Inseratl se Bprejemajo in velj& tristopna vrsta:
8 kr., če se tiska lkrat,
1* ,, n n n " »•
16 „ „ ,, >1 3 !l
Pri večkratnem tiskanji se «ena primerno zmanjša.
Rokopisi
«e ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo.
Naročnino prejema opravništvo administracija) in ekspedicija na fctarem trgu h. št. 16
SLOVENEC.
Pilltltoi lisi za slovenski narod
Po pošti	prejeman velja:
/a celo leto	. . 10 gl. — lir.
za pol leta	. . 5 .. — ,,B
za četrt leta	. . 2 ,, 60 ,
V administraciji velja:
Za eelo leto . . 8 gl. 40 kr za pol leta . . 4 ,, 20 „ za četrt leta . . 2 „ 10 ,, V Ljubljani na dom pošiljan velja 60 kr. več na leto.
Vredništvo je na Stolnem trip.; hiš. št. 2H4.	fil-
Izhaja po trikrat na teden in sicher v torek, četrtek in soboto.
Vabilo
k naročevanju na
„SLOVENCA«
Zopet Se bliža konca prva polovica leta, zato se obračamo do vseh Slovencev s prošnjo, naj si naroče „Slovenca" tisti, ki še niso naročeni, stari naročniki, kterim s koncem tega meseca poteče naročnina, naj jo pa blagovolijo brž zopet poslati za naprej.
„Slovenec" velja, kakor do zdaj: Za Ljubljano: Na dom pošiljan za celo leto 9 gl. — kr.; „ „ „ „ pol leta 4 ,, 50 „ „ „ „ „četrt leta 2 „ 30 „ „ ,. „ „ en mesec 80 „ V administraciji sprejeman:
Za celo leto.....8 gl. 40 kr.;
„ pol leta.....4 „ 20 „
„ četrt leta.....2 „ 10 „
„ en mesec.....— „ 70 „
posamezne številke . . . — „ 7 „ Po pošti:
Za celo leto.....10 gl. — kr.;
,, pol leta.....5 „ - „
„ četrt leta.....2 „ 50 „
„ en mesec.....— „ 90 „
posamezne številke . . . — „ 8 „
Tudi se zamore zanaprej vsaki pri gosp. Gerbe rju naročiti, in če je komu drago tudi tam svoj list prejemati ali posamezne številke kupovati.
Gg. bogoslovci in študentje plačajo le polovico naročnine.
Naročnina se pošilja najceneje po poštnih nakaznicah (Postanweisungen).
Vredništvo in opravništvo.
Dr. Makanec v hrvaškem saboru
Hrvaška, 15. junija.
Naš sabor se je sklenil 15. junija. Spočetka ne bi bil nobeden mislil, da bode zadnje zasedanje imelo toliko viharnih sej, kakor jih je bilo. In ta nemir so provzročile razne interpelacije, ki so vse skupaj gotovo pravično zahtevanje naroda, samo da vlada, čeravno iz narodne večine vzeta, ni mogla skoro na nobeuo vprašanje gladko odgovoriti! Mi smo prepričani, da ne bi bilo teh interpelacij v našem saboru slišati, ko bi ne imela naša vlada zvezanih rok, a ker je poslednje gotova stvar, potem je moralo biti ropotanje. N«jživahnejši izmed vseh poslancev je bil Makanec, ki je s svojimi živahnimi govori tako srca poslušalcev razpalil, da je moral predsednik večkrat galerije sprazniti dati in na zadnje so dobivali ulaz samo oni, ki so imeli karte. Posebno so se odlikovali (!) v vpitju dijaki, ki morajo tako povsodi biti, samo pri knjigah ne, kakor jim „Obzor" v enem članku prav kaže. Tudi so napravili Makancu serenado v zahvalo njegovega hrabrega ponašanja v saboru. Makanec je sicer trezno sodeč s svojo interpe-
lacijo in svojim predlogom radi zedinjenja Granice in Dalmacije s Hrvaško pravično stvar zahteval, ali politikarja se ni pokazal. Ako on zahteva, da se hrvaško-ogerska nagodba celokupnemu saboru za revizijo predloži, bodo li Madjari in Nemci pustili, da se Granica in Dalmacija s Hrvaško spoji? Gotovo ne, kajti s tim bi si oni nakopali velikega neprijatelja na glavo — posebno pa Madjari, ta narod iztoka. Zato je sabor čisto korektno postopal, da tega predloga ni sprejel, kajti, da bi se bilo to zgodilo, gotovo bi bil sabor razpuščen, da mu tudi ni še čas zborovanja potekel. Tako sodi trezni svet pri nas. V ostalem pa se mora čakati na ugodni čas, ko bo mogoče delati, ko nam ne bodo roke vezane. Saj vidimo, kako že iz Pešte upijejo nad Hrvati ter nam groze, da je zadnja nagodba med njimi in nami čisto pravična in velika sreča (posebno če nas hočejo madjarizirati kakor Slovake!) za Hrvaško, ter da bode Ogerska znala v slučaju opozicije strogo postopati z nami (druzega Madjar tako ne zna nego tlačiti).
V ostalem pa je naš sabor zopet v kratkem času mnogo postav sklenil, ki bodo gotovo na korist našej domovini, kar tudi pre-višnje pismo, s kterim se sabor zaključuje, jasno hvali in odobruje.
Poslanci so se razšli na vse strani. V kratkem pa se bodo začele priprave za nove izbore in takrat bode zopet živahno pri nas.
Hanani,
ali
poslednje dni v Jeruzalemu.
(Spisal E. Guenot — poslovenil F.Jaroslav.)
(Dalje.)
