Se izza nasega kongresa. Prav za prav se je to zgodilo pred kon« gresom. Še dokaj fežka ladja nas je potegnila v dobri uri po Donavi v raztegnjeno Pančevo. Utrujeni od vročine in razgledovanja smo posedli pred pravoslavno cerkvijo v senco konstanjev in 'čakali vratarja, da nam raz» kaže pravoslavno hišo božjo. Pred nami se podi kup otrok ob nogo* metu. Kar z glavo butajo v žogo, da je od= skakovala visoko v zrak. Tovariš mi pravi, da to ni baš 3ahka reč! Gledamo, gledamo te male sportnike pred seboj ... in čakamo, čakamo ... Pa jim le voščim besedo: — Ej slišite, gotovo ste šolarji. Pa da. nekaj da vas vprašam. Kaj, kdo ve in pozna Maribor. Na primer: v kateri banovini leži Maribor, Celje ali Ljubljana, kaj mislite? Da, da, Maribor pa Celje? ... Pa .se nikdo prav ne zmeni za vprašanje. Kar naprej brcajo svojo žogo, z glavo kakor obsedeni... Pač samo eden nas fiksira od strani poleg ograje. — ^No, no, ti !pa gotovo veš, kaj ne? — vprašam največjega v družbi, pa nni Jrugi povedo, da obiskuje že pančevisko meščan» sko šolo. Mislim si pač, da bo ta Igotovo uga= nil, kako ne ... No, pa je odgovoril kar fako brez pre« misleka, spontano: — Ej, pa znate gospodine, pa mi u gnuU janskoj školi ne učimo o banovinama, več o Evropi i Aziji! Pa da!... — Kar vsi bruhnemo v smeh brez kraja in si inislimo: — Ej, brate naš, baš si dobro pogodio! Vrlo dobro!... — Pa pravijo, da se naši fantje dobro ne odrežejo! Živeli naši mladi Pančevčani! Na svidenje še kdaj! •— — Až. —