Ernest Šušteršič:
Srečni državljani.
^wf& neki mali deželi so ulovili ljudje Srečo in je ^tojl^ niso hoteli izpustiti.
"S5*            O   tem   je  slišal   fudi   neki   radovednež,     i
ki je hotel izvedeti, kakšna je Srcča. Šel je zato čcz devet voda, čez devet gora. Srečno je priromal v tisto deželo, kjer je bila Sreča nastanjena.
Državljani so tujca prijazno sprejeli, ga pogostili, mu  razkazali vse kraljestvo in ga peljali naposlcd h     ] kralju. Celo kralj je bil z njim zelo vljuden,                   J
»Kaj želiš, o tujec ?« ga je vprašal.                          I
»Videl  bi  rad  Srečo,«   je  rekel,   »Ukaži  ji,   o kralj, da pride semkaj.«
. ;
Stran 92                  ^^^__________Leto 2S
'         »Kaj je nisi videl?« se je začudil kralj. »Hodila
je po polju in po travnikih, po gorah in po dolinah, po mestih in po vaseh. Mudi se pri raoji raladi vojski in prcpeva s pastirji.«
»Res je, kralj, da sem bil povsod,« pravi tujec, »in da sem videl blagostanie, kamorkoli je stopila moja noga, toda Sreče samc nisem videl, Tudi njo bi rad videl, da zamorem povedati doma svojim ro-iakom, kakšna jc Sreča.«
Kralj socutno pogleda tujca, vzdihne ter se za-misli. Čez neka} trenutkov reče: >Oj minister Mod-rec, razloži tcmu možu, kakšna je Sreča.«
Modrec pristopi k tujcu in rau reče: »Take Sreče, kakor si jo misliš ti, ni nikjer na svetu, Srečo si ustvarimo mi sami, Če vršimo vsi svojo dolžnost. Videl si v naši deželi učencc, kako pridno zahajajo v šole; gledal si kmeta in delavca, kako neumorno delata. Ali si kje srečal pijanca ? Ali kje nevoščljivca ? Ali kje opravljivca ? — Veselo prepevajo vojaki-pro^f stovoljci na naših mejah junaške pesmi-«                ^|
Sedaj se tujec zamisli in spozna Srečo. Veselo hiti domov k bratom in jim pove, kako se ujame sreča. In glej, tudi oni so jo ujeli: živi še vedno ondi, prepeva z njirai in ni je volja, da zapusti tisto zlato deželo.