O, kot da mesec razsvetljuje
brezna naših globočin,
ki v njih naš glas-odmev kot tisoč ptic
leti iz vseh tujin neskončnosti
nazaj na naše roke . . .
Skozi svoje zadnje vrtove nocoj gredo duše.
VLADIMIR  KIRIN:  NOTRANJŠČINA KATEDRALE V ŠIBENIKU.
SRENJA.
JANEZ JALEN. Drama v štirih dejanjih.
Tretje dejanje.
Po zorišče kakor v prvem in drugem dejanju. Mračno popoldne v zgodnji jeseni.
Martina   (igra   desno   za   odrom   na   klavir
otožno skladbo).
Dana (pride od leve, gre počasi na verando,
gleda na vrt in posluša).
Franica (vstopi čez čas od desne): Žalostno
poje Martini klavir. —  Skoro bi rekla,  da
imajo mrtve strune več srca kakor Jjudje.
162
Dana (se napol okrene): Ali meni očitaš! Franica: Tudi. Pustila si pisarno samo Martini, ki je ni vajena. Za vse revska zdaj papa nad njo.
Dana: Morda jo nagradi še s klofutami. Martina   (odseka  igranje;   strune  se   oglase vsenavzkrižem; naslonila se je na tipke). Franica: Si cula, kako je sama zajokala? Dana (pride v salon): Ej, tudi meni ni najlepše.   (Gre  do  divana,  poklekne  s kolenom nanj, se opre z roko ob naslonjalo in nervozno brska s prsti po naslonjalu.) Franica:  Pomagala bi ji,  pa bi se obe za-motili.
Dana (pokaže majhen ključ, ne da bi se obrnila): Poznaš tale ključ! Franica (pride bliže): Pisarno odpre. Dana: Da.
Franica: Čemu ga nosiš še vedno s seboj! Dana: Kadar ni nikogar notri, hodim računat. Tako — na listke — da se ne odvadim. Franica: Kaj računaš!
Dana (se obrne): Kar bi drugače morala Martina, ki ni vajena. Povej ji, naj me pokliče, kadar bo oče z doma. Vse ji bom narekovala. Le moja roka se ne sme poznati nikjer. (Odhaja na vrt.)
Franica: Saj pravim, zlato si, Dana. Dana (že na verandi): Težak svinec, teta, ne zlato.
Franica (odide na levo).
Martina (pride od desne, sede na stol pri mizici, nasloni glavo v dlani in globoko zavzdihne).
Franica (se vrne): Martina! Martina: Strašno vreme je. če se kmalu ne zjasni, bom znorela. (Vstane in bolestno potegne z roko preko čela.) Franica: Se bo zjasnilo. Vreme in drugo. Martina: Drugim.
Franica: Dana ti bo hodila pomagat v pisarno, kadar ne bo papana doma. Martina:   Čeprav ne  pride.  Še  tiste  račune lahko opusti.
Franica: Saj ni ona kriva. Martina: Bojim se, da se ob nesrečni uri še bolj ne spreva. (Posluhne in pokaže na stopnice pod verando.) Gre. (Se umakneta na levo.) Franci in Dana (prideta na verando). Dana: No —! In —!
Franci: Rekel mi je: Kadar bo Dana Vaša žena in Martina njegova, veste, Rženova, bosta lepo skupaj orala, jaz in on, in tako, pri čaju zvečer, se boste vsi smejali zaljubljenim spominom.
Dana: Jaz Vaša in Martina njegova žena —! Franci: Recite, gospodična, da ste zadovoljni in napravite konec sporu, ki razjeda. Dana (se odmakne v salon).   % Franci: Molčite! — Ali naj razlagam, kdor molči, soglaša. (Se ji bliža.) Dana: Nikar! (Se odmakne še dalje.) Franci: Odgovorite jasno. Tako mi je kakor tistemu, ki čaka na dosmrtno obsodbo ali da mu odklenejo v svobodo.