Učenec - mučenec
prvili treh stoletjih po Kristu seje nioralo krščanstvo neprenehoma bojevati proti groznim in liudim napa-dom, s katerimi so hoteli paganski vladaiji unieiti nauk Gospodov in ga popolnem iztrebiti z zemlje.   Izmišljali so si najgrozovftejJe muke,  s katerimi so trapili ne-dolžne kristjane. Ali zaniiin so bili vsi in toliki uapovi, zaman vso napeujanje peklenskih nioči.   MKri muče-nikov je seme kristjanov; t-im bolj nas kosite, tem več nas je!" piše cerkveni pisatelj Teitulijan, ki je živel v onej dobi.  Pe-klenska moč je pešala, a krščanska eerkev je stala in še stoji Deomajena, ker je zidana na skalo.
Navedeni Tertulijanov izrek  se je  potrdil vzlasti v živ-. ljenji sv. Celzija, ki je v zornej mladosti trpel najgrozovitejše muke za Kristovo vero. Kakor v Italiji,  tako je  tudi v Malej Aziji  krščanska kri v potoeih  pojila zemljo.    Mej vsemi maloazijskiiui mesti pa se je odlikovala vzlasti Antijohija.   V vrsti njenih brezštevilnih kršeanskih junakov se odlikuje sv. mladenič Julijan.  ki je slovel vzlasti zavadi svoje tclesne lepote in zaradi velikega svojega bogastva.
Ko je zvedel Marcijan, cesarski namestnik v Antijohiji, da je Julijan kristjan, ukazal ga je takoj pred-se pripcljati. Vrl vojak Kristov je stopil neustrašeno pred srditega trinoga, ki ga jc skušal na vse mogoče načine pregovoriti, naj daruje malikom iu se odpove krščanstvu. Ker vse prigovarjanje ni m& izdalo, dal ga je sredi trga v verige ukovati in z jenncni ter žclezuimi škorpijoni pretepsti. Eavno, ko se je to godilo, prišli so mali ueenc.i iz šole mimo njega. Mej njimi je bil tudi jedini sinček trinoga Marcijana z imeuom Celzij. V tem, ko so se drugi učenci pridružili Ijudstvu, ki je z veseljem paslo oči na neusmiljenera trpinčenji, zagnal je Celzij, videe blagega Julijana v tako grozovitib. mukah, knjige od sebe in stekel k mučencu ter se oklenil ujegovih krravečih nog. Poljnbujoč mu skeleee rane, prosi gajokaje, naj mu dovoli ž njim trpeti in umreti. Sodnik zapove hitro služabnikom, uaj odtrgajo sina od mueenca. A Julijan strese verige z rok in ob-jame mladega tovariša. Oba se tako trdno skupaj držita, da ju niliče ne more razdružiti.    Odvedo ju v ječo.
Ta prizor je glcdalcem segel tako v sre.e, da se je takoj dvajset vojakov iu sedem drugih veljavnili mož razglasilo za kristjaue. Po noči je prišel v ječo du-hovnik Autonij, ki je krstil vse te nove vernike.
Drugi dan pripeljejo vse krSeanske ujetnike na trg, kjer je imel Mareijan svoj sodni stol. Zdajci priueso lnimo paganskega mrliča, katerega Julijan z rao-litvijo v življenje obudi. Obujeni Anastazij pristopi takoj v vrsto mužencev. A Mareijanu ostane tudi po tem 6udežu srce trdovratno. Jeze se peneč ukaže vse junaške borilce pometati v kadi, napolnene z vrelo srnolo. Zvesti krščanski junaki pa stoje, livalue pesni prepevajoč, v razbeljenej tekočini, ki jim ne škodi nič
Marcijan otide domov, ker ne more gledati lastnega sinčka v tacih mukah. Srco se mu tresc, ko sliši, da mučeuci v kotlili livalue pesni prepevajo, in da je
 171 
obličje Celzijevo mnogo lepše nego li poprej. V strahu, da bi se še več novih gledalcev ne spreobrnilo, vzamejo mučenee nepoškodovane iz kotlov iu je peljejo nazaj v temnice.
Zena Mareijanova ne more pretrpeti izgube sinove. Vsa obupana hiti k njemii v ječo. Vrže se rau k nogam in jokaje prosi: nSin! sin! zakaj si rae za-pustil? . . . Pomisli, da bodeš moral umreti najgrozovitejše smrti! . . . Pusti to neumno vero in daruj bogovom!" —
»Mati draga! ne bodi tako preslepljena in ne raisli, da vaši grdi bogovi res kaj premorejo.    Prosim te, veruj to, kar jaz verujem in . . ."
