36 Književna poročila.
Književna poročila.
Dr. Gregor Krek: Grundziigie des V^erfassungsrechtes des Konigruichs aer Serben, Kroeten und Siover^en. Sonderabdruck c.us der Zeitschrift fiir osteurcpahches Recht, Jahrgang 1925, Heft 314 und Jahrgang /926. Heft 1 11. 213. Verlag Hermann Sach, Berlin und Breslau 1926.
Na 142 straneh velike osmerke je podal avtor nemškemu pravniškemu svetu v tej knjigi osnovni obris našega ustav.iLga prava. Enotne publi» kacije v tem pogledu razen obširne knjige Slobodana Jovanoviča »Ustavno pravo« (Beograd 1924) še sploh nismo imeli ter jo v slovenskem jeziku še vedno nimamoi. Zato zasluži pričujoča publikaeija že iz tega vzroka posebno pozornost našega pravniškega sveta, ki mu je nemščina lahko dostopna in razumljiva. Knjiga pa je vredna temeljitega upoštevanja tudi zategadelj, ker je prva priročna in sistematično predelana učna knjiga našega ustavnega prava.
Pisatelj označuje svoje delo, ki ga poklanja spominu Ivana Žolgerja, .skromno kot »poizkus podati pregled pravnega stanja ustavnega prava v naši državi, kakor se je razvilo od ustave naprej potom ujedinjcne zakonodaje«. Partikulamo pravo prejšnjih pokrajin pred ujedinjenjem upošteva le tam, kjer je to za umevanje ujedinjenih pravnih norm nes obhodno potrebno. Pravno snov, ki sc mu je po teh načelih nudila, je razdelil, sledeč poglavjem ustave, v naslednje glavne oddelke: 1. Država (str. 13—18). 2. Državljani in tujci (str. 18—22). 3. Dolžnosti in pravice državljanov (str. 22—46). 4. Državne oblasti in sicer: A. Zakonodajna oblast (str. 46-«4). B. L'pravna oblast (str. 84—121). C. Sodna v>blast (str. 121—142).
Poglavje o državi (§ 1) poudarja temeljno načelo vidov danske ustave o nacijonalni in politični edinstvenosti novo nastale državne tvorbe in liačin, kako se je to načelo izvedlo, ne da bi se zavzelo stališče o vpra^ šanju, jesli ta država nova ali le nadaljevanje in izgradba stare srh ;kc kraljevine. Pač pa se navaja dotična literatura (Žolger, Rvbaf, Subotič).
Književna poročila. 37
Poglavje o državljanih in tujcih (§ 2) se havi z vprašanjem držav= ljanLtva, ki je dosedaj urejena le glede pravnih razmer, nastalih vsled mirovnih pogodb, dočim ni še enotnega in splošnega zakona o držav« Ijanstvu. Tujci po ustavi nimajo ne pravice absolutno svobodnega kres tanja osebe, ne pravice svobodnega razpolaganja z imovino.
Obširneje je obdelano tretje poglavje, k; govori o dolžnostih in pravicah državljanov. Državljanske pravice deli avtor v 5 skupin in sicer: 1. Enakost pred zakoni. Iz te pravice izvirajo odprava vseh stanovskih, po rojstvu pridobljenih predhosti ter enako« pravnost obeh spolov, ki pa ni dosledno izvedena (volilni zakoni, sodstvo). 2 Osebna svoboda. Ta se izraža v jamstvih, ustanovljenih v po= stcpku pri aretaciji, hišni preiskavi, v varstvu pisemske tajnosti, v svobodi kretanja. 3. Svoboda udruževanja, zborovanja in dogovarjanja. Zakon, na katerega se tu nanaša ustava, še ni izdan, vendar se iz tega ne da sklepati na neveljavnost dosedanjih partikularnih zakonov. 4. S\oboda duševnega življenja. Tu sem spada med drugimi tudi svoboda vere in vesti in tiskovna svoboda (novi tiskovni zakon iz leta 1926 je že na strani 33 pod črto na kratko <'menjen). 5. Obširneje se bavi avtor s svobodo gospodarskega življenja, kamor pod« vaja v tretjem poglavju ustave navedene »socijalne in ekonomske določbe«. Moderni duh veje iz teh določb, kojih namen ni toliko, kakor avtor lepo izvaja, zajamčenje individualnih pravic lastnine obrtovanja, pri-, dobivanja itd., kakor omejitev teh pravic v prospeh občne blaginje in v varstvo gospodarsko šibkih slojev. V tem oziru postavlja ustava razen lastnini tudi še svobodi pogajanja določne meje (odbruštvo^), čeprav jo z dednim pravom vred v načelu priznava in torej vzdržuje veljavne temelje dosedanjega gospodarskega reda.
