Haiodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani OTON v ŽUPANČIČ ZIMZELEN K POD SNEGOM Ha % H y OTON ŽUPANČIČ ZIMZELEN POD SNEGOM « OTON ŽUPANČIČ ZIMZELEN POD SNEGOM LJUBLJANA 1970 'Ll&tKb 220245 ORUMENELI LISTI V TIŠINO Nikar ne ženi zdaj krog mene hrupa, ko se razgrebam prav do globočin; ne drezaj mi sedaj v pogovor z njimi, ki smo po dolgem času zopet skupaj. Jaz pogovarjam z nemimi se brati, in to je tib pogovor, tako tih, da slišim žilo, ki mi tke na vrati, in bi ga zmotil najbolj rahel dih. Z njimi se pogovarjam, ki so v jami, posvetujem se z njimi, ki jih ni še: naša beseda teče tiše in tiše ko v svetlem snu — nikar me zdaj ne drami. Meni je treba velike tišine, toliko let me je ovijal hrum, od njega me boli srce in um, in v njem mi preglušena duša gine. Meni je treba velike samote; skloniti moram se čez skrajni rob, kjer ni več zvokov, kjer ni več podob, zapreti oči in razprostreti roke: 7 vso školjko, ko jo oklepa Rimska cesta, si moram zdaj pritisniti na liho, tišino preiskati s tenkim sluhom, da zasledim te, jasna, čista, zvesta. In če nebeška znamenja so mreže, ki vanje je najmanjši šum ujet, in je šele za njimi tihi svet, kjer bivaš ti, me tokraj nič ne veže. Ti, ki sem te v mladosti srčno ljubil in si mi v bojih stala vseh ob strani, v slovenstva trdi tlaki sem te izgubil — ktera naj tišja te samota hrani? Ti, ki ne dihaš, ako ne v svobodi, ti, ki brez tebe zame ni življenja, spomni se bolečin in hrepenenja, podaj mi roko, pesem, ti me vodi. 8 SNEŽNIK Snežnik skoz okno gleda me ves čas, kako pero mi teče po papirju. »Minljivi smo, drobni proti vsemirju to tvoje črkanje, in ti, in jaz . . .« — Ti, ki komolce si razprl in rame udobno sklonil, pa si še visok, da s temenom zadevaš ob obok — je mera tudi zate? — »Tudi zame. Denes in jutri in še nekaj časa ponosno kopljemo se v vsaki zori, a pisano človeku je in gori: imena nič, spomina več, ne glasa!« 9 ENODNEVNICE Med enodnevnic pali smo oblak: povsod, od belih mlinov, sivih žag se zbirajo na kratek kratek ples: glej, rojstvo — smrt, en pomišljaj je vmes. En pomišljaj samo, ena minuta, da naglo vzklije cvet opojne nade, ljubezni, bolečine in naslade; en pomišljaj — čaroba je osuta. V nebo so se vzvijale kot kadilo za enodneven dar, življenju užgan; in mi? Izteka tednov se število, gledam nazaj — in vse je kot en dan. 10 NEKOČ Nekoč mi pravil star je kapitan: »Indija, predno jo mornar uzre, čutila mu z vonjavami ospe, da je zavit v vilinski pajčolan neznanih dražesti oddaljenih; a kakor bujno si jo v sanjah slika, nje očarljivost je tako velika, da ga osuplost, ko jo ugleda, stre.« Tako začutil tvoj dekliški dih sem, draga, jaz, predno sem te spoznal; sredi ljudi sem hodil romar tih, ko nevede le tebe sem iskal, in te častil, vso z glorijo obdano, pripravljen na tvoj vid pobožno vdano; ko pa naposled stala si pred mano, od presenečenja sem vztrepetal. 11 KAJBI V lepoti mladi dehteča vsa gre po livadi zamišljena. Naj ji prekrižam dekliške sanje, se ji približam, posežem vanje? Ali zavijem molče naj stran in se ji skrijem v žarečo plan? Ugibljem zmeden, ne vem, kaj bi — in že zapreden! O zlati sni! 12 PLES JE ŠUMEL... Ples je šumel, žarela je dvorana; jaz tih sedel sem, skrit v mrakotnem koti, kar ti, občudovana, razigrana si privršela, sedla mi nasproti. V mladostni radosti dehteča vsa sem videl, da presrečna si do dna in si samo zato pustila gnečo, ker nisi vedela, kam z vso to srečo. Tvoje roke so k meni vzplapolale, a nagloma na prsi ti vplahnile, nad njimi se prekrižale, da skrile bi blesk, ki so me z njim obdarovale. Kako mi je bilo! — Otroško nežen med kodri črnimi je tvoj obraz sijal ves blažen, in nevredni jaz bil tvoje blaženosti sem deležen. Je usoda govorila? Zgolj naključje? Si mi skrivnost izdala? Nič ne vem kot to: lepote tvoje mila luč je edina zarja mojim še očem. 13 In od tedaj se cesto v družbi ujamem, da sežem k prsim si z roko drhtečo v strahu za tvojo in za mojo srečo, ko da na varnem je samo na samem. 14 SVIT V ZRAKU Ko sva se poslovila in si že odvihrala, si v mraku še postala, z roko mi zamahnila; in tam po tvojem blesku ostal je v zraku svit, trepetajoč privid cvetočih breskev. Blažen sem stopil vanj in dolgo dolgo stal s teboj oblit, od tebe ves svetal, vate zavit. 15 IZ OSAMELOSTI Sneg še leži po njivah in po tratah, megle pobočja mi zaslanjajo, prezeble ptice se preganjajo brez petja po grmeh v plahotnih jatah. Sanjalo se mi je o beli roži z opojnim duhom, ki vse rane leči, prelepi, da bi upal po-nji seči, le hrepenenje proti nji se proži. Me čutiš, daljna? Iz samote svoje trepeče srce k tebi noč in dan; ne vidiš res, od česa sem bolan, in da od tebe le mi duša poje? Pred oknom se je rahlo stresla veja; ne vidim ga, a vem, da ptič jo ziblje; zapel je — niso prekopneli hribje? Ni zginila megla, snega odeja? 