Tadeusz Różewicz profesorjev nožek siva cona Prevod in spremna beseda Jana Unuk PROFESORJEV NOŽEK nożyk profesora 2001 profesorjev nožek I VLAKI tovorni vlak živinski vagoni zelo dolga kompozicija pelje čez polja in gozdove čez zelene travnike pelje po travah in zeleh tako tiho da se sliši brenčanje čebel pelje skozi oblake čez sijoče zlatice kalužnice zvončnice spominčice Vergißmeinnicht ta vlak ne bo odpeljal iz mojega spomina pero rjavi leti proč lepša se v svetlobi prebujene pomladi Robigus skoraj neznani demon rje – iz drugega razreda bogov – požira tire tračnice lokomotive pero rjavi leti proč se ziba dviguje nad zemljo škrjanček rjasta packa v sinjini razsipa se pada na tla leti proč v tople kraje Robigus tisti ki je v starem veku razjedal kovine – čeprav se ni lotil zlata – požira ključe in ključavnice meče lemeže nože rezila giljotin sekire tračnici ki tečeta vzporedno ne da bi se približali druga drugi mlada ženska z zastavico v roki daje znak in se izgublja v pozabo iz Madžarske je proti koncu vojne odpeljal zlati vlak odpeljal je v neznano »zlati«? tako so mu rekli ameriški oficirji vpleteni v To nič ne vejo nič niso slišali sicer pa izumirajo zlati vlaki jantarne dvorane potopljene celine Noetova barka mogoče so moji madžarski prijatelji kaj slišali o tem vlaku mogoče se je ohranil Kursbuch zadnji vozni red iz oblegane Budimpešte stojim v zadnjem vagonu Interegnuma – vlaka za v Berlin in slišim kako otrok poleg kliče »O, hrast beži! ... v globino gozda ...« voz pelje s seboj otroke vzamem bralni znak iz knjige Norwidova pesem gradim most ki veže preteklost s prihodnostjo »Preteklost, to je danes, samo nekoliko nazaj ... Za kolesi je vas, ne pa karkoli, tam nekje, kjer ne bi nikoli živeli ljudje!« tovorni vlaki živinski vagoni barve jeter in krvi dolge kompozicije natovorjene z banalnim Zlom z banalnim strahom z obupom z banalnimi otroki ženskami dekleti v samem cvetu življenja slišite ta krik po enem požirku po enem požirku vode kliče vse človeštvo po enem požirku banalne vode gradim most ki veže preteklost s prihodnostjo tračnici tečeta vzporedno vlaki zletijo čez kot črni ptiči končujejo svoj prelet v ognjeni peči iz katere se ne dviga pesem v prazno nebo vlak končuje svojo vožnjo spreminja se v spomenik čez polja travnike in gozdove čez gore in doline hiti tiho tiše kamniti vlak stoji nad breznom če ga bodo obudili kriki sovraštva rasistov nacionalistov fundamentalistov bo kakor plaz zgrmel na človeštvo ne na »človeštvo«! na človeka II KOLUMBOVO JAJCE čez leta sediva z Mieczysławom pri zajtrku končuje se XX. stoletje režem kruh na deski mažem ga z maslom še ščepec soli »Tadzio, preveč kruha ješ ...« nasmehnem se kruh imam rad »veš« odgovarjam »kos svežega kruha kos krajec namazan z maslom ali zaseko z ocvirki z majčkeno popra« Mietek dvigne oči k nebu jaz grizem skorjico kruha vem! sol ni zdrava in pekarski izdelki niso zdravi (pekarski izdelki iz bele moke!) in sladkor! to je smrt ... se spomniš »sladkor krepi«?! to je menda napisal Wańkowicz Wańkowicz ... Wańkowicz bili smo »velesila« sladkor nič več ne krepi ... bi pojedel mehko kuhano jajce? vpraša Mieczysław če za zajtrk poješ jajce je to podlaga Mieczysław stoji pri štedilniku Tadzio! kadar kuham jajce mi nič ne govori ker ... no! ker ... sem spet pozabil koliko minut se že kuha nimaš kakšne ročne stenske ure kronometra saj vendar vstopamo v XXI. stoletje supermarketi interneti obstajajo neke klapsidre klepsidre (?) to zmeraj zamenjujem v modernih gospodinjstvih v Nemčiji imajo različne naprave ure vse to zvoni daje signale alarmira! imajo takšne domiselne napravice v katerih se kuha celo jajce brez lupine v kuhinji mikrovalovke mogoče pa kratkovalovke nič se ne spoznam na to Miecio jedli bomo virtualna jajca brez rumenjaka ker rumenjak ni zdrav midva še ne ampak najini vnuki Tadzio! razumi vendar da kuhanje jajca zahteva pozornost zbranost pa celo koncentracijo gotovo bo trdo kuhano Nemci Nemci ti so mehanizirani mehanično jajce mehanična ali pa tudi metalna glasba to ni za nas no kaj je?! kaj? kako kaj kaj je s tvojim jajcem takoj bova videla od tebe sem se naučil načenjati jajce jaz lupino z žličko ti pa z enim odločnim gibom odsekaš z nožem vrh jajca seveda jajca v kozarčku ne pacaš z žličko z nohtom kakšno je tvoje? moje je dobro niti pretrdo niti premehko kaj si pa to počel ... videl sem da si preluknjal jajce preden si ga vrgel v vodo z nekakšno konico ... z iglo? te metode do danes nisem poznal ... seveda! moje je trdo kuhano menda uporabljaš preveč soli no ja! veš mehko kuhano jajce brez popra in soli ... obstajajo neka načela ... kar pa se tiče časa kuhanja je imela moja teta takšno mero jajce se med tremi zdravimi marijami skuha v mehko ampak to ni mera za ateiste in to pravi ateist? kakšen ateist neki ... si ti kdaj videl na Poljskem pravega ateista ali nihilista bili so svobodomisleci ateisti materialisti komunisti aktivisti marksisti pa celo trockisti pa kaj?! ja to! da so kar mezneli tako radi bi se pridružili romanju ljudi kulture in umetnosti iz Varšave v Čenstohovo pri nas je bilo vedno tako vsak je imel svojega Žida ali župnika v vsakem tiči župnik Črv Jankiel in Konrad Wallenrod od kod pa tu Konrad Wallenrod? nočem Te strašiti ampak presolil si ... veš so luknje v spominu vem poslušaj če mi glavo odrežeš se ne morem spomniti kaj je bilo s tistim Kolumbovim jajcem Kolumb je postavil jajce? kako je že to bilo da je postavil jajce na mizi pokonci menda bo treba pogledati v Kopalińskega ti imaš svojo metodo jaz pa svojo cvrtje s klobaso ali slanino ne pride več v poštev spomnil sem se kaj je rekel Norwid na Matejkovi razstavi v Parizu leta 1876 (baje) veš že dve leti čepim nad Norwidom rad bi napisal knjižico učno uro o Norwidu ali učno uro pri Norwidu Norwid je o Matejkovi sliki rekel – to mi je ušlo čeprav vem o Matejku skoraj vse – Norwid je rekel »narodovo cvrtje« šlo je za Sigismundov zvon ne vem kje je zdaj ta slika v Palais de l’Industrie (leta 1873) Narodovo cvrtje! med nama povedano ne Evropa ne Amerika ne vesta kaj je to pravo cvrtje ja, res ... ampak kako ti gre Norwid ne gre mi ... ali pravzaprav gre kakor iz kamenja Umetnost je kot prapor na stolpu človeškega truda neverjeten je ... III SENCE popoldne sva bila na pokopališču pri Hanii Hania je odšla pred petimi leti Mieczysław je ostal sam Robigus demon rje prevlači z rjo preteklost prekriva besede in oči nasmehe umrlih pero greva naprej h grobu Bronie Przybośeve na pogreb so se pripeljali hčerki in vnuki iz Pariza New Yorka Julian je hotel da bi starejša postala vrtnarka sadjarka gotovo je sanjaril da bo na stara leta imel svojo malo jablano da bo pisal avantgardne pesmi v jablanovi senci v drevesni senci da bo še naprej vodil svojo zadevo – čarnoleško zadevo toda mesto množica stroj so avantgardistom pripravili neprijetno presenečenje spremenili so se v past krenili so transporti tovorni vagoni in živinski vagoni naloženi z zbanaliziranim zlom so krenili z vzhoda zahoda juga in severa tovorne kompozicije natovorjene z banalnim strahom z banalnim obupom do današnjega dne po obrazih starih žensk tečejo banalne solze po vojni so jokale čudežne podobe in so jokale žive ženske jokali so kipi jokali ljudje IV ODKRITJE NOŽKA Mieczysław v pismu meni leta 1998 na mojo prošnjo naj mi pojasni od kod se je nožek vzel ali ga je sam naredil ali našel ali ukradel ali izkopal iz zemlje (železna doba) ali je padel izpod neba (čudeži se vendar dogajajo) Mieczysław: »še sem premišljeval o tem svojem nožu iz sodovega obroča. Nosilo se ga je v obrobi progaste halje, ker so jemali in bi me to lahko drago stalo ... Tako torej ni izpolnjeval samo uporabnih funkcij, ampak precej bolj zapletene (o tem bi bilo vredno še kakšno reči) ...« Robigus prekriva z rjo in počasi požira železni nožek prvič sem ga videl na Profesorjevi pisalni mizi tam nekje na sredini XX. stoletja čuden nožek – sem pomislil – ni niti nož za rezanje papirja niti za lupljenje (strganje) krompirja niti za ribe niti za meso ležal je med Matejkom in Rodakowskim med Kantorjem Jaremianko in Sternom med listi papirja med Alino Szapocznikow Brzozowskim (»Tadziem«, »Taziem«) in Nowosielskim med referati in kartotečnimi listki »čuden nožek« sem pomislil vzel sem ga v roko ga odložil nazaj Mieczysław je šel v kuhinjo naredit čaj (dela pa močen čaj črn kot esenca redčim ga s kropom) spet je minilo dvajset let »čuden nožek« sem pomislil ležal je med knjigo o kubizmu in koncem kritike gotovo z njim odpira kuverte v taborišču pa je lupil krompir ali se bril ja seveda – je rekel Profesor – olupki so te lahko rešili pred smrtjo od lakote na znanstvenikovi pisalni mizi je vladal red tako kot v njegovi glavi veš Mieczysław o tem nožku bom napisal pesem minevala so leta najini otroci so hodili v šolo odraščali opravljali maturo bilo je leto 1968 ... 1969 človek je postavil nogo na mesec natančnega datuma se ne spominjam pri nas je bil znameniti »marec« marec »pisatelji k peresu!« nekdo mi je zlomil pero ... prenočeval sem pri Mieczysławu stanoval je v poslopju likovne akademije na Krakovskem predmestju plundrast večer milica motorizirane enote avtomobili marice beli pendreki dolgi beli pendreki v megli šlemi ščiti naslednji dan sem srečal v Zachęti Przybośa kaj bi ti študenti radi je vprašal bil je nekam presenečen začuden potem mi je začel pojasnjevati teorijo paslik Strzemińskega »študenti« je rekel kakor sam sebi vrnil sem se domov Mieczysławova hči Asia me je pri kosilu vprašala »kaj narediti? ...« toda imel sem vtis da ve bolje od Očeta od Mojstra Przybośa in od mene ... kaj narediti ... odgovoril sem ji »ohraniti mir« Asia se je nasmehnila ... odšla ven Mietek je ležal v bolnišnici na ulici Strelcev prebudil se je iz narkoze sam sem sedel v njegovi delavnici na stenah poznane slike Strumiłło Nowosielski Brzozowski Mietkov avtoportret iz časa okupacije nožek je ležal na časopisih na letališču sem bral napise pisatelji k peresu sionisti domov (ali obratno?) po vrnitvi na rodna tla so imeli ti napisi v sebi ... okus ... (okus? po čem?) Aleksander Małachowski me je prosil za pogovor za TV govoril sem o tem, da bo ta korak sled človeške noge na mesecu spremenil svet in ljudi ... Naivnež. V VLAKI PELJEJO NAPREJ zdaj že iz spomina v Oświęcim Auschwitz Teresin Groß-Rosen Dachau v Majdanek Treblinko Sobibór v zgodovino Slepi tiri vlaki odhajajo z majhnih postaj z velikih železniških kolodvorov spremenjenih v muzeje Umetnosti Hamburg Pariz Berlin tukaj umetniki komponirajo svoje inštalacije vlaki lokomotive rjavijo na opuščenih železniških progah Robigus prekriva z rjo tračnice signalnike kretnice nogometni navijači in rekruti demolirajo vagone praznujejo najsrečnejši dan v svojem življenju prihod od vojakov drugi prisegajo poljubljajo zastavo starši žene zaročenke jokajo orkester je urezal koračnico toda tisti vlak ki ga vidim (pred očmi svoje duše) se je spuntal zapustil železniško progo tračnice luči kretnice pelje po zelenih travnikih po poljskih poteh po zeleh po mahu po vodi po nebu po oblakih po loku mavrice ali je to že Treblinka me vpraša mlado Dekle v polnem cvetu let spominjam se njenih ust in oči kot prgišča vijolic to je Roža iz Radomskega ... »rekel sem ji Roža ker jo je bilo treba poimenovati torej je poimenovana« kako ji je bilo ime se ne spominjam vlak pelje po srebrnih in zelenih mahovnatih blazinah čez gozdne poseke in frate čez gozdove pravičnih in nepravičnih to je vendar Alina si mislim kiparka Alina učenka Xawerja Dunikowskega v živinskem vagonu odpira okno nagiba se ven poljublja veter zapre linico ranjeno od bodeče žice sedim ji tako blizu da se dotikava z rokami »nekaj mi je padlo v oko« nagnem se imam čist robček rečem prosim privzdignite si veko izvedla bova majhno operacijo brez anestezije nasmiha se mi skoz solze ne bojte se prosim pravim to je samo prahec večkrat sem že opravljal takšne operacije moj zajček ste Gospa (ne ve še da bo postala poskusni zajček) je že vse mimo rečem solze bodo vse izmile brišem ji oči to je povzročitelj bolečine pokažem ji črno ostro premogovo zrnce dovolite da se vam predstavim ime mi je Tadeusz meni pa Roža ... z Mamo se peljeva iz Terezina v Treblinko Mama je v jedilnem vagonu ločili so naju tisti vagon je na koncu izstopili bova v Treblinki veste umiram od lakote čisto zares umiram tako sem lačna da bi pojedla celega vola ali korenček kolerabo zeljnato glavo ... kam greste pa vi? če smem vprašati jaz? jaz pa kar tako! v gozd po gobe po borovnice na svež zrak Satir sem dekle se je zasmejalo zdaj vam že lahko izdam izstopil bom na najbližji postaji kraj postanka čete se imenuje »visoko drevje« VI ZADNJA DOBA pogledal sem nožek morda je rabil za rezanje kruha nožek iz železne dobe – sem pomislil – iz taborišča smrti »Zadnja doba je železna pobegnili so sram resnica poštenje namesto njih so prišli izdaja zvijača goljufija nasilje in zločinski pohlep po imetju zviti človek je zemljo razkosal z mejami zemljo ki je bila prej vsem skupna kot svetloba sonce kot zrak ... Na svetu se je pojavilo okrutno železo in okrutnejše od železa – zlato ...