEH RAZSTAV
Doslej je Ahčiin v Argentini razstavljal samo v družbi. Najprej; v družbi Bare Remec, potem pa kot član skupine, ki si je nadela ime "Grupo Dyskos". Med 3. in 15. decembrom 1956 je pa priredil v Galeriji Huemul svojo lastno razstavo, ki jo je 12. januarja 1957 preselil v mesto Tandil, nekaj sto kilometrov južno od Buenos Airesa.
I.
Izmed slovenskih razstav v Argentini je bila razstavljena kolekcija tista, ki je vzbudila v argentinskem tisku majveč pozornosti, pa tudi slovenska kritika ji je posvetila vsaj toliko pažnje kot kakšni prejšnji slovenski razstavi.
Vsakemu poznavalcu umetnosti, posebno še tistemu, ki si upa napisati kritiko, je domača umetnost najbliže in iz nje lahko največ razbere, pa jo tudi lahko naj-popolmeje uživa. Vsaj pri objektivnem opazovalcu in kritiku to ni narodnostna navdušenost, ampak lažje vživetje v duševnost, ki je obema, umetniku in uživalcu skupna. Če včasih pri oas, pa imorda tudi kje drugod, ni bilo tako, so bile temu vzrok žalostne razmere: zaostalost mase za umetniki in kar je bilo še bolj žalostno: zaostalost in nesposobnost kritikov Vsak bralec bo takoj našel asociacijo z našo impresionistično "moderno" v slikarstvu, arhitekturi, literaturi in miuziki, ki velja danes po polstoletju za najbolj slovensko umetnost. V malem se dogaja v (Slovenski izseljenski umetnosti nekaj podobnega. Ne masa, ampak del mase iima za seboj nekaj prišepetavcev, ki času še niso dorasli in ne razumejo svojega lastnega slovenstva v velikih delih naših slovenskih umetnikov .0 tem bi bilo vredno pisati, pa naj ne zaidem izven naslova.
Po drugi strani je pa važno zvedeti, kakšno mnenje imajo o naši umetnosti tujci. Kako jo gledajo? Umetnik ne ustvarja samo za isvoj narod, ne saimo za svoje sodobnike iz soseščine. In spet se vračamo k slovenskim impresionistom. Z razstave pri Miethkejiu so poslali v domovino nekaj glasov dunajskih časopisov. Z






France Ahčin
MOŠKI AKT, patinirani mavec, 1956
France Ahčin: SEDEČA, žgana glina, 1956
razstav v Londonu, Varšavi itd. jih sedanji zgodovinarji slovenskega impresionizma še vedno ne poznajo in jih bo potrebno šele v tamošnjih knjižnicah poiskati.
Ena izmed nalog slovenske izseljenske publicistike je tudi ta, da zbira, registrira (in po možnosti tudi komentira tuja immenja o naših umetnikih.
O razstavi Franceta Ahčina je napisal v povabilo razstave esej o umetniku Cordoba Iturburu, pesnik in umetnostni kritik, ki je ta esej ponatisnil pozneje v "Clarinu" kot kritiko, ne da bi kaj bistvenega dodal ali izpustil. Krajšo oceno z reprodukcijo ene izmed iskulptur je prinesla revija "Mundo Argentino'' 9. 1. 1957, obširno kritiko Enrdquea Azcoage pa marčna (1957) številka revije "Atlantida". Drugi buenosaireški listi so Ahčinovo razstavo registrirali med splošnimi napovedmi in pregledi razstav.
V Tandilu izhajajo trije listi. "Tandil" z dne 5. 1. prinaša reprodukcijo skulpture in napoveduje, da bodo na razstavi dela, ki jih je kritika najpovoljneje ocenila. V posebnem članku, še enkrat napoveduje kulturno poslaništvo Ahčina, ki je umetnik popolne predanosti svoji umetnosti. 12. 1. ponovno opozarja n;a razstavo, ki bo tega dne odprta, 14. 1. pa prinaša dve sliki z začetka razstave. — "E1 Eco de Tandil" opozarja tudi na pričetek razstave dn prinaša reprodukcijo Materinstva, 14. pa objavlja posnetek iz inavguracije. — "Actividades'' od 1. 1. napovedujejo razstavo is prepričanjem,, da je kipar, ki živi sicer šele mnalo let v Argentini, s svojo-umetniško sposobnostjo in predanostjo dosedanjemu delu porok za uspeh razstave.. 14. ,1. prinašajo sliko iz začetka razstave, 15. 1. pa obširno anonimno kritiko.
To je mogel zbrati podpisani do napisa tega poročila iz argentinskih listov.
2.
Cordoba Iturburu predstavlja v uvodu kiparja za Slovenca. Iz Jeločnikovega prevoda, ki je v celoti objavljen v Glasu št. 21, 1956, posnemamo samo nekaj misli: Kar nam slovenski umetnik pripoveduje, mu je najbolj svdjska govorica oblik. V zagonu teh oblik utriiplje in zveni izrazno hotenje sveta liričnih občutij. V dosledni arhitektoniki nekaterih manjših stvaritev se oblike in prostornost spajajo v čudovito ravnovesje; C. I. govori o pojoči dinamiki te in oUe ženske telesnosti, o-ganljivi plastičnosti Materinstev, o izvirni ljubkosti vseh (teh malih osnutkov. Ahčinovo tenkočutje je vodilno znamenje za verjetni vedni lirizem, ker je tenkočutje eden izmed virov poezije.
Obširnejši je članek, ki ga je napisal Enrique Azcoaga v Atlantidi, kjer operira z vsemi finesami španskega izrazoslovja. Skušal sem v ekscerptu zajeti v slovenščino le to, kar je kritik mislil: Ahčin hoče pobajesloviti skulpturo v živo življenje, obnoviti izbrano stvarnost v mikaven imotiv, ovekovečiti, kar ga zanima. So tri etape njegovega dela: 1. monumentalizujoča veličastnost, 2. stiliziranje dekorativne gra-cioznosti in 3. nenavadno zajetje snovi. Prvi dve sta priprava, otroka poskusov,, ki že kažeta nedvomne zmožnosti. Sedanji majhni miti izpričujejo silo,, misterioz-most, veliko umetniško potenco.
Lažni kipar meče snov v glino, kamen itd., ki jih ne obvlada; kipariti mu je problem napihovanja. Z blokom šari. Umetnost pa, ki naj živo baja, mora računati s tem, koliko sme gradivo še obdlržati premoči pri sintezi z mitom, z vsebino pač. Ahčin je v svoji tretji fazi našel pravo pot. Z zgoščenjem, zajetjem, ki ustvaritelj-sko niha, ker obvlada možnosti z veliko preračunanostjo, daje gradivu življenje z ritmično silo, da nam pokaže svojo moč. Ahčin, ki se je znal omejiti v graciozmost snovi, se predaja v tretji fazi svojega delovanja popolnemu poudarku soglasnosti trdnih blokov in plastičnih podrobnosti z vibracijo zamišljenih zasnutkov. Dasi je kar najbolj sposoben za monumentalizacijo življenja, je prispel do pravega spoznanja, da je v kiparstvu edino življenjsko to, kar ustvarja sozvočje med ritmično.
jprožnagtja gradiva s človeško prožnostjo govorjenja o nečem neznanem, idealnem. Azcoaga .nato stvar po stari kastiljisiki navadi ponovi z drugačnimi besedami: rokodelski (tehnični) predpogoji poudarjajo pristnost stvaritev, ki jih oblikuje A. iz jasnega značaja blokov.
Kiparska sinteza ni nikoli resumen vseh možnosti, ampak vedno šele neka originalna zamisel, ki jamči nastanek umetnine. Pri tem Slovencu dajemo prednost malim figuricam, oproščenim še raznih pripomočkov (izdelave pač), ker pomenijo pošteno preproščino in izvirno moč. Če pomeni kipariti = začeti, potem so Ahičinovi začetki, osnutki, močni in zaradi svoje zgovornosti ne morejo zgubiti veljavnosti. Kipar hitro poprav! svoje zmote, gnete naprej v pomembnost in daje vedno večjo globino. Moč tega Slovenca je v ■tem, da iz snovi vedno nekaj višjega izkoplje. V kipu Materinstva, kjer so možnosti bloka najbolj izrabljene, naravnost preseneča v enostavnosti razporeditve in v ekspresivnem poudarku. In to ne zaradi svoje čustvene /pozornosti, ampak zaradi tiste višje ideje, ki jo je polna vsaka viisoko-vredna skulptura.
Figurice Franceta Ahčina poljejo kot vzorci. Abčin ustvarja dečka v silhueti: to je poklon mladostnosti. Bajanje je utrip vaornosti. Ahčinovi vzori vodijo v neznano, kjer je samo misterioznost jasna, če pustimo :mit ob strani, se vračamo spet k sintezam, pa tudi k novim potem, k stezam, in [pustolovščinam, ki so napoved močne osebnosti, izrednega človeka. Nikoli ni bila skulptura samo človek ali samo okolje. V figuricah Franceta Ahčina se le-te sproščajo s svojo likovno močjo, vendar v neko idealistično okolje in se »preobračajo v red, skladnost, ki nam ugaja zaradi svoje resnične pristnosti.
Poročevalec v "Mundo Argentino'' se naslanja menda ;na Cordolbo Iturburuja, kd pravi, da Ahčina njegov popolni plastični čut ne ovira pri doseganju v sokega lirizma; ne omejuje se samo na obvladanje formalnih vrednot, ampak sega v področja, ki iso drugimi nevarna, če ne pogubna; v Ahčinu pa dobivajo (pač vsebinske vrednote) odločilno pomembnost.
Kritik tandilskih "Actividades" z dne 15. 1. je napisal najprej nekaj o ki-parjenju v glini, kjer je A. poseben mojster. Potem citira Azcoago in nadaljuje nekako itako: Ahčin izraža s silo in lepota človeška čustva, človeško šibkost in njegovo veličino. Akademija ga ni ubila, tradicija ga ni napravila posnemalca. K Iturbur.ujevi opazlki o nevarnosti tenkočutja meni Tand.lec, da je Ahčin preveč priseben, da bi ji podlegel. V svojih malih figuricah — nadaljuje kritik — je znal kipar izraziti veliko mero zamišljenosti, celo duhovno neskončnost človeka. Otresel se je vsega manierizma. Te figurice so tako sugestivne, da tembolj učinkujejo, čim dalj časa jih gledamo. Imajo v sebi neko trmoglaivost, ki se ji ne moreš zoper-staviti. Nato pohvali Materinstva in posebej deklico, ki ji daje lahka linija izraz nepokvarjenosti in, zdravja. Drugod spet najde globine: etično strogost, misterioznost in dramatično razklanost. Ahčinove figurice imajo ritem, so razgibane in so žive. Ta razstava je med najbolj značilnimi, kar jih je bilo kdaj v tandilskem muzeju; razstava je velike veljavnosti, kajti France Ahčin je kipar prvega reda.
3.
V slovenskem tisku smo pisali o buenosaireški razstavi France Papež, Lojze Novak in jaz.
Papež piše v "Glasu" št. 22/1956 o okameneli pesmi: Figure težijo v čustvenost. Navidez umirjene forme so notranje globoko razgibane in nemirne. To je pesem oblik, miren izraz globokega življenja in notranje napetosti, lirična 'mehkobna živahnost, pa spet izraz dramatične sile, to dvoje v nekem primitivnem zagonu in pristnosti gibanja. Vse to izvira iz lastne izkušenosti in doživetja stvarnosti, -širina iprijema in drznost v temi bo dala tej poeziji zadnji veliki zagon. Svežina
oblik, stvarnost zunanje plastičnosti ter lahkotnost gibanja v luči in prostoru počivajo na neki notranji trdnosti — na duhovnosti. Gibanje polni prostor z enotnostjo poezije in mistike. Umetnost je iskanje ritma v sebi in izvem sebe; organična zraščenost enega iin drugega da umetnino. Ahčinovo oblikovanje in njegovo hotenje nekaj povedati z lahkotnim stilom ob nemiru in poeziji je en videz in ena stran sodobnega klasicizma. .
Novak pravi v "Slovenski poti" IV/4, da je Ahčinova ustvarjalna mož v tihem, pojočem svetu potez, obrazov in podob, ki govorijo o zamakni en ju v harmonijo poduhovljenega pretakanja in prepletanja vsakdanjosti .in obrazov s svetom izrazitega in poetičnega razpoloženja. Duša, globina in toplina duha se pa nujno približujejo materiji. Vendar je A. umetnik povnačanja k Duhu, ki je spočel Ljubezen, ki je dala lepoto in žejo po lepoti, ki je rodila umetnost.
Podpisani sem v "Glasu" št. 20/56 'izrazil immenje, da izhaja kiparjevo formiranje iz konture, silhuete. Ves čas oblikovanja študira forme in noče pripovedovati kakšne zgodbe. Pri tem študiju si je celo ustvaril nov sistem lanatomije. Koncentrira se na snov in predmet, na prostornost in kompozicijo, ne na pripovednost; doslej je izbegaval beg — morda ibi bila boljša beseda: bežnrot — in iskal kakovost. Nato sem poudaril še slovenstvo v Ahčinovi umetnosti.
V	"Svobodni Sloveniji" št. 47/56 isem potem po prvem ogleda .razstave omenil, da so tudi male plastike do neke mere dognane, 'a velike morda še niso dobile dokončnih oblik, ker išče kipar v isitem motivu vedno še rad spopolinitev. Vsebinsko sem opozoril na Iturburijev poudarek liričnosti. Kipar je blok razrahljal, se sprostil. Ker je očiten vzpon iz statike v dinamičnost, je tudi lirizem spiroščen, v telesih bolj ko v doprsnih portretih. V celih figurah je izraz na obrazu drugotnega pomena za igro linij; ta obraz je samo nakazan.
4.
Če končni razbor iz omenjenih kritik, ki smo jih že tako skopo ekscerpirali, še bolj zgostimo, bi mogli nazadnje reči, da hvalijo vsi kritiki tako formo kakor vsebino. Za formo rabijo Argenitinci rbudi drugačne izraze: blok, materija. Materijo imenuje to tudi Novak, IPapež govori o klasicizmu, obema pa pomeni to nekakšen realizem v nasprotju z abstraktnimi oblikami. Jaz razumem pod blokom samo slučajnostno dano praformo gradiv^, ki naj ga prične kipar šele obdelovati: kos kamna, kos lesa, kepo gline.
V	formi hvali Iturburu dosledno arihitektoniko, čudovito ravnovesje oblik, dinamiko ( ženskih teles), plastičnost Materinstva. Azcoagova razvojna razčlenitev po mojem ni točna, ker je bil kritik navezan na prepičlo fotografsko gradivo za prejšnje čase sicer še mladega kiparjevega snovanja. "Zajetje snovi, soglasnost bloka in plastičnosti (z vibracijo življenja), enostavnost razporeditve" so zelo splošne označbe kompozicijskih, prostornih in plastičnih vrednot, dasi izdajajo priznanje. Kritik v reviji "Mundo Argentino" govori o popolnem plastičnem čutu •in obvladanju formalnih vrednot. "Actividades" pišejo o — lahkih — linijah in ritmu. Novak in Papež sta v formalni analizi še bolj redkobesedna kot sem po drugi plati jaz tem bolj zgovoren. .
V	vsebinskem prikazu je važen Iturburujev poudarek lirizma in poezije sploh. Azcoaga govori o misticizmu, mikavnosti, vsebinski pomembnosti, izrazni sili, mi-sterioznosti, nematerialnosti, inečem višjem, ekspresivnosti in se nazadnje povzpne do trditve;, da je pri Ahčinu mister.ioznost edina jasna. Oni iz "Mundo Argentino" ponavlja lirizem. Pisec tandilsk.h "Actividades" vidi v vsebini Ahčinovih skulptur šibkosti in veličino človeških čustev, zamišljenost, duhovnost, etično strogost, miste-rioznost in dramatičnost. — Novak poudarja zamaknjenje, poduhovljenje, poetično razpoloženje, dušo, globino in toplino duha in nazadnje lepotnost. Papež govori o
čustvenosti, nemiru, notranji napetosti, lirični živahnosti, enotnosti poezije in mistike. (Pleonazme sem povsod izpustil). Jaz sem napisal, da noče Ahčin pripovedovati zgodb, da je v njegovi umetnosti slovenstvo očitno, da je lirizem, kot ga ugotavlja Iturburu, me le očiten, ampak tudi s formo vred sproščen in da je vsebina njegovih umetnin bolj v linijah kot v obrazih.
Vsi kritiki Ahčinovih razstav smo si bili edini v ugotovitvi skladnosti med formo in vsebino, čeprav teiimini niisto bili povsod isti. To je največji uspeh tega pregleda čez ipisanje o kiparjevi razstavi. Če smemo kaj obžalovati, je to v tem, da smo vsi pisali o razstavi kot celoti in da nihče ni analiziral formalno in vsebinsko posameznih umetnin, ampak je kvečjemu eno ali drugo postavil v vzgled. Sicer bi bile kritike še bolj konkretne. Dvakrat omenjena dramatičnost je premalo utemeljena in se ponovno sklicujem na svojo trditev, da pri Ahčinu ni niti prn povedmosti. Iturburu ima prav, ko govoiri o liričnosti. Kako bi sicer opustil Ahčiin sploh naslove, imena razstavljenim stoulpturam?
So pa vise te kritike kljub včasih nejasnim ali vsaj gostobesednim izražanjem zelo dragoceni prijemi za vrednotenje, znanstveno vrednotenje Ahčinove umetnosti v preteklosti, prihodnosti, največ pa v sedanjosti, ki nas sedaj najbolj zanima.
Dejstvo, da je bila vsa kritika pozitivna in zlasti tudi konstruktivna in da razstavi nista vzbudili nobene negativne sodbe, more biti za vse izseljeno in domače slovenstvo vzpodbudno, kipar pa zasluži iskrena voščila za svoj bodoči razmah. Velik obisk tujcev in Slovencev na njegovih razstavah, zlasti navzočnost prevziv. škofa dr. Rozmana, natj mu dajejo zadoščenje za dosedanje delo in pogon za "bodočnost, kd je kritika že izrazila priznanje vrednotam njegove umetnosti.
5.
Pod črto te, dosedanje kritike bi povedal vendar še nekaj ugotovitev z drugega obiska razstave. Najzanimivejše iso tiste male plastike, ki niso še prišle do večjih izvedb. Ne zato, ker bi dajal prednost osnutkom pred dokončnimi formulacijami, ampak zato, ker so enkratni in vzbujajo zanimanje, kakšni bodo prihodnjič, v bolj izdelani obliki. Štele je napisal v "Naporih" silno važne opombe o arhitektovih načrtih ter o dokončni izvedbi osnutka ali o tem, da osnutek nikoli do stavbe, izvedbe ne pride. Osnutek in dokončna izvedba sta dve umetnini, res v medsebojni zvezi; osnutek pa je večkrat samostojna umetnina, ki ni preračunana na neko izdelavo, ki jo mora nujno spremljati še neka obrtniška (v arhitekturi) ali podo-barska (v kiparstvu) spretnost. Upoštevanje tega momenta ni modernistična nagnjenost do manj izdelanega, ampak spoštovanje bolj osebnega.
Pri štirih portretih, o katerih kritike sploh ne govorijo, sem opazil ®eko stopnjevanje že omenjenih naglasov gibanja, ki jih najbrž umetnik zavestno sam še ne ve. Videli smo na razstavi štiri portrete: otroka, mladega, fanta, gospodične in zrelega gospoda. Kolikor starejši je portretirar.ee, toliko bolij je kipar poudaril nesimetrične značilnosti njegove fiziognomije, ipa vendar s tem podobnost pridobiva. Podaljšani vratovi v dosego večje dinamike tej vernosti portretirancev ne škodujejo. Ahčin je v portretih daleč od baročne senzitivnosti, pa prav dinamika, formalna, ne čraisitvema, daje portretom živahnost.
Dinamika! Opozoril bi na motiv kosca v Ahčinovem kiparstvu in na sejalca v Groharjevem slikarstvu pa še pri mnogih poznejših slovenskih slikarjih. Ahčinov "Kosec'' je torzo. Morda je bila prva zamisel garača prehuda za celotno izvedbo, toda to je v zamisli nove kiparjeve dinamike motiv, h kateremu naj bi se ne samo vrnil, ampak večkrat vračal. To ni samo lirika, to je siljenje iz bloka, ki pa prav zaradi .skrajnosti še ni prišlo do popolne icblike — izveri bloka. Dokaz za to kako naš kipar me razdira sivojih formalnih koncepcij in jiih s preudarkom razširja v prostor. Tudi če ostane pri sedanji koncepciji, vsa čast mu!
Ko smo že pri torz.ii, naj omenim problem rok. Pri antičnih skulptarah jih je odstranil zob časa. Moderni kiparji so jih in jih radi še opuščajo, da se izognejo kompozicijskim težkočam. Ahčin ise je lagodnosti poslužil samo v koscu. Ženski torzo mu v nogah ne bi delal težav. Če ibi Ahčin predstavil celotnega kosca, bi ibil revolucionar v vsem svojem razvojnem sinovanju. Hvalim njegovo previdnost, najsi kdaj doseže res celotno plastiko, plastična in prostorne! kosca, ali je ne doseže. Če jo doseže, ga bomo hvalili; če je ne doseže, ga ne bomo grajali. Toda ipri vseh svojih skulpturah, razen pri dveh, treh, je znal Ahčin operirati z rokami. Ta ugotovitev zveni zelo banalno. In vendar je važna zlasti za kiparjeve kompozicijske sposobnosti. Pa jih ,menda rok, nikjer na nevidnem hrbtu me prekriža. Verujemo, da bo ustvaril pravega, razgibalnega slovenskega kosca, kot nam je dal Grohar slovenskega sejalca, če bi vedeli ljudje, kako težka stvar je to, posebno če maj spravi kipar isvoja formalna prizadevanja v sklad z liričnostjo slovenskega kmečkega dela, se ne bi nasmihali tej omembi, ki naj bo za danes zadnja opomba k tej lepi slovenski razstavi.
Marijan Marolt
KNJKE
VREDNOTE. Glasilo Delovnega občestva aa Slovenski katoliški institut. Izdaja Slovenska kulturna akcija. TRETJA KNJIGA (Buenos Aires 1956). Ured i Ruda Jurčec.
Znanstveno delo slovenskega emigranta^ tki more svojem® resničnemu poklicu posvetiti samo tiiste "pnoste" ure ipo garanju za vsakdanji ikruh, ki mu ostanejo od siceršnjih nujnih kulturnih aktivnosti, je dokaz resnične ljubezni do slovenske kul-ibure. če bi ocenjevalec tretje knjige Vrednot ne poudaril te ugotovitve, bi ne mogel biti pravičen uredniku in piscem, ki razen enega ne .morejo izvrševati svojega poiklica.
Resnično občuteno občudovanje do njih Isili recenzenta k primeni kvalitetnostinih sodil. Njihovo delo vzdrži resno 'in zahtevno znanstveno kritiko. Izredne razmere se (najbolj vidno kažejo v pomanjkljivostih glede bibliografije. Živ stik s sodobno znanstveno -literaturo je toliko bolj nujen, ker šest let vojsike in deset let komunistične ideoldške karantene pomeni globoko cezuro v stikih slovenskega katolicizma s svetovno katoliško znanstveno literaturo.
Priobčene razprave so izključno s področja duhovnih ved. V zamejstvu deluje več slovenskih naravoslovcev s priznanimi uspehi. Dokler ti ne bodo sodelovali, ne bomo imelii niti približne slike znanstvenih eanimanij< slovenskih emigrantov.
Pritegniti ije tudi treba obravnavo nairodndh političnih problemov. Diletantizem je vse preveč razdejalno vplival na slovensko politično življenje, da bi se smeli odpovedati znanstveni obravnavi naše politike. Samo zelo primitivna prrvaška miselnost more terjati, da ibi politični aspekti niaše niatrodne biti veljali za tabu.
Skrbnost tiska in korektur je letos precej pod lansko resnično vršino.
I
Stoletnica Belca (rojen 1856 v Radomljah), prvega krščanskega socialnega misleca pri nas, je letos šla mimo, ne dla ibi dobili vsaj eno razpravo o njem. Vinko Brumen nas je z dedikacijo svoje razprave "Krekovo politično delo v letih 1900-1907" gotovo hotel 'sipomffiiiti, da 'bo čez pet let stoletnica Krekovega rojstva. Za to priložnost bo pač treba izdati Krakov zbornik ali pa Krekovo čitanko, če že ne V. zvezek njegovih "Izbranih spisov". Furor teutonicus je uničil prvi natis Brumnovega članka,
ki tvori del uvoda v V. zvezek Kreka. Bes domačih totalitarcev preprečuje, dai bi se nacistični žrtvi v domovini dala čast, čeprav so nekateri zlorabljaj e Krekovo ime postali komunistični ministri. Konec 'let, ki jih Bitumen obravnava, ise ije ustanovila. SLS — njena petdesetletnica je povod njegovemu drugemu iposvetiilu. iPri nas, kjer je v navadi puibertetno (spreminjanje maislovov vsaj vsako "generacijo", redek pojav čuta za zgodovinsko kontinuiteto.
Razprava obsega poglavje iz uvoda v Krekova spise. Taki uvodi tvorijo okvir objavljenim pisateljevim tekstoimi. Ziato pa tje ekonomija redakcije <urejena z ozirom nanje. Tudi so vsa pogtovja redakcijiska enota; objavljena posamič samostojno, morejo učinkovati kot odlomki. Tako Brumnio-va razprava me prinaša marsičesa, kar je (urednik verjetno odmen.iil drugim poglavjem, pa bi bralca že ob tej razpravi zanimalo. Najbolj navadno so uvodi o delovanju pisatelja urejeni kronološko. Tudi tej. razpravi bi bil bolj prikladen kronološki vidik, tako bi bila islika Krekovega dela v deželnem, zboru in v stranki ibdlj pregledna. Sedem let Krekovega življenja (1900-1907) tvori celoto, čeprav jih isamo ipo sebi oznaanuje neko zunanje dejstvo: Krekova odsotnost iz dunajskega parlamenta. Bila pa so to najbolj plodna leta Vegovega nepolitičnega, zlasti pisateljskega dela. Leta 1,901 je tiskal svoje najbolj obširno delo "Socializem1", v letih 190,3-1907 je dal pri Blasniku litografirati svoja filozofska, sociološka in ekonomska iskripta. V pošto 1906 je v ljubljanski stolnici pridigoval o "Kristusu kot idealu osebnosti in- značajnosti" — za njegovo 'diuhovnost tako značilen temaj lato leto so se začeli sloviti "šemtjoški tečaji". Ves čas je predsedoval Slovenski krščansko socialni zvezi in vodil Gospodarsko, oziroma Zadružno zvezo.
Ostal pa je kranjski deželni poslanec, njegov krščanskodemokra.tiani duh in nacionalni temperament se je mogel tedaj najbolj razživiti v iboju za demokratizacijo deželnega volilnega reda in za popolno poslovenjenje deželnozborskega opravilnega reda. Tedaj tje bil ostvairjen eden majbolj imonumemtailnih prizorov novejše slovenske zgodovine, ko je Janez Ev. Krek z besedo in kretnijo starozaveznega preroka pokazal na kranjskega deželnega ipredsednika barona Heina kot poglavitnega sovražnika slovenstva. Odločilno je vplival tako pri razbitju, nemško-liberalne zveze in bistveno sodeloval pri uvedbi ene najbolj konstruktivnih dob slovenske politične avtonomije (Kranjski deželni zbor 1908-1914).