16 POGOVOR V TEMINI Med ostrnice s poti sem zavil, ko mrak večerni iz dolin je vstajal; pogovor tih od onstran je prihajal in me pripel na mesto, kjer sem bil. * Vriskaš vesel, ne veš za kes in greli — to je bilo v nedolžnih mladih dneh: srce ti je gorelo v čisti strasti, slutilo ni, da je mogoče pasti. A ponevedoma se vanj zaleze zavratni strup, zarine smrtna kal, in zate, ki tako si varno stal, nenadoma ni več nikjer odveze. Zvezde, razsute po neba okrožji, na vse prostranstvo lijejo svoj mir, ti, vase ugreznjen, čutiš venomer, da nekaj milega nad tabo toži. * Odprl si mi in spet zaprl nebesa, prehitro zgrnil mi na dušo mrak! 17 Lej, po senceh, ko sem ležala vznak, solze so tolikrat mi zvrhale ušesa. * In vidiš, da v temi življenja gosti si bil brez razsvetljenja in modrosti, kot dete, ki za jagodami lazi, zelene bere, najbolj zrele gazi. * Tako sem cul pogovor iz temin dveh, ki ne vesta kam iz bolečin; beseda vsaka me je v srce pekla, kot skozenj lastna mi bridkost bi tekla. 18 NAJ KODERKOLI HODIL SEM Naj koderkoli hodil sem po sveti, kjer je srce človeško govorilo, lahko mi ga bilo je razumeti, z njim moje vriskalo je in tožilo. Le kadar modrijan mi prerokuje, s krilečimi rokami večnost meri, takrat se nekaj maje v moji veri: poslušam, gledam, in vse mi je tuje. 19 FILOZOF Bogu nastavil logične je zanke, razpregel metafizične mu mreže: »Dokaz je strnjen, tukaj Te prestreže, ne izmakneš se mi več, kraj je uganke!« A vsa ta trdna kajstva in zvita najstva zapletajo le v nova nas zakajstva. Res misliš, da boš Njega vanja ujel? Ne boj se: On že najde iz njih vrzel. 20 MORSKA MESEČINA Kriknil je deček: »Morska mesečina! nagnil se z brega in ujel jo v kapo: skrivnostno sije bleda rumenina, da gledamo vsi s pridržano sapo. Toda lepota traja en sam hip: skoz platno teče voda ko skoz sito, z njo se preceja bitje čudovito, in pred očmi nam vgasne lepi ščip. Okamenel stoji fantič pred nami, molče strmimo, kar nas je okrog; kar eden iz osuplosti se zdrami, pokaže prazno kapo in dahne: »Bog! 21 KRITIKU V posodi teloh, brin s sončnega hriba ... Narišem vas, vi nežni, čili brsti! In ko oko mi njih skrivnosti ugiba, takole se mi oglase po vrsti: »Če me prevračaš, me lahko razbiješ, vsebino vso razsuješ in razliješ.« — »Ne tikaj se me, da mi dih ohraniš.« — »Nisem srdit, a glej, da se ne raniš!« Tako so rekli vaza, teloh, brin, in jaz sem si besede njih napisal, lepo, kar meni moči, jih narisal, tu nate jih v spomin in opomin. 22 VESELA VODA Vesela voda goni žage, mline, poljublja v senci vrbe, v soncu seva, raja čez jez, po kamenju prepeva ■— mar ni si v svesti žrela Golobine? — Ko ti bi vedel, kod se voda muči, po kakih temnili rupah se pretaka, kako pred rojstvom hrepeni in čaka, ko v mraku sanja, poje si o luči, ko bi poznal strahoto spodnje ječe, vsak hip pod soncem bil ti zlat bi dar, kot jaz ne vedel bi si kam od sreče in Golobin ti ne bilo bi mar! 23 OSTRNICE PRED GRADOM Srečna gospa! Postavljena v špalir stoji pred vašo hišo častna četa, z bogastvom kakor z zadnjo zarjo odeta, prisega vam zvestobo, čuva mir. Poglejte, kaj za trud vam zemlja vrača! Te vaše njive, košenice, loke v zlato so pretočile svoje šoke: spoštujte jih, ljubite tla domača. Zakaj sinoč sem čul skrivnosten glas, mrmranje s polj pred hišo, čudne klice, kot nekaj sklepale bi ostrnice: »Me nismo Hallerstein, smo Koča vas!« 24 ŽENJICA Ves dan je žela in zvečer prinesla domov v zobeh je bilko od povresla. — »Odpri mi kamrico!« — »Jo že odprem, če te na srce z bilko to pripnem!« BILCICA Jaz z bilko sem pripet na tla domača; kaj neki me ta modrijan uči! Naj svet se s tabo vred še bolj prevrača, ta moja drobna bilčica drži. 26 POSVETILO NA SHAKESPEAROVI KNJIGI »ROMEO IN JULI JA« Da, v časih teh ljubezen bom veličal Zakaj nekoč sem v noči burjeviti pri morju, ko vihar je bore bičal, da morali z vrhmi ob tla so biti, poslušal slavca: ni se naveličal do zore pesmi ljubici drobiti: o draga moja, naj pekel razsaja, ljubezen vodi nas po sredi raja. MIKLOVA ZALA (Marici Zwitterjevi v spomin) Ko v turški sužnosti ječala in k svojemu Bogu molila za drage Miklova je Zala, vso dušo mi je razsvetlila. — Kadar me skrb za nas napade in več nikjer ne vidim nade, se spomnim Zale na kolenih, poln zopet upov sem ognjenih in vem: naj pride kar že koli, za nas še zvesta Zala moli. 28 OBRAČUN Truden seže na polico in potegne kar na slepo droben zvežčič, knjigo pesmi: pogled trezen preletava prejšnjih bujnih let izlive, in čim dalj strani obrača, bolj mu klone glava. Kakor list grizljal bi brezov, na jeziku je gorjupo, v grlu bridko, bridko, bridko. O, zdaj vidi: misli, sanje metal v brezno je brezdanje, mlade je zatratil dneve, v zrak sejal je prazne pleve, sproti jih je piš raznašal, ni sledu za njimi. Strast je v nič izplapolala, srce je zaman zgorelo, vse iztlelo do pepela: kakor češ ga razpihavaj, ne razpihaš mrtve iskre, hlad, hladno in vse hladneje mu nasproti veje. 29 Kaj lovi sem? Medle sence. Praviš slava? Reci slama. Pota vsa so izgrešena, in s sramoto in s kesanjem je prišlo spoznanje. Pozno, pozno je spoznanje: ves ta svet okoli tebe, vsa nečimrna preteklost, to življenje — samoljubja strmi stolpi — zračni hrami v nič narisani, v oblake brez temeljev — razmajani zibljejo se kot pijani in kot misli in kot sanje in kot sreča, strast in sila v brezno se gube brezdanje brez namena, brez pomena, brez spomina, brez imena. 