« nožek iz koščka obroča s sodčka piva ali drugega sodčka ima držaj tako domiselno zakrivljen Profesorjeva žena Hania je odšla kadar Profesor sedi z zaprtimi očmi molči misli piše pripravlja predavanje se oddaljuje od kritike proti matematiki in filozofiji mogoče pa logiki in mistiki se spominja kaj je počel z nožkom v taborišču rezal delil kruh hranil vsako drobtinico krompirja ni lupil (toda olupkov ni metal proč ker so lahko koga rešili pred smrtjo od lakote) minevala so leta – štejeva skupaj imava sto šestdeset let končalo se je XX. stoletje ... Profesor živi sam dela ne spi posluša glasbo pripeljal sem se v Ustroń iz Radomskega iz spomina iz preteklosti pripeljal sem se v Ustroń julija leta 2000 iz Vroclava Krakova čez Wadowice hotel sem videti rojstni kraj pesnika Jawienja ginjen sem videl njegove hribe oblake rojstno hišo šolo revno cerkev Svit dan in noč z rdečo vrtnico dali ste mi vrtnico rdečo na sredi skoraj črno jesensko ostro se zarisuje v prazni beli sobi kot da bi jo izrezal z lanceto doktor Gottfried Benn ponoči vrtnica z vonjem opisuje svojo obliko in težo budi me s trnom vržen iz sanj v budnost še drhtečo tekočo jo vidim kopa se v soncu se razcveta oblastna je v svoji okolici ne prenese niti slavca niti poezije Hafis umdichtend hat Goethe gedichtet »unmöglich scheint immer die Rose unbegreiflich die Nachtigall« s pogledom sem se dotaknil med cvetne lističe stisnjenih mest naslednjega dne o svitu sem vrtnico odnesel v drugo sobo končno sem se lahko posvetil pesmi v navzočnosti vrtnice je izginjala pred očmi varni se ji je začela vračati rdečica oživljena se je premaknila opazil sem da je poezija ljubosumna na vrtnico vrtnica ljubosumna na poezijo po nekaj urah preživetih z muzo sem odprl vrata zagledal sem črno vrtnico ki se je ogledovala v ogledalu ni izgubila nič dostojanstva in pomena vzel sem vrtnici njen odsev iz ogledala ga spremenil v besedo in tako sem končal zadevo 2001 vrata »Lascate ogni speranza Voi ch'entrate« pustite vsako upanje vi ki vstopate napis nad peklom v Dantejevi Božanski komediji le pogum! za temi vrati ni pekla pekel so demontirali teologi in globinski psihologi iz humanitarnih in vzgojnih razlogov je bil spremenjen v alegorijo le pogum! za temi vrati se začenja še enkrat isto dva pijana grobarja sedita nad jamo pijeta brezalkoholno pivo prigrizujeta klobaso nam mežikata z Adamovo lobanjo igrata nogomet pod križem jama čaka na jutrišnjega mrliča »koža« je že na poti le pogum! tu bomo počakali na poslednjo sodbo v jami se nabira voda plavajo čiki le pogum! za temi vrati ne bo zgodovine niti dobrega niti poezije kaj pa bo neznani gospod? kamni bojo kamen na kamnu na kamnu kamen na tem kamnu pa še en kamen 2000 Ladja privid dan je krajši sončna ura stoji v dežju brez časa sanatorij se lušči iz oblakov kakor orjaška potniška ladja po stebrih črnih dreves se cedita voda in mesečina sanatorij pluje proč z novembrskimi meglami ziba se ugaša okno za oknom pogreza se v temo v sanje samo spodaj pod zemljo v stari peči kuri zlodej v »Pekelčku« ne bojte se prosim to je samo nočni klub majhna kavarnica zveličani in pogubljeni z rdečico na obrazih izlizujejo ostanke življenja vročica narašča in vse se vrti v mrtvaškem plesu »um die dunklen Stellen der Frau« ladja privid nasede na plitvini skrivnost pesmi nekoč nekje zelo zdavnaj sem bral pesem Eminowicza pesnikovo ime sem pozabil to je bilo pred vojno potem se pol stoletja nisem srečal s pesmimi tega pesnika oglašal se je v spominu vsakih nekaj let in se pogrezal v pozabo Šah? ja to pesem sem bral v Pionu šah? ne šah šah menda šah pesem je tolkla v moji glavi kot tolkač v uradu (samo še tega se mi je manjkalo!) pred dvema letoma sem se znašel v Krakovu s Czesławom Miłoszem v garderobi Ludwika Solskega gospa Renata (to je bila njena ideja) nama je zastavljala različna vprašanja ki so zadevala poezijo mladost okupacijo pa celo ženske (smeh) šlo je za erotične pesmi v najinem opusu na lepem sem tja v tri dni vprašal ali se spomnite pesnika Eminowicza Miłosz se ga je spomnil »Eminowicz? ime mu je bilo Ludwik« potem sva se pogovarjala o Staffu in Fiku Czechowiczu Przybośu Ważyku minilo je leto listal sem Izpiske iz uporabnih knjig in na strani 207 našel pesem Ludwika Eminowicza Opoldne čuden pesnik čudna pesem niti dobra niti slaba izginjajoč pesnik živel je v letih 1880–1946 »Ženem se vrtoglavo ... Zlati krop nastilja nebo, viseče spod plamteče skobe ...« ženem se vrtoglavo gospod Ludwik gospod Eminowicz počakajte nikar tako ne hitite nikar ne bežite pred nami v ničevo nesmrtnost v kakšnem slovarju ali antologiji oktobra leta 2000 sem bil na knjižnem sejmu v Frankfurtu (Frankfurt am Main) osemsto založb mogoče pa osem tisoč založb je razstavilo sto tisoč novih naslovov milijon knjig tam se ni pojavil samo »papež nemške literature in kritike« petsto pesnikov (obeh spolov) je bralo svoje pesmi ja ja lesen macht schön (schreiben macht häßlich) toda največ uspeha je požel Boris Jelcin s svojim bestselerjem šampanjcem vodko in kaviarjem tudi sam sem bil tam s knjižico pesmi izpil sem čašo rdečega vina z Leszkom Kołakowskim z Miłoszem sem bral pesmi pred nama je tekla Nike na lepem je na mojo glavo potrkal Eminowicz »ženem se vrtoglavo zlati krop nastilja nebo viseče spod plamteče skobe« nasmehnil sem se sam pri sebi Nike je tekla za nama z nezdravo rdečico na licih jaz pa sem mislil na Eminowiczevo pesem v Pionu (Šah?) nekoč nekje že zelo zdavnaj nazaj sem bral to pesem 2000–2001 palčka Krakovska pesem za Zosio in Jerzyja Nowosielska I V mladosti vzneseni in zmračeni sem preletel nad Krakovom po petinštiridesetih letih sem spet tu usedel sem se na Plantah potem na mostičku pod topoli sredi begotnih senc (že se mi v belo ptico teme glave spreminja) absurden Nemir ali hiša še stoji na mestu tam kot vedno vse je tako nestanovitno negotovo na svetu celo konec sveta zvonim! na stopnicah sem sta že tu Ljuba moja Jerzy v modrem predpasniku razširja roke – na njem je delovna obleka vendar se pred očmi preliva v barvah – zadaj pa slišim znani Zošin glas govorimo o vsem in ničemer celo o vremenu govorimo celo o tem o čemer govoriti ni mogoče »Wovon man nicht sprechen kann ...« to nevarno formulo ki jo je izrazil sam gospod Wittgenstein – sem jaz pravočasno preobrnil: o čemer govoriti ni mogoče o tem je treba govoriti to vejo ženske starci otroci in otroci pesniki II Zakaj se mučiš poskusi pisati brezskrbno lej kar takole zlahka malomarno ne pripisuj temu velikega pomena Zosia jaz se pravi jaz seveda poskušam zlahka in brezskrbno četudi z levo nogo in je na nogi kamen pozabiti moraš nase pozabiti moraš da to pišeš TI Napiši grafomansko pesmico to ti bo v veselje sprostilo Te bo osvobodilo odprlo vrata za nezaslišane stvari mi pravi Jerzy Grafomansko pesmico? v stanju breztežnosti ni grafomanov Grafomansko pesmico! lahko je Tebi reči Slikar no! potem pa pojdiva v mesto mogoče bova za vogalom srečala Angela Jerzy ti ga vidiš ampak jaz ne vidim tvojega angela greva vzdolž rečice slepec šepavca vodi greva greva Tadeusz Kantor je že odšel in Tadzio Brzozowski Marysia in Kornel in Ewa Lassek in Hania Porębska vse lažji sem usedem se za mizo pero odleti iz roke peresce se ziba na papirju leži črna suha palčka pišem februar–marec 1993 dež v Krakovu dež v Krakovu dež pada na wawelskega zmaja na kosti velikanov na Kościuszkovo gomilo na Mickiewiczev spomenik na Norost Podkowińskega na gospoda Dulskega na melodijo z zvonika Marijine cerkve dež dež v Krakovu se zliva na belečo se Skałko na zelene trate na Maršalovo krsto pod srebrnimi zvonovi na sive pešake oblaki se spuščajo steljejo se na Krakovu dež dež se zliva na oči Wyspiańskega na slepe vitraže blago oko sinjine grom z jasnega neba dolgonoge deklice na visokih podplatih zapirajo pisane dežnike vedri se kaže se sonce hodim po samostanih iščem mrtvaški ples v hotelski sobi poskušam zaustaviti pesem ki odletava na list papirja sem nabodel metuljčka modrinčka pegico sinjine dež dež dež v Krakovu berem Norwida sladko je zaspati slajše biti iz kamenja lahko noč ljubi moji lahko noč živi in mrtvi pesniki lahko noč poezija julij 2000 SIVA CONA szara strefa 2002 pajčevina štiri sive žene Stiska Beda Skrb Krivda čakajo tam daleč človek se rodi odraste ustvari družino zgradi dom štiri more skrite v temeljih čakajo gradijo človeku drug dom labirint v slepi uličici človek živi ljubi moli in dela polni dom z upanjem jokom smehom in strahom štiri sive žene se z njim igrajo skrivalnice skrivajo se v zabojih omarah knjižnicah hranijo se z rokavicami prahom naftalinom močvirskim rožmarinom glodajo knjige ugašajo sivotihe v ledeni mesečini sedajo na papirnate rože otroci ploskajo hočejo ubiti veščo in molja toda molji se spreminjajo v tišino tišina v glasbo štiri sive žene čakajo človek vabi druge ljudi na krste pogrebe svatbe in sedmine srebrne in zlate poroke skozi ključavnico nepovabljene vstopajo v hišo štiri sive žene prva se pojavi Krivda za njo se prikaže Skrb počasi raste Stiska kaže zobe Beda dom se spreminja v pajčevino v njem se slišijo glasovi stoki škripanje z zobmi brenčanje prebujeni bogovi se otresajo sitnih ljudi zehajo * * * na poti mojega življenja ki je bila ravna včasih pa je izginila za ovinkom zgodovine so bili vrtinci na življenjski poti po kateri sem šel letal šepal spotoma izgubljal resnico ki sem jo iskal na temnih krajih včasih sem na tej poti srečeval otroke svojih prijateljev svoje otroke videl sem kako se učijo hoditi slišal sem kako se učijo govoriti v njihovih očeh so bila vprašanja skrivnostni otroci z Wojtkiewiczevih slik so skriti po kotih poslušali naše pogovore o poeziji slikarstvu glasbi včasih so vreščali se nasmihali molčali skrivnostni otroci s slik Makowskega ploski pajacki s pritrjenimi rdečimi nosovi s svečko pod nosom so se smehljali izgubljali smo samozavest (»no zakaj me tako gledaš?«) bili smo zelo zaposleni in na lepem smo opazili da imajo naši otroci otroke da doživljajo poraze in uspehe da sivijo sprašujejo nas »no zakaj me tako gledaš?« mi pa molčimo skrivamo se po kotih 2002 siva cona »Kaj povzroča, da je siva nevtralna barva? Ali je to kaj fiziološkega ali logičnega?« »Sivina se nahaja med dvema skrajnostma (črnino in belino).« Wittgenstein moja siva cona počasi zajema poezijo belina tu ni absolutno bela črnina ni absolutno črna robova teh nebarv se stikata na Wittgensteinovo vprašanje odgovarja Kępiński »Svet depresije je monokromatičen svet v njem vlada sivina ali popolna tema v sivini depresije se veliko zadev kaže drugače kot pri normalni osvetlitvi« črne in bele rože so rasle samo v Norwidovi poeziji Mickiewicz in Słowacki sta bila kolorista svet v katerem živimo je barvasta vrtoglavica toda jaz ne živim v tem svetu samo nevljudno sem bil zbujen ali se da zbuditi vljudno vidim v zeleni travi oranžna mačka lovi sivo miš slikar Get mi pravi da ne vidi barv barve ločuje po napisih na tubah ali lončkih bere in ve da je to rumena barva rdeča modra toda njegova paleta je siva vidi sivo mačko ki v sivi travi lovi sivo miš ima okvaro vida (ne boleha za depresijo) mogoče se pretvarja da bi sprovociral študente in oživil naš pogovor pogovarjamo se naprej o Bemerkungen über die Farben W. govori o rdečem krogu rdečem kvadratu zelenem krogu zdi se mi rečem G.-ju da je kvadrat samo napolnjen z rdečino ali zelenilom kvadrat je kvadraten ne rdeč ali zelen po Lichtenbergu so samo redki ljudje videli čisto belino mogoče je risba najčistejša oblika slikarstva risba je napolnjena s čisto praznino zato je risba po svoji naravi nekaj bližjega absolutu kakor Renoirjeva slika nemec pravi weiße rose in rote rose če kdo ne zna nemško ni zanj vrtnica niti »rote« niti »weiße« pač pa samo vrtnica kdo drug pa ni slišal besede vrtnica in to kar drži v roki je roža ali pipa regression in die Ursuppe na začetku je bila gosta juha v kateri je pod vplivom svetlobe (in toplote) nastalo življenje iz te juhe je izšel stvor ali bolje je izšlo nekaj kar se je spremenilo v kvasovke v šimpanza čez čas se je pojavil bog ki je ustvaril človeka moškega in žensko sonce mucko in klopa človek je izumil kolo in napisal Fausta začel je tiskati papirnat denar nastalo je veliko raznih stvari krofi mastni četrtek platonična ljubezen pedofilija dan poezije (sic!) dan revmatikov (sic!) dan bolnikov – to je danes! končno sem leta 1921 prišel na svet tudi jaz in iznenada ... ačih! sem star pozabljam očala pozabil sem da je obstajala zgodovina Cezar Hitler Mata Hari Stalin kapitalizem komunizem Einstein Picasso Alka-pone alka-seltzer in alka-ida v teh 80 letih sem opazil da se »vse« spreminja v čudno juho – toda juho smrti ne življenja utapljam se v tej juhi smrti kričim po angleško help me help me (poljsko nihče več ne razume) lovim se za bilko (nekdo drug je ujel Boga za peto) nekoč zelo davno je sveti Frančišek poljske poezije Józef Wittlin napisal hvalnico o žlici juhe vendar sem pozabil katera juha je bila to na lepem pride iz kuhinje moja žena vedno lepša je »boš večerjala z mano?