Narodna in univerzitetna knjižnica

r Ljubljani

ZGODBE

gTETIfii FIHU

stariga in noviga Zakona

ob kratkim

*

ZA MLADOST, IN SLEHERNEMU V PODUK IN
SPODBUDOVANJE.

Veljajo zvezane 2‘4 kr.

(Na prodaj per mestni gosposki v Terslu, in drugih primorskih soseskah).

V TEKSTU.

VLADARSKA TISKARNICA.

i 8 5 O,

^ i j

43591

*


T? o d

1. Kaj de je sv. pismo.

Hifaslednjim zgodbam se pravi zgodbe svetiga
pjsma,  ker so iz sv. pisma vzete, in obseže jo mno¬
gotere imenitne dogodbe in koristne nauke, ki so po¬
pisani v sv. pismu.

Bog je namreč veliko in po mnozih potih govo¬
ril nekdaj našim očakam ali sprednikam. Ke perva
človeka v raju je Bog sam naravnost učil, kakošin
de je On — neskončno Bitje — in kakošna naj ona
bota, de bota njemu dopadljiva in srečna. Potlej je
pošiljal svete mbže, očake in preroke, kteri so ljudi
učili, svarili, in jim božjo voljo oznanovali.

Sveti možje, od svetiga Duha navdihnjeni in
k spisovanju spodbujeni , so v bukve popisovali,
kar je Bog za časno in večno srečo ljudi govoril in
storil; kako je po storjenim grehu pervih staršev
Zveličarja obljubil, to obljubo ponavljal, ga posled¬
njič res poslal, in kako je nas zgubljene dobrotljivi
Jezus od večne nesreče odrešil in z razžaljenim Be¬
gam spravil. Popisovali so, kako so dobri ljudje zve-

2

sto Bogu služili, pa tudi, kako so ga hudobni in ne¬
hvaležni ob vsih časih žalili; in kakošne časne in
večne, nesreče in strahovanja hudobnim, in plačila
bogoljubnim je Bog odmenil i. t. d.

Vse te bukve so po navdajanji in s posebno
pomočjo sv. Duha pisane; toraj se jim pravi sveto
'pismo.  Sveta katoliška cerkev je sveto pismo kakor
besedo svetiga Duha  poterdila; kdor bi drugači ter-
dovratno terdil, je iz svete matere katoliške cerkve
pahnjen, in ni več njen otrok — ne več katolišk
kristjan.

Toraj je naša dolžnost, vse, kar je v sv. pis¬
mu, terdno verovati, in sveto pismo z vso mogočo
častitljivostjo spoštovati. Zakaj Bog, kteri v njem
govori, je večna Resnica.

Sveto pismo je razdeljeno v bukve stare  in
nove zaveze  (zaveta  ali zakona).

Zgodbe stariga zakona obsežejo stvarjenje vsih
reči v začetku, izvirni greh, razširjanje ljudi po
zemlji, vesoljni potop zavoljo divjih pregreh i. t. d.;
po tem zlasti zgodbe lzraelskiga ljudstva, kteriga
je bil Bog v svojo last izvolil in namenil, de iz nje¬
ga bo peršlo odrešenje vsimu svetu. Toraj se skoz
in skoz vidi, kako je dobrotljivi Bog to ljudstvo po¬
sebno varoval, odvračeval od njega pregrehe—zla¬
sti malikovanje, ter ga perpravljal k temu imenitnimu
namenu. Stari zakon seže do prihoda Zveličarjeviga,
in obseže 45 bukev:

Pet Mozesovih  bukev, to je, zgodbe in božje na-
redbe od stvarjenja sveta do prihoda Izraelcov
v obljubljeno deželo Kanaan.

3

Jozvatove bukve,  to je, zgodbe izvoljeniga ljudstva
pod Jozvam.

Sodniške,  ali zgodbe Izraelcov ob času sodnikov.

Rutine  bukve z zgodbo Rute in Boca, od Jderiga
kralj David izhaja.

Štirje bukve kraljev,  ali zgodbe ob času Izraelskih
kraljev. Perve dvoje se imenujejo tudi bukve Sa¬
muelove,  ker je njih veliko Samuel spisal.

Dvoje časoslovske (kroniške)  ali dopolnovavne (pa-
ralipomenonj,  nadopolnijo marsikaj v bukvah kra¬
ljev spušeniga, in imajo imenitne določila časov
in rodov počemši od Adama.

Dvoje Ezdrove,  z zgodbami Izraelcov po babilonski
sužnosti, zlasti ob času Ezdra in Nehemija.

Tobijeve bukve,  s prečudnimi zgodbami stariga in
mladiga Tobija.

Juditine,  z njeno zgodbo.

Esterne,  perpovedujejo, kako je Estera, judinja, žena
perzjanskiga kralja, Jude pogina otela.

Jobove,  z njegovo zgodbo.

Psalmske  ali bukve svetih pesem.

Pregovori Salomonovi.

Eklezijast  ali pridigar, z djanskimi nauki.

Visoka pesem.

Bukve modrosti.

Eklezijastik,  ali Jezus Sirahov, z djanskimi nauki.

Štirje veliki preroki: Izaija, Jeremija, Ecehiel  in
Daniel.  Za Jeremijem je prerok Baruh.

Dvanajsteri manjši preroki:  Ozej, Joel, Amoz, Ab-
dija, Jona, Mihej, Nahum, Habakuk, Zofonija,
Hagej, Caharija in Malahija.

4

, I *

Dvoje bukve Makabejcov , v kterih so popisane do-
godbe Izraelcov zlasti 3 Lžf do 134 pred Kristusam.

2. Visoka vrednost in korist svetih
zgodb.

Po teh bukvah stariga zakona so zgodbe sv.
pisma stare zaveze  spisane in zložene. Je tedaj tudi
v njih beseda božja, iz česar se vidi njih zaneslji¬
vost in visoka vrednost.

De boste, dragi Slovenci! naslednje svetopis-
miške zgodbe rajši prebirali, in več koristi iz njih
zajemali, poslušajte še, kako sv. Avguštin od svet.
pisma piše.

„Sveto pismo — pravi on — nas uči, nebeško
ljubiti, in prezirati pozemljiško. Je mati vernih, ki
nas dan na dan uči, kako naj v Boga vsigamogoč-
niga verujemo kako ga bomb vidili, kedar pride v
svojim veličastvu ; kako bo dobrim dobro, hudobnim
hudo povernil. Sveto pismo je luč, ki sveti pred na¬
šimi stopinjami, je pot našiga zveličanja. V njem se
učimo, kako naj Boga čez vse , kako naj sami sebe,
kako svojiga bližnjiga ljubimo. — Je učilo vse mo¬
drosti, je stanovitnost deviških, poterjenje samotnih."

„Sveto pismo je perva učilnica otrokam, vodilo
zavedenja mladenčem, lepotija zakonskih, vstajenje
mertvih, večno življenje živih."

,,Berite sv..pismo! Prav de, berite ga, moji
otroci! Berite gavelikrat! Voljnejši je od olja, blagši
od zlata, čistejši od srebra. Nas prečudno vleče k
Bogu, nas sili Boga ljubiti, nam razsvetljuje serce,

o

nam očišuje lista, nam vest sprašuje, nam dušo po¬
svečuje, nam okrepčuje vero, uči greh zaničevati,
ogreva merzlo dušo, daje učenosti svitlobo, razganja
teme nevednosti."

„Sveto pismo v nas peržge sladkost sv. Duha,
podaje žejnimu poživek, dela iz nezumnih modre, iz
naj manjšiga naj večiga, berzda počutljivo natoro,
razdeva prešernost, polajšuje bolečine, deli upanje?
venča starost, uči mladost, hladi jezo, zaverne zmo-
teniga, ozdravlja bolnike, ojačuje slabotne 1 , oživlja
neobčutljive, poterdi dobrosefčniga, zbudi nemarniga,
žuga nerodnimu, spodbode Ieniga, daje milost ver¬
nim, ponižuje kralja, povišuje ponižniga. — Je ved¬
nost vsili ved; je, ki pravo modrost dodeli, ki poniž¬
nost, ljubezin, pohlevnost, pokoršino uči. — Obva¬
ruje zderžnost, čistost, dobrotnost; da srečo, mir,
veselje!“

*

Pervi del.

Zgodbe svetiga pisma stariga zakona.

I. Od stvarjenja do vesoljnig-a mali¬
kovanja.

1. Stvaritev sveta.

(4000 let pred Kristusam.)

V začetku je Bog stvaril nebo in zemljo. Pa
zemlja je bila pusta in prazna, z globokimi vodami
pokrita, in vse je bilo tema. Buh božji se je razpro¬
stiral nad vodami. Tedaj reče Bog: „Bodi svitloba!"
in bila je svitloba. Bog je svitlobo imenoval dan, te¬
mo pa noč. In bil je večer, in bilo je jutro; pervi
dan.

Zdaj Bog reče: „Bodi nebes!" in bil je nebes.
Višnjevo obnebje, ki je nad nami, se je začelo, in
nekaj voda se je v oblake kviško zbralo. Nebes je
Bog imenoval nebo. In bil je drugi dan.

In Bog reče: „Vode, ktere so pod nebam, naj
se zbero na en kraj, in naj se perkaže suho!" Zgo¬
dilo se je ; in Bog je suho imenoval zemljo , zbrane
vode pa je imenoval morje. Bili so zdaj tudi studen¬
ci, potoki, reke, in jezera. Bog zapove, de naj zemlja
obrodi travo, zeliša in drevesa; — in tako je bilo.

8

Zemlja je pognala vsakoršnih želiš in dreves, ki se
same zasevajo. In bil je tretji dan.

Na to Bog reče: „Luči naj bodo na nebu, naj
kažejo čase, dneve in Ieta.“ In tako je bilo; bile so
luči na nebu, solnce, luna in zvezde. Bil je četerti
dan.

Dalje reče Bog: „Mergoh’ naj po vodi Jazijoča
žival, in ptice naj letajo pod nebesam.* In Bog je
stvaril velike some, in vso žival po vodah, in vse
ptice po njih plemenih. Bil je peti dan.

Slednjič reče Bog, de naj da zemlja živino,
laznino in Vsakoršnih žival po njih plemenih. In zgo¬
dilo se je, Bile so na zemlji vsake mnoge živali po'
njih rodovih. Poslednjič je Bog človeka vstvaril. In
bil je šesti dan.

Bog je vidi!, kar je bil stvaril, in vse je bilo
prav dobro. Sedmi dan pa je Bog počival od vsili
del. Toraj je Bog ta dan blagoslovil in ga posvetil,
to je, je hotel, de naj bo za vse ljudi dan pobožno¬
sti, svetiga veselja, in počivanja.

I) Bog je vselej bil, je večin;  pa razun Boga
ni bilo nič, dokler On ni vstvaril. Naredil je vse iz
nič; vsigamogočin  je. 2) Duh božji  nad voda¬
mi je bil sv. Duh; tako uče cerkveni očetje. 3)
„Bog je počival," se pravi, de je jenjal stvariti. —
Premišljuj stvarjenje! Vsako božjih del razodeva
Njegovo vsigamogočnost, modrost  in dobroto.

Od kdaj se sedmi dan  (zdaj nedelja)  pra¬
znuje? Kak<5 ga moramo posvečevati?

2: Angeli in greh veliko angelov.

Depoje bila zemlja stvarjena, še lepši nebo;
naj imenitniši zmed vsili stvari pa so angeli  in človek.

Angeli so zlo imenitne bitja, *ki um in voljo
imajo, pa ne telesa; zgolj duhovi so. Silo veliko an¬
gelov je Bog stvaril, ki so .po svoji razločni popol-
namosti v več trum (korov) razversteni.

9

*

Angeli gledajo božje obličje s češenjem in sve¬
tim straham, in božje povelja zvesto spolnujejo. Ve¬
liko skerb imajo za ljudi na zemlji; nas ljubijo, nas
varujejo, od hudiga odvračujejo, in k dobrimu na¬
peljujejo, ter žele de bi mi bili enkrat srečni, kakor
so oni. Toraj jim angeli-varhi pravimo. Zlo se ve¬
selijo, ako se hudobin človek poboljša in spokori, in
sosebno skerbe, de bi otroci nedolžni ostali. Gorje,
gorje mu, kdor maliga v greh napelje! — Angeli ga
bodo tožili per živim Bogu.

Angelam je bil Bog čas poskušnje odločil, de
naj bi svojo zvestobo in radovoljno pokoršino poka¬
zali. Pa veliko angelov je grešilo z angelam vred,
ki se mu prdvi satan, in kteri je rekel: „Najvikšimu
hočem enak biti, nad zvezde božje bom postavil svoj
sedež." Velik boj se je začel v nebesih med dobri¬
mi in hudobnimi angeli. Pa Mihael  in njegovi angeli
so premagali satana in njegove hudobne angele. Od
tistiga časa napuhnjeni angeli niso več imeli prostora

v nebesih. Ker doli je bil pahnjen z vso svojo der-
halijo vred, veliki zmaj, stara kača, ki se mu pravi
hudič ali satan. Gospod Bog jih je v večne peklen¬
ske teme pahnil, terpljenju izdal, ter jih velikimu
sodnjimu dnevu perhranil. Odkar so ti zaverženi an¬
geli grešili, se je vse njih bitje tako spačilo in hu-
dovoljoo postalo, de nič drUgiga ne mislijo in ne
žele, kakor le, kar je hudo, pregrešno in božji nar
svetejši volji nasprot. Toraj so tudi ljudem nevošlji-

vi za gnado in perjaznost božjo, jih grozovitim so¬
vražijo, in si vse perzadenejo jih prekaniti, v greh
zapeljati, ter v strašno terpljenje za seboj potegniti.

Sveto pismo zavoljo tega imenuje satana last¬
nika, skušnjavca  in ubijavca od začetka.  Iz veliko
krajev svetiga pisma se vidi, kako hudobni duhovi
ljudi zalezujejo, in jim hude misli navdajajo. Opo¬
minja nas toraj : „Bodite trezni in čujte, ker vaš zo-
pernik, hudič, kakor dereč lev okoli hodi, in iše,
koga bi požerl. Uči nas poslednjič sveto pismo, de
vsak, kdor se da zapeljati, de greh dela in Boga
žali, je hudičev otrok in tovarš zaverženih angelov.

— O varimo se greha, de ne bomo otroci satana in
enkrat deležniki njegoviga strašniga terpljenja!

1. Z urnam  reči razločimo, spoznamo, kaj
je dobro, kaj hudo. Z voljo  si izvolimo dobro ali
hudo, in si zaslužimo plačilo, ali pa kazin Cštra-
fingo). 2. Napuh je tolik greh, de je angele od
Boga odločil; tudi prevzetniga človeka od Boga
loči.

Angel-varh za tabo hodi;

Vari greha se povsodi!

S. Perva človeka. Raj.

Zemlja in vse na nji je bilo perpravljeno za
človeka. Tedaj Bog reče: „Narediitio človeka po
svoji podobi; naj gospoduje čez ribe morja, ptice
neba, čez zveri in čez vso zemljo." In stvaril jeBog
človeka po svoji podobi. Iz persti je zobrazil truplo,
ter dihnil vanj neumerjočo dušo, in človek je živel.
Bog ga je imenoval Adama , to je, perstaka, ker je
iz persti bil. v

Bjekel je pa Bog: »Človeku ni dobro samimu
, biti; naredimo mu pomočnico, njemu enako." In Bog
da Adamu terdo zaspati. Ko je spal, je Bog iz eni-
ga njegovih reber ženo vstvaril. Peljal jo je k Ada¬
mu, in Adam jo je imenoval Evo , to je, mater vsih
živih.

Za človeka je bil Gospod Bog zasadil vert ve¬
selja ali raj. V raju so rasle vsake mnoge drevesa,
de jih je bilo lepo gledati, in prijetno njih sad vži-
vati. Tudi drevo življenja je bilo sredi raja, in dre¬
vo spoznanja dobriga in hudiga. Voda je v n jem iz¬
virala, in se je raztekala v štiri reke.

V ta prijetni vert je bil dobrotljivi Bog perva
človeka djal, de naj ga varujeta in obdeljujrta. Pa,
kakor angelam, je bil Bog tudi človeku čas poskuš-
nje odločil, če mu bo ostal zvest in radovoljno po-
korin, ali ne. Bekel mu je: „Odvsiga drevja po vertu

H

jej; od drevesa spoznanja dobriga in hudiga pa ne
smeš jesti. Zakaj, kteri dan koli od njega ješ, boš
mogel umreti" fto je, boš umerjoč na telesu}- — To
poskušnjo sta perva človeka dobila za se, in za ves
svoj naslednji zarod: vsi bi bili zavoljo nju dveh
srečni, ako bi jo bila srečno prestala.

Pred Adama je Bog perpeljal vse živali, in A-
dam jim je imena dal. Kakor je Adam sleherno ime¬
noval, tako jim je bilo ime. In njemu je v oblast
dal vso zemljo, ih vse, kar je na nji. — Vse reči
ima človek od, Boga v oblasti, de jih sme v svoj
prid obračati, pa to se mora po božji volji goditi.
Kdor božje ,dari napak obrača, ali z živalimi neu¬
smiljeno dela, se zoper stvarnika pregreši.

1. Iz duše in telesa je človek. Telo je iz
persti, duša od Boga v telo vdihnjena — podoba
božja. O koliko imenitniši je duša mem telesa!

2. Podoba božja  je samo po duši; ker duša ima
um, pamet in svobodno  ali prosto voljo.  Te
lastnosti ima Bog — neskončno bitje — v neskončni
popolnamosti; per angelih so pa obmejene; še bolj
obmejene, to je, še manj popolnama per človeku.

3. Bog je Adamu Evo dal, de naj bi v lepi per-
jaznosti živela, Bogu služila, ga skupej hvalila, in
si eden drugimu pomagala. S tem je Bog že v
raju postavil sveti zakon. 4. Srečin, presrečin je
bil stan pervih človekov pred greham! Vse dušne
in telesne moči so jima bile v lepim redu: um
razsvitljen, de sta lahko Boga bolj in bolj spozna¬
vala, in dobro od hudiga razločila; volja  k do-
brimu nagnjena, de jima je bilo lahko Bogu po¬
kornima biti, d'obro ljubiti in hudo sovražiti. Nista
terpela ne lakote, ne žeje, ne mraza, ne vročine;
nobena žalost in britkost jih ni obšla, nobena bo-
lezin oblekla. Veselje sta imela nad vsim dobrim;
vse hudo se jima je gnusilo. Boga sta neizrečeno
ljub la, in on sam je govoril ž njima, ter jih učil,
česa se varovati, koga storiti. Bila sta neumerjoča
tudi na telesu. Srečno bi bila preživela svoj čas

Vi

na zemlji, in potem bi bila z dušo in s telesam v
nebo sprejeta. Kakor ond, tako vsi njuni mlajši
ali nasledniki.

* 4 . Perm greh.

Zaverženih angelov eden, satan, „ki ves svet
zapeljuje," se je vergel v podobo kače, in je rekel
ženi: „Zakaj vama je Bog v zapovedal, de bi ne jedla
od vsiga drevja raja?" Zena reče: „Odsadu vsi-
ga drevja v raju jeva; od sadu drevesa pa, ktero
je v sredi raja, nama je Bog zapovedal, ne jesti,
in ne dotakniti se ga, de ne umerjeva." Kača pa je
rekla ženi : „I£ratko nikdr, ne bota umerla. Zakaj,
Bog ve, de kteri dan koli bota jedla od njega, se
vama bodo oči odperle, bota kakor bogova, in spo¬
znala „dobro in hudo."

Zena vidi, de je sad lep in prijetin na videz,
ga vzame z drevesa in je. Da ga tudi možu, in tudi
on ga je. — To je zgodba perviga greha, grozovit-
niga greha, s kterim sta perva človeka zapravila ne¬
dolžnost', svetost in pravičnost, v kterih sta bila od
Boga stvarjena; — zapravila za se , in za ves svoj
zarod.  Ker poskušnja je bila za ves človeški rod
dana, toraj za ves človeški rod skažena.

Bilo jima je na enkrat vse drugači. Oči se jima
odperajo; sama sebe se sramujeta, in si iz smokov-
niga listja ogrinjala delata. Ko sta glas Gospod Bo¬
ga zaslišala, ju je strah spreletel, in sta se pred
njim skrivala med drevjem raja.

Hudobni duh, „stara kača," še zmiram ljudi
v greh zapeljuje; gorjč njemu, kdor ga posluša,
kakor Eva. Eva je s kačo govorila , ko bi bila
mogla bežati. Kača jo je hilro preslepila, de je nji
bolj, ko Bogu, verjela; je tedaj vero  v Boga zgu¬
bila. Potlej jo je kača zapeljala v napuh , de je
hotla biti Bogu enaka. K temu pride mikanje  po
prepovedanim sadu: grešila je, in tudi Adama za-

13

peljala. — Zapeljivci še zdaj tako delajo, kakor
una kača: zaničujejo in zasmehujejo sv. Cerkev,
njene zapovedi , duhovne,  de s tem za sv. vero
nedolžnima ogoljufajo, ter mu jo iz serca iztergajo.
Po tčm pa začn<5 hude in pregrešne reči hvaliti,
se perlizovati in marsikaj obetati, kakor una kača,
de človeka v strašne pregrehe zapletejo. In pred
ko mislijo, je zgubljena lepa nedolžnost in perjaz-
nost božja. O varite se zapeljivcov, — bolj se jih
všrile, ko strupene kače!

5. Kazin perviga greha * Odrešenik
obljubljen.

Bog Adama pokliče, in mu očita, zakaj de je
od. prepovedaniga sadu jedel. Adam se izgovarja i
„ Zena, ktero si mi dal, mi je sadu dala; jez sim ga
pa jedel/ 1  Bog tedaj ženi reče: „Zakaj si to storila?"
Je odgovorila: „Kača me je zapeljala, ter sim
jedla." — Nobedin ni hotel kriv biti; bila sta pa oba.

Gospod Bog pa sodbo sklene, in reče zapeljivi
kači: „Ker si to storila, bodi prekleta med vsimi ži¬
valmi zemlje! Po trebuhu se boš plazila in perst
jedla vse svoje žive dni. Sovraštvo bom naredil med
teboj in ženo, med tvojim in njenim zarodam: „On
bo tebi glavo sterl, in ti mu boš v peto zalezovala .“

Na to Bog reče ženi, de bo veliko terpela s
svojimi otroci, in možu bo v oblasti; on bo čez njo
gospodoval. Adamu pa je rekel: „Ker si poslušal
glas svoje žene, in si jedel od drevesa: bodi pre¬
kleta zemlja zavoljo tebe; v trudu se boš živil od
nje vse svoje žive dni. Ternje in osat ti bo rodila;
s potam na obrazu boš kruh jedel, dokler se ne po-
verneš v zemljo, iz ktere si vzet; zakaj prah si, in
v prah sp boš povernil" (to je, umreti boš mogel}.

Gospod Bog jima je dal še obleko iz živalskih
kož, in potlej ju je pahnil iz verta veselja. Pred
raj pa je postavil angela z ognjenim in švigajočim
mečem, varovati pot k drevesu življenja.

14

1. Po Adamu je peršel greh na svet, in se je
razširil na ves njegov zarod, ker je bil za se, in
za vse svoje mlajši poskusen, in poskušnje ni do-
stal. 2. Ta greh je škodoval pervim staršem , in
vsim njunim mlajšim na duši  in na telesu.  Berž
po grehu sta bila težavam in boleznim podveržena,
in pa umerjoča. Um je otemriel, volja je bila k
hudimu bolj, kot k dobrimu nagnjena, zgubila sta
perjaznost in milost božjo, ter bila vredna večnih
kazin (strafing). In kar sta nakopala sebi, to tudi
vsim svojim mlajšim. 3. „Sovraštvo bom storil^
i. t. d. S temi besedami je Bog obljubil že pervi-
ma človekama, de bo nekdo iz ženinih mlajšev,
namreč Jezus Kristus , sin Marije, kačo,  to je,
satana  premagal, človeški rod od večniga pogu¬
bljenja odrešil, ter nam večno zveličanje zaslužil.
— Kako zlo je Bog usmiljen ! Še prejden je nad
Evo in Adamam sodbo sklenil, je že Odrešenika
obljubil.

Kaj je škodoval pervi ali izvirni greh vsim
ljudem na telesu? kaj na duši?

6. Kajn in Abel.

Pervi sin Adama in Eve je bil Kajn, drugi A-
bel. Abel je bil pastir, Kajn pa kmet. Abel je bil
bogoljubin in pravičin; Kajnove dela so bile hudobne.

Čez dolgo časa sta Kajn in Abel Bogu daro¬
vala. Kajn svoje poljšine Bogu v dar pernese; Abel
mu daruje perviga mladiča svoje čede. Na Abelna
in njegov dar je z dopadajenjem Bog pogledal; na
Kajna in njegov dar pa ne *).

Kajn se je zavoljo tega hudo jezil, in obraz
mu je vpadal. Nevošljiv je bil, on hudobni, svojimu
dobrimu bratu, in ga ni mogel več lepo pogledati.

*) Po starim besednim izročilu je bil Abelnov dar oginj z nebes
zažgal; Kajnoviga pa ne (sv. Hieronim).

in

Bog je Kajna posvaril, in mu je rekel: »Zakaj
se togotiš, in zakaj ti obraz vpada? Ali ne boš tudi
ti prejel plačila, če storiš dobro; ako pa hudobno,
že preži greh per tvojih durih. Tode, pod verzi si
njegovo poželenje, in gospoduj ž njim" (to je, pre¬
maguj se).

Kajn pa ni poslušal. Enkrat reče Abelnu, svo-
jimu bratu: »Pojdiva vim!" In ko sta bila na polji,
se vzdigne Kajn nad svojiga brata Abelna, in ga
ubije. — Jeza in nevošljivost, o strašna greha, kam
človeka perpeljeta!

Pa Bog se oglasi in reče Kajnu: »Kje je tvoj
brat Abel?" Kajn termasto odgovori: »Ne vem; sim
kalj jest varh Svojiga brata?“ Gospod mu pa reče:
»Kaj si storil? kri tvojiga brata vpije z zemlje do
mene. In zdaj — preklet bodi na zemlji, ktera je
zinila, in kri tvojiga brata iz tvoje roke prejela. Ka¬
dar jo boš obdeloval, ti ne bo dala svojiga sadu; v
begu boš, in po svetu se boš klatil." Kajn zavpije
ves prestrašen: »Moja pregreha je prevelika; ne
zaslužim odpušenja." Pobegnil je, in po samotah se
je potikal. Po dnevi in po noči ni imel pokoja; ved¬
no mu je bila v mislih strašna pregreha, bratomor,

I. Darovali so ljudje Bogu iz hvaležnosti za
dobrote; zlasti pa so bili darovi podoba tiste da¬
ritve, ktero je Jezus Kristus na sv. križu opravil.
2.  Abel je podoba Jezusa, od Judov, njegovih bra¬
tov, umorjeniga; Kajn podoba Judov po vsim sve¬
tu razkropljenih. 3. Nevošljivost se z malim začne,
pa celo do bratomorstva žene, in v obupanje pah¬
ne. Varimo se nevošljivosti! 4. »Greh preži per
durih;" šene da perkriti, na dan pride, kakor vsaka
reč, ki per vratih leži.

7. Set in njegovi mlajši „

Namesto Abelna je bil Bog dal Adamu in Evi
druziga sina, bogaboječiga Seta. Le-td jima je z
lepim življenjem veliko veselje delal. Tudi sta imela'
še veliko sinov in hčer, prejden sta umerla. Adam
je bil star 930 let, ko je umeri.

Setovi mlajši so bili zavoljo svetiga življenja -
bo»ji otroci  imenovani. Med njimi sta posebno
pomljiva: Enos , ki je pervi začel v zbranih množi¬
cah Boga moliti, in vanj klicati; in pa Henoh, kteri
ni umeri, ampak Bog ga je v sveti raj prestavil.
Henoh je prerpkoval od vesoljne sodbe: „GIej, Go¬
spod pride z veliko jezeri Svetnikov sodit, in k
strahovanju poklicat vse hudobne." (Jud. 14. 15.)
Tudi Matuzala, Henohov sin, je bil pobožen mož, in
je živel 969 let.

Kajnovi mlajši pa so bili hudobni; toraj so jih
človeške , to je, posvetne otroke  imenovali. Bili so
sicer v posvetnih rečeh zlo znajdeni, v božjih rečeh
pa vsi nevedni in nepridni. — Sčasama je bilo zmi-
ram več ljudi. Tedaj so se „otroci božji" perdružili
k „človeškim otrokam," in kmal so. bili ravno tako
hudobni, kakor le ti. — Tu imamo žalostin zgled,
kako hitro se dobri spačyo, ako se začnejo s hu¬
dobnimi pajdašiti.

♦

1. Iz jSetovcov izhaja Noe, oče noviga zaroda
po vesoljnim potopu. Tedaj tudi Kristus  po člo¬
veški natori izhaja od Seta. 2. „Henoh je bil v
raj predjan, de bo (v poslednjih časih) narode k
pokori budil." (Sir. 44, 16).

S. Vesoljni potop.

(2411 Ut pr. Kr.)

Zmiraj več in več je bilo ljudi na zemlji; pa
bili so tudi zmiraj bolj hudobni; nič niso za Boga
marali in v groznih pregrehah so živeli. Zavoljo

it

tega je Bog sklenil, ljudi in živali na zemlji pokon¬
čati. Vender jim je še 1SJO let odloga dal, de bi se
poboljšali.

Med hudobnimi pa je živel bogaboječi Noe.  On
je bil pravičin in popolnama mož med svojim rodam ;
toraj je milost dosegel pred Gospodam. Njemu je
Bog ukazal: »Naredi barko iz obdelaniga lesa; —
tri sto komolcov naj bo dolga, petdeset široka, in
trideset visoka. Glej, razlil bom povodinj po zemlji;
vse, kar živi in diha, bo končano, S teboj pa bom
zavezo storil; ter pojdeš v barko ti, in tvoji sinovi,
tvoja žena, in žene tvojih sinov. Vzemi tudi k sebi
v barko po dvoje in dvoje vsih žival, ki so na zem¬
lji. Vzemi tudi seboj vsakoršniga živeža, de se
bote ti in one preživih."

Noe je storil, kakor mu je Bog ukazal. Sto let
je barko delal, in ljudi' k pokori budil. Pa ljudje se
niso menih za njegove svarjenja, ter so svoj pot
živeli v hudobijah. Tedaj reče Gospod Noetu: „Pojdi
v barko ti in vsa tvoja družina. Zakaj, še sedem
dni je, in potem bom rekel deževati na zemljo štir—
deset dni in štirdeset noči, ter bom potrebil z zem¬
lje vse stvari." Noe gre s svojo družino in z živa-
limi v barko; in Gospod sam je odzunaj duri za
njim zaperl.

Ko je sedem dni minulo, so prederli vsi stu¬
denci iz globočine, in lijaki neba so se odperli: na
zemljo je dež lil štirdeset dni in štirdeset noči. Vo¬
da se naraša, vzdigne barko od tal na kviško, in
stopi petnajst komolcov visoko nad hribe, ktere je
pokrila. — Kako so zdaj pregrešni ljudje jokali, in
v groznim strahu k Bogu klicali; pa čas milosti je
bil zamujen, ker terdovratno poprej niso hotli poslu¬
šati. Plezali so na drevesa, na hribe in višave lezli—
pa vse je bilo zastonj!

Vse, kar diha na zemlji, je bilo pokončano, bo¬
di človek ali živina, bodi ptica pod nebam, ali červ

čistih žival mu je Bog ukazal po sedem parov seboj vzeti. Dra¬
gi razlagajo, de po sedmero.

-18

v prahu. Noe sam je bil otet, in kar je bilo ž njim
v barki.

1. Neumen je izgovor hudobnih: Sej tudi dru¬
gi tako delajo.  Pravični Bog jih strahuje, ko bi tudi
vsi bili hudobni. Velika reč pa je, per vesoljni spa¬
čenosti Bogu nepremakljivo zvesto služiti, kakor
Noe. 2. Na božjo milost grešiti, je greh zoper sv.
Duha; varimo se ga! — Pozno pride včasi šiba
božje jeze, pa strašno zadene. 3. Noetova barka
je podoba sv. cerkve: „Kdor bo veroval in bo
keršen, bo zveličan; kdor pa ne veruje, bo po¬
gubljen. 8  (Mark. 16, 16.)

9. Noe gre iz barke in Bogu daruje.

Bog se usmili Noeta in vsiga, kar je bilo ž
njim v barki, pošlje veter na zemljo, in voda je jela
vpadati. Barka pa je obstala na gOri Ararat na Ar¬
menskim.

Noe odpre okno, in spusti krokarja. Zletel je,
in se ni vernil več. Za njim je spustil goloba, de
bi zvedil, če se je voda stekla ali ne. Pa ni se
imel kam vsesti, in se verne k njemu v barko; za¬
kaj voda je bila še po vsi zemlji. Noe roko stegne,
in ga zopet v barko vzame. Sedem dni je čakal, in
potlej vnovič spusti goloba iz barke. Zdaj še le
zvečer nazaj pride, in pernese v kljunu vejico z ze¬
lenim perjičem *). Iz tega je spoznal Noe, de so se
vode dovolj utekle. Vender počaka še sedem druzih
dni, ter zopet spusti goloba; pa ni ga bilo več
nazaj.

Zdaj Bog rečeNoetu: „Idi iz barke, ti in tvoja
žena, tvoji sinovi, in žene tvojih sinov; tudi vse
živali, ki so bile s teboj . 8  Noe je tedaj vun šel s
svojo družino in z vsimi živalimi

#) Oljka tudi pod vod6 zeleni (Theophrast). *#} Potop je po na~
Šim številu ravno leto in dan terpel (Stolberg).

19


Hvaležni Noe je Gospodu altar postavil, in mu
žgaven dar na njem zažgal. To je bilo Gospodu
všeč. Toraj je blagoslovil Noeta in njegove sinove,
in je rekel: „Glejte, zavezo naredim z vami in z
vašim zarodam; nikoli več v prihodnje ne bo potop
razdeval zemlje. Dokler bo zemlja, ne bo prejenjala
ne setev ne žetev, ne poletje ne zima, ne noč ne
dan. Svojo mavrico postavim v oblakih; ona bodi
znamnje zaveze med menoj in med zemljo."

Perjazna je pisana mavrica očem, še perjaz-
niši je Bog svojim zvestim služabnikam.

Česa naj nas opomni vselej mavrica?

iO. Noetovi sinovi.

Noetovi sinovi, ki so ž njim iz barke peršli, so
bili Sem, Kam in Jafet. Od teh je ves človeški rod
na zemlji. Noe se je kmetije lotil, in je nograd za¬
sadil. Ko je pa vino pil — kteriga moči še ni po¬
znal — se je preveč napil, in je razgernjen v šo¬
toru ležal. Kam je to vidil, in je z zaničljivim sme-
ham povedal zunaj svojima bratama. — S takim ob¬
našanjem je Kam svoje silno hudobno in spačeno
serce pokazal.

Sem in Jafet pa sta bila dobra in sramožljiva
otroka; plajš sta na rame vzela, z odvernjenim obra-
zam šla k očetu, ter ga odela s plajšem. Ko se Noe
prebudi, in Kamovo hudobijo zve, ga je grozna ža¬
lost obšla. Po božjim razodenji je prerokoval, de se
bo Kantovim mlajšim hudo godilo, in de bodo sužnji
Semovim in Jafetovim mlajšim. Semovim in Jafeto-
vim mlajšim pa je Noe srečo prerokoval. — Noe je
živel po potopu še 350 let; vsiga pa je živel 950
let, in je umeri.

1. Sramožljive otroke Bog ljhbi; „oko pa, ki
svojiga očeta zasmehuje, in rojstvo svoje matere
zaničuje, naj krokarji ob potoku izkljujejo, in or-

20

lovi mladiči pOžrd.“ (Preg. 30, 17). 2. Kar je Noe
prerokoval, se je spolnilo, in se spolnuje. Od Še¬
ma  izhaja izvoljeno božje ljpdstvo , ali Izraelci, iz
kterih je Zveličar. .Jafetov  rod je bil naj obil¬
nimi; tudi izhajajo od njega Evropejci, kristjani in
naj bolj olikani. Kamovci  pa so bili Semovcam
in Jafelovcam sužnji. Od njih izhajajo Zamorci, še
zdaj večidel divji, ali pa sužnji. Taki so nasledki
nesramnosti in hudobije na dolge dolge čase!

//. Babilonski, stolp llurn).

Noetovih mlajšev je bilo sčasama velik narod,
in razširjali so se na vse strani po zemlji. Ko so
od jutroviga dalje šli, najdejo ravnoto v deželi Se-
naar, in se ondi vselijo. Ošabna misel jih obide, jn
pergovarjajo si med seboj, rekoč: „I)ajino si sozidati
mesto in stolp (tura), kteriga verh se bo neba do¬
tikal, in storimo slavo svojimu imenu, prejden se
razkropimo po vsi zemlji.“

Bog pa jim je overi in ustavil njih nečimurno
delo. Do tistiga časa so ljudje na zemlji en sam je¬
zik govorili; zdaj pa jim je Bog jezike zmedel, de
eden druziga niso umeli. Tako jih je Gospod raz¬
kropil, in so mogli jenjati od svojiga prevzetniga po¬
četja. Tisto mesto pa je bilo imenovano Bab el, t. j,
zmešnjava, ker je bil ondi jezik vsiga sveta zmešan.
In od ondod jih je Gospod po vsih deželah razvel.
Semovci so ostaii v Azii, Kamovci so šli večidel v
Afriko, Jafetovci pa v Evropo.

Kolikor bolj so se ljudje po zemlji razširjali,
toliko bolj so se razširjale tudi pregrehe in maliko¬
vanje po vsih deželah. „Ker so se sami sebe modre
mislili, so bili nespametni.“ Zvezde, solnce in mesec,
ljudi in živali, izdelke človeških rok, rude, oginj in
druge reči so kakor bogove častili. Praviga Boga
pa so pozabili, in v naj strašnejši pregrehe zašli.
Bili so polni vsakoršne krivice, hudobije, nesram¬
nosti, lakomnosti, nevošljivosti, poboja, prepira, pre-

21

kanjenosli in potuhe, znaj deni v zlobnosti, nepokorni
staršem, nespametni, neukrotljivi, brez ljubezni, ne¬
zvesti in neusmiljeni.

1. Ljudje so začeli prevzetni biti; za to so božje
spoznanje zgubili. Bog se le ponižnim ,  razodeva.
So mislili, de so modri, pa so tako deleč zašli,
de so ljudi klali in malikam darovali. Tudi zdaj
je veliko ljudi, ki so zavoljo napuha vero zgubili.
Prav nesrečin ta — kdor pozab’ Boga! 2. Po je¬
ziku se ljudje ločijo v več narodov. Pa vsi izhaja¬
mo iz Eniga očeta; tudi v nebesih imamo vsi sku-
pej nebeškiga Očeta: vsi smo si bratje. Pregrešno
je, ako kdo le svoj narod ljubi, druge pa zaničuje,
ali še čerti. 3. Kdor brez Boga, po svoji termi kaj
začne, on babilonski stolp zida.

II. Izraelci odločeni v božje ljudstvo.

/ 2. Abraham, oče izvoljenima ljudstva ,
od Boga poklican.

(2000 pred Kr.)

Uesiravno so bili ljudje silno hudobni, jih Bog
vender ni pozabil. Med velikim številam hudobnih je
živel pravični in pobožni Abraham.  Njega si je Bog
zmed vsih izvolil, de bi svoje obljube spolnil. Name¬
nil ga je bil, de bo oče veliciga ljudstva, per kterim
se bo pravo spoznanje in češenje božje ohranilo in
med vse narode razširilo, in iz njegoviga rodu de
bo peršel na zemljo Odrešenik sveta.

22

Abraham je bil doma v mestu Ur na Kaldej-
skim *). De bi se tudi njega malikovanje in hudo¬
bija ne prijela, mu je Bog ukazal svojo deželo za¬
pustiti. Rekel mu je: ,'Idi iz svoje dežele, in od
svoje sorodovine (žlahtej, in iz hiše svojiga očeta,
in pojdi v deželo, ki ti jo bom pokazal. Očeta te
bom storil veliciga naroda, in te bom blagoslovil, in
zvišal tvoje ime: „Po tebi bodo oblagodarjeni vsi
narodi zemlje.“  — S temi besedami mu je Bog ob¬
ljubil, de bo iz njegoviga rodu Zveličar  peršel, po
kterim bodo osrečeni vsi narodi na zemlji.

Abraham vzame seboj Saro, svojo ženo, Lota,
ki je bil sin njegoviga brata, in vso družino in pre¬
moženje, ter gre iz dežele.