Lucij Vitalij in Karin Avrelijan dospela sta v Jotapato, preje omenjeno utrjeno galilejsko mesto, ktero so bile malo poprej prevladale hrabre legije. Naša možaka našla sta tam tudi Emilija Vokoncija, svojega prijatelja in sobrata v Kristusu. Prva leta svoje mladosti živela sta razuzdano, pozneje pa, ker sta bila odkritosrčna, zdrave pameti in resnicoljubna moža, sta se pokristijanila. Lucij Vitalij po-prodal je vse imetje in denar odločil siromakom. Stopivši v vojsko, kmalo je bil imenovan centurijem.
Vojaka pripovedujeta Emiiiju, kaj sta bila doživela v Tirzi, vzlasti ono, kar sta izvedela od Noeme. ,,Ali nisi ti več potov imenoval imena Hanani?" vpraša Lucij.
„Da! Naš hišnik je več potov pripovedoval o nekem Hananiju iz .Judovskega."
„Ali kaj znaš o njem?" vpraša Avrelijan.
„Od poprej skoro nič ne, od sedaj pa
samo toliko, da živi v Jeruzalemu in da je duhovnik."
Vojaka povesta, kaj sta se bila zgovarjala z Noemo, sestro Hananijevo. Ti možje sedaj sklenejo, da hočejo, kedar okolnosti dopuste, brata in sestro združiti, Farizcjca Jonadaba pa po postavi kaznovati.
Itimci so vrlo dobro napredovali. Štirnajst dni so Jotapato oblegali, z naskokom premogli, popalili in razvalili; pri tej priliki poginilo je 40000 Judov. Jožef Flavij, že več potov omenjeni zgodovinopisec in poveljnik trdnjavski, bil se je skril, ali Itimci so iztaknili njega in še 40 drugih Judov. Jožef se je drage volje udal, ostali pa so se raje poklali sami med seboj. Na to so Rimci osvojili tudi Jopo, ki je bila nedavnaj na novo pozidana; enaka osoda je zadela Trahejo, v kterej je nasprotnik 30000 ljudi zajel in prodal. Tiberiji pa so zanesli, zato ker je Agripa prosil za njo. Vse ostale trdnjave so se potem po vrsti udajale.
V Jeruzalemu pa, kamor so se vedno stekali beguni, bilo je vse narobe; eni so zahtevali mir, eni boj. Veliki duhovniki, večina ljudstva bila je zmdrna, ali sikarijci in razbojniki so hlepeli po krvi.
Zmerni meščani in posestniki so sprevideli, da boj, ki ga bijejo s strahovalci in go-
spodovalci vsega sveta, je čisto brezvspešen in pogubonosen, ki hoče naposled uničiti tudi svete običaje in njih imetje. Ali kaj so hoteli, ker se je bila besna drhal s svojimi voditelji polastila vlade. Vsak dan se je ona namnožila z novimi razbojniki in begunci iz Galileje, na vse zadnje je pa še Janez Giškalski z oro-ženo četo v mesto pridrl in brezozirno gospodoval. Kdor ni trdil tega, kar on, bil mu je izdajalec. Vsak dan in vsako noč poklali so po kolikor toliko takih, kteri so mu bili neljubi. Ko so se meščanje z Anano, velikim duhovnikom, hoteli upreti besnosti drhalskej, polastila se je ona tudi tempeljna. Anana, ki je bil pozval meščane na boj proti skruniteljem tempeljna, predolgo se je obotavljal udariti na nasprotnike, in med tem so oni poklicali sosednje Idutnejce. To na pol judovsko ljudstvo je že blizo 200 let prebivalo ob južnih gorah mrtvega morja, in je bilo sprejelo tudi judovsko vero. In ta črna vojska 20000 mož pri-hrula je pod načelništvom štirih voditeljev pred Jeruzalem. Zmerni ineščanje se niso mogli dolgo upirati dvojnemu nasprotniku. O nekej nevihti je odprla drhal vrata, Idumejci so vdarili v mesto, in oboji skupaj začeli so kar od kraja klati zmerne meščane. Ta pot sta poginila tudi Anana in Jozva, viša duhovnika.
V Ljubljani, 21. juuija.
Avstrijske dežele.
Dunajska „Presse" naznanja, da vred-nik „Volksfreundov" g. Wiesinger potuje na Tirolsko tamošnje ljudstvo obdelovat za aktivuo politiko. G. W i e s i u g e r bi bolje storil, da bi ostal doma; kajti če g. G reu ter, Čegar iine po Tirolskem slovi, ni nič opravil, bo tudi prizadevanje Wiesiugerjevo zastonj, ki je zgubil vso veljavo, odkar je postal vrednik veternjaškega pa centralističnega „Volks-treunda."
<1 vojakih-lioffoslovcill mariborskih, za ktere se je bila pri svitlera cesarju vložila prošnja, da bi se smeli za maš-uike posvetiti, se nam poroča, da škotijski ordinarijat od vojaških oblastnij še ni dobil nobenega odgovora. Po privatnej poti pa smo zvedeli, da so cesar dovolili enega izmed njih ordinirati. če je pa oproščen eden, mislimo, da sta tudi druga dva, ker je bila prošnja za vse ob enem vložena. Da je prvi pri domačih brauibovcih, ona dva pa pri llartungovem polku, na tem menda ni toliko ležeče, da bi se njuna prošnja škofijskega ordinarijata zarad tega ne bila uslišala.
■ .i ušli i škot ni hotel razpisati 4 far, kterih patronat ima grajščina Garstenska. Ta grajščina je lastnina škofijska, pa ministerstvo jo je 1. 1869 v oskrbovanje izročilo verskemu zakladu ter zahtevalo tudi patronat gori omc njenih far, čegar pa škof vladi ni hotel privoliti. Ker so fare vsled tega dalj časa bile izpraznjene, je papežev nuuc'j o tej reči vprašal v Rimu, ter dobil odgovor, da za zdaj sme škof dovoliti imenovanje dotičnih fajmo štrov, ob enem pa zavarovati svojo pravico.