« »sem že« odgovarja če bi bil Salomon bi Zate ustvaril visoko pesem toda iz niča niti Salomon ne pričara kaj šele pesnik iz Radomskega! (ne iz Firenc Pariza samo iz Radomskega ...) Radomka moja domača rečica (?) mogoče rekica ali rečka rečkica? Po dopolnjenem 80. letu življenja me pravopis ne obvezuje več ... Tadeusz moj čemu se tako trudiš? na stara leta sem dočakal nekakšen čet kolumno afno portal gledam veliki voz nad sabo in ne vem kaj naj si mislim o tem gledam malega in mislim ne da se sedeti na dveh vozeh Goethejev vnuk je bil sijajen kaj je že rekel? ... ich stehe vorm Kapitol und weiss nicht was ich soll! dedi pa je moral napisati dichtung und wahrheit in dodati še celo italijansko potovanje bravo! bravo! za vnuka čas je da se vrnemo v ur-juho bratje pesniki (in sestre pesnice tüdi!) vrnimo se v analno fazo tam je izvir vsakršnih lepih in grdih umetnosti tertium non datur? pa ja! datur datur ravno tertium nastaja pred našimi očmi nič o tebi ne vem ne vem koga si ljubila ne vem kakšen otrok si bila mlada ženska si lep obraz imaš oči ki obljubljajo in usta ki to zanikajo ne vem kaj se ti je sanjalo ponoči kje si bila danes zjutraj z zamudo z rdečico na obrazu zadihana si se usedla k mizi pojavil se je nekdo tretji mlad moški v kričečem puloverju s tekom si jedla žurek mogoče pa rdeči boršč jaz sem že kosil pil sem čaj s prstom risal srca na beli prtiček Gospa Marija je danes dopolnila 92 let včeraj mi je pripovedovala da je na vlaku srečala Zofijo Andrejevno Tolstoj videla je carja Nikolaja in Rasputina do danes ne ve ali je oktobrska revolucija imela kak smisel ruska inteligenca je bila vendar najnaprednejša v Evropi – gospod Tadeusz, samo Vam to pravim – in požrla jo je prav revolucija – ne pozabite na časopis in mlečne karamele – napisala sem članek o Zakonu na papirju »Kdo se boji Różewicza« sneži mislil sem da mi boš rekla »na svidenje« toda Ti se na stopnicah pogovarjaš s tem tipom imel sem težko noč slab črn dan moj sin je slišal glasove bil je ugrabljen bog ga je obiskal pod podobo luči dober miren fant se je znašel v središču Gorečega grma krvaveč sem šel skozi snežno steno slišal sem glas: »mein Vater, mein Vater, und hörest du nicht, was Erlenkönig mir leise verspricht? Sei ruhig, bleibe ruhig, mein Kind! In dürren Blättern säuselt der Wind ...« v tem mestu po katerem hodi beli medved v katerem slišim Kiepurovo petje »la donna è mobile« kjer živijo beli medvedi ki pijejo vodko in govorijo »o jebemti!« ko pa dvignejo gobec vidimo višnjev kot špirit obraz rojaka Prikrajšan za občutenje resničnosti prekrit z mokrim snegom sem šel predse šel sem na štiri konce sveta in to je vse moja daljna bližnja in tuja vse do konca Kobilar (Spomin na Moniko Żeromsko. Fragment) »skozi špranjo priprtih vrat sem opazoval trdni spanec enajstletne osebe katere uspavanosti nisem hotel za nobeno ceno prekiniti kdo bi uganil, kaj je videla v svojih sanjah? Ali ta tukajšnji svet (...) ali kak drug svet ki se več ne prikazuje odraslim« ali ste brali črtico Kobilar kobilar sem jaz Oče je zame to napisal zame kljub vsemu je posvetilo ki ste mi ga vpisali v knjigo nekako ... brez poleta banalno kadarkoli bom prišel k Vam bom dopisal kaj novega to bo nenavadno posvetilo pesem o vrtnici* sem napisal za Vas zadnjega zvezka spominov najbrž tudi niste prebrali priznam da zadnjega zvezka nisem prebral pesem o vrtnici sem napisal za Vas čemu torej posvetilo nekoč Vam bom pokazala kakšne pesmi kakšna posvetila so mi pisali skamandrovci! Tuwim Broniewski Lechoń pa celo Słonimski Gospa Monika skamandrovci so bili drugačni! kako so pisali? »zeleno imam v glavi in vijolice v nji cvetijo«? jaz imam v glavi šarado in nič v njej ne cveti včasih kaj zvoni skamandrovci so bili nadarjeni čudoviti malce infantilni razcvetali so se med dvema Velikima klanjema konjenica ulanci sulice v boj sablje v dlan sanje o moči Wieniawa potem pa Bór-Komorowski Zawodziński je bil ulanec Pesmi Peiperja Wata Sterna pa celo Przybośa so se mu zdele sumljive Dedek je imel rad konjenico ne vem kaj je mislil o tankih skrbel je za red posadil je kogar je bilo treba v Berezo z leve in z desne vidim pri Vas Dedkovo fotografijo tako domačno toplo družinsko v suknji obšiti z žnorami doma smo Maršalu rekli »Józwa« Skregala sta se na življenje in smrt po romanu Pred pomladjo jaz pa sem ju zdaj pobotala postavila sem ti fotografiji iz oči v oči vedela sem da sta se imela rada torej naj si zreta v oči februar leta 2002 je grem po ulici Stefana Żeromskega grem se poslovit od gospe Monike ki je zaspala odšla pritisnem na gumbek domofona priimek in imeni Anne Monike so prepleskani z zeleno barvo vrata se odmaknejo med njimi stoji stara ženska z raskavim glasom reče da ni nikogar »jaz pa imam gripo« doda vrtna vratca zaloputnjena stojim za hip objemam z očmi hišo drevje zavreščala je sraka vrtnice so zasipane odletel je kobilar lepi življenja polni glas gospe Monike je izpuhtel iz domofona kje pa ste? vstopite prosim gospod Tadeusz pri vrtnih vratcih sem »odpiram« pred temi vratci sta nekoč po vojni čakala Broniewski in Gałczyński Mama ni vedela kaj naj naredi z njima odpravljala se je spat bila sta tako zabavna prekipevajoča in nalita pela sta serenade sicer pa se je Broniewski nekam izgubil v dežju kaj naj naredim z njima je spraševala Mama malce prestrašena oba sta ga imela dobro pod kapo tudi Gałczyński je nekam izginil ko sem šla ven k njima je bilo za zelenimi vratci prazno ali ste brali črtico Kobilar kobilar sem jaz ali imate radi artičoke? jaz? krvavico ... artičoke me spominjajo na kaktus kje naj vas iščem ne vem kje so vas pokopali priznam da zadnjega zvezka spominov še nisem prebral julija leta 2001 sem bil v Konstancinu telefoniral sem Vam vrnili ste se iz bolnišnice zelo oslabljeni ___________ * Svit dan in noč z rdečo vrtnico iz zbirke profesorjev nožek. * * * »Bilo je, minilo [...] Najboljše bi bilo znoreti« (T. Konwicki, Večerne zarje) In spet se začenja preteklost najboljše bi bilo znoreti prav imaš Tadzio toda naše pokolenje ne nori do konca ima oči odprte nam ni treba zavezovati oči nam so nepotrebni raji raznih ver sekt religij z zlomljenim hrbtom se plazimo naprej ja Tadzio pred koncem moramo preživeti vse od začetka to veš enako dobro kot jaz včasih šepetamo vsi ljudje bodo bratje v labirintu življenja srečujemo predelane obraze prijateljev sovražnikov brez imen me slišiš opisujem Ti sličico iz preteklosti spet bežim pred prividom ki ogrnjen s haljo neba stoji na zeleni trati in mi govori v neznanem jeziku jaz sem gospod Tvoj bog ki sem Te izpeljal iz hiše sužnosti vse se začenja od začetka spet me gospod Turski moj učitelj petja gleda z lepimi sladkimi očmi Omarja Sharifa jaz pa pojem »jablanica je zacvela (...) rudeča jabolčka imela ...« vem da fušam toda gospod Turski se mi smehlja od leta 1930 in dobim »petico« gospod Turski v čudnem dišečem oblaku eksotičnem in skrivnostnem vsaj za ljudsko šolo v podeželskem mestecu med Čenstohovo in Piotrkowom Trybunalskim smehlja se in odnese v grob svojo skrivnost kdaj se bo končno končala preteklost budilka kako težko je biti pastir mrtvih živi kar naprej prosijo naj napišem »kaj« »kako malenkost« o kom ki je umrl odšel zaspal počiva jaz pa sem tisti ki piše živi živi in spet piše naj mrtvi pokopavajo svoje mrtve poslušam »tiktakanje« ure to je stara budilka proizvedena na Kitajskem (Shanghai – China) še za življenja Velikega krmarja ki je pustil cveteti sto cvetovom in je sto umetniških šol pozval k tekmovanju potem je bila kulturna revolucija moja budilka je kot traktor treba jo je »navijati z ročico« (se spominjate tega rekla poljskih filistrov psevdointelektualcev ekonomov »figo kmetu ne pa uro ker jo bo z ročico navijal« kmetje so že pozabili ... toda »pesnik se spominja«) navijam jo kot Gervazij budilka me budi ob petih zanesljiva je to je star kitajec ki je majal z glavo v izložbi koloniala nad pločevinasto dozico čaja budilka me budi nekajkrat na leto in me spominja da se moram kam peljati leteti kam na sever na jug na zahod na vzhod ali da moram vstati ob svitu in končati kakšno »pesem« hundert Blumen blühen (rdečo knjižico Predsednika Maa sem kupil v Münchnu s predgovorom Lina Biaa) jaz pesnik – pastir življenja sem postal pastir mrtvih Predolgo sem se pasel na pašnikih Vaših pokopališč Mrtvi odidite pustite me pri miru to je zadeva med živimi stoji neki spomenik stoji neki spomenik na Ostrowu Tumskem žalosten zapuščen spomenik Dobrega papeža stoji negiben ponesrečen (naj »stvarniku« Bog oprosti nezgodo pri delu ...) sem nihče ne polaga vencev včasih veter priveje kakšne časopise smetje nekdo je pustil pločevinko od piva pločevinka se kotrlja po kamnih to je nekakšna metal tehno glasba Dobremu papežu veter piha v oči v kamnita ušesa kaže osle na velikem nosu nihče se ne spominja kdo je to postavil blagoslovil pustil tu april je mesec spomina? na obletnico enciklike Pacem in terris sem videl v steklenici suha stebla ubogi Roncalli ubogi Janez XXIII. moj papež izgleda kakor bačva kakor slon nafarbali so Te na sivo ali nisi žalosten Sveti oče moj srčni oče spuntaj se prekini spanec kreni v Rim v Sotto il Monte Bog vera sen oblak stoji v Vroclavu kamnit spak toda v mojem srcu imaš najlepši spomenik na svetu govorim Ti neke Norwidove verze (po Buonarrotiju Michelangelu) »Sladko je zaspati, slajše biti iz kámenja danes, ko je toliko sramote in blatenja« smehljaš se vidiš Janez zapuščen si ker je Tvoj spomenik »neprimeren« postavil ga je kakšen sumljiv Pax ali drug s Partijo povezan Caritas takšne so bile to pri nas mračne težave in zabave v tistih letih Ti si ostal sebi zvest nisi izgubil dobrodušnosti in s kamnito roko ki raste iz trebuha kot iz granitnega soda blagoslavljaš mene Tadeusza Judo iz Radomskega o katerem pravijo da je »ateist« toda moj Dobri papež kakšen ateist neki sem jaz ves čas me sprašujejo kaj mislite o Bogu jaz pa jim odgovarjam ni važno kaj jaz mislim o Bogu ampak kaj Bog misli o meni * * * Mojster Jakob Böhme (to ni moj mojster) no torej šlezijski čevljar po imenu Jakob Böhme »philosophus teutonicus« kot so mu pravili ki je živel poleg mosta v Görlitzu mi je povedal kako je zagledal odblesk božje luči na cinastem vrču mogoče pa vrčku za pivo šel sem iz Zgorzelca v Görlitz da bi kupil čevlje mogoče pa konjak armije mravelj so korakale čez most nosile v rokah Vrtne palčke Gartenzwerge pletene košare alkoholne pijače ne spominjam se več natančno pripovedi tega skromnega človeka in vestnega obrtnika ki je zagledal v kuhinji na neki posodi odblesk absoluta poglejte prihodnji rodovi v kakšni skromni podobi se je razodel Bog čevljarju iz Zgorzelca (ampak to je bil dober čevljar) pogovor z gospodom Scardanellijem (apokrif) »sehen Sie gnädiger Herr kein Komma« sehen Sie gnädiger Herr Scardanelli kein Komma kein Punkt Doppelpunkt Strichpunkt Gedanken-Strich ampak tako med nama Vi niste bili normalen norec Vi ste znali biti norec Euer Excellenz Vi ste se včasih delali Grka Leb wohl, Hyperion ... Gute Nacht, Diotima ... Diotimo ste izsanjali iz belega ledenika ni se potila ni jedla ni imela tega kar ima vsaka maid in vsaka ženska v sebi ni imela kaplje krvi bila je kopija grškega kipa izgubila je barve bila je posmrtna maska ubogi ubogi Scardanelli izkoristili so Vas nacisti toda v Mein Kampfu ni o Vas niti besede Hitler je oboževal Wagnerja sam je bil lik iz Kotzebueja Škoda da niste brali Heideggerjevih komentarjev k Vaši poeziji genialni so profesor je znal biti grafoman pisaril je bedne pesmice svoji židovski ljubici ta »lump v pumparicah« – kot ga je imenoval Thomas Bernhard – hotel je biti »Führerjev« führer Nazadnje sem Vas videl v Walhalli pri Regensburgu toda tam nisem videl Heineja bili ste pravi nemški genij in zato ste znoreli pozneje ste se pretvarjali da ste norec in pisali nenavadne pesmi iz Stolpa Eure Heiligkeit kadar so vas spraševali o Goetheju ste skomigali z rameni kadar so vas spraševali o poeziji ste skomigali z rameni ali pa odgovarjali: »Sehen Sie gnädiger Herr kein Komma« 2002 druga pesnikova skrivnost pesnik ima 90 let in ima 9 let in 900 let ali ima 80 let ima 8 let in ima osemsto let naredi prostor mlajšim si pravim vidim mucko ki je ležala pod plotom ostri zobki režeči na nebo rožice ob potočku gledajo z živim očescem dišijo akacije ne bom vendar začel ponoči buditi ljudi da bi jim povedal da sem imel dobre namene žene se tudi ne spodobi buditi da bi ji povedal da se bojim smrti čas je umreti pa se nekam noče samo še Leśmianova pesem še slika Nowosielskega požirek rdečega vina še eno srečanje s Hamletom spoznal sem ga pred šestdesetimi leti nič se ni spremenil jaz pa polnoč berem Čehova nasmiham se mu kako prijazen dober človek je to in gotovo je imel rad ljudi ... »ich sterbe« je rekel in odšel leži pismo Bujnowskemu ne bom ga več dokončal ker sem dobil pismo Njegove žene da je Józek umrl »kako težko se je posloviti od življenja« je rekel pred smrtjo ... »Adamaszek« odhaja od doma nasmiha se mi žena mu zapenja gumb iz njegovih oči berem da ne ve kdo sem čeprav se poznava petdeset let vidim kako me ne vidi včeraj je poklical Mietek »veš – Adamaszek je umrl« zjutraj sem srečal poznanega mešančka kdaj ga ogovorim včasih je bevskal name leži na soncu ne meni se za ljudi gobček ima čisto siv kam letiš kuža vem vem imaš svoje opravke pri stebru drevesu za vogalom ulice Skrivnost pesniškega večera Iz Aristotela »Omne animal post coitum triste est praeter gallum, qui post coitum cantat« na pesniškem večeru se pesnik privzdiguje in spušča skupaj s poslušalci levitira pije vodo odletava po pesniškem večeru pri svečah ali brez sveče odgovarja na vprašanja podpisuje knjigo se vpisuje v spominske knjige dobiva rože poljubi na lice lepo dekle rože trakovi vpleteni v lase trušč sveče ugašajo tišina daj mi svojo senco s tvojim gibkim vratom ne nočem sence sam v hotelski sobi nur narr nur dichter grlo izsušeno srce močno razbija pod svečniki kostanjev se študenti in študentke smejijo kričijo se poljubljajo pijejo pivo iz steklenic negibno stojijo v mesečini na hodniku sliši korake to gre ženska sliši zapiranje drugih vrat trkanje petk zdaj se vse začenja od začetka v sanjah se odprejo vrata vidi obleko drsečo z ramen prsi kolen zbudi se prižge luč odpre Fausta Človek »sem bil, še preden sem začel iskati v mraku, s kletvijo preklel ves svet in sebe. Zdaj od čarovnij vre zrak, nihče jim več ne ubeži. Preplašen sem, samotno je srce. Zaškriplje dver, a vstopil ni nihče.