Najpomembnejši in najboljši, izčrpno uporabljeni viir razpravi so "Obravnave kranjskega deželnega zbora". Vestno je Brumen zajemal tudi iz domačih časopisnih virov, zlasti "Slovenca" in "Slovenskega naroda", raztegniti pa bi kazalo raziskovanje tudi na odmeve v graškem in dunajskem časopisju, ki je budno sledilo obstrukcijo v kranjskem deželnem zboru, saj pa je tudi tai taktika parlamentarnih manjšin samo še v češkem in tirolskem' deželnem zboru imela enak razmah in pomen. Od Krekove korespondence je imel nia voljo dopisovanje z župnikom Antonom Oblakom (t 1953). Nekaj osebnih spominov sta mu posredovala Krekova častilca Ivan Dolenec in Jože Gostinčar. Znanstvena historiogriatfija te dobe pri nas še ni obdelana niti v obsegu isplošnoavstrijiske, niti v obsegu islovenske zgodovine.
Za uvodno skico spliošno-iavstrijiskega političnega položaja je rabil pred prvo svetovno vojno iz šlega F. M. Mayerja (Geschichte Oesterreichs mit besonderer Riick-isicht an das Kulturleben,, 3. izdaja 1909), Spomine Šukljeta iin Hribarja iter Erjavčevo zgodovino katoliškega gibanja. Mayer je isicer zgodovinar podonavske monarhije kot celote, vendar ga je novejše zgodovinopisje preraslo, nova izdiaja (KaindlnPircheggerjeva 'iz letaj 1937) pa je zelo nemšiko-avtstrijska priredba. Zato se bo kazalo opreti raje na priročnik obeh Uhlirzov. Dočiim moreta oba slovenska memoriailistia sporočati osebne doživljaje, je pa Erjavec za avstrijsko zgodovino delo popolnoma iz druge roke. Sicer pa je neupoštevanje novejše avstrijske zgodovinske literature pri nas postalo kar endemično. Od starejših pa niso uporabljana niti tako informativna dela kot sta Czedik in Kolmer.
V skici pjič ni omenjena zunanja politika Avstrije, ki jo tedaj označuje immobi-lizem zveze z Nemčijo. Leta 1906 zsačne Aerentha! bolj aktivno politiko na Balkanu,
ki končno odbije Rusijo. V oznaki notranje avstrijske politike tako osnovna vprašanja kot obnova avstrdjsko-ogrske nagodbe in trgovinske pogodbe niso pojasnjena v zadostni meri in vendar je Krek 1903 stavil predlog o razmerju do ognske polovice monarhije. Kljub temu, da Kreka ni bilo v parlamentu, bi bilo treba vsaj skopo ozniatčiti odnos slovenskih poslancev do tedanjih vlad v Sašu, ko razpada parlamentarni dn dualistični sistem; (1903 prvič odklonijo Madžari kontingent rekrutov v •skupno "K. u. K." armado). V prva devetstota leta padajo začetki trialističmh načrtov.
Ni (utemeljeno, da je oris slovenske zgodovine omejen isamo ina Kramjsko, Krek je politično mislil vedno na vseslovenskem merilu. Že nekaj dogodkov bi ilustriralo slovenski položaj, m. pr.: pod Koerberjem je poslanec dr. Pommer spet načel vprašanje celjske gimnazije in zahteval "im Namen des verletzten und beleidigten Deutschtums die Beseitigung der Slawisierungsanstalt, der Trutz- und Zwangsan-stailt in Cilli"; 1902 'je bil generalni štrajk v Trstu; odpor zoper namestitev italijanske pravne fakultete v Trst; drugi katoliški shod (1900) je postavil zahtevo po narodni avtonomiji v Zeddnjeni Sloveniji. Omeniti bi kazalo tudi nekaj za razvoj med južnima Slovani važnih dejstev; n. pr.: 1903 je odšel iz Zagreba Khuen Heder-vary, je umrl dolgoletni upravitelj Bosne Kal3ay. je bil ubit zadnji Obrenovič; 1905 reška in zadrska resolucija; 1907 zmaga srbsko-hrvaške koalicije pri volitvah za sabor.
Imena avstrijskih državnikov maj bi se vsaij ob prvi omembi pisala v celoti: E.rnst von Koerber, Max Vladimir voni Beok, itd. Volilni reformi je dala odločilni zgled Madžarska, ko je madžarski notranji minister Jožef Kristoffy decembra 1905, da bi stri politični vpliv nacionalističnih privifleginamcev, predlaga! splošno m enako volilno pravico. K vprašanju koroških mandatov leta 1906 podaja in,,o ve podrobnosti imsgr. M. Škerbec v "Spominih ma katoliško gibanje med Slovenci zadnjih petintrideset let"; potrjujejo, da je bila tedanja gonja zoper šušteršiča .krivična..
II
Vsi Alojzija Geržiniča prispevki k tako živahni diskusiji o umetnosti, ki zajema zdomske kulturnike, nam razodevajo esteta široke izobrazbe, H je sam umetniški ustvarjalec. Tako je tudi to pot ob tem miavodu k umetniški biti, ki imu je avtor dal maialov "Kaj mora -imeti in kaj naj si (pridobi umetnik". Spis, ki je nekako sredi med esejem in razpravo, je za tisk prirejeno predavanje, ki je na več mestih ostalo ■blizu skice. Tudi v tej obliki pa je vreden, da zaradi doslednega teženja k bistvu postane obvezno, celo ponovno brainje vseh, ki jim je med nami mar za resno umetniško farimacijo. Geržiniča odlikuje res pristno naizmerje do umetnosti, kar je vk"jub tolikemu pisanju in govorjenju: prav redka stvar. Zato tudi more ustvarjalce vesti k srčiki vprašanja, dopovedati jim, da res velike rametnosti mi, če umetnik iz sebe <ne maredi organa — kot je dejal Goethe —, organa za bistvo reči In dogajanj, kot se v svojih formah izražajo. Bistvo ireči in bistvo umetnika se pri ustvarjanju življenjsko zedinita in silita k izraženju. Samoobčutje umetnika istruji v način, kako reč zre; pomen reči preide v doživljaji iz vzgibanosti umetnikovega samodo-živetja ; oboje tako, da nastane lik, delo, mmietmina. čim bolj pomemben je človek, tem močnejša, bogatejša, globočja, 'bolj tenkočutna je njegova sposobnost odgovarjati na reči sveta in (uresničevati samega sebe. Zaito pa je treiba, da umetnik k udejstvovand nadarjenosti doda uimisko izobrazbo lin značajsko oblikovanje. To so tri glavna itemata in najmočnejše strani ispisa. Tehtni in bogalti dodatek o emigrantski književnosti bi mogel biti izhodTšče za novo studijo, je pa organičen zakjuček razpravljanja. P'0'jidarki na vaji, ma Izobraževanju, modrosti in razumnosti, na samo-vzgoji in molitvi so v ambiemtu, ki ga je izključno obvladalo romantično estetstvo
in- literatstvo, novota. Pi'i obravnavanju vprašanja o krščanski umetnosti najbolj pride na dan globok krščanski realizem, ki pa je dejavno mavizoč v celem spisiu.
Pri zgledih, navodilih in ponazoriliih Geržiniču ne gre za naštevanje velikih in malih tehnik in prijemov, temveč za bistveno osnovno zadržanje umetnika do reči in sebe. Izkustven® gradivto mu nudijo literatura in glasba, skoraj nič prostorske umetnosti. Nekatera dogajanja bi se dala ob plastiki bolj razločno prikazati n. pr. vtis reči na umetnika. Iz besedne umetnosti pa je laže razložiti mačin, kako umetnik daiživi reč.
Pisec sam/ je čutil potrebo, postaviti si filozofsko izhodišče. Pri tolikem pisanju o lepoti, umetnosti in leposlovju, nimamo domače sistematične estetike in umetnostne filozofije. Bolj kot Maritainove sli je prisvojil Breimondove nazore. Kdor ne pritegne Blondelovim ispoznavnoteoretičnim osnovam teh nazorov in ugovarja Bre-mondovi metodi, ki hoče s pomočjo mističnega doživlljanjia razložiti poetično (ker da je poezijia naravna in profana podoba mistike), bo gradil na kakem bolj sistematičnem iin tomistiičnem mislecu, kot je bil duhoviti humanist, ki pa je imel kot malokdo čut za "čisto poezijo", za posebnost uimetnosti im umetnikov. Med prijatelji sta mu bila Charles Du Bos in Roger Martin du Gard.
Danes je isholaJstični estetiki spet splošno priznano državljanstvo v deželi duha. Modernj estetiki, kot neohegelijanca B. Croce in Anglež P. Bosanquet, nič več ne delajo "skoka čez srednji vek", kot se je to dogajalo do konca 19. stoletja. Raziskovalci ishioflastične filozofije (n. pr. M. De Wulf, E. Giison, E. De Bruyne) ®o pojasnili mnogo vprašanj krščanske estetike. Kulturni zgodovinarji (Ch. H. Haskims, M. Roger, G. Toffamin, itd.) iso odkrili humanistična stremljenja v novem veku. Literarni zgodovinarji (G. Saintbury, E. R. Curtius, H. H. Glunz, E. Farel in drugi) razglabljajo o literarno estetskih nazorih isholastikov, umetnostni zgodovinarji (M. DvofaJk, E. iPanofsky) o njih pogledih nia likovno umetnost. Seveda so vse te reči šle mimo naše patentirane "naprednosti". Stik z njimi bi pa tudi pokazal, da kakšne sodbe, ki iso med nami veljale za sholaistične, le niso bile tako sholastične.
Ugledu sholastične estetike iso škodovali nekateri amuzični estetiki — ne samo pri nas. Odkar je fenomenologija rešila estetična vprašanja iz zgolj psihološke obravnave, se shoCiaistična estetika v obdelavi filozofov, ki imajo čut za umetniško lepo, spet razodeva kot del večnostne filozofije. Zaradi srečne razravnave z moderno filozofijo, ki odlikuje delo J. B. Lotza S.J., pričakujejo mnogi, da bo njegova že delj časa obljubljena estetika važen doprinos v razvoju sholastičnega nauka o lepem. Mnogo pobud je v zadnjih letih dala posmrtna izdaja Nicolai Hairtmannove, 1945 pisane Estetike (Berlin 1953).
Pravilno je poudarjena razlika imed poetičnim in teoretičnim spoznanjem, ki1 jo esteticizem zabrisuje. Koristno bi billo razliko med estetičniim in objektivnim sipoana-njem razširiti in poglobiti. Iz bistva estetične izkušnje slede važne lastnosti in strukture estetičnega. Umetnoist ne izraža renndčnoslii same na sebi, temveč duševni odmev resničnosti v človekovem nastrojenju in zadržanju. Res itma vsaka velika umetnio-st z religijo in filozofijo to skupno, da obravnava velika vprašanja človeške usode, toda na lastni način. Predstavlja odmev, ki ga tai veliika vprašanja vzbujajo v globinah duševne ubranosti (= enote in celote čutnih in duhovnih čustev). Odrešenje po umetnosti more pomeniti le to: umetnost vzbuja vtis osvoboditve od bitne ogroženosti: "So lange jemand in der Region der Kunst verweilt, ist aller Druck der Wirklichkeit ihm von der Seele genommen" (W. Dilthey, Ges. Schriften V. 329).
III
Že od časa po prvi svetovni vojski se v velikem svetu mnogo razpravlja o renesansi naravnega prava kot reakciji na ipravmd pozitivizem im kot o izhodu iz krize, ki ga je ta v pravu povzročil. V naši znanstveni literaturi podava doslej' še nihče ni
zadostno prikazal in ocenili. Toliko boljJ čudno, ker v naši narodni borbi vprašanje naravnega pnatva ni poistraniska zadeva. Prav gotovo bi dalje vprav preučevanje naravnega prava moglo ibolj povezati naše strokovno akademsko pravoslovje z našim narodnim življenjem.
Vso znanstveno simpatijo zasluži prizadevanje Božidarja Finka, ki z vzgledno pridnostjo preučuje kazensko pravo pod vidikom naravnopravnih teženj. Na svojih emigrantskih potih je zinai! pritegniti v študij zadevno italijansko in hispano-ameri-ško literaturo. Zlasti prva je bila pri nas premalo upoštevana. V razpravi "Etičnost novega kazenskega prava" prikazuje nekaj pojavov, ki bi jih mogli smatrati tudi kot pojave bližanja in vračanja k naravno-pravnim idejam. Gotovo silno zajemljiv in -aktualen tema. Leta 1950 umrli heidelberški pravni filozof in kriminalist Gustav Radbruch, po po>l(itičnem| prepričanju socialen demokrat, je v enem svojih zadnjih spisov ugotovil "neue Varsittlichung des Rechts".
Po svoji strukturi bi razprava morala biti široko zajet komparativen prikaz tistih tendenc in pojavov v novejši kazenskorpravni filozofiji in teoriji, zakonodaji in sodni praksi, ki jih filozofsko moremo vrednotiti kot etične, duhovnozgodovinsko pa tolmačiti kot reakcijo na pravni pozitivizem.
Za tak pregled je dokumentacijska osnova Finkove razprave žal daleč prešibka. Potrebno bi bilo namreč dosti nadrobno naštevanje pravnih znanstvenikov, reformnih načrtov in zakonodaj, celo pomembnih praivdorekov in ne nazadnje letnic. Malo-kateri nepravnik ho vedel, da je Franeesco Carrara umrl že 1888, posebno ko je navedeni! kaisteljanski prevod izšel leta 1944. Zgodovinski prikaz zgubi na prepričljivosti, ako potekajo informacije iz druge roke. Tudi mora bibliografija stremeti za tem, da je a ila page; tako važen sintetični problemski prikaz slovitega miinchen-skega profesorja Edmunda Meagerja "Moderne Probleme der Strafrechtisdogmatik" (1950) bi utegnil tudi rediakcijisko koristiti. Vsaj poleg G. Bettiola: (razglašenega predsednika zunanjepolitičnega odbora v italijanskem parlamentu) bi kazalo upoštevati neprimerno bolj reprezentativnega Francesca Carne&uttija (Lezioni di di-ritto penale, 1943; Teoria generale del diritto, 3. izd. 1950). Vsaj; praktična popolnost bibliografije v takih prikazih ni kako učenjaško razkazovanje, ampak metodična nuja. Kako je sicer mogoče govoriti o neki celoti "novega prava"? Predvsem je to nemogoče brez izbora res reprezentativnih in prakso določujočih mislecev.
Pojavi etičnosti so po svoji duhovno zgodovinski strani reakcija na pravni pozitivizem, ki je odtrgal pravo od metafizike in etike. Kazalo bi zategadelj pojem pravnega pozitivizma izrecno opredeliti tako v splošni pravni teoriji kot posebej v kazenskem pravu. Ob tem bi se jasneje pokazale tudi strukture odnosov med pravom in etiko. Za pravni pozitivizem je bistvena negacija naravnega prava. Zanika namreč, da bi obstajale pravne norme, ki imajo veljavo pred pozitivnim pranrom, v njem in nad njim. Od ekstremnega pravnega pozitivizma je treba ločiti tisto neeksaktno naziranje, ki sicer pojem "pravo" omejuje zgolj na zakone, vendar priznava neke etično obvezne zahteve narave. Ta smer še vedno nudi neko skupno bazo.
V kazenskem pravu posebej ise pozitivizem namaša tudi na subjektivna ozna-imenila kaznivega dejanja- iz katerega izloča vse etične elemente. Sistematična in metodična vprašanja o opredelitvi kaznivega dejanja so v teoriji zelo sporna. Posebno velja to za element protipravtnosti in element krivde. Ob točno razložen status questionis bi se najbolj pregledno dale grupirati razne šole in doktrine.
Večja koncentracija pod duhovno zgodovinskim vidikom bi razločneje pokazala razvojne črte. Na klasično šolo, ki je temeljila na racionalističnem "naravnem pravu" — kar je nekaj- čisto drugega kot naravno pravo večnoistne filozofije —, sta v kazenskem pravu devetnajstega stoletja reagirali antropološka šola C. Lomb-rosa in sociološka šola Franca von Liszta. V srednjeevropskem prostoru je bil res pomemben le zadnji. Obudil je uspešna prizadevanja za reformo kazenskega prava.
Socialno politični ukrepi, ki jih je predlagal, so ipostaii skupna laist vseh modernih kriminalistov. Na, upravičeno odklanjanje pa sta naletela njegov detenmiinizem. in sociologizem. Vendar je že v prvem desetletju dvajsetega stoletja tako imenovan« "tretja" šola premiaigala v minogiočem nasprotja rnied klasiki in sociologi, zlasti pod vplivom Adolfa Merkla. Njegovi somišljeniki n. ipr. Robert von Hippel (vpiliv na nemško reformo), Heinrich Lamasch (avstrijski načrt iz leta 1913), Carl Stooss (osnutek za švicarski kaz. zak.), so bistveno (usmerjali reforme v Sredniji Evropi. Načrti za reformo v času weimarske Nemčije so zello poudarjali etične osnove kazenskega prava. Omenjeni in madaljni razvoj v Srednji Evropi, ki je odločilno vplivali (tudi na maše pravno življenje, bi moral biti bolij natančno piriikazan v svojih smereh in dosežkih. "Novo kazensko pravo" je treba določiti tudi kronološko z ozi-rom na začetek dm geografsko z ozirom na njegovo ipodročje ter ga uimiestiti v diu-hovno-zgodiovinski okvir. Niso vse dežele enako prizadete po dialektiki: racionalistič-no naravno pravo — pozitivizem — vračanje k naravnemu pravu. Anglosaški kazenskopravni sistem je ohranil v nasprotju is kontinentalnim mnogo elementov naravnega prava (natural juistice, reason). Niirnberško sodišče je nerazumljivo brez vpliva tega pravnega sistema.
Vsaj na enem mestu Fink trdi, da igre pri novih pojavih "za etično stališče v vseh primerih" (stran. 43). Prav gotovo imamo na komunističnem vzhodu opraviti z naravnost revolucionarno novo zakonodajo. Vendar .so prav te nove kodifikacije eks-tremni nastopek pozitivizma. Pravni red je tam izprevržen v raziredno jiuistico, do krajia spolitiziran. Težko je tu govoriti, o "etičnosti". Za etičnost namreč ni dovolj naravnava na neko dobro, temveč samo na to, kar imenuje sholastika bonum ho-nestum. Da bi bila nacistična kriminalna ipolitika ispirituali stično (sterilizacija!) orientirana, je hud spominski spodrsljaj, nacizem je vendar "Volkstum" pojmoval biologistično. Ne isime motiti, da so nacistični juristi zlorabljali ime naravno pravo.
Močno pretirana) je trditev (po Bettiolu?), da se je sholastika devetnajstega stoletja izgubljiaila v praznih formah brez duhovne vsebine. Kritične opombe, ki jih je Taparelli d'Azeglio v svojem klasičnem Saiggio teoretico di diritto naturale (naslednje je nameren poudarek:) appoggiato sul fatto (definitivna izdaja 1855) naperil zoper Romagnosija in Benthama, imajo vse znake res pregnantne formulacije. Victor Oaithrein S.J. je v svojih "Griundbegriffe des Sftrafrechts" (1901-1909) zadevajoče ocenil antropološko in sociološko kriminalistično šolo.
Tako vztrajno vbadanje s stroko, ki danes n; na gflasiu modernosti, kaže na pristno losabno zviamje. Zato se more osnovano pričakovati od Božidanja Finka bolj sistematičnih obravnav iz mejnih področij kazenskega prava v trdnih konturah avtentičnega naravnopravnega mišljenja.
IV
Od MilkowitzeVih '^Kjranjskih samostanov" (,1893) nismo dobili nobenega večjega dela iz sloveniske monastične zgodovine. Stično je njena osamstoletnica minila brez itako ipotrebne monografije, celo brez znanstvene spomenice. Prof. Turka je preučevanje stiških početkov kmalu prevedlo na cistercijanske začetke sploh. Prijateljem slovenske cerkvene zgodovine je bilo že dolgo znano, da za zgodovino Stične sistematično zbira gradivo stiski konventual pater Mafeer Grebene, ki izhajia iz cerkveno-zgodovinskega seminarja prof. Turka. P. Grebene je sicer radodarno deiliil iz svoje bogate zibirke redkemu, ki je pisal o Stični, isam pa je sede pred treimi ileti namenil v objavo nekaj, rezultatov svojega več kot dvajsetletnega raziskovanja stiške zgodovine, ko je poslal uredništvu Vrednot letols natisnjene "Doneske k zgodovini Stične. Ustanovitev ter njeno prvo stoletjje". (Drnigi člen podnaslova predstavlja' le obljlubo.) Čas emigracije je izrabil za študij v avstrijskih in. furlanskih arhivih. Deloma isto tvarino kot v Vrednotah je obdelal tudi
v nemški razpravi "Aus der Griindungsgeschichte von Sittich" za spomenico, ki jo (je ob Bernardovem jubileju izdala avstrijska cistercijanska kongregacija iPresve-tega Srca Jezusovega (Festschrift zum 800-Jahrgedaechtnis des Todes Bernhards von Clairviaiux, strani 119-166). Razprava je vzbudila med zgodovinarji veliko paž-njo, zlasti zaradi nove in samasitojine obdelave Bernardovega itinerarija. Žal lavtior <ni imel priložnosti, da bi tekst slovenskih doneskov mogel vskladiti z dognanj,; svojih najnovejših raziskav.
(Korektura razprave nikakor ni skrbna — kar pa ni avtorjeva krivda —; nekatere napake so prav mučne, n. pr. nekriološko štetje na strani 78, 79. Popravim sa-owo drve napaki: na strani 86 je tiskarski "ška-at" iz istrskega "grofa" naredil "ako-iai"; na istrani 88 pa je iz "W naredili "ta", tako pa je opat Valker postal brat ilstrlskega imejnega grofa.)
Dosedanja historiografija je prezrla predvsem predzgodovino stiske ustanovitve. 0 začetkih Stične obstaja tradicija stiskih kronistov z natančno irndivi-dluialiairanimi osebami in preciznimi letnicami. Ti kronisti (za katere bi kazalo ugotoviti medsebojno odvisnost), so imeli na volijo še cel bogati samostanski arhiv, ki je postal v času jožefinskega navala na samostane žrtev "prosvetljenih" birokratov. Po stiškem izročilu bi imela zgodovina prvih let Stične tole podobo: Stično je ustanovil patriarh Peregrin v času papeža Inocenca II. in cesarja Lo-tarja II. v letu 1136. Peregrin je hotel imeti cistercijance med Slovenci, da bi mu pomagali pri utrditvi verskega življenja med Mudstvom. V ta namen je do-pisiovial s sv. Bernardom in mu ponudil zemljišče za naselitev. Ponudbo je Bernard isprejel in pasilal iprve menihe iz Morimonda. Ti so prišli 1132 in začeli z gradbo samostana. Regularno življenje je konvent začel v začetku junija 1135, ko je bil samostan zgirajen. Vselitev se je izvršila isto leto, ko je Bernard spreobrnil alkvitanskega vojvodo. Leta 1136 je Bernard poslal prvega opata iz Morimonda. V fidiacdjii je bila niova ustanova podrejena isamostainu v Rein blizu Gradca. P. Grebene si zastavlja kritično vprašanje, ali se ta tradicija da umestiti v okvir sočasnega zgodovinskega dogajanjai, kot ga poznamo iz drugih virov. Verodostojnost stiške tradicije, ki jo Grebene zatrjuje ini dokazuje, bo v celoti boilje izkazana' po objavi celotne monografije, ko bodo vidni rezultati posestne in zlasti gradbene zgodovine stiskih začetkov, ki jih v naši razpravi avtor ne obdeluje, kaikor je opustil tudi vprašanje Baiinofa in leta 1135. Tako je predmet priobčenih doneskov predvsem vloga Peregriina pri ustanovitvi Stične. (Pravilnost izročila o leta 1132 kot letu prihoda prvih menihov skuša Grebene dokazati z bistroumno konstrukcijo, da je odločitev;, poklicati cistercijance v Stično, veljala Inocencu II. za dokaz Pere-grinove pravovernosti, torej se je monatla izvršiti pred papeževo potrditvijo Pe-regrinove izvolitve leta 1132.
Grebemčevo proučevanje Pregrina II. je obogatilo cerkveno zgodovino z važno ugotovitvijo o rodu tegal oglejskega očaka; izhajlal iz istrskih grofov de Suarcem-burc. S tem je utrjena tudi stiska tradicija o prijateljstvu IPeregrinovem z Ber-nardoni — preko Henrika iz Morimonda, sina istrskega mejnega grofa. Morda bi kazalo omeniti tudi aačetno siceršnje veliko Peregrinovo zanimanje za naše kraje: polleg sinode v Brežah in ustanovitve Gornjega grada še: 1133 je podaril isamosta-nu San Nicolo da Lido samostan sv. Petra) na Krasu s iposestvom v Ruzetu'; 1136 ise je sestal v Beljaku s salzburškim Koniladom v navzočnosti kardinala Štefana, tedaj je obdaroval Možnico in Rožac iin v konilst Oso j odločil neko sporno vprašanje. Bolj pai bo treba še pojasniti vprašanja v zvezi ;s Peregrinovo izvolitvijo, kar pomeni na novo preučiti vse izvolitve oglejskih patriarhov po smrti UdalriHai (1121). Proti [Wiattenbachu in tudi Ketoru (Italia Pont. VHa, +77, +78) vzdržuje Grebene tezo, da sta pismi med Peregrinom in Inocencijem v rkp. 2507 pristni. Ker pa "VVattenbach trdi, da je ponarejen kodeks v celoti, bo treba za pristnost dodati notranjim kriterijem še druge doMaze. Kakor odlikuje Grebenca direktno in samo-
s-tojno (proučevanje virov, premajhno vpoštevanje literature ni vedno koristno. P. Kehr razlaga v razpravi "Rom >und Venedig bis irus XII. Jahrhiundert" (Quellen und Forschunigea aus italienisehen Airchiven und Bibliotheken XIX, 1927, 126-127) veliki privilegij s 26. juiniija kot odločitev Riima v pravni kontroverzi med Oglejem in Gradežem — Benetkami, kateri isedež je naslednik primaeialnih pravic oglejskega patriarhata. iPomeni popolno spremembo rimskega stališča, ki je od Leona IX. bilo v korist Gradeža. Medtem ko je oglejski Peregriin takoj prihitel v Piacenzo, kamor je Inocenc sklical škofe, so se mu Benetke šele jeseni poklonile. Zdi se, da včasih Grebene preveč zaiupa metodi, ki jo sam imenuje "metodo psihološke rekonstrukcije položaja". Kot dognano moremo čislati tudi vprašanje o ustanovitvi Žitične iz Reine, ki jo Grebene is stisko tradicijo utemeljeno zavrača.