Slovaki ogerski se vrlo pripravljajo na prihodnje volitve. 12. t. m. so imeli v Thu roczu St. Martonu volilen shod, pri kterem je g. Mudron v izvrstnem govoru pojasnoval razmere slovaške ter povdarjal lastnosti, ktere morajo Slovaki zahtevati od svojih kandidatov Zbrani so pritrdili njegovim nasvetom ter enoglasno sprejeli kandidaturo dr. J. Jesenkega Tudi so volili poseben volilen odbor, kteri je
volilcem razposlal oklic s sledečim programom: 1. Celota krone sv. Štefana in ravnopravnost naj se varuje; če dosedanje postave za to ne zadostujejo, naj se narede nove postave. Madjarski jezik naj ostane diplomatičen pa de-želnozborniški jezik. 2. Izdatki državni ne smejo biti nikdar veči, kakor dohodki. 3. Nepotrebni vradi naj se odpravijo; deželni in okrajni vradi pa ne smejo biti samo oskrbo-valnice posameznih družin, ampak vradniki naj si prizadevajo, da bodo pošteno in marljivo delali. Vojna naj se zmaujša in naj ljudi ne nadleguje akor doslej. 4. Krajni vradi naj bodo edini v komitatih, pa se mora hitrejši in cenejši, vradovati kakor doslej. 5. Zaprte šole naj se odprd, in naj država napravi še novih šol. 6. STe bo se trpelo, da bi se pograbilo cerkveno premoženje. 7. S civilnim zakonom se ue strinjamo, ker uasprotuje našim verskim načelom. 8 Denarne aristokracije ne poznamo ter želimo, da jenjajo vse virilue pravice. 9. Srenje naj so na podlagi avtonomije, komitati pa naj se osuujejo tako, da nc bodo niti srenjam, niti državi delali zaprek. 10. Veličanstne pravice (regalije) naj se odpravijo. 11. Kerodrtija mnogo gospodarjev in rokodelcev spravi ob vse, naj se najostrejši postave zoper oderuhe narede. — V Zilinrajskem okraju so se Slovaki zedinili s Seunyeyevo stranko ter Janeza Mileča oklicali za skupnega kandidata. Pri shodu 13. t. m. si je vladini komisar sicer silno prizadeval zavezo obeh strank vničiti, pa ni nič opravil.
E'uljMki c. namestnik grof G o 1 u h o v-
s k y je nevarno bolan, če ozdravi, se bode namestništvu odpovedal iu podal v pokoj. Njegov naslednik bode boje nadvojvoda Kari Ludvik, ki je v Galiciji jako priljubljen. Nekteri pa za naslednika grofa Goluhovskega imenujejo brnskega namestnika Possingerja, ki je leta 18G8 —71 že bil voditelj gališke deželne vlade.
Vnanje države.
»a girimka in ruska prijaznost pojenjuje, pričajo zlasti tudi poljski listi varšavski. „Gazeta Warszawska" obravnava zvezo angleško in rusko, ter hudo biča politiko nemškega državnega kancelarja, „Gazeta Narodovva" pa zopet napoveduje vojsko.
NrhskI knez je 17. t. m. sprejel nova poslanca angleška in nemška. Angleški zastopnik je povdarjal dobrohotnost vlade angleške za srbsko deželo, in knez je odgovarjal, da njegova vlada si bode prizadevala zaslužiti si to dobrohotnost.
Spaiijski general Dorregar ay je svojo armado pohvalil zarad hrabrosti, ktero je v bitvi pri Alcori Luceni razodevala ter opominjal jo v prihodnjih bitvah prizadevati si za enako junaštvo. Dotično pismo se končava s klicem. Živila vera, živila Španjska, živil Kar VII..' — Don Karlos je z dekretom od IG. t. m. za rojstni dan preljubega sina svojega, t. j. 27. t. m. v Guernico sklical narodno zastopništvo biskajske kronovine.
BtiiaiiuiMki knez je potrdil volitev Calniačevo za metropolita in primasa rumun-ske cerkve.
Izvirni dopisi.
Iz lir* k <■;;», 19. jun. Srečen okraj, ki ima glavarja, kakoršnega ima naš okraj. Kako skrben in delaven je! Zlasti okolo politike se vrti tako neprenehoma, kakor kolo v kaki divji mašini. Uradniki plešejo politični ples, kakor jim on fruli na politično piščalko. Temu špektakelju smo se že tako privadili, da nas to že nič ne pohujša. Kar je uradnik, to je nemčur. — Kterega duhovna dobi naš glavar pred se, informira ga kakor šestletnega otro-čička in mu polaga ua vest, da naj bode duhoven po volji božji, ki se nima utikati v politiko. Kolika skrb za duhovne! Zlati nauki! Duhovni pozabite, da ste državljani in mirna bode Bosna! Na slovenske liste se ne naro-čujte, v volitve se ne vtikajte; marveč ob volitvah se zapupajte v foliante sv. Avguština in sv. Jcronima. In če bodo sami nemčurski poslanci izvoljeni, ki vam bodo slovenske jezike pulili iz ust in vam zadnjo suknjo slekli s hrbta: nične marajte, za nebesa bodete imeli še večje zasluženje. Le ubogajte! Odložite politične tra-parije in se zapupajte! — Učitelji, kako skrbi za vas ta gospod malega telesa iu velike dušel V zdanjih političnih zmešnjavah pride milostno na pomoč vašim možganom in vam razreši imenitno uganjko, da ste vendar le tudi držav-
Ali dihali to ni bilo zadosti, planila je tudi v ječe in morila jetnike. Idumejci naveličavši se mesarskega klanja, vrnili so se domu. Žalost in nadloga trli ste meščane tako, da so pametnejši celo želeli Rimcev.