30 OBUP Trudna peša motna voda kot brez struge, kot brez dna: blatna, ostudna zmeda kreše, ščavja ji prepleta tla. Lena, gnila žolta pena, s plevami pomešana, plava, tava, kolobari brez namena sem, zdaj tja. Nič ne seva 31 na vršini, brez odmeva dol in grič. Vzide luna: proti nji se iz tolmuna zelen vzpne mrlič. 32 POSMRTNA LJUBEZEN Z zeleno rušo sera odet, maj bo; po jezeru poglej, ko ga pokrije mlečen cvet: jaz, vedi, sem ga sipal z vej. Moj duh narahlo plava tam krog vrb in tebe iz jutra v mrak, zvečer pa leže ti k nogam: o, skloni se, poljubi zrak! 33 SESTRI LADISLAVI (v tolažbo za zlomljeno nogo) Kako, da pala sestra je pobožna, ki nikdar ne zavije s prave poti, ki ni, ko drugi mi, strastem podložna, hudoba je s skušnjavami ne moti? V nezgodi tej se kaže ta resnica: pravičniku do neba v breg strman med trnjem ozka le drži stezica, zatorej pade sedemkrat na dan; a za vsak padec čaka ga obilo v naročju Abrahamovem plačilo. Mi grešniki pa v samopašni objesti brezskrbno rajamo sred cvetnih lok, drveč po zložni in široki cesti — kam? Kar naravnost satanu na rog; in v vrelem olju in goreči smoli pripravljena nam kopel je tam doli. Kaj pravite na to vi, sestra verna? Njej ustnice razgiblje blag smehljaj: »Oh, vi, Župančič, duša ste prešerna, pa Bog je mil: — boste že pali kdaj!« 34 MLADA LETA Mlada leta — veja polna cveta; v soncu guga veter jo od juga priletela ptičica vesela; jo poslušani, sam za njo poskušam; pesem še izpeta ni, veja že se obleti. 35 SKOZ TELEFON Skoz telefon zakliče glas droban: » Je tam gospod Župančič?« — Tukaj je. — Še prašam drobni glasek, kaj mi če. »Pa ste res pravi? Je vaš Ciciban?« zaveseli iz tenkega se grla. — Pa kaj bi, mala? — »Pesmico od vas.« — Oho, to pa ne gre kar na ukaz! — »Ne veste: meni mama je umrla.« Tako? . . . Pa pridi, dušica uboga, pridi si ponjo ... In zdaj sem ves reven, presunjen praznik rok stojim, pohleven, na srcu težka mi leži naloga. Ti dušica, ki se za mamo jočeš in v svoji bolečini nebogljeni si se z zaupanjem zatekla k meni, ti morem dati, kar od mene hočeš? Velikim pevcem so nekdanje dni zidala mesta se na strune zvok, in danes moji pesmi dano ni siroti eni vtolažiti jok . . . 36 SPOMENIK NA VRHNIKI Poglej siromaka: sredi mraza in mraka z utrujenimi očmi sedi na kantonu in čaka. O polnoči z zaupanjem vstane in se napoti zarji naproti in je kakor eden Treh Modrih KraljeV iz naših krajev. 37 PRIHOD (Pavli v spomin na sectio caesarea) Zibala sem te mesecev devet v telesa svojega skrivnostni zibki, vsak gib tvoj spremljala, ko prsti šibki iz mene tipali so v vnanji svet. Zate sem dihala, za tvojo rast sem vate svojo srčno kri točila, in s tabo vred je rasla v meni slast, s sladkostjo skoz in skoz me prepojila. Noben ni žamet in nobena svila voljna tako, kot sem te vase jaz s povoji pajčevinastimi skrila, z vsem bitjem objemaje te ves čas. In zdaj se zdi ti ta naš svet pretrd? In da te vanj ponesti naj ne smem? Oh, mora biti: in če treba v smrt, ljubezen moja odgovarja: grem. Naj moj život bo ena sama rana, hočem te dati soncu in svobodi: prismej se v dan in jasna pota hodi; zemlja, nebo mi pojeta »hozana!« — 38 Potem pa trdno, trdno sem zaspala. Tedaj so te iz skrivne zibke vzeli; in ko so te v naročje moje deli, si ti zaplakal, jaz sem se smehljala. 39 KABILSKA Slonokoščena! Črna! Kunjega plemena! Pšeničnega zrna! Z zažetim stasom visokovzpetih nog! Z ognjem pod pasom za hladno cenjena! — O predragocena, najsrečnejši sem vsenaokrog, ako si meni namenjena! 40 KITAJSKA MODROST Rumena reka se vali nazaj, od sonca se usiplje mrak in mraz, vsem burjam vrata odprta so v Kitaj — Kje si nam, general, kak tvoj ukaz? — Reka se spomni večne struje spet, sonce odstre nam zlati svoj obraz, pomladna sapica predahne svet — ne veste več? — naš general je čas. Zdaj tod šopiri tujec se ohol: kot v vodi sol raztopil se bo v nas. Nam ni pred veki vdrl čez zid Mongol? Ni ga, mi smo: naš general je čas. Kitajski modri rek je uk in up širokim narodom. — Kaj dal bi jaz, da morem krikniti v straž hrum in hrup Nič, fantje, nič: naš general je čas! 41 r ■ IZ NAŠIH DNI V spomin na čas, ko sen je naš, kot zimzelen pod snegom, v tihi nadi se veselil pomladi. VEŠ, POET, SVOJ DOLG? Veš, poet, svoj dolg? Nimaš nič besed? Kaj zagrinjaš se v molk? Vrzi pesem v svet, pesem za današnjo rabo: vsi jo bomo povzeli za tabo. Vem, o vem svoj dolg, v prsih tu me žge; naj se mi grlo odpre, bom zavijal ko volk, na vseh štirih bom stal vrh planine, škripal in hlipal med pečine. Vrh Možaki je bom stal, pesem svojo rjul, Blegaš jo bo čul, Krim odmev bo dal; v vse vetrove jo bom tresel, eden jo bo na Pohorje nesel. Gozd in gora poj, silen ženimo hrup; boga gmajna, le vkup, 45 le vkup, le vkup z menoj, staro pravdo v mrak tulimo, da se pretulimo skozi to zimo. Še bo kdaj pomlad, še bo napočil zor; takrat volčji zbor pojde lovce klat: plani čez Savo, plavaj čez Dravo — zob za zob in glavo za glavo! 