Ko so peršli v deželo Kanaan ali Palestino, se
Gospod Abrahamu razodene in mu reče: „Tvojimu
zarodu bom dal to deželo." Bila je zmed naj lep¬
ših deželd na zemlji, ki se v pregovoru pravi, de
po nji mleko in sterd teče. In Abraham je ondi al-
tar postavil Gospodu, ki se mu je bil perkazal.

1. Kako ljubeznjivo je skerbel dobrotljivi Bog,
de se tudi per vesoljnim malikovanji in pregreš-
nosti ni zgubila prava vera in upanje v obljublje¬
nima Odrešenika! 2. Kolikor bližej je bil čas Od-
rešenikoviga prihoda, toliko večje  Bog od njega
po svetih možeh ljudem razodel. Zdaj se je že
vedilo, de bo iz Abrahamoviga rodu.

Ktero lepo čednost vidimo v ti zgodbi nad
Abrahamam ?

*)  Abraham (Abram) je bil iz Šemo vi ga rodu. Od Šema do Tareta
je bilo osem rodov; in Taretovi sinovi so bili Abram, Nahor
in Haran. Haran je bil Lotov oče, Nahor pa Batvelov. Tare
je peršel z Abramam in njegovo ženo Saro, in z Lotam iz
Ura na Kaldejskim doKanaana, in je ondi umeri 205 let star.

23

IS, Abrahamova rnirljivost. Melkizedek.

Abraham in Lot sta imela po veliko premoženja
in obilne cede; toraj je bil kraj, v kterim sta pre¬
bivala,'za oba pretesin. Večkrat se je prepir začel
med pastirji Abrahamovih in Lotovih čed. Pohlevni-
ga Abrahama je to bolelo; toraj reče Lotu: „Naj ne
bo prepira med menoj in teboj, med mojimi in tvoji¬
mi pastirji; sej sva brata! Glej, vsa dežela je pred
teboj: Prosim te, loči se od mene. Ako se na levo
stran oberneš, se bom jest desne deržal; če si pa
desno izvoliš, grem jest na levo."

Lot si izvoli lepo vodenčno stran ob reki Jor¬
danu, kjer je bilo Sodomsko in Gomorsko mesto;
Abraham je ostal na Kanaanskim.

Kakor prijetni so bili Lotovi kraji, vender ni bil
dobro izvolil. Zakaj Sodomljanje so bili hudodelniki
in veliki grešniki pred Gospodam, čez nekaj časa pa
ropnejo še štirje ptuji kralji v deželo, pobero vse
premoženje iz Sodome in Gomore, vjamejo tudi Lota
in odidejo ž njim in njegovim premoženjem. Abra¬
ham, to zvediti, zbere svojih 318 urnih hlapcov, in
plane po noči nad kralje. Užugal jih je, jim vzel
ves rop, in je rešil tudi Lota in njegovo premoženje.

Nazaj grede je šel Abraham memo mesta Sa¬
lem (poznejši: Jeruzalem). Melkizedek , Salemski
kralj, pa je iz hvaležnosti za Abrahamovo zmago
Bogu kruh  in vino  daroval ; ker duhoven je bil Bo¬
ga Najvikšiga. Blagoslovil je Abrahama rekoč:
„Blagoslovljen bodi Abraham od Boga Najvik¬
šiga, kteri je stvaril nebo in zemljo; in hvaljen bodi
Bog Najvikši, ki so z njegovo pomočjo sovražniki v
tvojih rokah." In Abraham je temu duhovnu Boga
Najvikšiga dal desetino vsiga.

1. Po Judovski šegi se v sv. pismu tisti ime¬
nujejo bratje, ki so si v rodu med seboj. Toraj
pravi Abraham Lotu „brat,“ desiravno je bil on
Lotov stric. 2. Melkizedek O- j- kralj pravice) je
podoba ve oni ga kralja in velikiga mašnika Jezusa

24

Kristusa;  njegova daritev kruha  in vina  pa po¬
doba sv. maše  (Hebr. 5, 7).

Kakšin lep zgled nam daje v ti zgodbi A-
braham ?

14, Abraham postrežljiv do ptujcov.

Abraham je nekdaj opoldne sedel per vratih
svojiga šotora. Kar pogleda, in vidi tri može, ne de¬
leč pred seboj. Naproti jim gre, se nizko perklone,
in reče naj imenituišimu med njimi: „Gospod, ako
sim milost dosegel pred teboj, nikar se me ne ogi¬
baj. Bom pernesel vode, de si noge umijete; počite
pod drevesam. Tudi grižljej kruha bom pernesel, de
se okrepčate; potlej greste dalje.* Ptujci so s tem
dovoljni. Abraham hiti v šotor k Sari, in ji reče
podpepelnikov (to je, nekakih pogač ali mlincov) iz
pšenične moke speči. Potlej teče k cedi, odbere naj
lepši tele, in ga da hlapcu, de naj ga perpravi. Per-
nese jim tudi sroviga masla, in tele, in kar je bilo
perpravljeniga. Ptujci so jedli, Abraham pa je per
njih bil, in jim stregel. — Po jedi naj imenitniši zmed
njih Ahrahamu pove, de bo ob letu zopet peršel, in
de bo ta čas Sara, njegova žena, imela sina. — Ti¬
sti pa, kteri je to govoril, je bil Bog Sin, kteri je
v podobi ptujcov z dvema angelama peršel k Abra¬
hamu, in si je dal od njega streči.

Kakšni moramo proti ptujcam bili ?

15. Strašni pogin Sodome in Gomore.

Ptujci, ktere je Abraham gostoval, se proti So¬
domi napravijo in Abraham jih spremi. Grede mu
Gospod pove, de bo Sodomo in Gomoro zavoljo nju¬
nih silnih pregreh končal. Abraham se k Gospodu
oberne, in ga začne goreče prositi, de naj bi perza-

26

nesel, ter reče: „Boš li pokončal pravičniga s kri¬
vičnim vred? Morebiti je še petdeset pravičnih po
mestu; bi ti ne mogel perzanesti zavolj petdesetih,
ako se jih v njem dobi?" Gospod odgovori: »Ako naj¬
dem v Sodomi le petdeset pravičnih, hočem perzanesti
vsimu mestu zavoljo njih.“ Abraham dalje govori in
reče: „Sim jel govoriti s svojim Gospodam, desirav-
no sim prah in pepel: kaj, ko bi jih bilo pet manj
od petdeset? Boš vse mesto razdjal?" Gospod je
djal: „Ne bom ga razdjal, če jih v njem pet in štir-
deset najdem/' Abraham zopet reče: „Morebiti bi jih
bilo v njem štirdeset?" Gospod reče: „Ne bom jim
nič storil, zavoljo štirdesetih." In Abraham reče:
„Ne bodi hud, Gospod! de še spregovorim: More¬
biti se jih saj trideset dobi ?" Gospod odgovori:
„Nič ne bom storil, ako jih le trideset dobim.“ Abra¬
ham zopet pravi: „Ker sim že jel govoriti s svojim
Gospodam: Morebiti bi se jih dvajset dobilo?“ Go¬
spod reče: „Ne bom jih pokončal zavoljo dvajsete-
rih.“ In Abraham reče: „N.e bodi hud, prosim, o
Gospod! de še enkrat spregovorim: Morebiti jih bo
saj deset?" Gospod odgovori: „Ne bom razdjal me¬
sta zavoljo deseterih/ 4  Gospod je potem odšel; A-
braham pa se je domu vernih

V Sodomi jih paše deset ni bilo pravičnih. Toraj
se Lotu dva angela perkažeta in mu rečeta: »Vse,
kar je tvojih, iz tega mesta pelji. Zakaj razdjala
bova ta kraj, ker njih hudobija zmiraj bolj vpije
pred Gospoda." Ker se je Lot mudil, sta angela
njega 5 i n  tar je bilo njegovih, za roke prijela in
peljala vun iz mesta. Zunaj mesta sta mu rekla:
„Otmi svoje življenje, ne oziraj se, in nikjer se ne
mudi po teh krajih." Ravno je zjutraj solnce posi¬
jalo, ko je Lot v mestice Segor bežal.

Zdaj strašna kazin pride. Oginj in goreče žeplo
deži spod neba na hudobne mesta, mesta in prebi-
vavce v prah in pepel požge, in vse, kar je živiga,
pokonča. Tudi Lotova žena, ki se je zoper angelovo
svarjenje ozirala, se je v solnat steber spremenila.
Ves lepi kraj se je spremenil v slano in žepleno je¬
zero, ki se mu pravi mertvo morje še dan današnji.

26

Ni žive stvari v njem, in vse, kar se vanj pomoči,
dob/ solnato skorjo. To mertvo jezero je še zmiram
strašno znamnje jeze božje, in prekletstva, ki so ga
bile živinske v nebo vpijoče pregrehe z nebes per-
klicale.

1. Pravični zamorejo velike reči per Bogu spro-
siti, strašne kazni (štrafinge) s svojo molitevjo
odverniti. To kaže Abrahamov zgled. 2. Vedoželj¬
nost in vidoželjnost Bog kaznuje. To vidimo nad
Lotovo ženb.

Kaj veseliga nas to uči, de sta angela Lota
otela ?

16. Izak v dar odmenjm.

Abraham je dobil sina, kakor mu je bil Bog
obljubil, in mu je dal ime Izak, Izak je bil dober,
pobožin otrok in Abrahamu prav ljub. Bog je oblju¬
bil, de bo on Abrahamov dedič (erbič). Iz njegovi-
ga rodu tedaj je bil perčakovan obljubljeni Odrešenik.

Ko je bil pa Izak odrasel, je Bog Abrahamo¬
vo pokoršino terdo poskusil. Poklical ga je: „Abra-
hain, Abraham! 14  Je odgovoril: „Tu sim. £<  Mu reče:
„Vzemi svojiga ediniga sina Izaka, kteriga ljubiš,
pojdi v deželo Morjo, in mi ga daruj v žgavin dar
na gori, ktero ti bom pokazal. 44  Ahraham še v n6či
vstane, nacepi derv za germado, obloži osla, vzame
dva hlapca in sina Izaka, ter gredo od doma proti
tistimu kraju, kteriga mu je bil Gospod pokazal.

Tretji dan Abraham od deleč tisti kraj zagleda,
in reče svojima hlapcama: „Počakajta tukaj zoslam:
jest in sin greva hitro gori (molit). 44  Tedaj je vzel
derva za gerniado, jih je Izaku naložil; on pa je v
rokah nesel oginj in nož. Ko sta vkupej šla, ,je Izak
djal svojimu očetu: „0če !“ Abraham odgovor/: „Kaj
je, moj sin? 44  „Glej — pravi Izak — tukaj je oginj
in derva; kje pa je jagnje za daritev? 44  Milo se je
moglo Abrahamu storiti per tem vprašanji; in mu je
odgovoril: ,,Za jagnje, moj sin! bo Bog skerbel. 44
Dalje grede prideta na mesto, kteriga mu je bil Bog

27

pokazal. Abraham postavi altar, in n&nj derva zloži;
na to je zvezal Izaka, svojiga sina, in ga je položil
na altar verh derv. Tedaj je stegnil svojo roko in
za nož prijel, de bi zaklal svojiga sina. — Pa an¬
gel Gospodov je z neba zavpil; »Abraham! ne ste¬
guj svoje roke nad mladenča, in nič žaliga mu ne
stori. Zdaj vem, de se Boga bojiš, ker zavoljo Mc-
, ne nisi svojimu edinimu sinu zanesel." Abraham se
ozre, in za seboj zagleda ovna, ki je med ternjem
za roge tičal. Prime ga, ter ga daruje namesto svo¬
jiga sina v žgavin dar. In Bog mu je obljubo po¬
novil, de bo njegov zarod namnožil, kakor zvezde
na nebu, in kakor pesik ob morji; de bodo njegovi
mlajši obljubljeno deželo v last dobili; in de bodo
po nekom iz njegovih mlajsev osrečeni vsi narodje
zemlje.

1. Abraham je vnovič pokoršino skazal, in Bog
mu je storjene obljube ponovil. 2. Tudi Izak je bil
pokorin na germadi — lepa podoba Jezusa na
krixu.  3. Angel, ki je tukaj Abrahamu govoril, je
sam Sin božji, kteri je večkrat v sv. pismu tudi
angel Gospodov  imenovan, .

Naj božja volja tvoja bo,

Se hudo v dobro bo izšlo.

17. Abrahamova skerbljivost %a sina ,
in smert.

Sara, Izakova mati, je bila stara 127 let, in
je umerla. Abraham je za njo žaloval, in jo pokopal.
Pa tudi sam se je bil že zlo postaral, in Bog ga je
bil z vsim obilno oblagodaril. Skerbel je še pred
smertjo svojimu sinu Izaku za bogaboječo ženo. Hče¬
re v deželi so bile nejeverske; toraj pošlje Abraham
svojiga zvestiga hlapca Eliezerja v svojo domačijo
v mesto Haran, kjer je imel bogaboječo sorodovino

28

(žlahto). Rekel mu je: »Gospod nebeški Bog, on bo
poslal svojiga angela pred teboj; in od ondod vze¬
mi ženo mojimu sinu!“

Hlapec vzame deset velbljudov (kamel), jih z
mnogim blagam otovori in gre. Bog je naklonil, de
je peršel naravnost v mesto Haran in v hišo Batve-
la, kteri je bil sin Abrahamoviga brata Nahorja.
Eliezer je pokleknil in Boga zahvalil, rekoč: Česen
bodi Gospod Bog, kteri me je naravnost perpeljal v
hišo brata, mojiga gospoda !“

Batvel je imel hčer, ktera je bila pridna, boga¬
boječa in vsa nedolžna. Ime ji je bilo Rebeka. Elie¬
zer je svoje naročilo razodel, in vse povedal, kako
ga je Gospod sem perpeljal. Tedaj sta odgovorila
Batvel in Laban, Rebekin brat: „To je božja nared-
ba. Glej, Rebeka je pred teboj, vzemi jo.“ Rebeka
je bila zadovoljna; Abrahamov hlapec pa, to slišati)
se je vergel na zemljo, in je molil Gospoda. Potlej
seže po zlatnino in srebernino in po oblačila, ter
obdaruje ž njimi Rebeko, in tudi njene brate in ma¬
ter. Zdaj še le jedo in pij o. 'Drugo jutro pa mati in
bratje Rebeko blagoslovijo; po tem Rebeka s svoji¬
mi deklami zasede velbljude, in ide za Eliezerjem.

Abraham je še dolgo mirno živel. Dnevi njego-
viga življenja se se natekli do sto in pet in sedem¬
deset let; in je oslabel, in umeri. Bil je k Sari, svoji
ženi, pokopan, in Izak je dobil njegovo premoženje
v last.

Rebeko je srečno storila nedolžnost , prid¬
nost  in dobro serce.

Ktero lepo čednost vidimo v Eliezerji?

Začni vse z Bogam, ž njim končaj;

Boš imel že na svetu raj.

29

IS. Ezav in Jakop.

Izak in Rebeka sta dobila na enkrat dva sino-
va. Pervencu je bilo ime Ezav, drujcu Jakop. Pervi
je bil rujav in dlačin, in tudi neoblikaniga obnašanja.
Jakop pa je bil tih in pohlevin mladenič. Ko sta od¬
rasla, se je Ezav lotil lovstva in kmetije, Jakop pa
pastirstva.

Ezav je bil ves nespremišljen; neki dan pride
zdelan in lačin domu z lova, in proda za malo lečne
jedi Jakopu pravico svojiga pervenstva ali pcrvoro-
jenstva. Pervenci so namreč duhovske opravila
opravljali, so imeli očetovsko oblast nad svojimi brati
in sestrami, in so dobivali naj več očetoviga premo¬
ženja. Za vse to Ezavu ni bilo mar.

Izaka pa je bil Bog obilno oblagodaril. In ko
je bila enkrat iakota v deželi vstala, je šel Izak v
Geraro na Filistejsko. Ondi mu je Bog obljubo po-
terdil, ki jo je storil Abrahamu, njegovimu očetu,
de ga bo namreč storil očeta velikimu narodu, kteri-
mu bo dal obljubljeno deželo,  in de bodo po njego¬
vim zarodu oblagodarjeni vsi narodi zemlje.

Izak se je bil postaral, in oči so mu otemnele.
Tedaj pokliče Ezava, in mu reče: „Moj sin, glej!
postaral sim se, in dneva svoje smerti ne vem. Vze¬
mi svoje orožje, tul in lok, ter pojdi v lov. Oe kej
vjameš, napravi mi jed, kakor veš, de rad imam;
tedaj te bom blagoslovil, prejden umerjem.“ Rebeka
je to slišala. Naglo perpravi dva kozliča kakor div¬
jino, obleče Jakopa v Ezavovo naj lepši obleko, mu
ovije roke in vrat s kozličevinama, irt mu da per-
pravljeno jed. Tako je šel k očetu in mu rekel:
»Vstani, jej in blagoslovi me !“ Izak mu reče: „Stopi
lešem, de te pošlatam, moj sin!“ Je stopil k očetu, in
Izak ga je pošlatal, ter je rekel: „GIas je sicer Ja¬
kopov, pa roke soEzavove ; c ‘ in ga ni poznal. Tedaj
je jedel, in ga blagoslovil, rekoč: „Bog ti daj od
rose nebeške, in od maščbe zemljiške obilno žita,
vina in olja; služijo naj ti narodje, in rodovi naj

eo

se ti perklanjajo!  Bodi Gospod svojih bratov! Kdor
te bo preklinjal, naj bo sam preklet; in kdor te bo
blagoslovil, naj bo z blagoslovi napolnjen!“ — Tako
je bil Jakop posvečen kakor preded ali očak oblju-
bljeniga Odrešenika, pred kterim se je perklanjati in
moliti ga vsim narodam.

Komaj je Jakop odšel, pa Ezav pride s per-
pravljenimi jedmi, in reče: „Vstani, moj oče, jej in
blagoslovi me!“ Izak reče: „Kdo si pa ti?" Je od¬
govoril: „Jest sim tvoj pervorojeni sin Ezav.“ Izak
se je prestrašil in zlo zavzel, ko je vidil, de je bil
Jakopa blagoslovil. Ezav pa je na glas zarjul, se
hudoval nad svojim bratam, in rekel: »Poprej je iz
mene pervenstvo spravil; zdaj mi je vzel še moj
blagoslov!"

1. Ezav je delal nespremišljeno, de je za malo
jedi pervenstvo vnemamo prodal. Se veliko bolj
nespametno dela človek, kteri za kratko lažnjivo
veselje greha nebeško dedišino (erbšino) proda.
2. Po Rebeki in Jakopu se v tej reči ne smemo
ravnati. Prav sta mislila, pa vender napčno delala.
Bog je bil Rebeki razodel, de bo mlajši sin nad
starejšim gospodaril; toraj je hotla Ezava zderžati,
de bi ne bil zoper božjo voljo očetoviga blago¬
slova prejel. Pa napčin pomoček je k temu zvoli-
la; zakaj vkanljivost je vselej Bogu zoperna in
pregrešna. Bog je bil Jakopu očetov blagoslov na¬
menil, in gotov bi ga mu bil naklonil; ne bil bi
ga smel z zvijačo iskati. — Po nauku sv. Avgu-
• stina pa je ta zgodba skrivnost in podoba nove
zaveze: „s kozličevinama so bili grebi zaznam-
njani; z unim pa, ki se je ž njima pokril, je bil
Tisti  zaznamnjan (pomenjen), ki ni svojih grehov
na sebi ndsil, ampak grehe druzih" (sv. Avgust.).

Pošteno živi, derži se pravice;

Ti je Bog namenil kej, ti dal bo brez krivice.

31

19. Jakop beži na ptuje.

Ezav je zavoljo blagoslova vedno sovražil Ja¬
kopa, in je žugal ga umoriti. Toraj mu je mati Re¬
beka svetovala, de naj beži v deželo Haran k nje-
nimu bratu Labanu, dokler se Ezavu togota ne vleže.

Jakop se tedaj na pot odpravi. Po poti ga noč
obide. Ves truden se pod milim nebam vleže, in ka¬
men pod glavo dene, ter zaspi. V spanji pa se mu
Bog perjazno razodene. Vidil je gred (lojtro), ktera
je na zemlji stala , in se z verham nebes dotikala.
Angeli božji so po nji gori in doli hodili; naj na
verhu pa je bil Bog sam, kteri mu je rekel: „Jest
sim Gospod, Bog Abrahama, tvojiga očeta, in Bog
Izaka; zemljo, na kteri spiš, bom tebi in tvojimu za¬
rodu dal. Tvoj zarod bo (brez števila) kakor prah
žemlje. Po tebi in tvojim zarodu bodo oblagodar-
jeni vsi narodje zemlje.  Varh ti bom, kamor koli
pojdeš, in te bom nazaj perpeljal v to deželo."

Ko se je Jakop iz spanja prebudil, je djal:
»Resnično, Gospod je na tem kraji, in jest nisim ve-
dil;“ in je ves prestrašen rekel: f„Kako strašin je
ta kraj! Tukaj ni druziga, kakor hiša božja in vra¬
ta nebeške." Zjutraj Jakop vstane, vzame kamen, ki
ga je bil pod glavo djal, ga v znamnje po koncu
postavi in z oljem oblije — v spomin, de je Bogu
posvečen, — in je imenoval tisti kraj Betel , to je,
hiša božja. Tudi je obljubo storil, ako bo srečin na
ptujim, in ako srečin domu pride, de bo na tem kraji
altar postavil, Bogu posebno zvesto služil, in mu od
vsiga desetino dajal.

Jakop gre dalje, in poslednjič vodnjak ugleda,
kteri je bil pokrit z velikim kamnam. Zraven njega
so tri čede ovac ležale. Jakop reče pastirjem: »Bra¬
tje, od kod ste ?“ Mu odgovorijo: »Iz Harana." In
jih dalje praša, če poznajo Labana, Nahorjeviga
vnuka? Mu odgovore: »Poznamo; glej, Rahela, nje¬
gova hči, pride s čedo." Ko jo vidi, in zve, de je
njegova sestričina, in de so ovce Labana, njegoviga

32

ujca, odvah' kamen, ter ji napoji cede. Od veselja
se je jokal in ji povedal, de je Rebekin sin, ktera
je sestra njeniga očeta. Rahela teče očetu povedat;
in Laban mu je naprot pertekel, ter ga vesel peljal
na svoj dom.

Jakop je več let per Rabami služil, mu pridno in
zvesto cede pasel, in mogel je veliko preterpeti. Ka¬
dar so bile pa leta pretekle, je rekel Labanu, svo¬
jima tastu: „Daj mi ženo, in moje otroke, za ktere
sim ti služil, de preč grem.“ Laban je poprej malo
imel; zavoljo pobožniga Jakopa ga je pa Bog tako
oblagoslovil, de je obogatel. Toraj je Jakopa prosil,
de naj si plačilo izgovori, in še ostane. Jakop si iz¬
govori vse lisaste in pisane koze, in Černe jagnjiče,
in še ostane. Labanu je to zlo všeč bilo: ko je pa
vidil, de so se lisaste in pisane koze in Černe ovce
zlo množile, mu je čeme koze in bele jagnjeta v
plačdo odmenii; in tako mu je plačilo desetkrat
spremenil.

L Tako je Bog varoval Jakopa, preddeda ali oča¬
ka Odrešenikoviga. Tudi nad nami božje oko ved¬
no budi, in njegovi sveti angeli doli hodijo, nas
varovat. Varimo se tedaj greha! 2. Te zgodbe se
spomnimo v god cerkveniga posvečevanja.

Na kterim svetim kraji naj nam Jakopove
besede sosebno v misel hodijo , ki jih je po spanji
govoril ?

20. Jakop gre v svojo domačijo.

Bog je bil Jakopa osrečil; imel je obilno dru¬
žino, velike čede ovac in koz, velbljudov in oslov, in
je bil zlo bogat. Laban, to viditi, mu je jel nevoš-
Ijiv biti. Tudi Labanovi sinovi so mu očitali, de je
s premoženjem njih očeta obogatel. To je Jakopu
britkost delalo in je želel Labana zapustiti.

Poslednjič mu Bog reče: „Verni se v deželo
svojih očakov, in k svoji sorodovini; jest bom s teboj!"

83

Jakop se zdajci z vso družino in blagam na„ pot
spravi in odide. Labana ravno ni bilo doma. (Se le
čez tri dni zvč, de je Jakop pobegnil, ter za njim
hiti, in ga misli po sili verniti. Pa Bog se mu razo¬
dene, in mu reče: »Vari se, Jakopu kej žaliga re¬
či !" Toraj, ko gaje  dotekel, je prijazno zavezo ž
njim sklenil, in sta šla mirno narazen.

Kadar Jakop do reke Jordana na mejo Kanaan¬
ske dežele pride, ga začne Ezav, njegov brat, sker-
beti. Zakaj spomnil se je, kako se je bil nad njim
zadolžil. Poslal je tedaj poročnike pred seboj k Eza-
vu, de bi pred njem milost dosegel. Poročniki se
vernejo k Jakopu in mu reko, de mu Ezav s štiri
sto možmi naproti gre. Jakop pa se je silno bal in je
k Bogu klical: „Bog mojiga očeta Abrahama, in Bog
mojiga očeta Izaka! kteri si mi rekel: verni se v
svojo deželo, in te bom oblagodaril. Prenevredin sim
tvoje velike milosti in zvestobe, ki si jo spolnil nad
svojim služabnikam. Z golo palico sim šel čez to
reko Jordan le; in zdaj grem nazaj z dvema truma¬
ma. Reši me iz roke mojiga brata Ezava; zakaj zlo
se ga bojim, de bi ne peršel in ne pomoril mater z
otroci vred." — Potlej je velike darila od svojih
čed odbral za Ezava in mu jih je poslal po svojih
hlapcih, rekoč: To pošlje tvoj hlapec Jakop svojimu
gospodu Ezavu.

Ob jutranji zarji Jakop pogleda pred seboj, in
vidi priti Ezava in štiri sto mož ž njim. Zdaj zver-
sti Jakop svoje otroke, hlapce in dekle, in čede v
več trum; sam pa naprej stopi, in se sedemkrat do
tal perklone, ko se je Ezav bližal. Ezav pa mu je
naproti tekel, ga je objel in sprejel z velikim vese¬
ljem. Zdaj pridejo tudi Jakopov! otroci in vsa dru¬
žina, in se pred njim perklanjajo. Odbranih darov
se je Ezav branil, in je rekel: „Imam sam dosti,
brat moji le imej, kar je tvojiga." Jakop pa je pro¬
sil : „Nikar tako! vzemi blagodar, kteriga mi je Bog
dal, ki vse deli." Komaj ga je persilil, de je vzel.
Jakop gre zdaj v svoj kraj. Umerla mu je pa žena
Rahel, in je bila pokopana na potu, ki v Efrata

3

34

(Betlehem) derži. Peršel je tudi k očetu Izaku v
Hebron. Izak je bil star 180 let, in je umeri.

1. Bogaboječi 'posli še zmiraj blagoslov k hiši
pernašajo; hudobni ga od hiše odnašajo. 2. V nad¬
logi se mora moliti, in Bog pomaga, kakor Jako¬
pu. 3. Ponižnost in krotkost tudi naj hujši jezo
utolaži. Tako je pohlevni Jakop Ezava utolažil.

Kakšin greh je storil Laban nad Jakopam
poslam ?

2i. Jožef pastir.

Jakop je prebival v Kanaanski deželi, in je imel
dvanajst sinov. Med njimi naj boljši je bil Jožef.
Šestnajst let je bil ravno star, in je s svojimi brati
očetove cede pasel. Njegovi bratje so bili enkrat ve¬
liko hudobijo storili. Nedolžni Jožef se je tega ustra¬
šil, in je očetu povedal, de bi se greh ustavil. Jakop
je toraj Jožefa ljubil bolj kot vse druge, in mu je
pisano suknjo napravil. Njegovi bratje pa so ga za¬
voljo tega čertili, in mu več niso mogli lepe besede
dati.

Permerilo se je enkrat, de je imel Jožef čudne
sanje, in jih je bratam pravil; rekel jim je: poslu¬
šajte, kaj se mi je sanjalo. Zdelo se mi je, de smo
na polji snope vezali, in de se je moj snop vzdignil,
in po koncu postavil; vaši snopi pa so ga obstopili,
ter se perklanjali mojimu snopu.*

To je brate še bolj razkačilo, insomurekli: „Boš
mar naš kralj, in mi podložni tvoji oblasti ?“ Imel
je še druge sanje, ktere jim je povedal, in rekel:
„Sim vidil v sanjah, kakor de bi se mi solnce, luna
in enajst zvezd perklanjalo." Te sanje in besede so
nevošljivost in sovraštvo bratov še bolj podžigale,
in tudi Jakop ga je posvaril, in rekel: „Kaj hočejo
te sanje? Se ti bomo kalj jest, tvoja mati, in tvoji
bratje perklanjali?" Vender je oče to reč na tihim

premišljeval, de je namreč morebiti res Bog nedolž-
niga Jožefa za kej veliciga odločil.

1. Sanje same na sebi nič ne pomenijo; v sve¬
tim pismu pa je Bo g večkrat ljudem kej po sanjah
razodel. 2. Jožef je lepa podoba Jezusova. Jožef
naj ljubši sin svojiga očeta: Jezus ljubeznjivi Sin
nebeškiga Očeta.

22. Jožef na ptuje prodan.

^  Jožefovi bratje so bili enkrat deleč od doma s
čedami. Tedaj reče oče Jožefu: „Pojdi in poglej, če
je vse prav per tvojih bratih, in mi pridi povedati"
Pokorni Jožef gre. Ko ga bratje od deleč ugledajo,
pravijo med seboj: „Glejte, sanjavec gre! Dajmo,
ubimo in verzimo ga v staro rupo, ter rec/mo: divja
zver ga je požerla; se bo pokazalo, kaj mu poma¬
gajo njegove sanje." Ruben, naj starši brat, to sli¬
šati, ga je želel rešiti iz njih rok, in je djal: „Ni-
kar ga ne ubijajte, in ne prelivajte ker vi; verzite ga
že rajši v ta vodnjak, ki je v pušavi." To je pa re¬
kel, ker ga je mislil skrivaj iz njega oteti, in ga'iz-
ročiti svojimu očetu.

Berž ko Jožef do bratov pride, mu slečejo pi¬
sano suknjo, in ga spuste v staro rupo (kapnico), v
kteri ni bilo vode. Potlej se usedejo jest; in tisti
čas pridejo Izmaelski kupci s svojimi velbljudi (ka¬
melami), ki so na Egiptovsko šli. Juda reče bratam:
»Kaj nam pomaga, moriti svojiga brata ? Boljši je,
ga lzmaelcam prodati, in ne skruniti svojih rok z
njegovo kervjo: sej je naš brat in naša kri." Bratje
so to poterdili. Ko kupci memo pridejo, potegnejo
bratje Jožefa iz vodnjaka, in ga prodajo Izmaelcam
za dvajset srebernikov. Kupci so ga seboj peljali na
Egiptovsko. Ruben je bil že popred odšel, in ni ve¬
di), kaj se je zgodilo. Ko k vodnjaku pride, in ne
najde Jožefa, je silno žalostin, sterga svoje oblačilo,
in reče: »Mladenča več tukaj ni; kam se čem zdaj
djati ?“ ’ J  ’

30

Drugi bratje pa so Jožefovo suknjo vzeli, jo
pomočili v kozlovo kri, ki so ga zaklali, jo poslali
očetu, in mu sporočili: „To suknjo smo našli; poglej,
če ni suknja tvojiga sina!“ Jakop jo precej spozna,
in mili glas zažene: „Suknja je mojiga sina, — divja
zver ga je pojedla; oh, zver je Jožefa požerla!^
Pretergal je svoje oblačila, se oblekel v rasovnik
(zalovavno obleko}, in je objokoval Jožefa prav dolgo
časa. Njegovi olroci so se smdali, mu žalost polaj-
šat; on pa se ni dal utolažiti, in je djal: „Šel bom
pod zemljo žalostin za svojim sinam."

1. Zopet vidimo, kako grozin greh je nevošlji-
vost: Kajn nevošljivec je bil ubil svojiga brata;
Jakopovi sinovi — nevošljivci so brata čertili, in
ga kakor malovredno blago prodali. 2. V starih
časih so s tem svojo veliko žalost pokazovali, de
so obleko pretergali. 3. Jožef podoba Jezusova:

Jožef od svojih bratov sovražen, preganjan : Jezus od Judov, svo¬
jih bratov.

Jožef od svojiga očeta poslan k bratam : Jezus k svojim bratam

na svet.

Jožef prodan za 20 srebernikov : Jezus za 30.

Jožef obropan svojo obleke : Jezus obropan svoje obleko.

Jožef od bratov ptujcani zročen : Jezus od Judov Rimljanam.
i. t. d.

23. Jožef na Putifarjevim domu.

Kupci so bili Jožefa v Egipt perpeljali, in Pu-
tifar, kraljev služabnik, ga je od njih kupil. Ker je
bil Jožef pobožin in zvest, je bil Bog ž njim , in je
dal k vsimu, kar koli je počel,, tek in srečo. Zavoljo
tega ga je njegov gospod ljubil, izvolil si ga je za
strežbo, mu je vse zaupal, in mu izročil celo hišo.
Zavoljo nedolžniga Jožefa je bil Gospod Bog Puti-
farjevo hišo oblagodaril, in njegovo premoženje se je
naraslo v hiši in na polji.

37

Žena Putifarjeva pa je bila hudobna, in je hotla
Jožefa v greh pregovoriti. Nedolžni Jožef, ki je imel
vedno Boga pred očmi, se je ustrašil, in je rekel:
„Kako bi mogel toliko hudobijo storiti, in zoper svo-
jiga Boga grešiti!“ Ker ga je za plajš perjela, ji
Jožef popusti plajš v rokah, in beži iz hiše. Hudob¬
na žena se je na to močno raztogotila. Ko mož do¬
mu pride, svojo hudobijo na Jožefa verže, se čez-nj
laže in ga hudo toži. In de bi ji verjel, mu plajš po¬
kaže. — Gospod, to slišati, se nad nedolžnim Jože¬
fam razserdi, in ga ukaže v ječo vreči.

1. Naj ljubeznjivši in naj dražji lepota pod soln-
• cam je nedolžnost.  To angelsko čednost varovati
nas uči Egiptovski Jožef: a) v skušnjavi se spom¬
ni, de ga Bog vidi; b) se ogiblje drušine hudob¬
nih ljudi; c) rajši gre v černo ječo, kakor de bi
Boga razžalil. Srečen, presrečen, kdor se tako
močno boji greha! Jožef je tudi tukaj Jezusova
podoba:

Jožef od Putifarce skušan : Jezus od hudiča.

Jožef po krivici obsojen : Jezus po krivici obsojen.

Povsod je Bog in vidi vse;

Le vari, vari greha se!

24. Jožef v ječi.

Nedolžni Jožef je mogel biti v ječi med liudo-
deluiki. Pa Bog ga ni zapustil, in je naklonil, de je s
svojim lepim obnašanjem per ječarji zaupanje in iju—
bezin našel. Ječar je vse jetnike, in kar koli se je
v ječi godilo, Jožefu v oblast dal.

Pergodilo se je pa, de sta se dva dvorska slu¬
žabnika , veliki točaj in veliki pek, zagrešila zoper
kralja. Kralj ji ukaže v ječo vreči, v kteri je tudi
Jožef bil. v  Ječar pa oba Jožefu zroči, in on jima je
stregel. Čez nekaj časa, ko pride Jožef zjutraj k
njima v ječo, vidi, de sta nekaj posebno žalostna.

38

Praša tedaj, kaj je, de se dans bolj žalostno derži-
ta, ko druge krati. Mu odgovorita: „Sanje sva ime¬
la, pa nimava nikogar, de bi jih nama razložil." Jo¬
žef, ki je vedil, de so navadne sanjske izlage vraže,
jima je rekel, de je izlaga božja reč. Bog sam nam¬
reč ve, če naše sanje kej pomenijo, in kaj: „pa
vender“ — jima reče — „povejta, kaj sta vidita?"

Veliki točaj pervi pove: „VidiI sim vinsko ter-
to, na Kteri so bile tri mladike; je počasu poganjala,
odcvetla in grozdje dozorila. Jest pa sim imel kra¬
ljev kozaric v roki; tedaj sim vzel grozdja, ga ož-
mel v kozaric, in podal kralju." Jožef mu reče: „Tri
mladike so trije dnevi; v treh dneh se bo kralj tvo¬
je strežbe spomnil, in te zopet postavil v poprejšnjo
službo, in mu boš kupo podajal, kakor si bil pred
navajen. Tode spomni se mene, ko ti bo dobro, ter
spomni kralja, de me reši iz ječe; zakaj, po tatin¬
sko sim bil iz Hebrejske dežele izpeljan, in tukej po
krivično v ječo veržen."

Ko je veliki pek vidil, de je Jožef točaju pa¬
metno sanje razložil, je rekel: „Tudi jest sim sanje
imel: Tri jerbase (košare) moke sim na glavi nesel,
in v jerbasu, kteri je bil na verhu , sim nesel za
kralja mnogoterih jedi pekovskiga dela; pa ptice so
iz njega jedle." Je odgovoril Jožef: „To je izlaga
s&nj. Trije jerbasi so trije dnevi; potem te bo kralj
dal obesiti, in ptice bodo tvoje meso tergale."

Tri dni potlej je bil krdljev god. Velike gostje
je napravil svojim služabnikam, in per mizi mu tudi
točaj in pek na misel prideta. Točaja v poprejšnjo
službo sprejme; peka pa reče obesiti. Tako šo se
Jožefove besede spolnile; pa veliki točaj, desiravno
se mu je zopet dobro godilo, ni na Jožefa več mi¬
slil. — Tako zna černa nehvaležnost!

1. Dober človek povsod usmiljenje skazuje; pa
tudi večidel ga najde, — kakor Jožef. — Jožef
zopet podoba Jezusova:

Jožef z dvema hudodelnikama v ječi : Jezus z dvema razbojnikoma
na križu.

Jožef je enimu dobro prerokoval, drugimu hudo : Jezus je enimu
sv. raj obljubil; drugi je bil terdovratin.

39

26. Jožef povišan ♦

J

Dve leti potlej je imel kralj sam sanje. Zdelo
se mu je, de je ob reki stal; kar pride sedem prav
debelih krav iz vode, in se ob reki po močirji pa¬
sejo. Za njimi pride sedem gerdih shujšanih krav
iz vode; in lete shujšane so unih sedem zalih in re¬
jenih požerle. Kralj se prebudi, pa vnovič zaspi, in
je imel zopet sanje. Sedem polnih in lepih klasov
je pognalo iz eniga stebla, in sedem drugih drobnih
in santjavih (snetljivih) je za njimi perraslo; pa
polni klasovi so od santjavih bili požreti.

Ko se je dan storil, pošlje kralj, ves prestra¬
šen, po izlagavce in modre v Egiptu, ter jim pove
sanje. Tode, ni ga bilo, de bi mu jih bil razložil.
Zdaj se veliki točaj spomni Jožefa, in pove, de je
v ječi Izraelsk mladenič, kteri je bil njemu in peku
sanje razložil. Kralj pošlje naravnost po Jožefa, ki
ga preoblečejo, in postavijo pred kralja.

Kralj mu reče: „Sim imel sanje, pa ni ga, de
bi jih raziožil; slišal sim pa, de jih ti prav modro
izlagaš.“ Jožef mu odgovori: „Ne jest, Bog bo kra¬
lju srečin odgovor dal.“ Kralj tedaj pove, kar je
vidil, in Jožef mu sanje tako le razlaga: Oboje sa¬
nje so eniga pomena. Bog kralju nazndni, kar misli
storiti. Sedem lepih krav, in sedem polnih klasov, je
sedem rodovitnih letin; sedem shujšanih krav pa, in
sedem santjavih klasov je sedem druzih tako nero¬
dovitnih let ?  de se bo pozabilo vse poprejšnje obil¬
nosti; zakaj od lakote bo vsa dežela izstradana. Si
pa imel dvoje sanje eniga pomena, to je znamnje, de
se bo res zgodilo, kar je Bog obljubil, in se zdajci
spolnilo. Kralj naj tedaj skerbi za modriga in prid-
niga moža; in ta naj spravi v žitnice peti del pri¬
delka sedem rodovitnih letin, ki bodo ravno kar na¬
stopile, in naj se perhrani za sedem let naslednje
lakote.

Ta svet je bil všeč kralju in vsim njegovim
služabnikam. Reče jim: „Bomo li kteriga moža do¬
bili, de bi bil poln božjiga duha, kakor je ta?“ Na

40

to reče Jožefu: „Tebi je Bog razodel vse, kar si
govoril; kako najdem koga modrejšiga od tebe, ali
tebi enaciga? Glej! tebe postavim čez ves Egipt, in
vse ljudstvo ti mora pokorno biti; lč za kraljev se¬
dež bom višji od tebe!“ Na to sname kralj perstan,
in ga Jožefu na roko natakne; ga obleče v drago
belo tanjčico; in mu zlato verižico (ketnico) dene
okoli vratu, lleče potlej ga posaditi v drugo kočijo,
in klicar je mogel pred njim gredoč klicati, de naj
se mu vsi vklanjajo, in vedo, de je postavljen čez
vso Egiptovsko deželo.