« po pesniškem večeru je pesnik žalosten 2001 Škoda nisem do konca prebral Raja mea culpa! dolgočasil sem se v Vicah mea culpa Samo Pekel sem bral z žarečimi lici mea maxima culpa Ezra Pound ni prebral samo vsega Danteja in Konfucija ampak tudi poeta iz Predappia (la Clara a Milano!) tega je oboževal ta Pound je bil norec genij in mučenec Njegov ljubljeni učenec Possum je pisal lepe pesmi o mačkah nosil elegantne kravate in je bil bolj zadržan v besedah od svojega mojstra za kar je dobil Nobelovo nagrado Pound je imel prav da ni bil naklonjen kapitalistom in oderuhom hotel je izgnati prodajalce iz templja oblekli so ga v prisilni jopič v tem oblačilu hodi po Parnasu kjer se pogovarja s častilcem Danteja Ariosta Schillerja Klopstocka Platena in Weiblingerja ... s pesnikom kompozitorjem vodjo prevajalcem in avtorjem pesmi Die Worte vom Brot s samim Benitom Mussolinijem! (čisto prav ti je! Ti butasti pesnik) P. S. škoda da Pound ni prebral Mein Kampfa preden je začel slaviti Führerja Zatolčen Zatolčen z desko na smetišču Pier Paolo poskuša vstati od mrtvih plazi se v upognjenih dlaneh nese krvav človeški spol kot pišče v gnezdu pred Gospodov prestol in zemlja ta nebeška nezemeljsko lepa rana v vsemirju karbunkel v naročju rimske ceste bruha spermo in kri prav ti Pier Paolo si rekel »Človek vidi od daleč človeka, ki ubija drugega človeka. Je priča delovanja, distancira se od njega ...« kak človek je videl od daleč drugega človeka ki je ubijal tebe La Terra vista dalla Luna il porcile komajda operjen žoltokljunec giovane di primo pelo pekovski fante z žgočimi očmi Fornarine je stisnil zadnjico danko raja amorino še nedorasel za vrv za smrtno obsodbo zauživajoč govno sveta eden izmed junakov Salò ali 120 dni Sodome Ustvarjen po podobi in podobnosti Boga Pier Paolo čaka na poslednjo sodbo Filozofova skrivnost »ich werde von Zeit zu Zeit zum Tier – da kann ich an nichts denken als an Essen, Trinken, Schlafen Furchtbar!« to je priznal v svojih skrivnih dnevnikih filozof zdaj so eksegeti založniki trgovci z živim blagom svojci prodali človeka maščevala se je njegova slavna trditev (domneva?) »Wovon man nicht sprechen kann darüber muß man schweigen« enako popularen in medel izrek kakor Giocondin nasmeh kakor jezik ki ga je novinarjem pokazal Albert Einstein »5. septembra 1914. leta ležim na slami – na zemlji – berem in pišem na majhnem lesenem kovčku (preis 2,50 kronen)« je zapisal filozof »danes sem spet m...« tako mi je težko – je zapisal filozof Bog usmili se me črv sem toda z Božjo pomočjo bom postal človek in zapisal je da si mora vzeti življenje peklenske muke preživljam Bog naj gre ta kelih mimo mene misel je zaspala v glavi je zapisal filozof potem je zapisal da se boji zdaj pa so hudobni ljudje prodali filozofa in njegovo veliko skrivnost da je m... kakor deček ali rekrut kakor milijon sto milijonov dečkov vse to je strašno in smešno kot tiger v cirkusu ali mala opica ki masturbira v živalskem vrtu pred očmi svojih velikih bratov iz izumirajočega rodu »Homo sapiens« dobrovoljec Wittgenstein je služil na ladjici Goplana ta ladjica je še plula med Krakovom in Sandomierzem po drugi svetovni vojni ko sem bil študent ali pa se mi je mogoče to samo sanjalo? Goplana z velikim lopatičnim kolesom Der Wachschiff Goplana In Krakau Trakl vor wenigen Tagen gestorben ist dodatne koristi od knjig dobiček od bukev in knjig je različen zjutraj ko se zbudimo bodro skočimo iz postelje (škoda dneva!) vzamemo knjigo (če imamo kaj takega v hiši) in začnemo s telovadbo hodimo s knjigo na glavi v eni črti sprašujete me »katero knjigo« tukaj ne gre za knjigo ampak za ravnotežje postavljamo eno stopalo za drugim ne zibamo se v bokih s strani na stran odložimo knjigo na stran »katero knjigo« lahko je Quo vadis Z ognjem in mečem Johna R. R. Tolkiena Der Herr der Ringe (mit Anhängen) Baudolino Stara pravljica vseeno lahko je nominirana gremo naravnost z zaprtimi očmi odročimo roke na strani gremo v ravni črti globoko zajamemo sapo Vroclav, 2002 zakaj pišem? včasih »življenje« zakriva To kar je večje od življenja Včasih gore zakrivajo To kar je za gorami zato je treba gore premakniti ampak jaz nimam potrebnih tehničnih sredstev niti moči niti vere ki gore prestavlja zato ne boš Tega nikoli videl to vem in zato pišem 21. marca leta 2001 – svetovni dan poezije okrog poldneva je pozvonil telefon »danes je dan poezije« je rekla Maria »ne slišim!« »danes je svetovni dan poezije, Pesnik! je razglasil unesco« niti ionesco si ne bi izmislil česa takega! kaj takega (kaj tacga)! »Voščim Ti, Pesnik, vse najboljše za Tvoj praznik« je rekla neomajna M. jutri je svetovni dan revmatikov sem ji odvrnil in se usedel na klop da bi si obul gležnjarje ... preklete vezalke vedno je en konec daljši zamotane kot črni špageti ki jih reklamira v Malborku očarljiva babica Zofka iz Neaplja Kako je že zapisal Leopold Staff? »Nekaj je treba zvezati, nekaj je treba povezati, razvozlati kaj.« preden sem zavezal pentljico je pozvonil telefon »dober dan se opravičujem za predrznost ampak sem že stara z eno nogo v grobu ali lahko takoj zdaj pridem k Vam in Vam preberem svoje pesmi?« ne! sem jo neotesano zavrnil ... ampak sem se ovedel ... (obšel me je sram) »koliko pa ste stari?« sedemdeset jaz pa osemdeset bolan sem (bil pa sem »komaj živ«) ampak na televiziji ste izgledali tako zdravi vaša soseda tista gospa ki ima likalnico vas je videla ... jaz sem tudi bolna ... glas se je tihceno razvijal kot s klobke volne v sanjah sladko neboleče »za vogalom stanujem« ne morem sem ponovil tiše in počutil sem se kot morilec stark lomilec (ali zlomilec) iz Starega mesta morilec Jack razparač fatalist »vnuk me je nagovoril naj pišem snaha pa naj slikam« je rekla starka res kaj so krive starke ki slikajo pišejo pesmi izrezujejo če gospe z visokimi petami pišejo romane skladajo glasbo na lastna besedila imajo ploščo zlato masko odtis dlani v med vrelcih friderika saj bi te ženske v cvetu (in pocvetu) let lahko počele toliko drugih reči ... Eden je v Parizu drugi je v Neaplju tretji: Hans Metaphysikus »in seinem Schreibgemache« name pa čaka babica za uličnim vogalom boli me noga boli me oko grauer Star Geschwulst am linken Fuß gestörte venöse Zirkulation Ulcus cruris varicosum gichtischen Schmerzen nehmen zu Kupil sem si v Toledu Spanische Fliege Tasse Fliedertee ni pomagalo! se opravičujem za ta zmišljevanja jezikovna spogledovanja (to počnem za svoje kritike) Španska muha je samo obliž ali tinktura iz hrošča Lytta vesicatoria mogoče se mi bo posrečilo da v svoje globine spravim kakšnega filozofa ker se strašno samognjavim da sem plitek uhuhu o pesniku na neskončno dolgem zlatem kot med sladkem lepu vidim v modrem frakcu velikega srednjega majhnega pesnika vidim muho na lepu v zamašeno trobentico piha vleče nožico čisti zlepljena krilca z nožicami prebira visoko prepeva – »Tirtej« – za boj razvnema mane ročice v steklenico od vodke polaga svoje trpljenje (to je za prihodnje rodove) vidim na rimski cesti črno zapljunkarico (opljuva in se opraviči opraviči se in opljuva) po bučnem letu mehek pristanek na smetišču v kakšnem radikalnem porno tedniku slišite herojsko brenčanje v kozmosu (to naš »Tirtej« – drugim osle kaže) in on tudi in on tudi piše pesmi Adam! Adam je okamnel z žlico dvignjeno k ustom slišiš? Tebi pravim Adam ... ne posluša! ker veste dragi moji gospod Onufrij sosed gospoda Teofila tudi piše in to čisto efikasno stresa kot iz rokava sipa raznorazne igračkarije bajke pastorale bukolike idile balade limerike daktile jambe dume zgodovinske speve rapsodije viteške legende epe šaljive epopeje heksametre troheje jej jej Adam da se ti boršč s pesnim listjem ne bo ohladil! okamneli Adam je z očesom skozinskoz prebil gospoda Onufrija ta pa je mislil da se je našemu Preroku cmokec v grlu zataknil ki ga je ulovil iz krožnika in brž lopne Adama s pestjo po hrbtu ... takoj je pri mizi postalo bolj veselo ... samo gospod Antoni je ogorčen zardel ko paradižnik potem pa mu je kri odtekla z obraza in je prav tako okamnel gospodinja je omedlela svoje so naredile tudi soli esence in pahljače P. S. To Ti, gospod Vladislav, Dobrotnik, dajem na znanje, ker si me prosil, da bi Ti o Tvojem blagopokojnem Očetu kaj napisal, česar se spominjam in kar sem na lastne oči videl, Ti to pošiljam z blagoslovom in pozdravi ... ker pa se baje Ti prav tako ubadaš s pisanjem, boš mogoče razjasnil skrivnost, zakaj naredi beseda »tudi« včasih na preroke tako porazen vtis ... kajti mi navadni smrtniki, čeprav tudi sami, gospod, igračkarije in pesmice pišemo, ne dobre volje ne apetita ne izgubljamo, česar Tebi prav tako želim. nahod na Kitajskem jeseni 1958. leta sem bil na Kitajskem milijarda Kitajcev (mogoče pa pol milijarde?) se je pripravljala na »veliki skok« na hodniku hotela v Šanghaju sem srečal človeka ki je imel grlo ovito s šalom držal je robček na ustih z očmi je dajal znake da ne more govoriti njegov popotni tovariš nam je razlagal da ima slikar Nacht (Samborski) nahod da se opravičuje da ga boli grlo strah ga je prehlada boji se pogovorov bakterij čuva se prepihov opravičuje se kašlja ima 36 osem vročine izogiba se vseh kontaktov boji se amebe ne odpira ust ... hrani se s prepečencem in čajem namerava prekiniti potovanje ne bo letel v Kanton vrnil se bo domov odpravil se bo v Laske boji se govoriti veliki slikar nadarjeni kramljač se je hitro izgubil brez stiska roke Witold Z. je obstal z razprtimi usti z na široko odprtimi modrimi (takrat) očmi me je gledal na njegovem obrazu se je slikalo nemo vprašanje pol milijarde Kitajcev dela »veliki skok« en človeček iz Varšave pa ima nahod zato ne posveča pozornosti temu drobnemu dogodku ker ima nahod ker njegov nos ker je kihnil na zdravje kako to razrešiti nasmehnil sem se slikarjevemu hrbtu in od takrat sem vzljubil Witka Z. zaradi njegove sposobnosti čudenja zaradi odkritosti in čeprav je bil v restavracijskem vagonu iz Pekinga v Šanghaj lačen ... in se je strašno razjezil, ker sem dobil kosilo prej se imava rada in se ceniva do današnjega dne vzdolž tirov je bilo videti ljudi ki so opravljali potrebo z nasmejanimi obrazi obrnjeni k vlaku v jutranji megli je izginjala postavica človeka ki je telovadil vsakih toliko let se spominjava ne le šepastega »velikega skoka« in kitajskega zidu črne krizanteme in slikarja temveč tudi močno prestrašenega poljskega novinarja pogumnega in pametnega poljskega študenta opere in cirkusa pa tudi roja otrok okrog nas ki so se smejali in vzklikali na vprašanje kaj otroci vzklikajo je naš prevajalec in varuh odgovoril da otroci kričijo »naj živi kitajsko-poljsko prijateljstvo« toda čez nekaj dni je šepetaje pojasnil da so otroci kričali »dolgi nosovi dolgi nosovi« takrat smo si pozorneje ogledali svoje nosove niti dolge niti kratke nosovi so včasih zabavni kaj pa dva gumba (odzadaj)? kako je že pisal Norwid? »Naj tukaj dodam, da se Kitajcem, čim nas uzro, zdijo najbolj čudna stvar g u m b i D v a – o d z a d a j – tadva, sprašujejo Kitajci : 'K a j p o m e n i t a ... Čemu služita ...'