Iz irazprave same je razvidno, da> gre za prvii donesek, žal pa to dejisitvo tipografsko ni dobilo izraza. Gradivo je bilo nabiramo z vidika monografije. Tak značaj imajo tudi (uivodlna poglavja. V redakciji se čuti negotovost, ali naj se odloči za razpravno ali monografično strukturo teksta. Disgresije so pač danj poljud-nosti, mlotijo pa sklenjeno izpeljavo dokazov.
Kot dodiatek podaja diplomatično in sfragiistično gradivo o imenu Stična, ki kliče še po isbrokovni lingvistični obdelavi. Nemški viri pišejo Slitig, Sytik in podobno. Grebene misli, da je prvotno bilo Žitič. Ker pa gre za toponini, bo verjetneje Žitiči (krajevno ime "zadružnih naselbini" po osebnem imenu ije vedno v pluralu, edininske oblike so sekundarne) ali Žitiče, kot na Koroškem. "Sitioina" se pojavi šele konec 16. stoletja. Za podobne primere s področja srbohrvaitsko-itailiijanskih stikov je Skok (JF III, 73) mislil na latinizirane končnice. Na vsak način izhaja Stična iz osebnega imena Žiifco ali podobno. Kot! smo opustili nepravilni naziv "Zajčki samostan" zai Žice, se bo treba oprijeti pravilne pisave Žitična.
Pomen Grebenčevih (raziskovanj daleč presega domačo cerkveno zgodovino, kjer tvori pomemfoein idopriinos k zgodovini 12. stoletjla,, za katerega nam viri kaj p.člo teko. Kot nihče de om poklican, da nam napiše celoten monastericon Slovenicum, ne samo zgodovinio tako slavne stiske opatije, ki jo danes vnovič ograža birokratsko lažno prosvetijenstvo.
V
Mnoga dopolnila k zgodovinskemu pregledu v Odarjevi razpravi Vprašanje o slovenski teologiji (95-126) bom podla! v posebni irazpravi "Pripombe k zgodovini Slovenske teologije". Tu samo nekaj misli k Odarjevim predlogom. Za adekvatno določitev nalog slovenske teologije danes bo potrebno inadrobno premisliti tudi desetletje po revoluciji Ani isa naloge določiti z oziromi na konkretne možnosti matše sedanjosti. Za razvoj slovenske teologije — tudi daven meija narodine države — je predvsem potrebna lastniai strokovna revija. Med inajibolj nujne naloge slovenske teologije je brez dvoma treba šteti obsežno komentirano izdajo svetopisemskih kmtjlig; temu podjetju bi bilo treba pripisati temeljni pomen.
Prelat Odar objavlja svoj načrt, ki ga je kot predsednik Katoliškega tiskovnega društva že začel širokopotezno uresničavtaiti. Za tisk sta bila že pripravljena: prvi del Tomaževe Teološke sume in prvi zvezek izbranih spisov Solovjeva v Grivčevem prevodiu (kar je prelat Odar pozabil omeniti), pripravljal se je prevod Denaiingei-jevega Enchiridiona in trideatskegiaj katekizma, srtiski menihi so obljubili izbor iz Bernarda. Poleg Denzingerja predllaiga v prevod tudi Cavallerov Thesaurus in de Guibertove Dokumente za duhovno teologijo. Nemci so Denzingerja prevedli le v izboru. Cavallera in Guibert bi gotovo bila koristna, pač pa bi Rouet de Journelov patristični priročnik s stališča slovenitve popolnoma nadomeščala zbirka Cerkvenih očetov izbrana dela. Kirchov cerkvenozgodovimski priročnik je seminarsko pomagalo in ima tako smisel samo v originalnih jezikih. Prevod zelo koristnega tridentimskega
katekizma bi bil najbolj primerna proslava 400 letnice koncila; morda Ibi ga izdali z dodatki po zgledu izdaje p. M. Gattererja SJ (Religionsbuoh der Kirche, 1931-1936 v devetih zvezkih).
Tudi večji nlairodi iso prevode teoloških klasikov začeli s tistimi pisci, ki so bolj pomembni za duhovno življenje. Tako bi kazalo ravnati tudi pri niais. Zato bi pač Taje prevajali Bonavenituro kot Scota. V nujni prevodni program spadajo vsaj tisti klasiki, ki tudi v svojih nacionalnih literaturah veljajo za vzorne pisatelje. Sam isodiijo kardinal Newman, Frančišek Šaleški in seveda oba Španca velika Terezija in Janez od Križa. Stik tolikih slovenskih teologov s španskim1 svetom nas mora obogatiti s prevodi teh pisateljev. Seveda bi morale prevode spremljati temeljite in obsežne monografije. Med modernimi nam manjka zlasti že klasični dam C. Marmian OSB.
VI
Kmalu bo sto let, kar je Fran Levstik v Trstu 1. 1861 napovedal, da bo Slovenec Mickiewicza imenoval svojega. Danes moremo videti, dla ga svojega imenujemo po pravici. IPo posredovanju Čopa in Koiytka je njegov vzgled vplival na Prešerna. Ponosni imoremio biti, da je bil Čop prvi kritik, ki ije spoznal epohalni pomen "Gospoda Tadeja", kakor je (ugotovil poljski slavist dr. Rospond. Skoro sleherno veliko slovensko ime je v zvezi z največjimi poljskim pesnikom Krek, Cankar, Župančič. Miklošič je študentovskemu tovarišu v Gradcu Vrazu pokazal pot k Poljaku. Mlado-slovenec Valjavec je napravil prvi prevod v slovenščino. Moderna je mislila, da ga Je nanovo odkrila. M:ckiewiczevi juibileji: stoletnica rojstva 1898, petdesetletnica smrti 1905, stoletnica "Gaspoda Tadeja" 1934, so zmerom odmevali v slovenskem kulturnem življenju. Med okupacijo naj bi po namenu prevajalca Tineta Debeljaka "Kitica Mickiewiczevih" (Ljubljana 1943) bila tudi Slovencem v "krepčanje daš". Časi ekstremne rusofilije pa so zmeraj manjšali temperaturo slovenskega zanimanja za Poljaka, ki je poleg našega Prešerna veliki besednik kulturne in politične avtonomije slovanskih narodov, tudi nasproti "ruskemu morju". Šele 1948 so ga v domovini spet začeli prevajati.
Da sintetično prikaže Miickiewiczevo navzočnost v slovenskem kulturnem življenju, ni bil nihče tako poklican kot njegov najbolj uspeli prevajalec in odlični poznavalec poljske književnosti dr. Tine Debeljak. V spomin na stoletnico smrti je napisal obširno študijo "Mickieuricz in Slovenci?' (127-175). Pobudo zai to razpravo mu je dalo povabilo prof. Lednickega s kalifornijske univerze, naj za jtabilejni zbornik "Mickdewicz in the World Literature" napiše slovenistični prispevek. Slovensko pisana razprava, objavljena v Vrednotah 1956, po obsegu zelo presega angleški čl>ainek. Edino Debeljak je vkljiub težkm razmerami emigracije mogel s svojim tako prezentn/im znanijem napisati tako uspelo studijo, ki ji samo oddaljenost od knjižnic preprečuje, da bi bila materialno popolna. Pripomba: "ne zadene krivda nepouče-nosti siamio mene) kajti obrnil sem se po informacije na merodajno, dobro informirano osebo, plai nisem dobil niti odgovora", irazodeva spet nov odvraten primer nekulturnega obnašanja nekih naših kulturnikov, ki nimajo niti tedaj, ko gre za predstavitev slovenstva velikeMa- svetu, toliko civilnega poguma, da bi izpolnili svojo narodno dni kolegialno dolžnost, če že sami niso profesionalni "hlapci" "hlapcev" nia. vladi. Več vprašanj (je tako moral predlagati drugim, v obdelavo, na primer Jerišo, Žaklja-Lediiniskega, prve slovenske profesorje slavistike, omembe v slovenskem tisku. Programskega značaja je ibudi opozorilo na ozke stike med poljskimi in slovenskimi katoličani v desetletju pred prvo vojisko. Strokovnjaško precizno formulira metrlične probleme pri prevajanj,u Micikiewicza v slovenščino. Že strogi kritik Glonar je v Debeljaku gledal prevajalca celotnega "Gospoda Tadeja". Možnosti za tisk prevoda pač niso brezupne. Slovenska kulturna akcija bi mogla razpisati pirednaročbo. Tako bi tudi nas Mickiewicz spremljal na romanju v sveto deželo svobodne domovine.
Nad trisbotisoč štejejo Slovencev izven strnjenega narodnega ozemlja. Nase-Ijievamje v USA -se je začelo že v petdesetih letih preteklega stoletja. In vendar perečih problemov, ki so v zvezi s temi dejisitvi, mi nihče na kraju samem preučeval. Prihod večjega števila izobražencev po revoluciji 1945 mora to stanje predrugačiti. Morda je prvi znak spremembe Vinka Brumna razprava "Nekatera vprašanja naše kulturne rasti. Problemi kulturne adaptacije" (strani 176-192). Iz situacije slovenskega inteligenta, ki se živo zavedla naloge in muje kulturnega izpopolnjevanja in ustvarjanja .tudi v novem tujinskem Okolju, obravnava Brumen potrebo, težave in nevarnosti kulturne piriravnave v zdomstvu. Težave izvaja iz posebnosti slovenske kulture ("ljudska vzgojtnost", "zaprtost") iz lizkoreninjenosti emigrantov in iz novih razmer (pomanjkljivo jezikovno znanje, socialni položaj emigrantov). Svari pred nevarnostmi: utopitev, načelno odklanjanje tuje kulture, kulturna brezbrižnost. Za uvod v svojo kulturno pedagoško irazpravo je napisal dva prolegomena: prvega o solidarnosti kulturnega della v okolju z osebno kulturno rastjo, drugega o pomenu trditve: Slovenci smo kulturen narod.
Z Brumnovo podčrtavo potrebnosti adaptacije tujemu okolju se bo strinjal vsak realistično misleč človek. Da je tu treba veliko storiti pri tisočih, ki jih je vrgla domača revolucija brez priprave v tuji svet, mi nobenega dvoma. Tudi prenekim njegovim bistrim in pravičnim oplaizkam k značaju slovenske kulture bo večina pritegnila. Morda pa 'bo še kdo pristavil svoj vprašaj1 k neki teoretični tendenci razprave, ki bi jo mogli po pravici imenovati konformizem okolju. Razprava je polna sicer zanimivih in bogatih disgresij, ki kar kličejo po vrsti samostojnih obdelav, vendar bi bolj kazalo izvajanje argumenta — adaptacije osebnega kulturnega življenja tujinskemu kulturnemu okolju — bolj skleniti.
Da smo se lotili vprašanja adaptacije v tujini pod vidikom kulture, bo pač spet simptom naše "kultuirniosti". Nia vsak način je vidik legitimen, tudi zelo sodoben, saj so sistematični poskusi kulturne antropologije, ki snuje na dejstvu, da se vsako človeško življenje odvija v okviru neke kulture, prav iz niajnovejšega časa. Ker isti izvor in isti cilj priklepa kulturo na naravo, mora kulturnofiilozofsko pre-motrivanje vsekdar ohramiti nujno zvezo z metafiziko, filozofsko antropologijo in etiko, akq hoče piriti do ugotovitev, ki zadevajo odločitve celega človeka. Paziti je tudi treba, da> se ne delajo sklepi za območje, ki jih vidik ne more zajeti. Zaradi tega si ije treba točno določiti pojem kulture, ki je več značen. Nekaj drugega obsega kultura humanizmu1, nekaj drugega sociologiji in po njej vplivani znanosti o kulturi. Če jo pojmujemo kot "gojitev človečnosti" — osebnostno kulturo — ne moremo zajeti vseh "kulturnih področij", ki vsa 'skupaj sestavljajo življenjsko okolje človeka. Ako pojmujemo kulturo kot sojem vseh kulturnih dobrin (— vsega ka.r človek naravi doda —) potem zajamemo nujno v obravnavo tudi gospodarstvo, ^kulturno funkcijo skrbi za življenjske potrebščine" (Somibart). Če pojmujemo kulturo humanistično, se je pač treba vprašati o gospodarskih in socialnih pogojih kulturnega dela. Podoba je, da te probleme kot temeljme Brramen premalo osvetli, im vendar je problem izobraženca emigranta tale: kako najti v novem socialnem okolju mesto, na katerem bii mu poklicno kulturno delo zagotovilo stalno preskrbo s potrebnimi -gospodarskimi dobrinami. Tehnikom vseh vrst adaptacija tu mii težka. Zelo težka pa utegne navtadno biti za humanistične izobražence, posebno za tiste z "domoznanskimi'' strokami. (V tej zvezi naj omenim značilno dej'stvo: vkljub temu, da je danes v svobodnem svetu dokaj povpraševanja po slavistih iz Kopitarjevega, Miklošičevega in Murkovega naroda, ni izšel noben slavistični docent v zamejstvu. Tega bo pač kriva pretirana slovendstična in literarna orientacija Ljubljanske slavistike.)
Odnos do kulture je treba relativiziiiati, isicer zapademo v shematizem. Drugač« ise ima do kulture tisti, ki pri kulturnem ohranjanju in ustvarjanju deluje s po-
klicno odgovornostjo, drugače tisti, ki v kulturnem procesu ni ustvarjalen. Za prvega je "Ijiudsko-vzgojmost" lahko oviira, za drugega pa dragocena domača; dota.
Vidik kulture (= oblikovane narave!) bi sam po sebi pri študiju okolja moral privzdigniti tiste lastnosti človekovega odnosa do okolja, ki ga ločijo od drugih živi celo v odnosu do naravnega okolja. Kazno je, da Brumnovo pojmovanje okolja ostaja pod vtiisom predstavne podobe o okolju, kot velja v redu zgolj plazmatič-nega, vegetativnega in animainega življenja, kjer živi neizbežno in brezpogojno biološko določuje in omejuje njihov svet.
Okolje — kakor tudi adaptacija — so pojmi, ki so si jih duhovne vede izposodile iz biologije. Po pravici, ker je tudi človek živ. Vendar je odnos človeka do okolja ontološko bistveno drugače strukturiran. človek ni zgolj odprt svojemu okolju temveč ga kot duhovna oseba transcendira, je svoboden nasproti okolju, nasproti samemu sebi in nasproti bitju. Človekov odnos ise tako ne reducira na odnos do navzočnosti in navzočega (do isedianjosti in sedanjega), temveč se človek nahaja celo v odnosu do svojih lastnih možnosti, do bodočnosti. Odprt je za odločitve v bodočnosti, za bodoče naloge.
Tako je ontološko osnovano človekovo oblikovanje okolja lin tudi pedagogizacija okolja, o čemer razpravlja posebna stroka pedagogike: znanost o okolju. Danes je izven socialističnega sveta splošno mnenje pedagogov, da je vpliv miljeja milje(j'ska teorija nekoč močno pretiravala.
Človek se ne samo od naravnega okolja lahko distancira, saj vanj ne s-pada, temveč le sega vanj. Zato ga more tudi spoznati in njegov značaj spregledati. Tudi nasproti kulturnemu okolju mora biti kritičen in eklektičen. Življenjski stili nacionalnih kultur1 (n. pr. tudi American way of life) imajo v osnovi neko duhovno strukturo idej iin idealov, teženj in vrednot, nazorov in sodil. Človek ima nasproti njim dolžnost kritičnega vrednotenja ob merilu bitnega in vrednotnega kozmosa.
Socialno okolje delimo še v politično. Brumen zelo poudarja pravice države glede kulturne adaptacije prišlecev. Tistim, ki državi primarno pripisujejo bolj skromne naloge kot teoretiki "kulturne države", ni težko zagovarjati kulturni pluralizem zoper asimilacijske težnje države. Nosilec kulture namreč ni država, ampak ljudstvo v svoji raznoteri razčlenjenosti. Država je okvirna organizacija, njena naloga je kulturotvorne moči v družbi pospeševati. Sicer se pa države navadno za-dovoilje s tem, kar moremo imenovati lojalnost državljana. Prednji Vzhod nudi obilo zgledov za kulturne autonomije komunitet, ki jih razločujemo predvsem po njihovi konfasionalni pripadnosti, katere so znale najti modus vivendi s politično vladajočo večino in prav s to svojo kulturno osebujnostjo odlično prispevajo k obči blaginji.
Tudi pojmovanje solidarnosti okolja z osebo trpi zaradi togega uniformnega "naravoslovnega" pojma okolja. Prav gotovo kulturno ustvarjanje normalno ni mogoče brez nekega stika z okoljem. Toda to okolje isi človek sam lahko izbira in zbira. Kako bi sicer bilo mogoče kul turno delo shizmatikov in ne-konformistov?
Nietzische je prav zapisal, da je duhovno zdravje človekovo odvisno od tega ali obstaja zanj horizont, ki loči domače in tuje (Zweite unzeitgemasse Betrach-tung, Werke (Octavansigabe) II, 286). Zato je nastopek naravnega samoohranitvene-ga čuta, »da izseljenci skušal j b svoj stari domači življenjski način presaditi in ohranjati. Tudi pod tem vidikom bo še kdo drugi drugače naglašal zahtevke duševnega zdravja kot B rumen.
Razumljivo je, da opisano pojmovanje okolja ni brez naistopkov tudi pri pojmu adaptacije. Adaptacija pomeni način, kako se človek ali skupina priusposobi pogojem socialnega življenja s poklicem, izobrazbo, vzgojo iin samovzgojo. Pri adaptaciji gre za skupno življenje in delovanje ob priznanju različnosti. Glede take priravnave bi si 'želeli več črtati. Manj kot priravnava je stik in približanje, več pa prienačenje in zedinjemje.
Kdor bo spregledal, da B rumen hoče samo opozarjati m nekatere probleme, in me bo hotel upoštevati Biruimmovih svaril oib koncu razprave, bo mogel ilazlumeti adaptacijo kot skliz-ko pot v asimilacijo. Tolikšen poudarek adaptacije more hromiti voljo do etnične svojitmosti posebno v okoljih, kjer je "socialy adjusted person" najvišji osebni ideal, kot je v Združenih državah, 'kjer se adaptacija družbi smatra za najvažnejšo nalogo življenja.
Zgodovina našega izseljenstva dokazuje, da se ne .nahajamo med odpornimi etničnimi skupinami. Nad zmožnostjo adaptacije Slovencev se doslej niso pritoževali. Poznavalci severnoameriških razmer so nami dali tole izpričevalo: the Slovenes are noted for their adaptability (The Catholic Encyclopedia XIV|1913|56, s. v. Slavs, IX. Slovenes). Seveda se izobraženci teže adaptirajo — posebno delovnim pogojem — kot množice nešolanih iljudi, ki so jih valovi emigracij odlagali k vznožju ameriške socialne lestvice.
Takšna prisvojitev tujega jezika, kakor ga imajo v lasti domorodci, ni mogoča. Za eno najmočnejših glav nemškega katolicizma patra Erioha Przywara SJ, ki je celo tvorec mnogih neologizmov, pravi zgodovinar nemške katoliške literature, da se mjegovi nemščini pozna pisateljev izvor 'iz šlezije. O Vrazu pa trdi akademik Antuin Barac: "Ni ra hrvatskom jeziku nije se gotovo inigda do kraja mogao izrazita stihom, jer kao Slovenlac nije nikad potpuno isivladao štokavštime, maročito njezina naglasfea" (Hrvatska književnost. I. Književnost ilirizma, Zagreb (JAZU) 1954, stran 241.). Zdi se, da niti ne gre toliko za jezik kot za vsebino kulturnih tvorb. Berdjajeva je brala vsa kulturna Evropa, čeprav je pisial rusko in celo iz aporij ruskega miselnega življenja.
Dosti upravičenega odklanjanja bo verjetno vzbudilo Bruimmovo kiulturno-filozofeko obravnavanje problema "prenlanoditve", ki pa je logična posledica njegovega pojmovanja okolja in adaptacije. Glede prehoda iz ene narodnosti v drugo po Bitumnu odločuje kulturna rast, sodilo je "notramja logika osebnega kulturnega razvoja". Vendar samo po sebi vprašanje etniične disimilacije ni v zvezi s kulturno adaptacijo. Prav lahko si mislimo odličnega ruskega znanstvenika, ki ne samo nadaljuje s svojim bogatim znanstvenim delom, temveč tvorno in usmerjajoče vpliva na svojo stroko v gostiteljski islovanski državi, pri tem pa moče sprejeti miti mjemegla; državljanstva. Tak primer je bil irajmi profesor Evgenij Spektorski. Problem pre-naroditve z zgolj kulturnega vidika ni razrešljiv. Narodnost je zmerom tudi nekaj biološkega in problem "izbiranja narodnosti" nastotpi pravzaprav le v primeru, ko sta iroditeija iz dveh različnih narodov. Iz dejstva, da je narodnost ontološko pritika, me sledi sklep o zameni narodnosti. Ni točno misliti si inherenco akcidence na substanci kot razmerje človeka ido obleke; vkljub razliki med aubstamco in akcidenco tvorita obe ontološko notranjo enoto. Kdaj vodi "notranja logika" v "prenaroditev"? Potrebna bi bila eksemplifikacija, da bi izginili visi pomisleki. Zdi se —po kontekstu —, da je tak primer dan, ko bi drugačno ravnanje pomenilo hudo osebno krizo ali nevarnost za duševno zdravje ali celo za moralno integriteto. Podoba pa je, da vrsta antagonizmov samo pri psihastenikih povzroča katastrofe. Ako pustimo takim ekstremmim primerom prosto pot vi raznaroditev, kakšne primere obsega še omenjena logika? Primer osebnega kuilturno-tsocialnega dviga? Vsakomur je jasno, da Viinko F. Klun, ki je postlal1 docent na Dunaju, kulturno ni bolj pomemben kot Fram Levstik, ta tipični zgled karierskega meusipešnika. Vendar so Levstika Čehi uvrstili med "Tvurcove dejin", Klun ipa je ostal zanimiv kvečjemu kot eden izmed več tisoč avstrijskih umiverznih docentov. Miklošičeva hči se je prenarodila, pa se je vkljub temu "razvila" le do... nastavljemke pri dunajskem rlaidiju; Murkovi sinovi ise niso, pia to mi nič oviralo njihovega kulturnega dviga. .S kulturnimi argumentom v asimilacijski akciji že dolgo dokazujejo maši severni in zapadnii sosedje.. Taka vprlašanja se zato me srnejio obravnavati isamo z enega sektorja. Pustimo ob strani vprašanje, ali more biti nezvestoba izvoru v logiki osebnega razvoja. Tudi
kulturno tak človek ne bo kaj prida ustvaril, ker ne bo nudil tega, kar prav samo on v svoji osebujnosti more prispevati k loibči kulturi.
Emigranti morejo, kadar so kaj več kot izolirani posamezniki, s svojimi vred-notjem biti samo manjšine, to 'je sociološke podskupine. .S tem pa so nujno v napetostnem terišču vseh tistih dlisintegrirajočih faktorjev, ki pritiskajo na vsako sociološko manjšino, posebno v družbah, ki ise naglo spreminjajo. Vsaka taka podskupina je zaradi tega stavljena pred' vprašanje: Kaj' storiti, da ostane v takem položaju pri življenju. Ali naj se pred raadejalnimi vplivi večinske družbe uimakne v ghetto, ali ipa poskusi svoje svojsko mesto v družbi nakljub pritisku? Kaj storit'', če se odloči za drugo rešitev? Samo ta je namreč mogoča. Tu mora originalnih odgovorov in predlogov iznajti tudi kulturna pedagogika.
Kako :na to vprašanje emigranti odgovore, je odiviisno tudi od značaja emigracije. Tudi na razliko med ekonomskimi in političnimi ©migracijami Brumen premalo pazi. Pristna politična emigracija živi vedno v odnosu do bodočnosti domovine. V tej zvezi je poučno poklicati si v spomin, da so se severnoameriške asimilacijske aspiracije prvič zarvedele, da niso vsemogočne, pri Poljakih Middle-Westa; Poljaki pa so gotovo od vseh emigracij najbolj politični in od političnih najbolj mesijanski.
Velika zgodovinska izkušnja naše (slovenske generacije je, da sta narodna in osebna svoboda neločljivi. Tej eni svobodi miora biti posvečeno dejavno pričevlanje vseh, ki so zapustili domovino zaradi bolj svobodne domovine. Da bo tega pričevanja zmožna, se mora emigracija uveljaviti v svojem vsakokratnem okolju. Razlog adaptacije je tedaj volja do življenja, do svojega lastnega narodnega življenja. Kadar je vir in merilo za priravnavo okolju ta volja, ni nevairnosti, da bi se adaptacija izprevrgla v asimilacijo. Volijo do življenja po ohranja predvsem zavest poslanstvi Samo zavestna zadat "slovenstva trdi tlaki" more zdomce rešiti pred usodo "Kultur-dungerja". Slovenski kulturniki to trdo tlako v zamejstvu z junaškimi žrtvami •zgledno rabotajo. Dokaz za to so tudi Vrednote.
France Dolinar
IVAN AHČIN, SOCIOLOGIJA II - 2; Založila Družabna Piravda; tiskala Federico Grote; str. 465. Buenos Aires 1956.
Že za prvi dve knjigi Ahčinove Sociologije me je doletela prijetna dolžnost, da 'semi ju ocenil v tej reviji; zdi se mi, da je ta naloga vedno prijetnejša, ker z vsako nadaljno knjigo Ahčin izpopolnjuje svoje delo.
S tretjiim snopičem stopa avtor v osrčje sociologije, ko obravnava sledeča poglavja: država, mednarodna družba, ter religija in družba. Izmed treh zvezkov, ki so izšli, je ta naj obširnejši. Razumljivo, saj proučuje v njem najsipornejše točke človeškega sožitja. V vsem gradi Ahčin svoja izvajanja na tradicionalnih osnovah krščanske socialne filozofije, kakor že v prejšnjih delih. Vendar to ni zgolj zbiranje in prilagajanje znanstvenega materiala, temveč izvirno usovršenje krščanske socialne misli; v nekaterih vprašanjih pisec zavzame celo samostojno stališče, ki je pri drugih avtorjih le boječe nakazano ali pa "previdno" zamolčano. Terrjpora mu-tantur! Kakor sem že namignil, je v tretji Ahčinovi knjigi opazen velik napredek bodisi v literarnem, bodisi v stvarnem ozinu. Rekel bi, da je v teh poglavjih Ahčin najbolj doma.
Nekaj opazk, ki se mi vsiljujejo ob tolikem gradivu.
Opredelba kulture (str. 46), kot jo podaja avtor, se mi zdi izredno posrečena; mimo vseh debat o tem pojmu, najde Ahčin preprosto formulacijo, ki pa ustreza.
Nasprotno pa je v členu o odporu proti oblasti avtor nekoliko velikodušen, zlasti kar se tiče odstranitve inasilnika; vendar pa svoje mnenje trdno naslanja na razloge in sodobne avtorje. Tudi tu bi lahko rekel, da nam novi časi narekujejo nova zadržanja.
Glede oblike vladavine nam dobro razčleni bistvo prave demokracije, nje prednosti in nevarnosti, obenem pa nakaže, da je krščansko socialni nauk odločno za to obliko, če so ile dani pogoji.