Drug i, obširnejši del k n i g e se bavi z državnimi oblastmi (str. 46—142). Sledeč trodelitvi ustave razpravlja najprej o z a k o n o« dajni oblasti. Pravice in dolžnosti obeh zakonodajnih činiteljev, kralja in narodne skupščine so sistematično in temeljito obdelane. Sistem ene zbornice podvaja avtor ostri in kakor kaže razvoj na.šega parlamen« tarizma, upravičeni kritiki. CJlede volitev v zbornico se navajajo izčrpno sistemi in določbe volilnih zakonov iz I. 1920 in 1922. Zelo dobro je obdelano poglavje o privilegijih parlamenta, o načelih njegovega posIo« vanja, o postopanju pri izdajanju zakonov, o zakonih in uredbah ter budžetnem pravu, pri čemer se povsod upošteva tudi skupščinski pra« vilnik.
Pri upravni oblasti se bavi avtor najprvo z individualnimi upravnimi akti, nakar preide na organizacijo upravnih oblastev, ki jo označuje kot vseskozi centralistično. Pri ministrstvih se po večini že derogirani stari zakoni o centralni upravi niso upoštevali, tem natanč« neje pa je podan novi zakon o ministrski od'govornosti.
Pisatelj se bavi na to s stremljenji po dekoncentraciji, ki se javljajo v zakonu o obči upravi, ter v njem ustanovljenih srednjih in nižjih državnih upravnih oblastih, velikega župana in srezkega poglavarja.  Boj
38 Književna poročila.
za to ogromno upravno reformo, za emotnost srednje in nižje drža\ ne i:prave traja še danes. Kdor se za; to poglavje bližje zanima, najde v opombah pod črto na straneh 99 do 104 bogato in z velikim trudom zbrano gradivo, ki podaja živo sliko kaotičnih razmer našega upravnega organizma.
V zvezi z organizacijo upravnih oblastev se obravnava na straneh 104—111 naše uradniško pravo, ki temelji na novem zakonu o civilnih uradnikih in ostalih državnih uslužbencih. Na koncu tega oddelka se navajajo še glavne določbe zakona o oblastnih in srezkih samoupravah.
V zadnjem poglavju o sodnih oblastih je pisatelj kleno in pregledno združil precejšnjo tvarino. Uvodama se kritično preiskuje v ustavi določena ločitev treh oblasti s posebnim ozirom na sodno oblast. Načelo o brezpogojni ločitvi sodne oblasti od upravne v vseh stopnjah ni niti v ustavi izrečeno niti v praksi izvedeno. Sodišča s-j mnogokrat bavijo z upravnimi posli, uprava s sodnimi, zakonodaja z upravnimi in sodnimi. Avtor pojasnjuje to s historičnega stališča različnih pragih ozemelj. Nadalje razpravlja na kratko o pravici sodnikov, presojati rnaterijalno in formalno pravilnost zakonov ter zakonitost uredb, v drugem odstavku pa podaja kratek, a skoraj izčrpen pregled organizacije državnih .'^odišč: kasacijskega sodišča v Zagrebu, državnega sveta (v zvezi ž njim tudi upravnih sodišč) ter končno glavne kontrole. Pod črto je tudi na, kratko označena organizacija vojaških sodišč.