« Slaba glasba (pripombe festivalu popevke ob rob) slaba glasba to so vetrovi iztrebljajočega se demona Kakofonija Kakanje slaba glasba je d... na katerem je spodrsnil se prevrnil in polomil idol ob priliki še ene Love Parade v Berlinu pod geslom »glasba je ključ« udeleženci so pustili za sabo nekaj sto ton smeti kondomov in eno truplo producente slabe glasbe bi morali kastrirati jim potrgati ušesa tenko bodo piskali v peklu upokojeni bradati »idoli« poplesujejo na funebralnih festivalih v venčku lirizirajočih bakhantk sedem žalosti star cepec obuja spomin na džes v katakombah LRP-ja mučenike v rdečih zoknih s solzo v očesu z lasmi kot sv. Genovefa tuli jastelju jasteljub jastebim spremlja jih dovtipov sprani mojster ceremoniar »konferansje« ki obnavlja kar je govoril pred leti uboga publika pa vse požira izpušča ovacije stoje sede in v hlače prelivanje krvi kri mlada kri iz »tistih let« razredčena s pomijami in sovraštvom starcev ki so preživeli kri prelivano nekoč za svobodo enakost neodvisnost za Boga Čast in Domovino zdaj preliva v prazne govorance dvajset društev ki se borijo med sabo za spomenike plošče črke in gnar starčki z nadutimi obrazi v štirioglatih zelo rogatih kapah in mahedravih hlačah se borijo med sabo oko za oko zob za zob kadar poslušam tovariše v orožju ki salutirajo praznim beticam ki namesto da bi skupaj pojedli vojaško grahovo juho zvrnili kozarec kaj zapeli (poprdeli) revskajo in pljuvajo drug po drugem kadar poslušam te peklenske zdrahe mi kri udari v glavo Pobeg prašičkov dveh (iz taborišča smrti – klavnice) danes mi je nekdo povedal štorijo zabavno in jako interesantno ... to se je godilo na otoku kjer pleme Engelenderjev klonira ovce kjer ima kravje mleko hranilne vrednosti ženskega kjer norijo ljudje pa celo psi ki so pojedli moko iz ovčjih možganov ta prašička sta zbežala iz klavnice skopala sta rov pod ograjo ušla sta čez polje in gozdič preplavala potoček in reko krenili so v pogon stražarji psi helikopterji na travniku so meketale klonirane ovce dokler niso ubežnikov končno ujeli »človeštvo« je tokrat priskočilo na pomoč pretreseno nad usodo božjega stvora in namesto da bi prašička predelali v šunke in kotlete jima je oblast zagotovila rento in dosmrtno oskrbo Sam prestolonaslednik je prašičkoma zagotovil varstvo po tej novici se mi je oslabljena vera v Princa spet povrnila novoporojena P. S. tri dni pozneje sem prebral da je življenje prašičkov ogroženo kajti lastnik klavnice je sprožil proces in hoče dobiti prašička nazaj in ju predelati v slanino klobasice nogice reberca in šunke (pravica je na njegovi strani ... lastninska pravica ... v meglenem Albionu pa je ta pravica sveta reč ...) kako se je zgodba prašičkov končala ne vem ker se je začela nova doba in obzorja Harryja Potterja Objokana velesila (sobota 20. januarja 2001) Berem Norwida »Čez Oceana valujoče planjave Ti pesem kakor galeba pošiljam, o Jan! ... Ta dolgo bo letel do očetnjave Svobodnih – ker dvomi: mar še čaka ga tam? ...« sedim v Konstancinu v domu ustvarjalcev pogovarjam se s Kapuścińskim o Franku Gilu o globalizaciji pijeva vino jaz govorim o naravnem prirastku on o pomanjkanju vode ne nafta ampak voda ne voda ampak pomanjkanje vode bo vzrok vojn pravi Ryszard kri se bo prelivala za vodo ne za domovino čast in boga pozno je že slišim da nekje tam v Washingtonu pada dež s snegom mrzlo je »pasje vreme« novi 43. predsednik Velesile zaprisega 21 topovskih strelov na Kapitolu Velesila je sentimentalna razčustvovana sočutna (»mitfühlender Konservativismus«) dovzetna za solze »sočutni konservativec« drži roko na bibliji je sin 41. predsednika Abraham Lincoln gleda in posluša niti ploha ni mogla skriti Bushevih solz ginjenosti velesila je jokala jokala je predsednikova Žena Laura jokali dve hčerki dvojčici jokali predsednikovi starši bivši predsednik George Bush in njegova žena – babica Barbara – jokali Gorejevi volivci ki so naredili malomarne luknjice v volilnih listkih te luknjice je bilo treba še enkrat prešteti jokal odhajajoči predsednik Bill Clinton jokala njegova Žena Hillary (jokala je ampak vzela stole in naslonjač jokala ampak vzela mizo in zavese in še neke malenkosti ... ampak je vrnila) jokala je njuna hčerka Chelsea brisala si je solze Madeleine ki je nastopila v minici z vrtnico na prsih jokal je tudi Bronek (ampak iz drugih razlogov) bivši svetovalec za nacionalno varnost Sandy Berger je »kar naprej vlekel ven robec« jokalo je nebo jokal podpredsednik Dick Cheney ki ga je 43. predsednik z lastnim plaščem ogrnil pred dežjem ... (»sočutni konservativec«) sam pa si je privihal ovratnik na suknjiču (da mu ne bi dež tekel za ovratnik) jokala je mala neznana stažistka in jokala njena mama ki je z zapacano obleko v omari ostala »hčerkica moja otročiček moj« ... kaj si naredila?! potem se je odvil bal sestavljen iz sto bal ah! kakšen je bil ta bal za gospode je bil obvezen (?) frak in kavbojski škornji ali smoking in kavbojski škornji cilinder klobuk in kavbojski škornji potem se je odvil banket pojedli so 3 tisoč kilogramov govedine (stari svet bo to občutil čez nekaj let ali čez nekaj dni) pojedli so 2 tisoč petsto kilogramov šunke (tudi to nič dobrega ne obeta) pojedli so 60 tisoč orjaških kozic bivši predsednik se je še enkrat poslovil od ljudstva se še enkrat opravičil tožilcu in ljudstvu da se je zlagal da je vtaknil prst tja kamor ne bi smel ta prst od atomskega gumba (ne vtikaj prsta med vrata!) obljubil da bo vrnil stole in odletel jokalo je nebo jokala zemlja tresli so se kontinenti in oceani diplomati in generali so si brisali nos (nasmihali so se kardinali) jokal sem tudi jaz ko sem bral časopise potem pa se smejal skozi solze ko sem poslušal radio grajenje Bejbilonskega stolpa ogledovala si je svoja lička apetitna in nedolžna ogledovala je v zrcalcu svoja lička ko je vstala in pred spanjem okrogla bela slastna kakor žemlja z maslom nekoč se je pogledala v visoko ogledalo (spomin na babičino teto) in se ugledala celo od pet do glave očarljivo je nagnila glavo in uzrla drugo polovico ali bolje drugo plat svoje medalje v srebrnem ovalu ogledovala si je obraz angela ki se je spreminjal v očeh ogledalih potem pa po veliko letih v nekem polnem zvezd hotelu (z eno morda pa štirimi zvezdicami) uzrla svoj odsev na stropu kot na vodni površini prebrala je roman obarvani ptiček ugotovila pri sebi manko tička priklicala v spomin visoko ogledalo pogledala še enkrat kritično in nemo potem iskala v banji sebe in svojo identiteto popila kafko z mlekom poklicala na pomoč poterja zajahala pegaza in se tako krilata usedla (na ritko) k pisanju romana avto biografskega grajenje bejbilonskega stolpa patron ji je bil kundera in misli Harija poterja Šagalove leteče krave obiskala je dalje lamo obliznila ulissesa odkrila korenine dedka samohranilka je postala in naprej pisala skočno Grajenje Bejbilonskega stolpa spotoma je kar takole malo-marno verze kovala »vrtnico brez trnov« in »trn brez vrtnice a velik nadvse« postala je nagrajenka uspeh je bil velik nadvse v reviji z visoko petko je pokazala očarljivo pol ritko lotila se je noetove barke in naprej pisala skočno Bejbilonski stolp do neba sega torej ga je mogoče končati treba – je pomislila – da ne nastane še luknja v nebu mogoče pa ji bo še uspelo vtakniti v luknjo kamasutro Hitlerja in bramaputro Stalina in prst od klintona treba je užgati iz vseh topov! zagrize se v delo zguba čelo piše skočno piše skočno in vse v žakelj stlači kloniranje gene prione obveznosti matere in žene in »stažistkine« spodnjice velik izbruh manjši izbuh porno slika na internetu carski rez petorčki na svetu piše skočno piše skočno in zavzeto Mutter flecht: Sandra bitte stell Dich! ... moja mama fukujama ... ne razume Nič ... Stasys Eidrigevičius: Srečanje deda z vnukom Appendix Spoštovani in ljubi Prijatelj, imenoval sem Vas, vedno s spoštovanjem in ljubeznijo, »Stari pesnik« ... toda pogledal sem v svoj »kalendarij« in izkazalo se je, da sem starejši od vas že eno, mogoče pa dve leti! Torej zdaj lahko govorim o »Poldku« kot o mlajšem bratu ... V tistih dneh, ko sem bil zadnjič pri Tebi, si z velikim naporom pisal cikel pesmi Ala ima mačko. »Celo prste sem si zapacal s črnilom,« si se nasmehnil, »tako je s tem, ko se učiš pisati« ... (spominjam se, da je bilo črnilo zeleno ... toda mogoče je bilo modro ali črno ... v spominih se barve zamešajo). Zdaj, po pol stoletja, sem napisal appendix k Tvoji posmrtno izdani zbirki Devet muz ... To ni kakšen »komentar«, to je šaljivo pričkanje pesnikov prijateljev, ki sta z leti dozorela za veder nasmeh. Tega svojega appendixa ne posvečam Tebi, ampak Tvoji nečakinji Elżunji, ki mi je nekoč, pred davnimi leti, napisala takšnole prošnjo: Prošnja cenjenemu gospodu Tadeuszu Vljudno prosim za nekaj malega in rimanega za malo Elżunjo (...) To se je godilo že zdavnaj, leta 1978 – decembra – v Skarżysku Kamienni ob odkritju spomenika Leopolda Staffa. Ko je plahta padla, sem zagledal Poldzia-maškaro ... Nisem hotel kvariti ustanoviteljem in gostom veselega razpoloženja, zato sem vse požrl ... Ponoči sem napisal šaljivko Poldek gleda svoj spomenik (ki Vam je nisem utegnil izročiti): videl sem ponoči Poldzia da je gledal spomenik, pa sebe ... potem zavzdihnil je globoko »dobro, da sem na nebu visoko«. Draga gospa Elżbieta, po letih Vam pošiljam »nekaj malega – in ne-rimanega«. Svoj appendix k pesmim Leopolda Staffa. Če se bo »genus irritabile poetarum« smehljal, potem svet morda ne bo končal svojega obstoja s stokanjem, tuljenjem in bevskanjem ... Vale et me ama! Tolstoj Tolstoj je pobegnil pred žalostjo, imel je vse, torej ni imel nič. Veselo grem v pripeki cest, lastnik svoje sence. Leopold Staff Tolstoj Tolstoj ni pobegnil pred žalostjo ampak pred Ženo Zofijo Andr. (ki mu je pregledovala žepe) Neveselo grem po Lepi ulici skozi oblak izpušnih plinov Tolstoj je imel vse Tolstoj je Hamleta štel za Shakespearjev splavljeni plod Tolstoj je šival čevlje v katerih ni nikdar hodil Tolstoj je bil (najbrž) bog ki je pisal romane in abecednike vendar je zavidal Dostojevskemu ker je bil ta človek ki si je s pisanjem služil kruh grem naprej po ulici Vstajnikov nisem niti lastnik svoje sence ravno stojijo na njej tri dekleta v »minicah« in en pijanec ki bi rad nekaj povedal ampak samo preklinja Pomlad Sedim na vrtu. Vse je staro pradavno. Sonce, drevje, rože. Samo jaz sem mlad, kot lastni vnuk, kot veliko vnukov, ker jih je truma. Smejijo se mi. Jaz se tudi. Leopold Staff Pomlad sedim nekje ampak ne vem kje vse je staro pradavno sonce drevje rože dekliči s cigareto v ustkih fantiči z besedo kurba (tudi v ustkih) to je mlad gozd vse je staro jaz sem tudi star kot lastni dedek »Vnuk« je zdrvel mimo na gorskem kolesu Kriče spotiritstara onemel sem potem pa mulca preklel odpeljal se je naprej mene pa peče vest Smeji se mi Jaz se tudi ... Večer Ležim v čolnu v večerni tišini. Zvezde nad mano, zvezde pod mano in zvezde v meni. Leopold Staff Večer Ležim na starem kavču z vzmetjo v boku nad mano nekdo razbija s kladivom pod mano nekdo razbija s kladivom v lobanji vrta soseda od zgoraj za steno grgrajo stare cevi »kaj sem zakrivil« sprašujem zvezde in slišim stok stare vzmeti »vsakdo svojega Kanta ima« (in pekel iz Danteja) Las Sédel je gost nad skledo z juho in našel las. Brž zavpije na glas: Rajši imam plešasto juho. Leopold Staff Razcepljen las Sédel je gost nad skledo z juho in našel las! ker je bil filozof in moralist je las razcepil na dvoje potem pa vzkliknil rajši imam plešasto kuharico ampak z mesa veliko In tako obveljal za spotiko Kraljestvo Hej, kraljestvo za konja! – Tako kličemo šele takrat, ko smo že ob kraljestvo. Leopold Staff Kraljestvo v življenju nisem imel kraljestva niti konja težko razumem slavni vzklik »Hej! kraljestvo za konja!« moj hobi so sprehodi vendar imam otiske zato kričim »Hej! kraljestvo za udobne čevlje!« Dos moi pou sto Rad bi prišel v nebo, toda imam prekratko lestev. Na kaj naj jo naslonim nad zemljo? Ah, ko bi se le prebil do oblakov! Leopold Staff Dos moi pou sto nočem priti v nebo nimam lestve vzeli so mi jo angeli ki so se hoteli spustiti na zemljo nočem se prebiti do oblakov Ah! ko bi se le prebil »do sebe«! sposodil si bom lestev od Junga! o bog! tudi ta je prekratka Krivica Moj pametni psiček je svoje kratko življenje preživel, ne da bi sploh vedel, da je svet uganka. Leopold Staff Krivica ne vem čigav je ta psiček s katerim se že leta srečujeva na Januszowicki ulici ne vem ali je ta psiček pameten ali neumen vidim kako se šepajoč bliža koncu kratkega pasjega življenja ne vem kako se ta psiček kliče zato mu pravim »kužek« gleda me in ne ve da bom odšel vedoč da je svet Uganka rebus ki si ga je izmislil Nekdo ki je ustvaril psička mene in sebe Siamski dvojčici Neskončnost in Ničnost, dve siamski dvojčici, sta enega boga rodili. Leopold Staff Siamski dvojčici en bog je rodil Neskončnost in Ničnost Dve siamski dvojčici in ne ve kaj s tem narediti toda siamski dvojčici zraščeni z glavama hodita po nakupih hodita k frizerju in pravita da sta srečni (to sem videl po televiziji) zdravniki specialisti ju hočejo za vsako ceno ločiti in bog ve kaj s tem narediti Dogodek Bel list papirja sem raztrgal v jezi in v peč zabrisal štiri rime, ki niso se hotele ujeti v spregi, in sive videl z njih se viti dime. Ko pa me je iztreznila proza, je naglo iz stekleničke za črnilo pognala snežna tuberoza. Ni v življenju prvič se tako zgodilo. Leopold Staff Dogodek nisem raztrgal belega lista nisem vrgel v peč niti ene rime nimam peči niti dima nimam stekleničke za črnilo ne vem kako izgleda snežna tuberoza raztrgal sem v jezi čist list papirja in se nasmehnil od sebe mlajšemu Leopoldu Staffu pika na i kolikokrat sem bil v skušnjavi da bi postavil piko na toda zavlačujem bežim odlagam mečkam slišim dobrodušni smeh Leopolda Staffa vseeno Vas nisem ničesar naučil gospod Tadeusz Opombe k pesmim profesorjev nožek, str. 5 profesor/Mieczysław – poljski umetnostni zgodovinar Mieczysław Porębski (1921– 2012), pesnikov dolgoletni prijatelj. »O, hrast beži! ... in »Preteklost, to je danes ... – navedka iz pesmi Preteklost poljskega romantičnega pesnika Cypriana Kamila Norwida (1821–1883). Župnik Črv in Žid Jankiel – osebi iz Mickiewiczeve pesnitve Gospod Tadej. Konrad Wallenrod – glavni junak Mickiewiczeve istoimenske pesnitve. v Kopalińskega – v Slovar kulturnih mitov in tradicije znanega leksikografa Władysława Kopalińskega (1907–2007). Jan Matejko (1838–1893) – najznamenitejši poljski slikar zgodovinskih prizorov. Umetnost je kot prapor ... – citat iz Norwidove pesnitve Promethidion (1851). Julian Przyboś (1901–1970) – poljski pesnik, glavni predstavnik krakovske avantgarde. Čarnoleška zadeva je tu sinonim za »pesniško zadevo«. Poimenovanje se nanaša na dedno posest poljskega renesančnega pesnika Jana Kochanowskega (1530–1584) Czarnolas (tj. »Črni gozd«), na kateri je živel in ustvarjal. Tudi naslov Tuwimove pesniške zbirke iz leta 1929. Zachęta – ena najstarejših umetnostnih galerij v Varšavi (poimenovana »Spodbuda« po Društvu spodbujanja lepih umetnosti, ustanovljenem l. 1860). »rekel sem ji Roža ...