46 ZIMSKA IDILA Skoz kozolec vegast prosto sever brije, kakor pes pretrgan gladno pesem vije, poje o praznih kaščah, stogih in skednjeh, pajčevini v loncih, o temi v pečeh, in da dolga dolga preja bo ta zima, in da blagor njemu, ki jo živ prekima. Žleb curlja zaspano, zdaj zdaj bo vkovan, razsušena lesa škriplje noč in dan, v mukanje živine lačno lesa škriplje, v koči siva mamka s prsti v prazno tiplje: »Fantje, naši fantje, oh, kako je vam tam v dežju in snegu, v mrzli gošči tam? Kadar truden ležeš, kdo se ti približa, poravna odejo, čelo ti prekriža?« Star vran na vereji prorokuje v mrak; trepnil je s perotmi in odločil: »Vrag!« 47 REKVIZICI JA Ponoči trije ob pozni so uri potrkali s puškami na duri. »V imenu Boga Očeta — zakoljite nam praseta; v imenu Boga Sina — nalijte nam vedro vina; v imenu Svetega Duha — vsadite nam peko kruha!« Kar ti trije vele, to v hiši vse store, ob zori je vse pripravljeno, na voljo jim postavljeno. Gospodar pa le pisano gleda, vsa reč mu nekam preseda. »V imenu Svete Trojice — potegni voz iz klonice, naloži ves svoj dar, zaprezi konjičev par, pa poženi gospodar, tja v Črni graben, tja v zeleni gozd — hej, fantom mojim zdaj minil bo post!« 48 Pogledal je gospodar: »Takole je ta stvar?« potem pa je v hiši zakričal: »V imenu Vseh Hudičev — navrzi jim ajdovo še potico, in za nameček na vsako ročico odspredaj kapuna in petelina, odzadaj po bariglo vina!« — Pognal je, in skoz vas zapeli so na glas: »Hej Črni graben, hej zeleni gozd — zdaj, fantje naši, vam minil je post!« 49 POSVETILO NA SHAKESPEAROVEM »VIHARJU« Da bi se Prospero pri nas pojavil, vihar pomiril, nas s sosedi spravil, zvestobo in ljubezen poveličal, izdajstvo in poniglavost prebičal, ukrotil Kalibana mračnega, oprostil Ariela zračnega: kako bi naša ladja spet vesela razpela jadra, pravi veter vjela! 1942 50 NESPEČNOST Otožni žvižgi polnočnih vlakov, zamolkli poki ponočnih akcij, pogumni kriki zajetih borcev, krvi po žilah kipeči srd: vse daleč, daleč v vesoljstvu hladnem kot mrak in veter in mesečina in tihi mrk — in blizu, blizu tu v vročem srcu, od solz nabreklem, kot slast in radost in bolečina, kot naše nade in kot ljubezen in velo listje in nagla smrt. 51 OB URI BREZUPA Danes in jutri bosta skoro včeraj; le malo in še malo in še malo, in živo to srce ti bo zastalo, upokojila se ti kri za zmeraj. To dolg bo pokoj po tem dolgem hrupu, po trudnem dnevu zaželeno spanje, po mučnih teh prividih čiste sanje, edina svetla nada v tem brezupu. 52 VILLONOVA OSMRTNICA (Sebi in tovarišem, obsojenim na vešala) Bratje ljudje, ki dihate še zrak, ne imejte src zakrknjenih za nas, saj če se smili vam tak siromak, Bog se tem rajši bo ozrl na vas. Tu vidite pet, šest pripetih nas: meso, nekdaj preveč na požrtije, nam že je vse razjedeno in gnije, in mi, le kost, sc bomo v prah zdrobili. Iz naših muk nihče naj burk ne brije; molite mar, naj Bog se vseh usmili! Če kličemo vas bratje, nas zato ne glejte pisano, najsi smo v smrt šli po pravici. Pa je že tako, da včasi človek s pametjo je sprt; zdaj, ko nad nami se je znesel srd, prosite sina Matere Marije, da žarek milosti na nas izlije in da ubrani nas peklenski sili. Mrtvi smo, naj nihče nas več ne bije; molite mar, naj Bog se vseh usmili! Dež nas pošteno omil je in prepral, zdaj sonce nas suši in nas črni; 53 vran, jastreb nam oči je izkljuval, oskubel nam brado in obrvi. Nikdar nikoli nam pokoja ni; zdaj sem, zdaj tja, kot veter se obrača, smo neprenehoma mu voljna igrača, bolj ko satje so ptiči nas zvotlili. Ne, v našo bratovščino se ne splača; molite mar, naj Bog se vseh usmili! Kralj Jezus, ki nad vsemi si vladar, ne daj, da bo pekel naš gospodar: z njim kaj neradi v čaker bi hodili. Ljudje, tu so norčije prazna stvar; molite mar, naj Bog se vseh usmili! 54 SUROVI CAS Zjutraj ne veš, kam bodeš drevi legel, ne, kdo te vzdrami, ko zapreš oko; kadar si svojim dragim v roko segel, nemara si za dolgo vzel slovo. Vtisni podobo svojega očeta globoko v srce; materin obraz zapri si v dušo: tam samo ti vzeta morda ne bosta ta surovi čas. 55 KITICA MARELIC Kjer iz zamreženih se celic prikaže bledo lice kdaj, poslal cvetočih sem marelic dekletom kitico skrivaj. In drugi dan bila ni ječa, ne, bil je vseh svetnikov god iz pratike: glav gosta gneča, ko da v prostost že sije pot. In kadar potle šel sem mimo, sem videl dobre misli sad: en cvet prežene mrak in zimo, pričara sonce in pomlad. 56 VEZENINA Vsa razkosana, v prali poteptana čudežna vezenina! Naskrivaj jo poberem, jo s solzami operem, skrbno jo zvijem, si v nedra jo skrijem, ob njej se grejem, se jočem, smejem, jo božam, se tešim, da v bodočnost jo rešim o moja domovina! 