Tudi je Faraon (kralj) Jožefu ime premenil,
in ga je imenoval odrešenika sveta.  — V tem je
Jožef prav očitna predpodoba Jezusova.

Hudo se velikrat pravičnimu godi, pa vse se
poslednjič v dobro snide. Bratje so bili Jožefu pi¬
sano suknjo stergali, zdaj ima kraljevo; namesto
okovov nosi zdaj zlato verižico.

26. Jožefovi bratje pridejo v Egipt.

Sedem rodovitnih letin pride, in Jožef je po
vsih mestih žito spravljal v žitnice, kar je bilo obil¬
nima. Neizrečene sile ga je bilo, de se ni več moglo
meriti. Pa nastopilo je tudi sedem hudih letin, in
velika lakota je perhajala po vsih deželah. Egip-
čanje Faraona (kralja) milo kruha prosijo. On pa
jim je rekel: „Pojte k Jožefu!" Jožef tedaj odklene
žitnice, in oskerbljuje z žitarn ves Egipt. Tudi iz
družili dežel so v Egipt hodili žita kupovat, se ubra¬
niti grozovitne lakote.

Lakota je bila pa tudi na Kanaanskim. Jakop
tedaj reče svojimsinovam: „Pojte doli v Egipt in naku¬
pite, kar nam je potreba, de lakote ne umerjemo.*
Tedaj gre deset Jožefovih bratov v Egipt. Benjami¬
na pa (kteri je bil še majhin, ko so bili bratje Jožefa
prodali) Jakop perderžl doma. Djal je bratam: „B,i se
mu utegnilo po poti kej hudiga naključiti."

41

Bratje pridejo v Egipt, in tudi pred Jožefa, ter
se spoštljivo uklanjajo pred njim. Jožef jih je berž
spoznal; oni pa njega ne. Spomnil se je sanj svojih
mladih let, in je ž njimi kakor s ptujimi terdo govoril.
»Ogleduhi ste —jim reče — deželo ogledovat ste per-
šli, kje deje slabji?" Mu odgovore: „Gospod, tega
ne, temuč živeža nakupit so peršli tvoji hlapci; v mi¬
ru pridemo, in nimamo nikakoršnih hudih naklepov.
Dvanajst bratov nas je, smo sinovi eniga moža na
Kanaanskim; naj mlajši je per očetu; eniga druziga ni
več.“ Mislili so namreč Jožefa. Jožef pa reče: „To
je, kar sim rekel: ogleduhi ste! Vas bom že posku¬
sil; kakor res kralj živi, de ne pojdete od tod, dokler
ne bo vašiga naj mlajšiga brata. Pošljite koga zmed
se, de naj ga perpelje ; vi pa ostanete jetniki, de se
skaže, kar ste govorili, če je res, ali ne.“ Ukaže
jih zdaj na tri dni v ječo djati. — Nekdaj so bili
brata v vodnjak vergli; zdaj so sami v ječo verženi.

Tretji dan pa jih Jožef reče iz ječe perpeljati,
in jim reče: „Storite kar sim rekel, de per življenji
ostanete; zakaj jest se Boga bojim. Ako ste pošteni,
naj ostane eden bratov zvezan v ječi; vi drugi pa
pojte, in nesite žito, ki ste ga kupili, domu. Perpclji-
te mi svojiga naj mlajšiga brata, de bom mogel va¬
šim besedam verjeti, in odšli ste smerti. a  Vdajo se v
to, in reko med seboj: „Prav se nam godi, de to ter-
pimo ; ker pregrešili smo se nad svojim bratain. Vidili
smo britkost njegove duše, ko nas je milo prosil, pa
ga nismo uslišali: za to je ta nadloga nad nas peršla!“
Buben pa jim je djal: „AIi vam nisim rekel: nikar se
ne pregrešite nad mladenčem! pa me niste puslušali?
Zdaj se njegova kri tirja.“

Tako so med seboj govorili, pa niso vedili, de
jih Jožef ume, ker je po tolmaču ž njimi govoril. Ko
Jožef ta pogovor -sliši, se od njih oberne in joka. —
Milo se mu je namreč storilo, in serce se mu je od
ljubezni tajalo, ko je čutil, de jim je žal, ker so se bili
nad njim pregrešili. Vender jih hoče poskusiti, če so
se res poboljšali ali ne. — Oberne se zopet k njim,
in ukaže Simeona (Vteri je blezo nekdaj bil naj ne-
usmiljenši j vpričo njih zvezati. Služabnikam pa reče,

42

njih vreče fžaklje) z žitam napolniti, slehernimu svoj
denar v njegovo vrečo nazaj djati, in jim še živeža
za po poti dati- Po tem otovorijo svoje osle in gredo.

Doma vse povedo svojimu očetu, kakor se jim
je godilo. Ko pa žito izsipljejo", najde vsak svoj denar
na verhu vreče; in so se vsi prestrašili. Jakop pa jim
je rekel: „Ob vse otroke me bote perpravili! Jožefa
ni več; Simeon je v ječi; še Benjamina mi hočete vze¬
ti I Ne bo z vami hodil tje doli; ko bi se mu kej hu-
diga permerilo, mojo sivo glavo od žalosti pod zemljo
spravite."

1. Kteri so živeža potrebovali, jim je rekel kralj:
„Pojte kJožefu." Jezus je rekel od sebe: „Jez,sim
kruli življenja; kdor k meni pride, ne bo lačen"
(Jan. 6, 35j. 2. Bratje so Jožefa zavergli: Judje
Jezusa; toraj je Jožef ptujce — Egipčane —-per
življenji ohranil: Jezus s sveto vero neverce (ki se
spreobernejo) per večnim življenji.

Čimu se je Jožef do bratov tako ojstriga kazal?

27. Jožefovi bratje gredo z Benjaminom
v Egipt.

Žito, ki so ga bili iz Egipta pernesli, je pošlo,
in Jakop zopet sinove nagovarja v Egipt. Juda pa se
izgovarja, de možu, ki ondi zapoveduje, ne smejo
pred obličje, ako svojiga naj mlajšiga brata ne per-
peljejo seboj. Reče tedaj očetu: „Pošlji mladenča z
menoj, de gremo in si življenje ohranimo. Jest sim
porok zanj; iz mojih rok„ga tirjaj !"

Jakop tedaj reče: „Ce je le taka sila, storite
po svoji volji!" Ukaže jim tudi seboj vzeti, kar raste
naj boljšiga v deželi, in možu v darilo nesti; pa tudi
še toliko denarjev, in pa denarje, ki so jih bili v vre¬
čah našli, ko bi bila namreč kaka zmota. „Bog pa vsi-
gamogočni — jim reče — vam daj per možu usmiljenje

43

doseči, de z vami nazaj pošlje vašiga brata, ki ga je
perderžal, in le tega Benjamina. Jest pa bom (tačas)
kakor vsih svojih otrok obropan."

Bratje pridejo z darmi, z denarji, in z Benjami-
nam v Egipt. Ko jih je Jožef ugledal, je zapovedal
svojimu hišniku, jih v hišo peljati, in gostje napra¬
viti, de bodo opoldne ž njim jedli. Hišnik jih pelje v
hišo. Oni pa so se ustrašili, ker so mislili, de jih ho¬
če, zavoljo unih denarjev v vrečah, po krivim obdol¬
žiti, in sužnje storiti. Toraj ga še na vratih te reči'
opomnijo, in se izgovarjajo. On pa jim reče brez
skerbi biti, jim perpelje Simeona, jih v hišo pelje,
in položi njih oslam. Zdaj perpravijo dari, prejden
bi Jožef peršel.

Ko Jožef pride, mu perneso svoje dan, in se
pred njem do tal perklonejo. Jožef jih perjazno po¬
zdravi, in reče: „Je li zdrav vaš stari oče, ki ste
mi pravili od njega? še živi?" Odgovorijo mu: „Zdrav
je naš oče, tvoj hlapec, še živi. “ Jožef zagleda
Benjamina, in vpraša: „Je li to vaš mlaji brat, od
kteriga ste mi pravili? — Bog ti daj vse dobro!"
reče Benjaminu,in urno gre iz hiše; zakajv serce se
mu je milo storilo nad svojim bratam, in solze so se
mu vderle.

Ko se je zjokal in obraz izmil, pride nazaj, se
premaguje, in reče: „Jedi na mizo!" Vsi bratje so
bili po svoji starosti posajeni od naj staršiga do naj
mlajšiga. Nad tem so se vsi čudili, od kod de nam¬
reč uni vedo, kako si bratie v starosti med seboj
nasledvajo? Zdaj nosijo jedi na mizo; pa Benjamin
je vsiga po petkrat več dobival, ko njegovi bratje.
Obedovali so, ter bili dobre volje.

1. Jožef je lep zgled, kakd starše ljubiti. Nje¬
govo pervo prašanje je po očetu  On je tudi nam
lep zgled resnične bratovske ljubezni. 2. Per jedi
je do Benjamina posebno ljubezin kazal, ter brate
poskusil, če bodo tudi temu nevošljivi, kakor so
bili nekdaj njemu.

44

28. Jožefova sreberna kupa.

Jožef še enkrat svoje brate terdo poskusi. Svo¬
jimu hišniku zapove: »Napolni jim vreče z žitam,
kolikor ga gre vanje, in deni slehernimu denarje na
verh v vrečo. Mojo sreberno kupo pa in denarje za
žito položi na verh v vrečo naj mlajšimu!“ Tako je
storil; in drugo jutro, ko se dan zazna, se odpravijo.
Ko so bili nekoliko od mesta odšli, pokliče Jožef
svojiga hišnika, in mu reče: »Napravi se, in hiti za
možmi, in, ko jih dobiš, jim reci: Zakaj ste dobro s
hudim povernili ? Kupa, ki ste jo ukradli, je ravno
tista, iz ktere moj gospod pije. Grozno hudo ste
storili.*

Storil je, kar mu je bilo zapovedano; jih je d od¬
tekel in jim vse zverstama govoril, kakor mu je bilo
rečeno. Oni pa mu reko: »Deuarje, ki smo jih v vre¬
čah našli, smo ti iz Kanaanskiga nazaj pernesli; kako
bi bili zdaj zlato ali srebro iz hiše tvojiga gospoda
kradli? Per komur koli se najde, kar išeš, umerje
naj ; in mi drugi bomo svojimu gospodu sužnji.* Hiš¬
nik je djal: »Per komur se najde, on bodi moj su-
žinj; vi drugi ste nedolžni.* Urno vreče z oslov
jemljejo, in vsak svojo odvezuje. Hišnik preiskuje
vse od naj staršiga do naj mlajšiga, in najde kupo
v vreči Benjaminovi. Na to so bratje svoje oblačila
pretergali, zopet osle obložili, in se vernili v mesto.

Juda gre s svojimi brati k Jožefu, in vsi se
pred-nj na zemljo veržejo. Jožef jim reče: »Zakaj
ste to storili?* Juda odgovori: »Kaj hočemo odgo¬
voriti svojimu gospodu, ali s čem se izgovarjati?
Bog je nad nami krivico našel. Glej, vsi smo tvoji
sužnji, mi, in uni, ki se je kupa per njem našla.* Je
odgovoril Jožef: »Bog obvari, de bi jez tako delal!
Kteri je kupo ukradel, bodi moj sužinj; vi pa idite
svobodni k svojimu očetu.*

Juda zdaj bližej stopi k Jožefu, in začne z mi¬
limi in perserčnimi besedami praviti, kako močno oče
Jakop Benjamina ljubi, kakor svoje lastno življenje,

45

in kako težko mu je bilo, ga spustiti v Egipt. Pot¬
lej mu reče še dalje: „Ako pridem k tvojimu hlapcu,
svojimu očetu, in mladenča bi ne bilo z menoj, bi
on umeri, in mi bi njegovo sivo glavo od žalosti pod
zemljo spravili. Jest sim se zanj poroka storil, in
sim obljubil: če ga ne perpeljem nazaj, naj bom za-
voljo greha zoper svojiga očeta pokorjen vse žive
dni. Jest naj tedaj ostanem sužinj namesti mladen¬
ča; on pa naj gre na dom s svojimi brati. Zakaj
brez mladenča ne morem k očetu, de saj ne bom
priča britkosti, ki bo zaterla mojiga očeta. “

1. Iz česa se vidi, de so se Jožefovi bratje res
poboljšali? 2. Kakšno čednost je skazal Juda?

29. Jožef se da spoznati.

Jožef se ni mogel nič več premagovati. Vsim
ptujcam, ki so okrog stali, reče vun iti; na to na
glas jok zažene, de so ga slišali po vsim kraljevim
poslopji, in reče: „Jest sim Jožef; še živi moj oče?“
Bratje od strahu sterme, in mu ne morejo odgovo¬
riti. On pa jim je milo rekel: „Stopite k meni!“ In
ko so bližej stopili, je djal: „Jožef, vaš brat sim,
ki ste me bili na Egiptovsko prodali. Pa nikar se
ne bojte, in ne bodi vam britko; k vaši sreči me je
Bog pred vami poslal na Egiptovsko, de se ohrani¬
te, in imate živež. Nisim poslan sem po vašim na¬
klepu, ampak po božji volji, ki me je storil pogla¬
varja po vsi Egiptovski deželi. — Zdaj pa hitite k
mojimu očetu, in povejte: To ti sporoči tvoj sin Jo¬
žef: Bog me je postavil gospoda vse Egiptovske
dežele; pridi doli k meni, in nikar se ne mudi! Pre¬
bival boš v Gesenski deželi, blizo mene, ti in tvoji
otroci, in tvojih otrok otroci; tvoje ovce, goveda, in
vse, kar je tvojiga. Tu te bom preživil, zakaj še pet
let bo lakota, de ne vzamete konec ti in kar je tvo¬
jiga. Oznanite očetu vso mojo slavo, in vse, kar ste
vidili v Egiptu. Hitite, in k meni ga perpeljite!"

46

Zdaj Benjamina objame in se joka ; tudi Ben¬
jamin se joka. Vse svoje brate kušne, in se per
vsakim joka. Po tem še le so se bratje sprederznili
ž njim govoriti.

Po celim kraljevim dvoru je slovelo: „Jožefovi
bratje soperšlil" Kralj se je veselil, in vsa njegova
hiša ž njim. Reče Jožefu, de naj bratje živino otovorijo,
ter gredo po očeta in celo sorodovino na Kanaansko;
ukaže jim tudi voz sebcj dati, in reče: „Vzemite
svojiga očeta, in hitite skoraj priti!" Jožef jim da
po kraljevim povelji voz in živeža na pot. Tudi je
dal še vsakimu po dvojo obleko, Benjaminu pa tri
sto srebernikov in petero naj lepši oblačilo. Ravno
toliko denarjev in oblek je poslal svojimu očetu, in
še desetero oslov z Egiptovskim blagamj, in ravno
toliko oslic z žitam in brešnam (zivežemj otovorje¬
nih. Tedaj jih je odpravil, in ko so odhajali, jim je
rekel: „Nikar se ne prepirajte po poti zavoljo pre-
tečeniga!“

1. Ko se jim je dal spoznati, je bilo zopet pervo
prašanje za očeta: kako perserčno je Jožef svojiga
očeta ljubil! 2. Jožef je bratam odpustil, in še njih
zmoto ljubeznjivo izgovarjal. To je prava bratovska
Ijubezin. Jožef se je dal enajsterim bratam spoznati:
Jezus enajsterim apostelnam po vstajenji.

Odpusti rad, pozabi kmal, .
če kdo te kej razžal’.

30. Jakop gre v Egipt.

Jožefovi bratje pridejo iz Egipta v Kanaansko
deželo k svojimu očetu, in mu povedo: „Jožef, tvoj
sin, živi, in gospoduje ž vso Egiptovsko deželo."
Jakop, ko je to zaslišal, mu je bilo, kakor de bi se
bil iz terdiga spanja prebudil, in jim ni verjel. Bra¬
tje mu vse zredama povedo; in ko še vozove vidi,
in vse; kar je bil Jožef poslal, mu duh oživi, in reče:

47

,,Dosti ml je, de le še moj sin Jožef živi; bom šel,
de ga vidim, prejden umerjem."

Jakop se tedaj z vsimi svojimi na pot spravi.
Na meji Kanaanske dežele je še daroval, in Bog mu
je v prikazni rekel: „Nikar se ne boj! pojdi doli v
Egipt; zakaj storil te bom v velik narod." Tudi mu
je Bog obljubil, de bo on ž njim, de mu bo Jožef
oči zatisnil, in de bo njega (To je, njegovo truplo)
in njegov zarod na Kanaansko nazaj perpeljal. Jakop
tedaj dalje gre, in pride na Egiptovsko. Vsih duš
iz Jakopove hiše, ki so na Egiptovsko peršli, je bi¬
lo, razun žen njegovih sinov, šest in šestdeset; z
Jakopam in Jožefam, in njegovima sinovama Epraj-
mam in Manasetam pa jih' je bilo 70.

Jakop pred seboj posije Judata, de naj njegov
prihod napove. Jožef se mu naproti pelje. Kakor
očeta zagleda, mu naproti plane, se mu okoli vratu
oklene, ga objema in od veselja joka. Oče pa je re¬
kel: „Zdaj pa rad umerjem, ko sim te vidil, in te
živiga zapustim!"

Potem Jožef očeta pred kralja pelje. Jakop je
kralja blagoslovil, in od njega vprašan, koliko de je
star, odgovori: „Sto in trideset let je mojiga popot-
vanja; malo jih je, pa hudih." Jožef pa je, na kra¬
ljevo povelje, svojiga očeta in brate vselil v naj
lepšim kraji Gesenskiga. In ondi je preskerbil njega
in vse njegove z živežem.

1. Blagor otroku, ki se svojih revnih staršev,
bratov in sester nikdar ne sramuje, če mu Bog vi¬
sok ali srečin stan nakloni, ampak jih, kakor po-
pred, ljubi in spoštuje, ter jim je pomoč in podpora
— zlasti v starosti. 2. Jožef prečudin dobrotnik svo¬
jih poboljšanih bratov : Jezus dobrotnik in prijatel
vsih, ki se k njemu spreobernejoj

48

3i. Jakopova in Jožefova smert.

Jakop je živel še 17 let v deželi Gesen, in
vsiga njegoviga življenja je bilo 147 let. Ko se nje¬
gova smert perbližuje, pride k njemu Jožef, in per-
pelje svoja sinova Eprajma in Manaseta. Jakop ju
sprejme ža svoja otroka, kušne in blagoslovi, rekoč:
„Bog, ki me je preži vil od moje mladosti do današ-
njiga dne; angel, ki me je iz vsigahudiga otel: bla¬
goslovi ta mladenča!* Jožefu pa reče: »Jest zdaj
umerjem; Bog pa bo z vami, in vas popelje nazaj v
deželo vaših očetov. Tebi dam še en del več ko tvo¬
jim bratam;“ dal mu je namreč še Sihemsko selo.

Na to Jakop skliče vse sinove, in jih blago¬
slovi, sleherniga posebej. Judata pa je z naj večim
blagoslovam blagoslovil, ter mu rekel: „ Kraljeva
•palica ne bo vzeta od Juda , ne vojvoda od njego¬
viga ledja  (to je, od njegovih mlajšev), dokler ne
bo Tistiga , ki je namenjen poslan bitij i  Poslednjič
še vsim vkupej reče, de naj ga pokopljejo k njego¬
vim očetam v dvojno jamo na Kanaanskim. In potem
je umeri.

Jožef, to viditi, pade svojimu očetu po obrazu,
se joka, in ga kušuje. Ukaže svojim zdravnikam, ga
z drazimi mazili premaziliti; in sedemdeset dni so
po Egiptu nad njim žalovali. Po tem so ga na Ka¬
naansko pokopali, kakor je bila njegova volja. Jako-
povi svojci, in vsi kraljevi starašini in vikši Egipča¬
nov so ga tje gčri spremili.

Ko v Egipt nazaj pridejo, brate začne skerbeti,
de bi se zdaj Jožef utegnil nad njimi zmaševati za¬
voljo njih nekdajne hudobije. Sporoče mu toraj: »Tvoj
oče, prejdenje umeri, nam je zapovedal, de naj tebi
v njegovim imenu rečemo: »Prosim te, pozabi pregre¬
he svojih bratov! Tudi mi prosimo, odpusti nam to
krivico!“ Jožef seje  jokal, ko je to slišal. Bratje
pridejo k njemu, se pred-nj na tla veržejo, in reko :
„Tvoji hlapci smo!* Jožef pa jim je odgovoril: „Ni¬
kar se ne bojte; ali moremo božji volji nasprotvati?

49

Vi ste z menoj hudo mislili; Bog pa je v dobro ober-
nil, ker me je povikšal, de je veliko ljudi ohranil.
Ne bojte sel preredil bom vas in vaše otročiče. 44

Jožef je živel 110 let. Ko se je njegova po¬
slednja ura bližala, je rekel bratam: „Po mojismerti
vas bo Bog obiskal, in vas preselil v deželo, ki jo
je Abrahamu, Izaku in Jakopu obljubil; nesite tačas
moje kosti seboj iz tega kraja.“ Po tem je umeri.

1. Dobri otroci starše še po smerti spoštujejo,
in njih voljo spolnujejo. 2. O kako mirna in polna
zaupanja v prihodnje srečno življenje je bila Ja-
kopova in Jožefova smert! 3. Hudobija je tako ve¬
lika nesreča, de vest (udi potlej ni prav mirna, ko
se človek že poboljša. To vidimo nad Jožefovimi
brati. 4. Jakopovo prerokovanje nad Judatam se je
1  do čistiga spoln to. Judov rod je bil pervi med
dvanajsterimi, in to prednost je ohranil blizo do
Jezusoviga rojstva, kteri je po svojim človeštvu iz
Judoviga rodu.

Iz kterih Jakopovih besed vemo,- de je veroval
v angele varhe?

4

50

Čudno fliožje vladanje z Izraelci pod
Mozesam in Jozvain.

32. Zatiranje Izraelcov v Egiptu.
Mozes oteL

Jakopovih mlajšev v Egiptu je bilo sčasama
zmiraj več; deželo so polnili in močni prihajali. Po
njih očetu Jakopu, ki mu je bilo tudi Izrael  ime, se
jim je reklo Izraelci, Izraelovi ali Izraelski otroci.
Razdeljeni so bili v dvanajst rodov. Med tem je nov
kralj nastopil, kteri se za Jožefa nič ni hotel zme¬
niti, in je djal Egipčanam: „Lejte! narod Izraelovih
otrok je veiik, in močneji od nas. Dajmo ga zate-
rati, de se ne množi, in ko bi vojska vstala, z na¬
šimi sovražniki ne potegne."

Toraj jim je kralj postavil oblastnike, de naj
jih s težkimi deli zaterajo, ktere so mogli po opek-
nicah (ceglovnicah) in na polji opravljati. Pa hujši
ko so ž njmi delali, več jih je bilo. Toraj zapove
kralj, vse rojeno moškiga spola v vodo pometati.

Neka žena je svoje dete že tri mesce skrivala.
Zdaj ga ne more več perkrivati; vzame bičnat jer-
basčik (košarico^, ga znotraj zasmoli, položi dete
vanj, in ga dene per kraji reke v ločje. Njegova se¬
stra pa se je od deleč vstavila, in dočakovala, kaj
se bo zgodilo z otročičkam. In glej! kraljeva hči
pride k vodi s svojimi deklami. Ko ugleda jerbasčik
v vodi, zažene eno šVojih dekel ponj. Odpre ga, in
zagleda v njem dete, ktero je vekalo. Umililo se ji
je, in reče: „To bo ktero zmed Izraelskih detet."

Otrokova sestra pa stopi k nji, in praša, če
sme Hebrejsko ženo poklicati, de bi otroka redila?
Ji reče: „Pojdi!“ Dekle gre in mater pokliče. Kra¬
ljeva hči ji reče: „Vzemi tega otrčka, in redi miga;

ti bom plačala. “ Mati je svojiga otroka vzela, in ga
redila; ko je pa odrasel, ga je kraljevi hčeri zro-
čila. Le ta ga je za svoje dete sprejela, in ga Mo-
zesa imenovala (to je, iz vode otetuja).

Ko je Mozes odrasel^ je vidil nadlogo Izrael-
cov, svojih bratov; on se je za nje poganjal. Zlo ga
je bolela njih stiska; rajši je hotel z zatiranim bož¬
jim ljudstvam revež biti, ko vse Egiptovsko boga¬
stvo imeti. Faraon je to zvedil, in je iskal Mozesa
umoriti. On pa je bežal iz Egipta v deželo Madjan.
Bil je Mozes dobroserčin in postrežin; toraj ga je
duhoven Jetro v Madjanu na svoj dom vzel. In Mo¬
zes mu je 40 let služil.

Preganjanje in stiskanje je Izraelcam v to slu¬
žilo, de so se bolj varovali Egiptovskiga spridenja
in malikovanja, ter so pravimu edinimu Bogu zve¬
stejši služili.

Ktero prerokovanje se je spolnilo s tolikim po-
množenjem Izraelcov? —Kaj nas Mozes uči s tem,
de mu je bilo ljubši biti pri zateranih Izraelcih,
ko v razuzdanim vcselji na kraljevim dvoru ?

33. Poterpezljivi Job.

Ob času, ko so Izraelci bili v Egiptovski suž-
nosti, je živel v deželi Hus na Arabskim pravičen
mož po imenu Job. Boga se je bal, in varoval vsiga
hudiga. Imel je sedem sinov in tri hčere; potlej 7000
ovac in 3000 velbljudov (kamel), 500 jarmov volov,
500 oslic, in veliko družine. Bil je naj mogočniši
in zlo češen v jutrovih deželah. Job je bil pa tudi
zlo usmiljen do svojiga bližnjiga. Sam perterdi, de
ni nikoli ubogim kej odrekel, de je vdovam in siro¬
tam vselej usmiljenje skazoval. Svoje otroke pa je
v božjim strahu redil, in je bil po vsih straneh prdv

služabnik božji.

52

Eniga dne pa je satan Bogu rekel: „Se mar
Job zastonj Boga boji? Delo njegovih rok si blago¬
slovil, in lastnina v deželi se mu je narasla. Iztegni
pa le malo svojo roko, ter se dotakni vsiga, kar
ima: v obličje te bo klel." Gospod reče satanu: „Vse,
kar Job ima, bodi v tvoji roki; le nad njem ne ste¬
guj svoje roke ! <{  S tem je Bog satanu pripustil, de
sme Jobu premoženje vzeti, in satan je kmal vse
nesreče razpel nad Joba.

Eniga dne so imeli Jobovi otroci gostje v hiši
njegoviga pervorojeniga. Zdaj pride sporočnik k Jo¬
bu, in reče: „Voli so orali, in oslice so se zravin
njih pasle; tedaj planejo nad nas Sabejci, odženo
vse; pastirje so končali z mečem; le jest sim ušel,
in ti to oznanim. 44  Še je govoril, in drugi pride, in
reče: „0ginj je padel z neba na ovce in pastirje, in
pokončal jih je; le jest sim ubežal,in ti tooznanim. t£
Tudi ta je še govoril, ko tretji pride, in reče: „Kal-
dejci so udarili na velbljude, in so jih odgnali, tudi
pastirje končali; le jest sim utekel, in ti to oznanim."
Se je govoril, in glej 1 drugi notri stopi, in pravi:
„Tvoji sinovi in hčere so jedli v hiši tvojiga pervo¬
rojeniga brata, in zdajci se iz pušave perdervi vi¬
har, pretrese štiri hišne vogle; poderla se je, in pod-
sula tvoje otroke; le jest sim ušel, in ti to ozna¬
nim."

Na to se Job vzdigne, preterga svoje oblačila,
poklekne in moli: „Gospod je dal , Gospodje vzel;
kakor je Gospodu dopadlo , tako se je zgodilo!
Ime Gospodovo bodi češeno  /“ V vsim tem Job ni
grešil s svojimi usti, in ni nič nespametniga (jpre-
grešniga) zoper Boga govoril.

Satan pa je Bogu rekel: „Vse, kar človek ima,
za svoje življenje da; stegni pa svojo roko, dotakni
se njegovih kosti in mesa (to je, vzemi mu zdravje);
boš vidik de te bo v obličje klel." Gospod reče sa¬
tanu: „Glej 1 v tvoji roki je, vender njegovimu živ¬
ljenju perzanesi!" Perpustil je tedaj satanu, mu na
zdravju škodvati; le končati ga ni smel. Satan pa je
Joba s silno hudo otekljino obdal od podplata do
temena na glavi. Job je na gnojišu sedel, in si s

53

čepino gnojilo (vred) iz ran stergal. Zdaj ga je še
žena zaničevala in mu rekla: „Si še zmiraj v svoji
neumnosti (perproščini)? Le hvali Boga, pa umri!"
On pa ji je odgovoril: „Kakor nespametna ženska
govoriš! Imamo dobro iz božje roke, pokaj bi tudi
hudiga ne sprejeli! a  V vsim tem Job ni grešil s
svojim jezikam.

Trije perjatli so peršli Joba tolažit; pa očitali
so mu, de je vse terpljenje z greham zaslužil. Ter-
dili so namreč, de Bog le hudobneže z nadlogami
obiskuje. Job pa se je za svoje poštenje poganjal,
in Bog sam je poterdil, de resnico govori.

V svojih silnih stiskah se je Job tolažil z za¬
upanjem v Boga in v prihodnje življenje. Itekel je:
„Ako me tudi Bog konča, bom v njega upal! Ker
vem, de moj Odrešenik živi; in de bom poslednji
dan iz zemlje vstal, bork zopet s svojo kožo obdan,
in v svojim mesu (telesu j Boga gledal. V idil ga
bom, in moje oči ga bodo gledale. To upanje je v
mojim sercu hranjeno

Po tolikih poskušnjah in stiskah je Gospod Jo¬
ba vsili nadlog rešil. Vsiga blaga, kar ga je poprej
imel, mu je povernil po dvojno, in ga je poslednjič
obilniši oblagodaril, kakor spervič. Dobil je 14,000
ovac, 6000 velbljudov, 1000 jarmov volov in 1000
oslic; in imel je zopet sedem sinov in tri hčere. Job
je po tem še 140 let živel, in je vidil svoje sinove
in vnuke do četertiga rodu.

v

1. S terpljenjem Bog velikrat pravične poskuša:
in terpljenje jim služi pogosto že v časno, vselej
pa v večno srečo, če ga voljno prenašajo. 2. Bog
je v Jobu Izraelcam dal lep zgled poterpežljivosti
na njih potu iz Egipta v obljubljeno deželo; pa
tudi vsim ljudem za vse čase.

Kako naj človek z Jobam govori, kadar časno
blago zgubi? — S kterimi besedami Job vstajenje
mesa terdi ?

54

84. Mozes poklican.

Izraelovi otroci v Egiptu so milo zdihovali za¬
voljo težkih del Slišal je Bog njih zdihovanje, in se
spomnil zaveze , ktero je bil storil z Abrahamam,
Izakam in Jakopam.

Mozes pa je pasel ovce Jetra, duhovna v Ma-
djanu. Beleč v pušavo tje do gore božje Horeba
jih je enkrat bil perpasel, Ondi na enkrat zagleda
goreč germ, kteri je gorel, pa vender ni zgorel Mo¬
zes bliže gre, in Gospod ga pokliče iz njega: „Mo-
zes, Mozes!" Reče: ,,Tu sim." In Bog mu reče:
„Ne hodi blizo ; sezuj čevlje; zakaj kraj, kjer stojiš,
je sveta zemlja. Jest sim Bog Abrahamov, Bog Iza¬
kov in Bog Jakopov." Mozes je svoj obraz zakril,
ker si ni upal proti Bogu pogledati. Gospod mu je
pa rekel: „VidiI sim nadlogo svojiga ljudstva na
Egiptovskim, in slišal njegovo vpitje. Rešil ga bom
iz rok Egipčanov, in peljal v dobro in prostorno de¬
želo, ki se mleko in med po nji cedi. Pojdi tedaj,
tebe pošljem k Faraonu, de moje ljudstvo pelješ iz
Egipta."

Mozes je odgovoril: „Kdo sim jest, de bi k Fa¬
raonu hodil, in Izraelove otroke iz Egipta peljal?"
Bog mu reče: „Jest bom s teboj, in to ti bodi znam-
nje, de sim te jest poslal: Kadar boš moje ljudstvo
iz Egipta izpeljal, boš na tej gori Bogu daroval. Idi,
skliči starašine Izraelove, in reci: Gospod vaših oče¬
tov se mi je perkazal, Bog Abrahamov, Izakov in Ja¬
kopov, in jo rekel: Sklenil sim vas izpeljati iz Egip¬
tovske nadloge v deželo, ki se mleko in med po nji
cedi. Bodo poslušali tvoje besede, ter pojdete ti in
starašini k kralju, in mu porečete: Gospod, Izrael¬
ski Bog, je nas poklical: tri dni deleč pojdemo v
pušavo darovat Gospodu, svojimu Bogu."

Mozes reče: „Mi ne bodo verjeli, temuč pore¬
ko : Ni se ti Gospod perkazal." Bog tedaj reče Mo-
zesu: „Kaj imaš v roki?" Je rekel: „Palico." In
Gospod reče: „Na tla jo verzi!" Jo verže, in palica
se je v kačo zvergla, de je Mozes pred njo bežal.

55

Gospod reče: »Stegni roko, in primi jo !“ Jo prime,
in bila je zopet palica. In Gospod mu zopet reče:
»Deni roko v nedrije!® Jo dene, in jo izleče vso go¬
bovo in belo kakor sneg. Gospod reče: »Deni jo zo¬
pet v nedrije!® Jo dene in izleče, in bila je zopet
čista. In Gospod mu reče: „Ako ti ne bodo verjčli,
in ne poslušali tvojih besed Ob pervirn čudu, bodo
saj ob drugim. Alio pa tudi ob tih obeh čudih ne
bodo verjeli in ne slušali, vzemi vodo iz reke, in jo
zli na suho, in se bo v kri spremenila.®

Mozes se še izgovarja, in reče: »Prosim, Go¬
spod! nikoli nisim bil zgovorin; od kar pa Ti s svo¬
jim hlapcam govoriš, še težej in počasniši govorim.®
Gospod pa mu reče: »Kdo je človeku usta storil?
ali kdo je stvaril glušica in mutica, slepca in Vidi¬
ca ? Ne mar jest? Pojdi, jest ti bom v ustih, in te
bom učil, kaj govori.® Mozes se še le izgovarja in
reče: »Prosim, Gospod! pošlji ga, kteriga si namenil
poslati.® Zdaj mu Bog ojstro reče: »Vem, de je
tvoj brat Aron zgovorin; glej! srečal te bo, inserč-
no se veselil, te viditi. Pokladaj mu moje besede v
usta; on bo na mesti tebe ljudstvu govoril. Tudi to
palico v roko vzemi, zakaj ž njo boš čuda delal.®
Mozes gre tedaj v Egipt. Bog pa je djal Aro-
nu: »Pojdi v pušavo Mozesu naproti!® Aron mu
pride naproti na božjo goro, in Mozes mu je pove¬
dal vse Gospodove besede. Gresta vkupej, in skličeta
starašine Izraelovih otrok. Aron jim je vse besede
povedal, ki jih je Gospod Mozesu govoril; Mozes pa
je čudeže vpričo ljudstva delal. In ljudstvo je ve¬
rovalo in molilo.

I. Lepo so se spolnile tudi tukaj besede: »Bli-
zo jim je Gospod, kteri so stiskaniga serca, in za-
tertim On pomaga.® (Ps. 33) 190 — 2. Bog, naj
čistejši Duh in goreča ljubezin, se je Mozesu v
plamenu razodel, ker je oginj med vsimi natorni-
mi rečmi naj manj telesna reč, tedaj naj perprav-
niši podoba Duha. 3. »Pošlji ga, kteriga si namenil
poslati,® te besede nekteri sv. očetje od Zveli¬
čarja sveta razlagajo.

56

35. Desetero stisk.

Mozes in Aron, osemdesetletna starčika, stopi¬
ta pred kralja, in rečeta: „To pravi Gospod, Izrae¬
lov Bog: spusti moje ljudstvo, de mi v pušavi da¬
ruje." Kralj pa je odgovoril: „Kdo ije Gospod, de
bi jest mogel njegovo besedo poslušati? Ne v poznam
tega Gospoda, in ne bom spustil Izraela." Se tisti
dan je kralj županam in perganjavcam ljudstva za¬
povedal, jih še hujši stiskati, kakor dosihmal. Sami
so mogli slame naberati po deželi, in vender ravno
toliko opeka (cegla) izdelovali, kolikor poprej.

Na božje povelje začne Mozes delati čudeže.

Mozes in Aron stopita pred kralja, in Aron na
Mozesovo povelje verze palico na tla pred kralja,
in bila je kača. Pa kralj ostane ter do vratin, in se
ne zmeni.

Drugi dan se Mozes in Aron, na božje povelje,
k vodi vstavita. In Aron je udaril s palico čez reko
Nil vpričo kralja, in voda se je spremenila v kri.
Ribe pomerjo, voda se usmradi, in niso je mogli piti;
zgolj kri je bila v vsih potokih, močirjih in vodnja¬
kih po v vsim Egiptu. Kralj si nič ni k sercu vzel.

Čez sedem dni stegne Aron svojo roko nad
Egiptovske vode. Na to se vzdigne brez števila žab
iz njih, in pokrijejo deželo. Oblazile so hiše, peči,
jedi in postelje per kralju in njegovih podložnih.
Kralj se vda, in obljubi ljudstvo pustiti, če stiska
perjenja. Pa komaj na Mozesovo molitev nadloga
prejde, že kralj* zopet oterpne.

Aron na Gospodovo povelje udari s palico v
prah na zemlji, in ves se je spremenil v komarje,
ki so bili po ljudeh in živini po vsim Egiptu. Kra¬
ljevo serce je terdo ostalo, in se ni zmenil.

Grozno veliko muh pride zdaj v kraljevo po¬
slopje, in poslopja njegovih služabnikov po vsi de¬
želi, in zemlja je bila od njih zasmrajena. Kralj ob¬
ljubi ljudstvo spustiti; pa komaj Bog na Mozesovo
molitev stisko odpravi, se zopet skesa, in jih ne
spusti.

57

Toraj Bog pošlje grozovitno kugo; živina E-
gipčanov jemlje konec; vse Izraelsko zdravo ostane.
Kraljevo serce pa je bilo oterpnjeno, in ni spustil
ljudstva.

Mozes, na božje povelje, pepela vzame, ter ga
v pričo kralja kviško verže; in mehurji in otekljine
se izpahnejo po živini in po ljudeh. Pa kralj ostane
terdo vratin.

Po tem Mozes svojo palico proti nebu vzdigne,
in bliska se vse križem in toča suje, kakoršne še ni
bilo v Egiptu. Vso zelenjav na polji pokončuje,
drevje lomi, živino in ljudi pobija. Le samo na Ge-
senskim, kjer so bili Izraelci, ni bilo toče. Kralj za.-
vpije: „Tudi zdaj sim grešil; Gospod je pravičin,
jest pa in moji ljudje smo krivični. Prosita Gospoda,
de jenja strašno gromenje in toča; ter vas bom spu¬
stil." Grom in toča neha; pa kralj zopet oterpne, in
jih ne spusti.

Mozes vzdigne zopet svojo palico nad Egipt,
in gorak veter pernese kobilic brez števila, ki so
pokrile ves Egipt, in pokončale vse, kar je bila to¬
ča zeleniga popustila. Kralj pokliče pred se Mozesa
in Arona, in spozna svoj greh. Mozes Boga prosi,
in močin veter je vse kobilice v rudeče morje ver-
gel, in ne ena ni ostala po vsi deželi. Kralj pa zo¬
pet oterpne, in ne spusti ljudstva.

Tedaj stegne Mozes svojo roko proti nebu, in
naredila se je tako gosta tema, de tri dni ni človek
človeka vidil. Kjer koli pa so bili Izraelci, ni bilo
teh stisk nobene; le Egipčane so zadevale.

Strašno je, kadar človeka napuli in svojoglav-
nost (terma) posede: vsi naj očitniši čudeži ga ne
spreobernejo. Toraj: „Dans, ko slišite Njegov
(božji) glas, ne uterdite svojih serc!“ Hebr.3, 7.8.


58

3  6. Velikonočno jagnje in odhod iz
Egipta .

(1500 pred Kr.)