« – parafraza verzov iz Norwidove pesnitve A Dorio ad Phrygium. »Prgišče vijolic« je aluzija na naslednje verze iste pesnitve. Poljsko ime Róża je sozvočnica besede za »vrtnico«. Kiparka Alina – poljska kiparka Alina Szapocznikow (1926–1973) je bila kot Židinja med vojno zaprta v več koncentracijskih taboriščih. Satir – pesnikovo partizansko ime. »Zadnja doba ...« – citat iz Štirih dob človeštva iz Ovidovih Metamorfoz (prosti prevod). (Andrzej) Jawień – eden od psevdonimov, pod katerimi je v letih med 1950 in 1961 objavljal svoje zgodnje pesmi v Wadowicah rojeni Karol Wojtyła, papež Janez Pavel II. (1920–2005). vrata, str. 28 »koža« – tukaj »truplo«. Verjetno aluzija na proces »lovcev na kože« v Lodžu v letih 1998–2002, proti reševalcem in zdravnikom, ki zaradi finančnih koristi namerno niso pomagali ponesrečencem. skrivnost pesmi, str. 32 Izpiski iz uporabnih knjig (Wypisy z ksiąg użytecznych, 1994) – Miłoszeva avtorska, tematsko zastavljena antologija pesmi poljskih in tujih avtorjev v njegovem prevodu in s komentarji. Ludwika Eminowicza (1880–1946) avtor uvršča med pesnike mlade Poljske, tj. poljske moderne. Ludwik Solski (1855–1954) – znamenit igralec in gledališki ravnatelj. gospa Renata – Renata Gorczyńska. V pesmi omenjeni pogovor je bil pod naslovom Teater (premetenega telesa) v dveh delih objavljen v Rzeczpospoliti leta 1999. palčka, str. 35 Jerzy Nowosielski (1923–2011) – slikar, filozof, pravoslavni teolog, eden izmed najbolj znanih sodobnih slikarjev ikon, ki so vplivale tudi na njegovo slikarstvo sploh. dež v Krakovu, str. 39 na gospoda Dulskega – najbrž gre za junaka romana Morala gospe Dulske Gabriele Zapolske (1857–1921). Norost (Szał) (Władysława) Podkowińskega – oljna slika iz l. 1894 velja za prvo pomembnejše delo poljskega simbolizma. belečo se Skałko – na Skałki stoji bela baročna cerkev arhangela Mihaela in sv. Stanislava. nič o tebi ne vem, str. 53 Žurek – podmetenica, vrsta bele juhe, poimenovana tudi beli boršč. Gospa Marija – Maria Bechczyc - Rudnicka (1888–1982), poljska pisateljica, prevajalka in gledališka kritičarka, mdr. dramaturginja Gledališča Juliusza Osterwe v Lublinu (1947–1964), predsednica lublinske izpostave Zveze poljskih pisateljev (1949–1952) in urednica literarne revije Kamena (1960–1965). Kobilar, str. 56 Začetni citat je v verze prepisan odlomek iz črtice Kobilar (Wilga) Stefana Żeromskega (1868–1925) iz leta 1925. Dedek – eden od vzdevkov poljskega politika in državnika Józefa Piłsudskega (1867–1935). Bereza (Kartuska) – taborišče za kaznjence v letih 1934–1939. Berezo je ustanovil Piłsudski. budilka, str. 62 Gervazij – junak iz epa Gospod Tadej Adama Mickiewicza. stoji neki spomenik, str. 64 Ostrów Tumski – najstarejši, spomeniški del Vroclava, nastal na Odri tam, kjer je med rečnimi rokavi ustvarjala otoke (»ostrów« je staro poljsko poimenovanje za »otok«). Skrivnost pesniškega večera, str. 73 »sem bil, še preden sem začel ... – navedek iz Goethejevega Fausta (Drugi del, V. dejanje, 4. prizor) v prevodu Erike Vouk, v: Johann Wolfgang Goethe, Faust, Maribor 1999, str. 508. Škoda, str. 76 Tadeusz Różewicz je o svojem odnosu do Ezre Pounda spregovoril kar v štirih pesmih, in sicer še v ciklu Ravnina (1954), v pesnitvi Nikdo sem (1983, slov. v Novi reviji 321–323, 2009) in nazadnje v pesmi eden izmed Očetov cerkve poezije (2006, slov. v Zapisano na vodi, 2009). 21. marca leta 2001 – svetovni dan poezije, str. 86 lomilec – poljsko łomiarz je tvorjeno iz samostalnika łom, ki pomeni »lomača«, »lomilka«, tj. drog za lomljenje. Tak vzdevek so dali storilcu serije napadov na starejše ženske s topim orodjem v letih 1992–1993 v Varšavi. gospe z visokimi petami – verjetno aluzija na žensko revijo Wysokie obcasy (»Visoke pete«), ki izhaja kot priloga Gazete Wyborcze. v med / vrelcih friderika – se nanaša na poljsko zdravilišče Międzyzdroje na otoku Wolin na skrajnem severozahodu Poljske. Ime kraja pomeni dobesedno »medvrelci«. Osrednji zdraviliščni park nosi ime Friderika Chopina. in on tudi, str. 91 gospod Vladislav – mišljen je Władysław Mickiewicz (1838–1926), najstarejši sin Adama Mickiewicza in Celine, roj. Szymanowske, prevajalec in urednik emigracijskega časopisa L'Espérance. nahod na Kitajskem, str. 93 Artur Nacht-Samborski (1898–1974) – slikar tihožitij, pejsažev in aktov. Appendix, str. 110 Leopold Staff (1878–1957) – poljski pesnik, ki je ustvarjal od obdobja poljske moderne pa vse do časa po II. svetovni vojni, ko je opustil metrično poezijo in začel pisati v prostem verzu. Ala ima mačko – prvi stavek poljskih povojnih abecednikov, ustreznik stavka »Ivo ima žogo« v sočasnem slovenskem prvem berilu. Sestavila Jana Unuk Jana Unuk »človek, človek, ki piše pesmi« Konec 60. in v 70. letih prejšnjega stoletja je bil Tadeusz Różewicz najbolj znan sodobni poljski pesnik pri nas. Leta 1966 je v zbirki Pesniki Državne založbe Slovenije v prevodu Lojzeta Krakarja izšel izbor njegovih pesmi z naslovom Nemir.1 Istega leta so v ljubljanski drami v prevodu Katarine Šalamun Biedrzycke uprizorili dramo Kartoteka, najbolj znano delo poljskega gledališča absurda. Prevode posameznih pesmi je Lojze Krakar objavil že leta 1963 v antologiji Poljska lirika dvajsetega stoletja. Różewicz je bil najbrž edini sodobni poljski pesnik, ki je bil v 70. letih obravnavan v slovenskem srednješolskem učnem programu, in sicer s ciklom Prva ljubezen iz zbirke Ravnina (1954). Potem je v slovenski recepciji poezije Tadeusza Różewicza kljub občasnim revialnim objavam posamičnih pesmi zazijala večdesetletna vrzel, od Nemira do naslednjega izbora Zapisano na vodi (2009) je namreč minilo kar triinštirideset let. Pričujoči pesniški zbirki pa sta sploh prvi v slovenščino prevedeni integralni zbirki pesnika, ki je najbolj zaznamoval podobo poljske poezije v drugi polovici dvajsetega stoletja. Pesniški projekt, ki ga je uresničeval v sedmih desetletjih ustvarjanja, je bil projekt popolne preobrazbe poezije, njenega smisla in pesniškega jezika. Ob tem pa se je v svoji pesniški praksi in v proznih zapisih sistematično, prej v vlogi vestnega delavca na polju poezije kot navdihnjenega poeta, ukvarjal s poljsko pesniško tradicijo, predvsem avantgardno, jo preizkušal, vrednotil in ocenjeval. Čeprav se v labirintu njegovih pogosto spreminjajočih se pesniških stališč ni bilo vedno lahko znajti, danes v retrospektivi ni več dvoma o tem, da je bil Różewiczev opus, od začetka do zadnjih objav, »odprto delo« v smislu neprekinjenega in doslednega iskanja lastnega pesniškega izraza, najustreznejšega spreminjajočemu se svetu in družbi. Tadeusz Różewicz se je rodil leta 1921 v družini sodnijskega uradnika kot srednji od treh sinov. Starejši Janusz je bil rojen leta 1918, mlajši Stanisław, kasnejši režiser, pa leta 1924. Tudi Janusz je bil pesnik. Že pred vojno je objavljal pesmi v revijah in si dopisoval s pesniškim vzornikom, modernistom Józefom Czechowiczem (1903–1939), predstavnikom predvojne t. i. »druge avantgarde«. Tadeusz Różewicz se je že kot gimnazijec učil od poljskih avantgardnih pesnikov, preučeval je njihove verzne sisteme in pisal parodije pesmi zlasti Bolesława Leśmiana, Kazimiere Iłłakowiczówne in Juliana Przybośa. Potem ko se je leta 1939 začela vojna, se je začel preživljati z različnimi, tudi fizičnimi deli. Leta 1942 se je z družino preselil v Čenstohovo. Brat Janusz se je vse od začetka boril proti okupatorjem kot podporočnik Armie Krajowe, leta 1942 pa je v narodnoosvobodilni boj pritegnil tudi mlajšega brata. Po polletnem urjenju se je Tadeusz Różewicz od konca junija 1943 do začetka novembra 1944 boril v gozdu v partizanski četi Armie Krajowe. Urejal je tudi ilegalni časopis Czyn Zbrojny (Oboroženi boj). Hud udarec je bila zanj in za družino bratova smrt: 7. novembra 1944 je bil Janusz ustreljen v gestapovski množični eksekuciji v Lodžu.2 Janusz Różewicz je tako postal eden iz vrste mladih obetavnih poljskih pesnikov, katerih življenjsko in ustvarjalno pot je utrnila vojna. Najbolj znana med njimi sta Krzysztof Kamil Baczyński (1921–1944) in Tadeusz Stefan Gajcy (1922–1944), ki sta oba padla v varšavski vstaji.3 Tadeusz Różewicz je debitiral leta 1944 z zbirko Odmevi iz gozda (Echa Leśne), ki je poleg pesmi vsebovala šaljivke, humoreske, intervjuje in pesmi v prozi. Zbirka je nastala po naročilu pesnikovega poveljnika, ki je želel tudi s pomočjo kulture spodbujati moralo borcev. Naslov si je pesnik, ki je zbirko podpisal s partizanskim imenom Satir, sposodil od novele Stefana Żeromskega (1864–1925).4 Novela iz leta 1905 pripoveduje o poljskem plemiču, udeležencu spodletele januarske vstaje (1863–1864), ki se je, potem ko je zapustil rusko vojsko, šel borit v gozd. V svojem prvencu je pesnik navezoval še na Słowackega in v manjši meri na Wyspiańskega in Mickiewicza. Čeprav je, tako kot drugi pesniki njegove generacije, ki jo je poljska literarna kritika po vojni poimenovala »generacija Kolumbov«, navezoval na romantično patriotično poezijo in na poljske zgodovinske vstaje, pa so bile v Odmevih iz gozda že opazne kasnejše značilnosti njegovega pisanja o vojni: odsotnost idealizacije, opisovanje vsakdanjosti, tudi s sredstvi humorja, nizek ton – podobno kot v kasnejši drami V pesek (Do piachu, 1979). Pri Różewiczu v opisu vojne ne najdemo patosa in mitologizacije, ni velikih besed o boju za svobodo in domovino. Kot je zapisal v zgodbi Skoz goščo, skoz hosto:5 »V četi nihče ni užival velikih besed, kot da ne bi obstajale. Tu ni bilo junakov, polja slave, državljanske dolžnosti, častne službe, umanjkal je oltar zgodovine ...« Odvijalo se je samo čisto običajno, banalno vojaško življenje: »Marš, marš, marš, malce streljanja in nekoga ubijejo. Čistimo puške, lupimo krompir, ženemo Nemce, taremo uši, peremo gate, marširamo, streljamo, žremo svinjino – to je nekako že vse, junaštvo, hja, mogoče pa je ravno v tem! Domovina pa je tako ogromna in je povsod, ne mislimo nanjo in je ne imenujemo.«6 Po vojni je Różewicz spoznal Juliana Przybośa, glavnega predstavnika predvojne krakovske avantgarde in urednika pri literarnem tedniku Odrodzenie (Prerod). Preselil se je v Krakov in nekaj časa študiral umetnostno zgodovino. Leta 1946 je izdal zbirko satir V žlici vode (W łyżce wody), leta 1947 pa pesniško zbirko Nemir (Niepokój), ki je obveljala za pesnikov »pravi debi«,7 in to najodmevnejši v povojnem obdobju. Mladi pesnik je kršil vse do tedaj obvezujoče pesniške konvencije: zavrgel je tradicionalno verzifikacijo, se odpovedal odvečni metaforiki ter dosegel veliko preprostost in neposrednost izraza. Naravnost in neolepšano je izpovedoval okrutne resnice o vojni. Njegova obsodba vojne je bila popolna, enako pa tudi zavrnitev civilizacije, ki jo je povzročila, in vseh njenih ideoloških, religioznih, vrednostnih temeljev. »V letih 1945, 1946, 1948 in naslednjih sem se v poeziji ločil od metafizike, mistike; to je bila težavnejša operacija kot ločitev od 'poetike', od rime ipd. Postal sem enopomenski,« je zapisal v poetološki prozi Priprava na pesniški večer (1971).8 Vojna je tako radikalno izničila stari svet in človeka, da ni bilo mogoče ohraniti prej veljavnih mitičnih vzorcev, ki so ju razlagali in osmišljali, povsem na novo pa je bilo treba iznajti tudi pesniški jezik, ki bi lahko izrazil spremenjeno resničnost. Demontaža stare poetike in iznajdevanje nove je bila tista naloga, ki je v povojnem poljskem pesništvu pripadla Tadeuszu Różewiczu. Vojna, ki je bila na poljskih tleh posebej dolga in okrutna, je bila velik mejnik v poljski literaturi sploh. Tudi v starejših generacijah in med tistimi, ki so se še utegnili pesniško izoblikovati v desetletju pred vojno, skoraj ni bilo pesnika, ki ne bi izdal svoje »vojne zbirke«.9 Czesław Miłosz je z zbirko Rešitev iz leta 1945 po predvojni hermetični poeziji poskušal vzpostaviti sporazum z bralci. Anna Świrszczyńska je svoje pesmi o varšavski vstaji, zbirko Gradila sem barikado, izdala šele leta 1974, po dolgem iskanju ustrezne oblike in izraza, toda njena poetika je Różewiczevi najbližje: vojna doživetja opisuje v preprostih stavkih brez metaforike, v miniaturnih slikah, v katere je ujet dogodek. Różewiczevemu je soroden tudi njen pesniški moralizem, ki poudarja etično razsežnost poezije. Świrszczyńska je tako formulirala svoj izvirni odnos do pesniškega sloga: »Vsaka pesem ima pravzaprav pravico zahtevati novo poetiko, ustvarjeno enkrat, zato da bi izrazila njeno enkratno vsebino. Slog je pesnikov sovražnik, njegova najpomembnejša odlika pa je neobstoj. V paradoksni okrajšavi bi bilo mogoče reči, da ima pisec dve nalogi. Prvo – ustvarjati lastni slog. Drugo – uničevati lastni slog. Druga je pomembnejša in zahteva več časa.