57 NA VRHEH (Planincu Joži Čopu v spominsko knjigo) Nekje na vrheh, v bližini zadnjih gnezd in prvih zvezd nekdo s pobožno roko sega po nedotaknjenih stvareh: in kar se mu nameri pod dlan, spremeni se v žlahten kamen, v čudežen plamen, bajen cvet, lek vseh ran. Pod dotikom njegovih rok Triglav se spomni, da je bog, in divjemu kozlu pozlati se rog. Tam so na meji življenja in smrti čez brezna razprostrti prebeli, tihi prti. Kako je bel, tih, čist pokop! Kako kristalen, neoskrunjen tam je grob! V slovenskih krogih, široko razproženih, zbrani leto in dan nekaj mrmrajo velikani o večnosti in minljivosti ali kaj, in da življenje in smrt enak imata slaj. 58 Ob tisti tenki črti nam drugim sije sled in kaže pot predaleč stran odtod iz naših zmot in zmed v bližino zadnjih gnezd in prvih zvezd, tja, Joža, kjer tvoja raskava dlan mehko in nežno našo zemljo boža. 59 POGLED NA PLANINE PRVI V črno sem žalost zakopan, pa se ozrem v gorenjsko stran, in glej: planine so visoke kakor prej. ŠE EDEN Zamaknjen v čisti soj naših planin pozabim, da jih gledam z razvalin. 60 SEDMINA Ali, kaj jih palo je v gramozni jami! Najboljšega nam prinesite vina: spodobi se poštena jim sedmina: naj čutijo, da niso čisto sami. Tih žvenk je naših kup: mehko nas mami tiha zavest, da ena smo družina ... 61 ZDRAVICA Ko se krog nas najtrši mrak je storil, nekdo je luč prižgal in spregovoril: »Cekinasta se kaplja plemenita ponuja nam, prav do robu nalita; za hip zdaj pozabimo, kaj nas muči, kozarce dvignimo in proti luči skoz nje poglejmo: zlat se dan nam svita. 62 PARTIZANOVI MATERI ZA ŠESTDESETLETNICO (Gospe Z. Severjevi) Kaj bi dejal za šestdeset vam let? Med nama malo bilo je besed: vsak dan sva se molče pogledala, z očmi prašala vse, si vse povedala. Na ustnicah vam cesto plaval smeli je vpričo drugih; jaz sem bral v očeh: kako počasi noč brez spanja gine, ko duša od nemira ne spočine, ko išče svojih dragih vsepovsodi, po gorah, ječah, po gomilah blodi, v trenutku preleti vesoljni svet, da bi našla za njimi rahel sled. In davne bral bridkostne sem spomine, ran nezaceljenih še bolečine, skrb, strah, brezup in grozo, vse, prav vse, kar tre duha, le malodušja ne. Kcdaj vam pogled bil je trd in trezen ko grudnov led; in takrat sem ljubezen tako brezmejno iz oči vam bral, da vaš mi lik ves dan je zlat sijal. 63 Denes se klanjajo vam svojci vdani; kteri so stran, so v vašem srcu zbrani; v njem je toplo, vem, v njem je dobro biti, v njem mrtvih od živečih ni ločiti. — V krvi kipeče cvetje pokopan leži s prebelim čelom partizan, in belo, belo, belo pada sneg, zamete njega in zajcev, srnic beg. — Na, Dunaj z živo rano v duši mladi, vezilo moje; čelo si ugladi, s pozdravom tihim tem privij se k njej, ti njo in ona tebe z dihom grej. 64 VBREZGLAS JE O, tukaj v prsih mojih Gospa Sveta z zvonovi in orglami češčena prestoluje, v nedotakljive glorije čisti soj odeta zvesto nad svojim spečim ljudstvom čuje. mu lepše dneve snuje. Poleg nje častitljiva kipi gomila, najžlahtnejše našega rodu v njej zagrebeno; sto let je pevec mrtev, neiztrohnjeno sto let srce, in pesem, kot prvi dan vsa mlada, vsa mila naš veže v eno. Po mojih žilah šume slovenske reke, budeč neprestano mi dušo s tajnim trizvokom: v valove plakajo jelše in sklonjene beke, srdito jezovi grme, mostovi z drznim lokom ne vedo za zapreke. Pel sem in sanjal zornejšo vam bodočnost, vas klical skupaj od severa in od juga, zdaj vame zija razdor, laž laja in krvoločnost; in v meni je velika, silna tuga, in v meni je velika, mirna odločnost in trdna vera v naroda poslanstvo. 65 V meni je duh obrnjen v onostranstvo: življenje v svetu tem mi je pregnanstvo: kaži v brezglasje pot, smrt, blaga druga. 66 VRTINEC Neznanski vrtinec me dvignil visoko nad ta je svet: prestrašen uzrl sem spod krvavi naš planet. Vrtinec mi je ukazal: »Zdaj glej in brez spotike vse po pravici povej.« — »Vihar,« sem jecljal, »podi oblakov goste grmade ...« »Ne!« je vrtinec dejal. »To beže premagane nekdaj mogočne armade. Ne veš? Jaz sem sen, ki nikdar poetu ne laže, brez hieroglifov in tajnih abeced mu vedno naravnost golo resnico kaže, in ti jo narodu pričaj, pa če na kolo boš razpet!« 67 IZJAVA Dokler pravica je ob tla teptana, resnica brez sramu zasramovana, dokler laž, verolomstvo je v časteh, dokler svobodo ljubiti je greh; dokler visoki netijo razdor, svetniki pridigajo bratomor, ljubezen kot desetnica brez doma od vrat do vrat za črno skorjo roma; dokler nasilstvo in izdajstvo vlada, ponos, moštvo kot piškav sad odpada dotlej v temnico smradno sem zaprt, in od življenja ni mi hujša smrt. 68 POMLADNI POZDRAV (Maja 1944) Mlada leta, mlada leta: veja v maju, polna cveta, z vonjem, šumom vsa odeta. Pa vse rože cveto, pa vsi tički pojo, naj bo dolgo tako — pa zakaj? Pa zato, pa zato, ker je maj! Mlada leta, mlada leta: srce v zanke se zapleta — ako nisi, boš ujeta! Pa vse rože cveto, pa vsi tički pojo, naj bo dolgo tako — pa zakaj? Pa zato, pa zato, ker je maj! Mlada leta, mlada leta: pesmica lepo začeta, bodi dolgo neizpeta! 