To je v glavnem vsebina Krekove knjige o našem ustavnem pravu, ki bi ne smela manjkati v knjižnici nobenega našega pravnika. Pnič se tu podajajo v jasni in pregledni obliki vse glavne dtaločbe naše ustave in njih iz\'edbe do današnjega dne. Kritično in sistematično predelana snov nudi znanstveniku mnogo izhodišč za podrobno poglobitev, posebno če hoče zavzeti napram teoretskim izvajanjem avtorja svoje posebno stališče, a tudi pravnik v praksi bo našel v njej celo vrsto dragocenih pripomočkov, temelječih na rezultatih znanstvenih preiskav. Sintetični talent avtorjev je položil s tem prvotno za nemški znanstveni svet dolo= čcnim informativnim delom o naši ustavi takorekoč temelj za i n s t i t u« cije našega ustavnega prava, ki bodo posebno dobrodošle naši učeči se mladini, kolikor bo obvladala nemški jezik.
Nemščina te knjige namreč ni lahka. Njena terminologija in njen slog kažeta o suverenem obvladanju nemškega znanstvenega jezika: to obvladanje nemškesjuridične dikcije, združeno s slovansko klenostjo v miselnem izraževanju, nas nehote spominja na Czyhlafeve institucije rims skega prava. Kakor te, zahteva tudi pričujoča knjiga, da se pri vsakem njenem stavku poglobimo, potem šele opazimo, koliko minicijoznega in zamudnega dela je stalo čestokrat avtorja, ko nas v gladki in prikupni obliki vodi po zamotanih potih našega ustavnega prava.
Terminologija naše ustave in njenih izvršilnih zakonov je verno, včasih celo pretesno prevedena, n. pr. »Verwaltungsge\valt« za upravno-oblast (bolje bi bilo Vollziehende Gewalt, ki je že udomačena, ali »Die;ist<
Književna poročila. 39
an\veisung« za uput, bolje NVeisung, dočim bi se pri nekaterih drugih terminih morda bolj naslonila na našo nacijonalno dikcijo, n. pr. pri prevodu za velikega župana, ki ga po ogrskosnemškem naziva »Obers gespan«-, raje Oberžupan ali Grofižupan.
Knjiga je ponatis avtorjevih razprav, priobčenih leta 1925 in pru četkom 1. 1926 v »Zeitschrift fiir osteuropaisches Recht«. Njena vrlina je, da upošteva do najnovejšega časa vse .ažnejše zakone, izšle na temelju naše ustave. V nekaterih malenkostih bi se dalo še kaj pridejati odnosno popraviti, tako n. pr. glede popolne odprave prejšnjih okrugov in srezkih izpostav (glej člen 79 zakona o dvanajstinah za april, junij 1. 1925, S. N. št. 72, U. L. št. 138/39 iz I. 1925), ali glede novega invalid« skega zakona, ki je zamenjal prejšnji na strani 38 citirani provizorni zakon o podpori invalidom. Sprememibe so tudi v teku glede centralne uprave in glede oblastne in srezke samouprave, vse to pa so znaki napredujoče konsolidacije in razvoja našega ustavnega prava, ki jih avtor uvodoma in tudi na več drugih krajih svoje knjige sam ugotavlja.
Vzlic spremembam, ki se vršijo in se bodo še vršile v tem pogledu, bo ta izvrstna knjiga obdržala svoj veliki pomen in svojo trajno vrednost in le želeti bi bilo, da bi se napravila s prevodbm v naš jezik tudi onim krogom jugoslovenskih pravnikov, ki jim je nemščina tuja, dostopna. Dr. R. Andrejka.