„Oelzij ljubi! smiliš se mi, ker toliko trpiš. Pomisli, da si jedini moj sin, jedino moje veselje, jedina moja nada . . .   Oh, daj se prego.voriti, saj ti želim le dobro!"
nMati, ti si pomilovanja vredna, ne jaz. Ne žaluj zavoljo mene; jaz sem srecen, neizraerno srečen. Od te sreče rae ne odtrga več nobena stvar. Morejo mi sicer vzeti to moje ubožno življenje, a duše in nebes mi ue bodo vzeli nikdar. Zapusti to stnrtno senco. v katerej sediš vže tako dolgo in gledala bodeš svetlobo, katero gledam jaz. Oj. ko bi ti videla to, kar jaz zdaj viditn, kar sem videl, ko sem bil v kotlu vrele sraole. kar sem zri, ko so me neusmiljenei pehali in suvali sem ter tja . . . Otročiei, lepši kakor jutranja zarija, in raladeniči z žarnimi peroti so tne spremljali na vseh mojih potih. Vsaka kapljica krvi, ki je padla na zemljo, izpremenila so je v čarobno belo rožo. Vse te evetice so pobirali oni uebeški prijatelji in je povijali v venee, katerega so mi potem položili na glavo . . . Oni me vedno spremljajo in osvčujejo . . ." Nedolžni ujegov obraz še bolje za-žari, roki se mu više dvigneti in oko se mu upre navzgor. Nebeška svetloba ga obsije in v takorn zamaknenji nadaljuje: nPoglejte . . . nebeška Gospa v belej obleki, tako lepa, tako mila . . . smeji se mi . . . . zbor krilatih nebeških duhov jo obdaja . . . kako petje . . . kaka peseu! . . . . Va-me gleda Gospa .... K sebi me vabi iu kliee:  »Pridi dete, pridi! .... Oh, Marija pridem, pridem" —
Deček se sklone ia zakrije obraz. Kmalu vstane ter se vrže materi v na-ročje milo govoreč: ,,Ob, raati, pusti slepoto; veruj, kar jaz verujera in združena bodeva na veke, ne na sveti, ne v tej solzuej dolini, temveč tam gori nad zvez-dami, tam gori pred prestolom živega Bogii, v družbi vseh izvoljenih, v zboru nebeških duhov — — —¦"
Mati je poslušala in jokala, a ni raogla umeti vzvišenega govora svojega sinu.
Stražnik je ustopil in ukazal uaj se lofita. Vsa zraedena in preplašena za-pusti žena ječo. Oelzij pa se vrže na obraz in milo prosi Boga za spreobrnenje svoje matere. Drugi dan mati zopet pride, da bi vzela Kristu nedolžno ovčico; ali vse njene prošnje so bile zaraan.
Ko pa tretji dan novič pride k sinu, spreobrne se sama in postane goreča kristjanka. Zdaj noče več iti od sina; ž njitn hoee živeti in ž njim umreti. V naslednjej noči jo mašnik Antonij krsti.
To novico zvedši, Marcijan kar zbesni. Takoj ukaže onih dvajset spreobr-nenih vojakov z železnirai kavlji trgati in s plamenicami žgati. Moleč in hvalne pesni prepevajoc trpe vrli junaki te nečloveške muke. Mo5i rabljev opešajo, a srčnost mučencev vedao raste. Boječ se, da bi njihova stanovitost ne vzbudila neje-volje, ukaže jili obglaviti.   Drugih sedem plemenitib mož ukaže na gromadi sežgati.
11*
—•¦< 172 >~—
Nato priredo pred sodnika ostale kristjane: Jnlijana, obujenega Anastazija. Celzija iu njegovo niater. V najlepšom antijohijskem svetišči napravi Mareijan slovesno daritev.    Notri pripeljejo ujetnike in jim ukažejo darovati.
Ti pa popadajo na kolena in jednoglasno zapojo: nSvet, svet, svet si Gospod Bog vojskinih' trum!" Pri tej priči se tla zazibljejo, maliki se rušijo, stene pokajo in mnogo paganskih duhovnikov in gledalcev podsujejo. Marcijana samega nek nialik zelo pobije. Odneso ga domov. V neizmernej togoti ukaže vse, posebno pa Celzija, na najgrozovitejši naein mučiti.