69 Pa vse rože cveto, pa vsi tički pojo, naj bo dolgo tako — pa zakaj? Pa zato, pa zato, ker je maj! Bom še jutri mogel peti? Predno zarja nam prisveti, nas utegne smrt zajeti. Pa vse rože cveto, pa vsi tički pojo, naj bo dolgo tako — pa zakaj? Pa zato, pa zato, ker je maj! 70 JULKI Rakitna je visoka vas, in Julka lepo je ime, in čednega dekleta glas z zvonovi gre čez tri fare. Visoko v sonce Krim kipi, nad Julko sije beli dan, krog mene vse na tleh leži, sem v črno žalost zakopan. Kdo ladji naši je krmar? Kdo kaže nam v bodočnost pot? Med slepce je prišel slepar! Ubogi zapeljani rod! Kdor je visoko rojen, glej, visokoroden bode naj, ostane to, kar je, vselej, nizkotnost mu ne more kaj. Kot malokdo sem bil češčen, sedaj s sramoto sem odet, vendar bom slej ko prej pošten, in tega mi ne vzame svet. 71 Zdaj Julki dobro vse želim in fanta prav za nje srce; pred Judeži pa jo svarim: od njih izhaja vse gorje. 72 TJA BOMO NAŠLI POT... V globoki rupi v zimskem spanju gadje se premetavajo, v gost klobčič zviti. Mirujte, misli! Skoro že pomlad je, čas bo; vendar me strah je vas buditi. To srce vstvarjeno je za ljubezen, a vdano sprejme, kar mu čas odmeri; sedaj v sovraštvo hip ga kliče jezen; le malo naj počije v lepi veri: da je človeštvo vse ena družina, da vse narode en sam up preveva; da blagoslovljena mi domovina v svobodi dela,sanja in prepeva; da je na tleh nasilja in napuha objest; laž, rop, krivica in prevara na brzdi; da pravica ni več gluha, poštenje po temnicah se ne stara; da ni poniglavost povsod na vrhu, da se ne mora klanjati ji čednost; da je malik trinoštva, znotraj trhel, na zunaj zgubil ves blesket, vso vrednost; 73 da so zaman sprevodi in parade, strojnice, tanki, puške, bajoneti; da ljudstvo hladno gleda te navade in se ne da na puhla gesla vjeti, ker ve; Moskva sred kopnega prostranstva široko razprostira čvrste roke, zavedna sebe in svojega poslanstva na krilu zbira vseh plemen otroke. Najbornejše, ki svojo so besedo napol zgrešili, komaj še jecljali narečje temno, brati abecedo uči v jeziku dednem. Srečni mali, ki se jim bliska skoz oči poševne svetloba mlada, znotraj jim prižgana, in se oglaša iz duše jim odmevne puškinska pesem, prav jim zaigrana! O mati novega rodu! V vrtežno nam dobo točiš srčno kri in mleko. Tako toplo mi v prsih je in nežno: lej belo brezo za krvavo reko! 74 Prisojno, razcveteno lej pobočje! Tam naša ladja si pristana išče; našla je v vedrega duha območje, v pastirja Kostje radostno torišče, ki pod stopinjami mu zemlja poje, ko da z nogami strune bi prebiral, poplesujoč na čelu črede svoje, in če bo treba, bo smehljaje umiral. — Je dan? Je noč? Je mesečina mila preko višin in polnočnih prepadov tišino in utešenje razlila, da v prsih se ne gane gnezdo gadov? — »Tja bomo našli pot...« Pred sto jo leti je pevec, videc veliki, zagledal; o, da bi hotel danes nam zapeti! Pa ni mu treba: vse nam je povedal. 75 VRAN V zimski dan, v grom topov, v lajež psov kraka vran. Mraz! Glad! Hukaš v dlan, fant na drsnici? Domov! Spat, spat, spat! Bolj pridno boš spal, prej bo pomlad, prej mine mraz, prej strad, prej bo oče z gora doma. Kaj praviš, Sultan? Hov? Ne moreš stran, priklenjen za vrat? Ha! Jaz pa, prosti, črni vran na prežo, na lov! Kje leži mrtvak vznak? Glavo je dal 76 partizan mlad, mlad, mlad, zdrav, zdrav pal ustreljen, zaklan brat, brat od bratovskih rok! Koliko glav! Koliko ran vseokrog! Kljuj, ki ju j, črni vran! Oči iz jam! Čreva na plot! Krak-kr ak-krak! In črna krpa odpluje v megleni mrak proti Krimu. 77 SREČANJE (Majorju Miketu) Zbor volkov na plen čez zapuščeno plan v gosti trumi čez hrapavi sren od glada gnan. Mi stiskamo se ob šumi; moj plašč razcefran od trnja in zimskih sap, nekateri brez kap, brez strehe vsi že leto in dan. Zdaj tisti tam zavijejo proti nam; s pretrganimi životi stojimo si nasproti tu človek, tam zver. En hip, in že pregledajo naš položaj, se spogledajo, nato se obrnejo nazaj za hrib, čez rob in glob 78 kam drugam na rop. Naj srečam še kdaj se s poštenjaki, mehko pobožam vsakega po dlaki. 79 KAR JE KOVINA Kar je kovina, kamen, glina, les, kar je blago, izdelano z rokami, ne mika več oči, želja ne mami, ne vidi se dragota mi zares. Kar nam zasul od severa je plaz, gozd, travnik z vrtom, hiša s pohišnino in marsiktero drago v njej starino, solza ni vredno, ne na čelu raz. Samo kar diha, hrepeni in ljubi, trpi in upa, kar se v strasti vije, kar v radosti, ko se razdaja, sije: živo meso, kri, duša — in pogubi od bratskih rok nemara izročeno — o milo cvetje najinih teles — za kakšne bolečine še rojeno, za kakšno smrt? — le to me pije res. — In vendar še govoril bom o sreči, da, vselej vsakega bom blagroval, ki rajši je v zanosu mladem pal, ko da izhiral bi v zatohli ječi. 80 SPOMIN (Padlemu partizanu Mihi Čopu) Le vej, vej, veter, iz daljin poslan, prinesi vonja s prostih mi poljan, da spomnim se, po čem diši seno in kakšne rože zunaj zdaj cveto. Prinesi mi valov kipečih hrum, po dolgi dobi brez zeleni šum, trstičja in ločja večno trepetanje, potokov, v les zgubljenih, skrite sanje. Nazadnje mi prinesi vso tišino, kar najdeš je nad našo domovino, in v njej besedo zadnjo, zadnji vzdih predaljnih naših, srčno ljubljenih. 81 PREGNANCU (Ob prihodu Rdeče armade v Jugoslavijo) Rumeno listje in jesenske ptice in dež in sneg in led in mraz in mrak; a predno se zaveš, klijo cvetlice, in tople luči in petja poln je zrak. Pobito srce in potrte nade, pregnancev tožbe, obup in jok in stok; a že gre glas: »Naše pojo brigade!