Po teh stiskah je kralj poklical Mozesa in A-
rona, in jima je rekel: „Pojdite darovat Gospodu;
le vaše ovce in goveda naj tu ostanejo." Mozes je
odgovoril: „Vše cede bodo z nami šle, ne parkelj
ne bo ostal; vsiga je treba k službi našiga Boga;
zlasti ker ne vemo, kaj se bo moglo darovati." Kralj
zopet oterpne, jih noče spustiti, in reče Mozesu:
„Poberi se spred mene, in vari se, mi še pred oči
priti ; če se le perkažeš, mertev boš." Je odgovoril
Mozes: „Kakor si rekel, tako naj bo." Rekel mu je
pa: „To govori Gospod: O polnoči bodo pomerli vsi
pervenci, in velik krik bo po vsim Egiptu, kakorš-
niga ni bilo poprej, in ga ne bo. Per vsih Izraelo¬
vih otrocih pa ne bo ne pes čehnil. In tvoji služab¬
niki bodo k meni peršli, in pred me popadali, rekoč:
Pojdi vun ti' in vse ljudstvo, ki ti je podložno. Po¬
tlej pojdemo." Na to gre serdit od kralja.

Zdaj je Bog Mozesu ukazal, de mora štirnaj-
sti dan mesca vsak gospodar zaklati enoletniga jag-
njiča,  kteri je brez vsake skaze;  in nobena kost se
mu ni smela zlomiti.  Z njegovo kervjo so mogli
hišne podboje in naddurje pomazati, in ga pečeniga
snesti tisto noč. Tudi je mogla vsaka gospodinja te¬
sto za opresne kruhe vmesiti. Jesti pa so mogli, po
Gospodovi zapovedi, naglo in vsi perpravljeni za
odhod: prepasani, obuti in s palico v roki. Nobeden
ni smel iz hiše. Vsi Izraelovi otroci so storili, kakor
jim je bil Bog zapovedal.

O polnoči je pa Gospod s smertjo udaril vse
pervorojene po Egiptu — od Faraonoviga pervenca
do pervenca sužnje. Tudi vsa pervina živine je po¬
ginila. Veliko vpitje se je zaslišalo po Egiptu, ker
ni je bilo hiše, v kteri bi ne bilo merliča. Nobenimu
Izraelcu pa se ni nič žaliga zgodilo, v ker so bile vse
duri z jagnjičjo kervjo zaznamnjane. Se v noči reče

59

kralj Mozesu in Aronu: ,,Pojdite darovat Gospodu,
kakor pravite; vzemite tudi svoje ovce in goveda,
kakor ste prosili, in blagoslovita me." Egipčanje sa¬
mi so Izraelce perganjali, de naj berž gredo iz de¬
žele, in so rekli: „Vsi bomo pomerli!“ Vzeli so te¬
daj v naglici seboj vmeseno testo, prejden se je bilo
skvasilo, Tudi Jožefove kosti vzamejo, kakor jim je
bil naročil, in se vzdignejo iz Egipta — šest sto je¬
zer pešcov brez otrok.

Velikonočno jagnje'je bilo podoba križaniga
Jezusa Kristusa.  Ker On je neomadežano Jagnje
(1. Pet. 1,19.); njegova kri nas od smerti greha reši,
in njegovo naj svetejši meso in kri se nam zavživati
daje. Izraelci niso jagnjetu kosti lomili: tudi Jezusu
se ni nobena kost zlomila, desiravno je per druzih
križanih to navada bila. Izraelsko velikonočno jagnje
je bilo z dvema lesama — z eniin poprek per spred¬
njih nogah, z drugim pndolgama -r- prebodeno, obe¬
šeno, in takorekoč križano, kakor naš Zveličar.

37. Potop Egipčanovi vrudečim morji.

Ko so Izraelci iz Egipta šli, je Bog rekel Mo¬
zesu: »Posveti Meni vso moško pervmo od ljudi in
živine." In Mozes je rekel ljudstvu: „Vse pervoro-
jeno za Gospoda odloči. In ko te bo dans ali jutri
tvoj sin prašal: kaj pomeni le to? mu odgovori:
Gospod nas je s svojo močno roko iz Egipta izpe¬
ljal; in ko je bil Faraon terdovratin, je Gospod vse
pervorojeno v Egiptu pomoril."

Iz Egipta je Bog Izraelce peljal skoz pušavo,
ktera je per rudečim morji. Gospod sam je pred nji¬
mi šel, in jim je pot kazal — po dnevi v podobi
megleniga,  po noči v podobi ognjeniga stebra , kteri
jim ni nikoli zginil spred oči. Pridejo do rudečiga
morja, in ondi med dvema gorama razpnejo šotorje.

60

Faraon se je pa skesal, de je ljudstvo spustil. Vo¬
zove, konjike in vso vojsko vzame, hiti za njimi, in
jih doteče per rudečim morji.

Ko so Izraelci za seboj ugledali Egipčane, so
se silno prestrašili in začeli k Gospodu klicati. Nad
Mozesam pa so godernjali, čimu de jih je iz Egipta
izpeljal. Ali Mozes jim je rekel: „Ne bojte se! ni¬
koli več ne bote vidili Egipčanov, ki jih zdaj vidite:
Gospod se bo za vas vojskoval." Na božje povelje
je Mozes roko nad morje stegnil, in morje sejeraz-
gernilo na dve plati, in voda je stala kakor stena
ob desni in ob levi. Veter je dno posušil, in Izraelci
so po suhim skoz morje šli.

Egipčanje z vso vojsko za njimi v morje planejo.
Gospod pa je na nje grom in nevihte spustil in zver-
nil njih vozove. ' Egipčanje so vpili: ,,Bežimo pred
Izraelam; zakaj Gospod se za nje zoper nas vojsku¬
je !“ In Bog je rekel Mozesu: „Stegni svojo roko
nad morje!" Mozes stegne roko nad morje, in morje
se je zagernilo in pokrilo vozove in konjike in vso
Faraonovo vojsko, kolikor jih je bilo za njimi v
morje šlo. Ne eden zmed njih ni ušel.

Tako je bil Bog ta dan Izraela otel iz roke
Egipčanov, Vidili so Izraelci mogočnost božjo, ter
so se bali Gospoda, in verjeli njemu in Mozesu, nje-
govimu hlapcu.

1. V spomin, de so bili Egiptovski pervorojenci
pokončani, Izraelski pa otčti, je Gospod zapovedal
vse moško pervorojeno ljudi in živine Bogu po¬
svetiti, to je, v božjo čast oberniti. Živine perven-
šina-je bila darovana, pervenci moški pa v božjo
službo odmenjeni. Ker je bil pa v božjo službo
Levjev rod posebej odločen, so zamogli pervoro¬
jenci s 5 sreberniki (2 gold. 30 kr.) odkupljeni
biti, po tem ko so bili darovani. Matere so per ti
perložnosti darovale jagnje ; če so bile uboge, pa
samo dvoje gerlic ali golobov. 2. Hoja Izraelcov
skoz rudeče morje je bila podoba sv. kersta; (I.
Kor. 10, 2.) — Rešenje Izraelcov iz Egiptovske

61

sužnosti je bilo podoba našiga rešenja iz sužnosti
satana po Jezusu Kristusu.

Gorje človeku, kteri vse božje opominovanje
zaničuje, in do zveličavnih naukov oterpnjeno ser¬
ce ima, kakor Faraon: strašin je njegov konec!

38. Božje čuda v pušavi.

Od rudečiga morja so Izraelci dalje šli. Čez
nekaj časa pridejo v veliko pušavo Sin, kjer niso
imeli kej jesti. Godernjati tedaj začno nehvaležni nad
Mozesam in Aronam, in reko: „0 de bi bili pač v
Egiptu rajši umerli, ko smo per loncih mesa pose¬
dali, in se kruha do sitiga najedali. Pokaj sta nas
perpeljala v to pušavo, vso množico lakote pomorit?"
Mozes jih je posvaril in rekel: „Kaj sva mi dva, de
zoper riaji godernjate? Ne zoper naji, ampak zoper
Gospoda ste godernjali!" Bog dobrotljivi je imel ž
njimi poterpljenje, in je rekel Mozesu: „Povej jim:
Zvečer bote meso jedli, in zjutraj hote kruha siti;
ter bote zvedili, de sim jest Gospod, vaš Bog."

Zvečer se je pergodilo, de ^je veliko prepelic
perletelo, in so se po šotorišu usedle. Zjutraj pa,
ko rosa mine, so vidili po pušavi nekaj beliga, ka¬
kor slana; bile so drobne zernica, ki so po tleh le¬
žale. Izraelci, to viditi, so med seboj rekli: n man-
/m?“  to je: „kaj je to?" Niso namreč vedili, kaj de
je. Mozes jim je rekel: „To je kruh, ki ga je vam
Bog dal jesti. In to vam Gospod ukaže: Slehern si
ga naberi toliko, kolikor mu je treba v živež; nobe-
din pa naj kaj za jutri ne hranjuje." To jed so ime¬
novali man  (mana.) Nekteri pa Mozesa niso poslu¬
šali, ter so nekaj za drugo jutro perhranili, in mana
je jela biti červiva, in je segnila. Samo v dan pred
saboto — svojim praznikam — so je po dvakrat to¬
liko nabrali, de so je imeli tudi za saboto, ker ob
sabotah je Bog ni dajal na zemljo. In kar je je bilo

02

za saboto nabrane, ni gnila, tudi červ se je ni per¬
jema!, Mana je v bi!a bela, in v ustih sladka ko me¬
dena potica. Štirdeset let so se Izraelci s to jedjo
preživih, dokler niso peršli v obljubljeno deželo.

V drugim kraji niso imeli vode. Zopet se hu¬
dujejo nadMozesam, in reko: „Čimu si ras iz Egip¬
ta izpeljal, nas, naše otroke in živino z žejo pomo¬
rit ? K  Mozes kliče k Bogu, in reče: „Kaj mi je sto¬
riti s tem ljudstvam? ltavno kar me bodo kamnjali.“
Gospod mu reče: „Vzemi v roko palico, ki si bil
ž njo po vodi udaril, pojdi tje (na goro Horeb),
udari po skali, in voda bo tekla iz nje, de pije ljud¬
stvo." Mozes je vpričo Izraelovih starašin to storil;
in začela je obilna voda teči.

Peršli so pa v pušavi Amalečani (Amalekiti)
zoper Izraelce in so se ž njimi vojskovali. Mozes je
zoper nje poslal Jozvata in nekaj junakov; on sam
je pa na hribu molil. Dokler je Mozes roke kviško
deržal, so Izraelci premagovali; če so mu pa le ko-
likaj omahnile, je Amalek zmagoval. Tedaj sta mu
Aron in Hur od obeli strani roke podperala, de se
niso utrudile, do solnčniga zahoda. In Jozva je z
mečem odpodil Amalečane.

1. Bela mana v pušavi je bila podoba praviga
živiga kruha resvetiga Rešnjiga Telesa ,“
kteri vsak dan z nebes pride, in za večno življenje
nasituje (Jan. 6.). Voda iz skale pa je bila podo¬
ba duhovne pijače, ali nebeških milost (gnad) sv.-
Duha. 2. Kakor za Izraelce v pušavi, tudi za nas
Bog ljubeznjivo skerbi; vsak kosec kruha od nje¬
ga imamo, — 3. Molitev pravičniga več premore,
kot vsa moč, serčnost in orožje.

Kaj nas uči to, de so Izraelci le za en sam dan
naprej smeli mane nabirati? Kaj to, de ob sabo-
tah ni mana šla (padala) ?

63

39. Bog da deset zapoved na Sinaj L

V tretjim mescu po izhodu iz Egipta pridejo
Izraelci po pušavi do gore Sinaja, in postavijo šo¬
tore pod hribam. Mozes ^gre na goro , in Bog mu
reče: „To oznani Izraelovim otrokam: Sami ste vi-
dili, kaj sim Egipčanam storil; vas pa de sim kakor
na perutih nosil, in za svoje vzel. Ako bote tedaj
moje besede poslušali in se moje zaveze deržali,
bote Meni lastnina  zmed vsih narodov, mi bote du-
hovsko kraljestvo  in sveto ljudstvo Mozes gre, po¬
kliče starašine ljudstva in jim razloži Gospodove
besede. Vse ljudstvo je z enim glasam odgovorilo:
„Vse, kar je Gospod govoril, bomo storili."

Mozes gre zopet na goro, in Gospod mu reče:
„Pojdi k ljudstvu, očišuj (posvečuj) jih dans in ju¬
tri, in opero naj svoje oblačila, in naj bodo perprav-
ljeni tretji dan; zakaj tretji dan bo Gospod doli sto¬
pil na Sinajsko goro.“ Mozes je z gore šel, in ljud¬
stvo se je perpravljalo.

Ko se tretje jutro zaznava, se začne bliskati
in grometi. Cern oblak je pokrival goro, ki se je
vsa kadila, ter je bila strašna viditi. Čem dalje, tein
močnejši je bučal trobentni glas, in ljudstvo v šo-
torji se je balo. Mozes jih pelje iz šotorja Bogu
naproti; pod goro se vstavijo, vse utihne, in Bog
začne govoriti:

I. „Jest sim Gospod, tvoj Bog  , ki sim te izpeljal
iz Egipta, in iz hiše sužnosti. /Ve imej ptuji/i
bogov zraven mene.

II. A’e imenuj imena Gospoda, svojiga Boga , po
nemarnim.

v

III. Spomni se, de boš posvečeval saboto.  Sest dni
delaj in opravi vse svoje dela. Sedmi dan pa
je sabota Gospodova; ne delaj tisti dan nobe-
niga dela, ne ti, ne tvoj sin, ne tvoja hči, ne
tvoj hlapec, ne tvoja dekla, ne tvoja živina, ne
ptujic, ki je znotraj tvojih vrat.

64

IV. Spoštuj očeta in mater, de boš dolgo Uvel,
in ti bo dobro na zemlji.

V. Ne ubijaj.

VI. Ne prešestvaj.

VII. Ne kradi.

VIII. Ne govori -zoper svojiga bližnjiga kriviga
pričevanja.

IX. Ne xeli svojiga blixnjiga xene.

X. Ne želi svojiga bližnjiga hiše, in ničesar,
kar je njegoviga. u

Ko so Izraelci slišali božji glas, grom in tro¬
bent bučanje, ko so vi(lili, de se vsa gora kadi in
sveti od bliska, jih je strah in trepet preletval. Pro¬
sili soMozesa in rekli: „Ti nam govčri; Gospod pa
naj nikar, de ne umerjemo.® Mozes pa jim je rekel:
„Nikar se ne bojte; ker le skusit vas je Bog per-
šel, de bi bil njegov strah v vas, in de bi ne gre¬
šili.®

Zaveza.  Ko je Mozes s hriba peršel, je vse
Gospodove govore zapisal. Drugi dan je postavil pod
hribam altar, in dvanajst znaminj po številu dva¬
najsterih Izraelovih rodov, in je Bogu daroval. Zdaj
vzame bukve, in jim božjo postavo bere. Vse ljud¬
stvo je odgovorilo z enim glasam: „Vse, kar je Go¬
spod govoril, bomo spolno vali.® In Mozes je vzel
darivne kervi, ter ljudstvo ž njo pokropil, rekoč:
/Fo je kri zaveze, ki jo je Gospod z vami sklenil
za vse te besede .“

Mozes zopet na goro gre, in ostane na nji 40
dni in 40 noči. Ta čas mu je Bog dal povelje, kako
de naj napravi božjo službo. Po tem mu je dal dve
kamnitni tabli, na kterih so bile z božjim perstam
zapovedi Gospodove zapisane.

I. Zaveza z darivno kervjo je bila podoba za¬
veze, ki jo je Jezus s svojo lastno kervjo vstavil
(Mat. 26, 28.). — 2. Na kamnitni tabli je bil Bog

65

zapovedi zapisal, de bi bile Izraelcam in nain ne¬
pozabljivo pred očmi. Na pervi tabli so bile perve
tri, na drugi pa druzih sedem zapoved.

40. * Nekteri ukazi božji v razlago
deseterih zapoved.

Bog je Izraelcam po Mozesu še več zapoved
dal. Nektere zmed njih tukaj nasledujejo:

d. »Ljubi Gospoda, svojiga Uoga,  i® vsiga svojiga serca, in
iz, vse svoje duše, in  »® vse svoje moči.  — ljubi svojiga bliinji-
ga , kakor sam sebe.  — Svett bodite, zakaj jest sim svet, jest Go¬
spod, vaš Bog.“

„Ne hodite  s vra&arji in vede&i, nič jih ne f oprašujte, de
ne hote po njih ognnšeni.  — Ako obljubo storiš Gospodu, svojimu
Bogu, ne odlašaj je spolniti; zakaj Gospod, tvoj Bog, jo bo lirjal.“

„Olej , de mojo saboto posvečuješ.  Kdor jo oskruni in ob nji
kako delo opravlja, naj umerje."

„Kdor očeta ali mater tepe ali kolne, naj umerje.  Ce ima
kdo svojoglavniga in razuzdaniga sina, kteri ni pokorin očetovimu
ali maternimu povelju, naj ga pred starašine peljejo, in rekč: Ta
naš sin jo razuzdan in svojoglavin; — zanikarin in pijanic: naj ga
tedaj ljudje s kamenjem posujejo, de ves Izrael sliši in se boji."

„Z nikakošno nečistostjo se no oskrunjujte. Slehern, kdor
kej te gnusčbe počne, naj umerje. 11

„Ne iši maševanja, in ne spominuj se krivice svojih sosedov-
— Ne lagajte.  — Ne imej dvoje tehtnice (vagej, veči in manjši;
tudi naj ne bo v tvoji hiši veči in manjši mere; ampak imej pra¬
vično tehtnico in pravično mero.  — Preklel bodi, kteri prestavi
mejnike svojiga bliiijiga. 11 -

„Ne stčri nič krivičniga, in po krivici ne sodi. Nikar ne
jemlji podkupil,  ktere tudi modre zaslepijo, in spodvijejo bese¬
de pravičnih. Ne glej lic uboziga, in ne anaj (ne šonaj) se obra¬
za mogočniga. — Preklčt bodi, kdor overže sodbo ptujca, sirote
in vdove. “

66

„Ne sovraži svojiga brata v sercu, temuč očitno ga posvari,
de nimaš greha zavoljo njega. — Ne bodi opravljivic, ne podpiho-
vavic med ljudsivam.  — Sodnikov ne opravljaj , in vikšiga svojiga
ljudstva ne kolni. — Pred sivo glavo vstani, in spoštuj stariga.“

»Naj se ne oblčče ženska v moško oblačilo, in naj ne jemlje
mož ženskiga oblačila; ostudin je pred Bogam, kdor to stori. 11

II. Ubogim v prid.

„Vdov in sirčt ne zatirajte; alto jim kej žaliga storite, bodo
k meni vpile. — Ubozib ne bo manjkalo v deželi; toraj ti zapo-
včm, svojo roko potrebnimu in ubogimu odpreti. — Ako denarjev
posoiiii ubogimu,  ga ne naganjaj, kakor tirjavec", in ne %aliraj ga
s krivičnimi obresti

, C. Kar tiče Hvali, drevje.

„Ako vidiš vola ali ovco svojiga bližnjiga zgubiti se, ne
hftdi mčmo, ampak pelji (zgubljeno žival) nazaj k svojimu bližnji-
mu. Ravno tako stori z oslam in z vsako rečjo svojiga brata (to
je, svojiga bližnjiga). — Ce kdo svojo živino spusti ptuje popast,
naj poverne. - Ne Arji z volani in oslam vred. — Ako po poti
gredč tičje gnjezdo najdeš in starko sedeti, jč ne jemlji z mladiči
vred; spusti starko, ako mladiče vzameš 41  (ako bi jih imel namreč
v kak prid oberniti, ne pa, de bi jih terpinčil).

Ko dolgo časa mesto z vojsko oblegaš: ne posekuj drevja,
ktero sadje rodi, in ne pokončuj okrajne.“

Čimu je Bog' prepovedal z volam in oslam vku-
pej orati?

41. Zlato tele.

Ko je ljudstvo vidilo, de se Mozes dolgo mudi
na gdri, je persililo Arona, de jim je zlato tele vlil.
Tega malika so kakor Boga molili, so mu darovali,
pili in igrali. Rekli so: „Tajetvoj bog, Izrael, kteri
te je iz Egipta izpeljal / 4  Tako naglo so pozabili,
kar so malo popred tako za terdno Bogu obetali!

6t

To je bila strašna gnusoba pred Gospodam;
toraj je rekel Mozesu: „ Tvoj e ljudstvo je grešilo.
Vidim, deje  terdovratno ljudstvo; pokončal ga bom,
in bom tebe storil v velik narod.« Mozes pa jeper-
serčno prosil za ljudstvo, in Bog je perzanesel, de
ga ni potrebil.

Mozes pride z gore, in pernese v roki- dve
kamnitni tabli, ki ste bile od Boga zdelane, in vanje
božje zapovedi z božjo roko vdolbljene. Ko je pa
slišal hrup ljudstva, in ogledal tele in ples, se je
silno razserdil, je tabli iz rok vergel, in pod goro
razbil. Potlej zgrabi tele, ga stopi v gruče, in v
prah zdrobi. Aronu pa je rekel: „Kaj ti je ljudstvo
storilo, de si ga zapletel v toliko pregreho ?“ In ko
vidi množico še le razsajati, stopi mea vrata šotorja,
in reče: „Kdor je Gospodov, se k meni perdruži.«
Perdružili so se mu vsi Levjevi mlajši. Zdaj jim
oznani božje povelje: Vsak se je mogel z mečem
opasati, ter iti od vrat do vrat po šotorji, in umoriti,
kogar je naletel, če je tudi brat, prijatel ali bližnji
bil. Levjevi mlajši so povelje spolnili, in pomorjenih
je bilo tisti dan do 23,000 ljudi.

Mozes gre zopet zanje Boga prčsit, de naj jim
odpusti, če ne de naj rajši njega zmed živih zbriše.
Gospod mu je odgovoril: „Kdor se zoper mene pre¬
greši, tega bom iz svojih bukev zbrisal, ti pa idi,
in pelji ljudstvo, kamor sim ti rekel: moj angel poj¬
de pred teboj. Jest pa se bom v dan maševanja
maševal tudi zavoljo tega greha.«

Ljudstvo, to ojstro govorjenje slišati, je žalo¬
valo zavoljo storjeniga greha. V znamnje kesanja
so vso svojo lepotijo od sebe vergli. Gospod pa je
bil potolažen, in je z Mozesam govoril obličje v
obličje, kakor govori človek s svojim prijatlam. Ite-
kel mu je zrezati dve kamnitni tabli, kakor ste uni
bile. Na nji je Bog sam vnovič zapisal deset zapo¬
ved,  in Mozes jih je k ljudstvu nesel.

1. Tudi Aron je z ljudstvam grešil, če tudi ne
radovdlin, ker se ni z vsd močjo ustavljal. 2. Po¬
iti

68

morjeni ,so bili malikovavci, ki se Še niso bili v
šotore vernili, ampak so še zmiram malikovanje
vganjali. —

Spoznajmo iz tega grozniga strahovanja božjiga,
kako strašin greh je od prave vere odstopiti.

Kakšin greh je bil storil Aron ?

42. Snidnica.

Izraelci še niso imeli odločeniga kraja za očit¬
no božjo službo. Stanovitniga lempelna v pušavi niso
mogli imeti, ker so bili popotni; toraj jim je Bog za¬
povedal posebin šotor napraviti, kteriga so lahko
seboj prenašali.

Gospodje na gori Sinaji'rekel Mozesu: „Reci Izraelovim
mlajšim, slehern naj Gospodu dardv pernese: zlata, srebra in brd-
na, hijacinta in škerlata, karmezina in tanjčic, kož in akacijeviga
lesa, dištiv in drazih kamnov. Naj naredijo Meni svetiše, in bom
med njimi prebival!“ Ko so Izraelci lo zvedili, so s pobožnim ser-
cam in dobrovoljno vsiga toliko nanašali, de je Mozes ukazal je-
njati. Td darila je Mozes zročil umetnikam, kteri so iz njih naredili
Gospodov šotor, ki se mu je tudi reklo snidni šotor ali snidnica.

Snidnica je bila na podolgastim štirivogelnatim prostoru, in
je imela dva predela ali razdelka: dvor  in svetiše.  Dvor, v kteriin
je bilo svetiše, je bil ob straneh s pregrinjali obdan , na verhu pa
razkrit.

Od jutra so bile vrata, in'njim nasprdt v sredi dvora dariv-
ni altar ali darilnih,  na kteriin so se darovi zažigali. Poleg altarja
je bilo mnoziga daritevniga orodja: mednatih (kuf-onih) vorčev,
lopat, skcddlic, ki so vanje kri preslregovali , kadilnic i. t. d. Ob
jugu darilnika je bila brončena medenica  ali umivalnica,  v kteri
so se duhovni umivali, prejden so darovali.


69

Občert snidnice:

Ob večerni strani šotora je bilo Svetiše, 30komolcov dolgo,
10 široko, in 10 visoko. Na sprednji strani je bilo razgernjeno, ob
druzih strančh pa z deskami obdano, ki so bile z zlatarn vdelane,
z zlatimi obročki sklenjene in s čveternimi pregrinjali ogernjene.

Svetiše je bilo z belim pregrinjalain v dva predela razloče-
no. Pervimu se je reklo Sveto,  in le duhovni so smčli vanjpo opra¬
vilih; drugimu pa Presveto , v ktero je smel le sam veliki duhovin
enkrat na leto, namreč v dan sprave.

V sredi S ve ti g a je bil kadilni altar ali kadilnik,  ves z zla¬
tarn vdelan, na kterim je duhoven vsak dan dvakrat, zjutraj in
zveččr, kadilo zažigal. Ob lčvi kadilnika je bil svečnik, na kterim
je sedem svetilnic ali lampic gorelo, ves iz čistiga zlata. Ob desni
kadilnika pa je bila zlata miza, na kteri 'je, po božjim povelji,
moglo biti 12 hlebov iz pšenične moke. Ti kruhi so bili Bogu po¬
svečeni, in so jim rekli kruhi pred obličjem  ali predloženi kruhi ,
ker so bili pred obličje Gospodovo položeni. Le duhovni so jih
smeli vživati na svetim kraji, in vsako saboto so mogli z novimi
zamenjani biti.

V Presvetim  ali Najsvetejšim je bila skrinja var vse , klerts
je bila zunaj in znotraj s samočistim zlatarn vdelana, in z zlato
okrajnico obdana. Pokrov je bil silno lep, in iz naj čistejšiga zlata.
Reklo se mu je sedež milosti  ali oananovalise , ker je Bog znad
njega svojo milostljivo voljo dajal na znanje, ko so ga prosili.
Nad njim sta bila dva Keruba, eden proti drugimu obernjena, k
pokrovu priklonjena, in vsak je eno perutnico nad pokrovam raz¬
prostiral. V skrinji zaveze ste bili shranjeni Mozesovi tabli božjih
zapoved, in zraven nje zlata posoda mane, Aronova palica in Mo-
zesove bukve.

70

Ko je bilo vse dodelano in od Mozesa pomazi-
ljeno, je oblak obdal sveti šotor, in božje veličastvo
ga je napolnilo. Odsihmal je bil po dnevi nad snid-
nico oblak, po noči pa ognjen steber. Ko se je oblak
znad Gospodoviga šotora vzdignil, so Izraelci s kra¬
ja odrinili; kadar je pa nad njim obvisel, so obstali.
Gospod pa je prebival v Presvetim; in vselej, ko
je Mozes šel Gospoda prdšat, je slišal znad pokro¬
va skrinje zaveze glas, ki je z njim govoril.

1. Vse to je bilo podoba noviga zakona. Snid-
nica podoba cerkve; naj Svetejši s skrinjo zaveze
in darivnimi kruhi podoba presvetiga rešnjiga Te¬
lesa; sedmoroglati svečnik podoba Jezusa, luči
sveta, ki sedem darov sv. Duha vedno v svet raz¬
liva. 2. Skrinja zaveze  se ji je zato reklo, ker
so božje zapovedi, v nji hranjene, delale zavezo
med Bogam in ljudmi.

Dolžnost je kristjanam, za lepoto božje hiše in
službe božje skerbeti; pa tudi, spodobno naprav¬
ljenim v cerkev hoditi.

43. Veliki duhovin , duhovni in leviti.

Služabniki za svete opravila so bili: Veliki du¬
hovin, duhovni in leviti. Duhovstvo je dobila Arono-
va hiša sama in njegov zdrod. Manjši opravila per
snidnici pa so opravljali drugi Levjevi mlajši.

Po božjim povelji je Mozes Arona vpričo vsi-
ga ljudstva napravil v obleko veliciga duhovna  in
ga pomazilil. Njegove sinove pa je le za duhovne
oblekel in pomazilil. Aron je nastopil svoje opravilo,
in osem dni potlej je pred altar stopil, za se, in po¬
tem za ljudstvo Bogu darovat. Ko je roko dvignil,
in ljudstvo blagoslovil, je oginj z neba planil in dar
zažgal. S tem je Bog na znanje dal, de Arona po-
terdi. Vse ljudstvo, to viditi, se je na tla verglo in
Boga molilo.

71

Zdaj Mozes pokliče Levjev rod ves, ga posve¬
ti, in postavi čez sveti šotor. 1

Veliki duhovin, duhovni in leviti so se po oble¬
ki in opravilih med seboj ločili. Duhovni so v Sve-
tišu  dvakrat na dan kadilo zažigali, svetila oskerbo-
vali, in kruhe obličja ob sabotah premenjevali. V
dvoru so oginj netili, darovali, s trobentanjem ljud¬
stvu praznike oznanovali i. t. d. Za vse opravila so
med seboj vadljali (losali).

Leviti so snidnico varovali, jo odperali in za-
perali, čedili, oskerbeli moko, vino, olje in česar je
bilo treba. Prenašali so tudi po pušavi skrinjo zave¬
ze, in vso robo svetiga šotora.

V Presveto  je smel sam veliki duhovin; duhov¬
ni le v Sveto , in leviti le samo v dvor.

Veliki duhoven je bil podoba ediniga večniga
veliciga duhovna Jezusa Kristusa.

44.  * Daritve. Čiste in nečiste živali.

Vsak dan so mogli Aronovi sinovi zjutraj in
zvečer jagnje, moke in vina Bogu darovati. Darovali
so pa tudi še ob družili časih in priložnostih. V da¬
ritev so obračali rastljinske reči, terdc  in tekoče ; le
te so mogle biti osoljene;— dalje so darovali živali
(goveda, ovce, koze, golobe), ki so mogle biti brez
vsake skaze. Vse darove so mogli sami duhovni v
snidnici na darilni ku darovati.

Darovana reč se je mogla sežgati, ali izliti,
sploh nekako pokončati.

Daritve so bile kervave  in nekervave.  Kervave
so bile ali spravne , ali pa hvalne.  In spravni darovi
so bili ali igavni,  ali darovi za greh,  ali pa darovi
za dolg  (to je, za skrivne grehe). Nekervavi daro¬
vi so bili jedni  in pitni  darovi.

Vse živali so bile razločene v čiste in nečiste.
Nič nečistiga niso smeli ne jesti, ne darovati. Kar

po zemlji I&zi, je bilo vse nečisto. Tudi zveri, ki ne
prežvekujejo, ali nimajo sklanih parkljev, in več pti¬
čev in rib in družili reči je bilo nečistih. Kdor je
žgavin dar daroval, je mogel darovani zveri roko
na glavo položiti. S tem je svoje zadolženje spoznal,
in pokazal željo, de naj bi njemu namenjena kazin
žival zadela.

1. Ločitev žival v čiste in nečiste je Izraelce
vedno opominjala, de naj bodo sami čisti in sveti,
in de naj se varujejo pajdaštva z malikovavci. 2.
Daritve so bile podoba noviga testamenta: kerva-
ve  namreč kervave daritve na križu; nekervave
pa nekervave daritve sv. maše.

45.  ** Prazniki.

Naj imenitniši prazniki so bili:

1 . Velika noč  ali praznik opresnih kruhov. V
spomin izhoda iz Egipta so mogli jagnje zaklati, ki
je bilo brez vsiga madeža, in pa sedem dni opresin
kruh jesti.

2. Binkošti , v spomin, de jim je Bog bil dal
zapovedi na Sinaji.

3. Praznik zelenih šotorov  so obhajali po
spravljenim perdelku, v spomin, de so mogli v pu-
šavi v šotorih prebivati, toraj so o tem godu v ze¬
lenih šotorih stanovali. Tudi je bil [god zahvale za
perdelke. Hvalice so peli v božjo čast, in per gosti¬
jah so gospodarji sužnjim stregli.

4. Vsako sedmo ieto je bilo sabotno leto.  To '
leto niso smeli ne sejati, ne domu spravljati. Kar je
samo zraslo, je bilo ubozih in živalsko. Dolgov tudi
niso smeli tirjati, ker dolžniki tisto leto niso imeli
prihodkov. Bog je pa v šestim letu zemljo tako obla-
godaril, de je za tri leta živeža obrodila.

o. Sleherno petdeseto leto je bilo sveto leto.
Vsak je zopet dosegel, kar je bilo njegoviga; dolž-

73

nikam so bili dolgovi odpušeni, sužnji sprosteni i. t. d.
Tudi niso smeli ne sejati, ne žeti. Za živež so si
mogli poprejšnje leta prihraniti. Ubogim v prid pa
je raslo grozdje, sadje in zeliša, desiravno niso ob¬
delovali.

6. Saboto  sleherniga tedna so praznovali od
petkavečera do sabotovečera, de bi Bogu stvarniku
spodobno čast skazovali, in de bi počili ljudje in ži¬
vina. Kdor je praznovanje sabote opustil, je bil pun¬
tar zoper Boga, in toraj smerti kriv. Sabota je bila
Izraelcam dan nedolžniga veselja nad Bogam, vsiga
sveta stvarnikam, in njih kraljem. Starši so učili
otroke Boga spoznavati, in so jih opominjali veiicih
dobrot in težkih strahovanj, ki jih je Bog pošiljal
nad njih očete.

7. Praznovali so tudi vsako leto god trobent
ali novo leto , ker so bile zapovedi božje med tro¬
bentanjem razglašene. — Tudi mlaj  so z daritvijo
obhajali.

8. Visokoslovesno obhajan je bil vsako leto ve¬
liki dan sprave.  To je bil dan vesoljniga žalovanja
in pokorjenja zavoljo grehov, dan sprave z Bogam.
Samo ta dan v letu je šel veliki duhovin v Presve¬
to kadit in kropit s kervjo darine. Po tem je viin
peršel, je vzel živiga kozla, mu je roko na glavo
položil, nad njim spoznal vse grehe Izraelcov, jih,
tako rekoč, kozlu na glavo sklical, kteriga je v to
pripravljen človek potlej v pušavo odpeljal.

Z vsakim praznikam so bile daritve sklenjene.

Praznik počivanja zemlje in sveto leto sta
Izraelce živo opominjala, de je Bog gospodar
zemlje in vsili reči, kteri se uboziga in stiskaniga
rad usmili.

Kteri naši prazniki se zlagajo ali vjčmajo s
prazniki Izraelcov?

74

46. Ogledniki. Ljudstvo mermra in je
strahovano.

V drugim letu po izhodu iz Egipta pošlje Mo-
zes Jozvata in Kaleba in še deset družili mož, ob¬
ljubljene dežele gledat. Čez 40 dni se vpušavo ver-
nejo, in perneso ljudstvu pokazat sadu dežele: grozd,
ki sta ga dva moža na drogu nesla, granatov in
smokev. Hvalili so deželo, de se res mleko in med
po nji cedi, kakor se iz njeniga sadja vidi.

Pa unih deset mož je tudi Izraelce strašilo, de
ima dežela silno močne ljudi, in velike obzidane me¬
sta; „vidili smo ondi — pravijo — pošasti velika¬
nov; njim permerjeni smo bili, kakor kobilice. 44  Tem
lažem Izraelci bolj verjamejo, kot obljubam božjim.
Po vsili šotorih zaženo jok in krič, godernjajo zoper
Mozesa in Arona, in hočejo nazaj v Egipt iti, ali
pa v pušavi umreti. Jozva in Kaleb sta raztergala
svoje oblačila, in jih pogovarjala: „DežeIa je prav
dobra. Ne zoperstavite se Gospodu, in ne bojte se
ljudi te dežele; kakor kruh jih zamoremo pojesti.
Gospod je z nami, ne bojte se. 44  Ljudstvo pa je nad
njima vpilo in jih kamnjati hotlo.

Grozin je bil ta greh pred Bogam. S kugo jih
je hotel vse do zadnjiga pokončati, Mozesa pa sto¬
riti poglavarja še močnejšimu narodu. Ali Mozes je
prosil za nje, in Gospod jim je zopet perzanesel.
Pa kazin za njih terdovratnost jim ni odšla. Nobe¬
den zmed vsih tistih, kteri je bil HO  let ali več star,
ni peršel v obljubljeno deželo, zunaj Jozva in Ka¬
leba, ki sta bila zvesta ostala. V pušavi so mogle
njih trupla gnjiti. Deset unih druzih oglednikov pa
je bilo še tisti čas z naglo smertjo udarjenih, ko je
Bog z Mozesam govoril. Le mladi nesprideni zarod
je Bog obljubil v Kanaansko deželo peljati. „Vaše
otročiče — je djal — bom peljal tje, de vidijo de¬
želo, ktera vam ni dopadla. 44  Pa tudi ti so se mogli
zavoljo pregreh staršev 40 let po pušavi potikati,
tako dolgo namreč, de so strohnele trupla njih oče¬
tov po pušavi.

75

»Lažnjive usta dušo umorč,“ pa tudi telo kte-
rikrat.

Ktero lepo čednost posnemajmo v Jozvatu in
Kalebu ?

47. Nespoštovavic sobote. Strahovanje
puntarjev. Aronova palica ozeleni.

Enkrat so Izraelci našli človeka, ki je derva
pobiral sabotin dan. Perpeljejo ga pred Mozesa in
Arona in pred vso množico, ter ga zaprejo v ječo,
ker niso vedili, kaj ž njim storiti. Gospod pa je re¬
kel Mozesu: „Ta človek mora umreti." Tedaj so ga
zunaj šotorja peljali, in vsa množica ga je s kame¬
njem posula, kakor je bil Bog ukazal.

* Čez nekaj časa se sprejo iz Levjeviga rodu:
Kore, Datan in Abiron, in še 250 Izraelskih sinov, zo¬
per Mozesa in Arona, ter reko: „Vsa občina je sveta,
in Gospod je med njimi: zakaj se vidva vzdigujeta
nad Gospodovo ljudstvo?“ Mozes, to slišati, se je
na svoj obraz vergel, in rekel Koretu in vsi derha-
li: „Jutri bo Gospod na znanje dal, kteri de so nje¬
govi/ 4  Zavoljo tega ukaže Koretu in vsim, ki so
bili ž njim, naj jutri kadilnice vzamejo, de bodo v
Svetišu kadilo zažigali.

Datana in Abirona pa ni bilo bliz. Mozes ju
drugi dan pokliče; pa nista hotla priti, in sta ga
zaničevala. Mozes gre s starašini k šotoram, in na
božje povelje ukaže, de naj vse ljudstvo beži od šo¬
torov Koretoviga, Datanoviga in Abironoviga, tudi
naj se ničesar ne dotikajo, kar je njili, de se ž nji¬
mi kje v greh ne zamotajo. Na to jim reče: „Po
tem bote spoznali, de me je Bog poslal: Ako ti
ljudje umerjo z navadno smertjo, me ni poslal Go¬
spod. Ako pa Gospod kej noviga stori, de se zemlja
odpre in jih požre, bote spoznali, de so Gospoda
prekljinjali." Komaj je zgovoril, kar se puntarjem

76

pod nogami zemlja razpoči, in jih požre z njih šo¬
tori in premoženjem vred. Vsi pričujoči Izraelci so
bežali na krič pogrezvanih, rekoč: ,,De kje tudi nas
zemlja ne požre!" Ob ravno tistim času je oginj spod
neba udaril, in končal unih 250,  ki so kadilo za¬
žigali.

Drugi dan pa je vsa množica mermrala zoper
Mpzesa in Arona, in so rekli: „Vi dva sta pomorila
ljudstvo Gospodovo. 44  Ker je punt vstal in hrup ra¬
sel, sta Mozes in Aron bežala v sveti šotor. Oblak
je pokril šotor, in Bog je rekel: »Bežita zmed te
množice; zdajci jih bom pokončal!" Na obraz se ver-
žeta, in Mozes reče Aronu: „Vzemi kadilnico, teci
hitro k ljudstvu in moli zanj, kazin se že perčenja."
Aron je tekel med množico, ktero je že oginj popa¬
dal, je daroval kadilo, in stoje med mertvimi in ži¬
vimi za ljudstvo prosil; in kazin je nehala. Konča¬
nih pa je bilo 14,700 brez unih, ki so bili končani
v Koretovim puntu.