1. Dr. Miroslav Muhe: Zakon o šfampi orf 6. avgusia 1925. god. Tisak »Tipografije, D. D.« Zagreb, /926, Str. 92.
2. Dr. Lavcslev Honigsberg: Zakon o štampi. Bibliografski zavod, D. D., nakladna knjižara. Zagreb 1926. Str. 160.
Dvoje komentarjev, spisanih v istem pravcu: razjasniti temine no» vega tiskovnega zakona. ObadVa poudarjata v predgovoru, da je zakon -I tehnične strani nesrečno narejen. Prvo delo (— citiram odslej M. M. —) razodeva samo, da nima nikakšnih »znanstvenih pretenzij«, ampak da hoče biti le skromen prispevek, da se pojasnijo neka zakonita določila s čisto praktičnega gledišča. Pri tem se postavlja na stališče, da niso vse norme enako važne. Zato' obdeluje nekatere obširno, druge manj, tretjih sploh ne. Ta »confiteor« je simpatičen in oprašča pisatelja v naprej. Ali enega očitka pa vendar ne smemo zamoleati, da se delo, izi.šIo v 'uliju 1926, skoro prav nič ne ozira na judikaturo vrhovnih sodišč, kar bi pravzaprav najboHj prijalo praktičnim smotrom razlage. DrugO' delo (L. H.) gre po svoji zasnovi dalje. Že uvod prinaša prav lepo sestavljen in točen pregled glavnih novot, ki nam jih je prinesel novi tiskovni zakon. V glavnem se drži za primerjavo le zakonodaje Hrvatske in Sla« vonije in citira, kar je hvalevredno, tudi precej odločb stola sedtnorice. Da bi bil s tem dosežen cilj, da naj služi komentar tudi izvenhrvatskim pravnikom', se nam zdi precej vprašljivo, ker ni nikjer citatov ostalih 4 vrho^mih sodišč. Ali to naj ne bo očitek, ampak Ic dokaz, kako težko je pisati v naši kraljevini pravnoznanstvena dela za vsa območja razno« pravnih pokrajin in kako tmjcva bo pot, da pri taki tehnični kvaliteti zakonodaje, kot jo je  pokazal  zopet tiskovni zakon,  dobimo  skupno
40 Književna poročila.
pravni/znanstveno literaturo za vso državo, čeprav gre \ tem primeru že — za edinstven zakon.
Pri presoji notranje vrednosti obeh komentarjev iz istega pravnega območja treba uvaževati, da sta oba avtorja takorekoč krčila neobdelano goščavo, prepreženo z normami dvoje zelo različnih sistemov dotlejšnih tiskovnih zakonov. Zanimivo je, da sta prišla vsak zas^ do različnega naziranja, kje je razlaga posebno potrehna, kje se lahko opusti; če sta pa oba isto določilo pojasnjevala, sta se le redko srečala, po največ razhajala. Za prakso to ni nesreča, ker bodo sodišča primorana, baš v teh vprašanjih poglobiti se v predmet. Tako sc bo sčasoma praksa ustalila na resnično dobro premišljenem temelju, ali pa bo nemara radi nemožnosti, priti na trdna tla, izzvala revizijo zakona! V naslednjem naj se dotaknemo vsaj nekoliko takih vprašanj, da pokažemo z vzgledi upravičenost naše trditve.
M. M. pripominja k čl. 9 tisk. zak., ki govori ex professo o značaju urednika, da zakon ni mislil urednika v tem pravcu prikazati, da ga pooblašča nastopati kot tožitelj za krive obdolžitve (klevete) ali žalitve (uvrede), naperjene zoper njegov list. Enako govori tudi pri čl. 52—64 za izdajatelja, da ni upravičen, nastopati kot tožitelj radi navedenih deliktov. Tudi podpisani je de lege lata tega nazora, kasacijski dvor, stol sedmorice, odd. B., pa je, po poročilu dnevnega časopisja, krenil na drugo pot. L. H. se s tem vprašanjem ne bavi.