Vse to je znano bilo Vespazijanu. Galilejska in njene trdnjave so že bile pokorjene, in ondotni judovski poveljnik je postal jetnik, a pomiloščenec. Dražestne obale genezaret-skega jezera, ovenčane z lepimi mestici, oni vrt zemeljski, kjer je Zveličar mnogo potov in jako rad se mudil, bil je sedaj žalostna, s krvijo oblita razvalina, in tudi po jezeru, na kterem je Kristus viharju bil zapovedal in govoril besede miru, plavala so trupla pobitih
Čedalje bolj se je bližal pogin Jeruzalemu. Vespazijanu se je svetovalo, naj porabi neslož-nost judovsko in mahoma napade Jeruzalem, ali njemu se je pametnejše zdelo, da se še nadalje koljejo in slabe. Dal jim je dosti časa, celo 68. leto in še nekaj dni G9. leta; na zahodu rimskega cesarstva namreč so se godile reči, ktere so močno zanimale njegovo pozornost, nič manj nego boj na Judovskem. Neron, čegar svojevoljno trinoštvo je cesarsvo 14 let trpelo, poginil je. Ta neusmiljeni preganjalec kristijanov dal je bil umoriti tudi svojo lastno mater, svojega poočiina, svoje žene, in brez
števila najveljavniših rimskih meščanov. Vsem bilo je pogodu, da je poginil, z njegovim imenom pitali so najokrutniše trinoge pa pse. Mesto njega izvolili so Galbo, ki je bil do sedaj deželni glavar na Španjskem, ali legije renske volile so A. Vitelija. Zbog tega nastal je upor v Rimu, in je Galba poginil, ali takoj so volili novega cesarja, nekega Salvija Otona. Med njima pa se je vnela vojska zbog prestola. Iu to je zadrževalo Vespazijana, da se ni mogel neprestano vojskovati z Judi, nego je nehote dal jim dosti časa, v kterem so se napojili z vso besnostjo pogubonosne vojske.
Zmerna stranka je sčasom omagala, in trinogi so se začeli med seboj pobijati. Osnovala se je čisto narodna stranka, ki se je nasproti postavila Janezu Giškalskemu, čegar posilnega kraljevanja niso hoteli več trpeti. Da bi svoj namen laglje dosegla, poklicala je na pomoč Simona, načelnika razbojniškim če tam, ki je do sedaj po Idunieji plenil in moril. Simon je rad prišel in pripeljal 20000 mož; klobčič v Jeruzalemu se je še bolj zamotal. Simon je vdaril na tempelj, v kterem je veleval Janez, a nič ni dosegel. Daritve v tempeljnu so se še vedno po navadi darovale, Jeruzalem pak bil je razcepljeu na tri cepove. Eleazar in zmerna stranka duhovenska stala
je v notranjih in gorenjih prostorih tempeljna, od koder je bila z veliko silo pregnala Janeza; Janez je obdržal ostali prostor tempeljna in gore in trdnjavo Antonijevo, Simon pa se je polastil sijonske gore in okolnih predelov dolenjega mesta. Največ so trpeli pametni meščani, kajti drhal je plenila, dokler je kaj videla, in da je imela več prostora za vojskovanje, razsula je tudi nekaj predmestja.
Silna nevarnost pa je sprijaznila nasprotne stranke, a za malo časa. Junija meseca 69. leta vzdignil se je Vespazijan proti mestu. Pokorivši predele okoli Jeruzalema vtaboril se je v Jerihi, od koder je mogel spešno vdarjati, na Jeruzalem. Ali na zahodu so se godile reči, kakor smo bili že omenili, vsled kterih ni kazalo pred Jeruzalemom ležati. Vnela se je namreč vojska med Vitalijem in Otonom za cesarski prestolj. Po raznih spletkah in bojih v kterih je Oton poginil, bil je Vespazijan za cesarja izklican. Nemudoma je hitel v Egipt, od tam pa na Italijausko, a upor na Judovskem je izročil svojemu sinu Titu.
Emilij Vokoncij, Lucij Vitalij in Karin Avrelijan morali so hoditi za Titom in zato nič niso mogli storiti za Noemo.
(Dalje sledi.)
Ijani, celo „selbstständige Männer", ki se „morate" pridružiti kaki politični strauki. Le kteri? Tudi tu vam pride na pomoč gospod in vam odvzame muko premišljevanja iu tuhtanja: ali bi bili Slovenci ali nemčurji? Poslušajte še enkrat, kaj vam je govoril, ko ste se zbrali okolo njega: „Da nun das Volksschulgesetz der Verfassungspartei, der Lehrer aber dem Volksschulgesetze angehört, so mus derselbe selbstverständlich auch der Verfassungspartei angehören;" (Laibacher Schnlzeitung, št. 11.) Kaka logika toi Proti nji je Kant s svojim modrovanjem prava muha. Kaj čuda tedaj, da je gosp. Zima, korenjašk sklep dal natisniti z razprtimi črkami! Srečen mož, ki razvija tako duševno delavnost, da še gospodom učiteljem odjemlje trud premišljevanja, kaj so iu kaj naj bodo! — Srečni pa tudi učitelji, da jim še misliti ni treba, kteri stranki bi se pridružili! Le nekaj bi vam gospodje učitelji priporočil, če smem. Prosite glavarja, naj varuje, da slovenski narod ne bi storil tega, kar je storil hrvaški, ki je nemške in nemčurske kultur-trägerje, oprtane z enim punkljem gvanta, poslal črez meje. Na svetu je vse mogoče, ker imajo narodi časih posebno logiko. Pa kaj bi, saj se razumemo! —
Od Prccine pri Novem mestu, 19. junija. Okoli Novega mesta toča hudo rožlja — tudi letos. Lanska in predlanska toča je v mnogih krajih in goricah skoro popolnoma pokončala vinograde; kar je še ona pustila, vzel je mraz, tako da v nekterih goricah skoro ni videti stare trte. Tudi letos toča precej za rožlja, Če se pokaže le malo oblaka. Tudi letos je že tam ter tam v novomeški okolici polje popolnoma uničeno in vinogradi so pokončani. Za kmeta se kaže zopet žaltava. Toča je prav res žalostna prikazen; kmet se je boji skoro bolj kakor vraga. Ne tako novomeški uemčur. Ta misli, da je ni toče mogoče, ki bi mu pe peluično sredo ubranila obirati telečjo glavo in slastno uživati svinjski jezik. Srečni nemčur! Za nič drugega tako ne skrbiš, kakor za pe-pelnične klobase! Te si, kakor praviš, sam preskrbiš ; Bog te pa v največi vročini zaklada z „Gefrorenes — zmrzlino", ki iz oblakov pada na cente v točni podobi. Le pridno zdaj zoblji nemčur zmrzlino, ki ti pada iz višav, kakor Judom mana; za pepeluično sredo se bode že še dobil kak prešičji repek, ki ga bodeš slastno in strastno obiral. Dober tek!