Bog je hotel ljudstvo še bolj očitno prepričati,
de je On sam Arona in njegov rod v vikši duhov-
slvo izvolil, in je rekel Mozesu: »Vzemi palico od
sleherniga rodu, in vsakteriga ime zapiši na njegovo
palico , in jih položi v šotor zaveze. Kteriga zmed
njih bom zvolil, njegova palica bo ozelenela." Mozes
je položil palice v snidnico pred skrinjo zaveze.
Drugi dan, ko pride, je vidil, de je Aronova palica
bila ozelenela, pognala, cvetla in mandelne dozorila.
Vsak rod je zopet dobil svojo palico. Gospod pa je
Mozesu rekel: »Nesi nazaj Aronovo palico v snid¬
nico ; naj se ondi hrani v znamnje nepokojnih Izrae¬
lovih otrok, de nehajo njih tožbe zoper mene, in de
ne umerjo."

1. Neposvečevanje nedelj in praznikov je silno
velika pregreha, in Bog jo ojsiro kaznuje. 2. Du¬
hovni so božji namestniki na zemlji; toraj so jim
verni spoštovanje in pokoršino dolžni. Puntati se
zoper nje je grozna hudobija.

48.  #  Mozesova in Aronova nezaupnost.
Bronasta kača.

Izraelcam je zopet enkrat vode zmankalo. Na
božje povelje sta Mozes in Aron ljudstvo pred ska¬
lo zbrala, in Mozes jim reče: „Poslušajte puntarji
in neverni! Ali vam bova mogla iz te skale vode
dobiti?“ Udaril je po tem dvakrat na skalo, in je
privrelo veliko vode iz nje, de so pili ljudje in ži¬
vina. Mozes in Aron sta bila namreč zavoljo hudo¬
bije ljudstva nekoliko nezaupna, če bo Bog vode iz
skale dal, ali ne. Toraj jima je Bog napovedal, de
tudi onč ne bota šla v obljubljeno deželo, ter je re¬
kel: „Ker mi nista verjela, ne popeljeta teh ljudi v
deželo, ktero jim bom dal.“ Aron je bil kmal potlej
umeri, in vse ljudstvo je po njem žalovalo.

Drujikrat, ko so še zoper Boga in Mozesa goder-
njali, je Bog poslal ognjenih kač med nje. Pikale so
jih, in zlo veliko jih je od tega umiralo. Pridejo k
Mozesu in prosijo: „Grešili smo, de smo govorili
zoper Gospoda in zoper tebe; prosi, naj nam od¬
vzame kače." Mozes prosi, in Bog ukaže narediti
brončeno kačo, in jo kviško na ogled razpeti;
kdor od kače pičenih bo pogledal vanjo, de bo
ozdravljen." Mozes jo naredi, in vznamnje vzdigne;
in kteri koli so bili vpičeni, in so jo pogledali, so
bili ozdravljeni.

1. „Ognjene,“ to je, silo strupene kače. 2. Bron-
-čena kača v pušavi je bila podoba .Jezusa Kri¬
stusa  na križu. Kdor z vernim očesam ua-nj po¬
gleda, bo ozdravljen od pika peklenske kače. Jan.
3, 14. 15.

Bog je neizrečeno svet in pravičin; le malo je
bil podvomil Mozes nad božjo besedo , že mu je
Bog kazen napovedal.

78

49 ♦ Mozesovi poslednji ogovori , in
smert.

Perbližal se je čas, de je tudi Mozes mogel
svoje ljudstvo zapustiti. Pred njegovo smertjo mu je
Bog ukazal, de naj vpričo veliciga duhovna in vse
množice na Jozvata roko položi, in mu svojo čast
zroči. Mozes je to storil, in Jozva je bil za njim
vojvoda Izraelcam. Na to jim je veliko perserčnih
naukov dal. Rekel jim je memo druziga :

„Lejte, jez moram v ti pušavi umreti, in ne pojdem čez Jor¬
dan. Vi pa pojdete čez-nj, in prejčli bote lepo deželo v last. Tdk
se tedaj vari, o Izrael, de ne pozabiš zaveze Gospoda, svojiga Bo¬
ga, nikdar. Spomni se cele poti, po kteri te je Gospod 40 let po
pušavi vodil, te nasltval in redil, kakor oče svojiga sina.“

„Zdaj tedaj, o Izrael! kaj hoče tvoj Bog od tebe ? Poslušaj,
Izrael! Gospod naš Bog, jo edin Bog. Ljubi Gospoda svojiga Boga
iz vsiga svojiga serca, iz vse svoje duše,, in iz vsih svojih moči.
In vse njegove besede naj bodo v tvojim sercu: perpoveduj jih
svojim otrokam, in premišljuj jih, kedar v svoji hiši sediš, in kednr
si na popdtovanji, kedar se vlčgaš, in kedar vstajaš."

„Nikdo zmed tvojih naj se ne znajde, de bi vedeže popra-
ševal, ali copernika: ker vse to Gospod sovraži. Preroka, kakor
mene, bo Gospod, tvoj Bog, obudil: njega poslušaj. u

„Ce glas Gospoda, svojiga Boga, poslušaš, in vse njegove
zapovedi spolnuješ, blagoslovljen boš v mestu, blagoslovljen na
polji: blagoslovljen bo sad tvojiga telesa, sad tvoje dežele, sad
tv«j e živine; blagoslovljen boš, ko domu prideš, in ko od d6ma
greš. Ako pa nočeš poslušati glasu svojiga Gospoda, bo v vsih re¬
čeh prekletstvo nad-te peršlo. Na pričo pokličem dans neb6 in
zemljo, de sim pred vas djal življenje in smert, blagor in gorjč. O
izvdli si vendar življenje, de živiš, ti in tvoji nastopniki!“

Po tem je Mozes duhovnam in levitam postavo
zročil, ki je bila v bukvah spisana, in jim je rekel:
„Vzemite te bukve, in denite jih k skrinji zaveze.
Vsako sedmo leto pa, ob prazniku šotorov, berite
besede te postave vpričo vsiga Izraela, de tudi njih
otroci slišijo, ter se boje Gospoda, svojiga Boga."

79

Mozes še blagoslov« ljudstvo, vzame slovo od
njih, in gre na goro Nebo. Z nje mu pokaže Gospod
vso obljubljeno deželo in reče: „Ta je dežela, ki sim
jo obljubil Abrahamu, Izaku in Jakopu. Z očmi jo
vidiš, va-njo pa ne pojdeš.“ In ondi je umeri Mozes,
120 let star. Ves Izrael je 30 dni za njim žaloval.

1. Mozes, kakor sam priča, je bil podoba tistiga
praviga ediniga preroka, kteri je učenik in luč
sveta. 3. Zlo se moramo greha varovati: Mozes je
en sam krat pokazal nezaupnost do Boga, in toraj
ni šel v obljubljeno deželo.

Ktere Mozesove besede naj vikši keršansko za¬
poved obsežejo ?

SO. Izraelci gredo v obljubljeno deželo e

(1460 pred Kr.)

Po Mozesovi smerti je Jozva peljal Izraelce
proti obljubljeni deželi, kakor je Bog bil zapovedal.
Naprej so duhovni skrinjo zaveze nesli; vse ljud¬
stvo je za njimi šlo. Pridejo do reke Jordana, kte-
riga 'struga (vodotok) je bila do verha polna. Ko v
Jordan stopijo, se je voda razločila; kar je je bilo
zgorej, se je nakopičila, kakor gčra; kar je je bilo
pa zdolej, je odtekla. In vse ljudstvo je šlo po suhi
strugi na uno stran. Dokler je ljudstvo čez Jordan
šlo, so duhovni s skrinjo zaveze v sredi struge na su¬
him stali; po tem so šli z njo na uno stran. Vzeli
so tudi iz struge, kjer so duhovni stali, dvanajst
kamnov, ter so postavili znamnje v spomin, de se je
bila reka Jordan pred skrinjo zaveze razdelila. Ko
je bilo vse opravljeno, se je voda vderla, in je te¬
kla, kakor popred. S tem čudežem so bili Izraelci
vnovič v veri v živiga Boga poterjeni, in Jozvata
so spoštovali in se ga bali, kakor nekdaj Mozesa.
Všotorili so se v Galgali per Jerihi. Ondi so pervič

80

veliko noč obhajali, in jedli od sadu obljubljene de¬
žele. Mana je zdaj nehala.

V deželi pa so prebivali malikovavci, ki so ce¬
lo lastne otroke malikam žgali. Le ti so se v svojih
mestih z visocimi zidovi zavarvali, in niso terpeli, de
bi se Abrahamov zarod v deželi razširil. Tode, Bog
jih je zavoljo njih nagnusnih pregreh kaznoval, in
je Izraelcam zmago nad njimi dal.

Jeriho je bilo uterjeno mesto (terdnjava) in do¬
bro obrambano zoper Izraelce. Bog pa reče Jozvatu:
„Lej, tebi v roke dam Jeriho. Pojdite, kar je vas
vojakov, skoz šest dni po enkrat na dan okoli mesta.
Sedmi dan pa naj duhovni vzamejo trobente, in gre¬
do pred skrinjo zaveze, ter pojdite sedemkrat okoli
mesta, in duhovni naj na trobente trobijo. Vse ljud¬
stvo naj velik krič zažene: in zidovje mesta se bo
do tal poderlo.“

Jozva je spolnil, kakor je Gospod ukazal. Ho¬
dili so šest dni, na dan po enkrat, okoli mesta. In
ko so duhovni sedmi dan, sedmič okoli grede, za¬
trobentali, reče Jozva vsim Izraelcam: „Vpite, ker
Gospod vam je mesto v last dal! £t  Vse ljudstvo je
vpilo, in trobente so bučale; in per ti priči se je zi¬
dovje poderlo, de je vsak šel naravnost v mesto od
ondod, kjer je stal. Tako so predobili mesto.

Prebivavci Kanaanske dežele, kterim je bil Bog
pravično kazen zavoljo strašnih pregreh odmenil, so
bili sčasama od Jozvata popolnaina premagani. Eden
in trideset je bilo kraljev, ktere je požugal. Zadnjič
je deželo razdelil med dvanajstere Izraelove rodove.
Lev jev rod je dobival desetino od vsili perdelkov
dežele, in torej ni dobil svojiga posebniga zemljiša;
namesto njega so Jožefovi mlajši v dva rodova £E-
prajm in Manase) razdeljeni nastopili. Levitje so
samo 48 mest v deželi dobili, de so v njih prebi¬
vali, in njih okrajne, de so živino in drobnico redili
Sv. šotor je Jozva v Siluntu ([Silo) postavil. — De¬
žela je bila neizrečeno rodovitna; vsiga je bilo v
obilnosti. Tako se je vse na tanko dopolnilo, kar
koli je Bog obetal Izraelovim otrokam.

8i

čez dolgo časa se je bil Jozva zlo postaral. Vse
ljudstvo skliče v mesto Sihem, jih opomni vnovič vsili
velicih dobrot božjih, in ponovi zavezo med Bogam
in med njimi: „Zvolite si dans — jim reče — komur
mislite, de ste dolžni služiti; jest in moja hiša bomo
Gospodu služili." Vse ljudstvo je odgovorilo: -Tega
nikoli ne, de bi mi Gospoda zapustili! Gospodu bo¬
mo služili, ker On je naš Bog.“' V spomin te zaveze
je Jozva postavil kamen, ter razpustil ljudstvo. Kmal
potlej je umeri, 110 let star.

1. Jozva, čigar ime pomeni Jezus — Odrešenik
— je podoba Jezusova. Jozva je peljal Izraelce iz
pušave v obljubljeno deželo; Jezus nas bo peljal
iz pušave tega sveta v deželo večniga življenja. 2.
Težavna pot skoz pušavo v obljubljeno deželo je
bila podoba težavniga popotvanja skoz to življenje
v deželo večniga pokoja. Tudi nam Bog daje na
tem potu svoje postave, nas živi z nebeškim kru-
ham, in napaja iz studenca svoje gnade.

Sodniki

(1,450—1095 pr. Kr.)

61. Gedeon .

Po smerti Jozvata in starašin, kteri so bili priče
božjih čudežev, so že začeli Izraelci zopet hudo de¬
lati pred Gospodam. Boga so zapustili, se z neje-
verniki družili, in služili njih malikam. Bog pa jih je
zavoljo tega sovražnikam v roke dal; povsodi so bili
od njih premagovani in hudo stiskani. Kedar so se
pa boljšali in k njemu vernili, se jih je zopet usmi-

6

88

lil. Pošiljal jim je modre in serčne može, kteri so
jih otemali iz rok sovražnikov; sodniki  se jim je
reklo. Berž pa, ko je kak sodnik umeri, so se po-
vernili v pregrehe še hujši, in niso jenjali od hudo¬
bij, ki so jih bili navajeni.

Ko so Izraelci zopet hudo delali pred Gospo¬
dam, jih je dal Madjancam v roke skoz sedem let.
Veliko hudiga so perzadeli Izraelcam. Vsako leto,
ko so Izraelci dosejali, perdero Madjanci, Amale-
ča-tje in drugi narodi v deželo, pokončajo vse, kar
je zeleniga, živino pa seboj odženo', in ne trčhe ži¬
veža ne popuste. Sedem let so tako zdelovali. Izrael¬
ci grej o v se, kličejo k Bogu za pomoč, in jo tudi
sprosijo. Angel Gospodov pride k Gedeonu, ko je
ravno pšenico veršil, jo pred Madjanci skriti, in mu
napove, de naj gre nad Madjance in otme Izraelce
iz njih roke: „Jest bom s teboj — mu reče — in
boš užugal Madjance kakor eniga samiga moža."

Ravno je bila žetev, kar Madjanci in Amale-
čanje zopet udarijo čez Jordan. Gedeona pa Duh
Gospodov obvzame, sklicuje Izraelce, in jih nabere
38,000 vojšakov. Gospod je pa rekel Gedeonu:
„Preveč ljudi imaš seboj; ne bodo mu Madjanci v
roke dani, de se ne hvali Izrael in ne pravi: »svojo
močjo sim rešen: Kdor je strahljiv in boječ, verne
naj se." In odšlo jih je 88,000 mož; le 10,000 jih
je ostalo. Ali Gospod zopet reče Gedeonu: „Še je
preveč ljudi; k včdi jih pelji; ondi jih bom poskusil."
Jih tedaj pelje. Kteri so vodo iz dlani pili, jih je Bog
ukazal posebej djati, in kteri so jo na tla sklonjeni
pili ?  zopet posebej. Le 300 mož je vodo z dlanjo
zajemalo, vsi drugi so sldopjeni pili. In Gospod re¬
če: „S 300 možmi, ki so vodo serkali, vas bom re¬
šil ; vsa druga množica naj gre domu."

Gedeon vse druge domu spusti, svojih 300 mož
pa razdeli v tri trume, in da vsakimu trobento, pra-
zin verč, in goreče bakle v verče. Reče jim: „Kar
hote mene vidili storiti, tudi vi storite." Bližajo se
natihama Madjanskimu stanu, ki je v dolini bil, in
ga ostopijo od treh strani. Polnoč je bila, in vse je
spalo. Gedeon gre k stanu, zatrobenta, razbije verč,

83

suče v levici gorečo baklo, z desnico derži trobento,
ki je na njo trobil, in vpije: „Meč Gospodov in Ge¬
deonov !“ Ravno tako vsi njegovi tovarši. Strah in
groza spreleti sovražnike; vse vpije, tuli in beži.
Gospod je sovražnike zmedel, in sami med seboj so
se morili. Možje Izraelovih rodov pa so krog in krog
krič zagnali, in begoče sovražnike podili. Sila veli¬
ko Madjancov je bilo pokončanih, in cela vojska
razkropljena.

Gedeon je bil po tem sodnik. Madjanci jih od
tistihmal niso več nadlegovali, in dežela je imela 40
let mir, dokler je bil Gedeon sodnik,

1. Od Boga pošiljam sodniki  so se zato tako
imenovali, ker so ljudstvo zasliševali (sodili), i n
ga po božjim namenu vladali. De so od Boga po¬
slani, so dalje še s tem skazovali, de so s pre¬
čudnimi zmagami ljudstvo iz sužnosti otemali. 2,
Bog z majhnimi močmi velikrat čudno velike reči
dopernaša, pokazati, de le Njemu se spodobi slava.
3. Ta zgodba živo kliče stiskanimu grešniku : „ Po¬
boljšaj se, in zaupaj; Bog te bo otel“  Kavno
tako Bog celim zateranim narodam pomaga iz sti¬
ske, ako se poboljšajo.

52. Rut, Davidova predmdti  ( prednicaj ?
in Boc.

Ob času sodnikov enkrat vstane v Izraelu ve¬
lika lakota. Neki mož iz Betlehema se zavoljo tega
preseli v Moabsko deželo , unkraj Jordana. Njemu
je bilo ime Elimelek, njegovi ženi Noema. Imela sta
dva sinova, čez nekaj časa umerje Elimelek, in 10
let potlej tudi njegova sinova, ki sta bila oženjena
za Moabljankami. Eni vdovi se je reklo Orfa, drugi
Rut. Noema se zdaj v svojo domačijo napravi, obe
sinahi (ženi njenih ranjcih sinov) Orfa in Rut jo pa
spremite.

*

84

Na potu je rekla Noema sinahama: »Vernite se
na materin dom; Gospod bodi ž vama milostiv, ka¬
kor ste ve bile z ranjcima in z menoj!“ One pa ste
na glas jok zagnale in rekle: „S teboj pojdeva k
tvojimu ljudstvu." Jima odgovori: »Vernite se, hčeri!
pokaj bi z menoj hodile? Gospodova roka me je za¬
dela , pa vajna stiska bi me še bolj terla." Še hujši
zajokate. Orfa vzame slovo od taše Noeme in se
verne; Rut pa se ne da pregovoriti in reče: »Kamor
koli pojdeš, grem tudi jest; in kjer se ti vstanoviš,
se bom tudi jest. Tvoje ljudstvo je moje ljudstvo,
in tvoj Bog je moj Bog. Na zemlji, ki bo tebe mer-
tvo sprejela, hočem tudi jest umreti in ondi pokopana
biti." Noema ji ni več branila, in greste tedaj v Bet¬
lehem.

Noema in Rut ste peršle v Betlehem, ko so
ravno ječmen želi. Rut reče svoji taši: „Če ukažeš,
grem na polje klasje pobirat, ki za ženjci poostaja."
Noema ji reče: „Le pojdi, hči!" Rut gre in Iavka.
Bog je obernil, de je poberala po njivi premožniga
moža, po imenu Boc, ki je bilElimelekove sorodnine
(zlahte). v Boc pride k ženjcam in vpraša veliciga
ženjca: »Čigava je ta deklica?" Mu odgovori:
»Moabljanka je, ki je z Noemo peršla iz Moabske
dežele; prosilaje, de bi smela klasje poberati, kte-
ro poostane. Že od davi je na njivi, in ni kar nič
šla domu."

Boc zdaj Ruti reče: „Slišiš ?  hči! ne hddi na
drugo njivo; derži se le mojih dekel, in kjer bodo
žele, hddi za njimi. Sim že naročil hlapcam, de naj
te nihče ne nadleguje; in pa, če boš žejna, pojdi k
posodam, in pi vodo, ki jo moji ljudje pijo." Rut
ponižno odgovori: »Odkodi mi je ta sreča, de per
tebi milost najdem, in de se dobrotno ozreš na mene
ptujko ?“ Boc odgovori: „Mi je bilo že povedano
vse, kar si svoji taši storila po moževi smerti. Go¬
spod ti poverni, in obilno plačilo prejmi od Izraelo-
viga Boga, ki si peršla k njemu."

Ko je bila južina, jo pokliče Boc k jedi. Jedla
je, in še nekoliko za Noemo na stran djaia. Po tem
je precej vstala in dalje lavkala, Boc pa je hlapcam

85

ukazal: „Verzite nalaš,svojih sndpov, in pustite jih,
de je ne ho sram jih poberati." Je tedaj za njimi
lavkala do večera. Zvečer otepe klasje s cepički,
in dobila je skorej tri polovnike ječmena.

Čez nekaj časa je rekel Boc Ruti: „Vse mesto
ve, de si pobožna ženska." In vzel jo je v zakon.
Bog j’ J e  dal sina, ki se mu je reklo Obed. Obed
pa je imel sina Isaja; in ta je bil Davidov oče.

1. Sorodovince uči ta zgodba v lepi edinosti in
prijaznosti med seboj živeti. »Lej, kako dobro in
prijetno je, kadar bratje v edinosti skupej prebi¬
vajo." Ps. 132, 1. — 2. Zvestoba, pridnost m
sramežljivost so  tri čednosti, Bogu toliko ljube,
de jih plačuje veči del že na tem in zlasti na unim
svetu.

Kaj naj se učijo premožni od Boca? Kaj ubogi
od Rute ?

53. Helijeva hudobna sina in Samvel,
dobri sin. Skrinja zaveze per
Filiščanih.

Izraelci so imeli ob tem času snidnico v Silun-
tu (Silo), in Heli je bil veliki duhovin. Tje gori so
nosili vsi gospodarji po deželi pervino svojih čed in
desetino svojih perdelkov: Bogu so jo darovali in
darine (daritne gostje) obhajali.

Heli je imel dva sina; reklo se jima je Opni
in Pinez. Bila sta hudobna otroka, ki jima ni bilo
mar ne za Boga, ne za ljudi, ktere sta per daro¬
vanji motila. Ljudje so namreč v Silunt hodili, Bogu
klavnih darov darovat; ona pa sta s triroglatimi vi¬
licami meso iz posod kradla, ko se je kuhalo. Tudi
še srovo meso pred darovanjem sta s silo grabila,
in še druge hude reči skrivaje počenjala. Heli, že
silo star, je vse vedil, kar sta hudiga delala. Svaril

86

ju je z mehkimi besedami, pa nista marala; hujši
strah jima dati, je bil premehak. Taka perzaneslji-
vost je pregrešna. Toraj pride k Heliju mož božji
(prerok), in mu napove v imenu Gospodovim hude
kazni: smert sinov ob enim dnevu; nihče v njegovi
hiši' ne bo več starosti doživel; Heli bode zaveržen,
in drugi veliki duhovin izvoljen, ki bo zvesto spol-
noval božjo voljo.

Ob tistim času perpeljeta Elkan in AnaSamve-
la, svojiga sinčika, k velikimu duhovnu Heliju. Od
Boga sta ga bila sprosila, in obljubo storila, de bo
vse svoje dni Gospodu posvečen, ter v božji hiši
stregel. Samvel je odrašal; ljubeznjiv je bii pred
Bogarn in pred ljudmi, ker je per Heliju zvesto Bo¬
gu služil.

Enkrat spi Samvel v šotoru Gospodovim, v
kterim je skrinja zaveze stala. Sedmere luči na zla¬
tim svečniku so pred njo gorele. Heli je na drugim
kraji neki blizo spal. Kar Bog zakliče Samvela.
Samvel meni, de ga Heli kliče, vstane, gre k njemu
in reče: „Lej, tu sim, ki si me klical," Heli reče:
„Nisim klical; pojdi in spi!" Samvel gre in zaspi.
Gospod pa ga vdrugič pokliče. Vstane, gre k Heliju
in reče: „Lej, tu sim, ki si me klical." Heli 'zopet
reče: „Te nisim klical, moj sin; pojdi in spi!" Go¬
spod pa Samvela vtretjič zakliče. Pride k Heliju, in
Heli je spoznal, de je Gospod mladenča klical, ter
mu reče: „Pojdi, in spi; če te še pokliče, reci:
„Govori, Gospod! tvoj služabnik sliši."

Samvel zopet zaspi," in Gospod ga pokliče:
„Samvel, Samvel!" Samvel reče: „Govori, Gospod!
tvoj služabnik sliši." Tedaj mu reče: „Glej, vse bom
nad Helijem spolnil, kar sim njegovi hiši žugal. Ve-
dil je, de sinova nespodobno živita, pa ju ni straho¬
val." Za jutra pokliče Heli Samvela, in mu reče:
„Kaj ti je Gospod govoril? Prosim te, nikar mi ne
zakrivaj." Samvel mu je vse povedal in ni nič za¬
tajil. In Heli je rekel: „On je Gospod; naj stori, kar
mu je dopadljivo." Samvelu pa se je Gospod več¬
krat perkazoval v Siluntu, in vsi so spoznali, de je
on resničin Gospodov prerok.

87

Kar je bil Bog Samvelu razodel, se je kmal
spolnilo. Izraelci so šli nad Filistejce (Filiščane} v
vojsko, Pa premagani so bili, iii okoli 4000 je bilo
pobitih. Starašini ljudstva reko: „ Vzemimo seboj
skrinjo zaveze Gospodove, de nas obvaruje roke na¬
ših sovražnikovi Pošljejo tedaj po njo, in Helijeva
sinova sta jo spremljala v stan {logar}. Pa zopet so
bili Izraelci otepeni; BO,000 pešcov je padlo, skri¬
nja zaveze je bila zajeta, in oba Helijeva sina mert-
va. Heli to nesrečo zasliši, znak s stola pade, si za-
tilnik ulomi in umerje.

Filistejci so skrinjo zaveze nesli v svoj tempel
v Azot, in so jo postavili poleg malika Dagona.
Drugi dan za jutra pa je malik na ustih pred skri¬
njo zaveze ležal. Ga pobero in postavijo na njegovo
mesto. Ali zjutraj druziga dne najdejo njegovo gla¬
vo in obe pesti odbiti na pragu; samo čok je bil
ostal na svojim mestu. Verli tega je bil Gospod s
hudo boleznijo udaril Azočane, njih polja so se jele
pokati, in miši so lezle iz njih. Velika zmešnjava je
bila po mestu zavoljo sile mertvih. Zavoljo tega so
rekli: »Skrinja Izraeloviga Boga ne sme per nas
ostati. 44  Začeli so jo po deželi okrog voziti. Pa ko-
dar so jo peljali, je velika mertvija vstala, in njih
jok se je razlegal v podnebje.

Vsi Filistejski poglavarji so sklenili in rekli:
»Pošljite preč skrinjo Izraeloviga Boga; naj gre v
svoje mesto, de ne pomori nas, in našiga ljudstva. 44
Zgodi' se. Dve doječi kravi v voz vprežejo, in skri¬
njo zaveze nanj denejo. Njini teleti so pa doma za-
perli. In krave ste same od sebe peljale skrinjo za¬
veze naravnost proti Izraelski meji; ne na desno, ne
na levo zakrenile niste, desiravno ste teleti doma
imele. Na Izraelski meji so ravno Betsamešanje pše- „
nico želi. Ivo vidijo skrinjo zaveze priti, se zlo raz¬
veselijo, in kravi Bogu v žgavin dar darujejo. Ker
jih je pa veliko zmed njih skrinjo zaveze brez spo¬
štovanja gledalo, jih je Gospod s smertjo udaril.
Ljudstvo pa je žalovalo in reklo: „Kdo bo obstal
pred Gospodam, tem tako svetim Bogam! 44  Skrinjo

88

zaveze, ki je poprej bila v Siluntu, so zdaj peljali
v Kariat-jarim.

Izraelci so bili še v oblasti Filiščanov. Samvel,
ki je bil zdaj sodnik, reče vsim Izraelcam: „Ako se
iz vsiga serca k Gospodu vernete in ptuje bogove
zmed sebe spravite, bo vas o tel iz roke Filiščanov.
Zavergli so tedaj Izraelovi otroci malike, in so sa-
mimu Bogu služili. Postili so se in rekli: „Zoper
Gospoda smo grešili!“

Filiščani se zopet vzdignejo. Samvel pa je
Bogu dar pernesel in klical k njemu za Izrael. Go¬
spod ga je uslišal; poslal je strašno gromenje nad
Filiščane, ter so bili otepeni in ostrašeni, de niso
več hodili do Izraelske meje, dokler je Samvel živel.

1. „Komur se šibe škoda zdi, sovraži svojiga
sina“ (Sir. 13, 24.), sebe in svojo hišo nesrečne
stori. 2. Blagor serčnimu mladenču, kteri se hu¬
dobnim zgledam in mikanju k hudimu moško zo¬
perstavi, kakor Samvel! 3. Šeptanje, smčh in dru¬
ge nespodobnosti v cerkvi so močno pregrešne
zoper božje veličastvo.' Take nespoštovavce božje
.hiše zadene hud<5 božja šiba prej ali poznej. 4.
Nečast per skrinji zaveze je Bog tako ojstro stra¬
hoval; kaj bo še le s tistimi, ki naj svetejšima
Zakramentu  z božjim ropam nečast storč!

/

89

Kralji.

54. Savl^ pervi Izraelski kralj.

(1095 let pred Kr.)

Samvel se je postaral in svoja sinova Joela in
Abija postavil sodnika. Sina pa nista bila, kakor oče.
Iz lakomnosti se dasta podkupiti, in sta krivico de¬
lala. Izraelski starašini tedaj reko Samvelu: „Glej,
tvoja sinova ne hodita po tvojih potih: daj nam kra¬
lja, de nas sodi, kakor jih imajo vsi narodi." To go¬
vorjenje je Samvela žalilo, ker Bog sam je bil Izrael-
cam kralj. Ljudstvo pa je le^ tišalo. Bog Samvelu
naznani, de naj jih pregovarja; ako ne pomaga, naj
jim postavi kralja; poprej pa naj jim pravice oznani,
ktere bo kralj imel nad njimi. Samvel je božje po¬
velje spolnil; ljudstvo pa je vpilo: „Kralja hočemo
imeti!" Bog je tedaj njih željo dopolnil po čudnih
potih.

Kis, iz Benjaminoviga rodu, je imel sina po
imenu Savi. Bil je dober mladenič, zmed vsih naj
gorji, in za celo glavo višji od druzih. Savi pride
enkrat k Samvelu; in Bog reče Samvelu: „GIej, ta
je mož, ki sim ti rekel, de bo moje ljudstvo gospo¬
doval." Toraj mu Samvel pušico olja na glavo vlije
in reče: „Lej, Gospod te je pomazilil kralja svojimu
deležu" fizvoljcnimu ljudstvu). Ko se Savi na pot
napravlja, mu Samvel oznani, kaj de se mu bo na
poti pergodilo in reče: „Ako se te znamnja izidejo,
tedaj spoznaj, de sim te na božje povelje pamazilil."
Savi gre, in vse ga je na poti zadelo, kar mu je
Samvel prerokoval; pa ni nič razglasil, de je po-
maziljen.

Čez osem dni Samvel ljudstvo skliče, de naj
si bo z vadljanjem (losanjem) zvolilo kralja. Zadelo
je per vadljanji Benjaminov rod; in ko ta dalje vad-

90

Ija, zadene Kiševo rodovino, med sinovi te rodovine
pa Savla, kteriga je bil Samvel že pomazilil. Ko
ljudstvo zve, de je Bog Savla izvolil, so vsi vpili:
»Živi, kralj!" (Slava kralju !J Le kar je bilo malo¬
pridnih, so ga zaničevali in rekli: »Nas bo kalj ta
zamogel rešiti ?“ in mu niso hotli daril pernesti, ka¬
kor drugi. Savi je pa molčal.

Kje en mesic potlej Amonjaui mesto Jabes ob-
ležejo, in so hotli slednjimu zined prebivavcov desno
oko izkopati. Prebivavei v toliki stiski po Izraelskih
pokrajnah pomoči išejo. Njih sporočniki pridejo do
Savla v Gabao, in svojo stisko vpričo ljudstva raz-
lože. Vsa množica, to slišati, je na glas zavpila in
jokala. Savi ravno s polja gre za volema. Ko zve
poročilo Jabešanov, se razserdi, oba vola na kosce
razseka, in razpošlje kosce na vse strani Izraela,
rekoč: »Tako se bo godilo volam vsaciga, kdor se
ne vzdigne, in ne gre za Savlam in Samvelam!“
Vse ljudstvo pergermi: bilo jih je 3JO,OOG mož.
Drugi dan udari Savi z množicami v Amonjanski
stan, in tako pobije in razkropi sovražnika, de ni
bilo dveh skupej najti.

Ko ljudstvo to vidi, je vpilo : ,,Kdo so tisti, ki
so rekli: bo li Savi nas kraljeval? Vim ž njimi, de
jih končamo!“ Savi pa je rekel: „Nihče ne bodi ta
dan umorjen; zakaj dans je Gospod pomagal Izrae¬
lu." Tako si je Savi vsako serce naklonil. Vse ljud¬
stvo se zbere v Galgalo, in ponovi volitev Savla
pred Gospodam. Savi in Izraelci vsi pa so se zlo
veselili.

i.  Cesarji, kralji in vsi oblastniki so od Boga
postavljeni; toraj smo jim spoštovanje  in pokor-
šino  dolžni. — 2. Maziljenje s sy. oljem je po¬
menilo, de jim je Bog to visoko oblast dal, pa tudi
moč dodelil, ljudstvo v modrosti  in božjim stra¬
hu  vladati. Olje namreč ima lastnost, dc svitlobo
in moč  daje.

Kaj vidimo lepiga nad Savlam?

91

od. Savi zaveržen; David pomnziljen .

Srečno se je vojskoval Savi zoper vse Izrae¬
love sovražnike, in je zmagal, kamor se je obernil,
dokler je bil Bogu pokorili. Pa zavoljo visoke časti'
se je prevzel, in ^reča v vojski ga je lakomniga sto¬
rila. Bog mu je bil po Samvelu ukazal na Amale-
čane udariti, njih posestvo pokončati, in nič ne per-
hraniti za se. Kralj je sovražnika premagal, pa naj
lepši čede je za se perderžal; le kar je bilo slabi-
ga, je pokončal. Samvel mu očita nepokoršino; kralj
pa se izgovarja in reče: „Ljudstvo je naj lepših ovc in
goved perhranilo, jih Bogu darovati." Samvel mu
odgovori: „Hoče mar Gospod žgavnih in klavnih da¬
rov, in ne veliko več, de smo pokorni? Boljši je
pokoršina, ko klavin dar; nepokoršina je kakor greh
malikovanja. Ker si tedaj Gospodovo povelje v ne-
mar pustil, te je Gospod zavergel, de ne boš kralj/

Namesto Savla je Bog izvolil Davida,  naj
mlajšiga zmed Isajevih sinov. Samvel pride na božje
povelje v Betlehem, in povabi lsaja in njegove si¬
nove k daritvi, zmed njih kralja zvoliti. lsaj perpelje
pred Samvela sedem sinov; Samvel pa je rekel:
„Nobeniga zmed teh si Gospod ni izvolil; so li ti
tvoji sinovi vsi?" lsaj odgovori: „Naj manjši je še;
—  ovce pase." Samvel reče: jjPerpelji ga/ Ko je
peršel, reče Bog Samvelu: „Vstani, in pomazili ga;
on je tisti." Samvel ga je tedaj v kralja pomazilil,
in Buh Gospodov je od tistiga dne vedno v njem
prebival.

Savla pa je Duh božji zapustil, in hudi duh ga
je nadlegoval od tistihmal. — David je znal lepo pe¬
ti, in na harpo prijetne glase vbirati. Zavoljo tega
ga je Savi na svoj dvor poklical, de naj bi na har¬
po vbiral, ter ga vedril, kedar bi ga hude misli ob¬
hajale. Savi je Davida zlo ljubil, in David je bil
njegov oproda

*) Oproda, to je, vojak, ki jo orožje nosil pred njim.

98

1. Bog prevzetniga s sedeža verže, in ponižni-
ga na-nj povzdigne. 2. Darovavec Bogu le mes<5
daruje; kdor je pa pokorili, mu daruje svojo last¬
no voljo.- 3. Nepokoršina je zato malikovanju po¬
dobna, ker nepokornež svojo lastno voljo povzdig¬
ne nad božjo voljo, in jo tako rekoč moli. 4.
Savlov huiji duh je bil težka serčna otožnost, ki
mu jo je delal hudobni duh in huda vest. Ta otož¬
nost se ga je včasi tako močno lotila, de je bil
ves stekel in besin.

56. David in Goljat velikan.

Filiščanje zopet pridejo z vojsko nad Izraelce.
Stali so Filiščanje unkraj na hribu, njim nasprot pa
Izraelci na drugim hribu; vmes je bila dolina. Tedaj
pride velikan Goljat iz Filiščanskiga stana; šest ko-
molcov in dlan je bil visok. Brončen grebenjak je
imel na glavi, in špirast oklep na sebi. Na nogah so
mu bile brončene škornje, in na rami brončen škit,
sulično toporiše pa je bilo kakor tkavsko vratilo.
Taki se vstopi in vpije na Izraelce: ^Izvolite zmed
se koga, naj se pride z menoj skusit. Če on mene
ubije, bomo mi vaši sužnji; če pa jest njega prema¬
gam, bote vi nam služili." Po tem gre k svojcam,
in reče: „Sim pa zabavljal dans Izraelski vojski :
dajte mi koga — sim djal — naj se z menoj posku¬
si." Tako je ta Filiščan hodil jih zasramovat zjutraj
in zvečer skoz 40 dni; Savi in Izraelci pa so se ga
silno bali.

Bili so na vojski tudi trije Davidovi naj starši
bratje; David je pasel. Reče pa oče Isaj Davidu:
„Pojdi v šotore do syojih bratov, ter prašaj, kako
jim je." David nese bratam živeža v stan in govori
ž njimi; kar pride zopet Goljat, in zaničuje Izrael¬
ce. David, to slišati, vpraša: „Kdo je ta Fdiščan,
de vojsko živiga Boga zaničuje!" Na to gre k Sav¬
lu, in mu reče; s Jest grem , in se bom skusil s Fi-

93

liščanam." Kralj ga odgovarja, de je še prešibik.
David pa mu reče: „Jest, tvoj služabnik, sim leva
in medveda umoril; ravno taka se bo godilo temu
Filiščanu." Savi mu tedaj reče: „Pojdi, in Gospod
bodi s teboj!“ Kralj ga obleče v svoje lastno obla¬
čilo : dene mu na glavo brončen grebenjak, ga opne
z oklepam, in opaše z mečem. David poskuša, in
reče: „Taki ne morem hoditi," in vse od sebe dene.
Vzame svojo palico , si zbere pet gladkih kamničev
iz potoka, in jih dene v torbo; vzame fračo in gre
naproti Filiščanu.

Goljat, ko vidi Davida, ga zazramuje, in reče:
„Sim kalj pes, de prideš s palico nad-me? Le pojdi
les, bom tvoje meso dal pticam podnebja, in zveri¬
nam zemlje." David pa mu odgovori: „Ti greš nad¬
me z mečem, s sulico in škitam; jest pa grem nad¬
te v imenu Boga Izraelskih vojsk, ktere si ti zasra¬
moval današnji dan." Goljat se požene proti Davidu;
David pa vzame urno kamnič iz torbe, in ga s fračo
v Filiščana zadega. Kamen ga je na čelo zadel, se
mu zasadil, in Filiščan se je na obraz na zemljo
zvernil. David k njemu plane, njegov meč izdere in
mu glavo odseka. Filiščanje, to viditi," prestrašeni
zbeže. Izraelci pa so jih podili, in veliko zmed njih
pobili.

Napuh gre pred pogubo, in prevzetnost pred
padam (Preg. 16, 18.). Bog pa svojo mogočnost
v šibkih skazuje.

57. Savi sovraži in preganja Davida .

David pernese po boju Goljatovo glavo pred
Savla. In žene iz vsili mest so s pevskimi trumami,
z bobni in zvončkuljami kralju naproti perpele. Pe¬
sem se je začela z besedami: „Jezero jih je pobil
Savi; David deset jezer." Savla so te besede hudo
razkačile, in je rekel: „Davidu so jih 10,000 dale,

94

meni 1000; kaj mu še manjka, razun kraljestva ? a
Od tistiga dne ni več Davida z dobrim očesam po¬
gledal.

Drugi dan pride zopet hudi duh v Savla. Da¬
vid mu je, po navadi 1 , na harpo brenkal; kralj pa
sulico vanj zažene, ker ga je mislil ž njo k steni
perpeti. Tode David se je umaknil. Savi je zmiram bolj
spoznaval, de je Bog zDavidam; toraj se ga je bal,
in ga je v im no viin sovražil. Pošiljal ga je na voj¬
sko zoper Filiščane, de bi ga konec bilo; sam mu je
večkrat po življenji stregel, in tudi svojimu sinu Jo¬
natanu, in svojim Idapcam je ukazal, Davida končati.
Ali Jonatan je bil z Davidam še le prijazno zavezo
sklenil, in ga je močno ljubil, kakor samiga sebe.
Vse nevarnosti mu je odkril, in per Savlu, svojim
očetu, je zanj govoril. Savi mu je celo persegel, de
David ne bo umorjen ; in tako je bil David zopet
per kralju v milosti, kakor poprej.

Pa vojska s Filiščani se ponovi. David gre, in
jih grozno veliko pobije. V Savlu pa jeza in nevoš-
Ijivost oži v/, in zopet hoče Davida umoriti. David se
mu umakne in beži iz dvora. Jonatan pa, če je tudi
sam zavoljo njega v nevarnosti bil, mu je zvest o-
stal, in mu vse nevarnosti razodel.