K čl. 22 pa je L. H. zelo primerno navedel bistveno razliko med zabrano po prejšnjih zakonih in po sedajšnjem tiskovnem zakonu, namreč, da mora slediti vsaki zabrani t-.Tžba. M. M. tega ni ugotovil, zato pa je dejal, da iz odredbe drugega odstavka čl. 22 sledi, da ni tožbe v vseh primerih, »kad sud poništava zabranu s meritorncg razloga«. Ta trditev se nam zdi tvegana: Res iudieata pač še ni podana, če je zabrana raz« veljavljena, ali drugi odstavek čl. 22 o kakšni razveljavi — niti ne govori!
Pri čl. 23 je M. M. čisto pravilno pokazal na čl. 127 ustave, če gre za oborožene pobune, L. H. o tem pri tem členu ni navedel ničesar, pač pa je pri čl. 30 po našem mnenju nepravilno izvajal, da veljajo predpisi o cenzuri tudi za primere oboroženih pobun. Če čl. 30 niti z besedico ne omenja pobune, ki je pač nekaj drugega nego vojska ali mobilizacija, se ne more ekstenzivno razlagati.
Glede popravkov zahteva M. M., da morajo biti naslovljeni na ured« nika, in ne na uredništvo, češ, d^ vse poglavje V. nikjer ne govori o uredništvu. L. H. o tem ne omenja ničesar in resnično bo pač quaestio facti, kdaj bo treba radi jasnosti, ki jo zakon zahteva, nasloviti na osebo urednika {/, imenom in s priimkom, značajem itd). Če ga n. pr. po dopustnosti čl. 12 ni v uredniških prostorih, ali naj stvar zaleži samo zato, ker popravljavec še ne ve, da je nastopil primer nadomestitve po namestniku?
Nezadovoljiva se nam zdi razlaga obeh komentarjev glede odgo« vornosti pisca po čl. 34. Ali naj ne bodi kazniv tisti, ki je žalilni članek pessima forma zasnoval, pa sc je poslužil pisci kot svojega orodja? Tu
Književna poročila. 41
bo treba k ra/lagi pritegniti čl. 37, da dobimo pravilno razlago. Ni prc-pričcvalen nazor M. M., »ako je pi.sac poznat, priteže se samo on..., a druga liea se ostavljaju na strani, ne pitajuei, dali i koliko krivnje nose i ona.« L. H. pravi za ta primer, da nastopi pri takem nasnovanju -odgovornost po občih načelih kazenskega zakonika. Ali dbločba čl. 42, drugi odstavek, ta nazor ne more podpreti, kajti krivično delo jc samo eno, le krivdna oblika je različna.
K čl. 45 niti M. M., niti L. H. ne razmotrivata razmerja k zakonu o javni varnosti države z dne 2. avgusta 1921, dasi bi bilo za prakso velikega pomena, kaj je, kaj ni od citiranega zakona po tiskovnem zakonu kot legi posteriori ukinjeno. Naj tu omenimo, da se ni dotaknil niti prvi niti drugi komentar ustavopravnega vprašanja, doklej gre imu= niteta narodtiih poslancev po razpustu narodne skupščine, kar je pri tolmačenju čl. K) velike važnosti haš za prakso.
K čl. 47, ki hoče sprcčavati verski ali plemenski razdor, očita M. M. tiskovnemu zakonu protiustavnost, češ da imamo po ustavi v naši državi le eno samo pleme, L. H. pa suponira, da gre pač za »klase«, sloje, kar je pa nepravilno analogiziranje.
Pri poglavju o krivi obdolžitvi gre M. M. po našem mnenju predaleč, če trdi, da je dovoljena najo.strejša kritika javnih oblastcv v pogledu njihovega poslovanja. Mislimo, da velja za ta oblastva ravno tako predpis čl. 61 o dokazu resničnosti dejstev, kot za vsako privatno osebo; opo« zarjamo pa na stališče čl. 64, ki navaja izzivanje ali nezakonito pošto« panje javnega oblastva za olajšilno okolnost samo pri žalitvah, ne pa pri krivih obdolžitvah. L. H. jc snov v tem poglavju pravilno prikazal. Dalje je v istem poglavju M. M. napisal skoro celo razpravo o tem, ali imajo inozemci pravico tožiti radi tiskovnega delikta zoper čast, ni pa ničesar navedel o retorzijskem pobotavanju razžaljenj. L. H. moiii v prvem pogledu, v drugem pa se izraža, da zadostuje za retorzijo' objektivni zločin in da ni treba subjektivne krivde, kar naj bi bilo mogoče pri »maloletnikih« (prav: nedoraslih). Ne glede na nepraktičnost teh prinosov se nam zdi, da to, kar ni upoštevno kot krivdno dejanje, ne more biti predmet komipenzacije.