Se nekaj. Cesar je poklonil Novemu mestu zastavo, cesarica pa trakove za njo. Cesarica bode kot zastavina botra zastopana od gospe glavarjeve. Program za blagoslovljenje zastave je razposlan. 25. junija zvečer bode po mestu razsvitljava, za ktero naj bi zlasti skrbele, kakor pravi oklic, gospe in gospodične. 26. zjutraj bode budnica, ob 9. maša, ob 10. blagoslovljenje; popoldan ob 4. veselica pod milim nebom. K slovesnosti pridejo tudi kostanjeviški in krški purgarji. Slovesnost ne bode tako lepa, kakor bi bila lahko, ko bi nemčurska mora in pepelnično klobasarstvo kedaj pripuščalo popolno narodno veselico.
<>«1 lijiitomcrn. 17. junija. (Šole). Že sem v nekem dopisu govoreč o naših učilnicah opomnil, da je deželni šolski nadzornik ob priliki svojega boravljenja v Ljutomeru (meseca marcija) obljubil na to delati, da dobimo meščansko šolo. To je namreč želja domačih šolskih zastopov, ki so narodni. Nadzornik dopal se je tukaj tem, ker se nije spod-tikal nad slovenščino kot učnim jezikom v vseh razredih ljudske šole. Pa pravi se, da tiha voda brege dere. Malo časa po rečenem dopisu zvem, da je deželni šolski svet poslal
naročilo, da se naj na nemščino bolje ozir jemlje nego doslje, ter da se v 4. razredu pri poduku v nemščini, zemljepisju, računstvu iu telovadbi rabi kot učni jezik — nemščina!
Kar se tiče meščanske učilne, javlja tudi deželni šolski svet, da je pripravljen Ljutomeru v tej zadevi vstreči ter podeliti isto (se ve da z dovoljenjem deželnega zbora), pa učnim jezikom — nemškim!
No, ne znam, bo li kruha iz te melje. Šolskemu zastopu ne bo mogoče v to privoliti iz ozira na blagor naroda, kteri s tem b a š nič ne pridobi. Starejši ljudje še se dobro spominjajo onega časa, ko so se slovenski učili (se ve da samo) brati v „ekstraštundi", a druge predmete da so se učili na pamet, pa kaj? na to pitanje še ti danes večina ne more odgovoriti. Naši ljubljeni „prijatelji" v deželnem šolskem svetu so pač naivni, če nam ta k e pripomočke za omiko ponujajo. Tudi učitelja nam nečejo potrditi neki zarad tega ne, ker je „Kranjec", t. j. po domače: narodnjak. Boljše šola brez učiteljev kakor pa nenemška, — misli si gospoda. Lepa metoda pedagogike I Vrh tega še ste dve službi razpisani. — Prepričani smo, da bodo naši zastopniki svoje storili.
teklo nedeljo je bilo pokanje tako strašno, da si ni mogla nobena ženska rahlejših čutnic, noben otrok upati memo. Pravijo sicer, da se je streljalo novemu deželnemu predsedniku na čast, ali to ni zadosten vzrok, da se ženske in otroci vse okolice strašijo, da ne more uo-ben bolnik mirno spati. Tje naj gre „Laibache-ričen" tankoušec poslušat; če nima v boju vtrjenih ušes in čutnic, se bo vselej stresel, da bo kaj, kedar bo počilo in to se zgodi po dva- do trikrat vsako minuto. Zvonenja pa se nihče ne vstraši, niti ne ogluši zarad njega.
(Naš domaČi polk it. 17), zdaj Khun, bo obhajal to leto svojo dvestoletnico. Vstanovljen je bil 1. 1675 in imel za tem različne lastnike in imena.
(„Besedi") v ljubljanski čitalnici je bil zadnjo soboto zopet dež na poti. Vendar je bila v prostorih gostilničnih in sicer prav lepa. Občinstvu je bilo vse všeč; pevski zbori, vojaška godba pa Tankova kuhinja in klet.
Domače novice.
V Ljubljani, 22. junija.
