Venceslav Winkler
Zgodba o mrtvi vasi
Živel je grašcak, bil je bogat, da je kupil vas, hiie in ljudi. Prav vseK tudi Jernejčka ciganskega, ki ni imel ne očeta ne matere, temveč le cesto in popotno palico. Vsak človek ima nekje dom. Tudi Jernejček ga je imel. Ni sicer vedel, katera hiša je njcgova, toda rekli so mu in je nioral ostati, da je še njega kupil grasčak. Bilo je vse poceni, dva denarja za človcka, tri za liišo, štiri za grunt. Jernejeka je dobil graščak za nameČek.
Bil je pa grašcak prav daleč doma. iNa skrivaj so si ljudje marsikaj namigavali. To je pa res, takole proti veČeru je dobival navadno goste, Pri-peljali so se v zaprlih vo2eh in konji so tolkli po kamniti cesti proti gradu, da so se iskre kresale. Grajski hlapci so pravili, da je smrdelo po žveplu. Pa to mogoče ni bilo res, saj je bil drugače graščah Človek kot drugi, le strog jc bil in trd tudi. Na primer prav zaradi JeTnejčka. Ni ga mogel videti. Če ga je srečal, ga je ošvrknil z bičem. Naj se spravi delat, ga je učil, kaj se samo potika po svetu. Jernejček je raolcal. Pred gospodo je sploh dobro molčati.
Ko pa je prišla jesen ia je grajski valpet s lilapcem pobiral desetino. je hodil Jemejček po njivah. Sam ni imel zemlje, a kaj je prijetnejsega, kakor hoditi takole jeseni, ko vsi delajo, po polju. Jemejček je liodil, mogoče jc tudi kaj govoril, nJč se ne ve. Toliko stvari se zgodi kar mimogrede, da se ne razloči, kdaj je začetek, kdaj konec. To pa je, čez nekaj dni se je valpet poklonil pred graščakom in povedal ponižno:
»Milostni gospod, letos ne bo desetine, nočejo je dati.<
Graščak je žvizgal, gledal nekam v dolino, še zmenil se ni za valpta. Valpet se je priklonil in povedal še enkrat.
»Že pravl« je rekel graščak kratko in žvižgal naprej.
No, to je morala biti prav posebna pesem.
Takrat Jernejčka ni bilo doma. Hodil je nekje onstran hribov. Ko se je dmgo jutro vrnil, se je zaČudil. Vsa vas je molčala kot mrtva. Ljudje so ležali po tleb, po ležiščih, povsod, kjer jih je ura zalotila. Nekaterim se je poznalo na obrazu, da so se z muko branili konca. AH je to smrt? Jernejček je tipal tmpla, a ni mogel verjeti. Kaj niso govorili včasili o graščakovih sorodnikili? Dosti Čudnega se zgodi na svetn.
Dva dni je posedal po vasi. Tretjega dne se je napoti] v grad. Vprašal je, če ga vzamejo za hlapca. Valpet ga je pisano pogledal in rekel, da močan sicer ni, a ga bodo že zaposlili.
283
In je ostal.      l'¦*'¦  -v—• -                     -    .¦;11
Bilo je Tse lepo in je imel pijače in jedace na pretek, a ga je Tes čas skrbelo samo eno, kako bi rešil mrtvo vas. Ogradili so jo namreč in valpet je zapretil s palicami tistemu, ki bi stopil Tanjo. Zato je trava prerasla pota in dvoriŠča in so se koče nagibale k zemlji, kakor bi se morale vsak hip zrušiti. Jernejeek je dolgo premišljeval, potem se je odločiJ. Ves čas je bil v službi dober in pošten, pa so ga kmalu postavili za konjskega hlapca. Konji so pa bili že tisie čase taki, da so radi divjali in je nekoč zdivjal grašČakov najljubši vranec.
»Primite ga, primite ga!« je kričal grašeak, ves zelen od jeze.
Pa nikče se ga ni upal prijeti.