Enkrat, ko je David pred Savlam bežal, ga je
bil duhovin Ahimelek sprejel. Savi pa je zavoljo
tega ukazal Ahimeleka, druzih 84 duhovnov, in še
veliko ljudi in nedolžne živine pokončati. David se
je mogel tedaj vedno po samotah skrivati, in ni si
bil življenja svest.

1. NevoŠljivost in sovraštvo umorite vse pošte¬
no občutje v sercu. 2. Resnična prijaznost je le
med bogoljubnimi, kakor sta bila David in Jonatan.
Hudobneževa prijaznost pa je zvijačna in samo-
pridna.

95

58. Davidova perzanesljivost - Savlova
smert.

David je imel večkrat perložnost Savlu škodo¬
vati, nobenkrat pa mu ni kej žaliga storil. Enkrat
je Savi s 3000 vojšaki Davida po naj hujših ster-
minah zalezoval, kodar le divje koze lazijo. Ondi gre
Savi v neko votlino. V znotrajnim votline pa so bili
David in njegovi tovarši skriti. Reko tedaj Davidu :
„GIej, peršel je dan, ki ti je Gospod rekel: Tvojiga
sovražnika ti bom dal v roke." David natihama sto¬
pi k Savlu, mu odreže kos plajša, in reče: „Tega
nikoli ne, de bi jest nad-nj svojo roko stegnil, ki je
od Gospoda pomaziljen!" Ko je Savi iz votline šel,
ga David pokliče, in mu reče: „Glej, Gospod te je
bil v jami v moje roke dal; jest pa sim ti porzane-
sel. Poglej tukaj kos tvojiga plajša!"

Savi se na glas zjoka, in reče: „Ti si pravič-
niši od mene: Ti si mi dobro storil, jest pa sim ti s
hudim povračeval. G-ospod naj ti poverne, kar si
dans nad menoj storil." Savi je šel domu, David in
njegovi tovarši pa v svoje varne kraje.

Drugikrat je Savi zopet iskal Davida s 3000
možmi. David pride v na tihim v tisti kraj, kjer je bilo
Savlovo prenočiše. Čuti, de vsi sovražniki spijo, gre
z Abizajem, vojvodam, in najde Savla v šotori spa¬
ti. Njegova sulica je bila per glavi v tla zasajena,
in vse je krog njega spalo. Reče Abižaj Davidu:
„Dans ti je Gospod tvojiga sovražnika v roke dal; s
sulico ga bom k tlam perbodel." David reče: „Nikar
ga ne moril Kdo bo roko stegoval nad! Gospodovim
pomaziljencam brez greha? Vzemi sulico in pitno
kupo z-od glave — pa pojdiva!" Nobeden ni spazil,
temuč vsi so spali, ker Gospod je bil poslal na-nje
omotico, ko se je to godilo.

David pride na berdo, zakliče Abnerja, Savlo-
viga vojvoda, in reče: „Pokaj ne varuješ svojiga
Gospoda, kralja? Poglej, kje je kraljeva sulica, in
pitna kupa?" Savi je spoznal Davidov glas in reče:

96

„ Grešil sim; verni se, moj sin David! Nikdar več ti
ne bom žaliga delal!" David je šel svojo pot, Savi
pa domu.

Vnovič planejo Filiščanje nad Izraelce. Izraelci
se z njimi vojskujejo; tode bežati so začeli, in ve¬
liko zmed njih je bilo pobitih. Filiščanje se zaženo
na Savla in njegove sinove, ter mu pobijejo Jona¬
tana in še dva sinova, njega samiga pa hudo ranijo.
Savi, v strahu, de bi ne peršel sovražnikam v
roke, popade svoj meč in se nanj natakne. — T&ki
Je je rad konec nevošljivosti in častilakomnosti!

David je zvedil smert Savla in Jonatana;, je
stergal svoje oblačilo, se jokal, in je bil silno ža¬
lostim

1. Tudi krivični kralji ostanejo pravi po božji mi¬
losti posvečeni vladavci, in ne sme se jih podlož-
niška roka dotakniti. 2 .  Davidova zmaga samiga se¬
be je bila še bolj moška, kot zmaga -nad Goljatam,
velikanam. 3. Strašin je pogosto konec nevošljivosti,
sovraštva in napuha I Kajn nevošljivec je ubil svo-
jiga brata, Savi nevošljivec in napuhnež pa samiga
sebe.

Imenitnost Izraelskima ljudstva pod Da«
vidam in Salomonam.

59. David , pobožni kralj.

Absalom puntar. Semej prehljinjevavec.

Po Savlovi smerti je bil David kralj. Trideset
let je bil star, ko je začel kraljevati, in je kraljeval
40 let.

David je šel v Jeruzalem nad Jebuzeje, ki so
tisto okrajno v lasti imeli, jih je premagal in predobil

97

grad Sij on. V njem si je stanovanje zbral, in ga je
imenoval Davidovo mesto. — Pravičin kralj je bil
David, in vsim je pravico delal. Slišali so pa Fili¬
stejci, de jeDavid za kralja pomaziljen, in vsi nadnj
pridejo. Ali David je premagal nje, in veliko druzih
narodov. Toraj je slovelo njegovo ime po vsih deže¬
lah. V svoji slavi pa David tudi zaroda poprejšnjiga
kralja ni pozabil. Ukazal je prašati, če je še kdo iz
Savlove hiše živ, de bi mu milost skazal. Njegov
služabnik mu pove, de Mifibošet, Jonatanov sin, še
živi, kteri je bil hrom na nogah. David ga reče po¬
klicati, ga vzame h kraljevi mizi za vselej, in mu
Savlovo premoženje da.

Na hribu Sijonu- je David napravil šotor za
skrinjo zaveze, ktera je bila še v Kariatjarimu. Po
tem vzame 30,000 zbranih mož, in vzdigne se vse
ljudstvo, ter gredo po njo. Naložili so jo na nov voz;
harpe in citre, bobni, zvončkulje in cimbale so se
pred njo razlegale. Okoli Davida je sedem trum
pevcov bilo; in kolikorkrat so se šest korakov pre¬
maknili, je David vola in ovna v dar zaklal. On sam,
vesel v Bogu, je poskakoval in pel pred skrinjo za¬
veze na vso moč. Med petjem in trobentanjem so jo
tedaj perncsli, in postavili v šotor. Po tem David
veliko darov Gospodu opravi, in blagoslovi vse ljud¬
stvo v imenu Gospoda vcjenstva (vojsknih trum).
Tudi je dal med ljudstvo razdeliti, za vsaciga pose¬
bej, hlebčik kruha, pečene govedine, in crenja na olji
iz pšenične moke. In zvolil je levite, de so per skri¬
nji zaveze po versti čnli dan na dan.

David je tudi želel Gospodu hram  ali tempel
zidati, in je bil veliko zlata in družili reči za-nj per-
pravil. Obljubo je storil, ne počivati, dokler ne najdč
prostora za Gospodovo hišo.  Bog mu je pa po pre¬
roku Natanu naznanil, de tempel bo še le njegov na¬
slednik zidal, njemu pa je obljubil, de bo iz njego-
viga rodit izšel večni kralj, čigar kraljestva ne bo
konca,  to je, Odrešenik.

V božjo čast je David tudi svete pesmi ali psal¬
me pel, v kterih je iz božjiga navdajanja veliko pre-

7

08

rokoval od Zveličarja sveta , kterimu je bilo iz nje-
goviga rodu priti, in čigar kraljestva ne bo konca:

»Pred Njim se bodo perklanjali Etijopejci; kralji
„iz Torza in otokov mu bodo darov darovali; kralji
„iz Arabije in Sabe bodo daril pernesli“

„Jez sim červ, in ne človek: ljudem v zasmeho¬
vanje, in zaničevanje ljudsko. Vsi, ki me vidijo,
,,se mi posmehujejo, in z glavo majajo. Derhal hu¬
dobnih me je obdala: roke in noge so mi prebodli,
jnoje oblačila med se razdelili, in za mojo obleko
n vadljali.“

„Gospo<l je persegel, in ne bo mu žal: Ti si Du-
„hovin vekomaj po redu Melkizedeka. u

* David, desiravno poprej ves po volji božji,
se je bil vender že poznejši leta enkrat hudo pre¬
grešil s prešestvam, in smertjo nedolžniga Urija. Pa
obžaloval je, in ves čas življenja je pokoro delal.
Bog ga je zopet sprejel v svojo prijaznost, tode po¬
slal mu je hude šibe.

Absalom, Davidov sin, je veliko ljudstva na
svojo stran spravil, in se je spuntal nad očeta, ter
se dal kralja razglasiti v Hebronu. David je mogel
tedaj s svojimi šp zvestimi iz mesta čez potok Ce-
dron bežati. Bos in z zakritim obrazain je šel gdri
v Oljsko goro, in se je jokal. V ti nadlogi pride še
Semej, iz Savlove rodovine, začne kralja kleti in
kamne za njim lučati, in reče: „Pojdi le viin, pojdi,
kervoželjnik! ti hudobnež!" Abizaj ga je hotel umo¬
riti; tode David ni pustil, in je rekel: „Morebiti se
Gospod ozre, in mi poverne dobriga za to današnje
preklinjanje."

Absalom vzame Jeruzalem v last, in gre z voj¬
sko za Davidam čez Jordan. David mu svojo vojsko
nasproti pošlje; ukaže pa Joabu in vsim vojvodam:
„()hranite mi mladenča Absaloma!" Boj se vname.
Davidova vojska je premagala, in padlo je do 20,000
mož. Absalom je na mezgu bežal pred Davidovimi
vojšaki. Mezeg pod velik košat hrast perdirja, in
Absalom je za lase na njim obvisel. Mezeg se je pa
spod njega zmuznil. Joab to zve, vzame tri sulice,

99

gre , in z njimi prebode Absaloma. Ker je pa še s
hrasta viseč vtripal, perteče deset mladenčev, po
njem mahnejo, in ga umorijo. Truplo v gojzdu v
veliko jamo veržejo, in naneso nad-nj prav veliko
grobljo kamenja.

K Davidu pa pride sporočnik, in reče: „Dobro
oznanilo pernesem, moj gospod in kralj !" Kralj po-
praša: „Je li dobro mladenču?" Mu odgovori: „Ka~.
kor se je mladenču zgodilo, naj se zgodi sovražni-
kam mojiga Gospoda." Kralja, ko je to slišal, je ve¬
lika žalost spreletela. Jokal se je, in klical: „Moj
sin, Absalom! Absalom, moj sin! O de bi pač jest
mogel na mesti tebe umreti!" In tako se je zmaga
vsimu ljudstvu v žalost spremenila; zakaj vse je re¬
klo: „Kralj žaljuje za svojim sinam."

Davidu nazaj gredočimu naproti perteče Semej,
ki ga je poprej preklinjal, in prosi odpušenja. In
David mu je perzanesel, in persegel, de ne bo
umorjen.

David se je bil ostaral, in je rekel: „Salomon,
moj sin, bo za menoj kraljeval."

Sadok, duliovin, in prerok Natan sta tedaj , na
Davidovo povelje, Salomona pomazilila v Izraelskiga
kralja. Na to sta zatrobila, in vse ljudstvo je zavpi¬
lo: „Bog živi kralja Salomona!"

Pred smertjo skliče David še vse Izraelske
kneze in veljake, jim pove, de bo Salomon Bogu
hišo zidal, in reče: „Vas tedaj opomnim vpričo na-
šigaBoga: spolnujte vse zapovedi Gospodove. Ti pa,
moj sin Salomon! spoznavaj Boga, svojiga očela, in
služi mu z radovoljnim duham; ker Gospod vidi vsim
v serce, in ve vse misli. Ako ga išeš, ga boš našel;
če ga popustiš, te bo zavergel vekomaj. Ker te je
tedaj Gospod izvolil, de mu postaviš svetiše; bodi
serčin, ter zdelaj ga." Tadaj je David umeri, in je
bil pokopan v Davidovim mestu.

i. Velike in imenitne so bile Davidove dela;
nad vse je bil pa per njem strah božji  in serč-
na dobrota.  S tema lastnostima si je zaslužil bo¬
žji blagoslov. 2. David je Semejevo preklinjanje v

ioo

pokoro obernil; tako tudi mi storimo, ko nas so¬
vražniki nadlegovajo. 3. Puntar zoper starše je
hujši, ko zver. 4. „Kralji iz Tarza,“ to je, iz dalj¬
nih dežel. 5. David, objokan v Oljsko goro gre¬
doč, je podoba Jezusova.

Kteriga visociga praznika sv. cerkve nas opom¬
ni slovesno prenašanje skrinje zaveze? — Kakšno
mora tudi naše zaderžanje biti per obhodih (pro¬
cesijah) ?

60. Salomon, modri Izraelski kralj.

Davidov naslednik je bil Salomon, njegov sin.
Salomon je Boga ljubil, in je živel po opominovanji
svojiga očeta Davida. Gospod se mu toraj po noči
v spanji perkaže, in reče: „Prčsi, kar hočeš, dal ti
bom." Salomon odgovori: „Ti, o Gospod! si me po¬
stavil kralja namesto mojiga očeta Davida; pa mlad
sim še, in ne vem kaj in kako ? In tvoj služabnik je
v sredi naroda, ki si ga izvolil, brezšteviiniga naro¬
da. Daj tedaj svojimu služabniku modro serce,  de
bo prav sodil to ljudstvo, in razločil dobro od hu-
diga."

Prijetna je bila Bogu ta prošnja, in mu reče:
„Ker to prosiš, in ne dolziga življenja, ne bogastva,
ne hudiga svojim sovražnikam, ampak modrosti;
glej! storim ti, kar si prosil, in ti dam modro in
umno serce, de ga ni bilo tebi enaciga pred teboj,
in ga ne bo za teboj- Pa dam ti tudi, kar nisi pro¬
sil — bogastvo namreč, in slavo. In če boš po mo¬
jih potih hodil, kakor tvoj oče: ti bom dal tudi dol¬
go življenje."

Tiste dni pridete dve žene pred kralja. Ena
reče: „Gospod! prošnjo imam. Jest in ta le žena v
eni hiši stanujeve. Itazun naju ni bilo nikogar per
nama v hiši. Nocoj je pa umeri otrok tej ženi; v
spanji ga je zadušila. Po noči vstane natiliama, vza¬
me meni spijočiga mojiga otroka; svojiga pa, ki je

iOi

bil mertev, k meni dene. Ko zjutraj vstanem, najdem,
de je mertev. Ko ga pa per belim dnevu bolj ogle¬
dam, razločim, de ni moj.* Una žena reče: „Ni ta¬
ko ne, kakor praviš; tvoj otrok je mertev, moj ži¬
vi. 11  Zopet nasprot reče poprejšnja: „Lažeš; moj
otrok živi, tvoj je mertev.* Tako ste se prepirale
pred kraljem. Kralj reče: „Pernesite mi meč!* Per-
neso mu ga. Reče: „Presekajte živiga v otroka na
dvoje, in dajte ga pol tej , pol uni.* Zena, ki je
živi sin bil njen, reče kralju: „Prosim, gospod! daj¬
te uni živiga otroka, nikar ga ne morite.* Smilil se
ji je namreč, ker je bila njegova mati. Una pa reče:
,,Ne bodi ne moj, ne tvoj; razdeli naj se!“ Iz tega
je spoznal Salomon, ktera je prava mati, in je re¬
kel: „Dajte pervi živiga otroka, nikar ga ne morite,
zakaj ta je njegova mati.* Izraelci so slišali to sod¬
bo, in so se bali kralja, ker so vidili, de je božja
modrost v njem.

i. Bogoljubnost  in strah božji  sta podpora
kraljevih sedežev in blagoslov narodov. 2. Z mo-
litevjo še sprosi modrost, pa tudi vse časne do¬
brote. Išimo pa „naj popred božjiga kraljestva in
njegove pravičnosti,* in Bog nam bo tudi časnih
dobrčt navergel. Mat. 6, 33.

61 . Salomonov tempel.

v

Oeterto leto je začel Salomon Gospodu sveti
hram (tempel) zidati na hribu Morja. Obris tempel-
na per tleh je imel podobo svetiga šotora; je bil
namreč razločen v dvor  in svetiše , svetiše pa v sve¬
to  in presveto.  Dvor pred svetišem je bil na dvoje
razdeljen , v zunanji in znotranji ali duhovski dvor,
v kterirn je bil altar za žgavne darove. V obeh je
bilo veliko pohištev in stanic, v kterih so duhovni in
leviti za čas duhovniga opravila stanovali. Svetiše
je bilo iz zrezaniga kamnja sozidano, znotraj in zu¬
naj s cedrovimi deskami obito. Med svetim in pre-

10 »

svetim je bilo drago pregrinjalo. V svetim je bil z
zlatarn prevlečeni kadilnik (kadilni altar), deset zla¬
tih svečnikov, deset pozlačenih miz, in še veliko
druge posode iz čistiga zlata. V presvetim je bila
skrinja zaveze, in zraven nje sta stala dva z zla¬
tarn prevlečena keruba. Slednji je eno perutnico nad
skrinjo razprostiral, druga je do stene segla. V sve¬
tim in presvetim so bile vse stene z izrezanimi kerubi,
drevesi in cvetlicami opisane, in vse s čistim zlatarn
prevlečene. Tla so bile z zlatarn vložene, vrata z
zlatarn 'obvlečene, celo žeblji so bili zlati. Sedem let
so delali, prejden so ga dodelali.

Kadar je bil tempel dodelan, zbere Salomon
vse starašine in pervake rodov, skrinjo zaveze iz
Sijona v tempel pernesti. Duhovni zadenejo skrinjo
zaveze, in jo neso. Salomon in vsa množica je šla
pred njo, in grede so darovali ovc in volov, de jih
ni bilo ne ceniti, ne preštete Leviti so vbirali in
igrali na cimbale, harpe in citre; 1»0 duhovnov je
trobilo na trobente. In peli so na ves glas, de se je
deleč razlegalo: »Hvalite Gospoda, ker dober je On,
in njegovo usmiljenje terpi vekomaj!" Duhovni skri¬
njo zaveze postavijo v presveto pod perute kerubi¬
nov. Ko vun pridejo, se je razgernil oblak po Go¬
spodovi hiši. In Salomon jim reče: „Gospod je go¬
voril, de hoče v oblaku stanovati."

Salomon zdaj gre k altarju, poklekne, razpne
roke proti nebesam, in začne moliti: »Gospod Izrae¬
lov Bog! ni ga boga tebi enaciga ne v nebesih, ne
na zemlji. Ako te nebo, in pa nebo in nebo ne ob¬
seže; te bo k&lj ta hiša, ki sim jo postavil? Tode,
o Gospod, moj Bog, imej oči odperte nad to hišo,
ki si od nje govoril: Ondi bo moje ime. Usliši mo¬
litev svojiga služabnika in svojiga ljudstva Izraela,
kader koli bodo na tem kraji molili; uslišuj jih na
svojim sedežu v nebesih, in bodi jim milostljiv." Sa¬
lomon odmoli vse slovesne molitve, kar šine oginj z
nebes, in zažge žgavne in klavne dari. Vsi Izraelci
se na zemljo veržejo, ter molijo in hvalijo Gospoda.
Potem Salomon vstane, blagoslovi vse ljudstvo, in
šli so domu z veselim sercam. — Bog se Salomonu

103

vnovič razodene, in mu reče, de je uslišana njegova
molitev, de bo vsak čas v tej posvečeni hiši, in de
bo poslušal njih molitev.

Salomon je tudi za se velikolepin kraljev dvor
napravil, kteri je imel veliko staniš in mostovžev.
V sodnišnici je bil sedež (tron) iz slonove kosti, in
ves z zlatarn oblečen. — Zidal je tudi več terdnjav-
skih mest, in vse mesta je vterdil (s terdnjavami
obdal). Kraljeval je čez vse kralje od reke Evfrata
do Egiptovskih mej; po vsili straneh je mir imel, in
slehern je sedel pod svojo terto in smokvo varn —
brez strahu.

1. Salomonov tempel je v  bil podoba naših cer¬
kev, v kterili je Bog in Človek Jezus Kristus
v 'presvetim Zakramentu  živ pričijoč; bil je tu¬
di podoba sv. matere katoliške cerkve sploh. 2.
Veselje nad božjimi hišami imeti, k njih olepšanju
pripomoči in v njih s sveto gorečnostjo moliti, je
čast kristjana in posebna gnada: prosimo Boga za
njo! 3. V svitlim oblaku se je Bog Izraelcam ra¬
zodeval: zdaj se je ta oblak po tempelnu razgernil.

Kteriga praznika sv. cerkve nas opomni posve¬
čevanje Salomonoviga tempelna ?

III. Izraelska slava zatemni.

62. Ra%deljenje kraljestva in maliko¬
vanje.

(975 pred Kr.)

Salomon je bil, v bogastvu in modrosti, ime-
nitniši od vsih kraljev na zemlji. Iz vsih narodov so
bodili ljudje, njegove modrosti" poslušat. Sabejska
kraljica pride, vidi Salomonov tempel, darove, ki so

104

jih pemašali, in vse bogastvo in veličastvo njegovo.
Sapo ji vzame, ter reče: „Res je, kar sim slišala
v svoji deželi od tvojih del in tvoje modrosti; tode,
nisim jim verjela, ki so mi perpovedovali, de sim
sama peršla, in s svojimi očmi vidila; in sim prepri¬
čana, de mi pol ni bilo povedaniga." In blagrovala
je celo hlapcam, ki so imeli vedno priložnost, Salo¬
monovo modrost slišati, ter hvalila Izraeloviga Boga,
ki je Salomona na prestol (tron) posadil.

Salomon se pa per vsim bogastvu in veličastji
ni čutil v resnici srečniga. »Ničesar nisim svojim
očem odrekel, in svojimu sercu nisim branil, vse ra¬
dosti vživati, in se veseliti. Pa vidil sim, de vse pod
solncam je nepopolnama, vse je nečimeruo in nepo-
koj duše;" tako je sam spoznal.

Ko je pa Salomon že star bil, je začel JBoga
zapušati, in mu ni več z vsim sercam služil. Se v
malikovanje je zašel, in je malikam hrame (tempel-
ne) zidal. Nejeverske ženske so mu bile serce spri¬
dile. Milost božja ga zdaj zapusti, in njegova svit-
lost zatemnuje. Bog mu strahovanje napove in reče:
„Ker si to storil, in nisi spolnil moje zaveze, in mo¬
jih zakonil, ktere sim ti dal, bom razderl tvoje kra¬
ljestvo , in ga bom dal tvojimu hlapcu." Le en sam
rod, mu Bog obljubi, de bo še ostal njegovimu sinu,
„zavoljo Davida in zavoljo Jeruzalema ." In tako
se je res zgodilo. “Veliko sovražnikov se je vzdignilo
zoper Salomona, in tudi Jeroboam, njegov služabnik.
Po Salomonovi smerti je deset rodov od Roboama,
njegoviga sina, odstopilo, in so k Jeroboamu persto-
pili. Novo kraljestvo so napravili, ki se mu je reklo
Izraelsko , in je imelo veliko mesto Samarijo.  Samo
rod Juda, z Benjaminovim sklenjen, je Roboamu
zvest ostal. Temu kraljestvu se je reklo Judovsko ,
z velikim mestam Jeruzalemam. Bilo je veliko manjši
od uniga.

Jeroboam ljudstva ni pustil v Jeruzalem v tem¬
pelj vlil jim je dve zlati teleti, in je rekel: »Glej,
Izraeli to sta tvoja bogova, ki sta te iz Egiptovske
dežele izpeljala." Ljudstvo je tedaj malikovalo. Hu¬
de vojske ste ti dve kraljestvi skoraj vedno imele

105

med seboj. Kralji, Judovski in Izraelski, razun ne-
kterih, so bili le hudobni. Ljudstvo je lezlo v neved¬
nost; zmiraj manj je bilo praviga češenja božjiga.
Boljšat kralje in ljudstvo, je Bog svete može poši¬
ljal, ki se jim je preroki  reklo.

i.  Vsa posvetna sreča človeka vender ne more
zadovoliti; še le k napuhu in razuzdanosti ga na¬
peljuje, in mdti, de ne skerbi za svojo večno sre¬
čo. Toraj je „boljši malo y strahu Gospodovim,
kot veliki zakladi, ki ne nasitijo.“ Sir. 15, 16. —
2. „Zavoljo Davida in zavoljo Jeruzalema
ima tudi vikši pomen, to je: „ZavoIjo Zveličarja in
njegove Cerkve." Kako lepd je Bog še zmiram
skerbil za Judovsko ljudstvo, de so se njegove
obljube nad njim spolnile! Izraelsko kraljestvo je
bilo pozneje za vselej razderto; Judovsko je ostalo,
kar se bo pozneje vidilo.

Bog obudi prerokov.

a) Kraljestvo Izrael.

63. Prerok Elija.

Ahab kralj je storil več hudiga v Izraelu, kot
vsi njegovi spredniki. Verh druzih pregreh si je ne-
jcverko Jezabelo ženo vzel, in je v velikim mestu
Samarii maliku Balu (soInču) tempel zidal, in log
zasadil.

Bog pošlje k Ahabu preroka Elija, kteri mu
napove: „Kakor živi Gospod Izraelski Bog, pred
čigar obličjem stojim, de ne bo te leta ne rose, ne
dežja, dokler jest ne porečem." Prerok na to moli,
in ni bilo dežja tri leta in šest mescov. Eliju pa Bog
reče: „Idi od tod na jutrovo, in perkri se per po-
toku^Karitu; sim orlam ukazal, de naj te ondi pre-

106

živijo/'' Elija gre. Ondi so mu orli nosili kruha in
mesa zjutraj in zvečer; vodo je iz potoka pil.

Sčasama se je Studenic usušil, ker ni bilo de¬
žja. Gospod mu toraj reče: „Idi v Sareplo na $i-
donsko; tam sim vdovi zapovedal, de naj te redi.“
Elija se napravi, in gre. Pa vdova je bila uboga, in
že ni imela druziga, kot pest moke v predalu, in bit—
vico olja v verču. Elija je v božjim imenu oboje ta¬
ko namnožil, de ni pošla ne moka, ne olje do tistiga
časa, ko je Bog zopet dež poslal. Zbolel pa je bil
vdovin sin in umeri. Elija kliče k Bogu: „Gospod,
moj Bog! prosim, naj se verne duša tega otroka v
njegovo telo." Gospod ga je uslišal, in otrok je
oživel.

Tretje leto Bog reče Eliju: „Pojdi, in pokaži
se Ahabu; bom rekel deževati na zemljo." Elija gre.
Ahab mu pride naproti in reče: „Si ti listi, ki Izrae¬
la nadlegva?" Mu reče: „Izraela ne nadlegvamjest,
ampak ti, in hiša tvojiga očeta, ker ste Gospodove
zapovedi v nemar pustili, in za bali (maliki) poteg¬
nili. Vender pošlji zdaj k meni vse Izraelce na ICar-
melsko goro, in tudi 450 balovih prerokov, in 400
prerokov, ki so po logih, in živež dobivajo od Je- .
zabeline mize.“ Ahab jih vse skliče na goro< Elija
tedaj pred vse ljudstvo stopi in reče: „Doklej še
bote omahovali na obe plati? Ako je Gospod Bog,
deržite se njega: če je pa bal bog, se tega der-
žite.“ Vse ljudstvo je molčalo. Elija dalje govori,
in reče: „Zmed Gospodovih prerokov sim sam jest
še; balovih pa je 450. Dajte nam dva junca. Uni
naj si eniga zbero, razkosajo, in na germado zlože;
ognja pa ne pod njo: jest bom pa druziga junca
vzel in na germado zložil; ognja pa ne bom djal
pod njo. Potlej kličite svoje bogove; jest pa bom
svojiga Gospoda klical. Kteri Bog se z ognjem ogla¬
si, tisti bodi Bog. a  Vse ljudstvo je vpilo: „To je nar
bolji svet."

Balovi preroki pervi zakoljejo Junca, in per-
pravijo. Po tem skačejo okoli altarja, in kličejo v
eno mero od jutra do poldne: „Bal, usliši nas!" Pa
ni ga bilo glasu slišati, ne odgovora. Opoldne sejim

Elija posmehuje, in reče: »Glasneje vpite; sej je on
bog! morebiti je v pogovoru, ali na potu, ali pa še
spi; zbuditi se mora,“ Vpili so tedaj še glasnejši,
in se po svoji šegi z nožnu' in sulicami bodli, de jih
je kri polivala. Tako so sc spakovali do popoldne;
pa vse je bilo zastonj..

Zdaj pa Elija vse ljudstvo k sebi pokliče, po¬
stavi altar, naredi okrog prostorno prekopo (gra¬
ben), razseka junca, ter ga zloži na derva. Po tem
reče trikrat po štiri čebre vode pernesti, in politi ž
njo dar in derva. Voda se je ocejala ob altarji, in
prekopa je bila polna vode. Ko je bil že čas večerni
dar opraviti, perstopi Elija k altarju in moli: »Go¬
spod, Bog Abrahamov, Izakov in Jakopov! pokaži
dans, de si ti Izraelov Bog, in jest tvoj služabnik;
in de sim vse to po tvojim povelji storil. Usliši me,
Gospod! usliši me, de to ljudstvo spozna, de si ti
Gospod, in se k tebi oberne." Kar šine oginj z neba,
ter sežge dar, derva in kamne; še perst in vodo
pov/žije, ki je bila v prekopi. Ljudstvo, to viditi, se
je na obraz verglo, in molilo: »Gospod, On je Bog!
Gospod, On je Bog!" Elija jim zdaj reče: »Primite
balove preroke, in nobedin njih naj ne uide." Popadli
so zapeljivce, in vsi do zadnjiga so bili pokončani.

Elija gre po tem na verli Karmela, se k zem¬
lji sklone in moli. Svojimu hlapcu je pa rekel: »Poj¬
di, in poglej proti morju." Sedemkrat gre gledat, in
sedmič je vidil, de je meglica, kakor človeška sto¬
pinja, iz morja vstajala. Elija mu reče: »Pojdi, in
reči Ahabu: »Naprezi svoj voz, ter idi doli, de te
dež ne vjame." Neutegama je nebo od oblakov za-
temnelo, veter je vlekel, in privrešal je velik dež.
Ahab se je toraj napravil, in šel v Jezrahel.

1. Lažnjive preroke in goljufe vselej božji serd
doseže, kakor balove pope. 2. Preroki so z besedo
in zgledam ljudi k pokori budili, in na prihodnjiga
Odrešenika spominjali, kteriga podoba so ravno s
tem oni sami bili. 3. Elija je imel od sv. Duha pre¬
pričanje, de bo Bog poslal oginj na njegovo dari¬
tev. De se je čudo z ognjem še bolj razodelo, je

108

Elija ves altar ^  vodo polfl. 4. Karmelska gora je
per morji.

Kolikokrat se v ti zgodbi razodeva prečudna
moč molitve pravičniga ?

64. Greh in kazin Ahaba in Jezabele.

Nabot je imel nograd poleg Ahaboviga poslopja.
Ahab mu reče: „Daj mi svoj vinograd; ti dam za
njega boljiga, ali pa denarjev, kolikor je vredin.“
Nabot se je branil, ker je Mozesova zapoved pre¬
povedovala prodajati deišino očetov. Ahab se ves
serdit domu verne, z zobmi škriplje, se verze na po¬
steljo, obraz v steno oberne, in nič noče jesti. Je-
zabela, njegova žena, zve od njega, kaj de je, in
mu reče: „ Vstani, jej, in daj si mir; jest ti bom Na-
botov vinograd dala.“ Najme na to dve krivi priči,
ki ste pričale po krivim, de je Nabot Boga in kralja
klel. Toraj ga ukaže k smerti obsoditi, in kamnjati.
Po Nabotovi smerti gre Ahab, in se polasti njego-
viga vinograda.

Elija prerok pa mu naproti pride, in mu reče:
„To govori Gospod: Tam, kjer so psi Nabotovo kri
lizali, bodo tudi tvojo kri lizali. Jezabelo bodo pa
žerli na Jezraelskim polji.“ — Dve leti potlej je bil
Ahab na vojski smertno ranjen. Na vozu ga domu
peljejo, in kri iz ran poliva njega in voz. Zvečer je
umeri. Ko so voz v ribniku zmivali, so psi njegovo
kri lizali, kakor je bil Gospod napovedal. — Poznej¬
ših kraljev eden, Jehu, se napravi v Jezrael. Jeza-
bela zve, de pride, se nališpa in per oknu gleda, ko
se kralj v grad pelje. Kralj jo vidi, in zavpije slu-
žabnikam, ki so bili okoli nje: „Verzite jo doli!“ jo
veržejo, in ves zid se je z njeno kervjo oškropotal.
Konjske podkove pa so jo do konca sterle. Po jedi
reče kralj, po nji pogledati, de bi jo pokopali, — pa
razun Čepine, rok in nog nič ne najdejo. Vse drugo
so bili psi pojedli. Jehu je tudi pokončal vse balove
pope, in poderl njegove hrame in znamnja.

109

1. Grozovitne hudobije že na tem svetu ojstra
kazin doleti. 2. Preroki so z veliko serčnostjo kra¬
ljem in ljudstvu naravnost resnico pravili, in se
niso ustrašili ne terpljenja ne smerti. Nosili so Oj¬
stro haljo iz kože ali dlake, ter ljudstvo že z zu¬
nanjim ogledam k pokori budili.

6.5. Prerok Elizej.

Prerok Elija je bil v viharji z zemlje vzet. Na
ognjenim vozu z ognjenimi konji se je proti nebesam
peljal. Njegov naslednik je bil Etizej. Elijev duh je
v njem bil, in tudi on je velike čudeže delal.

Elizej je prebival v Jerihi. Jerihunci mu toži¬
jo, de je voda v mestu spridena in zemlja nerodo¬
vitna. Elizej verze soli vanjo, in reče: „To govori
Gospod : Popravil sim to vodo, in v prihodnje ne pri¬
de po nji ne sinert, ne nerodovitnost." In zgodilo se
je po njegovih besedah.

Elizej gre enkrat iz Jerihe v Betel. Otroci mu
pridejo iz mesta naproti, ga zasmehujejo in vpijejo
nad njim: ,, Pojdi gor, plešie I pojdi gor, plešic!"
Elizej se na nje ozre, in jim zažuga v imenu Go¬
spodovim. Dva medveda kar neutegama planeta iz
gojzda, in jih raztergata 42 .

Uboga vdova je prosila Elizeja pomoči zoper
posojevavca, kteri ji je hotel oba njena sinova suž¬
nja storiti, ker mu ni mogla plačati. Elizej jo praša:
„Koga imaš v svoji hišiJe  rekla: „Nic drugiga
ne, kakor malo olja." Elizej ji ukaže, de naj si od
vsih svojih sosedov sprosi veliko praznih posod na
posodo; potem naj se zaklene s sinovama v hišo,, in
naj tisto malo olja vliva v vse prazne posode. Že¬
na gre, začne olje v posode vlivati, in napolni ž njim
vse posode. Na to gre Elizeju povedat, kaj se je
zgodilo. On pa ji reče: „Prodaj olje, in verni svoji-
mu posojevavcu; ti pa in tvoja' sinova živite od
ostanka."

110

* Naman, Sirskiga kralja veliki vojvoda, in bo¬
gat mož, je bil gobov. Per njem je služilo Izraelsko
dekle. Le-tš reče nekiga dne Namanovi ženi: „0h,
naj bi bil moj gospod per preroku v Šamani, goto¬
vo bi ga očistil gob/' Naman, to zvediti, se napravi
k Elizeju, in vzame seboj 10 talentov srebra, 6000
zlatov, in deset pražnjih oblačil. Pride tedaj in ob¬
stoji pred vrati preroka s konji in z vozmi. Elizej
mu poroči: „Pojdi in okopaj se sedemkrat v Jorda¬
nu, ter boš očišen." Naman je bil hud, in reče: „Sim
mislil, de bo viin \  meni peršel, v ime svojiga Boga
klical, in me ozdravil. Niste li boljši Abana in Far-
fara, reki Damaški, od vsih vod v Izraelu ?“ Ober-
ne se, in se serdit proč napravlja. Hlapci pa k nje¬
mu stopijo, in mu reko: „Oče, ko bi ti bil prerok
kej tcžkiga naložil, bi bil gotovo storil; koliko bolj
pa, ker je le rekel: skopaj se, in očišen boš."

Na to gre, se skoplje v Jordanu sedemkrat, in
očišen je bil od gob. Potlej se verne k preroku, in
reče: „Zdaj vem, de ga ni boga na vesoljnim svetu,
razun Izraelskiga. Prosim te, prejmi darilo od svo¬
jiga hlapca!" On pa je rekel: „Kakor živi Gospod,
pred kterim stojim, de ga ne vzamem." In desirav-
no mu je zlo ponujal, prerok vender ni hotel nic
vzeti. Naman zaterdi, de ne bo več malikam, ampak
le satno pravimu Bogu daroval, in odide.

Gijeci, Elizejev hlapec, pa za Namanam Ječe,
in mu reče: „Moj gospod me je do tebe poslal, in
sporoči: Bavno kar sta peršla k meni dva preroška
učenca; daj jima talent srebra, in dvojno pražnično
obleko." Naman mu pa da dva talenta in dvojno
oblačilo. Gijeci pride zvečer domu, denarje in obleki
skrije, in gre k preroku. Elizej ga praša: „Od kod
prideš, Gijeci ?“ Je odgovoril: „Tvoj služabnik ni
bil nikamor šel." Elizej pa je djal: „Mar nisim bil v
duhu pričujoč, ko ti je mož z voza naproti peršel?
Si dobil srebra in oblačil; pa tudi Namanove gobe
se bodo tebe prijele, in ostanejo nad tvojim zaro-
dam viin no vun." In Gijeci je šel spred njega že
ves bel gob kakor sneg.

111

Oz nekaj let je Elizej umeri. Ravno tisto
leto Moabski roparji v deželo pridejo. Možje so
nekje ravno merliča nesli; ko ugledajo roparje, mer-
liča veržejo v Elizejev grob, in zbeže. Ko se je
merlič Elizejevih kosti zadel, je oživel in vstal.

1. Popravljenje vode s solijo je bilo podoba
keršanskiga blagoslovljenja vode,' per kterim se vo¬
da z blagoslovljeno solijo očisti od moči hudobniga
duha. 2. Starim, slepim, kraljevim, ali drugači nad-
ložnim ljudem smo dolžni prijaznost in usmiljenje
skazovati. Toraj gorje olrokam, kteri lake ljudi za¬
smehujejo! 3. Damask je bilo veliko mesto na Sir¬
skim, v kterim so bili malikovavci, ne Judje. 4.
„Lakomnost je korenina vsih hudobij" (l.Tim.6, 10.).
Gijecita je zapeljala k gerdi laži in goljufu! 5. Za¬
voljo storjene krivice tudi nasledniki velikrat mora¬
jo terpeti, ne le sam krivičnik, 6. Izraelci so imeli
tako narejene grobe, de so se odperli, ter se je
lahko do trupla prišlo.

Ktero lepo čednost vidimo nad Elizejejn? Ktero
še veči milost, kot telesno zdravje, je zadobil Na-
man ?

66. Prerok Jona.

Ninive so bile veliko mesto, tri dni hoda v o-
krog; pa prebivalci so bili silo hudobni, Bog ukaže
preroku Jonu, ki je tisti čas živel, de naj gre Ni-
nivljanam pokoro oznanovaf. Jona pa se napravi, in
hoče pred Bogam bežati, de bi ne šel v Ninive. Gre
tedaj v primorsko mesto Jope, dobi barko, ki je bila
v Tarzis napravljena, plača brodnino, in gre va-njo.

Bog je pa obudil siln vihar na morji, in barka
je bila v nevarnosti se potopiti. Brodnarji so vpili,
vsak je v svojiga boga klical, in robo so metali iz
barke, de bi ložji bila. Jona je pa na dnu barke
spal. Vikši brodnar gre k njemu, in mu reče: „Ka-

UH

ko moreš tako terdo spati? Vstani, kliči k svojimu
Boga; morebit se nas usmili, de ne poginemo.*

Brodnarji pa reko med seboj: „Dajmo vadljati
(losati), de zvemo, zakaj nas je zadela ta nesreča.*
Mislili so si namreč, de bi utegnil kak velik hudo-
delic med njimi biti, ker je tak vihar. Vadljajo, in
Bog je naklonil, de je Jona zadelo. Beko mu: „Po-
vej nam, od kod nam je ta nesreča? Kaj je tvoje
delo? Kam greš? Kteriga naroda si?“ Jim reče:
Hebrejic sim, in častim Boga nebeškiga, kteri je
morje in suho vstvaril.* In povedal jim je, de beži
pred svojim Bogam. Brodniki so se na to silno bali*
ter so rekli: „Kaj sr to storil ? Koga nam je s teboj
početi, de morje odleže?* On pravi: „V morje me
verzite, in morje bo odleglo; ker vem, de je zavoljo
mene ta vihar nad vas peršel.* Brodniki še veslajo
proti suhimu; pa se ni dalo, ker morje se je kopi¬
čilo, de so jih valovi zagrinjali. Primejo tedaj Jona-
ta, in ga v morje veržejo. Kar na enkrat je morje
utihnilo od svoje ihte. Velik strah pa je brodnarje
obšel, in darovali so pravimu Bogu, in mu obljube
delali.