«10 Njena avtopoetična izjava bi lahko veljala tudi za Tadeusza Różewicza. Zbigniew Herbert, ki je debitiral pozno, leta 1956, s Struno svetlobe, ni nikdar pozabil na svoje vrstnike, padle borce Armie Krajowe. Tudi Wisława Szymborska je najprej pisala pesmi z vojno tematiko, ki naj bi izšle leta 1949 v zbirki Šivanje zastave (Szycie sztandaru), vendar jih sama potem ni nikdar objavila.11 Njene pesmi iz tega obdobja so izšle posthumno leta 2014,12 tako da se lahko prepričamo, da so se vojni motivi iz juvenilij pojavljali tudi v njenih kasnejših pesmih, zlasti dva: o transportu Židov, ki se pelje skozi noč, in o padlem prijatelju, ki se vrača v sanjah. Splošni premik poljske poezije po izkušnji vojne je bil proti večji preprostosti, sklenitvi sporazuma z bralcem, stiku z resničnostjo, odpovedi samozadostnosti literature. Vendar so med generacijami obstajale razlike. Starejši pesniki, uveljavljeni že pred vojno, so verjeli v možnost prenove starih vrednot in povrnitve prejšnjega reda. Če vzamemo za primer Miłosza, je sredi vojne s ciklom Svet ustvaril antitezo neznosni realnosti, pravljično idilo, mit o srečnem, mirnem, pastoralnem življenju – želel je pisati ljudem v spodbudo, toda to njegovo gesto bi zlahka interpretirali tudi kot umik pred resničnostjo. Miłosz je svojo definicijo »poljske pesniške šole« oprl ravno na vojno izkušnjo. Za specifično lastnost te šole je štel »povezovanje zgodovinske izkušnje z individualno usodo«, vanjo pa je uvrščal naslednje pesnike: Anno Świrszczyńsko, Tadeusza Różewicza, Zbigniewa Herberta, Wisławo Szymborsko, Adama Zagajewskega in sebe.13 O posledicah doživetja vojne za razvoj poljske povojne poezije je pisal tudi v eseju Ruševine in pesništvo v knjigi Pričevanje poezije.14 Medvojno stanje človeške družbe na Poljskem tam imenuje »razkroj« in dodaja, da »se je na Poljskem evropski pesnik srečal s peklom 20. stoletja, in to ne s prvim, pač pa z zelo globokim krogom pekla«. Posledično je v poljski poeziji funkcijo pesniške imaginacije do neke mere prevzel spomin. Literarni kritik Kazimierz Wyka je Różewiczevo pesniško pokolenje poimenoval »pokolenje, okuženo s smrtjo«. Ker so ti pesniki doživeli vojno tako mladi, je bila zanje izjemno travmatično izkustvo, ki je omajalo temelje vsakršne vere, ideologije, vrednot. Tudi Czesław Miłosz v Ruševinah in pesništvu Różewicza povezuje z zahodnoevropskim nihilizmom. Różewicz se s takšnimi oznakami ni strinjal, imel jih je za enega od nesporazumov v recepciji svojega ustvarjanja: »Med vojno in okupacijo smo imeli radi življenje, s fašizmom smo se borili za življenje in plačevali z življenjem. V samem bistvu te borbe za človeško dostojanstvo, za življenje je tičal optimizem, ne pesimizem in nihilizem ...«15 Ko je pisal o »smrti poezije«, je imel v mislih konec tradicionalne poezije, nujni pogoj za to, da bi se lahko rodila nova poezija, zmožna ubesediti novo stanje sveta: »Da bi poezija vstala od mrtvih, je morala najprej umreti. Tudi jaz sem bil povzročitelj in priča njene smrti.«16 V kasnejših zbirkah, predvsem v zbirki Nič v Prosperovem plašču (Nic w płaszczu Prospera, 1963), je Tadeusz Różewicz – tudi v odgovor na očitke nihilizma – vpeljal koncept »niča« kot enega ključnih pojmov svoje poetike: »Moj Nič (...) nima oblike lobanje. Ima obliko metropole, ima obliko sodobne civilizacije.« Neizprosen kritik sodobne civilizacije, tega »zlaganega sveta«, je ostal vse do konca svoje pesniške poti: »resnični svet / je bil ukraden ljudem / in bogovom / na njegovo mesto je Vladar tega sveta / podtaknil poslednjim ljudem / zlagan svet / v katerem se cedi zlato kri nafta ...« (iz cikla Credo iz zbirke Kupi mačka v žaklju, 2008). Zbirka Nemir se je z leti, kot piše Wojciech Kruszewski,17 iz zbirke prelevila v kanon, kar izhaja iz njene »intenzivne variantnosti«: poleg več izborov,18 ki so nosili isti naslov in so torej razširjali nabor pesmi iz prvotne zbirke, je bila namreč še večkrat ponatisnjena v različnih Zbranih delih, vendar se je v vseh ponatisih število pesmi radikalno zmanjšalo. Pesniški izraz, ki ga je ustvaril zanjo, je avtor obdržal tudi v naslednjih zbirkah, ne da bi kdaj zares prenehal izumljati, iskati in raziskovati nove »oblike« (Oblike je naslovil eno od pesniških zbirk, iz leta 1958). Leta 1958 je tako pojasnil svoje prizadevanje, da bi lirske dogodke upovedoval neposredno, brez podpore zvočnih in besednih figur: »Glasba – zvok in podoba – metafora se mi nista zdeli krili, ki bi ponesli poezijo od ustvarjalca do naslovnika, pač pa balast, ki ga je treba odvreči, da bi se poezija lahko dvignila in zaenkrat postala sposobna ne toliko za nadaljevanje poleta, kolikor za nadaljevanje življenja.«19 S tem je Różewicz meril na preživelost pesniških sredstev svojih neposrednih pesniških predhodnikov, poljske avantgarde. Ker pa se je prejkone zavedal, da v lastni praksi ni enako radikalen kot v teoriji, je dodal: »Sam v večini svojih pesmi uporabljam podobo. Moja poezija je torej oprta na temeljnem elementu, na metafori, na podobi. Vendar se zadeva zapleta in v vsem svojem ustvarjanju vidim spopadanje s podobo. To je stalna težnja k temu, da bi zavrgel podobo – metaforo.« Na istem mestu je predstavil tudi svojo definicijo moderne lirike: »V mojem razumevanju bi bila moderna lirika rezultat trka čustva in pojava, čustva in stvari.« Poleg osvetlitve svojih poetoloških izhodišč v prozi Priprava na pesniški večer je Różewicz o svoji poetiki v vseh obdobjih pogosto razmišljal v svojih pesmih; prav poetika je ena izmed njegovih temeljnih tematik. Iskanje vsebini ustrezne oblike je osrednja tema v zbirki Oblike (1958): »Te oblike nekoč tako dobro vzgojene / ubogljive vedno pripravljene sprejeti / mrtvo snov poezije / so se v strahu pred ognjem / odtrgale in razkropile // (...) meso ki še diha / napolnjeno s krvjo / je hrana / tem popolnim oblikam (...)« Oblike poezije, ki se enkrat hranijo s (pesnikovim) živim, dihajočim telesom, se spet drugič zrcalno preslikavajo v oblike tega telesa (Razstavljen): »ne tvorim celote bil sem razbit in razstavljen / le kdo se bo sklonil koga bodo pritegnili ti fragmenti / jaz sam sem tako zelo zaposlen / kdo si lahko prikliče v spomin obliko moje notranjosti / v tej zmedi mrzličnem gibanju / na hodniku kjer se odpira in zapira tisoč vrat / kdo bo obnovil obliko ki / se ni preslikala niti v beli kredi / niti v črnem oglju / jaz sam se vprašan iznenada / ne morem spomniti«. Pri tem gre za stalno razvijajočo se obliko, »work in progress«, kot je pesnik svoj ustvarjalni način imenoval v poznejših letih:20 »'... notranja oblika je nekaj živega, utripajoče-žilavega, organskega in hkrati aktivnega.' (...) Ni me zanimala dokončna oblika, pač pa 'oblikujoča oblika', ne 'popolni' verz, pač pa oblika v gibanju in asimetričnost oblike. 'Nemir', ki me je navdal v mladeniških letih, traja do dandanes.«21 Na »odprto« obliko je mogoče gledati kot na v nekem smislu nedokončano in zato potencialno stalno podvrženo spremembam. Že ob Nemiru omenjena variantnost je lastnost vsega Różewiczevega opusa, tako posamičnih pesmi kot pesniških zbirk. Pesnik je pesmi ob kasnejših ponatisih redno spreminjal, zbirke pa preurejal. Dramo Kartoteka (1960) je, recimo, po letih predelal, ali tudi dopolnil, v Premetano kartoteko (1994). V svoji zadnji zbirki pesmi in drugih kratkih form To in ono (2012) je na eni sami strani to poglavje zaključil z Zadnjo kartoteko (Ostatnia kartoteka): večji del lista zaseda grafični prikaz muhe na stropu, črne pike, v katero strmi že povsem pasivni, kot po navadi na postelji ležeči postarani junak. V kasnejših delih je svoj postopek predelave že objavljenih pesniških del v postmodernističnem duhu poimenoval recycling in dve leti po zbirki vedno fragment (1996) objavil še vedno fragment. recycling. Różewicz, naslednik avantgardne modernistične smeri, je v svojo poznejšo poezijo vpeljal številne postmodernistične postopke, kot so zanj zelo značilni kolaž, že omenjeni recycling, citatnost (v svoja dela pogosto vpleta citate iz del poljskih pesnikov, recimo Norwida, kot v profesorjevem nožku, citate iz del tujih pesnikov pa pogosto tudi kar v originalu), intertekstualnost, metaliterarnost in, ne nazadnje, knjiga-smetnjak,22 v kateri stojijo drugo ob drugem različna besedila različnih zvrsti, izvora in avtorstva. Takšni sta »spominski« knjigi, posvečeni bratu in materi, Naš starejši brat (1991) in Mati odhaja (1999), pa tudi zadnja zbirka To in ono. V Różewiczevi poeziji ni prostora za metafiziko, po odnosu do resničnosti je realistična, po slogu pa preprosta, bolj sledeča misli kot zasledujoča estetske učinke. Różewicz je na skoraj reportažni način pisal tudi o vsakdanjem življenju, o človekovem osamljenem bivanju v sodobnem mestu – »Prebivalci mest, odnosi med ljudmi, življenje prebivalcev mest je platno, na katerem vezemo zeleno vrtnico sodobne poezije«23 – in o pojavnih oblikah moderne odtujenosti. V njegovi tretji povojni zbirki Rdeča rokavica (1948) kot junak nastopi »sivi človek z malo kamnitno in neizprosno domišljijo« – preprost, anonimen in neidealiziran. Prav tako nobene posebne poklicanosti, vzvišenega namena ali poslanstva ne pripisuje poklicu pesnika. Ko je marca 2008 v Strasbourgu prevzemal evropsko literarno nagrado, je dejal: »Nekoč so govorili, da je pesnik svečenik in norec. (...) pesmi pišem že 70 let ... in ne vem, kaj je pesnik ... toda vem, da ni niti svečenik niti norec. Sem človek, človek, ki piše pesmi.« Tudi za Różewiczevo poezijo velja Poundov postulat, kot ga navaja v temu pesniku posvečeni pesnitvi eden izmed Očetov cerkve poezije iz zbirke kaj potem če v sanjah (2006): »Dobra poezija bi morala / biti enako dobra in svetla / kot dobra proza«. Różewicz je pogosto poudarjal potrebo po preprostosti in enoznačnosti pesniškega izraza. Na očitke o »prozaizaciji poezije« je odgovarjal, da je prav ta pogoj za njen nadaljnji obstoj, za njeno »vegetiranje, pa celo življenje«. Njegova opazna formalna poteza je tudi skoraj popolna odsotnost interpunkcije, pogosto je opuščal tudi veliko začetnico v naslovih pesmi ali zbirk. Kritiki so kot pomembno značilnost Różewiczevega pesniškega jezika pogosto izpostavljali pogovornost, toda kot je z analizo njegovih pesmi prepričljivo pokazala Teresa Skubalanka,24 je pogovornost v njih omejena na stilizacijo, v glavnem stilizacijo na pogovorno dialoškost. S pogovornim slogom imajo skupno le še prevladujočo prirednost, sicer pa je zanje značilna pravilna slovnična struktura in ne vsebujejo odstopanj od jezikovne norme, kakršna so značilna za pogovorni jezik. Edine nepravilnosti vanje vnašajo besedne igre in šaljive domislice. Od pesniških figur nastopajo primerjave, personifikacije, vse vrste ponovitev in naštevanja, pa tudi prave metafore, med njimi pogosto razširjene, simboli in alegorije ter simbolika barv. Čeprav ne drži pogosto prepričanje, da so Różewiczeve pesmi brez metafor, pa Teresa Skubalanka vseeno ugotavlja, da »poetičnost Różewiczevih besedil temelji v glavnem na ustreznih konstrukcijah pomenov«.25 Ali kot je to izrazil pesnik: »Telo poezije je pesem, toda kaj je duša poezije, ne vem ... čustvo, misel?«26 Eden izmed osrednjih pojmov, s katerimi Różewicz opisuje sodobni svet in civilizacijo, je smetnjak ali tudi smetišče (śmietnik). Kulminacijo je ta metafora dosegla v drami Stara ženska vali, kjer se je realizirala kot dejansko, ogromno smetišče, v katerem se utaplja svet, smeti pa se skozi okna sipajo na prizorišče, v krčmo, v kateri sedi stara ženska kot poosebljenje porajajoče narave. S to dramo iz leta 1968 je Różewicz, ki se je tudi sicer zmeraj sproti ubadal s problemi svojega časa in je snov črpal tudi iz časopisov, načel ekološko tematiko, s čimer je prehiteval svoj čas. Zgodaj je tudi razpoznal znamenja prihajajoče prevlade sodobne množične kulture, katere brezmiselno konsumpcijo je smešil v poznih pesmih. Zanimiva je geneza Różewiczevega »smetišča«: pesnik je namreč zatrdil, da je pojem našel nikjer drugje kot pri poljskem romantičnem pesniku Adamu Mickiewiczu, natančneje, v epizodi iz njegovega življenja iz knjige Kronika življenja Adama Mickiewicza Władysława Belze, izdane leta 1884 v Lvovu: »Ko je prispel v Istanbul, je naš preroški pesnik pripovedoval prigode s svojega potovanja: 'Pravili so mi,' je rekel, 'da naj bi bila v Smirni Homerjeva votlina; ampak kaj je to mene zanimalo! Jaz sem si ogledoval nekaj drugega: tam je ležal kup gnoja in smetja, vsi odpadki skupaj – gnoj, smeti, pomije, kosti, razbite črepinje, kos podplata starega čevlja, malo perja – to mi je bilo všeč. Dolgo sem stal tam, ker je bilo tam natanko tako kot pred krčmo na Poljskem.'