(V „Tagblattu") se zopet širokousti nemčurska ošabnost, razžaljena po tistem nemškem spisu, ki pojasnuje, zakaj so slovenske cerkvene občine popustile zvonarja Samasso. Kako je ta vseskozi resnični iu mirno pisani članek razdražil nemčurske sršene, je jasno po tem, da se je „Tagblatt" na prvem mestu spravil čez njega, a kako' Mislite, da dokazuje, da ono, kar je članek svetu objavil, zavrača iu dokazuje, da je obrekovanje, laž? Kaj še! Tega ne more z vso doktorsko zofistiko, ampak na-malal si je dve osebi, gosp. stolnega dekana S. in gosp. Kljuna za pisatelja onega strupenega članka na zid in zdaj laja nad njima prav tako, kakor se togoti tat nad žandarji, kterim ne more dokazati, da so ga po krivem prijeli. Nesramno! Tedaj se še dokazana sleparija kacega nemčurja ne sme svetu objaviti! Tako zavračanje, kakor ga beremo v „Tagblattu", je res prav lahko; mesto da bi dokazal, da ni res, kar se komu očita, si ta list kar izmisli kako osebo in hajd! po nji, ker bi sicer moral omolkniti. Na ušesa pa tu povemo „Tagblattu da se je glede pisatelja onega skelečega članka grdo zmotil. Sicer ne vemo, kaj bosta tako grdo ozmirjana gospoda rekla k „Tagblatto-vemu" napadu, a to vendar lahko povemo temu nesramnemu listu, da, če hoče pošten biti, naj ju gre odpuščenja prosit. Veseli nas pa vendar, da še „Tagblatt" sam pripoznava, da je Samassa slabe zvonove lil, ker niti ne skuša oporekati ne enemu v onem članku navedenemu dokazu.
(V „Laib. Ztg.") se pritožuje nekdo, češ da je zvonenje v šenklavški cerkvi preteklo soboto motilo ravno posvetujoče se mestne očete. Čudni patroni to, da jih ravno zvonenj moti? Tudi procesije nemčurji pisano gledajo — se reče, kedar so cerkvene, kedar gredo pa n. pr. uradniki v procesijah na „rotovž volit nemčurje in so skoro vsakemu na poti takrat se zoper prozesije nihče ne pritoži. Da bi bili mi tako sitni, kakor nemčurji, bi se z večo pravico pritoževali zarad streljanja na strelišči, ki ne trpi po dve uri, marveč navadno ves popoldau ob nedeljah. Ravno pre-
Razne reči.
—	V Novem mestu bodo 26. t. m. blagoslovili zastavo meščanske straže, ktero ji je podaril cesar, cesarica pa ji pridala krasen trak. Slovesnosti se prično 25. t. m. in bodo trajale dva dni.
—	Strašen potres je bil nedavno v Mali Aziji ter pokončal veliko mest in vasi. V mestu Iškli, ktero je štelo 2000 hiš in 31 mošej, ostalo je le 15 hiš in 2 mošeji; izmed prebivalcev ste 2 tretjini poginili. V Livilu je od 2000 prebivalcev jih konec vzelo 800. V M e s o p o t a m i j i se je prikazala tudi še nekaka kuga, ktera človeka umori v 2 ali 3 dueh. V nekterih krajih so za njo poginile 4 petine ljudi.
—	Kardinalu in nadškofu solno-graškemu je v Dornbachu, kjer sedaj biva na počitnicah, neki tat ukradel zlat z briijanti okinčan okoli 500 gld. vreden prstan.
—	Strahovita toča se je vsula pred uekaj dneuii čez pokrajine ob južnem Pohorji. Vse je zmlačeno. Drevesa so še skorje oguljena. Vinogradi so pokončani. Najbolj so trpele Tiuje, Zbelovo, sv. Jernej, Loče in Zajcklošter. Ljudje so kar obupni.
—	Pri sv. Mohorji na Rad na h bila je 2krat zaporedoma toča in ploha. Pokončala je ondi in pri sv. Urbanu, potem na Pečini pri Poličanah, v Pristovi iu Roginčah vse pridelke. Tudi okoli Zelimelj na Kranjskem pobila je toča.
—	V narodui čitalnici ptujski bode dne 29. t. m. velika beseda z naslednjim programom: 1. Petje. Ipavčeva „Kdo je mar?" vodi g. prof. Glazer. — 2. Dekla-macija „Neizstrohnjeno srce" Preširnova, govori gospodična M. Mašeljnova. — 3. „Ravni pot najboljši pot", vesela igra v enem dejanji. — 4. Igra na citre, potpouri iz opere „la tra-viata", g. Mihelak. — 5. „Slovenija oživljena", dramatičen prizor, zložil F. Bilec. — G. „Mu-tec", vesela igra v enem dejanji. — 7. Quodlibet iz slov. pesmic, tercet na citre, gosli in glasovir, vodi g. prof. Glazer. Po besedi ples. Začetek točno ob 8 uri zvečer. Pričakuje se tudi več zunanjih odličnih gostov.
Odbor.
—	Tako se slepar plača. Te dni že v noči pride k samotnemu kmetu pri Igu, sleparsk klatež, ki je neke s kljukami napolnjene bukvice imel, in lagal, da so črne bukve, iz katerih zamore kmetu prihodnjo srečo razla-
gati. Tudi je trdil, da vse ve, in ako ga kmet dobro sprejme in mu večerjo da, bota potem poskusila. Kmet, dasi videti zarobljen, a vendar prebrisan, mu brž obljubi da bo to storil, ali na drugem koncu hiše, kjer bota sama da jih ne bo nihče motil, zato reče vedežu da naj le urno za njim stopa na drugi konec hiše. Gospodar ga pelje krog hleva in se nekoliko na desno vkrene, kjer je bila velika apnena jama ter gosta opomni: „Le urno, le urno prijatelj!" O joj! vedež štrbonkue v jamo in začne kmeta grozno preklinjati, da ga je nalašč v apnenico vrgel. Kmet ga mirno tolaži rekoč: „Ne jezite se, prijatelj, jaz sem vedel res za svojo apnenico, ali mislil sem, da bi se vam zameril, če bi vam tako malenkost pripo vedoval, vi ste nalašč va njo skočili, ne? saj še jaz za-njo vem, ki ne vem prihodnosti kot vi; toraj kaj hočete? Če pa za jamo niste ve deli, kako bi pa iz prihodnjosti kaj vedeli po vedati? toraj ste lažnjiv slepar." Zdaj se črni vedež ves apnen, osramoten izleče iz jame ter žuga kmetu, da se že na prelazu srečata. Kmet ga pa tolaži, da naj le počaka, ker je že po občinskega policaja poslal, da mu apno otrebi Vedež to čuvši, se brž z dolgimi koraki zgubi bukvice pa so ostale v apnu in kmetič jih jc potem sežgal.