Jasno je obdelano poglavje o mednarodni vzajemnosti in zgovorno prikazana nemožnost, da bi organizacija Združenih narodov bila učinkovita kot nekaka nadvlada. Razlog? Nima zakonite moči, da bi svoje članice prisilila k izpolnitvi tega, kar sklene večina. In zakaj ne? Ker nobena država ne mara omejiti svoje suverenosti. Sprijazniti se pač moramo z dejstvom, da nikoli ne bomo doživeli uresničenja "mednarodne vlade". Samo enkrat v zgodovini se je ta zamisel približala stvarnosti: po investitumih bojih, ko si je zmagovito papeštvo privzelo vlogo politične nadsile. A prav to obsojamo, ne samo zaradi tega, ker je papeštvo stopilo na sebi nelastno politično poprišče, temveč predvsem iz temeljnega razloga, ker se taka mednarodna vlada takoj sprevrže v gospostvo enega močnejšega naroda nad drugim šibkejšim. Ne pozabimo, da smo bili Slovani žrtev te srednjeveške ideje.
Ob branju najbolj zanimivega poglavja Religija in družba si dovoljujem sledeče pripombe.
Premalo izčrpno je prikazano razmerje krščanske vere do države v teku zgodovine. V tem oziru nam zgodovinska skušnja mudi ogroimne nauke. Ni odveč reči, da se je krščanstvo v dobi pred Konstantinom borilo le za prostost. Od Konstanti-novega edikta (1. 313), ki je to prostost uzakonil, gre pa razvoj nepričakovano v radikalno smer: krščanstvo začne v vsem nadomeščati dotedanje poganstvo kot državna vera; iz zahteve po prostosti preide v teku šestdesetih let do zahteve po nadvladi, nato po edino priznani veri, kar doseže že 1. 380. Od tega leta naprej pa vse do moderne liberalne revolucije je krščanstvo "državna" vera. Načelo tesne sklenjenosti in prepletenosti med krščanstvom in državo od časa Gracijana in Teodozija pa vse do francoske revolucije ni dožive1« nobene bistvene spremembe. Revizijo Gracijanovega edikta iz 1. 380 začne šele doba liberalnih idej preteklega '.stoletja, ki polagoma izvaja ločitev države in krščanstva in. nas postavlja več ali manj nazaj v 1. 313.
Kar je vmesnih sprememb se sučejo okrog razmejitve med cerkveno in svebno oblastjo, in to je poglavje zase.
Zgodovina teh razmejitvenih sporov traja od Konstantina pa vse do danes in prihaja do najrazličnejših izrazov: od cezaropapizma prvih dob do nadvlade pa-peštva v srednjem veku, dokler se končno ne izkristalizira v enakopravnosti obeh podirclčij.
Bonifacija VIII. označi Ahčin kot ideologa papeške nadoblaisti na svetnem področjjui. Upravičeno. Ne bi pa postavljal v isto vrsto Gregorja VII., katerega ideje o razmerju obeh oblasti so bile docela različne.
To zo opazke, ki vrednosti dela ne zmanjšujejo, temveč le dokazujejo njega zajetnost.
Ahčin nam je podaril s svojo Sociologijo veliko delo, za kar mu gre priznanje vse naše slovenske javnosti. Celotna knjiga, ki dosedaj obsega že tisoč strani, je dostopna vsem slojem, kar je gotovo velika odlika, in je varno vodilo v isocialno razburkanih razmerah sodobnega časa.
France Glavač
FRAN ERJAVEC, KOROŠKI SLOVENCI. — 1. zvezek: Srednji vek. Celovec 1955. Str. 192. — II. del: Od reformacije do prosvetljenstva. 2. zvezek, str. 216. Celovec 1956. Založila Družba sv. Mohorja v Celovcu
Erjavec je pričel to veliko delo objavljati v podlistku "Našega tednika — Kronike". Tekst v knjižnih izdantjih pa ni ponatiisk, ampak že popravljena in dopolnjena draga izdaja, kar more biti delu samo v prid. Pač zaradi razdalje med
piscem in založbo je pirišlo do nejasnosti v označbi posameznih izdanj. Prvi zvezek je tudi celotni prvi del monografije. Drugi zvezek celote (je pa samo prvi zvezek drugega dela, ki bo obsegal tri ali štiri zvezke. Potem bosta sledila vsaj še dva dela, če ju ne bo avtor razdelil tna tri dele, vsakega sipet v več zvezkih. Ko pišemo to poročilo, .se bliža gradivo za 3 zvezek (drugi zvezek drugega dela) v podlistku celovškega tednika koncu in pisec gtnete to gradivo za dokončni tekst tretjega snopiča, ki se bo začel s 409. stranjo. Celotni olbseg bo znašal ok. 3000 strani. Vsekakor že po obsegu velikopotezno podjetje.
Kot povesta že podnaslova, je to delo zgodovina koroških Slovencev. Pisec živi v Parizu, razpolaga g precejšnjo literaturo in potuje na Koroško, kjer črpa iz prvih virov. Ti viri so tem imanji izčrpani, čim bližji so nam časovno. Erjavec bo podal torej v vsakem naslednjem zvezku, v vsakem naslednjem poglavju vedno več novega gradiva.
Delo je znanstveno, pa tudi poljudno, recimo: bravnio za vse ljudi malo večjega obzorja. Vsaj na višini Grudnove im Malove ZSN. V marsičem po .metodiki Erjavčeva knjiga Grudnovo in Malovo presega, tako v jasnejši razlagi tsitarih pravnih in socialnih Uredb. Gruden in Mal sta odlična zgodovinarja, pa sta predpostavljala prav v teh stvareh večkrat preveliko znanje bralcev.
I. del (zvezek) je kompilacija dosedanje obšime literature slovenskih in nemških piscev. V tej silno problematični literaturi se odloči Erjavec nazadnje skoraj vedno za največjo avtoriteto, za Milka Kosa, kar je delu gotovo v največjo korist.^ Boga Grafenauerja očitno še ini poznal, vsaj pri pisanju prvih poglavij ne. Erjavčemu delu je to v škodo samo pri ocenjevanju pomena vojvodskega prestola. Bogova teorija o dvojni podsodnosti, knezu in. sodniku iz vrst koseziov, ki naj je dobila tudi izraz v dvosedežnosti gosposvetskega prestola, i.ma vsekakor velik pomen in je vredna vse pozornosti.
Tudi o nekaterih drugih vprašanjih bi bila diskusija z avtorjem zanimiva če že ne plodna; plodna zato ne, ker končnih Ugotovitev za temeljne zgodovinske resnice še mi in je treba graditi na hipotezah, če ne celo na osebnih odnosih do virov. Naj navedem nekatere stvari, ki nikakor ne govorijo v pisateljev neprilog, ampak posredno naravnost hvalijo njegovo iniciativnost v spornih problematičnih vprašanjih.
Erjavec je slovenski politični zgodovinar. Mnogo se je pečal tudi z literarno zgodovino zadnjih 100 let, kot na drugi strani Prijatelj s politično kot literarni zgodovinar. Erjavčeva zgodovina koroških Slovencev je po zamisli v prvi vrsti politična zgodovina, tudi cerkvena lim prtavna in kot taka samo mimogrede kulturna zgodovina. V večji meri hoče .biti in (je socialna zgodovina.
Pravnozgodiorvinsko hi bila vredna diskusije piščeva trditev, ki je povprečni bralec najbrž niti zapazil ne bo, .da konec srednjega veka kake prave državne organizacije še bilo ni. Tu me ispominja Erjavec naravnost na Prokopija, ki se je čudil kot človek iz bizantinske državne organizacije rahlosti staroslovenske državne ureditve. Feudalna 'osnova tedanje nemške države je bila ob dokončnem razvoju fevdalizma pač vse bdi j federalistična kot kakšna današnja federacija (USA, Švica), seveda s to razliko, da so v teh federalnih edimicah odločali samo privilegirani stanovi, pa da jim je dajal na njihovo zahtevo regionalne pravice kralj-cesar po smotrnosti tedanje državne organizacije. Ta fevdalna federacija (je bila vendar trdna državna ureditev, dokler je niso šele novi drža vnop ravni nazori pričeli rahljati.
Organizacijska smotrnost je bila v severnih deželah, kamor so spadali ne samo koroški, ampak tudii drugi Slovenci, drugačna kot na jugu. Zato nas danes ne simejo motiti vizitacijska poročila italijanskih zlasti oglejtekih cerkvenih vizita-torjev, ki isio radi v rič devali, karkoli se je dogajalo sreldi Alp ali celo na njih severnih pobočjih. Že v 12. stoletju so pričeli v Italiji z restitucijo rimskega prava,

ki je bilo vendar bolj posvetno kot nemško, na Koroškem še vedno kje prepojeno s starim slovenskim. Cerkvene službe so imele na severu neko dejansko gmotno podlago, ki je bila, utrjena v zemljiških donosih, boljša od gospodarske podjetnosti laškega duhovnika. Do .kakšne ipersiflaže se je mogel Italijan povzpeti, nam najbolj nazorno kaže primer Eneja Silvija Piccolominija, najsi bi se mogel v dolgih letih bivanja v avstrijskih deželah vživeti v tamošnjio miselnost. Šele rahljanje teh 'Starih zemljiških pravic, prav tako kot rahljanje stare kmečke "pravde", je privedlo do revolucije tako v cerkvenih kot kmečkih krogih. Zato vizitacijska poročila niso navadno prava kritika za naše cerkveno življenje.
Erjavec pravilno pojmuje gesla novih gibanj ob komcu srednjega in začetku novega veka: ne za nov isocialni red po želji ljudskih, kmečkih množic in nižje duhovščine proti staremiui redu, ampak za stari socialni red, ki so ga začeli rušiti višji stanovi, ne v ohranitev, aimpak v razširitev svoje oblasti. Ne za novo, ampak za staro pravdo.
Zelo previden je pisatelj pri uporabi virov, zlasti Unresta o turških vojiskah. Število pomorjenih in v sužnost odpeltfan.ih ljudi, pa požganih hiš zaokrožajo todotai viri, ne samo Unrest, visoko navzgor, tako da bi nazadnje res ne ostalo nič nerazrušenega in nepomorjenega. Erjavec označuje vse še verjetne številke z "baje", nemogoče pa vsaij z (neverjetnimi.
Že v prvi knjigi se srečuje Erjavec vedno znova z raznimi zgodovinskimi zavijanji nemških znanstvenikov, s tisto neizogibno, skoraj bolestno .nacionalno zgodovino, ki je najhujša ovira ugotovitvi historične resničnosti. Saj tudi Slovenci nismo brez te napake. Erjavčeva knjiga — kot končno Vsaka narodna zgodovina — ima poleg znanstvenega tudi svoj narodno vzgojni pomen. Vendar pisec z Nemci ne polemizira. Samo taimi, kjer nalet! na dokaze, ki so na dlani, jih poudari proti krivičnim trditvam, ki ®e jih mora vsak Korošec že v šoli na iznist naučiti.
Do .težavne snovi (je prišel E., ko je moral pisati o kulturnem življenju poznega srednjega veka. Trditev o kulturni zaostalosti naših krajev za zapadnimi in severnimi deželami je samo relativno resnična, če jih primerjamo z velikimi središči (Pariz, Nizozemska, Niirnberg, Praga), ne pa, če jih primerjamo z neposredno severozahodno sosedščino. Pomanjkanje slovenskega pismemstva je gotovo zgodovinsko dejstvo, ki ga tudi slučajna bodoča najdba kakšnega rokopisa ne bi mogfia bistveno spremeniti. Zato pa bi bilo delu v prid, če bi iposvetil pisatelj še nekaj več besedila ljudskemu pesiništvu lin pripovedništvu. Tako je trditev, da so s kraljem Matjažem na Gosposvetskem polju spojeni medli sipomini na nekdanjo samostojnost, preveč sploišna, posebno ko vemo, da je vojska Matije Korvina res prišla do Gospe Svete.
Še teže je govoriti o upodabljajoči umetnosti. Le — ta je vsekakor blažila nizko versko izobrazbo, kajti tudi slikarski cikli slovenske Koroške so dobra bi.blia .pauperum. Da so imeli koroški Slovenci svojo ljudsko umetnost, je .gotovo res, čeprav iso njeni spomeniki iz srednjega veka neprimerno bolj redki kot spomeniki visoke umetnosti. Spomeniiki visoke umetnosti srednjega veka so pa na tedaj slovenskem a-n tudi na še sedaj slovenskem ozemlju Koroške relativno celo številnejši kot r.a ostalem slovenskem ozemlju. Da niso imele gotske (pa tudi že romanske) cerkve "nobenega oipravka s slovenstvom", je prenagljena trditev, dokler ni ugotovljeno, če nimajo umetnostni spomeniki v slovenskem delu Koroške kakšnih lokalnih posebnosti, kot jih imajo tudi razni okoliši v središčni Sloveniji. Tudi problem slikarjev Friderika Beljaškegta lin njegovega sina Janeza, s tem pa vse pozno srednjeveške beljaške umetnostne dejavnosti ni tako enostaven.. Najisi so mesto naseljavali nemški obrtniki, stalo je vendar sredi slovenskega ozemlja in je bila neposredna okolica najvažnejši naročnik umetnin.
Gotovo je prenagljena tudi sodba, da je živelo slovensko ljudstvo samosvoje duhovno življenje, ki ni imelo notranjih zvez z nemštvom. Sklicujem1 se na svoje mnenje! o binacionalnosti kulture, povedano v predlanskih "Vrednotah".
Te opombe seveda ne gredo na rovaš pisca, ki ni umetnostni zgodovinar. Pač pa bi bila dolžnost umetnostnih zgodovinarjev v domovini, da bi tudi s svoje strani proučili koroško gradivo, kot je to delno napravil Cevc. Potem šele bo mogoče ali nemogoče sprejeti delitev srednjeveške umetnosti v koroško in slovensko, kot jo delijjo koroški umetnostni zgodovinarji (ko graški še vednio pišejo o štajerski vse dol do hrvaške meje).
Visoka umetnost, katere naročnik je bil vsiaj na koncu srednjega veka poleg patrona in slovenskega krajevnega duhovnika tudi že kmet (cerkveni ključar, podružnična isrenja), je bila brez dvoma (tudi prej že) važen del duhovnega življenja najširših kmečkih slojev. Zlasti je oplajala tudi ljudsko umetnost, kar je prav za gotiko lepo dokazoval Franček Kos, pa menda brez upoštevanja koroškega gradiva. Gotovo pa zadobi Erjavčeva trditev o 'samosvojem slovenskem -duhovnem življenju globlji pomen za narodno pesništvo in pripovedništvo, tudi za ljudsko glaisbo. V le — teh je nemških vplivov bore malo, kar dokazuje vse znano gradivo. Tukaj pa nastane novo vprašanje: koliko je inemške ljudske lirike in epike ta čas pri ponemčenih Korošcih? Menim, da je v njih dosti več slovenskih elementov. Ni bila Erjavčeva naloga raziskovati teh stvari, dal pa je dragoceno pobudo tistim, ki so v to poklicani.
2. Dragi del nosi podnaslov "Od reformacije do prosvitljenstva", 1. snopič tega dela sega do konca protireformacije.
Tu nam pisatelj v vsakem poglavju postreže z novotami, ki jih povprečni slovenski zgodovinar še ne pozna, ali vsaj. zadostno ne pozna. Nekatere ugotovitve so pa v resnici nove, doslej imeznane.
Naj navedem nekatere dogodbe: Maksimilijanovo učenje slovenščine, nastanek pu&karskega trga Borovi je, povezanost slovenske kmečke vojske z ostalimi slovenskimi borci in ne z alpsko-nemškimi kmečkimi vojskami, delež Korošcev pri vzdrževanju vojniške granlce, služba v njej in zlasti prenos snovi o kraljeviču Marka v koroško junaško narodno pesem, pritožba Korošcev komisiji škofa Ravbarja, da ne slišijo vse leto slovenskih pridig, predikant Kristalnik na Ostrovici, 'sprejemljivost iluteranstva v Slovenci h prav zaradi nemške katoliške duhovščine med njimi, delovanje Ungniada, Hoftfmianna, Neumaninove in bivanje P. P. Veirgerija v Beljaku, samostojna slovenska lfuteranska župnija v celovški špitalski cerkvi itd., prehod višjega sodstva na zemljiške gospode, delitev kmetij na polovične, tretjinske in četrtinske, točen opis kmetovih dajatev in storitev, živahna trgovina is Kranjsko.
Težišče tega zvezka je pa v zadnjih štirih poglavjih, ki govorijo o katoliškem preporodu (protireformaciji ).
Izmed notranjeavstrijskih dežel je bila Koroška edina, kjer je bila tudi večina kmetov luteranska. Slovenski kmetje v Rožu in Podjumi manj, njihovi sonarodnjaki v Zilji 'bolj. Tako so se slovenski kmetje v spodnji Ziljski .dolini tudi upirali proti-reformacijski kolmisiji, nasprotno je pa že grozil oborožen spopad med beljiaškimi meščani in okoliškimi še katoliškimi kmeti. Erjavec pravilno sklepa, da bi obstanek luteranstva med kmečkim ljudstvom pospešil ponemčenje vkljub islovenskim lutrov-skim knjigam in navaja v dokaz takrat še popolnoma slovenski, pa v protestan-tizmu vztrajajoči vasi Zagoriče in Sovče.
Zlom luteranskega plemstva in početek vladarskega absolutizma sta dala pač neko pravno ogrodje za irestitucijo katolicizma. Le-ta bi pa ostal zgolj videz, "na površju", če ne bi bilo prave verske obnove. Kajti razmere med duhovščino so se izza časov reformacije samo še poslabšale. Zlasti ni bilo slovenskih duhovnikov.
Erjavec se je z veliko natančnostjo in objektivnostjo lotil jezuitov med Slovenci. Jezuitska era v znanstveni književnosti in v verskem ževljenjiu slovenskih mest in zlasti podeželja je bila prava pastorka v slovenskem zgodovinopisju. Naši cerkveni zgodovinarji se v te probleme niso poglabljali in so -osredotočili svoje zanimanje na — vsekakor mogočno — osebnost škofa Hrena. Literarni in kulturni
zgodovinarji so samo registrirala (Glonar). Pisec "Koroških Slovencev" je zbral v XII. poglavju tega zvezka menda res vse gradivo, ki je pomembno za koroško-slovenstvo in odkril novote.
Zanimivo je, kako so čisto po načinu "stare pravde" iskali in končno našli v Dobrli vesi gospodarsko podlago na naselitev jezuitske -družine. če te podlage ne bi bilo, bi se stvar najbrž kmalu razblinila, kot se je že toliko misijonskih akcij. In akcija koroških jezuitov je bila misijonska. Celo v najožjem pomenu besede,, kajti jezuiti so opravljali farne 'misijone in to zlasti v južnem, -slovenskem delu Koroške, kjer so mogli upati na najbogatejšo žetev. iPoleg m-isajonov so vršili temeljite vizitacije, kajti d-obrloveški arhidiakon je bil zdaij' jezuit. V svoj celovški kolegij so sprejemali dosti revnih dijakov prav iz slovenskega dela dežele i-n tako-dali slovenskim župnijam spet slovensko duhovščino. Od 1. 1620 naprej so uvedli v Celovcu slovenske pridige, ki jih je govoril Čandik. Šele jezuiti so -dali po dolgih žalostnih -časih islovenščini v cerkvi zopet pravo veljavo.
Erjavčevo delo raste tako od poglavja do poglavja v svoji aktualnosti. To lahko sodimo -tudi -po nadaljnjih odstavkih, ki izhajajo kot zbiranje gradiva sedaj v "Koroški kroniki". O teh bo vredno spregovoriti, ko bodo dobili dokončno obliko v tretjem snopiču.
Zunanja oblika — format — je za te vrste vsebino preskromna, kot velja isto za Ahčinovo Sociologijo. Zdaj seveda tega ni več mogoče popraviti. Tudi ovitek in naslovni listi so nekam borni in nejasni kot -da bi bila založnic-a zaradi nadaljevanj v dvomih. Tisk je dober in tudi korekture so -opravljene prav povoljno.. To -dvoje je dandanes vredno poudariti.
Bog daj, da bi -se to ogromno -delo srečno dokončalo!
Marijan Marolt
BERTONCELJ - ARKO: DHAULAGIRI (Slovenec v argentinski odpravi na Himalajo). Izdala in z/alo-žila Slovenska kulturna akcij-a, Buenos Aires 1956. Platnice in ovojni list opremil Milan Volovšek. — Knjigi ma pot (Robert Petriček, predsednik SPD v Buenos Airesu). Do-datek: Opa-ama argentinske odprave, Literatura o Dhaiu-lagirij-u, etc. — 161 -straini, 1 zemljevid in1 59 fotografij.
Urednika pišeta avtorju:
"...Že ko gre za knjigo, ki j-e med -dosedanjimi knjižnimi izdajami Slovenske kulturne akcije vzbudila največ zanimanja (dramatizacijo potopisa so oddajali na tržaškem radiju v treh tedenskih oddajah...), bi kazalo, -da bralci zvedo prav iz besed pisca samega podrobnosti o nastanku knjige. Koga ne zanima, kako isi pisal,, kaiko je skromen dnevnik mogel postati podlaga takega potopisa, katerega deli se po tukajšnji kakor po tržaški kritiki morejo meriti s Herzogovo Annapurno? Kje in kdaj s-ta z Bertoncljem začela pisati?"... Buenos Aires, 14. oktobra 1956.
Avtor piše urednikoma:
"...Sivina antarktičnih morij. Morske struje in viharji ženejo ledene gore na vse štiri vetrove. Na obalnih pečinah strmih otokov gnezdijo med -snežnimi polji pingvini in galebi kličejo v gluho praznino bele celine. Kipeča proga, zarezama v razburkano morsko gladino, kaže proti jugu, kjer se na obzorju izgublja ladja med orjaškimi ledenimi gorami.
Medtem se široko -smeje sonce v bariloško pomlad, bohotno poganjajo cvetovi rdečega notna., v praznično zelenje so se oblekli lengini gozdovi. "Pod Skalco" diši ostri gorski zrak in le po robovi-h tronadorski-h grebenov plešejo zapoznele s-nežinke-nad ledenikom, nad campingom, nad Frenkovo kočo.
Cepin se pogrezne skoraj do ročaja. Strmina v žlebu je huda. (Previdno kop-ljem stopinje in begam z levico po kamniti -steni ledenega hodnika. Orokavičeni prsti grebejo v prijeme, noga, se zagvozdi v izklesane vdolbine in brede v raztreseno belo kašo.
Malo zgoraj nad hodnikom se izboči istena. Ustromi ise v črna, navpična rebra. Tipljem po izboklinah, cepin je le še v napoto. Z vso opreznostjo se uravnotežim •čez izprane in poledenele plati, med katerimi se svetijo srebrne ledene sveče.
Piš iz lomov Castana Overe me sprejme ob zapuščenem kamnitem možicu.
V prostranost se pno preproge ledenikov in se mešajo z raztepenimi meglami. Še se vrtinčijo snežinke v sunkih viharja in samotno zveni beli koncert, ko mi otožen spomin brzi ipo Dinkovi ismeri tja proti zakritim vrhovom.
Več kot leto dni sva drugovala. Ob nahrbtniku, ob orehih, ob kupu načečkanih strani. Vedno debelejši je postajal rokopis, knjiga je rastla, najino delo se je spletalo in se povezovalo. Iz skromnega dnevnika, pisanega v Dhaulagirijevih tar boriščih so se razvijala poglavja.
Kje sva začela? Ali ne nekje v bambusovi gošči na Catedralu, tam kjer steza zapusti prvi gozdič in se povleče proti kolovozu? Povestice pokharskega guvernerja in anekdote o šerpah se spremljale najino skakanje čez narastle potoke, ki jih je aprilski dež oživil po catedralskih goličavah. Deževne kaplje so rosile vetrovki, razmočena zemlja se je lepila po -najinih gojzericah. Skozi mokri caitedralski gozd sva dihala s polnimi pljuči, ko sva obnavljala začetne marše po daljni nepalski zemlji.
"Pod Skalco" je Dinko zakuril, pogrel -vodo in kuhal riž. Preoblekel sem. se in ise zlekn-il na suha drva. Prisluškoval sem klokotanju dežja, pa -spominom iz Benija, Murijia, in ledeniškega oporišča. Urico hoda -daleč je morda ob svojem jezercu mrtvi prijatelj Tonček vlekel na ušesa najine pogovore in rekel kako zafrkljivo. Po gorenjsko, kot je samo on znal.
Nekaj mesecev kasneje so travniki na Cerro Otto brsteli in cveteli. Srajce sva ohlapno zapela, gorko je bilo. Niti spominov so se vile okrog mrzlih dni, ozeblin in vrhnjih Dhaulagirijevih strmin. Križala sva kolovoze, po katerih odVažajo les, in ko je Dinko pravil, kako se je Watzl v sedmem taborišču pridušal, -sem zagazil v trnje in goščavo, da sem klel še jaz. Pri Meilingu sva poplaknila žejni g.rli, seveda le s čajem in brusnicami. Stari vodnik je prepričan abstinent, Dinko spi-je kak "kozarček samo v veseli družbi, menii pa med takimi ljudmi tudi ne ostane drugega, kot -da -se navadim na planinsko treznost.
(Pred božičem isem vasoval pod Tronadorjem. Po še nedozidanem zavetišču so pela kladiva, človek je vdrl med skale in led, porajalo se je življenje, v delovnem taktu- so ropotala dleta. Sediš po turško sredi prazne -sobe, okrog tebe po podu so raztreseni papirji in rokopisi, na noge položiš za pisanje surovo -desko in -skozi široka okna ti pomežikuje stena, navpična, silna, grozeča in vabljiva, ki so jo gorniške oči že več mesecev otipavale, a še danes čaka snubca.
"Dinko!" Kladivo utihne, svinčnik se je ustavil. Delavec se prikaže -skozi vrata.
"Kaj so žrle tiste opice v Budovem templu?''
Dinko je vajen gorjanskega sloga. Mirnodušno pojasni zamotani problem iz indijskega obrednika in delo teče naprej.
Za božič naju je zametlo, da nisva mogla v Bariloče. Praznovala sva -sveti večer sama, pod zasneženimi lengami, v belini, kot bi bila -kje doma. Dobro sva zakurila -v kaminu, delala pa nisva. Govorila -sva o gora-h, o domačih, -o dekletih in prijateljih, o vsem mogočem — le o Dhaulagirij-u ne.
Ob sestavljanju knjige so urice prijetno tekle. Zamudnejše je bilo drugo delo: mazanje konceptnega papirja V zgrbljeni gosti,lnici "Veneti", ko je dež pral okna, ■v dimu bara "Amerike", med računi in trgovskimi knjigami imoje pisarne. Potem
epet prebiranje in popravljanje teksta, ko sva pila kavo ali tolkla orehe, ali ipa je prijatelj lagodno dremal, jaz pa sem prekinil čitanje in renčal vanj...
Bratranec Rudi .mi je naredil čedne knjižne police. Postavil sem izvod "Dhaula-girija'' med stare indijanske kulture in ob stran Velikonjevim "Ljudem" ter De-beljakovemu "Kyrie Eleison". čisto na kraju vrste, ob črni izrezljani šatulji stoji Herzogova "Annapurna" v severnoameriški izdaji, darilo prijatelja iz Sev. Amerike.