Bog je naklonil, de je peršla velika morska ri¬
ba, in je Jonata požerla. Tri dni in tri noči' je bil
Jona živ v terbuhu ribe, in je k Bogu molil. Gospod
pa je ribi zapovedal, in ga je nepoškodovaniga iz
sebe na suho vergla.

Zdaj mu Bog vnovič zapove, de naj gre v Ni¬
nive pokoro oznanovat, in.Jona gre. Dan hoda gre
notri v mesto, in vpije: „Še 40 dni, in Ninive bo¬
do pokončane!* Ninivljani so v Boga jeli verovati,
napovedo post, in vsak, bodi velik ali majhin, se v
rasovnik (spokorno obleko) obleče. Tudi kralj stopi
s sedeža, obleče rasovnik, v pepel sede, in ukaže
po Ninivah razklicati: „Slehern naj se spreoberne
od svojih hudobnih potov, in od hudobije svojih rok.
Kdo ve, morebiti se Bog potolaži in odpusti, de ne
poginemo!* Ko so se tedaj poboljšali, se jih je Bog
usmilil, in jim pcrzanesel nesrečo, ktero je bil za-
žugal.

ii3

Jona gre iz mesta, in čaka, kaj bo ž njim Bog
storil. Kedar vidi, de je Bog mestu perzanesel, ga
je nejevolja obšla, in je želel umreti. — Bal se je
namreč, de ga bodo imeli za lažnjiviga preroka. —
Gospod Bog pa da, de nad Jonovo glavo zrase kloš-
čevina (Meko pleme buč), ki mu je senco delala. To
je bilo Jonatu zlo prijetno. Drugo jutro pa da Bog
červa v kloščevino, ki jo je spodjedel, de je usah¬
nila. Solnce izhaja, Bog pošlje žgoč veter, in Jonata
je tako močno v glavo žgalo, de je skor medlel.
Vnovič si voši smert. Gospod pa mu reče: „Tebi je
žal za kloščevino, ki je nisi ne sadil, ne redil - in
Jez bi Ninivam ne perzaneselj v kterih je nad sto in
dvajset jezer ljudi, in toliko živali ?“

1. Ninive so bile veliko mesto na Asirskim. 2.
Tarzis ali Tarteš je bilo, kakor nekteri razlagajo,
na Španjolskim, 1000 ur deleč od Niniv. Pa kdo
bo pred Bogam ubežal, bodi še tako deleč? 3. Ri¬
ba, ki je bila Jonata požerla, je bila, mende, mor¬
ski pes  (haj). Pravi se mu tudi morski risat ali
človekožerec. Je do 30 čevljev dolg, in ima Ckar
novi prigodki pričajo) toliko žrelo, de zamore člo¬
veka požreti, in nepoškodovaniga iz sebe vreči. 4.
Tridnevno mUdenje Jonata v trebuhu ribe je bilo
podoba tridnevniga Jezusoviga počivanja v grobu,
in njegdviga vstajenja tretji dan (Mat. 12, 40).
5. Molitev, post in pokora zamore tudi naj hujši
kazni odvemiti; to vidimo nad Ninivljani. 6. Ko so
bile Ninive otele, je bil Jona žalostin, ker je mislil,
de bi Bog zdaj utegnil Izraelce zavreči, in ajdam
v roke dati; zakaj Asirski narod je bil obiln in
močin.

I

8

114

Asirska sužnost.

67. Konec Izraelskiga kraljestva.

(722 pred Kr.)

- Izraelski otroci so neprenehama v Boga greši¬
li. Klical jih je po prerokih: „Vernite se od svojih
prehudobnih potov, in spolnujte moje zapovedi!“ Pa
bili so še le terdovratniši. Zvezde na nebu so po
božje častili, malikovali, sinove in hčere maliku Mo-
lohu žgali, se z vedeževanjem in vražami pečali, ler
hude prehude reči počenjali.

Gospod se je nad njimi razserdil, in je dal vsih
deset Izraelovih rodov sovražnikom v oblast. Sal~
manasar , Asirski kralj , vdari v deželo, in Ozea,
Izraelski kralj , se mu je podvergel, in mu davke
opravljal. Ko je pa Asirški kralj zvedi!, de se Ozea
hoče spuntati, de bi mu davkov ne dajal, je peršel
nad Samarijo, jo je tri leta oblegal in predobil.
Izraelci so bili na Asirsko v sužnost gnani, in po
mestih razdeljeni. Tako je bilo konec Izraelskiga
kraljestva za vselej, S£o4 let po ločenji od Judoviga
rodil. /

V  mesta po Izraelu je Asirski kralj naselil pre-
bivavcov iz svojiga laslniga kraljestva. Ker se pa
niso Boga bali, ter hudobno živeli, pošlje Bog med
nje levov, ki so jih tergali. Toraj ukaže kralj kte-
riga zmed vjetih Izraelskih duhovnov v deželo nazaj
poslati, de naj jih uči Boga spoznati, ki so ga Izrael¬
ci častili. To se zgodi. Pa, če so tudi praviga Boga
častili, so vender poleg tega tudi poprejšnjim mali-
kam služili.

l.Moloha so malikovali za boga natore ali stvar-
jenih reči. Obrazili so ga po človekovo z juncovo
glavo. Otroke so mu na razbeljene roke pokladali,
ter jih neusmiljeno sežgali 2. Asirski naseljenci
so se od veliciga mesta „Samanja“ imenovali Sa-
marijanje.  Gnusno ajdovšino so z judovskimi še-

115

gami mešali; toraj so jih Judje še hujši sovražili,
kot ajde same. Sčasama so ajdovslvo popustili;
vender so pa nektere vraže ohranili. Iz sv. pisma
so le pet Mozesovih bukev sprejeli, in terdili, de
je Bog njih hrib Garicim sebi v češenje odločil.

68. Božja previdnost nad Tobijem in
njegovim sinam.

Ob času Asirske sužnosti je živel pobožni To-
bija. Tudi on s .svojo družino je bil v sužnost v Ni¬
nive odpeljan. Ze v Izraelu , ko je bil naj mlajši v
svojim rodu, se on sam ni oskrunil z malikovanjem,
temuč je v Jeruzalem bodil Boga molit. V sužnosti
se on sam ni nobenkrat z ajdovskimi prepovedanimi
jedmi ognusjl. In vsak dan je ubogajme delil med
revne Izraelce od vsiga, kar je imel, Ker je Bogu
s celim sercam služil, mu je dal tudi per Salmana-
sarji milost najti, deje smel hoditi, kodar je-hotel.
Tobija je' toraj vse sužne obiskoval, in jih tolažil v
njih stiskah.

Salmanasarjev naslednik je pa sovražil Izrael¬
ce. Lakoto so terpeli, in velikrat se niso imeli s čem
obleči. Veliko je bilo pomorjenih, in čez mestni zid
pometanih, de so jih ropne ptice in druge zveri po-
jedale. Tobija je vsak dan hodil, jih tolažit, in je
slehernimu po svoji zmožnosti pomagal, lačne je na-
sitoval, nage oblačil, pobite pokopoval. Kralj to zve,
in ukaže Tobija umoriti, in vse njegovo premoženje
vzame. Tobija se mora tedaj s svojo ženo in sinam
. skrivati. Pa 45 dni po tem je bil kralj od svojih
lastnih sinov končan; in Tobija se domu verne, in
dobi zopet vse svoje premoženje. Zdaj začne vno¬
vič, kakor poprej, mertve pobirati, jih v svoji hiši
skrivati, po noči pa pokopavati.

Enkrat ves trudin pride od pokopovanja, se pod
steno vleže in zaspi. Padlo mu je pa iz lastovčjiga
gnjezda gorkiga lastovjeka v oči, in Tobija je osle-

H6

pel. To poskušnjo mu je Gospod Bog naklonil, de je
Tobija mlajšim zgled svoje poterpežljivosti zapusti!,
kakor nekdaj sveti Job. Kakor so nekdaj prijatli Jo¬
ba zaničevali, tako tudi Tobijata njegovi rodovinci
in znanci. ,,I£aj imaš zdaj od tega, de si ubogajme
dajal in merliče pokopoval?" mu oponašajo. Tobija
jih je pa posvaril, in rekel: »Nikar tako ne govo¬
rite ; zakaj svetniški otroci smo, in drugo življenje
nas čaka, kteriga bo Bog tistim dal, ki mu vselej
zvesti ostanejo." —

Ana, njegova žena, ga je s prejo preživila.
Nekiga dne pernese domu kozlička, ki ga je per-
predla. Ko Tobija njegov glas zasliši, reče,; »Glejte,
de bi kje ne bil ukraden! Dajte ga nazaj njegovimu
lastniku; zakaj .tatvine ne smemo ne jesti, ne dotak¬
niti se je." Zena mu je to hudo očitala. Tobija je
pa zdihoval, jokal in molil.

Tobija je mislil, de bo že kmal umeri. Toraj
pokliče svojiga sina k sebi, in mu reče:

»Poslušaj, sin! besede iz mojih ust, in zasadi si
jih terdno v dno svojiga serca

»Ko Bog mojo dušo k sebi vzame, pokopaj moje
Iruplo. Spoštuj svojo maler vse nje žive dni; zakaj
pomniti moraš, kaj vse je terpela zavoljo tebe. Ka¬
dar pa čas tudi njeniga življenja izteče, jo pokoplji
zraven mene."

»Boga imej v sercu vse svoje žive dni, in vari
se, de kdaj v greh ne pervoliš, in v ndmar ne pu¬
st š zapoved Gospoda, našiga Boga."

»Dajaj ubogajme od svojiga premoženja, in od
nobeniga uboziga ne odvračaj svojiga obličja; tako
tudi Gospod ne bo odvernil od tebe svojiga obličja.
Kolikor uterpiš, daj ubogajme. Imaš veliko, daj ve¬
liko ; imaš malo, daj tudi maliga radovoljno. Zakaj
veliko plačilo si (z milovšino) nakladaš za dan
sliske."

»Vari se, moj sin! vse nečistosti, in ne bo naj
nikdar nič pregrešniga od tebe slišali."

»Ne daj nikdar prostora napuhu, ne v sercu, ne
V l)'’sedah; zakaj on je začetik vsiga pogubljenja."

„Kdor koli ti kej dela, mu precej plačaj, in nik¬
dar ne prideržuj najemnikoviga zaslužka."

„Kar nočeš, de bi kdo tebi storil, tudi ti niko¬
mur ne stori."

„Vsakrat prašaj za Svet pametniga moža."

„Hvali Boga vun in vun; in prosi ga, naj vlada
. tvoje pota."

„Nič ne maraj, moj sin! ubožno sicer živimo; pa
veliko dobriga bomo imeli, ako se Boga bojimo, se
vsiga greha varujemo, in dobro delamo."

Še naznani Tobija svojimu sinu, de je svojimu
rojaku Gabelu, ki je bil na Medjanskim v mestu
Ragesu, dal deset talentov *]) srebra. Da mu pismo,
in naroči, de naj si vzame zvestiga tovarša, in gre
k Gabelu po denarje.

Mladi Tobija odgovori: „Kar si mi ukazal, oče!
vse bom storil."

Potem gre mladi Tobija vun, in najde mladen-
ča, ki je stal prepasan, kakop de bi bil perpravljen
na pot. Ni vedil, de je angel Rafael, ter ga je ogo¬
voril: „Znaš pot na Medjansko ?“ Mu je rekel:
„Znam.“ In Tobija ga je za tovarša vzel. Vzame
slovo od očeta in matere, in gresta.

Pervo noč sta ostala zraven reke Tigre. Tobija
si gre noge umivat k vodi; kar se silna riba požene
iz vode, in po njem hlastne. Tobija se ustraši, in
zavpije. Angel mu pa reče: „Za plavute jo zgrabi,
in k sebi potegni!" Tobija jo tedaj izleče. Serce,
žolc in jetra mu ukaže angel spraviti za zdravila;
meso sta imela po poti.

Ko do nekiga mesta prideta, ga je angel peljal
k Ragvelu, Tobijevimu sorodovincu. Ragvel je imel
edino hčer, Saro , pa veliko premoženja. Angel mu
reče, de naj Saro per očetu snubi za ženo. Ragvel
je vidil, de je Rog tako naklonil, de se hči, po Mo-
zesovi postavi, v svoj rod omoži; toraj mu da hčer,

*) 1 talent srebra jo 3000 srebcrmkov; t srebernik (sikel) pa
znese 30, po nekterih 40 do 4® %r. nažiga d-enara, Tedaj bi
bilo srebra nar manj 1500 gold.

118

in pol svojiga premoženja ž njo. Tobija per njem
ostane: angel pa gre v Itages, in mu pernese de¬
narje od Gabela.

čez 14 dni se vsi proti domu podajo. Na pol
poti angel in Tobija družino popustita, de počasi za
njima gre; sama pa sta naprej šla. In angel Tobiju
reče, slepimu očetu z ribnim žolcam oči pomazati,
ko domu pride, ter bo spregledal.

Težko so Tobijevi starši perčakovali že sina.
Mati je dan na dan ob poti na robu hriba posejala;
kar ga enkrat od deleč ugleda, in gre Tobiju pove¬
dat : „Glej, sin gre1“ Oba mu naprot gresta, ga ob¬
jameta in kušneta, ter od veselja jok zaženeta. Zdaj
so vsi molili, in Boga zahvalili. Na to je Tobija z
ribnim žolcam očetu oči pomazal. V pol ure se mu
je jela ntrena lupiti, in Tobija je spregledal. Vnovič
so Boga hvalili, in Tobija je bil zlo vesel, de je vi-
dil svojiga sina. Sedem dni potlej je peršla tudi Sa¬
ra, in vsa družina, živina, velbljudi (kamele) in vse
blago in denarji za njim domu. Vsi so bili zlo veseli.

Tobija reče: „Kaj bomo dali unimu svetimu mo¬
žu, ki je s teboj hodil?" Oče in sin ga na stran po¬
kličeta, in mu ponujata polovico vsiga, kar so seboj
pernesli. On je pa rekel: „Hvalite Boga v nebesih,
in dajajte mu češenje pred vsimi ljudstvi, ker On
vam je svojo milost skazal. Ne bom vam več skriv¬
nosti perkrival. Ko si s solzami v očeh molil, in
mertve pokopoval, sim jest tvojo molitev pred Go¬
spoda nosil. Ker si bil Bogu prijetin, te je mogla
poskušnja uterditi. In Gospod me je zdaj poslal, de
sim te ozdravil; ker jest sim angel Rafael, eden sed¬
merih, ki stojimo pred Gospodam."

To slišati, se prestrašita, in se pred-nj na zemljo
veržeta. Angel je pa rekel: „Mir vama; ne bojta se!
Bog je hotel, de sim per vas bil; njega hvalite, in
mu pojte. Viditi je bilo, de z vami jem in pijem; to-
de moja jed in pijača je nevidna. Pa čas je, de se
vernem k njemu, kteri me je poslal. Vi pa hvalite
Boga, in oznanujte njegove čuda." Ko je bil to iz¬
govoril , jima je zginil spred oči. Ona sta se pa
vergla na obraz, in sta tri ure Boga hvalila.

H9

Tobija je še 42 let vesel živel, in je umeri 102
let star. Vsi njegovi nasledniki so sveto živeli, ter
so bili prijetni per Bogu in per ljudeh.

1. Nepokopan biti je bilo ob vsih časih velika
nečast. Toraj je bilo veliko delo usmiljenja merliče
pokopovati. 2. Zares bogoljubin človek svojimu
bližnjimu dobrote skazuje, če je tudi v smertni ne¬
varnosti zavoljo tega, in še  merličem skazuje spo¬
dobno čast. 3. „Otroei svetnikov," to je, otroci
očetov, ki so imeli upanje boljšiga prihodnjiga živ¬
ljenja (Hebr. 11, 9. 10.). 4. Tobijevi lepi nauki
imajo za vse čase vrednost in veljavo. 5. Angeli
božji vedno z nami hodijo, in nas rešijo iz mno-
zih nevarnost, desiravno jih ne vidimo.

Ktere telesne dela usmiljenja je Tobija oprav¬
ljal? ktere duhovne? — S čem je pokazal Tobija,
de ima tanjko (občutljivo) vest, ter se boji krivice ?
Kakšin greh stori, kdor kej ukradeniga vedama
, sprejme, kupi, hrani i. t. d.? V kterih angelovih
besedah so tri naj imenitniši dobre dela obsežene?

b) Kraljestvo Juda.

69 . Judovska nezvestoba.

Preroki Caharija , Joel , Mihej.

Kakor v Izraelu, tako so bili tudi na Judovim
večj del hudobni kralji. Že Roboam, Salomonov sin,
je perpustil ljudem malikovati, in vse pregrehe vga-
njati, ki so bile z malikovanjem sklenjene. Pa božja
šiba ga je zdajci zadela. Egiptovski kralj z vojsko
pride, predobi' Jeruzalem in vse mesta, obropa do
čistiga tempel in kralja, in se verne na Egiptovsko.

Tako je bilo tudi v naslednjih časih. Bog jim
je pošiljal preroke, pa jih niso liotli slušati. Preroka

120

Caharija,  sina Barahijeviga ki jih je svaril, in
jim kazin napovedoval, je ukazal kralj Joas v dvoru
tempelna umoriti. Caharija je umirajoč rekel: »Go¬
spod naj gleda, in se mašuje!" Eno leto potlej pride
Sirski kralj z vojsko v Jeruzalem, in je pomoril rav¬
no tiste poglavarje, ki so perpušenje malikovanja
tirjali. Joas je bil ranjen, in kmal potem od svojih
lastnih služabnikov umorjen. Kralj Ahac je svoje
lastne otroke malikam žgal, sterl svete posode in
zaklenil tempel Gospodov.

Toraj jim je Joel  prerokoval, de bo Judovsko
kraljestvo prišlo kmal neverskimu ljudstvu vsužnost,
de bo pa vender poslednjič zopet rešeno iz nje.

Mihej  je pa prerokoval od prihodnjiga Odre¬
šenika: v Ti, Betlehem Efrata, si sicer majhno med
tavkenti na Judovim; iz tebe Mi pride Gospodo -
vavec v Izraelu , kteriga izhod je od začetka , od
vekomaj .“ Prerokoval je, de se bo Odrešenikova ve¬
ra med vsimi narodi po zemlji razširila; de bo po
vesoljnim svetu mir, kadar Odrešenik na zemljo pri¬
de ; rojen pa de bo v malim mestu Betlehemu na
Judovim. (Drugi Betlehem je v Zabulonovim rodu).

70.  * Prerok Izaija.

Tudi Izaija je prerokoval ob tem času.
a) Svarjenje in bujenje k pokori;

»Poslušajte nebesa, in ti zasliši, o zemlja; ker
Gospod govori: Otroke sim zredil, oni pa so me za¬
ničevali. Vol spozna svojiga lastnika, in osel jasli
svojiga gospoda; Izrael pa mene ne pozna. To ljud¬
stvo me sicer časti s svojimi ustmi, njegovo serce
pa je deleč od mene. Čimu je meni sila vaših darov?
Zgavmne ovnov, telečje, jagnjičje in kozlovske kervi
ne išem. Vaše kajenje mi je gnusoba; vaših sabot in
praznikov ne morem več terpeti. In ako ravno svoje

*) Ta Caharija, sin Jojada ali Barahija, je živel 850 let pr. Kr.

i2i

roke stegujete, vender Jest svoje oči od vas odver-
nem; in ako tudi obilno molite, Jest vender nočem
uslišati: ker vaše roke so polne kervi! Umite, oči¬
stite se; spravite svojo hudobijo spred mojih oči;
učite se dobro storiti, hitite v pomoč stiskanimu, per-
pravite siroti pravico, branite vdovo. Po tem, ko bi
bili vaši grehi kakor škerlat, bodo beli kakor sneg;
in ko bi bili rudeči kakor karmezin, bodo beli kakor
volna. “

„Jeruzalem se bo zvernil in Juda pade, ker
njih naklepi so zoper Gospoda. Zavoljo tega, ker so
prevzetne Sijonove hčere, in hodijo s stegnjenim
vratam in s prederznimi očmi, jim bo Gospod ogolil
glave, jim odvzel njih lepotije;'in namesti dišav bo
smrad, namesti pasu verv, namesti kodrastih las ple¬
ša, in namesti opersnice rasovnik. — Tvoji možje
pa, ^ Jeruzalem, bodo z mečem pobijani, in tvoji
junaki v boju."

b) Prerokovanje od prihodnjiga Odrešenika:

„ Glej , Devica bo spočela in Sinji rodila, in
poreče se mu EmanveP  (Bog z nami).

„Mladika  (mlajši) bo pognala iz Jesetove
(Izajeve) korenine; Duh Gospodov bo nad Njim
počival, Duh modrosti in umnosti , sveta in moči,
učenosti in pobožnosti; in Duh strahu bo&jiga Ga
bo napolnoval. u

„Dete nam je rojeno , Sin nam je dan; , na
plečih Mu je gospodstvo, in Njegovo ime je: Čud¬
ni, Svetovavec, Bog , Močni, Oče prihodnosti , Po¬
glavar miru. u

„Glas vpijočiga (se razlega) v pušavi: Per-
pravljajte pot Gospodov, poravnajte v pušavi steze
našiga Boga. Vsaka dolina naj se napolni, in vsaka
gora in grič naj se zniža; kar je kriviga, bodi rav¬
no, kar je ojstriga, gladek pot. Zakaj Gospodovo
veličastvo se bo razodelo."

„ Duh Gospodov je nad Menoj. Ker Gospod
me je mazilil: učit pohlevne, Meje poslal, ozdrav¬
ljat skesane v sercu, jetnikam rešenje oznanit in
razglasovat dan sprave. u

„ Bog sam pride, in bo vas odrešil. Tedaj se
bodo odperle oči slepim , odperle se bodo ušesa glu¬
him', poskakoval bo kruljevi kakor jelen, in muta¬
stim se bo jezik rešila

„Svoje telo sim dal njim, ki so me bili, in
svojiga obličja nisim skrival pred njimi, ki so me
preklinjali in zapljuvali.“

„Zares, On nosi naše bolezni, in nase nalo¬
ži naše bolečine.  Štejemo ga goboviga, ki ga je Bog
udaril in ponižal; pa On je ranjen zavoljo naših hu¬
dobij, raztepen zavoljo naših grehov: za našiga mi¬
ni voljo je nad Njim strahovanje, in Njegove rane
nas ozdravijo. Darovan bo, ker Sam hoče; kakor
jagnje bo f) el jan na moriše, in ne bo odperl svojih
ust. u

„Narodi Ga bodo molili, in grob Mu bo veli¬
časten^

i.  Kmal po storjenim grehu pervih staršev je Bog
obljubil Odrešenika.  Pa od začetka so le prav
malo ljudje od Njega vedili. Kakor se je pa čas
Odrešenikoviga prihoda bližal, toliko bolj na tanko
so ga preroki popisovali. Izaija že zlo veliko in
obširno prerokuje, de bo obljubljeni Zveličar sin
Device,  iz Davidovih  mlajšev in poln sv. Duha.
De bo od Boga poslan, prečudno učih ozdrav¬
ljal in otemal;  de bo martran, preklinjan, v
obličje zapljuvan;  de bo radovoljin in molčeč
v grenko smert peljan;  de ga bodo v grobu
povsod molili.

71. Kralja Ecehija in Manase.

Ahac je bil nar hudobniši zmed vsih kraljev.
Ni maral ne za Boga, ne za postavo, ne za preroke.
Toraj ga je Bog dal sovražnikam v roke, in bilo je
ob enim dnevu pomorjenih 120,000 mož, in 200,000
žen, otrok in hčer v sužnost odpeljanih.

123

Ecehija, Ahacov sin, je delal, kakor je bilo
Gospodu všeč. Malikovavske altarje in Mozesovo
bronasto kačo, ker so ji Izraelci kadilo zažigali, je
poderl. Odperl je zopet tempel, poklical duhovne, ter
jim je ukazal božjo hišo očistiti in opušene daritve
vnovič opravljati. Toraj je bil Bog ž njim. Senahe-
rib, Asirski kralj, je z veliko vojsko Jeruzalem ob-
legel. Ecehija v silni stiski gre v božjo hišo molit,
in Bog ga je uslišal. Angel Gospodov je pokončal
tisto noč v Asirskim stanu 185,000 ljudi. Napuh-
njeni Senaherib je mogel tedaj osramoten odriniti.
Kmal po tem so ga v hiši njegoviga malika njegovi
lastni sinovi umorili.

Ecehija hudo zboli, in Bog mu poIzaii napove:
„Oskerbi svojo hišo, ker umeri boš.“ Ecehija pa
moli k Gospodu, in Gospod mu da zdravje, in še 15
let življenja. Tudi od prihodnje sužnosti mu je Izai¬
ja prerokoval, in mu je rekel: „Glej! dnevi pridejo,
in bo preneseno v Babilon, karkoli je v tvoji hiši.
Tudi tvoji sinovi bodo vzeti, in bodo dvorniki v dvo¬
ru Babilonskiga kralja."

Manase, Ecehijev sin in naslednik, je počenjal
velike hudobije. Napravil je malikovanje v Gospo¬
dov tempel, sšm je postavil malika, in svojiga last-
niga sina je daroval maliku Molohu. Velike nedolž¬
ne kervi je prelil, in tudi preroka Izaija je ukazal
do smerti mučiti. Bog pa perpusti, de Asirski voj¬
vodi planejo nad-nj, in vklenjeniga v Babilon od¬
peljejo. V stiski pa je molil, ojstro pokoro delal, in
prav goreče Boga prosil -usmiljenja. Bog ga je usli¬
šal, in ga je zopet peljal v njegovo kraljestvo. Zdaj
je Manase malikovanje prepovedal, pravimu Bogu
postavil altar, in mu do konca služil.

1. Angeli imajo od Boga veliko moč, in božje
strahovanja nad hudodelniki spolnujejo. Angel je bil
že perva človeka iz raja izgnal; angeli bodo tudi
per poslednji sodbi Kristusa obdajali. 2. Tudi nar
hujšim grešnikam Bog še usmiljenje ponuja. Verni
se k Njemu, o grešnik! s kesanjem in zaupanjem.

Kako se tudi v ti zgodbi zlo velika moč molitve
razodeva?

72,  # Judit

Ob času, ko je kralj Manase v Babilonu v ječi
bil, pride Holofern, Asirski vojvoda, z veliko vojsko
na Judovsno. Bilo jih je, de so zemljo pokrivali, ka¬
kor kobilice. Mesto Betulijo obležejo, in preprejo
prebivavcam vodo. Ko bi pomoči ne bilo, v petih
dneh bi se jim bili mogli podati.

To sliši Judit, vdova, ki je s svojimi deklami na-
tihama živela, ojstro oblačilo nosila, in se, vim praz¬
nikov, vsak dan postila. Zapre se v svojo molitno
stanico, potrese glavo s pepelam, se verže na tla
pred Bogam, in moli. Ko odmoli, se v naj lepši
obleko obleče, in gre s svojo deklo v Holofernov
stan.

Vojšaki jo k Holofernu peljejo; in per njeni je
& svojim govorjenjem milost našla. Rekla mu je, de
se Bog huduje nad njenim ljudstvam, de je tedaj iz
mesta šla po povelji Boga, kterimu tudi v njegovim
šotorji hoče zvesto služiti. Holofern ji je posebin
šotor odkazal, in smela je vun iz stana hoditi Boga
molit, in zopet v stan priti, kakor se ji je zdelo.

Oeterti dan napravi Holofern svojim vojvodam
gostje, in tudi Judito povabi. Bil je dobre volje, in
je veliko vina pil. Ko je bilo že pozno, so njegovi
vojvodi, vsi od vina omoteni, v svoje šotore šli. Ho¬
lofern je pa ves pijan ležal. Judit s solznimi očmi
moli natihama: „Gospod Bog! daj mi moč to uro.“
Na to stopi bliže, seže po meč, ki je na stebru vi¬
sel, ga izdere iz nožnic, prime Holoferna za lase, in
mu glavo odseka.

Po tem gre po navadi iz stana, kakor de bi ho-
lla moliti. Pride pa nazaj v svoje mesto, pokaže
Holofernovo glavo, ki jo je dekla zavito seboj per-
nesla, in naznani ljudstvu, kaj se je zgodilo. „Ka-
kor res Gospod živi — je rekla — njegov angel me
je varoval, ko sim od tod šla, se tam mudila, in se
od ondod vernila; in Gospod ni perpusti! mene,
svoje dekle, omadežati.“

125

Vsi so Boga hvalili. Ozija, poglavar ljudstva,
ji je pa rekel: ^Blagoslovljena si, hči! od Gospoda,
Boga nar Vikšiga, med vsimi hčerami na zemlji." Zdaj
planejo z velikim kričem nad Asirce. Le-ti hočejo
svojiga poglavarja zbuditi. Ko ga pa vidijo brez
glave v kervi na tleh ležati, se jaderno v beg spuste.

1. Post in ojslro zatajevanje je potrebno in naj
boljši perpravljanje k velikim delam. 2. Kteri se iz
svetiga namena, ali iz božjiga navdajanja v kako
nevarnost podajo, tiste Bog varuje; ne pa tacib, ki
brez potrebe, iz radovidnosti i. t. d. nevarnosti
išejo.

Babilonska sužnost.

73. Prerok Jeremija in odpeljanje v
sužnost.

(  588 pred Kr.)

Kakoršna se je godila Izraelskimu kraljestvu
zavoljo greha, taka tudi Judovskimu.

Ob dnevih hudobniga kralja Joakima jih je Je¬
remija prerok zavoljo pregreh ojstro svaril in k po¬
kori budil.

Bog je Jeremiju ukazal:

„Vstopi se na vrata hiše Gospodove in vpi: Tako
govori Gospod vojenstva: Poboljšajte svoje dela in
svoje misli; tedaj bom stanoval per vas na tem me¬
stu. Nikar ne recite: tempel Gospodov, tempel Gospo¬
dov ! Pa glej, vi kradete,. ubijate, po krivim persega-
te, in potem stopile pred Me v ti hiši in pravite': Re¬
šeni smo, desiravno smo vso to gnusobo delali! Se
je kaj-li ta Hiša v razbojnsko jamo zvergla v vaših
očdh? — Odstrizi svoje lasd, Jeruzalem, in verzi jih
od sebe, in povzdigni k nebesam svojo žalost; ker

138

Gospod je rod svoje jeze (namreč: Judovsko ljudstvo)
zavergel in zapustil. Nehal  — govori Gospod  — bo
glas veselja , ropot malna in luč svetilnice. In
vsa ta dežela bo pustota in groza , in vse to
ljudstvo bo Babilonskimu kralju služilo sedem¬
deset let.“

Pa glasu božjiga niso poslušali. Večkrat so Je¬
remija v ječo vergli, in mu tudi po življenji stregli.
Toraj jih je zadelo zažugano strahovanje.

Nabuhodonozor, Babilonski kralj, pride s svo¬
jimi trumami v Jeruzalem. Odgnal je dva kralja za-
poredama, vse vojvode in junake, in veliko ljudstva
v sužnost na Babilonsko, Tempel in kraljevi dvor je
obropal, ter zaklade v Babilon odpeljal. Kralja jim
je pa postavil Sedekija. Ali Sedekija je živel hu¬
dobno, in v ljudstvo je bilo razujzdano, po njegovim
zgledu. Čez devet let je tudi on Babilonskimu kra¬
lju pokoršino odrekel. Nabuhodonozor pa vnovič z vso
svojo vojsko pride, mesto obleže, in čez dolgo časa
predobi. Sedekijeve sinove so vpričo njega pomorili,
njemu pa oči skopali, ter ga v železje djali, in v
Babilon peljali. Požgali in razdjali so tempel in kra¬
ljevi dvor, razsuli mesto in zidovje okrog, ter od¬
gnali ljudstvo v sužnost. Le malo ubozih je ostalo,
de so polja in vinograde obdelovali.

Jeremija se je usedel na groblje mesta, ter je
žaloval in jokal nad razdjanim Jeruzaleinam:

„Kako je zapušeno mesto, ki je bilo polno ljud¬
stva! Ceste v Sijon žaljujejo, ker ni nikogar k praz¬
niku. Vse njegove vrata so razderte, duhovni zdihu¬
jejo, device so brez lepolije, in samo je napolnjeno
z brhkostjo.“

„O vi vsi, ki po poti memo greste, glejte in
vidite, če je bolečina, enaka moji bolečinij (

Jeremija je tudi prikazin vidil:

„Glas zdihovanja , žalovanja in jokanja se
sliši na visokim; Rahel objokuje svoje otroke, in
se ne da utolažiti, ker je ob-nje, (i

1SŽ7

1. Ne presliši opominovanja k pok<5ri in spreo-
bernjenju; zakaj, kar Bog zažuga, gotovo spolni.
2. Jeremijevo žalovanje nad razderlim Jeruzalemam
je po svojim skrivnim pomenu tudi prerokovanje
od Jezusoviga lerpljenja. Kristus in njegova Cerkev
sta v sv. pismu večkrat z imenam Jeruzalem ali
Izrael zaznamnjana (Iz. 60; razod. 3, 12.). — 3.
Rahel, mati Egiptovskiga Jožefa, je per Betlehemu
umerla, in je ondi pokopana. Tukaj ona pomeni
Betlehemske matere, ki so svoje otročiče, od He¬
roda pomorjene, objokovale.

\

74. Daniel in njegovi bogaboječi
tovarni.

Med Judi v Babilonski sužnosti so bili tudi
mladenči kraljeviga in knežjiga rodu. Nabuhodonozor
je ukazal svojimu dvorniku’, naj umniši in pripravni-
ši njemu v službo odločili. Jed in pijačo jim ukaže
od kraljeve mize dajati, in jih tri leta učiti, de bi
mu potlej stregli. Med temi mladenči so bili Daniel,
Ananija, Miza el  in Azarija.

Daniel je pa sklenil, ne jesti, ne piti od kra¬
ljeve mize, ker se je bal, de bi utegnilo kej taciga
biti med živežem, kar je bilo Judam prepovedano.
Prosi tedaj vikšiga kraljeviga hišnika za se in za
svoje tri tovarše, de naj jim daja le sočivja jesti in
vode piti. Hišniku je biio to všeč, vender reče Da¬
nielu: „Bojim se kralja; ako oh vaše obličja vidi
medlejši, ko druzih mladenčev, vaših verstnikov, za¬
padem glavo." Daniel mu odgovori: „Poskusi saj de¬
set dni z nami; po tem oglej naše obličja, in obličja
mladenčev, ki kraljeve jedi vživajo, ter stori s svo¬
jimi služabniki, kakor se ti bo zdelo." V to se poda
hišnik, čez deset dni pa so bile njih obličja lepši in
polniš«, kot vsili mladenčev, kteri so od kraljevih
jedi živeli. Hišnik jim je tedaj tudi dalje dajal le
sočivja in vode.

188

Bog je dal tem mladenčem učenost in modrost;
Danielu pa je dodelil poveril še dar, prikazni in sa~
nje razlagati. Tri leta preteko, in hišnik jih pelje k
kralju. Kralj je spoznal, de med vsimi mladenči ni
enacih Danielu, Ananiju, Mizaelu in Azariju. Zavoljo
tega so bili potem kraljevi služabniki. In kolikorkrat
jih je kralj kaj prašal, je našel v njih več modrosti,
ko v vsili vedežih in modrih, ki so bili po njegovim
kraljestvu.

Treznost in zderžnost mladim ljudeTn zbistruje
glavo, jim odpre pot k modrosti in vsimu dobrimu,
in telesno živost in zdravje ohrani.

75. Trije mladenči v ognjeni peči.

Kralj Nabuhodonozor je ukazal šestdeset komol-
cov visoko zlato podobo postaviti, in je dal zapoved:
„Kakor trobentin glas zaslišite, pokleknite, in zlato
podobo molite. Kdor pa ne poklekne in je ne moli,
bo neutegama v razbeljeno peč (ognjenico) veržen.“
Trobenta zabuči, in vsi ljudje pokleknejo, in podobo
molijo; le Ananija, Mizael inAzarija ne#J. Vražarji
jih kralju naznanijo. Pokliče jih kralj predse, in jim
reče: „Je res, de vi zlate podobe ne molite? Berž,
ko zaslišite glas trobent, pokleknite, in jo molite. Če
ne, bote neutegama v ognjenico verženi; in kdo je
Bog, de bi vas otel iz moje roke ?“ Mladenči mu od¬
govore: „Ni nam treba ti na to odgovarjati; zakaj
naš Bog nas premore tudi iz ognjenice oteti, in iz
tvojih rok, o kralj! Pa če tudi tega ne stori; vedi,
1  kralj! de tvojih bogov ne častimo, in zlate podobe
ne molimo." ,,

Nabuhodonozor, ves serdit, ukaže peč sedem¬
krat hujši zakuriti, kot drujikrat. Naj močnejšim mo¬
žem pa reče, mladenče zvezati, in jih v peč vreči.

*)  Daniela ni bilo tačas vpričo.

Peč  je bila tako razbeljena, de je iz nje švigajoči
plamen (zubelj) može zadušil, ki so mladenče vanjo
vergli. Z Azarijem in njegovima tovaršama je bil pa
angel Gospodov stopil v peč, in je plamen iz peči
plal. V sredi peči je hladno storil, kakor pihljanje
sape ob rosi. Oginj se jih kar dotaknil ni, le vezi
je odžgal, s kterimi so bili zvezani. Mladenči so pa,
kakor iz enih ust, Boga častili, poveličevali in hva¬
lili v ognjenici.

Kralj pogleda v peč, ostermi in reče svojim
imenitnikam: „Nismo li treh zvezanih vergli v oginj?
Glejte, štiri razvezane vidim po sredi ognja hoditi,
in četerti je častitljiv kakor božji sin K  (t. j. kakor
angel). Perbliža se pečnim vratam in reče: „Ana-
nija, Mizael in Azarija, služabniki Boga naj Vikšiga,
viin pojdite!“ Pridejo iz ognja; imenitniki jih ogle¬
dujejo, in vidijo, de jim oginj celo nič ni škodoval;
kar las na glavi jim ni persmodil. Nabuhodonozor pa
je zavpil: ^Hvaljen bodi njih Bog, ki je poslal svoji-
ga angela, in otel svoje služabnike. Toraj jest za¬
poved dam: Kdor koli tega Boga kolne, bodi kon¬
čan, in hiša se mu poderi; ker ni ga druziga boga,
de bi tako zamogel rešiti. K  Po tem je kralj tem inla-
denčem visoke službe v deželi dal.

Bog svoje zveste tudi V nar hujši nevarnosti
prečudno varuje. „Ne boj se tedaj nakazni po no¬
či, ne pšice po dnevi. Jih pade tudi jezero ob tvoji
strani, in deset jezer ob tvoji desnici: tebi se Ven-
der ne bo perbližalo.“ Ps, 90, 4—7.

76. Daniel razdene Bela malika.

Babilonci so imeli malika, ki se mu je reklo Bel
ali Bal. Vsak dan so mu dajali nekaj vaganov pše¬
nične moke, 40 ovc, in šest verčev vina. Tudi kralj
ga je vsak dan hodil mdlit. Daniel je pa le svojiga
Boga molil. Toraj mu reče enkrat kralj : , ? Se ti ne
zdi, de je Bel živ bog? Ali ne vidiš, koliko vsak

9

130

dan poje, in popije?* Daniel se mn nasmeje In reče:
„Kralj! nikar se ne moti; on je znotraj persten, zu¬
naj brončen, in nikoli ne je.“ Kralj se razserdi, po¬
kliče Belove pope, in jim reče: „Ako v mi ne poveste,
kdo te darove pojeda, bote umerli. Če pa skažete,
de to Bel pojeda, bo umeri Daniel, ker je Bela klel.*
Daniel je rekel kralju: „Zgddi se po tvoji besedi.*
Bilo je pa Belovih popov sedemdeset, brez žen in
otrok.

Daniel gre s kraljem v tempel. Popi reko kra¬
lju: „Glej, mi gremo viin, in ti kralj! nastavi jedi
in natdči vina; zapri potlej vrata, in zapečati jih s
svojim perstanam. Ako jutri, ko notri prideš, ne naj¬
deš, de je Bel vse pojedel, naj umerjemo; sicer pa
mora Daniel, ki je zoper nas lagal.* Ni jih skerbelo,
ker so imeli pod mizo skrivne durice, kodar so ho¬
dili v tempel, ter dari pojedali. Ko odidejo, dene
kralj jedi pred Bela. Daniel pa ukaže strežnikam
pepela pernesti, in ga s sitam natrese po vsim tem-
pelnu vpričo kralja. Po tem gresta, in sta zapeča¬
tila vrata s kraljevim perstanam. Po ndči popi, po
navadi, s svojimi ženami in otroci pridejo, ter vse
pojedo in popijo.