— Slovanska beseda na Dunaji je izdala kratek pregled svoje delavnosti v prvem desetletji 1865/75, poleg tega sporočila se je porodilo to društvo iz proslavljenih slovanskih plesov in besed (od leta 1843), ki so zbujevale družinsko življenje med Slovani na Dunaji bivajočimi. S temi zabavami se je dvoje doseglo; dunajski Nemci so jeli v večji časti imeti ime slovansko, Slovani pak so spoznavali nujno potrebo shajati, zbliževati in spoznavati se. Še le 29. listopada 1863 je storilo slovansko pevsko društvo nasvet, naj bi se vstanovilo na Dunaji bralno društvo slovansko. To misel so podpirali: dr. Dvoraček, dr. Caspar, prof. Fijrchtgott-Tovačovskv, dr. Loebel, dr. Prochazka in dne 25/2 1865. je otvoril gr. černin, vitez z Iludenic, v zeleni dvorani c. k. akademije nauke prvi občni zbor, ki so ga počestili gostje Palacky, Mažuranič, Purkinč, dr. Gaj, Nowakovsky; brez števila telegramov je prispelo iz vseh slovanskih pokrajin. Namen „Slovanske besede", ki ima svoje stanovanje v Dobelhofgasse št. 9., je, podajati društvenikom priložnost, da se seznanijo z naj-glavnejšimi plodovi literatur vseh slovenskih plemen, in to skuša doseči s tem, da se na-ročuje na tiskopise, knjige, časnike, brošure itd. v vseh slov. jezicih; da se seznanijo z drugimi slovanskimi narečji, v to prispevajo vednostna predavanja o skladbi in slovesnosti tega ali onega narečja; da slišijo godbene skladbe najslavniših slovanskih skladateljev; da se v prijateljskem pogovoru zbližujejo pod-učevaje drug druzega o duševnih snagah po-jedinih narodnosti slov.; da s primernimi zabavami pomagajo društvenemu življenju slovanskemu k čedalje večemu razvitku. V društveni čitalnici so razven slovanskih listov razpoloženi tudi časniki nemški, francoski in laški. — Knjižnica šteje 1058 zvezkov čeških, 695* ruskih, 440 jugoslovanskih, 61 poljskih in 693 raznih druzih jezikov. Znanstvena in zabavna predavanja so bila dovoljena še le leta 1867. Kot perjodične zabave napravljajo koncerte od jeseni do pomladi slednjo tretjo nedeljo, vsak četrtek je ples, potem vaje v plesanji, otročji ples, tombola, sprehodi; slovesno se praznuje sveti in Silvestrov večer; k zabavam starše dobe spadajo gledališčine igre. Poleg tega je dajala Ileseda mnogokrat o posebnih priložno-
stih slavnostne zabave ter pospeševala razcvet vzajemnosti slovanske. Društveni imetek je narasel leta 1874 do 2316 gld. Društveni predsednik je postal po smrti žlahtnega Evgena Černina lludenickega, Jan. gr. Harah, ki od leta 1860 neprenehoma opravlja častno službo staroste društva in je njegova največa podpora, ne zdi se mu škoda niti žrtev, niti dela, niti časa, kedar koli je Besedi tega treba. Vsta-novnikov, plačevalnih udov, pravih in deležnikov je bilo 1. 1874 393 (proti 448 1. 1867.1 Želeti je, da bi ne le dunajski Slovani si priljubili dom, ki ga je sezidala vzajemnost in sloga jednokrvnih bratov, temveč da bi tudi Slovanstvu sploh postal mil in drag, da bi tudi slovanske občine in korporacije spoznale važnost tega središča in se po izgledu hrvatskega Oseka, dosedaj jedinega, kot ustanovniki priglasile k njemu. Le pri najobilniši vdele-žitvi na Dunaj in zunaj njega bode Slovan-skej Besedi mogočo vedno izdatneje in vspeš-niše delovati.	„SI. Listy."