Iz vseh teh primerov, vzetih iz onega dela tiskovnega zakona, ki je še precej jasen, naj se razvidi, kako se oba komentarja nasprotno dopolnujeta — \' smislu naših zgorejšnih trditev. Glede ostalih določb o postopanju po tiskovnem zakonu pa primerov ne navajamo, ker bi morali pisati cele razprave o stališču enega ali drugega komentarja, — taka nejasn'Oist vlada in tako težko je spraviti vse te določbe pod isti kalup, ki naj jih pravilno združuje. Le eno naj tu pribijemo; Oba komentatorja sta se popolnoma pravilno {X)stavila na stališče, da je tiskovni zakon presojati kot tak, nikari da bi vlačili prakso, ki vlada v tujini, v tolmačenje norm našega zakona. Za pravilno interpretacijo je smatrati tekst vsakega zakona za samostojno delo;» ideje predhodnih zakonov, iz katerih je historično izšel nov zakon, niso merodajne, razen
42 Književna poročila.
v primerih, kjer bi šlo za prepis tujega zakona, kar pa pri našem tiskov^ nem zakonu ni slučajno.
Sisifovo delo .sta pisatelja M. M. in L. H. opravljala, ko sta se lotila komentiranja takšnega zakona, kot je naš tiskovni zakon. Raz« \eseljivo in zaslužno dejstvo je predvsem njihova dobra volja, to pa tem bolj, ker izvira iz iste ljubezni do nove naeijonalne države, ki jo vidimo pri vseh činiteljih pravosodja, namreč da skušajo uveljaviti vsaj glavne smernice zakonodaje, čeprav  so tehniC-no tako slabo izvedene.
Dr. Metod Dolenc
Dr. Metod Dolenc: Pravosodstvo klevevške in boštanj.fke graščine od konca 17. do začetka 19. stoletja. Posebni odtisek i/. Zborniki: znam sivenih razprav V. Strani 95.
Nova zbirka gradiva slovenskega običajnega prava! Dasi se i klc« vevški i boštanjski folijanti bavijo le z gorskimi sodi — le v klevevških sc najde tudi omemba nepristranskih sodov —, dasi torej zaman iščem« sodb kvatrnih sodišč ali vsaj njih 'omembe, da bi poglobili vidike, pri« kladiie za raziskavo odnosnosti kvatrnih sodov do starejših več, se naj« dejo prav v teh zapisnikih vendarle krepke reminiscence tamkaj, kjer beremo o zahtevi vinogradnikov kar z dveh zborov 1. 1771, naj bi se dotistihmal letno na dvakrat določeni sestanki poslej obavljali vsake k v a t r e. Zanimivi so ti zapisniki tudi v tistih podrobnostih, v katerih je kaj razločkov od kostanjeviškega, pleterskega in novomeškega gradiva. Po tej objavi smo dbbili dragoceno varnost, da je popolnoma pravilna trditev, katero je bil pisatelj že prej drugod izrekel, da .so ljudska sodišča slovenskih vinogradnikov poslovala še dolgo po .ložefu 11., po čigar na« redbah in dekretih, naperjenih proti vsakršni, zlasti pa sodski avtonomiji, se na Dolenjskem skratkoma niso ravnali. Pisatelj kaj zanimivo razloguje. kako je po teh zapisnikih tja do leta 1807., torej do zasedbe po Francozih, k" je pokončala zadnje ostanke narodne avtonomije, konservativnost gorskih sodišč nehote podpiral sistem gospodarskih uradov, katerim je bilo poverjeno področje pravosodstva za dolgove in razžaljenja časti, in kako se je pojavljalo prizadevanje gor.s-kih drugov, da bi si čim največ svojih pravic rešib. Klasičen dokaz za to, po katerem potu se je pisano gorsko pravo prenarejalo, so zbori iz 1. 