«27 Vsekakor estetika »smetišča« črpa tudi iz spora s Przybośem, ki se je začel kazati že v poznih 40. letih. Przyboś, predstavnik literarne smeri, ki je cenila originalne metafore, je Różewiczu, poleg odsotnosti interpunkcije in metaforike, oponesel, da v pesmih uporablja »staromodno kramo«, ta pa se, kot je dejal sam, ni maral odreči niti »največjim banalnostim, se pravi, t. i. stalnim in oguljenim frazam«. Leta 1962 je Julian Przyboś objavil Odo turpistom (Oda do turpistów), naperjeno proti Różewiczu, Białoszewskemu in Grochowiaku. Še istega leta se je Różewicz mojstru Przybośu postavil po robu s »smetiščem« v Didaktični zgodbi, čez dvajset let pa se je v pesmi Obletnica iz zbirke Na površini pesnitve in notri (1983) tako spominjal njunega pesniškega nesporazuma: »Tvoja rožnoprsta / leži poleg moje podgane / ki je skočila iz 'didaktične / pesnitve' leta 1962 // mojemu srcu je blizu / velemestno smetišče / pesnik smetišč je / bliže resnici / kakor pesnik oblakov / smetišča so polna življenja / presenečenj // (tukaj je ven skočila podgana / ki sem jo vrgel ven / iz knjižne izdaje / ker je bil tvoj gnus / tako ogromen kot ... / to so stari pripetljaji ko bogih / 'turpistov' še ni bilo / na svetu) ...«28 Da estetika grdega Różewiczu res ni bila tuja, ne takrat in ne pozneje, lahko ponazorimo, recimo, z naključno izbranim verzom iz kasnejše zbirke Relief (1991): »nad nami / na umazanem nebu / stoji sonce / kakor velika rumena uš«. Tako v pesmih kot v proznih zapisih se je Tadeusz Różewicz pogosto posvečal svojemu odnosu do drugih pesnikov. Za svoja poglavitna predhodnika in »mojstra« je štel Juliana Przybośa in Leopolda Staffa, čeprav so bili vsaj pri drugem vplivi obojestranski, Staff je namreč v svojih zadnjih pesmih pod Różewiczevim vplivom opustil metrično verzifikacijo in začel pisati prosti verz. Nanj so vplivali še Józef Czechowicz, zgodnejši Czesław Miłosz in Adam Ważyk. Pogosto se sklicuje tudi na romantična pesnika Adama Mickiewicza in Juliusza Słowackega, še zlasti pa na poznega romantika Cypriana Kamila Norwida, o katerem je nameraval napisati monografijo. Navedke iz Norwidove pesmi Preteklost je vkomponiral tudi v cikel profesorjev nožek, medtem ko je v sivo cono vključil duhovit pesniški dialog z Leopoldom Staffom. Od tujih pesnikov je imel, med drugim, izredno kompleksen odnos do Ezre Pounda, ki ga je izrazil v kar štirih pesmih (tretja od njih, Škoda, je iz zbirke siva cona). Ta odnos sega od obsojanja njegove podpore fašizmu, prek pritrjevanja njegovemu obsojanju »zlatega teleta (...) kapitalističnega sveta« in »trgovcev s smrtjo« do ogorčenega očitka v pesmi eden izmed Očetov cerkve poezije (naslovljenega razen na Pounda še na Célina): »izdala sta sebe izdala mene / mladega vajenca / v pesniški delavnici«. Tadeusz Różewicz ni bil samo pesnik, ampak tudi prozaist, satirik, dramatik in sploh človek gledališča, z izrazitim zanimanjem za vizualno umetnost. Svoje knjige je pogosto opremljal s humorističnimi skicami ali fotografijami. V številne zbirke je vključeval satirične in šaljive pesmi in v številne pesmi satirične motive, povezane z vsakdanjostjo, s politiko, z dogajanjem doma in po svetu, v širši družbi in v svoji ožji okolici. Nekatere teme, o katerih je pisal, kot so teatralizacija poezije, potreba po anonimnosti poezije, odpor do pisanja poezije in pesnikov molk, so prejkone njegov originalni prispevek k razmišljanju o poeziji. S teatralizacijo poezije je poimenoval stranski učinek javnih pesniških branj, pri katerih je pesnika mogoče primerjati z režiserjem nekakšne predstave. Teatralizacija »onečišča« recepcijo poezije »s samo prisotnostjo ustvarjalca; z njegovim glasom, kretnjami, nasmehom, pa celo obleko, barvo hlač, kravato itd.«29 Pesnik, ki je imel pisanje poezije za resno, odgovorno delo, je priznaval, da je vse življenje pogosto doživljal napade odpora do poezije, ki ga je sam povezoval z njegovim drugim polom, to je romantično ljubeznijo do slednje: »ta 'težavna ljubezen' do poezije je povzročala dolga obdobja malodušja, molka ... boril sem se s poezijo kakor z angelom ...«30 S tem je povezana tudi problematika pesnikovega molka, o kateri je spregovoril med drugim na podelitvi zlatega venca Struških večerov poezije leta 1987: »Problem pesnikovega molčanja, to je zame, modernega pesnika, osrednji problem.«31 Takšen pogled ne preseneča, saj Różewiczeva poezija vseskozi meji na molk in tudi sama reflektira to mejo. Skozi molk se približuje razmisleku o smrti, kot v eni izmed poznih pesmi, Ženski pri oknu iz leta 2008: megla megla v megli drevesa to niso drevesa ljudje so premikajo se grejo odhajajo izginjajo v megli v megli grmi grmiči suha stebla babje leto po beli nitki v klobko po črni k materi v zemljo k ženski ki stoji pri oknu in čaka po rdeči nitki v srce noter v toplino v notranjost pajčevine po žarku boš prišel k nasmehu k ustom k očem k obrazu neznanke spremenjene v Arahno V 80. letih je pesnik tudi zares molčal celih osem let, kolikor je preteklo med zbirko Na površini pesnitve in notri (1983) in naslednjo, Relief (1991), s katero se je začelo njegovo novo plodno pesniško obdobje. Sledilo je še deset pesniških zbirk, med njimi vedno fragment (1996), vedno fragment, recycling (1998), profesorjev nožek (2001), siva cona (2002), izhod (2004) in Kupi mačka v žaklju (work in progress, 2008). Zbirki profesorjev nožek in siva cona sodita med osrednja dela tega avtorjevega zrelega ustvarjalnega obdobja. S prvo se je pesnik vrnil k vojni tematiki, predvsem k holokavstu, ki jo je postavil v kontekst sodobne stvarnosti, izhajajoč od artefakta, nožka svojega prijatelja, umetnostnega zgodovinarja prof. Mieczysława Porębskega. Domišljijske podobe kompozicij vlakov iz pesnikovega spomina, tovornih vagonov, ki vozijo v taborišča poljske Žide, se v naslovni pesnitvi izmenjujejo z opisi konkretnih dogodkov iz pesnikovega vsakdanjika ob koncu 20. stoletja, s spomini na dogajanje v poljski družbi v zadnjih desetletjih in mitološkimi motivi, kot sta demon rje Robigus, ki razžira železo pa tudi spomin, ali železna doba, doba padca človeštva. Siva cona je Różewiczeva značilna zbirka s pestrim naborom tem, od tistih, ki obravnavajo večna človeška vprašanja (pajčevina), do filozofskih, poetoloških in umetnostnih (siva cona, regression in die Ursuppe), spominskih in priložnostnih (Kobilar, nahod na Kitajskem) pa do značilnih tem pesnikovega poznega obdobja, kot so na primer povodenj popkulture in njeno nekritično sprejemanje (Slaba glasba, grajenje Bejbilonskega stolpa), satirični pogled na svetovno politiko (Objokana velesila) ali napol humoristično, napol sočutno poročilo o pobegu iz klavnice (Pobeg prašičkov dveh). Różewiczeve pesmi in drame so prevedene v skoraj petdeset jezikov, prejel je številne poljske in mednarodne pesniške nagrade, med njimi zlati venec Struških večerov poezije (1987), Nike (2000), bosanski stećak (2002), evropsko literarno nagrado (2007), Silesius (2008) in Griffinovo pesniško nagrado (2012). Pesnik je umrl 24. aprila 2014 v Vroclavu, kjer je živel od leta 1968. Pokopan je, kot je želel sam, v planinskem kraju Karpacz v Zahodnih Sudetih. ______________ 1 Ne gre za istoimensko pesniško zbirko iz leta 1947, pač pa bodisi za poljski izbor Nemir: izbrane pesmi 1945–1961 iz leta 1963 ali pa za izbor, ki sta ga posebej za slovensko izdajo sestavila prevajalec in avtor. 2 Tadeusz Różewicz je leta 1992 v spomin nanj izdal zbirko Naš starejši brat, v katero je zbral bratove ohranjene pesmi, njegove dnevniške zapiske in pisma, spomine nanj in lastne pesmi, posvečene bratu. 3 Oba pesnika sta debitirala med vojno. Krzysztof Kamil Baczyński je izdal naslednje zvezke poezije: Zaprt z odmevom (Zamknięty echem, 1940), Dve ljubezni (Dwie miłości, 1940), Izbrane pesmi (Wiersze wybrane, 1942), Pesniški list št. 1 (Arkusz poetycki Nr 1, 1944) in Spev iz požara (Śpiew z pożogi, 1944). Tadeusz Stefan Gajcy pa je napisal dve pesniški zbirki: Prikazni (Widma, 1943) in Grom vsakdanji (Grom powszedni, 1944). 4 Najvidnejši predstavnik poljske novoromantične proze. 5 Borem, lasem, v: Odrodzenie, 43/1945. Navajam po: Marian Kisiel, Różewiczev pravi debi (Prawdziwy debiut Różewicza), v: Evangeliji zavrženega, Eseji ob 90-letnici Tadeusza Różewicza (Ewangelia Odrzuconego. Szkice w 90. rocznicę urodzin Tadeusza Różewicza), Varšava 2011, str. 31. 6 Prav tam, str. 29. 7 Różewiczevi prvi zbirki sta bili širši javnosti prejkone neznani. Julian Przyboś je z izjavo, da je pesnik »kakor Minerva iz Jupitrove glave skočil v popolni bojni opremi«, verjetno želel še poudariti prelomnost Nemira. 8 Tadeusz Różewicz, Priprava na pesniški večer (Przygotowanie do wieczoru autorskiego), v: isti, Zbrana dela III (Utwory zebrane III), Proza 3, Vroclav 2004, str. 249. 9 Adam Ważyk je leta 1943 izdal Granatno srce (Serce granatu), Władysław Broniewski istega leta Bajonete na puške (Bagnet na broń) in leta 1945 Obupujoče drevo (Drzewo rozpaczające), Julian Przyboś leta 1944 Dokler smo živi (Póki my żyjemy), Leopold Staff leta 1946 Mrtvo vreme (Martwa pogoda) in Mieczysław Jastruń tudi 1946 Človeško zadevo (Rzecz ludzka). 10 Anna Świrszczyńska, Predgovor v Izbrane pesmi (Poezje wybrane), 1973. 11 Ni povsem jasno, ali jih je v povojnem obdobju umaknila po lastni presoji ali je šlo za poseg cenzure. 12 Wisława Szymborska, Črna popevka (Czarna piosenka), Krakov 2014. 13 »Poljsko šolo poezije« je Miłosz definiral v predgovoru v dvojezično (angleškopoljsko) izdajo pesmi Anne Świrszczyńske (Anne Swir), ki je izšla leta 2002 v njegovem in prevodu Leonarda Nathana. Gl. Anna Swir / Anna Świrszczyńska: Talking to my Body / Mówię do swego ciała, Krakov 2002, str. 7. 14 Gl. Czesław Miłosz, Świadectwo poezji. Sześć wykładów o dotkliwościach naszego wieku, Pariz 1983. Slovenski prevod: Pričevanje poezije, Šest predavanj o stiskah našega stoletja, Ljubljana 2006, str. 89–111. 15 Tadeusz Różewicz, Priprava ..., nav. d., str. 292. 16 Prav tam, str. 167. 17 Nemir Tadeusza Różewicza (Niepokój Tadeusza Różewicza), v: Evangeliji ..., nav. d., str. 41. 18 Od 50. let naprej so vsaj desetkrat izšle pesnikove izbrane pesmi, od tega dvakrat z naslovom Nemir, pa tudi več izborov v prevodih v različne jezike je nosilo ta naslov. 19 Zvok in podoba v moderni poeziji (Dźwięk i obraz w poezji współczesnej), v: Tadeusz Różewicz, Priprava ..., nav. d., str. 151. Slov. v Tadeusz Różewicz, Zapisano na vodi, Ljubljana 2009, str. 205. 20 Gl. npr. naslov zbirke iz leta 2008 Kupi mačka v žaklju, work in progress (Kup kota w worku, work in progress). V poljščini je v naslovu prisotna še besedna igra med besedo »worek«, tj. »žakelj«, z neobstojnim e-jem in angleško besedo »work«. 21 Tadeusz Różewicz, Priprava ..., nav. d., str. 138. 22 Iskanje »razširjene«, zvrstno nečiste oblike kot najustreznejšega nosilca izražene vsebine v poljski književnosti ni izjema. Tako je že S. I. Witkiewicz govoril o »romanu-žaklju«, C. Miłosz pa o »prostornejši obliki«. 23 Tadeusz Różewicz, Priprava ..., nav. d., str. 287. 24 Pesniški slog Tadeusza Różewicza (Styl poetycki Tadeusza Różewicza), v: Teresa Skubalanka, Herbert – Szymborska – Różewicz, Stilistične študije (Herbert – Szymborska – Różewicz. Studia stylistyczne), Lublin 2008. 25 Teresa Skubalanka, nav. d., str. 133. 26 Tadeusz Różewicz, Priprava ..., nav. d., str. 138. 27 Listi, iztrgani iz »gliwiškega dnevnika« (Kartki wydarte z »dziennika gliwickiego«), v: Tadeusz Różewicz, Priprava ..., nav. d., str. 371. Różewiczev zapis je naslovljen: 18. Kolaž ali kup gnoja in smetja. 28 Srednja od citiranih kitic je avtocitat iz pesnitve Didaktična zgodba iz zbirke Nič v Prosperovem plašču (1963). 29 Tadeusz Różewicz, Priprava ..., nav. d., str. 266. 30 Prav tam, str. 385–386. 31 Beseda in molk (Słowo i milczenie), prav tam, str. 159. Kazalo profesorjev nožek profesorjev nožek Svit dan in noč z rdečo vrtnico vrata Ladja privid skrivnost pesmi palčka dež v Krakovu siva cona pajčevina *** na poti ... siva cona regression in die Ursuppe nič o tebi ne vem Kobilar (Spomin na Moniko Żeromsko. Fragment) *** In spet se začenja ... budilka stoji neki spomenik *** Mojster Jakob Böhme ... pogovor z gospodom Scardanellijem (apokrif) druga pesnikova skrivnost Skrivnost pesniškega večera Škoda Zatolčen Filozofova skrivnost dodatne koristi od knjig zakaj pišem? 21. marca leta 2001 – svetovni dan poezije uhuhu o pesniku in on tudi nahod na Kitajskem Slaba glasba (pripombe festivalu popevke ob rob) prelivanje krvi Pobeg prašičkov dveh (iz taborišča smrti – klavnice) Objokana velesila (sobota 20. januarja 2001) grajenje Bejbilonskega stolpa Appendix Tolstoj (L. Staff) Tolstoj Pomlad (L. Staff) Pomlad Večer (L. Staff) Večer Las (L. Staff) Razcepljen las Kraljestvo (L. Staff) Kraljestvo Dos moi pou sto (L. Staff) Dos moi pou sto Krivica (L. Staff) Krivica Siamski dvojčici (L. Staff) Siamski dvojčici Dogodek (L. Staff) Dogodek pika na i Opombe k pesmim Jana Unuk: »človek, človek, ki piše pesmi« nożyk profesora, 2001 szara strefa, 2002 Copyright © by Tadeusz Różewicz All rights reserved © Jana Unuk za prevod v slovenščino © Hiša poezije za to izdajo Tadeusz Różewicz PROFESORJEV NOŽEK SIVA CONA Prevod in spremna besedila Jana Unuk Poetikonove lire 50. knjiga Urednik Ivan Dobnik Zbirko ureja in izdaja Književno društvo Hiša poezije Pavšičeva 4, Ljubljana Zanj Nadja Dobnik hisa-poezije@poetikon.si www.poetikon.si Oblikovanje zbirke in fotografija na naslovnici Sandi Radovan Prevod je izšel s podporo Evropske komisije (program Kultura 2007-2013) in Javne agencije za knjigo RS. Elektronsko izdajo je omogočila Javna agencija za knjigo RS. Elektronska izdaja Način dostopa (URL): http://www.biblos.si Ljubljana 2017 Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID=292859136 ISBN 978-961-7016-12-3 (epub) Ljubljana 2015