— Kako amerikanski novinarji svoje naročnike opominjajo*). Izda-jateljstva amerikanskih novin opominjajo vsak trenutek zdaj tega zdaj onega naročnika, ki hoče na veke dolžan ostati naročnino za list. Takovo opominjevanje pa se godi na poseben način, zategadelj podajamo tu nekoliko karakterističnih primerljejev. Konec lista pod naslovom: „Mala pošta" beremo to-le opazko: „Gospod N. I Mi si prizadevamo po krščansko živeti ter naposled priti v nebesa in prav zelo bi nas veselilo, ko bi se ondi z vami sniti mogli. Ali to se žalibog ne zgodi, kajti vi pridete v pekel. Vi se nas vedno ogibate*, da bi nam ne morali plačati dolžne naročnine. Vi se nas bodete tudi po smrti izogibali, da vam le ne bode trebalo plačati in zato pridete tje, kjer je jok in škripanje z zobmi. Poboljšajte se, dokler je še čas." — „Kdor ne plača za časnike, tega naj strela ubije." — „Ker niste časnikov plačali, naj vas vse noči bolhe koljejo in naj vam 10.000 senic zleze za srajco." — „Naj se vam nobeno lepo dekle na nasmeje in naj se poleg vas naseli trobec, ki bi se 25 ur na dan učil trobit." — „O, da bi pri obu-vanji dobili vškornji podgano" — „Vi morate dobiti grdo baburo za ženo, ki si nad vami izlomi poslednji zob." — „Naj vas namaže z raztopljenim svincem in ostrže z razbeljenim železom". — Drugi zbadajo naročnike s kratkimi novicami: Znamenito je to, da se nihče ne vstreli ali drugače ne konča. Kdor redno pošilja pred-plačo časnikom, nagrada za takovo pravilno plačevanje je obično stalno zdravje in dolgo življenje." — Neki list piše: „Dolgo opazovanje nas je privedlo k prepričanju, daje opuščeno neplačevanje novin prvi korak k zlo-dejstvu. Da si naši čitatelji vzemo te besede k srcu." — Zopet drugi list: „Poznamo moža, ki je za svoje novine vedno v pravem času odrajtoval denar. V svojem življenji ni bil niti jeden dan bolan, ni imel nikoli kurjega očesa na nogi, zobje ga niso boleli, krompir mu ni gnjil na polji, njegova pšenica ni bila plevel-nata, njegova mala deca niso nikda po noči jokala, iu njegova žena mu je bila vedno prijazna in mu ostala verna do smrti. Dragi či-tatelj, si liže plačal novine?" V nečem Ken-tuckem časniku piše izdajatelj v poslednjej številki: „Dodelali smo. Vsak petelin na dvorišči je proti nam miljonar. Merica soli velja danes 2 solda, ali nimamo danes toliko, da bi
si je kupili, kar je je k jednemu krompirju treba. Plačajte in veseli nadaljujemo list."
— En mesec prezgodaj v službo stopil. Nekikrat pride neoženjen vradnik k francoskemu kralju Ljudeviku VI. ter zdi-huje rekoč: „Milostljivi kralj, v zdanji moji službi mi gre strašno slabo ; prosim Vas, da bi mi kako boljšo podelili." Kralj malo pomisli ter pravi: „Kako pa je s sedanjo vašo službo? Imate li preveč posla ali kaj?' vradnik pravi ves obupan: „Posla nimam dosti, skor če hitro delam, ga navadno že dopoldne končam; ali — — oh! le denarja mi vedno primanjkuje, tako da me misel obhaja, da sem mesec prezgodaj v službo stopil." Kralj ga bolj resno v obraz pogleda in vpraša: „Koliko imate na mesec?" vradnik pravi: „I— dvesto in petdeset frankov", ter nadaljuje: „Zato, ko bi mi hotli dobri kralj milost ska-
zati--." Kralj brž spozna vzrok in mu
reče: „Le idite tu doli k dvornim vratom za ta mesec in ondi v pisarni ostanite." Naš vradnik gre tje, kjer so od rana do pozno v ve-čar peresa škrtala, ter služi šestdeset frankov za ta mesec. Ob mesecu ga zopet kralj obišče, in pravi mu: „Koliko ste se pa ta mesec zadolžili?" Vradnik tihotno reče: „Prav nič, še mi je devet frankov ostalo, ker sem komaj toliko časa imel, da sem si hodil za potrebo želodec okrepčat." Kralj mu pa reče: „No, zdaj pa le idite v prejšnjo službo, in kedar vam zopet prične denarja primanjkovati, pa pridite, Vam bom pa dva meseca milost skazal." A vradnika ni bilo več nazaj.
*) Tc vrstico smo posneli iz „Slov. Listy" in sicer ravno zdaj, ko se prične drugo poletjo. Sebi in svojim bralcem pa želimo, da nam nc bi bilo treba ravnati enako ž njimi.	Vred.
Umrli so:
16. junija. Ana Cinkelj, cik. fabr. pos. hči, 6'Yj 1., za škrlatom.
IG. junija. Jože Slivnik, kupč. pom. sin, 8 1., — in Franc Klemens, steklarja sin, 6'/, 1., oba za srčnim oslabljenjem. — Ivana Ivan, delavca otrok, 7 tednov, za božjastjo.
18.	junija* Franc Ziegler, inženirja otrok, '/2 ure, vsled težkega poroda. — Marija Ilarisch, tapecirarja žena, 35 1., za oslabljenjem. — Janez Tomšič, delavec, 54 1., za prsno vodenico.
19.	junija. Antonija Polasek, lekarničarskega pom. otrok, 18 m., — in Karol Kompare, otrok delavčeve odove, 3 1., oba za vnetjem vratu.
20.	junija. Frančiška Vovk, delavka v cig. fabr., 15 1., za spridenjem pluč. — Elizabeta Pichler, uradnika vdova, 60 1., za pljučnim oslabljenjem.
Tek'Krnfičnc denarne ccne 21. jnnija. Papirna renta 70.10. — Srebrna renta 74.05. —
18601etno dižavno posojilo 112.--Bankine akcije 961.
— Kreditne akcije 221.50 — London 111.45 —• Srebro 101.65. — Ces.hr. cekini 5.25. — 20Napoleon 8.89.
lastiti duhovščini pa nemščine zmožnim družinam priporočamo, da naj si na-ročč izvrstno knjigo:	(43—1)
Die Glaubens- und Sinite
der katholischen Kirche.
Dargestellt von Dr. Hermann Köllns, Pfarrer u. F. J. Orilndlc, Hcctor.
Einsitdeln, New-York u. Cincinnati. — Druck u. Verlag von Gebr. Carl u. Nicolaus Benzinger, Typographcn des hl. apostolischen Stuhles.
Knjiga bode obsegala 25 snopičev po 30 kr. ter bode v enem letu končana. Poseben kinč so ji brezštevilne na lesu vrezane podobe. Naročniki dobe za 2 gl. 40 kr. doplačila tudi prelepi oljnati podobi Srca Jezusovega in Marijnega.
Naročnino sprejema g. Otokar Klerr, knjigotržec na Starem trgu v Ljubljani.