Večkrat listam obe himalajici, Francozovo delo, bogato opremljeno z razkošnimi barvnimi fotografijami, seveda zdaleč nadkriljuje slovenski tekst. Vsaj toliko, kolikor elitna družbica, zbrana pod egido "Gtroupe de Haute Montagne" presega za-četniško argentinsko planinstvo. Dinkov potopis je delo preprostega fiantiča. Prer prosti in enostavni iso njegovi vtisi. Prav nič si ne domišljujeva, da je na primer indijiski in nepalski Baedeker popoln in -točen. Dobro tudi veva, da knjiga ni noben vojaški priročnik za himalajske odprave v stilu Huntovega "Vzpona njai Everest", pri katerem zdehaš, ko ga čitaš, a ki ga bo prav vsak himalajee vneto študiral-zvesto nosil s seboj in vsakokrat, ko bo v dvomu zaiiadi te ali one zadeve, s pridom vzel v roke.
Dinko pripoveduje in opisuje. Včasih presoja in redkokdaj vprašuje za bistvo stvari. Ali ni pri tem njegov urednik le prevečkrat zapadel skušnjavi, -da preobleče samega sebe v himalajskega gornika, podtakne prijatelju svoje misli in v Di-nkovem imenu prodaja le svoje nazore?
Mislim, da ne. Trudil sem se, da prikažem Bertonclja im njegov svet takšna, kot -sta. Njegove sodbe, njegovi čustveni odnosi, njegov svetovni nazor, njegovi kritični pogled? — vse kar je morda različno od moje miselne zgnadbe, je podano nespremenjeno. Če pa sem izrabil izredno priložnost in v blišču slave prvega Slovenca, ki si je utiral pot čez himalajske vrhove, izmolil v "Uvodu" svoj lastni gorniški oredo — kdo mi bo zameril? Le tisti, ki je brez greha, lahko zaluča kamen.
O literarni vrednosti knjige si ne delam preglavic. Skrbel sem, da je vsebina odkritosrčna in resnična. Človek in njegova pristnost sta več vredna kot literatura. Saj se le -prerado zgodi, da -ukrademo naravi nekaj zakonov, oblik, tonov ali -barv, -skrpucamo iz teh ubogih drobcev revnega malika, potem pa pokleknemo predenj in molimo svoj lastni izdelek in svojo izmišljeno vsemogočnost.
V našem gorjanskem besedišču se pravi tej vsečloveški bolezni "faluff". Beseda oi naša, a se je čisto udomačila v catedralskih gmajnah, kamor so jo zanesli bivši RAF-ovci in zavezniški vojaki, ki so svoje dni v brezhibnih angleških unifonmiah pohajali po južnoitalijanskih mestih in ise postavljali pred laškimi paincami.
Bluff je nevarnost in nesreča. Da se ji izognem, bom spravil svinčnik, priložil suhih polen na ogenj in zmetal v peč še nekaj čisto nepotrebnih strani, ki -sem jih danes zjutraj- načečkal. Stopil bom na piano pred "Skalco", med lenige in v šope isvetlobe, ki lijejo iz sinjiine, ter zavriskal v zgodnji pomladni dan, da me ibodo slišali gori -ob -jezercu in da bo prisluhnil Peter -med grebeniskimi špiki.
Brijte, patagonske sape, čez naše gore in razpršite vso votlo modrost, ki se mi vrtin-či po glavi in sili na papir!
Da ostane v meni slamo še jasnima neba in svežina gozdov ter bela slutnja o vsem, Ikar smo lepega doživeli in kar nas še čaka."
Bariloche, "Pod Skalco", 25. novembra 1956.	Vojko A-rko
KRONIKA
RAZPIS KNJIŽNIH NAGRAD ZA LETO 1957
Mecen, ki želi ostati neimenovan, je dal s -svojim darom Slovenski kulturni akciji možnost, da tudi za leto 1957 razpisuje Božične knjižne nagrade v skupnem znesku 10.000 argentinskih pesov z namenom, da se poživi slovensko ustvarjalno delo.
1.	Nagrade so tri in sicer v zneskih 5.000.—, 3.000.— in 2.000.— argentinskih pesov;
2.	Prispevki morajo biti izvirna leposlovna ali znanstvena dela, ki še niso bila objavljena ali izvajana (roman, povest, drama, zbirka pesmi, novel ali črtic; razprava iz slovenskih domoznanskih področij, iz humanističnih ved, pa tradi drugačen izsledek slovenskega znanstvenika);
3.	Sodelovati more vsak kjerkoli živeči slovenski književnik ali znanstvenik razen članov žirije in nagrajencev prejšnjih natečajev;
4.	Rokopis je treba poslati do 31. oktobra 1957 v dveh na stroj napisanih izvodih na naslov: Slovenska kulturna akcija (Knjižne nagrade, Alvarado 350, Ramos Mejia, Prov. Buenos Aires, Argentina) ;
5.	Rokopisi morajo biti opremljeni s šifro. IPravo ime je treba poslati v rokopisu priloženi zaprti kuverti, ki nosi isto oznako kot rokopis. Kuverte se odprejo na dan razglasitve izida, to je dne 22. .decembra 1957. Objavljena bodo samo imena nagrajenih avtorjev;
6.	Slovenska kulturna akcija bo nagrajena dela objavila v svojih publikacijah šele po dogovoru z avtorjem;
7.	Nagrade so izplačljive v Buenos Airesu;
8.	Materialistično usmerjena dela ne pridejo v poštev;
9.	Žirijo sestavljajo prof. Lojze Geržinič, Ruda Jurčec, dr. Milan Komar, dr. Branko Rozman in Zorko Simčič. Za presojo znanstvenih del, za katero je potrebna posebna strokovna razgledanost, kooptira žirija 1 do 3 člane. Na sejo, pri kateri se dokončno odloča o razdelitvi nagrad, ipridejo redni in pa kooptirani člani in vsi imajo enako glasovalno pravico;
10.	Glasovanje razsodišča je tajno;
11.	Razsodišče ima pravico proglasiti kako nagrado za samo delno doseženo. Prav tako ima pravico združiti dve ali več nagrad in jih razdeliti.
Buenos Aires, 1. marca 1957.	Slovenska kulturna akcija.
SLOVENSKA KNJIGA V LETU 195fi
I. PESNIŠTVO
Pesništvo je bilo lani sorazmerno še najbolje zastopano. Značilno pa je, da se je oglasil samo mlajši pesniški .rod, ki v glavnem šele išče svojo podobo. Dobili smo šest pesniških zbirk, prav tolikih avtorjev. Med njimi sta samo dva, ki sta prišla lani do svoje druge knjige, štirje pa so se prvič predstavili v samostojni knjigi. iPri vseh opažamo dovoljno oblikovno dovršenost, skupen, pa jim je močan pesimizem. To je povojni rod, o katerem veljajo besede Kajetana Koviča, da so bili ustvarjeni v letih in krajih med vojnama, "pojeni in hranjeni s sanjami in za sanje vedno prevarani". Pretresimo na kratko posamezne pesnike in njihove zbirke.
Branko Hofman je izdal lani svojo drugo pesniško zbirko pod naslovom Za oblaki so zvezde. Ta 27 letni pesnik je vsestransko delaven in nadarjen. Poleg dveh pesniških zbirk je izdal dve igri, ki so ju z uspehom uprizorila slovenska gledališča, in knjigo proze, razen tega pa piše eseje in kritike. Pesniška zbirka obsega 39 pesmi in je razdeljena v tri oddelke. V prvem z naslovom Brez lirike je zbranih deset pesmi, ki govore o drevesu, poti, svetilki, parku, skali, pogrebu, vodnjaku, isimrti in pesniku: samem. To so lepe objektivne slike, podane več ali manj razumsko, a toplo in mehko. Nekatere so značilne impresije, izmed katerih izstopata zlasti Pogreb in Skala. V oddelku Vse poti so večno stare je 19 ljubezenskih pesmi. Lahko bi rekli, da je naslov zanje značilen, saj se ljubezen ponavlja pri vseh pesnikih. Tudi Hofman poje o dekletu, o razočaranju, ker ga ni obiskala, q bežnem srečanju ob morju, o dekletovi nezvestobi, o odtujitvi, o dvomu, če jo sploh ljubi, o ljubimkanju z nezvesto ženo in o podobnih motivih. Te pesimi niso elementarne, enkratne; kot prejšnje so nekam objektivne, kakor da je pesnik vse to že nekako prebolel in samo obuja spomine. Spomnile so me na Jenkove Obujenke, kjer pesnik tudi obuja mrtvo ljubezen. Zaključni oddelek — Vezi sveta — vsebuje deset pesmi z razmišljanji o vprašanjih sodobnega življenja. Vse težave bi pravzaprav lahko odpadle, saj si žele ljudje tako malo: le dobre besede. Vsak človek je svet zase, toda vse združuje ena sama skrivnost: "dveh src le vzdihljaj in toplota in plamen, ki v cvet spremeni nam kamen".
Hofimanova zbirka Za oblaki so zvezde je motivno bogata in razgibana. V njej se prepleta razum z mehkim čustvom, kar ustvarja problemsko zanimivo in hkrati intimno doživeto liriko. Njegove izpovedi so precej grenke in trpke, kar je sploh skupna poteza vseh mlajših slovenskih pesnikov. Verzi so tekoči in skrbno izdelani, mnogokrat so zelo blizu narodnim, ker uporablja Hofman vsemogoče trope in figure. Po vsebini in. obliki kaže ta zbirka lep napredek v primeri s prvo.
Drugo knjigo pesmi je izdal Polde Oblak, profesor zemljepisa na gimnaziji v Stični. Knjiga ima naslov Simfoniji ter obsega Simfonijo samote in Srebrno simfonijo. Pesmi je 90 in so brez naslovov, označene le z zaporednimi: številkami. Oblika pesmi je sproščena in razgibana, jezik posejan s primerami in metaforami, izmed katerih so nekatere izvirne in lepe. Zlasti ise pesnik naslanja na slušni element, zato naslov Simfoniji. Vsebinsko je Oblakov svet občečloveški, brez kakih izrazitih slovenskih prvin in brez tendence. Ta poezija je nekako nad-časovna in brezdomovinska, zato je razumljiva vsem in zato je bila že pred slovensko izdajo prevedena v francoščino. Tudi prva Oblakova knjiga je prevedena v francoščino in italijanščino. Pesnik je dobil več priznanja v tujini kot doma. Francoski pesnik Jean Cassiou je takole označil Oblakovo pesem: "Vaša poezija, njena viharna, široka glasba je naredila v meni globok vtis. Ljubim ta
ton in ta elan. Dobil sem vtis velikega liričnega in humanega bogastva. Zdi se mi, da so Vaše koncepcije o poeziji precej analogne imojim," Kljub tej pohvali pa iso minoge Oblakove pesmi preveč gostobesedne. Nekatere so zares lepe, čisto slabih pa tudi ni.
Izmed pesnikov, iki so izdali lani svojo prvo zbirko, je najbolj dovršen Cene Vipotnik. Pesniško ipot je začel že pred vojno v Domu in svetu in drugih revijah, a se kar ni mogel odločiti za pesniški obračun v knjigi. Njegova zbirka ima naslov Drevo na samem in obsega 50 pesmi, ki so razdeljene v tri cikle z naslovi: Pusta zemlja, Zvezda ubogih in Svitanice< Največ pesmi je v prvi skupini in so osebno izpovedne. Pesnik je zapuščen, nemiren, bolj sam kot "kostanjev debla" in "samote bedo samotež v srce si vozim''. Želi si smrti in rad bi bil kaplja, ki leže v zemljo, spomladi pa ®e "vozel smrti v cvet bleščeč razveže". Vse te pesmi so pesimistične in črnoglede, toda poleg njih so lepe lirične impresije in slike iz narave. V njih je pesnik dosegel višek in sem spadajo: Lov na Tihem brdu; IPtesem o ljubezni, Pred večerom, Otrok in mati, Bolnik v podstrešnici, Bedna pesem in še katera druga. Zlasti v teh je viden ekspresionizem, katerega glavni zastopnik pri nas je Anton Vodnik. Geslo drugega cikla izzveni v trditev, da je stopal pesinik vštric z uporno domovino, čeprav je bil v internaciji. Torej obsega ta oddelek pesmii, ki se nanašajo na internacijo in tedanje razmere doma. Žena je sama doma — otrok je umrl — in piše tmoižiu' o svoji žalosti in hrepenenju po njem. Prav tako hrepeni pesnik po ženi in domu, prišel bo maj, "k ženi bom šel pa k sineku v gomilo, da temni mir poteši moje vzdihe". Najlepša pesem tega cikla je Zelen grobek, posvečen sinu Primožku, ki je uimrl maja 1941. "Iz noči življenje vzplapola," je vodilna misel SVitanic, ki obsegajo motive iz povojnega življenja. Knjiga se zaključuje s poslanico Prijateljem, v kateri se pesnik opravičuje zaradi pesimističnega tona pesmi, češ da ni mogel peti drugače, "saj pretrdo je po meni oralo".
Vipotnikove pesmi so jezikovno zelo izpiljene in izdelane. Vidi se, da jih je pesnik oblikoval in oblikoval, preden jih je dal iz rok. Oblikovno so precej enolične in nerazgibane. Pogosto uporablja pesnik enajisterec, stalno pa rimane kitice. Vi potnika prišteva kritika med najboljše sodobne pesnike, vendar pa je s to zbirko nekoliko razočaral.
V Kopru je izšla prva pesniška zbirka Branka Žužka z naslovom Padajo rožnati listi, žužek je izšel iz mariborskih Novih Obzorij in je zbirka sad desetletnega ustvarjanja. Obsega 38 pesimi, ki so zbrane v treh delih. V prvem — Ne štejem ure — poje v dvanajstih pesmih o teži življenja in o razočaranju. Rad bi pel o soncu, naravi, času in življenju, toda zaveda se, da je njegovo srce ujelo v pesem "le svoje utripe". Boji se noči, ker mu seka v srce rane, isrce pa se ne more razodeti in molči kot otopelo. Tuja pesem ga boli, če jo primerja s svojo. Potuje brez ciljev in nima ničesar. Težko življenje mu je zamorilo spomine na brezskrbno mladost. Vse do temeljev spomina je razbil, ostale so mu "le štiri1 sive istene, strop in tla". Edino doma ga zapustijo težave življenja.
"Za naju govori večerna zarja" je skupina desetih ljubezenskih pesmi. Pripoveduje o dekletovem obisku, njegovo srce je vedno pri njej, boji se, da sta se odtujila. Dekle je odšlo v tuje kraje in pesnik ji nima kaj dati za popotnico. Pod bori sta se poslovila in sedaj čaka na njeno pismo ter živi v spominih nanjo. "Neslišne bele perutnice" je nekaka! zborna recitacija 14 sonetov o Smrti in njeni moči. Ta del je pretresljiv in občuteno podam. Poleg tega imamo še uvodno in zaključno pesem, ki pa nas navdajata z dvomom v pesnikovo ustvarjalno moč.
žužkova pesniška zbirka je vsebinsko in oblikovno dokaj skromna. Malo je v njej elementarnega, močnega, da bi človeka osvojilo in pretreslo. Pesnikovo doživljanje je skromno, miselno in čustveno spoznavanje ozko in prezunanje. Rad
(uporablja sonet, stalno pa kitice z rimo. Pesniški jezik je preprost, neoseben, u-krasni pridevki so redki in ustaljeni. Knjigo je lepo ilustriral Marijani Tršar.
Tudi Kajetan Kovic je izdal svojo prvo pesniško zbirko v Kopru. Naslov ji je Prezgodnji dan. Obsega 32 pesmi, ki so razporejene v štiri skupine: Pravljica, Vsakdanjost, Iluzija in Šah. V Pravljici pravi, da noče biti še mož, ampak deček, ki sanja o tem, da bi postal mož. Kajti "deček stezo pred sabo je imel, a imož strani na ono stran prepada". Stalno ga spremljajo spomini na mladost in rodno mesto. Življenje zanj se še ni pričelo. V jeseni bi rad slonel nekje na soncu ter "prešteval bi spomine". Toda iz teh spominov ise prebudi ob ženi, z njim pa "že se prva skrb prebuja brez spominov na nekoč". Vsakdanjost je zanj enolična in prazna. "Kakor večer dolgočasne nedelje življenje se vleče in žalosti in kakor roke prezeble šivilje v razdrapani kamri srce drhti". O sreči pripovedujejo le "fotografije v okvirih in albumih, ali, kje drugje". Iluzija in Šah izražata razočaranje nad življenjem. V pesnikovi duši je steblo, ki bi ga rad utrgal brez krvi ali ga vsaj izjokal iz srca. Življenje je sestavljeno iz sanj, ki pa samo varajo. Tako "ko ise prenehamo varati, ne bomo več mogli živeti". Podobni smo šahovskim figuram, ki jih premika usoda. Pesnik ise bo zaprl v samoto in "enak podtalni vodi bom zorel in bruhnil iz lupine kot gejzir".
Kovičeve pesmi so kratke, v svobodni obliki, a z rimo in ritmično ubranimi verzi. Jezik je tekoč, a brez posebnih ukrasnih pridevkov in primer. V mnogočem je podoben žužlkovemu.
Jož a Vovk: Pesmi. Vovk, ki je po poklicu duhovnik, je izmed lanskih pesnikov po letih najstarejši. S pesmimi je sodeloval pred vojno v Mladiki in Domu in svetu, znan pa je bolj po svoji mladinski knjigi Naš Buček. V pesniški zbirki je 41 pesmi, ki so razporejene v Pota, Izgnance in Molitev na gori. Pesmi so poučne, razpoloženjske, izpovedne, socialne, partizanske, izgnanske in domoljubne. Zbirka kaže skromno pesniško osebnost. Pesmi so preproste, ne globoke in napisane v duhu starejše pesniške šole.
Za mladino sta izšli lani dve pesniški knjigi. Jože Šmit je izdal knjigo Pol za šalo, pol za res, v kateri je 13 tekočih otroških pesmi, 41 ugank ter Otroški Ikoledar. Matej Bor je napisal satirično zgodbo v verzih Ropotalo in ptice. V reklamne namene pa je Druian Mevlja zapel v verzih Pravljico o Zlatorogu.
V ponatisu so izšle naslednje pesniške zbirke: France Balantič (Zbrano delo); Danilo Gorinšek: Veseli raj (Izbrane otroške pesmice); Oton Župančič: Pesmice, Cicibanove pesmice, Belokranjske pesmice (zbral jih je Božo Račič, priredil pa Janko Moder) in Cvetko Golar: Čez loke in potoke.
To so nove pesniške zbirke, Iki so se lani pojavile na knjižnem trgu (razen Balantiča) v Sloveniji.
II. PRIPOVEDNIŠTVO
Vsa povojna leta že opažamo, da je sodobno leposlovno ustvarjanje v upadanju, tako količinsko kot kakovostno. Mnogi pisatelji se še vedno oklepajo samo medvojne snovi, ki pa je ne znajo ali si je ne upajo podajati s tisto notranjo sproščenostjo, ki jo mora imeti umetnik pri svojem leposlovnem ustvarjanju. Tako še vedno prevladuje enostransko črno-belo slikanje. Dalje se nekaterim pisateljem pozna, da pišejo prehitro. P'oleg poklicne zaposlitve izdajajo vsako leto po eno ali dve knjigi, zaradi česar se ne morejo dovolj poglobiti v svoje delo. Mlajši rod, ki se je oglasil po vojni, še ni umetniško dozorel, nekaj pisateljev pa vsa povojna leta molči.
Če primerjamo lansko izvirno pripovedništvo s prevodnim, vidimo, da je v veliki manjšini. Lani so prevedli okrog 70 leposlovnih del, slovenski pisatelji pa so napisali le štiri romane, sedem povesti, tri zbirke novel in več mladinskih
del. V romanih so v premoči starejši (pisatelji, ki so se uveljavili že pred vojno, kar preseneča, ker so tudi na tem področju doslej prevladovali navadno mlajši. Oglejmo si na kratko pomembnejša dela, saj izčrpnejše ocene ne moremo podati, ker je del preveč in iprostor omejen.
Najstarejša lanska ramanopiska je lika Vaštetova, ki je izdala roman Gri-čarji. To je njen deveti roman. V vseh je obdelala zgodovinsko snov, tudi v zadnjem. Posegla je v dobo protestantizma in katoliške verske obnove na Slovenskem, zlasti v Novem mestu na Dolenjskem. Iz podatkov v novomeškem arhivu, iz matičnih knjig in iz ustnega izročila je zraslo obširno delo o rasti in upadu ene najbogatejših novomeških trgovskih družin, Gričarjev. Ob družinski zgodbi obeh Gričarjev, očeta in sina, ki ista bila tudi vodilna novomeška protestanta, je pisateljica prikazala razširjenje, razcvet in ipropad protestantskih idej, ki so našle precej plodna tla med Novomeščani in okoličani. Vpletla je tudi nekatere vodilne osebnosti slovenskega protestantizma is Trubarjem na čelu. Sploh je velika večina junakov njene knjige vzeta iz zgodovine.
Zgodba like Vaštetove v Gričarjih je tesno naslonjena na zgodovinske podatke in krajevni okvir, zaradi tega je delo bliže kroniki kot pravemu romanu. Pripovedovanje je lagodno, premočrtno; brez močnejših pretresov ali zapletov raste in prav tako se brez večjih notranjih ali zunanjih bojev stvarno in umerjeno zaključij Zgodba je precej romantično zasnovana, njeni nosilci pa ;so romantično idealizirani in naivno karakterizirani. To je glavna slabost vseh romanov like Vaštetove. Ljudje so za tedanje razmere preveč izobraženi in razgledani, saj Novomeščani spremljajo versko, politično in socialno prerivanje v vsej tedanji Evropi. Najbolj so (pisateljici uspeli drobni prizori iz vsakdanjega življenja Novomeščanov, prizori, ki so ji pač najbližji. Če omenimo še, da so ji nekateri jiunaki bolj pri srcu kot drugi, smo povedali v bistvu vse.
Zgodovinski roman je napisal tudi Marijam, Marolt, ki se je lani prvič predstavil slovenskim bralcem, čeprav ima že 55 let. Po poklicu je umetnostni zgodovinar, doma z Vrhnike pri Ljubljani, živi pa v Argentini, kjer je njegov roman izšel pod naslovom Zori, noč vesela. Kot umetnostnega zgodovinarja so ga v prvi vrsti zanimala umetnostna vprašanja. Zato sta v romanu glavni osebi slikar Janez Wolf ter učitelj, organist in skladatelj Leopold Cvek. Dejanje se odigra med leti 1860-1870 na Vrhniki in v njeni okolici.
Jedro Maroltove knjige je popis Wolfovega slikanja vrhniške župne cerkve, ob njem pa je pisatelj razgrnil življenje slovenskega trga pred 90 leti, trga, ki je bil narodno že prebujen, ikulturnd in gospodarsko delaven in napreden. V okviru te dobe je pisatelj zbral še druga bolj ali manj pomembna zgodovinska dejstva, ki dajejo knjigi širino in polnost. Najlepše so podane podobe vrhniških ljudi, ki so plastične, a nekoliko preveč idealizirane. V romanu se vse prelepo razvija, prave tragedije sploh ni. Mnogo je tudi posrečenega humorja, šibkost pa je v tem, da opisuje ipisatelj preveč na dolgo in na starinski način.
Najdaljši lanski romam je napisal Miško Kranjec pod naslovom Zemlja se z nami premika. Roman nadaljuje in zaključuje obširno Kranjčevo povojno trilogijo "povesti o oblasti". Godi se v Ravnem v Prekmurju in glavni junak je spet Naci Koudila, ki je v prejšnjem deliu< vipeljal ljudsko oblast v tej vasi. Zaradi zaslug so ga prestavili v službo ma okraj, po letu 1948 pa so ga odpustili. Sedaj se vrača v domačo vas z ženo, bivšo redovnico, ma njeno veliko posestvo, ki sta ga podedovala. Izguba službe in bogato posestvo sta v njem iporušila vero v komunizem. Političnemu in moralnemu zlomu sta se pridružila še osebni in družinski. Uimrl mu je otrok, z ženo pa se nista razumela, ker tudi sama ni mogla pozabiti na svojo preteklost in katoliško vzgojo. Naci je z neko žensko pobegnil po svetu,
a se je razočaran vrnil in se počasi zbližal z ženo in sovaščani, ki so ga gledali (postrani, ker je drugače živel, kakor je včasih nje učil.
Roman "Zemlja se z nami premika" zaostaja za predvojnimi Kranjčevimi deli, ker se pisatelj še vedno ni otresel političnega aktivizma in ne slika ljudi takšnih, kakršni so, ampak kakršni naj bi po njegovem bili. Dejanje je sestavljeno iz dolgih Nacijevih razmišljanj o vseh mogočih sedanjih in preteklih zadevah, zato v njem ni pravih epskih dogodkov. Kritik Bojan Štih pravi, da je glavni junak "bleda slika neke usode in s tem tudi življenjske in družbene problematike". Najlepše so opisana prekmurska polja in kmečko delo.
Poleg romana Zemlja se z nami premika je Kranjed lani napisal tudi povest Čarni nasmeh. (Povest govori o žalostni usodi uboge deklice, katere smeh očara vse, ne more pa ji pričarati takega življenja, da bi ji ne bilo treba umreti. Knjiga je polna lirike in ljiubezni do narave in človeka. Godi se v pisateljevi ožji domovini in obravnava problem sezonskih delavcev.
Četrti roman je napisal tržaški (pisatelj Boris Pahor in se imenuje Nomadi brez oaze, podnaslov pa je Afriška kronika. Delo je avtobiografsko, a se razširja v nekako človeško kroniko. Nomadi brez oaze so brezdomci, ki ne najdejo kotička, kjer bi se razcvetela njihova človeška isreča. To so slovenski in hrvatski fantje, ki služijo pri vojakih v Severni Afriki, to so arabski ljudje in italijanski vojaki. Vsi prenašajo tropsko vročino in peščene viharje in se pokorijo za grehe, ki jih niso napravili. Toda to trpljenje in še vojne grozote povrhu jih izzore v može. Delo je sestavljeno iz pisateljevega pripovedovanja in iz zapiskov dnevnika, ki ga je pisal Bojan Pertot iz Trsta, ko je prišel aprila 1940 v Severno Afriko kot vojak. Zgodba se zapleta in razipleta do 8. februarja 1941, ko se avtor vrne iz Afrike, vendar ne prikazuje samo dogodkov enega leta, ampak vpleta vanje pisatelj tudi svoje starejše spomine in izpovedi.
Povesti je izšlo lani sedem, od teh kar pet v knjižnih zbirkah. Namenjene so (preprostemu ljudstvu in nobena ne more uiti pečatu ljudske povesti, ki ji je važnejša vsebina kot oblika.
France Bevk: Iskra pod pepelom. Povest je zgodovinska in pripoveduje o uporniškem gibanju tolminskih kmetov leta 1700. Vodil jih je znani šimen Golja s Kne-že v Baški grapi. Povest je snovno zanimiva, manj pa psihološko poglobljena. Poleg te knjige je lani izšla tudi Bevkova zbirka novel Krivi računi. Te novele pripovedujejo o medvojnem in povojnem življenju. Vsebinsko in oblikovno ne kažejo kakega Bevkovega pisateljskega napredka.
