Listek. Na jug! Črtica s pota. — Avguitin Stegenšek. (Dalje.) Res, zasluži, da se ogleda, še bolj pa, da se preuči. Zato še nekaj besedi! Vsakdo ve, da ima les drugačne lastnosti, kakor kamen. Umetnost ne sme teh naravnih lastnosti zakriti, sicer bi goljufala. Umetnost mora kazati resnico, in ne sine slepiti. Zato bi ne bilo prav lesene altarne nastavke zbijati iz desk skupaj in jih potem prevleči z oljnato barvo, kakor da bi bilo vse pisan marmor. Tako so delali naši predniki v preteklih stoletjih, ker niso poznali boljših vzorcev. Posnemajmo njih gorečnost za kras cerkve, a ohranimo zdravi okus in pa čut za namen cerkvene umetnosti! Kakšen naj bo torej nastavek iz lesa ! Evo, videl si vzorec! Ni, da bi moral biti tako bogat, a les mora ostati les, in se ne sme hliniti, kot da bi bil marmor. Kamen se da težko obdelovati, zato zahteva — v stavbarskih delih večje ploskve in krepkejše člane in v kipih neko gotovo velikost. Les pa je pod ostrim nožem spretnega umetnika skoro kakor vosek in se da na drobno izrezljavati; ker pa naravna barva lesa ni lepa, če izvzameš kakšno posebno vrsto, zato se naj za cerkev pozlati. Zlato mu da trpežnost in lesk in neko svetemu kraju primerno častitljivost. Pa predolgo sva se mudila pri tem altarju! Ali si ta popis bral ali preskočil, zdaj le brž naprej, v Bolonji še imava mnogo ogledati! 6. 2e stojimo pred drugo važno cerkvijo, ki je znamenita po svojem slogu in starosti. Tukaj je umrl 1. 1221. sv. Dominik, zato je njemu posvečena. Svetnik počiva v stranski kapelici ob desni ladiji. Krsta leži nad altarno mizo in služi s svojimi podobami kot nastavek. Takšen grob, kakor so ga dominikanci svojemu ustanovmku napravili, ima paC teško še kateri drug svetnik na svetu. Res zlata in srebra iSčeš tukaj zastonj, tudi dragih kamnov ne najdeš, tukaj je samo priprost bel marraor, a ta v vsej svoji snežni belini in tako nežno in na drobno izklesan, da ne veS, čemu bi se bolj čudil, ali trpežnosti marmorja, ali potrpežljivosti umetnika. Podobe predstavljajo razne dogodke iz življenja svetnikovega. Meni so ugajale bolj ko marsikaj, kar sem pozneje videl od bolj slavnih kiparjev, kakor so bili Nikolaj iz Pize in njegovi učenci. Ker pa sem obljubil, da altarjev ne bom več opisoval, obrniva se rajši po cerkvi. Seveda ne smeva pozabiti vzeti prej slovesa pri grobu sv. Dominika, ki šteje med najbolj goreče in zgovorne apostole sv. vere in je prvi učil kristjane moliti sv. rožni venee na čast Devici Mariji. 0 cerkvi sami ne morem kaj posebno hvalnega povedati. Znotraj so jo v prejšnjem — 18. stoletju vso prenovili in so mislili, da so jo napravili bogve kako «nobel»; pa dandanes se pravemu umetniku krči srce, ko vidi, kako neusmilieno so zidali in prezidavali, tako, da se koraaj pozna, kako lepa je bila v srednjem veku. Mogofie, da pride še kdaj čas, ko bodo sklepali ta omet in štuk in bodo skušali obnoviti njeno srednjeveško podobo. Ali je to potrebno in pametno, nočem soditi, a ponekod se je že zgodilo. Da ravno to cerkev sv. Dominika, v kateri stojimo, so pred nekaj leti že «popravili» od zunaj. Stranska ladija in kor se kaj lepo vidita, a tem žalostneje je pročelje. Najbrž je zmanjkalo laški vladi denarja. Podrli so visoko in neukusno barokno vežo, ki se je raztezala pred celo sprednjo stranjo, a njenih sledov niso izbrisali. Ponekod se vidi še rudeča opeka, ponekod še visi razdrapan omet; mislil sem na potres in potem na uboštvo menihov, dokler se nisem spomnil — prenovitve. Na trgu pred cerkvijo stojita dva spomenika: na vitkih stebrih težka in okorna rakev in