1801., na katerih .s'o gorci po« polnoma avtonomno, kar sami v navzočnosti ali vsaj z vednostjo gorske gosposke (predstavnice države!) celo gorske bukve preuredili. Občna sodba (Gemein Urtl), kot pravilo odobren in zanaprej veljaven pravorek. je bilo pač kaj orikladbo sredstvo za to. Evo razrešene uganke, po katerem potu so nastajale mnogoštevilne modifikacije prvotnega teksta gorskih bukev Ferdinanda 1. iz leta 1543. in morda vsaj deloma tudi tako« zvani odstopi slovenskih prevodov gorskih bukev od nemškega izvirnika. Gorsko pravo je najbolj avtonomno pravo, ki ga db.slej poznamo, a vrhu tega je pravo onih .Slovencev, o katerih se povsod piše in uči, da so bili pod tujim gospodstvom brez vsakršne pravne avtonomije. Tukaj v d ;« knjskih goricah, Ifakor vidimo, stvar ni bila tak.šna. Mnogo s\-oje kom« petencc so gor.ski zbori seveda izgubili, toda še po .ložcfu II. so imeli
Književna poročila. 43-
področje, ki je bilo mnogo večje, kakor jim je pripadalo po dekretih. Predmetna (kavzalna) p-odsodno.st za gorsko gosposko samo je seveda zdavnaj prej prestala. Pri boštanjskih sodbah je tudi to interesantno, da v njih ni več »občnih sodb« niti tožb in pravdnega postopka, marveč zabeležki so okrnjeni do golega konca. — Pečatar (Cigale ga imenuje tudi tako, včasi pa mu pravi pečativec, da ga v pomenu der Siegeler odlogi odi pečatarja, der Siegelstecher), pravica izobčevanja, pravica prvokupa ali prve kup nje (čas je, da odločimo ta izraz, ki se mu pravi po nemško das Einstandsrecht, ius retractus, od predkupa ali predkupnje, ki naj bi izključno služila kot izrazilo za pojem der Vorkauf), pravdnost ali pravdanstvo (pridevnik naj bo prav danski = vogtbar, a ima v slovenščini tudi drug« po= mene, n. pr. prozessfahig in prozessmassig), postavno dedho nasledstvo, cp-oroka, likof, klavzula občne obvezljivosti (des allg. Land« schadenbundes; instrumentum guarcntigiatum = listina z občno o b v e z 1 j i v o s t j o), načelo kolektivne odgovomoBti, obiskanje, čista prisega (ne razčistilna prisega, iuramentum purgatorium), zakrižanje kot rubežno sredstvo pa kot začasna odredba, vse to in še marsikaj — razprto tiskane termine si dovolim predlagati jaz — nam otvarja globlje poglede v naše običajno pravo, njega veliko členovitost, prožnost in pri« kgodljivost. Učitelj na stoliei kazenskega prava ljubljanske univerze, zbira pisatelj preko mej svoje discipline in dolžnosti gradivo slovenskega običajnega prava novega veka ter to gradivo deloma tudi sproti obdeluje. Dosedanje njegove raziskave se raztezajo do zgodnjega sedemnajstega, deloma celo do poznega šestnajstega stoletja nazaj. Tema bo ostala raz« prostrta le še nad našo pravno prošlostjo od 10. stoletja pa do zadnjega velikega kmetskega ustanka (1573). Pisatelju pa bo zapisana tudi še zasluga, da jc rešil čast .slovenske univerze z odkrivanjem, vsakemu narodu najdražjega, narodnega prava, ki je vrh tega, objektivno vzeto, pri nas radi svoje avtonomne ustrojbe kaj zanimivo. Morda nam' postane naše vseučilišče tudi gojišče našega znanstvenega prava.     Dr. France Goršič.