Beno Zupasnčič: Mrtvo morje. Povest se godi na jugoslovanski ladji med Ciprom in Avstralijo leta 1945 in jo pripoveduje kapitan v prvi osebi. Glavni osebi sta lepa Avstralka Jane in "slepi potnik" Hans, bivši nemški padalec s Krete, ki ga pelje dekle s seboj. Snov je zanimiva, ker prinaša nekaj novega v slovensko motiviko.
Zdravko Novak: Potu božja. iPovest govori o lepi organistki Cilki in lahkomiselnem opernem pevcu Janku. Dekle odide v samostan in nato za bolniško strežnico v sanatorij za jetične na Golnik, kjer s svojo smrtjo spravi Janka na pravo pot. Delo je dobra ljudska povest, napisana v modernem slogu.
Anton Ingolič: Ugasla dolina. Avtor pripoveduje o življenj« prevaljskih že-lezarjev ob koncu 19. stoletja, ko so ukinili tamkajšnje železarne. Osrednja oseba je Lužnikov Blaž, moralni slabič, ki se vrti okrog štirih žensk, kar pisatelj natančneje opisuje kakor usodo železarjev in njihovih družin, ptovest spada med šibkejša Ingoličeva dela. Še najbolje je prikazano obdelovanje jekla v tovarni.
Mirni Malenšek - Konic: Senca na domačiji. Povest je večerniška in se godi v povojnih letih v jeseniškem kotu. Izšla je pri celjski Mohorjevi družbi.
Juš Kozak: Balada o ulici. Tej je krajša povest o ljudeh neke ulice pod Rožnikom v Ljubljani. En del zgodbe pripoveduje upokojeni novinar Mohor, drugega
pisatelj. Delo je bolj skica kot izdelana umetnima. Kritika z Balado o ulici ni bila zadovoljna.
Novelske zbirke so izšle tri in isicer:
Vladimir Kavčič: Čez sotesko ne prideš. To je drugo Kavčičevo knjižno delo in obsega deset partizanskih zgodb. V vsaki je kak moralni problem, ki pa ga pisatelj preveč na široko obravnava.
Alojz Rebula: Vinograd rimske cesarice. Knjiga je zbirka novel tržaškega pisatelja, skoraj izključno ponatisov. Problematika je zanimiva in raznovrstna. Kritika jo je ugodno sprejela.
Lani so izšla tudi tri izvirna slovenska potopisna dela.
Franc Šrimpf opisuje v knjigi Evropa - Afrika - Evropa svoje pomorsko potovanje po Sredozemlju, do Londona in Hamburga, kraje in ljudi, ki jih je srečal. Zanimivo je, da je našel skoraj povsod kakega Slovenca. Opisi krajev so konven-cionalni, doživetja niso povezana v celoto.
Anton Melik: Ameriška Slovenija. Knjiga je nastala ob avtorjevem obisku Amerike leta 1952. Opisuje ameriško zgodovino in življenje, v prvi vrsti pa slovenske izseljence. Slika teh je glede narodne zavednosti precej porazna. Škoda, da je obiskal samo eno politično skupino ameriških Slovencev, ker tako slika ni popolna.
Bertoncelj - Arko: Dhaulagiri. Slovenec v argentinski odpravi na Himalajo. Knjiga je edinstvena, saj jo je napisal prvi Slovenec, ki se je povzpel na tako višino. Potopis je zanimiv in poučen. (Izšel v Argentini.)
Slovensko mladinsko slovstvo je dobilo lani razmeroma dosti knjig. Omejil se bom le na naštevanje. Večja mladinska dela so: Ivan Ribič: Kala, Angelo Cerkvenik, Medvedek s Križeve gorice, Jurca Branka: Bratec in sestrica, Lojze Zupane: Zaklad na Kučarju, Ela Peroci: Tisočkrat lepa, Langus (Vitomil Zupan): Potovanje v tisočera mesta; Mira Mihelič: Štirje letni časi, Dane Lokar: 'Podoba dečka, in še katero. Tudi v ponatisu je izšlo več knjig.
V zbirki Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev srno dobili Trdino, Jurčiča, Levstika, Stritarja in Župančiča. Dalje so izšli: Prežihov Voranc: Po-žganica, Doberdob, Jamnica in Solzice; Anton Slodnjaik: Neiztrohnjeno srce; Tavčar: Cvetje v jeseni; Bevk: Kaplan Martin Čedermac in Peter Klepec; Jalen: Bobri (vse tri knjige); Cankar: Hiša Marije Pomočnice in Križ na gori; Filip Kalan: Veseli veter; Jurčič: Rokovnjači in Deseti brat; Brenčič: Balada; Srienc: Pastir Ciril; Mencinger: Moja hoja na Triglav in morda še kaj.
III. DRAMATIKA
Dramatika je bila lani najšibkeje zastopana, saj ni izšlo v knjigi nobeno novo dramatsko delo. Slovenska gledališča so uprizorila lani štiri izvirna dela: tri komedije in eno tragedijo. Napisali so jih: Matej Bor: Vesolje v akvariju; Jože Ja-voršek: Povečevalno steklo; Dominik Smole: Potovanje v Koromandijo in Branko Hofman: Svetloba velike samote (izšla tudi v reviji Nova Obzorja v Mariboru). Razen tega je izdala Kristina Brenkova Najlepšo rožo, igro v petih slikah po stari korejski pravljici.
Vsa nova dramatska dela je kritika skoraj soglasno odklonila, eno (Javor-škovo) pa je vzela cenzura s isporeda.
Taka je v glavn:h potezah slika lanskega slovenskega leposlovnega ustvarjanja v Sloveniji L" izven nje.
Martin Jevnikar
JOŽE (PLEČNIK — UMRL. — Rojen 23. januarja 1872 v Ljubljani, umrl tam 7. januarja 1957, pokopan 10. januarja 1957.
UTRINKI. — Samo delo vas tbo rešilo. Grki nikdar ne bodo umrli, ker so ustvarili neumrljiva dela, pa če danes vse pobijejo.
Vsem pa in vam tudi povem: če ne bi delal, bi ne rastel. Rastel pa sem, to vem-
Vedlilte pa, da boste napravili le takrat nekaj, kadar boste delali kot otroci.
Dobrega delavca častim vsaj; toliko kot velikega gospoda.
Pot je dolga! Delajte veliko!
Arhitektura prične in konča s kamnom.
Ne iščite sreče zunaj. Srečen isi le, če se poglobiš vase.
Čim bolj živite zase, tem bolj živite drugi1,m.
Najlepše je, ako človek laihko reče: Jaz sem naredil, kar sem mogel in kar sem znal. Imam čisto vest, in vse drugo mi nič mar.
Poštenost je tudi to, da iimate za svoj poklic zadosti znanja in srčne kulture, da ga morete opravljati v korist človeštvu.
-Potrebno je toliko kulture, da se ne (ubija natura; to se mora vagati.
Stare stvari so vedno divje lepe zame. Če položim tram, je to občutek,, viden skoz in skoz, kakor kristali, če pa v cementno kašo vložim železno palico, imam občutek, da to ni čista konstrukcija.
čliista kljuka na vratih izraža jasno občutek za čiStoto v ženskem svetu.
Stvari, ki pridejio s človeškim telesom v dotiko, je strašno itežko naredit:.
Bodite dobri apostoli resnice in lepote!
Kar se tiče arhitekture, je pa tako: mi govorimo iin se izražamo kakor kmetje pred tisoč in dva tisoč leti. Uporabljamo iste izraze. Tu ni originalnosti.
Vi ste v kotlu, v katerem vre. To je današnji čas. Ker ste že notri in ste mladi, se morate v tem vrenju obdržati.
Imate veliko narodno nalogo, delati zase in za prihodnje rodove.
Gospodariti je treba tako, da si prigospodarite shrambo jedil za starost. Več ni treba.
Ni važno, kakšen naslov imate, ali ste doktor ali inženir. To je postransko. Važno je, da postanete človek.
Danes je blazen čas. Vse je zindusltrializirano. Od strojev imajo nekateri koristi,, seveda ne vsi, dnugi so zopet sužnji strojev. Mislite o teh stvareh.
Blagor vam, ki ste mladi, nov svet vsitaja pred vami.
Danes naredijo stavbo, ki ustreza vsem potrebam človeka, toda to ni arhitektura,, to je dmženirstvo.	i
Arhitektura, to je zelo stroga gospa, ki zahteva popoln red in disciplino. V tem je valjika filozofija. Ima pa to dobroto, da jle trajno, kar naredite, da se vidi.
Jaz se pred vsakim delom tresem, potem ko sem v njem, že gre.
Kadar kaj začnete delati, morate biti pijani, pa ne od alkohola. Treba je premisliti in potem narediti.
Moje prepriča,njie je, da so delavske naselbine sramota; delavci niso kasta, ki bi jo bilo treba spraviti v ločene kolonije. Naj vidi meščan^ kaj dela delavec,, in delavec, naj vidi, kaj dela meščan.
Delajte domače .naloge, kajti imajhne naloge dajejo dostikrat pobude za velike stvari.
Samo duševni boj nas ohranja mlade. Star sem že, pa sem še mlad, -ne znam plesati, pa venomer plešem.
Postal sem nezaupljiv sam do sebe. Kaj je prav, kaj je prav? Kdo to ve?
Arhitektura je zmrzla muzika, so rekli stari. Drugi toni preidejo, ta pa ostane.
V vsem, kar je človek (ustvaril,, tnaj bo muzika — predvsem pa v arhitekturi naj zveni človeški glas — vesel glas — .mogoče glas žene — glas moža.
Če gledam baročno arhitekturo, ,m'i je, kakor da bi poslušal Mozarta ali Beethovna.
Veste, z nami je tako: Pisatelje berejo, ko še žive, po smrti pa sunejo njihove •stvari v pozabljenje. Arhitekta pa vse življenje brcajo, po smrti pa občudujejo njegovo .delo. Seveda, če je kaj dobrega naredil.
Dobro je, da človek ve, kako sel kaj. dela, potem laihko odpušča drugim.
Dobim naročilo, naj naredrm kelih. Mora imeti objemko za tekočino, imora imeti vrat in stojalo. Velikost je tudi omejena, Lahko pa dam nekaj kamenčkov več ali manj:. pa naredite kaj originalnega! Zato glejte na to, da stvar služi svojemu namenu.
Če sem povedal kaj žalega, mi oprostite, če sem pa kaj prav povedal, si vzemite k srcu.
Iz "Stotega Koledarja Mohorjeve družbe" (Celje 1952, str. 53-54). Konec kratkega uvoda v Plečnikove "Utrinke": "Njegovi vseučiliški učenci dobro poznajo, spoštujejo in občudujejo njegove umetnine, toda prva in največja pa je ljubezen do njega inj do njegove življenjske modrosti, ki jih uči lepote in resnice in jih vzgaja za resnično dobre lj.udi. Nekaj takih utrinkov iz dobe tik pred drugo svetovno vojno (1938 do 1940) duševnega in srčnega vzgojitelja Joža Plečnika naj navedemo. Njegovi slušatelji si jih vestno zapisujejo za vodilo .skozi prihodnje življenje."
ZGODBA O MUTCU OSOJSKEM JE RESNIČNA
Slučaj jie hotel, da so prav za stoletnico Aškerčevega rojstva odkrili v Osojah na Koroškem grob (poljskega kralja Boleslava II., katerega spokorniški konec pripoveduje naš pesnik v .svoji legendi; Mutec Osojski. Motiv zanjo je našel v starodavnem pripovedovanj®' v zvezi z benediktinskim samostanom, ustanovljenem leta 1028 po grofici Irinburg von Ozzius.
Nekega poznega aprilskega večera leta 1081 jie neznan tujec, suhe postave im v cape oblečen, potrkal na vrata osojskega samostana. S kretnijami je dopovedal vratarju, diai je nem in da bi rad do opata. Ta ga je takoj sprejel in nato uvrst'l med samostanske brstte. Od takrat je mutec osem let opravlja! najtežja hlapčevska dela. Nikdar pred sobrati .ni dal glasiu od sebe; samo ponoči je bilo čuti iz njegove celice bičanje samega' sebe, pri čemer je česito od bolečine zastokal. Nihče ni vedel in tudi nihče ni vprašal, kdo je nemi spokoirndl^ in od kod je prišel.
Ko pa se mu je bližala smirt, je z znamenju poprosil, naj ibi ga v celici obiskal samostanski opat. Njemu je .mutec s slabotnim glasom spregovoril: "Nikdar nisem bil inem... Moj molk je bil siamo del pokore, ki sem) si jo nadel za svoja grozna, dejanja. Poslušaj, kdo sem!"
Opat 'se je sklonil k ustnicam umirajočega tn ta je šepetal: "Jaz sem poljski kralj Boleslav II.; najbolj smelega iz kraljevskega rodu Piastovičev so me imenovali ... Bil sem mogočen din ponosen knez. Višek svojega napuha pa sem dosegel, ko sam pred dvanajstimi leti premagal Arpadoviča Andreja I. Ogrskega in Premislo-vičai Vratislava Češkega..."
In bivši mutasti samostanski brat se je izpovedal, kako je z nebrzdanimi strastmi vladal svojim deželam. Duhovščina ga je neprestano opominjala, naj milostno ravna s svojimi podložniki, in plemstvo ga je rotilo, naj bi bil pravičen gospodar. Ali bilo je vse zaman: plemstvo in ljudstvo sta stokala pod njegovo železno pestjo.
"Ko mojii prešennosti in nasiljem ni bilo, kraja," nadaljuje smrtno bolni mož, "se je Bog obrnil od mene. Nekega grozotnega dne je krakovski škof Stanislav
izrekel nad menoj cerkveno prekletstvo. [Pobesnel sem in ga pred oltarjem z mečem prebodel..."
Ko se je zavedel, kaij je storili, ga je zagrabila nepopisna groza. Ne meneč se za prestol in ljudstvo je zbežal na Ogrsko in dalje v Rim, a .miru ni našel nikjer. Znova je( odšel na pot in prispel na Koroško v Osojski samostan.
V	dokaz, da ne laže, je bivši mutec predal opatu pečatni prstan z znakom Piastovičev in ga prosil, naj ukaže zimetati polena s kupa, ki se inahaja na določenem prostoru. Opat je to storil in na svoje veliko presenečenje je našel pod drvmi krono in žezlo poljiSlke vladarske hiše.
Tako pripoveduje legenda.
V	XIII. stoletju je prišel iz Oiaoj: v Krakov menih in tam pripovedoval zgodbo o nemem spokoraiku. Tlako .so Poljaki zvedeli za konec svojega nekdanjega vladarja in od takrat do danes je poromalo v Osoje na stotisoče Poljakov, da so tam molili za pokoj duše in večno zveličanje nesrečnega kralja. Častili so ga kot svetnika, čeprav ga kot (takega Cerkev ni niikdair priznala.
V	teku zadnjih splošnih popravili v oisojski cerkvi se je pokazalo, da so romarji molili ob nepravem grobu. V tisitami, ki so ga pripisovali Boleslavu II., počivaljo v resnici zemeljski ostanki ustanoviteljice osojskega samostana, grofice Iriniburg von Ozzius. Odkritje je bilo senzacionalno, saj so njen grob preko petsto let zaman '3 (ali.
Toda kje naj bi potem bil grob osojskega mutca?
Celo prvo polovico septembra 1956 so prebrskavali pokopališče okrog asojske cerkve, toda vsi napori, da bi našli poslednje počivališče poljskega kralja, so ostali brezuspešni. Vendar si učenjaki niso dali miru. V neki stari listini so odkrili (sled. Tam je bilo zapisano, da se nahaja grobnica poljskega kralja »pokornika za Marijinim oltarjem. Takoj so ga odstranili in aai njimi našli na vzidanem kamnu napis, ki je biil tam skrit, odkar so po požaru leta 1484 cerkev obnovili. Ta je potrdil, kar so našli zapisano v listini. Našli so še dobro ohranjeno okostje, zavito v porozno meniško oblačilo. Na zmnanji cerkveni strani pa so njad mestom novo odkritega groba našli veliko in krasno fresko; predstavlja Mater božjo z Jezusom v naročju, kako gleda na ladjo v razburkanem morju. V tej ladji pa sedi Boleslav II.
S tem odkritjem je potrjena zgodovinska resničnost zgodbe o spokorniškem koncu nekdanjega mogočnega poljskega kralja. Napise, ki so napačno prikazovali njegovo poslednje počivališče, so postavili na pravo mesto. Tiam stoji sedaj tudi spomenik, ki ga je po končani drugi svetovni vojni postavila ina napačni grob poljska vojska generala Andersa.
Vekoslav Bučar
T. S. ELIOT NA ODRU V CELJU. — Celje ima mestno gledališče z rednim ansamblom. V pretekli sezonil je dalo na oder 12 premier in gostovalo v Mariboru in Ljubljani, igralo pa je tudi na odrih v zdravilišču v Topolščici, v Ravnah na Koroškem, v Vojniku, v Žalcu, Konjicah, štorah, Polzeli, Mežici, Brežicah, Kostanjevici in Novem mestu. Ravnatelj gledališča je sedaj Herbert Gruen,, kritik in glavni sodelavec mariborske revije "Nova obzorja". Vodstvo gledališča je sprejelo v letošnji repertoar tudi Eliiotovo delo "Osebni tajnik". Angleški pesnik in dramatik pri oficialnem vodstvu v Ljubljani ni ravno priljubljen in v svojih esejih ga zavračata Vidmar in Boris Zfiherl. V "Naši sodobnosti" (štev. 10, leto 1956) je Tine Orel napisal daljše poročilo o delovanju Mestnega gledališča in pravi ob Eliotovem "Osebnem tajniku" tudii naslednje:
"Eliotov »Osebni tajnik« je v Celju doživel prvo jugoslovansko izvedbo in so .se ob njem razvnele precejšnje debate. V reportoar je zašel kot zgled modernega poetičnega teatra, kot filozofska komedija, ki na starih komedijskih temeljih obrav-
ruaiva. probleme sodobnega človeka. Tako v časnikarskih napovedih kot pri razgovora z občinstvom se je Eliot utemeljeval kot darilo zlasti literarnim sladokuscem. Nerodna je stvar vsaj malce zato, ker literarnih sladokuscev med abonenitii in zunaj abonimajev ni toliko, da bi se morala repertorna politika nanje ozirati. Eliotovo delo je bilo za celjski ansambel trda šola pod vodstvom bistrega in bistvoglednega režiserja Hienga... Mnenja angleških literarnih zgodovinarjev in estetov o tem Nobelovem nagrajencu so različna in deljena. Nekaterim med njimi ni všeč niti njegova vsebina niti oblika. Ti mu ne obetajo, da bi se v nekem smislu "razvijal še po smrti". Tudi celjska dramaturgija je trdila, da je Eliot težko prebavljiv, teže dostopen. S tem seveda ni rečeno, da bi ga ne smeli igrati, oziroma da je bil v repertoarju odveč, a pirav tako bi bilo napiak, če bi se tolažili z nekim, nedoločljivim uspehom, ki ga je Eliot požel vsaj pri srednješolski mladini in pri vajencih. "Osebnemu tajniku" manjka prepričevalne učinkovitosti in dramatske naperjenosti, ne manjka pa mu pesniške modrosti in globokih in tudi duhovitih razmišljanj o "svetu videza in svetu globlje resničnosti", o enotnosti sveta in še o marsičem... Debate, ki so se pletle zaradi Eliota znotraj gledališča, še bolj pa zunaj njega:, so bile/ koristne in zato Eliot ne bi smel biti grešni kozel, na katerega bi naložili vse težave, s katerimi se je celjski teater spoprijemal v pretekli sezoni, še manj pa tiste, s katerimi bi se moral spoglediati v bodoče... Razgovor z občinstvom po udeležbi sicer ni pokazal ničesar pomembnega, saj zaistopnikov "čiste publike", ki z gledališčem ni kakorkoli ože povezana, skoraj ni bilo... Za celjsko gledališče je pozitivno znamenje, da so o teh stvareh govorili tudi preprosti ljiudje na množičnih sestankih, čeprav so se izjavljali zoper Eliota..."
KNJIŽEVNIKI IN REVOLUCIJA NA MADŽARSKEM. — Madžarska revolucija se je sprožila v torek 23. oktobra zjutraj, .ko so slušatelji vseučilišča in delavci krenili n® ulice, diai bi izrazili svoje simpatije za dogodke na Poljskem, kjer so spremenili linijo režima. Po radiu (jte bil objavljen oklic, da naj se vsi zbero pred poslopjem Madžarske zveze književnikov. Zveza književnikov je ob 11. uiri objavila po radiu naslednji oklic: "Zveza madžarskih književnikov želi izraziti svoje veliko (spoštovanje ob dogodkih na Poljskem— Madžarski književniki so v preteklih letih stalno podpirali boj za demokracijo proti Rakoczijevi policiji in menijo, da je glavna naloga Madžarov, da pospešijo razvoj demokracije in socializma in izločijo vse tiste, ki bi skušali to borbo zavesti na stranpot in hoteli izrabiti zase navdušenje madžarskih delavcev in dijakov nad dogodki na Poljskem. Ne dopustimo, da bi zatrli naše občutje sreče in razbili naša politične napoire." S tem pozivom so se madžarski književniki postavili na čelo te borbe inl trg pred njihovim domom je postal za nekaj dni prizorišče za vse nadaljne dogodke. Ko radijska postaja njihovih oklicev ni mogla več objavljati, so se književniki obrnili na tajno postajo Radio Kossiuth. Ta postaja je 4. novembra ob 7.57 zjutraj objavila zadnji oklic madžarskih književnikov, tokrat naslovljen na ves svet. Napovedovalec je besedilo prebral najprej v francoščini in se glasi: "Pozor, pozor, dragi poslušalci, culi boste manifest madžarskih književnikov! Govorimo vam v imenu Madžarske zveze književnikov! Obračamo se na književnike vsega sveta, na vse znanstvenike, na vse pisateljske organizacije, na pisatelje in člane akademij, na elito vseh intelektualcev na svetu in kličemo pomoč in podporo. Le malo časa nam še ostaja. Vsi poznate dejstva. Ni potrebno, dai bi vam razlagali, kaj. se dogaja. Pomagajte Madžarski, podprite madžarski narod, pomagajte književnikom, znanstvenikom, delavcem, kmetom. Pomagajte našim intelektualnimi delavcem — na pomoč, na pomoč!" Proglas so potem še trikrat prebrali v angleščini, enkrat v nemščini in enkrat v ruščini. Ob 8.07 je radijska postaja Kossuth utihnila in ise ni več oglasila.
Kdo bo odgovoril, se je vprašal v "Figaro Litteraire" francoski književnik in predsednik Mednarodnega kongresa za svobodo kulture, Denis de Rauigemont. Na-
pisal je takoj sam isvoji poziv književnikom vsega sveta in ga dal pod geslo: "Ali še sme književnik po teh dogodkih na Madžarskem stisniti roko književniku-ko-mianistu, ne da ibi pri tem zardel od sramu..." Dialje pravi, "da je tragedija v Budimpešti izločila komunizem iz okvira človeštva in to obsodbo nad komunizmom je trdra jasno in povsod povedati. Madžarski književniki dobro vedo, da mi na zahodu in v svobodi ne moramo ničesar storiti zanje, obljubiti jim pa moramo, da bo naša borba proti komunizmu šla naprej in preživela poraz njihove bitke." Še isti dan je Francoska; zveza pisateljev sprejela in objavila resolucijo, ki pravi, da žele ob "bolečem pozivu madžarskih književnikov z dne 4. novembra francoski književniki sporočiti čustva vzajemnosti vsem, ki se v domovini Petofija bore za svobodo in ohranitev idluha v Evropi in rja vsem svetu". Ko se je zveza obrnila na svoje člane! za podpis, je bil med prvimi, ki je podpisal, Fran?ois Miauriac, takoj nato slede iirmena: Albert Camus, Andre Maurois, Georges Duhamel, Gabriel Marce!, Andre Breton — in ko se je akcija nadaljevala in so se objavljala imena! podpisnikov, je ostala Ob strani samo majhna skupina književnikov -okoli komunista Aragona.
Akcija francoskih književnikov je bila v tistih dneh edina opazna. Do takih nastopov ni prišlo niti v Angliji, ZDA, Italiji ali Nemčiji. Nekaj dni nato je Fran-•?ois Mauriac napisal v Figaroju uvodnik pod naslovom: "Odgovor na zadnji poziv". Zi uvod citira naslednje besede madžarskih književnikov, ki ijih je oddiaila v svet neka tajna madžarska radijska postaja dne 7. novembra: "Mi umiramo, želimo pa, da našai žrtev ne bi Ibila zaiman. Ko se je ves narod odločil za žrtev, takrat je nastopila njegova najvišja ura in ob tej svečani uri se 'obračamo na Vas, Camus, Mialraux, Mauriac, Russelil, Jaspers, Eiimaiudi, T. S. Eliot, Koestler, Madariaga, Jimenez, Kazantzaki, Lagerkvist, Hesse in toliko drugih bojevnikov za svobodo duha. Prišla je ura, ko besede več ne zadostujejo; treba je dejanj, storite kaj za ras! Storite hitro, razmajajte 'strahotno brezbrižnost zahoda, delajte, delajte!"
In Fran^ois Mauriac nadaljuje: ".. .ko se ves narod žrtvuje... prišla je ura, ko besede same niso več dovolj... Madžarska se je spremenila v veliko 'grobišče pod luninim svitom', kakor bi -rekel Bernanos. In to grobišče je polno nedolžnih žrtev na križu; pridružili so se križanim sužnjem tolikih stoletij pred nami, dokler >se mi dvignila; Žrtev na križu, ki nam je bila dana v odrešenje... Mi pa istrimimo in ostajamo praznih rok. Ko nas bodo vprašali, kaj smo 'storili v tej veliki uri, se 'bomo morda spominili ibesed državnika abbeja Sieyesa, ki je na slično vprašanje, tkaj je delal med terorjem francoske revolucije, odgovoril: 'živel sem...' In mi bomo ostali živi, najbrž tudi le zaradi tega, ker smo bili sami sebi bližji in več, kot pa bi morali biti drugim... Vedno se nam ponavlja isto, da znamo sicer spregovoriti odločno besedo ob določeni uri, pri tem pa mislimo, da so naše besede že dejanja. Spet se je ponovilo, da so nam tisti, ki so padli v Budimpešti in na Madžarskem, mogli izročiti samo svojo oporoko. T\ai je slovesna in sveta, vendar slutimo. da bi morali 'storiti kaj več, ko biti samo varuhi in čuvarji njihovih idealov. BI je pred nami nekdo, ki se je odzval klicu in odšel v boj. Bil je to Byron. Ali je bila njegova žrtev resnična, ali se ni mogoče postavil v boj zato, da bi postal več, kot pa ije biliai tedaj Grčija? Ali ni mogoče iskal v Grčiji samo podstavek za svoj spomenik? Vkljiub temu ga danes vsa Grčija slavi kot enega svojih največjih junakov.