« Dvigni se, vdihni duh domačih lok. 82 OSVOBODITELJEM Slišali smo, da na iskrem belcu jalia, da konja in jezdeca jadrna nese perot, in kadar nasprotnik se najbolj z zmagami baha, zahteva skoz vrste njegove svobodno pot. — Deželo svoje si Nemci in Talijani, razudijo zemljo kakor pobitega vola; on stoji na Možaklji, in z njim njegovi zbrani, ni puške ga strah ne prokletega v Begunjah kola. Gore odpro mu svoje zelene hrame, on brani pred tujcem njih hoj šumečo rast, zaseka prehode, preplavi premogove jame, za razbojnika krščen čuva narodu last. O brezupno dolgo deževje v jesenski žalostni čas! In v mesečini po snegu begotni sledovi! Lisičji lajež in škripajoči mraz, da pod srhko osreženo dlako treso se volkovi! O naši sinovi in bratje in očetje! »Kaj boš, razcapani ušivec z životom pretrganim, bos! kanalja kriči. On izpelje jih v mladoletje, njegova vera vsem zoprnostim je kos. 83 Zavzame otoke, primorje, Trst in Gorico, čvrsto mejnike stare v tla zagozdi, v Ljubljano prinese na zlati vagi pravico, zasopel še, nespočit na sever odhiti. Razločene brate v eni meji strne, svobodo zavrženo vnovič ustoliči, pred nami preprogo bodočnosti razgrne: planine sijo, razgibani v soncu rajajo griči, med radostno delo ubrano se petje oglaša, iz podrtin domovi rasto med gostimi vrti, plavži buče, živine tare se paša, pšenica kozolce šibi, kot mački so grozdi na trti. — Glave so se dvignile, jasno je sleherno lice, s krvniki ogabnimi boj izbojevan, na stežaj odpirajo se zatohle temnice, vesel sprevod se snuje v jutrišnji dan. Zdaj pa prelij se mi pesem v rahel, prerahel dih čez gomile zaplavaj, da komaj zgane se travica pomladanja, in s tiho solzo orosi spomin vseh njih, ki duša pod tiho rušo v svobodo jim sanja. 84 VAL D’OLTRA ... daleč daleč stran od požigov, umorov, od bratovskih ran proti obali bodočnosti, v jutrišnji dan. Ob rani zori, ko je morski zaliv pred mojo hišo latvica mleka in ribiške ladje, vračajoče se z lova domov, otroške igrače; ob mladi uri, ko se prve ptice bude, da pozdravijo s pesmijo luč, sem pogledal skoz okno po morju in zemlji in sem videl in vedel: vse je dobro, lepo in prav. Bili so pri meni možje iz Milj; slavili so tisti večer svojo tovarišico, 85 padlo partizanko, žrtev fašizma, in niso pozabili mene, slovenskega pesnika. Govorili smo o skupnih naporih, o naši vojski, o maršalu Titu in Stalinu, o bratstvu narodov in usodi Trsta. Bile so pri meni slovenske deklice z onkraj hriba; prinesle so v dar mi breskev in grozdja in smokev, in prijaznega smeha. In smo žuboreli o Titovi vojski in Stalinovi Rdeči armadi, 86 o svobodi naroda in naših šolah, o slovenski pesmi in prihodnjem mitingu. Partizan je Kostja zaigral na harmoniko »Katjušo«, nato »Hej brigade in srca so vsa pritrkavala kot na zanosnem pohodu. Zdaj vsako jutro ob rani zori, ob mladi uri, ko se prve pesmi bude, bom pogledal skoz okno po morju in zemlji, da bom videl in vedel: zares, vse je dobro, lepo in prav, Da, to, kar gledam pred svojo hišo, je obala bodočnosti, je jutrišnji dan! 87 IVERI DEKLICI, KI JI JE TRAVICA IME Nebeško čudo mavrica, kdo te z oboka sname? Drobna, ponižna travica te v rosno kapljico vjame. JELKI Cvetoča gmajnica! Tam tvoja mamica med resjem je zaspala, in v sanjah jelkica ji iz srca je pognala. Ko pa se je zbudila, bila ni jelkica, bila je deklica premila; pa jo z očetom sta za Jelkico krstila. 91 TINE Mar letijo angelci iz višine? Sestre pojo v kapeli, pred oltarjem streže Tine; ves je izcela, ves je svet, kakor ne znal bi šteti do pet. Skoz okno gledam na vrt: Rozalka grah obira; in kakor se Tine po nji ozira, že vidim: za ministranta iščimo kar drugega fanta. Zvečer iz kuhinje slišim harmoniko peti: ej, Tine gode, pleše, se šali s šlajmarskimi dekleti. Ta zna pa res kaj več ko hruške peč’! 92 NOVEMU ZNANCU Kdor ljubi vino, z njim sem brž ubran; kdor ljubi ženo, mi je blagrovan; kdor ljubi knjigo, bodi spoštovan; vi ljubite vse troje — ne bova si nadvoje. PRELET IN PRESKOK Kjer učenost ne najde več pomoči in svet noben rešitve ne zadene, tam pesem preleti in ples preskoči prepade vrtoglave in strme stene. STAVBENIKU ZA CESTE IN MOSTOVE Široko, ravno izpeljite cesto, ki nam držala bo v svobode mesto; čvrst most nam sezidajte čez prepad, da zopet mogel bo do brata brat. 93 PREGNANCI K tlom se sklanjajo, zemljo poljubljajo, v nedra jo spravljajo, v noč se izgubljajo; koderkoli bodo bodili, dom bodo vroče na srcu čutili. NA KOSTNICO PADLIM VOJAKOM IZ PRVE SVETOVNE VOJNE I. Pod sonce vam postavili smo hram, da, mrtvi borci, boste bliže nam, in ti, popotnik, ki odpreš ta vrata, odkoderkoli si, tu najdeš brata. II. Po dolgem hrupu svet nam ves je tih mar ni to kratek sen le za oddih in smemo upati, da res nikdar iz mira se ne zdramimo v vihar? 94 NA SPOMENIK TALCEM Pošto j, kdor mimo greš; ta kraj je svet izpran krvi je mučeniške sled, toda domisli strašnega se dne, in mrtva skala rdeč požene cvet. VPRAŠANJE Povej mi kdo, kam oblaki plujo, kam ptice lete, kam vode teko, kam človek gre. SLEDOVI V mokri mlevki ob Savi gledam vtise ptičjih nožič; kje pa zarisan v višavi najdem sled njih perutnic? 