Mihajl Jasinski: Zakoni grada Veprinca (Stafut Veprinački). Posebni odiisek iz Zbornika znansi v enih razprav V. Strani 48.
Leta 1920 jc novo' stolico za zgodovino slovanskih prav na ljubljanski univerzi nastopil ruski učenjak Mihajl Jasinski s predavanjem o slovanski primerjalni zgodovini. Pri tej priliki je predavatelj programatično po< udaril znanstveno metodo kijevske primerjalne zgodovinskopravne šole, ki ji je bil glavni predstavnik M. F. Vladimirski»Budanov. V. Bud'anovu je bil Jasinski učenec in tudi naslednik na kijevski stoliei ruskega prava. V pričujoči razpravi nadaljuje prof. Jasinski dtelo svojega učitelja. Zakaj ravno V. Budanov je bil prvi, ki je, leta 1881., izdal veprinski statut. Primerjaje to izdajo s kasnejšima izdajama Frana Račkega iz 1. 1890. in Rudolfa .Strohala iz 1. 1910, je pisatelj dognal, da je iz\nrnik izmed vseh treh izdajateljev najbolje podal Strohal, pa še njemu se je vrinilo nekaj pomot. Delo namreč ni lahko, ker pokvarjenih mest v izvirniku ni mot goče citati, znanstvene literature pa ni mnogo. Še tista, ki jo imamo, je
44 Razne vesti.
radi neu.streznih metod nedostatna. Razpravljajoč o vzrokih postanka zakonov mesta Veprinca ter o dobi in načinu njihove se.stave, pravi pisatelj, da so bili »stari zakoni« kot pravila starega običajnega prava stvorjeni že v začetku 15. stoletja in potem v drugi polovici istega stoletja vnovič potrjeni. Ker pa so se sčasoma pozabljali in cesto kršili, je veče 1. 1501. naročilo neznanemu veprinskemu pisarju, naj on zapiše pravne novine, ki so bile v Veprineu od nekdaj veljavne. Neznanec je statut sestavil 1. 1507. ob sodelovanju »starih mož«, ki so poznali domače pravv) za 70 do 100 let nazaj (muž za mužem pamečaše). S tem je dognano, da so imela sedaj zapisana pravila isto obliko' že v začetku 15. stoletja, cesto pa so bila še bolj stara, kar je podrobneje dokazoval ravno Vladi« mirskisBudanov. 1 v kastavskem statutu pa v vinodolskcm zakonu i tu v veprinskih zakonih so objavljene le tiste najbolj važne in neobhodne norme, ki naj bi ostale v avtonomni občini ljudem nepozabne, vrhovnemu oblastvu pa svete, nedotakljive. V vseh rečenih zakonih in statutih je radi tega civilnopravnih norm seveda malo. Vzkraj Strohalovega teksta opremlja pisatelj svojo novo redakcijo veprinskega statuta z detajlnim komentarjem, kjer utemeljuje tiste dopolnitve in poprave Račkega, ki jih je kot upravičene v tekst zopet uvedel. S svojim znanstvenim prav« niškim umovanjem potrja pisatelj zaključke svojih predhodnikov, kadar so vami, inače pa nudi nove momente, take, ki jih prej ni bilo, pa tudi take, ki doslej niso bili zadovoljivi, ali ki so bili celo pogrcšni. S priču« jočo razpravo je pisatelj završil vrsto razprav o kastavskem in veprinskem statutu. To pisateljevo znan.stveno delo na poprišču naše pravne zgodo« vine, kjer noben Slovenec še ni deloval, je zato pomembno, ker je po tem delu v povest slovanskega prava kot učiteljica uvedena naša mlada slovenska univerza, ki ji, kakor nas uči doba šestih let, na tem polju na žalost nedostaje slovanske orientacije. Tako je prof. Jasinski naša prava zveza s slovanskim svetom. Dr. France Goršič.