In vendar žele madžarski književniki odgovora. Vsak naj odgovori zase; sam bi imiogel odgovoriti le zase. Priznam, da ne morem dati drugega odgovora kot odgovor književnika. Mislim, da je dolžnost književnika, da v zmešnjavi dogodkov ia strasti, ko se razne strarJce in frakcije spet pripravljajo, kako bi po svoje razpalile vso tragedijo, opozori na tisto, kar nas v takih trenutkih druži; kam se naj naslonijo tisti, ki jih je tragedija pretresla in najbolj zmedla. Predvsem — onstran razbitih nad in upov ostaja upanje. Pascal je zapisal, da bo Kristus v agoniji do
konca sveta, in te besede morejo razumeti samo kristjani. Toda Pascal je dodal takoj besede: 'Todai mi moramo biti med tem budni in ne smemo spati.' Te besede pa mora (razumeti! tudi ateist ali pogan. Prišel (je čas, ko nikdo nima več pravice spati. 'Bedite in. .molite' in če so med nami še taki, ki ne molijo več, tedaj naj bodo vsaj budni. Taki naj gredo na najvišji stolp — in kdo danes nima. v sebi stolpa, kj .ne bi bil zelo visok? Vsakdo je odgovoren za rešitev sveta, pa naj bo še tako beden ali nepomemben —I njegova odgovornost je polna in nekdo bo prišel, ki bo zahteval, da položi račune o svoji čuječnosti."
Albert Camtus jej objavil 7. novembra poziv, da naj se književniki v posebnih spomenicah .obrnejo na Organizacijo združenih narodov in terjajo pomoč. Med drugim pravi: "Madžarski književniki v svoji trdnjavi smrti upravičeno upajo, da jim bomo odgovorili z dejanji in ne samo z besedami. V mednarodni politiki so se odkrili tisti, ki so lahko šli intervenirat zai svoje koristi na Bližnji Vzhod, ostali pa so brez besed in sredstev, ko bi bilo treba pomagati imiučeniški Madžarski... Druga svetovna vojna je izbruhnila, ko so se dopuščale take slabosti, šibkost OZN nas .bo privedla do tretje svetovne vojne, ki že trka na duri. In resnično ibo izbruhnila, lako ne bomo znali vzpostaviti spoštovanja zakona in spoštovanja človeške osebnosti, spoštovanja svobode narodov' in posameznikov." — Nato podaja besedilo resolucije, ki jo naj pošljejo evropske pisateljske zveze s podpisi vseh svojih članov na OZN. "Kdor ne bo podpisal, se bo izločil iz družbe poštenih ljiudi," zaključuje Camius.
Komunistični pisatelji izdajajo v Parizu literarni tednik "Les Lettres fram-Saises". Že več tednov je list objavljal pozive na svoj vsakoletni knjižni sejem, ki je v največjem pariškem pokritem stadionu Vel' d'Hiver. Na to prireditev 'je prihajalo ogromno ljudi, ker so voditelji znali zakriti čisto komunistični značaj prireditve in so mnogi pisatelji želeli nekaj izkupiti na sejimiu, ki je v nekaj urah prodal tudi nad 100.000 izvodov in še več. Književniki so prodane izvode tudi podp.iisar vali in vsak vidnejši pisatelj je stal za svojo stojnico in tam čakal na ljubitelje avtogramov. Založniki so medtem oipazovali, pred' čigavo stojnico je bila vrsta najdaljša. Ako pa pisatelj ni mogel računati na svojo osebno privlačnost ali na vrednost svojega dela, je za. tisti dan naprosil gledališkega ali filmskega zvezdnika, da je prišel in dajal svoje podpise v njegovo knjigo. Ker je borba za književni trg več .ko trda in huda, je bil socialni pomen prireditve bolj na dlani kot pa politični.
Ta redni sejem bi moral biti dne 9. novembra, torej v središču madžarske krize in v času pozivov tovarišev pisateljev iz Budimpešte. Da bi prireditev vendarle rešili, je vodja komunistične skupine književnikov Paul Aragon objavil v "Lettres fran$aises'' poziv, ki so ga otn in njegovi tovariši poslali Janošu Kadarju. Prosili so ga, da naj zlasti zaščiti možnost delovanja madžarskih književnikov. Na ta oglas je dobil Aragon še več podpisov, toda isti književniki, ki jih je Aragon še dobil na svoj podpis, .so že drugi dan podpisovali spomenice in izjave protikomunističnih pisateljskih skupin... Nekaj dni pred sejmom pa je Aragon moral objaviti, da sejma ne bo; odpovedali niso samo pisatelji, ampak tudi založbe, ki so se zbale za usodo na prodaj postavljeni'.h knjig. Zvezdniki so se začeli opravičevati, da jim ni mogoče priti tisto popoldne v Vel'd'Hiver.
Najbolj je naraščalo zanimanje okoli tega, kaij1 bo storil J. P. Sartre. Po letu 1945 je bil do 1. 1948 komunist, pa ga je potem Stalin spodil iz partije, ko je Sartre zapisal, dai bo eksistencializem postal filozofija proletariata. Poslej' je Sartre napisal celo nekaj del in .spisov z ostro protikomunistično tendenco (Les M.ains sales). Med vojno na Koreji je spet prešel v komunistični tabor in v Moskvi so ga radi 'sprejemali. Ob pozivih iz Madžarske ni mogel ostati tiih in je napisal v "Express", tednik Mendes-Francea, štiri strani dolg članek. Ves zavzet pravi Siairtre v prvem odstavku: "Laž je trditev, .da se .madžarski delavci bore na strani sovjetskih čet, kakor to skuša trditi Kadarjeva vlada... Dejstvo je, dai so se delavci in kmetje
odločili za borbo proti njemu in proti sovjetom... Vse to je zame dokaz, da je socializem v sovjetskem smislu propadel. Madžarski narod nam je to s svojo krvjo dokazal... Sovjetske čete so intervenirale na Madžarskem, da (bi rešile sovjetske vojaške postojanke in rudnike uranija za sovjete, ne pa da bi rešile socialistični režim. Ako bi bil režim na Madžarskem pristen in resničen, tedaj bi bil dovolj močan, da bi se sam rešil brez pomoči sovjetskih pušk... Zato prelamljiam s komunizmom in to z žalostnim srcem, pravi Sartre dalje. Obsojam v celoti in brez vseh rezerv sovjetski napadi na Madžarsko. Zgodovina pozabi ali pa opraviči vse zločine, toda, ta zločin je tolikšen,, da moram prelomiti lin da prelamljaim s svojimi prijatelji sovjetskimi književniki, ki ne protestirajo, ali pa me morejo protestirati. — Upal sem, da bo kdaj vendarle mogoče s sovjetskimi javnimi delavci ali z zastopniki komunističnih strank vzpostaviti iskrene vezi. Toda prišel sem do prepričanja, da je vsaka njihova beseda laž, vsak njihov ukrep je zaključek tridesetletne laži. — Dasi mi more biti neljubo prelomiti 'sj komunisti, saj sem se z njimi skupno boril v tolikih zadevah (Alžirija), ...izvajam ta sklep, dasi vem, da me bodo proglasili za hijeno in šakala. Vendar me vse to le nnalo skrbi, ko vidim, kaj oni govore in. pišejo o dogodkih v Budimpešti."
Kritik Thierry Maulnier, ki je 'avtor več knjig (analiz o komunizmu), je takoj odgovoril Sartru in ga vprašal: "Zapisali ste, da je napad tankov v Budimpešti posledica dvanajstletne dobe terorja }n komunističnnh bedastoč; zdi se mi zato, da ste čakali zelo dolgo — celih dvanajst let — da ste spoznali, kaj je komunistični teror. .. In komunistične laži? Ali so te šele od včeraj, ko so komunisti v Budimpešti začeli pljuvati na trupla nedolžnih žrtev? Bili ste toliko let član komunistične stranke — ali je začela stranka širiti laži šele včeraj, ko ste vi to opazili?"
Sovjetski književniki imajo v Moskvi tednik, ki nosi ime Literatumiaja gazeta. List je dne 30. oktobra prinesel članek o dogodkih na Madžarskem; (podpisal ga je neki Jurij Gulta. Pisec se spominja dni svojega bivanja v Budimpešti in žalostno omenja škodo, ki jo je utrpelo to lepo mesto. Ko govori o vzrokih krvavih dogodkov, pravi: "...vlada je na Madžarskem zagrešila mnogo napak na gospodarskem polju, pa tudi v organizaciji stranke in vladnega dela. Vse te napake so prišle na dan. zlasti ob dvajsetem kongresu sovjetske komunistične istranke (kjer je Hruščev obsodil stalinizem). Ako bi bila vlada izvedla takoj sklepe tistega kongresa, tedaj bi bilo mnogo storjenega za socializem in demokracijo m Madžarskem... Zato so nastopili madžarski književniki in napisali v liste več ostrih člankov. Pisali so o literaturi, pa tudi o politiki in gospodarstvu. Dasi so bili strogi v sodbi, vendar nikdo ni mogel dvomiti v njih iskrenost... Bil sem na zborovanju teh književnikov fin reči imioram, da so bili vsi govori iskreni in resni... V vseh je bila vidna zaskrbljenost nad potjo, po kateri je do tedaj hodila madžarska vlada." Teden dni nato —• po 4. novembru — je Literatumiaja gazeta objavila čez prvo stran velik napis, da "so na Madžarskem zmagale revolucionarne sile", članek ni podpisan in v njem ni več besede o madžarskih književnikih, pač pa se mnogo govori "o impe-rialistih, ki so hoteli poslati na Madžarsko tolpe fašistov in Hortyjevih odpadnikov. Toda skupno s sovjetsko vojsko so jih madžarski delava;: odločeni zatreti..." Še pred dvajsetim kongresom partije so (.1. 1954) književniki v Sovjetski zvezi pisali o "odjugi" in o novih oblikah socialističnega realizma v slovstvu. IPrav ta članek, objavljen v Lit. gazeti dne 6. novembra pa navajajo kot dokaz, da so morali sovjetski književniki spirejeti nova navodila partije in da je "odjuge" verjetno konec.
FESTIVALI V LETU 1956. — Festivali v Evropi se počasi izčiščujejo. Množica festivalov (v zahodni Nemčiji so bili .skoraj v vsakem večjem mestu) dobiva vrstni red in sicer po kvaliteti in odzivu med občinstvom. Kritika dejistvo samo ugotavlja, in postavlja za leto 1956 na prvo mesto festivale v Salzburgu, Bayreuthu in v Aix-em-Provemce v južni Franciji.
Festival v A i x-enHP rovence je v mesecih, ko je obala Cote d'Azu r polna gostov iz Pariza in iz inozemstva. Izmed vseh evropskih festivalov proglašajo tega za najbolj "mednarodnega", vsekakor -bolj kot sta ona dva v Salzburgu in Bay-reuthiu, Aix-en-Provence je staro srednjeveško mesto in ima palače in trge, ki isilužijo prireditvam vsaj toliko kakor v Salzburgu. Dvorišče nadškofijske palače uporabljajo za operne predstave, na trgih so koncerti orkestralne glasbe, niai mestnih obzidjih dajejo dramske predstave. Glasibo Vivaldija in Coredlija je na teh trgih vsak večer poslušalo nad 600 oseb, dasi foi ob sličnih prilikah nai take prireditve težko privabil kaj več ko 15 poslušalcev. Radio in festivali imajo največ zaslug za tak razvoj, pravi kritika.
Na sporedu opernih predstav ista bila letos Mozart in Rameau. Don Juan je bil posebnost, ker je giavnd vlogo pel bariton iz Španije, domovine Don Juana — Antonio Campo. Raraeaujeva opera Platee je bila odkritje, ker je v glavni vlogi z velikim uspehom nastopili tenor Michel Senechal, ki dosedaj na francoskih odrih ni dobil priznanja.
Letošnji festival v Aix-en-Provence je bil tolikšen uspeh, da predlaga kritik Jean Mistler, naj bi festivali v drugih mestih prenehali in naj' bi vsa vladna podpora šla samo temu festivalu.
Festivali v Salzburgu so prekoračili tridesetletnico. Prireditve so dosegle že tolikšno popolnost, da bi bilo težko pričakovati še kakšno presenečenje ali pa še večjo popolnost. Glavna prireditev na festivalu je bila tudi tu Don Juan; orkester dunajske opere je dirigiral Dimitrij Mitropouiois, glavne vloge so peli Cesare Siepi (Don Juan), L. Simoneau (Ottavio), Fernando Corena (Leporello). Na višku je bila Elizabetal Gruemmer v vlogi Ane. Oder je bil še povečan in je v prizoru v plesni dvorani nastopilo nad 200 igralcev. Druga (prireditev je bila izvedba Čarobne piščali. Dirigiral tje Georg Solti; izvedba ni prav nič zaostajala za Don Jua-nom. Insoeniral je delo dunajski ekspresionist Oskar Kokoschka, vendar njegova zamisel ni navdušila niti publike niti kritike. Bil je lle zanimiv poskus in nič več.
Wieland Wagner je spet opravil revolucionarno dejanje, ko je v B<ayreutihu postavil na oder "Mojstre pevce" v novi inscenaciji. Med odmori so bili hodniki polni bojnega razpoloženja in hudih debat, v dvorani pa je bilo čuti nekaj žvižgar nja, ki je pa utihnilo, ko so navdušeni poslušalci Wielanda desetkrat poklicali pred zastor. Wieland ruši' v delih svojega deda patos in nabreklost scene. Nova scena zahteva, da se gledalci bolj posvete mislim in izraženim strastem. Wieland je s svojim bratom Wolfgangom prenovil deset oper Richarda Wiagnerja; branita se pred kritiki z izjava njunega deda, da scena zasenčuje misel, ki je v glasbi izražena.
Festival v Monakovem je dva tedna po bayreuthskem. Lanska posebnost je bila v tem:, da je bilo na sporedu kar šestnajst oper: osem del Richarda Straussa, pet Mozartovih, dvoje Wagnerj©vih in ena Hiaendlova opera. Seveda je bilo še več simfoničnih koncertov.
TRETJI MEDNARODNI FESTIVAL POEZIJE. —, Knokke^le-Zonte je mesto ob belgijski obali, kjer izhaja dnevnik "Le Journal des Poetes". Urednika lista Flou-quet in Haulot sta že deta 1952 sklenila, prirejati mednarodne pesniške festivale v tem mestu in lami septembra je bil tretji tak festival. Krog udeležencev ise je razširil, ker so prišli pesniki iz Sovjetske zveze din iz komunističnih držav Srednje Evrope. Vsega je bilo nad tristo pesnikov in delegatov. Na dnevnem redu ]je bilo vprašanje: Ljiudski viri poezije. Francoski pesnik Paul Delarue je ugotovil, da so pravljice in ljudske legende osnova glavnim delom svetovne poezije: Homerjevi Uijadi in Odiseji, Rabeliaiisovemu Gargamtui, Shakespearovim dramam Vihar, Kralj Lear, Cimbelina, raznim Don Juanom in Faustom; belgijski pesnik Goster pa je dodal, da je treba tud| Tilla Eulenspiegla prišteti delom z enako inspiracijo.
Španski pesnik Dama so Alonso je zagovarjaj misel, da je vsa španska umetna poezija naslonjena na sestavine ljudske poezije. Višek tega je bil dosežen v delih sv. Janeza od Križa, ki je s svojo poezijo postavil večne zakone španski poeziji. Irski zastopniki so opozarjali, da piri delih W. B. Yeatsa ni nasprotja med literarno in ljudsko poezijo.
Pesnik Lionello Piiumi (Italija) je trdil, da je v Itailiji med ljudsko poezijo in sodobnimi pesništvom zveza preklana. V prejšnjem stoletju se je rodila poezija, k; je prelomila s pesniškimi tradicijami iz 14. in 15. stoletja, ko so bili pesniki trubadurji ali pa pevci na dvorih.
Johnu Brownu, ameriškemu pesniku, se zdi, da je ljudska poezija v Ameriki obsežena v črnskih duhovnih pesmih — "spirituals". Pesmi črnskih sužnjev so postale osnova za rojstvo jazza, ki je pozneje zajel ves svet, v uimetni poeziji pa je najbolj' viden ta vpliv v Walta Whitmana zbirki "Leaves of grass".
Kitajski delegat Shi-Tsiang-Chen je podčrtal, da so glavni viri kitajske poezije še vedno zbirke ljudskih pesmi, ki gredo nazaj do Konfucija (551-479 pred Kr.).
Dvorana ni bila nikdar tako polno zasedena kot takrat, ko je govoril sovjetski delegat Pavel Antoholski, imed ruskimi pesniki najbolj "zahodno" usmerjeni poet, znan kot prevajalec Baudelaira v ruščino. V odlični francoščini je povedal, da je "poezija nehala biti last nekaterih posebnežev, Parnaisa izbrancev, slonokoščeni stolp, dvorana — dobro zaprta in zastrta, da ne ibi prodrl vanjo hrup z ulice". Zaključil tje razmišljanje z ugotovitvijo, da "je naša poezija umetnost, ki jo ljudstvo potrebuje". Najboljši dokaz, da je v Rusiji res tako, je dejstvo, da danes pesniške zbirke poeta Simonova izhajajo v nakladi 250.000 izvodov, poezija pesnika Miholčova pa je dosegla celo naklado 500.000 izvodov. (Pri tem mu je vpadel v besedo francoski pesnik Alain Bousquet in irekel, da ni nujno, da je poeziija ljudska,, pač pa, da važno, da je svobodna.)
Na zaključno prireditev ije prišel očak francoskih pesnikov Paul Fort, star 84 let. Ves kongres ga je navdušeno pozdravil in ko je zvečer Fort bral iz svoje zbirke Ballades, vsaj za nekaj ur ni bilo opaziti razlike ,med ljudsko in umetno poezijo,
GLEDALIŠKA SEZONA V PARIZU. — Sodobni teater ima dvoje prestolnic — Pariz in New York. Seveda sta važna tudi Rim in London, toda iako hočejo v teh dveh mestih dati na oder kako novo delo, tedaj sežejo po francoskem ali ameriškem repertoarju. Enako pa tudi sodobna najmočnejša dela italijanskih piscev (Ugo Betti, Diego Fabbri) prav v Parizu dosezajo najbolj uspele premiere.
Začetna jesenska sezona v pariških gledališčih je odločilna za isezono ne samo v Franciji, ampak tudi drugod po svetu. V septembru gledališča še oklevajo. Kritik Thierry Maulnier piše, da podjetniki in gledališki ravnatelji dobro vedo, da je aar četek isezone navezan na uspeh in zadovoljstvo pri tistih, ki so v septembru še na počitnicah. Treba je počakati, da se vrnejo "s počitnic žene, otroci, psički in avtomobili" iin da se dvignejo z oken vratca in zapornice — šele tedaj se lahko požene stroj naprej. Pariz ima nad 30 stalnih gledališč; vsak večer se polnijo dvorane in ako delo vsaj sto večerov zaporedoma ne napolni teatra, tedaj je delo propadlo in vodja skupine in podjetnik obsojena na — dražbo. Dasi je torej1 začetek v septamr bru zelo tvegan, so vendarle prišla že v tem mesecu na oder tri dela in to ne malo pomembna. Marcel Pagnol rje dal na oder novo delo "Faibien", Julien Green je napisal delo "L'Ombre"; največ radovednosti pa je bilo za dramatizacijo dela Wiilliama Faulknerja (pripravil jo je Albert Camus) "Reqiuiemi pour une nonne". Akademik Marcel Pagnol ima tak sloves, da lahko postavi na oder tudi slabo delo, pa imiu bo zagotovljen uspeh in delo ne bo šlo z odra vsaj za dve leti. Teže je bilo z dtelom, ki ga je napisal Jiulien Green: "L'Ombre". Pisatelj je kot iromanopisec zelo znan in prodrlo bo vsako njegovo delo, postavljeno na oder. Dokaz sta dve
njegovi drami: "Sud" in "L'ennemi". Pozna pa se mu, da je v dramatiki "novinec"; "L'Ombre" je po mnenju kritike še bolj razčlenjeno in jasno delo, kot sta bili prvi dve, vendar ne -prime tako, kakor bi občinstvo pri Greenu moglo pričakovati. Vendar bo tudi -to delo ostalo visiaj tako dolgo na deskah, kakor sta pirvi dve — to je nad eno leto.
Avantgardistično gledališča v Parizu je Theatre de Vieux Colombier, kjer je Jactfues Copeau tik pred prvo svetovno, vojno sprožil svojo revolucijo v gledališki umetnosti (v nekem smislu pravo nasprotje stremljenjem Stanislavskega v Moskvi). Dvorana je majhna, najbrž predelana iz starih tovarniških pirostorov, in ko pred 30 leti filmske dvorane zaradi blagajniških razlogov niso marale izvajati Cocteau-jevih nadrealističnih filmov, se je moral tudi on zateči v to dvorano. Louis Jouvet je začel v tej dvorani svojo kariero. Pri Copeauju je moral biti najprej "mehanik, elektrik in prestavljale« kulis" m se je toliko "naučil", da je postal eden največjih igralcev in režiserjev tega stoletja. Ni bij sam; z njim so se učili še Gaston Baty, Charles Dullin, Louis Ba.rrauit — vsi poznejši in današnji največji francoski igralci.
Dasi bi bil torej čas neugoden in ibi bilo treba računati na šibak odziv, je v Vieux Colombieru mladi francoski dramatik Costa du Rels (psevdonim?) postavil na oder delo z naslovom "Les Etendardis du Roi", kar bi mogli po naše označiti ''Kraljevo znamenje — križ stoji". Mladega pisatelja nji nifcdo poznal, saij je bilo ime dovolj tuje in čudno. Toda že prvi večer je ogrel Občinstvo in sprožil .obenem tudi val debat in razmišljanj. Kritika pravi, da je že naslov dela lep.. . Govori pa o enem najbolj bolečih razdobij iz polpreteklosti — na odru je tragedija dveh duhovnifcov-delavcev in odposlanca njunega reda. Poleg problema podreditve cerkvenim oblastem je postavljen še problem pokorščine iredu. Delo primerjajo drami avstrijskega dramatika Hochvvalderjai "Kakor na zemlji, tako v nebesih". Kdo je v sporu imel prav, kdo se je zmotil? Argumenti, polni dramatičnih odločitev in pretresov. Oosta du Relis pusti, da se problemi razvijajo v skladu, s svojo vsebino, igralci pa jih razvijajo tako, kakor jih morajo tudi gledalci. Avtor ne daje na odira prav temu ial.i onemu, le iz vsega procesa je vidno, da je delo napisal z odločno katoliško tendenco, gledalcem pa je le prepustil, da ise odločijo za razsodbo po svobodni izbiri. Ta objektivnost je bila tudi edina .možna rešitev za ves koncept dela, obenem pa veliko priznanje mlademu dramatiku, ki ni podlegel vabam motivov. Drama ni bojno polje za ideološke ali teološke dialoge, .ampak je spopad ljudi, polnih slabosti in kreposti. Prvo delo za začetek sezone, pri katerem kritika opozarja na katoliški motiv. Aili bo sezona spet v znaku velikih kajtoliških stvaritev, kot je to bilo pred leti, ko je Bernanos vse zasenčil s svojimi "Razgovori karme-ličanlk"?
Prajvi "einfant terriible" (po naše bi rekli kar zgaga) francoskega teatra ije Jean Anouilh, poleg J. P. Sartra najjizniajdljivejši francoski dramatik. Njegova pot gre od dela, ki gledalce navduši, do dela, ki jih ujezi in razkači. Tokrat je spet napisal delo, ki gre Ijtudem na živce: "IPauv.re Bitos". Stvar po mnenju kritike ni kaj posebnega, vendar 'bo ostala na odru dalj časa kot bi v primeru, ko ljudje ne bi mislili, da morajo videti predstavo, o kateri je treba največ debatirati... "Če že vsi o tem toliko vpijejo, pojdimo še mi!"
Edwige Fauillere je ustanovila svojo gledališko skupino i.n dala na oder delo italijanskega dramatika Uga Bettija: "La Reine et les Imsurges". Kritiki se zdi delo premalo prepričljivo, rešuje pa ga igralka s svojo odlično kreacijo.
"M začetku oktobra je prišlo na oder veliko delo in zajelo občinstvo v znamenju idej klasičnih tragedij svetovne literature. Albert Camus je dramatiziral Faulknerjev "Req.uiem pour une norane", ga režiraj in določil glavne črte za in-scenacijo. To bo gotovo prvi .res velik uspeh letošmje sezone, ki bo ostal dolgo na odru, vendar bolj zaradi Camusove dramatizacije in režij;e kot zaradi igre same.
Postaviti na oder Temple Dnaike! Gledališke družbe francoske prestolnice danes nimajo igralke, ki bi mogla podati pravi lik te aristokratke ameriškega juga. Tudi Comedie Fran$aise je nima.
Montherlant je pisatelj, ki je lani napovedal, da se bo umiaknil z odra in s knjižnih polic knjigarn. Napisal je dovolj — kar ibo poslej napisal, ibo napisal za "posmrtno" objavo... Toda demon pisateljevanja je ,moral biti močnejši in se ni zadovoljil z mirom, ki naj zajame človeka v preddurju smirti. Svet je menil, da se je zadovoljil z uspehom "Port Royala", kjer je obračunal z janzenizmom, ki včasih rad kot tolažba leže na pesimizem bližajoče se starosti. A Montherlant je zdaj na pisal komedijo "Broceldac.de" itn da ne bo prevelikega odklona od razpoloženja, ki je pisalo tragedijo janzeniizma, je tu polno bridkega hiuimorja. Glavni junak je Persi-les, miren in dostojen vladni uradnik; živi zgledno v svoji družini ini .ne povzroča okolju inobenih težav ali povoda za pohujšanje. Ko se bliža letom starosti, ipostane še bolj trden in varen v svoji ustaljenosti, vse dotlej, dokler slučajno ne odkrije, da je pravi in neizpodbitni potomec francoskega kralja sv. Ludvika. V njem se vse spremeni. Sedaj šele spozna, zakaj je bil vedno in. v vsem tako zgleden, dostojanstven in mirno resen. Dom se spremeni — sobe postanejo skladovnice najdb in odkritij, listin in grbov — Persiles celo postane tuj samemu sebi; nenadoma je nastala .neznanska razlika med njim in med osebo, ki postaja... Včasih sicer podvomi, ali je vse to resnično res, toda delovanje avtomistifikacije gre svojo pot, Persiles živi le še kot kralj- ali le malo manj... Vse to se podre, ko užialjena žena ne more več tega prenašati in mu prinese dokaze, da je takih naslednikov sv. Ludvika kot je Persiles od časa do časa vsaj sto in še več. Persilesu ne preostaja drugega, kot da; — umre. Nauk: ne ubijajte v človeku žarek upanja, s katerimi ■se je hotel — pa četiudi po otročje — rešiti vsaj za trenutek in spremeniti svoje življenje. Komedijo je postavila na oder Comedie Fram^aise.