95 ŽIVLJENJE Uplahne val, že nov za njim se dvigne, in reke tok se snuje neprestano; ugasne iskra, sto za njo jih švigne, in plamen vzplapolava neugnano; nas sprejme prst in nas s travo pregrne, iz gnezd se pesem svatovska ne utrne. BLAŽEN, KOMUR NI SE BATI Naša radost, bolečina, vera, strah, obup, odločnost, naša borba za bodočnost, nade, v mraku nam prižgane, sanje, v prsih pokopane — vse nekoč bo zgodovina: blažen, komur ni se bati, da ga kdaj bo sram jo brati. 96 BOŽIC 1942 Božičujemo kot nikdar nikjer in za sveti večer premišljujemo: Svet — Bog — Človek — Zver. V JEČI Svobodo ljubi Ciciban, široko razprostrto plan, preprogo zlato zrelih žit, na strmih stenah prvi svit, šepet vetrov in šum valov, let lastovic in kanje klic, kar diha v zraku, kar živi, darov zemlje se veseli, vse, kar uživa beli dan — pa v temno vozo je dejan. 97 PO TRANSPORTU Oj daleč je gorenjska stran: Triglav, Bled, Sava za mejo v tujini; in tam za njimi, v žalostni mračini kod naj te iščem, kje te najdem, Ciciban? NA RAZVALINAH Kaj zapišem ti naj? »V prijazen spomin ...« Na kaj? Na kup razvalin. USODA Usodi nisi sam gospod; pospravi vse, pripravi se: ne veš, kdaj treba bo na pot. 98 ZLATO JABOLKO Svobode naše jabolko se zlato nam zakotalilo je v kri in blato, in preden spet zasije v čisti slavi, vsi bomo blatni, ali, in vsi krvavi. GLEJ LIST Glej list ves čist kot davi p ali sneg: karkoli napišem nanj želja, resnic ali sanj, poln bo marog in peg. 99 PEGE Kako koračil bi na celem v sneg, da ne bi pustil v njem sledov in peg? Kaj naj napišem na ta prazni list, da ostane, kakor bil je, bel in čist? Ah, naših del drži se vedno blato, naj tudi so z roko prijeta zlato. NEKOČ IN DANES Nekoč sem blagroval nje, ki so oči zaprli, da niso zadnjih dni sramote več uzrli; danes blagrujem vas, ki oči imate mlade, da uresničene uzro vse naše nade. 100 TUJE IN DOMAČE IME Prešerni Hallerstein, premima Koča vas! Razbojni Hallerstein, pokojna Koča vas! Oholi Hallerstein! Minoli Hallerstein! Nikoli Hallerstein! Upiraj se, ne upiraj, po naši volji včeraj in danes, jutri, zmeraj vseskozi Koča vas! KRIK TRPINČENEGA OSLA Sleherno jutro iz sna me splaši krik obupa strašnega: »Kje, kje za Boga je zakon za brezdušnega trinoga, kje med človekom in menoj sodnik?« 101 OB SHAKESPEARU I. Shakespeare je večno sonce: ko lovim njegove žarke v našega jezika rosico mlado, venomer drhtim, da z njo vred se ne utrne njega slika. II. Shakespeare je nabob: gosta me povabi pred kad draguljev in mi de: »Zagrabi!« Med prsti teče mi njegov zaklad, pa si domišljam, da sem sam bogat. NASA GORA Vso dolgo noč me težka tlači mora, iz srca trudnega izpiti hoče moč; a mlad mi poje glas vso dolgo noč: »Pogum! Vsak dan je bolj zelena naša gora!« 102 SLOVO Zdaj misli so lepo mi urejene kot rude in drago kamenje pod mano in kakor zlata risba zvezd nad mano in zrelih žit preproga okrog mene; in sredi domovine položene čakajo vdano, da se pod njimi ruša lahno odgrne in se nad njimi zopet lahno strne ter za bodočnost spravi jih v globine med semena klijoča in korenine, da z njimi, kadar spet pokliče čas, tovariši, prizelene med vas. 105 KJE JE KAJ? Orumeneli listi Stran V tišino. 7 Snežnik . 9 Enodnevnice . 10 Nekoč . 11 Kaj bi. 12 Ples je šumel. 13 Svit v zraku. 15 Iz osamelosti. 16 Pogovor v temini. 17 Naj koderkoli hodil sem. 19 Filozof. 20 Morska mesečina. 21 Kritika. 22 Vesela voda. 23 Ostrnice pred gradom. 24 Ženjica. 25 Bilčica . 26 Posvetilo na Shakespearovi knjigi »Romeo in Julia«. 27 Miklova Zala. 28 Obračun . 29 Obup. 31 Posmrtna ljubezen. 33 Skoz telefon. 36 Spomenik na Vrhniki. 37 Stran Prihod . 38 Kabilska . 40 Kitajska modrost. 4i Iz naših dni Veš, poet, svoj dolg?. 45 Zimska idila. 47 Rekvizicija. 48 Posvetilo na Shakespearovem »Viharju« 50 Nespečnost . 51 Ob uri brezupa. 52 Villonova. 53 Surovi čas. 55 Kitica marelic. 56 Vezenina. 57 Na vrhch. 58 Pogled na planine I., II. 60 Sedmina . 61 Zdravica . 62 Partizanovi materi za šestdesetletnico ... 63 V brezglasje. 65 Vrtinec. 67 Izjava . 68 Pomladni pozdrav. 69 Julki. 71 Stran Tja bomo našli pot. 73 Vran . 76 Srečanje . 78 Kar je kovina. 80 Spomin. 81 Pregnancu . 82 Osvoboditeljem. 83 Val d’oltra. 85 veri Deklici, ki ji je Travica ime. 91 Jelki. 91 Tine . 92 Novemu znancu. 93 Prelet in preskok. 93 Stavbeniku za ceste in mostove. 93 Pregnanci . 94 Na kostnico padlim vojakom iz prve sve¬ tovne vojne. 94 Na spomenik talcem. 95 Vprašanje. 95 Sledovi. 95 Življenje . 96 Blažen, komur ni se bati. 96 Božič 1942 . 97 Strun V ječi. 97 Po transportu. 98 Na razvalinah. 98 Usoda. 98 Zlato jabolko. 99 Glej list. 98 Pege .100 Nekoč in danes.100 Tuje in domače ime.101 Krik trpinčenega osla.101 Ob Shakespearu.102 Naša gora.102 Slovo Oton Župančič / ZIMZELEN POD SNEGOM / Opremil ing. arch. Marko Župančič / Založila Državna založba Slovenije / Za založbo Ivan Bratko / Natisnila Tiskarna »Jože Mošlcrič« / Ljubljana 1970 NARODNA IN UNIUERZITETNA KNJIŽNICA OTON ZUPANČIČ — ZIMZELEN POD SNEGOM ZIMZELEN POD SNEGOM v . bi ^■K