Vržejo jih mej sestradane zveri, a te ležejo mirno k njihovim nogam; po-stavijo jih na gromade, ali ogenj ugasne. Ko si drugega več ne upajo posknsiti, odsekajo jim glave. Samo Celzija hoeejo še pridobiti. Da-si je toliko vže prestal, moral je še hujše muke prebiti. Z nepopisno bridkostjo ae je ločil od matere, ne za to, ker je bil odslej sam, nego zato, ker mu še ni bilo dano, da bi se združil z nebeščani.
Po vrsti so padale glave zvestim. mučencem, in Oelzij je moral vse to gle-dati, da bi se prestrašil in odpadel. A hvalne pesni pevajoč je neustrašeuo gledal neusmiljeno klanje; njegova srenost ni pešala, temveč rastla.
Končavši to delo primejo rablji Celzija. Pregovarjajo ga, obetajo mu naj-mikavnejše stvari, prete mu z najhujširai mukami — a vse zaman; kakor skala stoji sveti deček in za las se ne odmakne od vere. Eočici čez prsi križem držeč in neprenehoma k nebesom zroč, stoji kakor ponižna ovčica moj divjimi in krvo-ločnimi tigri-. Njegovo srce bije mirno, in njegovi ustnici se premičejo v tihej, gorečej molitvi. Z obraza mu sije nebeška milina. Liei ste mu tudi po tolikih mukali rožnocvetoči.    Podoben je bolj angelju kakor človeku.
Eazjarjeni, da je vse njihovo prigovarjanje bilo zaman, zaženo se rablji kakor divjezveri nanj. Polože ga na tezalnico in mu polagoma raztegnejo vse telo. Da bi ne videl svojih trapiteljev, zatisue oči in raoli na glas. Ne-kega hlapea to tako razjozi, da ga udari po ustih in mu izbije zobe Crno-rudeča kri se pocedi po licih. In glej! da-si v tacih ruukah, ko so mu vse kite pretegnene, ko nobena kost ni več v sklepu, ni je slišati niti najmanjše tožbe iz njegovih ust.
Ko tezalnico nekoliko omeličajo* pade mlado telo vse onemoglo na tla. A hitro ga pobero in obesijo na drevo, z glavo nizdolu. Najprej ga s škorpijoni do kosti pretepo, potem mu trgajo z železnimi kavlji ineso s telesa; bil je čez in čez s krvjo oblit. Peklenska moč še huje vzkipi. Vsega razmesarjenega oblijo s kisom (jesihom), da ga telo, ki je bilo vse le jedna rana, še bolje skeli in peče. Žgo ga s plamenicami, da kri skoraj zavre na njem. V teh najhnjših bolecinah se dete bolestno stresne in zaječi:    ,,Oče, od,pusti jim,  saj ne vedo,  kaj delajo!"
Da bi jim še ne umrl, odvežejo ga, pripuo na nogi vrvi in ga tako vlečejo po kamenji skozi mestne ulice v ječo. Pa tudi tu rau ne privoščijo pokoja. Eaz-tegnejo ga črez steklene erepinje in polože nanj težko karaenje, da bi ne mogel vstati.    Tu ga puste ležati brez vse hrane, eisto samega.
Ko Celzij sara leži v temniei. obsije ga nebeška svetloba. Prijetna vonjava se razlije okolo njega.    Jezus sam, spremljan od angeljev, pride ga tolažit.    An-
gelji potresejo tla okolo njega s cveticami in mu celijo rane.
j
_.^c 173 >¦•—
Stražniki priteko v temnico, pa ne vidijo druzega nego rajsko svetlobo. Ugledavši Celzija ozdravljeuega in vsega izpremenjenega, spreobrnejo se vsi in ostanejo vso noč v ječi, da jih mučenec pouči v vevi.
Drugi dan pripeljejo Celzija zopet na trg. Vse se rau čudi, da je kar čez noč ozdravel. Stražaiki se razglase za kristjane ia mnogo gledalcev se jim pridruži. Da bi se jih še več ne spreobrnilo, odseka Marcijanov namestnik sam Celziju glavo. nBog, sprejmi mojo dušo!" bile so njegove zadnje besede. In splavala je 6ista dušica na angeljskih krilih v sveto nebo k svojej materi. Angelji so mu dali na glavo krasen mučeniški venec in v roko palmovo vejico.
Grozoviti oče Marcijan ni več ozdravel, odkar ga je malik potrl. Začel je gujiti in črvi so ga živoga zglodali.    Tudi on je prejel svoje plačilo!        J. B.