OSNOVE GLEDALIŠKE KULTURE V ZDRUŽENIH DRŽAVAH. — Sodobno gledališče doživlja v Združenih državah pomembno prerojenje. Ob začetku našega stoletja, ko so od ene do druge obale, od vzhoda do zahoda, po mestih in večjih naseljih krožile razne gledališke skupine in prirejale dramske in operetne predstave, je ameriško gledališče pešalo. Kvalitetna stopnja del, predvajanih v tem okviru, je bila komaj kaj nad povprečjem — v New Yorku, Chicagu, Clevelandu in New Orleansu so morali ravnatelji skupin skrbeti za to, da so bila dela privlačna in tako polnila blagajno za zaslužek igralcem in za povračilo stroškov. Stalnih gledališč je bilo le malo in redke gledališke dvoraine so morale prepuščati svoje prostore novi veji zabavnosti, ki je tedaj že zajemala Združene države. Film se je razmahnil po vsej državi, še predno je izbruhnila prva svetovna vojna. Gledališča so skopnela, redke igralske skupine so se razšle, začel se je prvi zalet v tekmi in borbi za zvezdništvo na filmskem platnu. Edino v New Yorku se je ohranilo nekaj gledaliških dvoran, ki so zmogle vzdržati poplavo, pa še te so se nazadnje vse zbrale v najstrožjem trgovskem središču —• na Broadwayu. Vodili jih niso umetniki ali kulturne ustanove — nastopila je doba menažerstva tudi v gledaliških in .glasbenih dvoranah. Veliki stroški za opremo in honorarje so terjali visoke zaslužke pri blagajni. Kar se je uprizarjalo na Broadwayu, je imelo le malo umetniške 'ali kulturno ustvarjalne vrednosti. Pa še te dvorane so počasi začele zapirati duri teatru; prevelik je bil pritisk, zlasti še potem, ko je zvočni film zajel svet; poleg opere v gledališču Metropolitan je na Broadwayu ostalo le še nekaj manjših dvoran, kjer so pa mogli uprizarjati res samo dela, ki so že bila po vsem svetu razglašena kot senzacije svoje vrste. V teh dvoranah je našlo zatočišče tisto, kar je še moglo konkurirati filmu. Dela, ki so jih ta gledališča predvajala več sto večerov zaporedoma, so potem iste skupine dajale še v drugih glavnih ameriških središčih. Toda dalj ko do Chicaga te skupine niso šle. Ko so podlegle gledališke družine, ki so v letih
1900-1920 prirejale taka gostovanja po vsej državi, v Združenih državah pravega gledališča dejansko več ni ibilo.
Po prvi svetovni vojni je v Evropi zacvetela doba ..svobodnega gledališča", ko so zlasti v Franciji in Italiji rastle kot gobe iz tal gledališke skupine, ki so prirejale predvsem dela novejše dramske literature. V posameznih ameriških mestih so skušali organizirati taka gledališča, toda uspeh je bil malenkosten. Vmes je pozneje posegla vlada in leta 1930 organizirala Zvezno gledališče, edino ameriško gledališče s stalno vladno podporo. Toda premoč filma je bila še vedno tolikšna, da so propadli poskusi svobodnih gledaliških skupin in tudi Zvezno gledališče je moralo zapreti vrata.
Vendar zanimanje za resno gledališče med občinstvom ni zamrlo. Po letu 1930 se je začelo uveljavljati naziranje, da ameriške gledališke kulture ne moreta zastopati samo film in opereta. Tudi je bilo premalo, da bi smeli v Chieagu, Clevelandu, San Franciscu in New Orleansu gledati samo tiste predstave, ki su uspele v new-yorškem Broadwayu. Stroški gostovanj so bili previsoki in vstopnina dostopna samo za droben del meščanstva. Tak0 se je začelo gibanje, da se v posameznih področjih osnujejo krajevne gledališke skupine, ki naj v omejenih možnostih prirejajo predstave in občinstvu res nekaj nudijo. Toda dvoran ni bilo več, ker so bile vse spremenjene v kino dvorane. Predelava starih gledaliških poslopij je bila predraga; mnoga so med tem postala skladišča ali garaže. Gibanje se je moralo nasloniti na nove, pionirske temelje.
Poklicni igralci in režiserji so izginili ali na Broadway ali pa v središča filmske industrije. Kdor je hotel kaj ustvarjati, je moral začeti z zbiranjem novih ljudi in z iskanjem primernih prostorov. Igralce so začeli iskati med slušatelji univerz, gledališke predstave pa so začeli prirejati v cerkvah, telovadnicah ali v opuščenih skladiščih. Uspeh pri teh skupinah ni bil povsod enak, toda hitro so prodrla glavna žarišča gibanja — univerze so začele podpirali te skupine, ako so pokazale pri delu resnost in kvaliteto. Po prvih letih so univerze začele ustanavljati stolice za gledališko kulturo, poleg univerz so zrasle gledališke dvorane, režiserski in igralski tečaji so ustvarjali igralski zbor ne samo lastnim, ampak tudi sosednim gledališkim skupinam.
Razmah teh gledališč je bil prav po ameriško hiter in neverjeten. V nekaj letih je bil uspeh tolikšen, da je vsaka univerza ustanovila gledališče in danes jih je v Združenih državah nad tri tisoč. Seveda je velika večina med njimi zaostala in na virh se jih je dvignilo komaj nekaj več ko deset. Nastanek teh gledališč pa je pomenil pravi preobrat v organizaciji ameriškega gledališča. Težišče ustvarjanja se je uimaknilo z Broadwayta v notranjost; danes -ustvarjajo gledališko umetnost v Združenih državah ta tako nastala pokrajinska in krajevna gledališča.
Prelom pa je bil možen samo zaradi tega, ker so ta gledališča takoj naletela na odziv med obiskovalci. Skupine niso predvajale samo lažja in manj zahtevna dela; obratno — zanos mladine je bil tudi pri tem opazen in odločilen- in mnogo modernih del je bilo predvajanih po teh odrih mnogo prej, kot so jih priznala in sprejela druga gledališča. Klasična in moderna dela so našla odmev pri ljudeh, ki ne zro in ne poslušajo samo z razumom, ampak tudi s srcem. Tako je pred kratkim novo delo Tennessee Williamsa "The Rose Tabou" v Broadway-u imelo je delen uspeh, pač pa je prodrlo z vso prepričevalnostjo na gledališču univerze v Silverminu v Connec-ticutu. Poleg slušateljev univerze so v ansamblu še kiparji, slikarji in plesalci. Po uspehu tega dela so se odločili dajati še druge moderne avtorje: Eliota, 0'Nei.lla, Millerja. V New Yorku je našlo le slab odmev novo delo Arturja Millerja „The Crucible" i,m -so na Broadwayu delo predvajali le malo časa. Ko so pa zagrabila delo krajevna gledališča, je bil uspeh presenetljiv. Tako je bil „The Crucible" na odru že v skoraj vseh teh -gledališčih od Pittsburga do Pacifika in z vso prepričevalnostjo je prodrl v gledališču iPlayhouse v Pennsilvan-iji. To gledališče ima že dve
dvorani, ki imata vsako sezono nad 100.000 obiskovalcev. Obe deli, Camino Real in The Crucible, sta težki deli, bolj pesnitvi kot pa dramatični ali celo naturalistični stvaritvi. Dela modernih pisateljev — Garcia Lorce in Anouilha — so morala hitro z odrov na Broadwayu, do prave veljave so jtih spravila šele krajevna gledališča. Uspeh na teh odrih pa je izzval posebnost svoje vrste. Ko so v New Yorku opazili, da dela modernih avtorjev na Broad\vayu ne uspevajo, so začeli vabiti skupine od zunaj in. sicer ne v gledališča na Broadwayu, ampak v komorne dvorane in študije v Green-wich VilLage (predel New Yorka, ki bi mogel biti nekaj takega kot je v Parizu Montmartre ali Montparnasse). Velika gledališča so (tem skupinam celo pomagala z igralci, opremo in garderobo v tolikšni meri, da je bila vstopnina potem zelo nizka in je privabila tiste, ki res vedo, kje je vrednota in je ne gredo iskat v velike in drage dvorane na bulvarjih.
Med krajevnimi gledališči si je v zadnjih letih pridobilo poseben sloves ono v Missouriju. Gledališka družina Theatre Guild of ,Webster Groves je stara sicer že 28 let, vendar se je začela uspešneje uveljavljati šele leta 1951, ko so podrli staro gledališko poslopje in zgradili novo s samo 200 sedeži. Domači trgovci so darovali opremo, kulise in zavese. Mesto šteje 28.000 prebivalcev, pa se je vendar našlo 1300 članov. Z rednimi prispevki vzdržujejo družino, ki uprizarja klasična in moderna dela, skrbi za otroško gledališče in za dramsko šolo. Da bi pospešilo dvig dramske umetnosti, prireja gledališče nagradna tekmovanja za enodejanke. Med tistimi, ki jih je odkrilo tako nagradno tekmovanje, je bil tudi Tennessee IWalliams. Ta ni videl uprizorjenega nobenega svojega dela, dokler ni tej skupini predložil svojega prvenca „The Magic Tower" (leta 1936). — iPrav tako je postalo zelo znano gledališče v Cambridgeu v Massachussetsu. Nadelo si je ime The Poets Theatre zaradi tega, ker so člani skupine samo pesniki in pisatelji - dramatiki; uprizarjajo samo dela, ki so jih napisali člani skupine. Gledališko dvorano so si napravili iz mizarske delavnice, poleg nje pa so postavili še majhno dvorano za umetniške razstave. Na univerzi v Hartfordu v Connecticutu so dejavnost gledališča razširili na vse tri veje, na dramo, opero in balet. Ansambel, sestavljen iz slušateljev univerze, je uprizoril Rossinijevo opero ..Temeljni kamen", delo, ki so ga odkrili v Italiji šele pred nekaj leti. Izvedbo je vodil mladi madžarski dirigent Elemer Nagy, ki je šele pred nekaj leti prišel v Združene države. Prve vaje so bile v veliki telovadnici univerze in prvi študij v odmorih med tekmami baseballa. Uspeh je bil tolikšen, da je skupina naštudirala potem še Prokofjeva opero ..Zaljubljen, v tri oranže" in Menottijevo delo „Amahl". Z obema operama so nastopili tudi v New Yorku. Največji uspeh pa je dosegla baletna skupina iste univerze in sicer z izvedbo Limonovega baleta ..Izdajalec". Balet podaja zgodbo Judeža Iškarijota. Kompoziciji obetajo veliko pot v svetovni glasbeni literaturi.
Posebno poglavje za ameriško gledališko umetnost je bil vedno Shakespeare. Občinstvo se pri njegovih delih ni navduševalo, gledališča niso imela dovolj izobraženih igralcev in režiserjev, Broadway je Shakespeara odklanjal, ker da je preveč zahteven in ker bi veliki stroški za opremo zahtevali previsoko vstopnino. Shakespearov problem so rešila mala gledališča, zlasti po univerzah in visokošolskih zavodih. Kmalu so zasloveli festivali Shakespearovih del, ki so jih prirejale univerze v Ashlandu, v Yellowspringu, v San Diegu in zlasti v Hampsteadu na Hof-stra Collegu. Jedro težav je bilo odstranjeno, ko so se odločili, da bodo za izvajanje del velikega angleškega dramatika začeli uporabljati podoben oder, kakor ga je uporabljal Shakespeare sam. Glavno delo v tej smeri je opravil ansambel na Hof-stra Collegu, ki je pod vodstvom Johna Adamsa sestavil izviren načrt. Ko so izračunali stroške, so ugotovili, da bi oder stal 30.000 dolarjev, preveč za denarno emogljivost študentov. Zato so odločili, da bodo oder zgradili sami in kupili samo gradivo. Tako so se stroški skrčili na dva tisoč dolarjev, oder pa je tak, da ga morejo postaviti v zavodski telovadnici za vsakoletni festival, ki traja teden dni. Oder
je v glavnem zgradba stopnišč in stebrov z zavesami, ki žare v različnih barvah. V vseh gledališčih je bil najtežji problem zai režijo, kako spraviti na deske Shakespearovo delo Henrik IV., I. del; oder tega gledališča je našel rešitev.
Najboljše predstave Shakespearovih del pa prirejajo pokrajinska gledališča v južnih ameriških državah. Najbolj znano med njimi je gledališče Barter v Vir-giniji. Do tega imena je prišlo .na sledeči način: Ko je v letih 1930 do 1935 vladala gospodarska kriza, je njegov vodja Portefield ohranjal gledališče in igralsko skupino tako, da je namesto denarja za vstopnino sprejemal v zameno (barter) vse, kar so prebivalci pridelovali. Ker je pokrajina predvsem poljedelska, so obiskovalci prinašali moko, kureti-no, prekajeno meso in mlečne izdelke. Ko je bilo treba plačevati honorarje avtorjem, so jim pošiljali te pridelke. Tako so po izvedbi Shawove Device Orleanske poslali Bernardu Shawu za plačilo večjo zalogo prekajendh gnja-ti in mesa. (Pa se je Sha,w lepo zahvalil in se jim opravičil, ,da plačila ne more sprejeti, ker je vegetarijanec. Leta 1948 je to gledališče začelo sprejemati stalno vladno podporo in ko so 1. 1949 tudi Združene države povabili, da naj se udeleže Shakespearovega festivala na Danskem, je vlada v Elsinor poslala prav to gledališče Barter, ki je tam uprizorilo Hamleta. Tedaj je Hamleta igral Robert Breen, pozneje vodja slavne skupine, ki je lani izvedla svetovno turnejo z Gershwinovim delom Porgy and Bess.
Vodilni ameriški dramatiki tožijo, da le s težavo prodirajo v gledališča na Broadwayu; večino premier prirejajo pokrajinska in univerzitetna gledališča. Dela 0'Neill.a izvajajo večinoma prav ta gledališča, Tenn.es,see "VVilliams in Artur Miller sta veljavo in prodornost svojih del dokazala na teh odrih, dela Thorntona Wilderja, Williama Soroyalia in Andersona so prestala krstne uprizoritve najprej s temi igralci. Ko se je skupina v Dallasu (Texas) odločila, prirediti Saroyanov festival na tamkajšnji univerzi, in ko so avtorju sporočili, da bo večina igralcev črncev, se je tako navdušil, da jim je brž poslal novo delo, ki ga je pravkar končal: „A lost Child's Fireflies".
Ves ta uspeh je sad dolgoletnega dela po univerzah. Vse univerze imajo posebne akademije ali institute za dramsko umetnost, študij traja štiri leta in ob koncu dobe absolventi diplome. Zanimiv je učni načrt na eni takih akademij in sicer na katoliški univerzi v W,ashingtonu. Najprej obdelajo filozofijo drame s posebnim ozirom na bistvo dramske umetnosti, nato preuče glavna dramska dela iz preteklosti in sedanjosti, sledi nauk o igranju in o tehniki gledališke umetnosti. Danes imajo take akademije za gledališko umetnost že na več ko 200 univerzah in na več ko 600 visokošolskih zavodih so posebni oddelki za to stroko. Absolventi teh akademij še niso prodrli v filmske študije v Hollywood.u in v gledališča na Broad-wayu, njih vpliv pa je viden po teh krajevnih gledališčih, ki so dvignila stopnjo zanimanja za gledališče na lepo višino.
GLEDALIŠČA V NEW YORKU. — Gledališka sezona na Broadwa,y.u v New Torku je bila zelo pisana in kar je glavno, bila je usmerjena v resnost un izbranost. Sen-aacianataost in špekulacija se je umikala celo s tega dosedaj najmočnejšega zatočišča amerikanizma; kdor bi sestavljal pregled tega, kar so dajali na newyiorških odrih v preteklem letu, bi mogel ugotoviti, da je ta pregled obenem kratek katalog najboljših svetovnih del. V manjšem1 gledališču na Broadwayu so zelo dolgo daijiali Aristofanove Tesmoforije, prav blizu pa v drugi dvorani Molierovo komedijo Don Juan. Na oder je prišel celo Wedekind s svojim Prebujenjem pomladi. V gledališču Phoattix (je režiser Tyrone Guthrie pripravil .Pirandellovo delo Šest oseb išče avtorja in kritika je pohvalila, da je bila to najboljša vpr zorite v sezone. Režiser je izločil vse, kar navajajo nekateri kot Pirandellovo dialektike in tako je delo izpadlo kot satr.ra. — Čehov je v Ameriki -zelo znan in ga igrajo povsod — slavne in manj znane igralske skupine. V New Yorku so uprizorili črešnjev vrt in Strička
Vanjo. — Med ameriškimi avtorji sta se obdržala najdalj na odru Airthur Miller in Thornton Wilder. Komedijo "The Matchmaker" je Wilder napisal čisto po grškem •vzoru in se delu vidi. da uwu je bil učitelj Aristofan. Tudi mjegovo delo je režiral Tyrone Guthrie. Millerjevo delo "View firom the Bridge" je še vedno na odira in mu kritika priznava vrline najboljšega dela. Veliko odkritje letošnje sezone je postal mladi Miohael Gazzo, ki je napisal tragedijo "A Hatful of Ram". Pravijo, da mu je uspelo zasenčiti celo blesk Millerjevega imena. Tragedija obravnava problem Opija in mamil v newyorški dražbi, zlasti med mladino. Glavno vlogo je igral Ben Gazzara, ki je že v lanski sezoni nosil brem-s uspeha v Tenneisisee Williamsa "Cat on a Hot Tin Roof".
Med tujimi 'deli sta imeli največ uspeha Jeana Anouilha tragedija o Jean dArc "L'alouette" in ipa Dnevnik Ainne Frank — "The Diary of Artne Frank". Lillian Heliman je Anouihovo delo prevedel in predelal za oder zelo po svoje in prevod je svoj namen dosegel — kritika je ugotovila, da je delo tako za občinstvo bolj razumljivo in — bolj zabavno.
SEZONA V LONDONU. — Anna Frank je bilo židovsko dekle, ki je s trinajstim letom začelo pisati dnevnik. Knjiga je popis bega m Nemčije, dve leti skrivanja po Amsterdamu in na koncu nekaj tednov bivanja v koncentracijskem taborišču v Belsenu. Dekle je našlo smrt v krematoriju. Ti zapiski so se skorajda na čudnovit način ohranili .in so pred nekaj leti izšli v knjigi. Z očetom in materjo je Anna dve leti živela skrita pri prijateljih v Amsterdamu, nikdar niso šli na ulico, nikdar srečavali znancev ali prijateljev. Miirno, skoraj klasično, je popisano čakanje na smrt — zadnji dnevi v Belsenu. Dnevnik dosega v tem delu strani, napisane za anale svetovne literature. Franees Goodrich in Albert Hackett ista iz dnevnika izbrala poglavja in dvogore in postavla delo na oder. Perlita Neilson igra vlogo petnajstletne deklice, kreacijo, močno podobno junakinji iz Bernanosovega dela "Razgovori karmeličank'' ali Montherlantovi redovnici Angeliki v tragediji "Port Royal".
V drugi polovici novembra je gostovala v Londonu gledališka skupina J. L. Barrault in Madeleine Renaad iz Par za. Angleška publika še vedno ni videla Clau-delovega dela "Krištof Kolumb" in, Barraulitovo podajanje tega dela na deskah Palače Theatra je del londonske kritike označil kot izzivanje. Le težko je bilo sprejeti delo, ki ise na odru razvija tako, kakor da bi šlo šele za skušnjo ali pa za predstavo v širšem družinskem krogu. Gledalec ne ve, kdaj igrajo igralci na odru in kdiaj zbor, ki je razdeljen tako, da govori iz vrst publike in igra torej publika hkrati.
Igra obeh je pustila tak vtis, da bo ostala še dolgo "kost v girlu". Ko sta nato nastopila še v drami Lope de Vege "Vrtnarjev pes", je prehajala popolnost njunega podajanja že na rob vročičnosti in sta bila oba na odru skorajda že prozorna.
Royial Court Theatre je začel dajati dela Bertolda Breehta prav tedaj, ko so listi objavili novico, da je avtor, ki je veljal za komunista, v Berlinu umni. Peggy Ashcroft je igrala glavno vlogo v delu "Dobra žena iz Serzua-na". Brechtovo delo skuša osvetliti konflikt med dobrim in zlom, pa mu namera ne uspe popolnoma, ker si mora pomagati ali s čustvenostjo ali pa s cinizmom.
Sledeč ameriškemu vzgleda tirna tudi London klub ljubiteljev gledališča; zbral se je okoli New Wiaterga.te Theatra. Gledališče je zadnja leta životarilo, ker je imelo na razpolago premajhno dvoriamo in nezadostno število članov. Ko se je pa vodstvo odločilo, najeti največjo dvorano, je število članov naraslo na 10.000 in je to sedaj gotovo največji klub te vrste. Kritika sicer zamerja nekoliko, da je vodstvo zvišalo število članstva le s tem, da je obljubilo izvajati predvsem ameriški sodobni repertoar, dela Arthurja Millerja in Tennessee Williamisa. Ves repertoar bo vsak član mogel videti, ako plača članarino pet šilingov na sezono. Prvi uspeh
je bil začetkia: vreden: na oder so postavili najnovejše delo Arthurja Millerja "View from the Bridge". Kritika je zapisala, da je to dosedaj gotovo najboljše Millerjevo delo in da doseza Shakespearevo delo "King Lear", podobno po preprostosti in zgradbi. Mi-ller je šel k virom; antične grške dramatike in tako storil velik korak naprej od "Death of ia Salesman" in "The Witches of Salem".
Moskovski balet je bil is svojim gostovanjem dogodek za angleško občinstvo. Kritika je ugotavljala, da je rtuski balet ostal zvest tradicijam Djagileva in Fokina. Glavna vrednota podajanja ni v tem, da se ruski plesalec ne zmeni za to, ali je kompozicija glasbe dobra ali slaba, ampak v tem, da se preda delu z vsem srcem in vero.
Tik na pragu sezone je Londonska filharmonija izvajala Beethovnovo Mis&o solemnis in je tenorsko partijo pel Slovenec Anton Dermota.
IZID RAZPISA BOŽIČNIH LEPOSLOVNIH NAGRAD SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE ZA LETO 1956. — Žirija za določitev božične literarne nagrade za leto 1956, v kateri so bili dr. Vinko Brumen, prof. Lojze Geržinič, Ruda Jurčec, dr. Milan Komar, dr. Branko Rozman in Zorko Simčič, se je sešla na definitivno sejo dne 11. decembra. Predsedoval je Ruda Jurčec. Predloženih je bilo pet rokopisov in sicer tri pesniške zbirke in dve prozi. Žirija je soglasno sklenila, da nobeno delo ni primerno za nagrado.
KULTURNI VEČERI SLOV. KULT. AKCIJE. — Dvanajsti večer, 13. oktobra, (Gledališki odsek) je prikazal T. S. Eliotovo dramo "Družba pri koktajlu". (Glej poročilo pod zaglavjem "Gledališče"!) — Trinajsti večer; ponovitev drame. — Dr. Ignacij Lenček je na štirinajstem večeru, 3. novembra (Filozofski odsek) predaval o Eksistencializmu (II. del). Večeru je sledila debata. — Petnajsti večer (Glasbeni odsek), 18. novembra, je bil posvečen Robertu Schumannu, ob stoletnici smrti. Vokalno-instrumentalni koncert je pripravil prof. Alojzij Geržinič. Spored: Uvodna beseda (Ruda Jurčec). Nastopili so: violinist Alojzij šonc (Večerna pesem), pianistka Ančica Kralj (Arabeska ter Fantazija-Etude). Vokalni del so izpolnili pev-ci-solisti: sopranistka Elida Canepa Borštnikova ter baritonista Božo Fink in Vinko Klemenčič, ki so izvajali vsak po tri odlomke ,iz Schumannovih "Lieder". Violinista Šonca in soliste je s klavirjem spremljal prof. Geržinič. Besedila vseh pesmi tega večera (Heine, Eichendorff) je za to priložnost prevedel dr. Tine Debeljak, recitiral pa Jože Rus. — Za šestnajsti večer (Historični odsek), 1. decembra, je dr. Tine Debeljak pripravil predavanje "Uvod v zgodovino komunistične revolucije v Sloveniji". — Sedemnajsti večer (Likovni odsek), 7. decembra, otvoritev slikarske razstave Umetniške šole Slov. kult. akcije. Razstavljali so: Ivan Bukovec, Tatjana Kar-ba, Tone Kržišnik, Barica Majcen, Andrej Makek, France Papež, Jože Vombergar in Metka Žirovnik. Razstava v salonu "Ilirije" je bila odprta do 16. decembra. — Na prvem večeru poletne sezone, 21. decembra, je bil izvajan francoski film "Napoleon Bonaparte". Pred začetkom filma je Ruda Jurčec razglasil izid božičnega knjižnega natečaja. Na drugem večeru, 29. decembra, je dr. Julija Pajman predavala o Rainerju Mariji Rilkej-u i(ob tridesetletnici smrti).
KULTURNI VEČERI V LETU 1957. — Četrta sezona se je pričela 7. aprila s krstno predstavo drame Branka Rozmana "Roka za steno" (Gledališki odsek). Nastopili so: Pavči Maček, Maks Nose, Marija Jeločnikova, Jože Rus, Nataša Zaje ter ^Nikolaj Jeločnik, ki je delo režiral. Scenografija: Marijan Eiletz. — Na prvem kulturnem večeru (Historični odsek), 27. aprila, je dr. Vinko Brumen govoril o Kreku in Majniški deklaraciji. Po predavanju se je razvila debata. — Na III. družabni prireditvi Slov. kult. akcije so pred žrebanjem vsakoletne umetniške loterije člani Gledališkega odseka igrali Goldonijevo komedijo "-Skopuh". Režija: Nikolaj Jeločnik.
SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA V BUENOS AIRESU je doslej izdala sledeče knjige:
Stanko Kociper: MERTIK; zbirka novel
Remec - Debeljak: KYRIE ELEISON; bibliofilsko izdanje
Ivan Pregelj: MOJ SVET IN MOJ ČAS; zbornik
Kos - Gorše: KRIŽE V POT PROSEČIH
Narte Velikonja: LJUDJE; zbirka novel
Marijan Marolt: ZORI, NOČ VESELA, roman
Bertoncelj - Aiko: DHAULAGIRI; potopisni roman
France Balantič: ZBRANE PESMI
Zorko Simčič: ČLOVEK NA OBEH STRANEH STENE; novela
V pripravi:
France Papež: OSNOVNO GOVORJENJE IN PETJE; pesniška zbirka
Ruda Jurčec: LJUBLJANSKI TRIPTIH; roman
Alojzij Geržinič: FRIDERIK BARAGA; oratorij
Slovenska kulturna akcija izdaja tudi:
VREDNOTE, letni znanstveni zbornik — MEDDOBJE, kulturna revija — GLAS, štirinajstdnevnik
Ta številka Meddobja je bila dotiskana 20. maja 1957
Revija izhaja letno v šestih številkah. Naslov uredništva in uprave: Alvarado 350, Ramos Mejia, Pcia. Buenos Aives. — Uredništvo ne objavlja anonimnih dopisov. Prispevki s psevdonimom se objavijo samo, kadar je uredništvu znano tudi pravo avtorjevo ime. Rokopisi se ne vračajo.
Registro Nac'onal de Propiedad Intelectual N? 525975
Tiska tiskarna "Federico Grote" (Ladislav Lenček C.M.), Buenos Aires