nad njo piramidalna streha — vse iz kamna. Pač, tukaj počivati mora biti prijetno! Včasi sije solnce, včasih pada dež, tukaj je na zraku in blizu cerkve. Kdo le 6aka tukaj vstajenja? Nimamo časa vprašati; par uric je Se, hitimo brž v akademijo! Svoj čas je igrala Bolonja v slikarstvu svetovno ulogo. Kakor je navadno v vsakdanjem življenju, da potegne eden bolj vpliven mož mnogo drugih za seboj, tako je tudi v duševnem razvoju, posebno pa v umetnosti. Na vrhuncu laškega slikarskega gibanja stojita Mikelanželo in Raiael. Vsak je po svoji strani nedosežen. Njuni sodobniki so bili tako prevzeti od njih del, da so iskali čast v tem, tako slikati, kakor je slikal Mikelanželo ali Rafael. Postali so posnemovalci. Tako je laška umetnost le nazadovala. Zdravo misel je torej sprožil Avguštin Kar&či iz Bolonje. Ne velikanov posnemati, je rekel, ampak od njih se učiti, in sicer od vsakega le v tem, v čemur je velik. Iz bolonjske šole je zdaj pognalo veselo jesensko cvetje na polju laškega slikarstva; ko se je to osulo, je izgubila Italija voditeljstvo v umetnosti. Se bolj pa kakor slike teh poznih umetnikov, ki so mnogobrojno zastopani v akademiji, so me zanimali skrbno zbrani altarji iz gotidke dobe. Vsi so čedno izmiti in se deloma Ieskečejo v novem pozlatilu. Akademija je bila šele pred kratkim na novo urejena. Tukaj sem videl, kako izvrstno se dajo slike obnoviti. Znano je, da oljnata slika s časom razpoka in se zapraSi in še morda potemni. Dandanes znajo slike izmivati, oljnatim dati zopet prejSno pozornost in svetlobo, da prestaviti sliko s sperelega starega platna ali črvive deske na novo podlago. Včasi se seveda tudi ponesreči. Ravno biser akademije, sv. Cecilija, mojstersko Rafael. delo, se je pri »oživljanju* poslabšal. Nebo nad glavo svetnice je veliko preveč modro in kvari celotni utis. Pri tem «oživljanju» pride včasih na dan tudi kaj prav zanimivega. Tu se vidi na pr. Mati Božja s Kristusom na rokah. Delal jo je ljubeznjivi Raibolini (Francesco Francia). Kristus ima dva para očij, z jednimi gleda proti Mariji, z drugimi proč od Marije, pa te druge se prav malo poznajo. Sprva je bil Kristus naslikan obrnjen proti ljudstvu, torej proč od Marije, kakor je bila tedaj navada; ko so pa pozneje podobo popravljali, so namazali čez obraz prav na debelo barve in so naslikali drugo glavo obrnjeno proti Mariji, kakor je bila šega v tistem času. Predno sem se odpeljal, sem vstopil še mimogrede v stolnico. O njej sem si zapisal: Stolnica je prav veličastna cerkev, napako ima samo eno: da je zidana v baroknem slogu. Ali je to res tako hudo? Ko sem basal v gostilni svoj kovček, sem se Se enkrat ozrl po slavnih poševnih stolpih, ki sta mi stala ravno pred oknom. Vsak je štirivoglat, iz opeke, neometan. Klanjata se drug proti drugemu. NajviSii, ki kakor igla strmi v nebo, se nakloni samo malo nad en meter iz navpične črte, čeprav je skoro 100 m. visok. Njegov tovariS pa ni viSji ko 50 m., a visi za 3 m. in se zato ni mogel zidati visie. Voznik mi je pravil, da sta ta dva stolpa pomnik bratskega prepira; brata sta se skušala, kateri bo viSje prizidal. Za rabo nista za nobeno. Na višjega vodijo slabe in strmoglave stopnice in vrh njega se neki odpira čaroben razgled. Verjamem, a mene ni mikalo. Cakal me je že vlak, da pohitim v lepem solnčnem popoldnevu 6ez Apenine v Florenco. Iz okna železničnega voza sem gledal nazaj po Bolonji, po «mestu hodnikov.» Res, ta priimek mu dobro stoji. Glej, še iz mesta ven se vleče pol ure daleč hodnik, najprei po ravnini, potem pa v hrib k romarski cerkvi Matere Božje.