Jernejček je pa prišel od nekod iz hleva, prijazno je pokimal konju in konj se je napotil proti njemu in se ustavil pred njim, kakor bi se nič ne zgodilo. GraŠČak je gledal malo debelo, potem je rekel:
»Ti boš odslej zmeraj pri meni.«
Jernejček je prikimal. Bil je zadovoljen.
Od takrat sta hodila zmeraj skupaj z grašcakom. Zgodilo se je pa, da sta v gorah zašla. Konja sta komaj še lezla po stezi. Gospod se je Jmdoval in robantU, potem je ukazal Jemejčku, naj ga izpelje iz gošcave.
>Prav rad,* je rekel Jcrnejček, ^samo to rai povejte, zakaj je vas v dolini ograjena in kako, da so ljudje kot rartvi?«
GrašČak ni hotel povedati. Rekel je, da ga bo dal zapreti, ker je predrzen.
Jeraejček ni odnehal.
»Pa ostanite v teh skalah!« je odgovoril.
Graščak je videl, da ni pomoci in je razložil vse po pravici. Hudobei imajo besedo vmes, v peklu bi se moralo povprasati.
Jernejček je razumel in sta kmalu našla pot.
Drugo jutro je graščak poklicol valpta in mu ukazal, uaj JernejČka takoj vrže v jeco. Iskali so ga, a ga ni bilo nikjer več. Navsezgodaj je že izginil iz gradu in se odpravil proti peklu.
Dolgo je hodil. Pravijo sicer, da je pekel blizu, a Jernejček najbrž ni raogel najti prave poti. Ko je prišel do njega, jc bil ves izmučen in zdelo se mu je. da ne bo mogel več živeti.
Potrkal je na peklenska vrata, pa so mu odprli- Ko je poredal, kaj bi rad, so ga peljali pred najvišjega poglavarja vseh hudobcev. Pa tudi ta si ni upal sam odločiti. Sklical je veliki zbor. Prišli so hudobci z vseh strani sveta. Posedli so okrog kotlov, nekateri so se obesili za verige, potem se je začelo prerekanje in ropotanje, Ko se je pa velikemu poglavarju zazdelo, da je že vsega zadosti, je vstal in odločil po svoje:
>Naj l>o, ker sem dobre volje. Vas je mogočc rešiti, toda ta človek, ki jo hoce rešiii, naj zato leto dni dela v peklu.«
Hudobci so pritrdili. Jernejčka je obšla groza, toda potolažil se je, da bo vse skupaj trajalo samo cno leto. Takoj so mn izbrali delo. Naložili so mu, da bo prenašal duše od peklenskiJi vrat pa do prve dvorane. In vsi so se mu smejali.
Bilo je res hudo. Vsaka duša se je otepala pekla. Medtcm ko so budobci, ki so bili tega vajeni, laliko prenašali po dve, tri duše, je Jernejček že pod eno omagoval. Padal je, pobijal si je obraz, Hlo mu je res hudo.
Trpel je in trpel.
Končno jc vendar prefeklo leto. Prišel je zadnji dan. Proti večeru je šlo.
>Še zadnja duša!< je vzdihnil Jernejček.
^84
Pa ko je nesel zadnjo dušo, je čutil, da je strahovito težka. Pogledal jo je natanč-neje in jo spoznal. Bila jc duša domače-ga graščaka. Prestrašil se je.
»Nič se ne hojl^ je zasopihala duŠa. »Graščak je pravkar umrl.«
Potem so ga izpu-stili iz pekla. Še po-dili so ga.
Hitel je domov. Sereda, bilo je daleč, pa je zamudil pogreb gospoda grašcaka. Nič mu ni bilo žal. Toda tudi doinaČa vas je zopet oživela. Ko pa je vaščanom pripovedoval, kako se je mučil zanje v pekiu, so se mu vsi smejali.
»Fojdi no, pojdi! To se je kar samo od sebe zgodilo!« so rekli.
Moral je molčati, drugače bi ga zapodili. Pocasi je začel še sam verjeti, da se ni nič zgodilo-----------