Zjutraj ob pervim zoru gre kralj v tempel, in
Daniel ž njim. Kralj reče: „Daniel, je pečat cel?*
Reče; „Cel, o kralj!* Berž, ko vrata odpre, pogle¬
da kralj na altar, in na glas zavpije: „ Velik si, o
Bel! in ni je v tebi goljufije.* Daniel se nasmeja,
poderži kralja, in reče: „ Poglej na tla, preudari,
čiga so te stopinje?* Kralj reče: „Moške, ženske
in otročje stopinje vidim.* Kralj se je zjezil, in pri¬
jel pope, kteri so mu mogli pokazati skrivne duri,
skoz ktere so hodili v tempel pojedat. Kralj je toraj
ukazal vse pomoriti, Bela je pa dal Danielu v oblast.
In Daniel je razdjal njega, in njegov tempel.

Krivoboško malikovanje je velika nespamet in
hudobija; še nespametniši je kristjansko maliko¬
vanje. Zmed kristjanov so tisti malikovavci, ki ka¬
ko stvar tako, ali pa še bolj kot Boga ljubijo, ki
so napuhu, poželjivosti, lakomnosti ali drugi strasti

131

vdani. Taki so sovražniki Kristusoviga križa. (Fil.

3 , 18 . 19 .).

77. Daniel v levnjaku.

Babilonci so tudi zmaja ali drakona, grozno
kačjo pošast, častili. Kralj reče Danielu: »Glej, saj
ne moreš reči, de bi ta ne bil živ bog; moli ga to-
raj." Daniel pa reče: „Jest Gospoda, svojiga Boga,
molim, ker On je živi Bog. Ti pa kralj! daj mi oblast,
in umorim ti zmaja brez meča in brez gorjače."
Kralj pervoli, Daniel vzame smole, masti in dlake,
vse skupej skuha, naredi svalkov, ter jih zmaju me¬
če ; — in zmaj se je razpočil. Zdaj jim Daniel reče :
»Glejte, koga ste častili!"

Babilonci, to slišati, so se grozno raztogotili.
Upirajo se zoper kralja in reko: »Kralj se je poju—
dil: Bela je razdjal, zmaja končal, pope pomoril."
Nad-nj tedaj gredo, in mu reko : „Izdaj nam Danie¬
la ; če ne, pomorimo tebe, in tvojo družino." Kralj
vidi, de silo delajo, in jim ga da. Veržejo ga levam
v levnjak, in je bil v njem šest dni. Bilo je pa v
levnjaku sedem levov, in dajali so jim na dan po
dve trupli in po dve ovci. Takrat pa jim niso nič
dali, de naj bi rajši Daniela požerli.

Tačas je živel v Judeji prerok Habakuk. Rav¬
no je nesel s kruham nadrobljeno jed na polje ženj-,
cam, kar mu angel Gospodov reče: »Nesi južino, ki
jo imaš, v Babilon Danielu, ki je v levnjaku." Ha¬
bakuk odgovori: »Gospod! Babilona nisim nikdar vi-
dil, in za levnjak ne vem." Angel ga prime, prenese
urno skoz obnebje, in ga pred levnjakam na tla de¬
ne. Habakuk klice: »Daniel, služabnik božji, na ju¬
žino, ki ti jo je Bog poslal!“ Daniel reče : »Spom¬
nil si se na me, o Gospod Bog! res jih tedaj ne za¬
pustiš, kteri te ljubijo." Vzame jed, in je. Angel pa
je Habakuka berž postavil na njegovo mesto nazaj.

Sedmi dan pride kralj po Danielu žalovat, stopi
k levnjaku, in vidi Daniela sedeti v sredi med levi.
Takrat na ves glas zavpije: »Velik si, Gospod, Bog

*

Danielov ! a  Ukaže Daniela iz levnjaka vzeti, tiste pa
vanj vreči, ki so ga hotli zatreti; in levi so jih per
ti priči požerli. Tedaj je kralj rekel: „Boje naj se
vsi prebivavci na zemlji Danieloviga Boga; ker on
je odrešenik, ki dela znamnja in čuda na nebu in na
zemlji, ki je rešil Daniela iz Ievnjaka. <{

Po tacih modrih in svetih možeh, kakor je bil
Daniel, se je vera v ediniga praviga Boga ;tudi med
nejeverniki razširjala; zakaj tudi oni so poklicani
v Kristusovo Cerkev.

Kak<5 je tudi v ti zgodbi poterjen nauk od an¬
gelov varhov ?

78. Kralj Baltazar.

Čez  kej jet je napravil kralj Baltazar velike
gostje svojim jezeroterim veljakam. Ko je bil vinjen,
je ukazal zlate in sreberne posode pernesti, ktere je
bil svoje dni Nabuliodonozor iz Jeruzalemskiga tem-
pelna poropal. Perneso mu jih, in pili so iz njih
kralj, in njegovi veljaki, in njegove ženske, ter hva¬
lili svoje zlate, sreberne, bronaste, železne, lesene
in kamnene bogove. Ravno tisto uro ugleda kralj na
steni perste, kakor človeške roke, ki je pisala na
steno. Kralj se silno prestraši; na vsim životu se
trese, in začne na glas vpiti, de naj modre in vede-
že skličejo. Nobedin zmed njih pa ni mogel ne pi¬
sanja brati, ne razlagati. Kralj se je še bolj pre¬
strašil. Kraljica mu pa naznani, de je v njegovim
kraljestvu neki človek, Daniel, ki je Duh božji v
njem.

Perpeljejo tedaj Daniela pred kralja. Daniel ga
opomni, kako je bil njegov ded Nabuliodonozor za¬
voljo prederznosti in napuha nekdaj kaznjen, ker je
bil od kraljestva odstavljen, in celo zmed človeške
drušine odločen. Še le, ko je moč Boga naj Vikšiga
spoznal, je zopet svojo poprejšnjo oblast dosegel.
Na to mu reče: „Tudi ti,Baltazar, se nisi hotel po-

133

niževati, desiravno si vse to vedil, temuč si se vzdi¬
goval zoper Gospoda nebeškiga, in si ukazal posode
njegove hiše pred se pernesti; in ti, in tvoji imenit¬
niki in tvoje ženske ste vino pili iz njih, tudi sre-
berne in zlate, bronaste in železne, lesene in kam -
nene bogove si hvalil; Boga pa, kteri ima tvoje živ¬
ljenje in tvoje pota v roki, nisi poveličeval. Za to
so od njega poslani persti roke, ki je to pisala. To
pa je zapisano: Mane, Tekel, Fares.  In to je izla-
ga: Mane: štel — je Bog tvoje kraljestvo in do¬
končal. Tekel: tehtan — si na tehtnici, tode prelahak
najden. Fares: razdeljeno — je tvoje kraljestvo, in
dano Medjanam in Perzjanam.“ Še tisto noč je bil
kralj umorjen £53S pred Kr.), in Medjani in Perz-
jani so se njegoviga kraljestva polastili.

Po Danielu je Bog, sužnjimu ljudstvu v tolaž¬
bo, tudi prihodnje reči razodeval. Oznanjeno mu je
bilo od Boga, de bodo Judje kmal spušeni v svojo
domačijo, in de bo 490 let po tistihmal Zveličar na
svet peršel.

Baltazarjeva nesreča nas uči, Itako strašin greli
je božji rop.  Ta greh stori, kdor kej Bogu po-
svečeniga ukrade, pordpa, ali pa oskruni. Božji
serd hudodelnika večkrat nanaglama zadene, nikoli
pa ne odide.

Bioiicc Babilonske siižnosd.

79. Prerok Ecehiel. Judje gredo
sumosti.

Velika je bila revšina Judov v sedemdesetletni
sužnosti na Babilonskim. Neprenehama so zdihovali
po Jeruzalemu, po tempelnu, in po lepi domačii.
Eden zmed njih je žalostno pesem pel:

i34

„0b Babilonskih rekah, ondi smo sedeli in jo¬
kali, ko smo se spomnili Sijona. Tisti, ki so nas
peljali v sužnost, so pergovarjali: Zapdjte nam
hvalico iz Sijonskih pesem! Ali kako bomo pčli
Gospodovo petje v ptuji deželi ? Ako tebe, Jeru¬
zalem, pozabim, bodi pozabljena desnica moja!“

Med sužnjimi brati je bil tudi prerok Ecehiel.
Ta mož božji jim je prerokoval, de bodo rešeni iz
sužnosti, ter v svoji lastni deželi imeli Judje in
Izraelci skupej E&iga kralja, „Dayida, u  to je, Od¬
rešenika,  nebeškiga kralja, kteri je bil iz Davidovi-
ga rodu. Rekel je:

i

„To govori Gospod: Glej Izraelove otroke bom
zmed ljudstev izpeljal, med ktere so bili šli. Iz
vsili krajev jih bom zbral, ter jih peljal nazaj v
njih deželo. En sam kralj  bo kraljeval nad nji¬
mi. Oni ne bodo več v dva naroda, in ne več v
dve kraljestvi razdeljeni. — Očistil jih bom, moje
ljudstvo bodo, in Jez njih Bog. Moj služabnik Da¬
vid  Cto je, Odrešenik) jim bo kralj, in Edini
pastir nad njimi vsimi.“

Prerokovanja so se spolnile. Cir, Perzjanski
kralj, si je podvergel Babilonijo in Asirjo. Že pervo
leto je po vsim kraljestvu dal razklicati: „Bog ne¬
beški mi je ukazal, de naj Mu hišo zidam v Jeru¬
zalemu na Judovskim. Kdor je tedaj med vami zmed
njegoviga ljudstva, naj gre tje gori v Jeruzalem Go¬
spodu hišo zidat." Tedaj sta šla Judov in Benjami¬
nov rod iz sužnosti. Zorobabel knez, in Jozva, ve¬
liki duhoven, sta jih peljala — čez  40,000 mož.
Kteri so pa ostali na Babilonskim, so pomagali z
zlatarn in srebram, z blagam in živino k zidanju tem-
pelna. Cir jim je tudi zlate in sreberne posode dal
nazaj, ktere je bil Nabuhodonozor iz tempelna po¬
bral. Bilo jih je pa 5400 vsih skupej.

1. Jeruzalem, po kterim so sužnji Judje tolikanj
zdihovali, je bil podoba sv. Cerkve. Imejmo tudi
mi enako ljubezin do svoje ljubeznjive matere sv.
Cerkve, kakor nekdaj Judje do Jeruzalema. 2. V

135

A

Ecehielovim prerokovanji je biia obljuba, de bodo
Judje iz sužnosli spušeni in zopet v svojim kra¬
ljestvu prebivali. Tudi je Ecehiel prerokoval od
vstajenja merlvih, in obetal prihod Odrešenika ve¬
solj niga sveta.

80. Temp el in mesto vnovič zidana.

Preroki Hagej , Caharija in Malahija.

Eno leto po prihodu iz sužnosti so vstavili pod-
zidje za Gospodov tempel. Duhovni so v pričo stali
s trobentami in klicali: „H valite Gospoda! Dobrot¬
ljiv je, in brez konca njegova milost/' Vse ljudstvo
je od veselja vriskalo, in na glas Boga hvalilo. Ve¬
liko zmed starčkov pa, ki so poprejšnji tempel v
njegovim veličastvu vidili, se je na glas jokalo.

Judovski sovražniki, Samarijanje, pa so zi¬
danje tempelna dolgo časa overali. Podkupili so sve-
tovavce Perzjanskiga kralja, pozneje so tudi tožbo
napisali, ter Jude kakor puntarsko ljudstvo per kra¬
lju naznanili. Zavoljo tega je bilo delo božje hiše
nad šestnajst let ustavljeno. Judje so si tisti čas lepe
hiše zidali, božjo hišo so pa v nemar pustili, in re¬
kli: „Še ni čas peršcl." Toraj jim je Bog po Hageju
preroku govoril:

„Kaj ne, za vas je čas. de prebivate v obdes-
kanih hišah; ta Hiša (tempel) je pa zapušena! Ve¬
liko sejete, pa'malo perdelate; jeste, pa se ne naje¬
ste; se obiščite, pa se ne ogrejete. Zakaj ? govori
Gospod vojenstva. Za to, ker je moja Hiša zapu¬
šena, slednji zmed vas je pa hiter za svojo hišo.
Pojte v hrib, nosite les; ter zidajte Hišo : to me
bo častilo, govori Gospod. Kdo zmed vas je vidil
to Hišo v njenim pervim veličastvu, in kakšno jo
zdaj vidite? Ta le serčnost! Zakaj t<5 govori Go¬
spod : Še majhin čas je, in bo persel  2E»že*»
IJcni od vsi/i narodovem bo vcči čast te po-

136

slednje Hiše, kakor poprejšnje: in na tem
mestu bom mir dal.“

Tudi Caharija *) je napovedoval Odrešenika:

»Razveseljuj se, hči Sijon! Vriskaj, hči Jeruza¬
lem! Glej,  tvoj kralj pride k tebi, pravi-
čin in Zveličar; ubog je, sedi na oslici in na
xebetu oslice.  — Zopet govori Gospod: Nateh-
tali so mojo plačo , trideset srebernikov.  —
Zopet govori Gospod: Bodo gledali na Me, kte-
riga so prebodli:  in Me bodo objokovali, kakor
se edinorojeni objokuje.^ ,

Po takim opominovanji in prerokovanji se je
ljudstvo balo, ter je jelo tempel zidati. V štirih letih
(515 pred Kr.) so ga dodelali, ter so ga z darovi
in z veliko slovesnostjo posvetili. — Tudi mesto in
zidove okrog so bili pozneje (445 pred Kr.) le z
veliko nevarnostjo dozidali. Bližnji narodje so jim
namreč hotli po vsi sili ubraniti; toraj so mogli z
orožjem v roki delati. Po tolicih preslanih stiskali so
zdaj zopet mirni in zadovoljni živeli v deželi svojih
očetov. — Ezdra in Nehemija sta jim zopet napra¬
vila očitno božjo službo, in zbrala sv. bukve, ki so
se po tistihmal zredama brale. Vse ljudstvo je jo¬
kalo, in resnično pokoro storilo. Nehemija in Ezdra
pa sta jim rekla : „Ta dan je Gospodu posvečen, ne
bodite žalostni, in ne jokajte; ker veselje v Gospodu
je naša moč.“ Imeli so zopet veliciga duhovna', se
deržali Gospodovih zapoved, in ga hvalili za njego¬
vo veliko usmiljenje nad sabo, ter ga v resnici molili.

Pa zopet so pozabili svojih obljub, in so ska-
ženih reči Bogu v dar nosili. Toraj jim je Bog go¬
voril po preroku Malahii: »Sin poštuje svojiga oče¬
ta, in hlapec svojiga Gospoda. Če sim tedaj Oče, kje
je moja čast? in če sim Gospod, kje je strah proli
meni ? Nimam dopadajenja nad vami, in daru ne vza¬
mem iz vaših rok. Zakaj od solnčniga izhoda do za¬
hoda bo Moje ime veliko med narodi, in po vsih

*) Je živel 519 let pred Kr., jc tudi drug od unlga v 69. zgodhi.

krajih se bo darovalo, in čist dar se bo daroval
Mojima imenu , govori Gospod. — Glej, Jez pošljem
svojiaa angela , on bo pred Menoj pot perpravljal.
In zdajci bo peršel v svoj tempel Gospodovavec,
kteriga vi išete."

1. Vse človeško delo in blago je brez praviga
teka, ako človek nima gorečnosti za svete reči in
se božjiga blagoslova nevredniga stori. 2. Hagejje
prerokoval, de bo Odrešenik, poglavar miru, že
skoraj peršel v novi tempel, ter ga bo s svojo
pričujočnostjo poveličal. 3. Malahija je prerokoval,
a) de bo Gospod na mesto obilnih daritev stariga
zakona postavil Eno daritev noviga zakona, ktera
se bo povsod in vselej obhajala*, namreč: daritev
sv. Maše; b) de bo Odrešeniku neki predtekar ali
oznanovavec pot perpravljal, in de bo po tem On
sam peršel v svoj tempel.

81. Bogaboječa Estera.

V Suzanu, velikim mestu na Perzjanskim, je
živela Judovska deklica Estera. Starše je bila zgo¬
daj zgubila; toraj ji je bil Mardohej, stric, rednik.
Bila je čedna, in vsa nedolžna kakor angel. Kralj
si jo toraj za ženo izvoli, in ji kraljevo krono na
glavo dene. Svoj rod je pa kralju zamolčala, ker ji
je Mardohej svetoval. Zakaj,njemu je bila še zmiraj
vsa pokorna, kakor poprej. Ze kraljica, je ponižno
molila k Bogu: „Ti, o Vsigavedoč, veš, de mi je ce¬
lo kraljeva krona zoperna, in de, odkar sim semkaj
perpeljena, do dne današnjiga, nisim druziga veselja
imela, kakor v tebi, o Gospod!"

Mardohej, skerbin za njo, je vsak dan hodil
pred kraljev dvor sedet. Neki dan sliši, de dva strež¬
nika mislita kralja umoriti. Neutegama pove kraljici;
kraljica kralju. Hudobneža sta bila obešena, in.do-
godba se je zapisala v deržavne letnike (zgodovineJ.

138

Na svojim dvoru je pa bil kralj povzdignil' A-
mana nad vse druge poglavarje, in vsi kraljevi pod¬
ložniki so mogli pred njim kolena vklanjati. Le Mar-
dobej ni hote), ker je v greh štel, se komu perkla-
njati, razun Bogu. Aman se je zavoljo tega toliko
razserdil, de je sklenil, Mardoheja in vse Judovsko
ljudstvo po deželi zatreti. Per kralju jih očerni, de
so nepokorno ljudstvo, de njegove postave zaničuje¬
jo, in ga našunta, de naj jih ukaže pokončati. Kralj
mu Jude v oblast da, naj bi storil ž njimi, kar ve
in zna. Aman tedaj razpošlje pisma po vsi deržavi,
s kterim vse Jude — od otroka do starčka — ob enim
dnevu ukaže pomoriti, in poropati vse njih premo¬
ženje.

Vsi Judje so silno zdihovali in jokali. Mardo-
heju se je v serce vžalilo; moli, in po tem naznani
kraljici, de naj per kralju za Jude prosi. Bila je pa
postava per Perzjancih, de je mogel umreti, kdor je
nepoklican peršel k kralju. Toraj je bila Estera v
nevarnosti, ako k kralju gre nepoklicana: vender je
bila perpravljena tudi umreti za svoje ljudstvo. Uka¬
zala je Mardoheju, vse Jude v Suzanu zbrati, za njo
moliti, in tri dni ne .jesti, ne piti. Tudi ona se je ta¬
ko postila, in potlej se napravi k kralju — 'nepo¬
klicana.

1. Ponižnost in zvesto spolnovanje božje po¬
stave več velja, kot vsa lepota in vsa kraljeva čast.
2. Prevzetneža poslednjič tudi naj veči čast več
ne nasiti; njegovo serce bo neusmiljeno in žejno
kervi, kakor divja zver.

Ktere lepe čednosti naj so učijo rejenci od Estere?

82 . Estera pred kraljem', Aman kaz¬
novan.

Tretji dan se Estera po kraljičje obleče, Bogu
zroči, in gre pred kralja. Kralj na sedežu sedi; nje¬
govo oblačilo miglja od zlata in dražili kamnov. Ozre

139

se na kraljico, in jeza mu iz oči šviga; ona pa
omedli, in se na tla sklone. Ali Bog v kraljevo serce
krotkost d&; s sedeža plane, in jo vzdigne. „Ne boj
se! —ji reče — ne boš umerla; zakaj tebe ta za¬
poved ne tiče, le druge vse. Kaj bi rada?" Estera
ga prosi, naj bi on in Aman dans per nji kosila
( obedovala). Kralj ji obljubi. Per kosilu ga kraljica
prosi, naj bi še jutri z A manam peršel kosit, ter mu
bo povedala, kaj želi. Tudi to kralj obljubi.

Vesel take časti gre napuhnjeni Aman od ko¬
sila. Ko pa vidi, de Mardohej, ki je pred kraljevim
dvoram sedel, še ne vstane pred njim, se je zlo raz-
serdil. Domu pride, in perpoveduje ženi in prijatlam
od velike sreče, in de je tudi kraljica le samo njega
. s kraljem h kosilu povabila; tudi jutri, de bode per nji
kosil. „Vender—jim reče—desiravno vse to imam,
se mi zdi, de nimam nič, dokler Mardoheja., uniga
Juda, vidim per kraljevih vratih posedati." Žena in
prijatli mu nasvetujejo, de naj ukaže 50 komolcov
visok steber postaviti, ter kralju govori, de naj reče
Mardoheja nanj obesiti. Všeč mu je ta svet, in ukaže
vislice postaviti.

Tisto noč kralj ni mogel spati. Ukaže toraj, mu
letnike (zgodovine) njegoviga kraljestva prebirati.
Zadenejo pa na zakletev unih strežnikov, ki sta hotla
kralja umoriti, in ki jo je bil Mardohej razodel. Kralj
popraša: „Kakšno čast in plačilo je Mardohej pre¬
jel za to zvestobo?" Služabniki mu odgovore: „Prav
nikakoršniga ni prejel." Kmal na to kralj reče : 2 ,Kdo
je v preddvoru?" Mu reko : „Aman.“ Ravno je bil
namreč peršel, de naj bi mu kralj dovolil, Mardo¬
heja obesiti. Kralj mu ukaže notri, in mu reče: „Kaj
je s človekam storiti, kteriga kralj želi počastiti?"
Aman je menil, de kralj ne misli nikogar druziga,
kakor njega, in reče: „V kraljevo oblačilo ga oble¬
či, na konja posaditi, kteriga kralj jezdari, in s kra¬
ljevo krono mu glavo ozaljšati. Pervak kraljevih kne¬
zov naj mu derži konja, ter naj po mestnih ulicah
grede vpije: tako se časti, kogar kralj hoče poča-.
stiti!" Kralj mu reče: „Hiti in stori, kakor si rekelj
Mardoheju Judu, ki sedi pred vr&ti; všri se, kej

140

opustiti, kar si govoril!" Aman je opravil, kakor mu
je bilo rečeno; po tem je pa žalostin in potuhnjen
šel domu, ter potožil ženi in prijatlam, kaj de se mu
je zgodilo. Pa kmal ga pokličejo k kraljici kosit.
Mardohej pa gre zopet k dvornim vratam, in sedi,
kakor poprej. Tako malo je maral za vso čast.

Per gostii praša kralj: »Estera, kaj prosiš, de
naj se ti zgodi ? Ako rayno polovico mojiga kralje¬
stva išcš, ga boš prejela." Mu odgovori: ;„če sim,
kralj! milost dosegla pred teboj, pusti življenje me¬
ni in mojimi* ljudstvu ; ker izdani smo, de bi bili za-
terti, podavljeni, pokončani." Kralj reče: „Kdo je ta,
de se prederzne to storiti?" Estera mu odgovori:
„Ta sovražnik in naš nar hujši zopcrnik je Aman!"
(Zdaj se skaže, de je tudi kraljica Judovskiga ro¬
du). Aman se prestraši, in ne more več pogledati v
kralja in kraljico. Kralj pa serdit vstane, in v vert
odide. Ko se je bil v dvor vernil, mu nekdo strež¬
nikov povč, de per Amanovi hiši stoji 50 komolcov
visok steber, ki ga je zaMardoheja perpravil. Kralj
mu reče: »Njega nanj obesite!" In Aman je bil obe¬
šen na vislice, ki jih je bil Mardoheju perpravil.

Se tisti dan je kralj dal Mardoheju Amanovo
službo, ker Estera mu je bila povedala’, de je ou
njen stric. Tekarji so bili po vsi deželi razposlani,
povelje preklicat, ki je bilo zoper Jude dano. Vsi
Judje so gnali veselje in vrisk, in zadobili so toliko
slavo, de je veliko Perzjanov njih vero na se vzelo.
Ta god Judje vsako leto še zdaj praznujejo.

Bog povračuje hudobnim po njih naklepih, in
jih pahne v tisto jamo, ki so jo drugim sami ko¬
pali. (Ps. 56, 7.)

141

83.  # Modri pregovori Jezusa, Siraho-
viga sina.

V Jeruzalemu je živel Jezus, Siraliov sin, in je
goreče bral postavo, preroke in druge svete bukve.
Spisal je bukve, iz kterih naj bi se učili modrosti
in strahu bo&jiga.  Sledi nekaj njegovih naukov:

„Strah božji je začetik in krona modrosti. Stude-
denic modrosti pa je beseda božja, in njene pota
so zapovedi."

„Bodi perserčno ponižin, in prenašaj, kar ti Bog
naloži. Zakaj srebro in zlato se v ognji skuša, božji
ljubljenci pa v peči poniževanja."

„Nikogar ne zaničuj zavoljo njegove starosti;
zakaj tudi zmed nas bodo nekteri stari."

„Nobeniga človeka ne hvali zavoljo njegove po¬
stave (podobe ali lepote) , in nikogar ne zaničuj
zavoljo njegoviga obraza. Čbela je sicer majhna, pa
ima pervino med sladkostmi."

„Gerd madež v človeku je laž."

„Kdor se veliko roti, hudobijo naklada, 7 in kazin
(štrafinga) ne bo odlegla od njegove hiše."

„Ne odgovarjaj, prejden si slišal, in nikomur ne
presekuj govora."

„Si kej zoper bližnjiga slišal, naj (tista reč) s
teboj umerje; bodi si svest, de se od tega ne boš
razpočil."

»Naredi vrata in ključavnice pred svoje usta. Stopi
svoje zlato in srebro, in naredi si iz tega vago za
svoje besede."

„Moj sin, beži pred greham, kakor pred kačo.
Kdor nevarnost ljubi, bo v nji poginil; in kdor se
smole dotakne, se ž njo umaže."

„Per vsih svojih delih zvesto poslušaj svojo vest;
ker to se pravi po božjih zapovedih živeti."

„Per vsih svojih delih se spomni poslednjih rečl;-
in vekomaj ne boš grešil."

142

84 . Antijoh preganja Jude.

Eleazar, Sedem Makabejskih bratov.

Izraelci so bili zaporedama mnogim kraljem
podložni *). Sčasama so se tudi Sirskim kraljem
podvergli, in zmed tih jih je kralj Antijoh nar huje
imel. Tačas je bilo zopet veliko Izraelcov Boga za¬
pustilo, se z nejeverniki sklenilo, in so živeli po njih
šegah. Strah božji se je bil celo toliko zgubil, de so
tudi duhovni tempel zaničevali, daritve opušali, ter
hodili k krivoboškim igram.

Ali kdor zoper božje zapovedi greši, ga nje¬
gova šiba dohiti. Antijoh je bil odšel v Egipt. Ta¬
čas vstane na Judovskim nekak prepir. Antijoh me¬
ni, de se Judje puntajo, s strašno togoto plane nad
Jeruzalem, in ga pordpa. Mladenči in starčki, žene
in otroci so bili brez usmiljenja morjeni. Osem¬
deset tavžent jih je bilo pokončanih, in v sužnost
poprodanih. Kralj je tudi Boga preklinjal, svete po¬
sode iz tempelna pobral, in Jude k malikovanju silil.
Po vsih mestih so jim malike postavili, in ljudstvo
jim je moglo darovati, in svinjsko meso jesti, ktero
je bilo Judam prepovedano. Svete bukve so jim ter-
gali in požigali; in per komur koli so jih našli, ali
kdor je še po božji postavi živel, so ga umorili.

Mnogi so od božje postave odstopili, veliko pa
jih je rajši umerlo. Med temi je bil tudi Eleazar,
častitljiv starčik per osemdesetih letih. Persiliti so
ga liotli svinjsko meso jesti, in so mu usta razkle¬
pali. On je pa zvolil rajši častitljivo smert namesto
nagnusniga življenja. Gledavcam se je smilil, ko so
ga na moriše peljali, ker so bili že zdavnaj ž njim
perjatli. Skrivaj ga prosijo, de naj si da mesti per-
nesti, kakoršniga sme jesti, ter naj je in se hlini,
kakor de bi meso od mališkiga darila bilo. Tako bi

*) Desiravno so bili Izraelci ob nekterih šaših pod vikši oblastjo
ptujih kraljev, so vcnder zmiram do Heroda imeli tudi svoje
lastne domače poglavarje ob enim.

143

bil otel življenje. Eleazar se je pa spomnil svoje ča¬
stitljive starosti, in nedolžniga življenja od otročjih
let , ter je rekel: „Za mojo starost se ne spodobi
hliniti se; veliko mladenčev bi bilo pohujšanih, ker
bi mislili, de se je devedesetletni Eleazar ptuje vere
poprijel, in jest "bi s tem svojo starost ognusil, in
pogubljenje si nakdpal. Zakaj če se tudi človeški
martri (muki) zdaj umaknem, roki Vsigamogočniga
vender ne odidem — ne živ, ne niertev. Toraj ho¬
čem brez strahu za predrage in presvete postave
pošteno umreti. Tako se bom po svoji starosti obne¬
sel, in mladenčem močin zgled zapustil."

Kar zgrabili so ga, ko je bil to izgovoril, in k
terpljenju vlekli. Ko je pobivan že pojdmal, jezdih-
nil, in rekel: „Gospod! ti veš, de to rad terpim iz
strahu do tebe." Je tedaj umeri, in vsimu narodu
zgled serčne kreposti zapustil.

Tudi Makabejko in njenih sedem sinov je hotel
Antijoh permorati, debi bili svinjsko meso jedli, in jih
je ukazal z biči in jermeni tepsti. Starejšimi! je pa
rekel: „Kaj išeš od nas? Perpravljeni smo, rajši
umreti, kot božje zapovedi očakov prelomiti." Kralj
se raztogoti' in ukaže ponve in brončene kotle beliti.
Razbelijo jih; in kralj ukaže unimu, ki je govoril,
jezik odrezati, kožo z glave potegniti, in roke in no¬
ge odsekati. Drugi so mogli gledati. Potlej, ko je še
sopel, ga ukaže še na ognji peči. Dolgo je bil mu¬
čen, in drugi so se tačas med seboj opominjali, serč-
no umreti.

Pervi je bil umeri, in drugiga perpeljejo. Kožo
z lasmi' vred mu z glave potegnejo, ter ga prašajo,
če misli jesti, prejden ga po vsirn životu peklijo
(martrajo). On je pa rekel: „Ne bom." Toraj je bil
mučen, kakor uni.

Za tem je bil tretji zasramovan. Ko so mu uka¬
zali jezik dati, ga je hitro pomolil, roke stegnil, in
rekel: „Z nebes sim to prejel, in upam zopet zado-
biti." Kralj in vsi ž njim so se čudili serčnimu mla-
denču, ki je terpljenje zaničeval. Za njim so morili
četertiga, petiga, in vse po versti.

144

Mati je mogla vsili smert gledati, in je sleher-
niga z modrimi besedami opominjala k serčnosti. Ko
je naj mlajši sam še bil, mu je kralj s persego obe¬
tal, ga obogatiti in osrečiti, ako odstopi od zakonov
(^postav) svojih očakov. Ker se pa mladenič ni dal
nikakor pregovoriti, se kralj k materi oberne, de naj
ga ona pregovarja, in de saj naj mlajši per življenji
ostane. Ona pa se je k njemu naklonila, ter mu rekla:
»Prosim te, dete! poglej nebo in zemljo in vse, kar
je na njima, in vedi, de Bog je to iz nič vstvaril;
po tem se ne boš tega trinoga bal. Sprejmi smert,
de te s tvojimi brati vred enkrat nazaj dobim." Ko
je še govorila, reče mladenič: »Koga čakate? Nisim
pokorin zapovedi kralja, ampak zapovedi postave, ki
nam je po Mozesu dana. Tl pa — reče kralju — ki
Judam vse terpljenje zmišljuješ, ne boš odšel božji
roki." Kralj, to slišati, ves vre od jeze, in ga ukaže
še hujši mučiti, kot une. Poslednjič so tudi mater
umorili. Vsi zaporedama so terpeli s prečudno serč-
nostjo.

1. Kedar je treba vero očitno pričati, ali se za
božje ali cerkvene zapovedi potegniti, se moramo
posebno varovati, de Boga v kaki reči iz napčni-
ga strahu ne zatajimo. Ne smemo se ustrašiti ne
zasmehovanja ne preganjanja, tudi mučenja in naj
strašnejši smerti ne. 2. Eleazar in Makabejci niso
holli svinjskiga mesa jesti, ker jim je to njih po¬
stava prepovedala; tudi nam je ob petkih in sabo-
tali in ob postnih dneh vsaka mesnina prepoveda¬
na. Kdor brez praviga pervoljenja, nalaš, ali pa iz
ljudskiga strahu ob tacih dnevih mesno je, on Bo¬
ga taji ali pa zaničuje. Tudi Jezus, sodnik, ga ne
bo spoznal pred svojim Očetam. ,3. »Draga pred
Gospodam je smert njegovih svetnikov" CPs. 115,6.).

' Ktera misel je Makabejskim bratam serčnost da¬
jala, de se niso terpljenja in smerti ustrašili?

83. Matatija in njegovi sinovi.

Zoper Judovske sovražnike se je vzdignil Ma¬
tatija, duhoven v Modinu. Imel je pet sinov: Joana,
Simona, Juda, Eleazarja in Jonatana. Le-ti so mu
bili pomoč v bojih. Viditi gnusobo malikovanja, ki se
je godila po deželi in v Jeruzalemu, je Matatija
oblačilo pretergal, in rekel: „ Gorje meni, pokaj sim
bil rojen, de vidim pogubo ljudstva in svetiga me¬
sta ! Naše svetiše je razdjano, nejeverniki so ga ognu-
sili! Čimu nam je še življenje ?“ Antijoh pošlje k
Matatiju sporočnike, in mu obljubi pervo čast v me¬
stu in imenitne darila, ako k njemu prestopi. On je
pa na. glas odgovoril: „Ako tudi vsi odstopijo od
postav očetov; jest, moji sinovi in bratje pokorni
ostanemo. Bog nam bodi milostljiv!“

Ko je to izrekel, pride neki Jud, in hoče vpričo
vsih malikam darovati. Matatijata pa sveta jeza za
Boga in postavo zgrabi, nad njega plane, in ga je
umoril na altarji. Po tem zbere svoje sinove in kar
jih je bilo zvestih, in zbeži v hribe. Povsodi podirajo
malikovavske altarje in se poganjajo za sveti Gospo¬
dov zakon.

Po Matatijevi smerti je bil njegov sin, Juda
Makabejic, njih vodnik, Serčin je bil kakor lev, ter
je z zvestimi Izraelci po deželi hodil, zatiranim po¬
magal, in se maševal nad zapeljivci. Premagal je
vse Antijohove vojske z malimi množicami, ter Je¬
ruzalem in tempel zopet v oblast dobil. Vidd je, ka¬
ko je bilo svetiše opustoteno, altar oskrunjen, vrata
sežgane; in po dvorih božje hiše je trava rasla, ka¬
kor v logu ali po hribih. Osnažil je tedaj tempel,
altar posvetil in obhajal zmago vino (triumf}. Veseli
so Izraelci pernašali žgavnih, spravnih in klavnih
darov. To posvečevanje je ukazal Juda vsako leto
s posebnim praznikam osem dni obhajati.

I. Judam je postava zapovedala taciga precej
umoriti, kdor bi malikam daroval; toraj je Matati¬
ja po božji zapovedi uniga nezvestiga končal. 2.

10

146

Gorečnost za Boga in njegove zapovedi, in sveta
jeza zoper hudodelstvo je pervo znamnje prave čed¬
nosti. Nji nasprot je pa pregrešna jeza, togota ali
serd. 3. Od Juda postavljeni praznik se je imeno¬
val posvečevanje tempelna.

i 86. Antijohov grozni konec.

Ko Antijoh zve, de so vse njegove vojske na
Judovskim zgubljene, se silno raztogoti in žuga, de
bo Jeruzalem do planiga razdjal. Ali kadar je bil to
izgovoril, ga je začelo v drobu grozno klati. Vender
ne odjenja od svoje hudobije, še le prav hitro za¬
pove voziti, de bi pred na Judovskim bil, in se nad
Judi znosil. V silnim dirjanji se je pa z voza zver-
nil, in zlo poškodoval na svojih udih. Hudobnež je
zdaj grozno hudo zbolel; živimu so čcrvi iz trupla
lezli, in meso mu je na kosce odpadalo. Silniga smra¬
du ni nikdo več prenašati mogel — tega napuhneža,
ki je malo poprej menil zvezde na nebu dosegati.

Bolezin je bila zmiram hujši, in sam ni več
mogel svojiga hudiga smradu sterpeti. Mine ga zdaj
velika ošabnost, in v se gre. Spoznava, de ga je ta
stiska zadela zavoljo hudobije, ki jo je v Jeruzale¬
mu počenjal, ko je obropal božjo hišo, in nedolžno
kri prelival. Moliti začne k Bogu, in obeta: sveto
mesto osvoboditi; Judam, ki jih je bil poprej namenil
zverinam metati, pa velike prednosti dati; sveti tem-
pel z naj drajšimi darili olepšati; sam Jud biti, in
vse strani sveta preobhoditi, ter božjo mogočnost
razglasovati. Pa njegovo poboljšanje ni bilo resnič¬
no; toraj ga Bog ni uslišal, in njegovo terpljenje ni
prejenjalo. Umeri je morivec, oskrunovavec in pre-
klinovavec v ptuji deželi v strašnih bolečinah, kakor
je sam poprej druge terl in mučil.

1. Z zgolj natdrnim kesanjem se ne doseže od-
pušenje grehov. 2. Strašno je božje pravično po¬
vračilo, in grozovitna smeri obupaniga človeka.

14 ?

87 \ Judove nadaljne zmage in prošnja
• za mertve.

Po Antijohovi smerti je njegov sin poslal veli¬
ko vojsko nad Judejo, jo 'poropat. Juda in njegovi
zvesti so molili k Bogu; po molitvi popadejo orožje,
in gredo v boj. Ko se je vojska hudo vnela, so vi-
dili sovražniki pet svitlih mož na konjih z zlatimi
berzdami z neba priti, kteri so Jude vodili. Dva zmed
njih sta Judata v sredi imela, de se mu ni kej zgo¬
dilo. Zoper sovražnike so pa psice in strele spušali,
de so vsi zabledeni padali. Dvajset jezer pešcov, in
šest sto konjikov je bilo pobitih.

Pa vnovič pride Sirski vojvoda s silo pešcov,
konjikov in z osemdeset sloni pred Jeruzalem. Ma-
kabejic in vse ljudstvo so s solzami Boga prosili, de
naj pošlje svojiga dobriga angela, ter reši Izrael.
In res, ko sovražniku nasprot gredo, je jezdaril pred
njimi konjik v belim oblačilu, z zlatim orožjem, in v
roki je sulico sukal. Vsi so Boga hvalili, in so imeli
serčnost, ne le nad ljudi, ampak tudi nad divje zveri
planiti, in železne zidove predreti. Kakor levi so se
v sovražnika zagnali, in 11,000 pešcov in 1600
jezdicov so pobili; vsi drugi so bežali.

Še v mnozih kervavih bojih je Juda Izraelske
sovražnike premagal. V nekim boji se zgodi, de ne¬
kaj malo Judov pade. Drugi dan pride Juda s svo¬
jimi, trupla pobitih pokopat, in najde v oblekah rnert-
vih reči, ki so bile malikam darovane, kar je bilo
Judam po njih postavi prepovedano jemati. Vsi so
spoznali, de so bili zavoljo tega pokončani. Vsi so
toraj častili pravično sodbo Gospodovo, ki je skrivne
reči razkazal, ter molili, de naj bi Bog pozabil stor¬
jenih grehov. Juda je pa poslal dvanajst jezer dra¬
hem srebra (okoli 4,000gold.) v Jeruzalem, de naj se
spravna daritev obhaja za pobite, ker je dobro in
verno od vstajenja mislil. „Sveta in dobra je tedaj
misel za mertve moliti, de bi bili rešeni od gre-
hov.“ (ti.  Mak. 13.).

148

1. Angeli božji so se kterikrat očitno bojevali
za pravične. 2. Za tiste duše, ki v gnadi umerjd,
pa še niso popolnama čiste, je očiševavin kraj od
Boga odločen, ki mu pravimo vice.

S kterimi besedami nas sv. pismo uči, de so
vice ?

Kraljeva palica od Juda vzeta.

(37 pred Kr.)

88. Poslednji Makabejci.

v #

Cez nekaj časa vdari vojvoda Nikanor z veliko
silo nad Jeruzalem. Nekaj duhovnov pride, ga mirno
pozdravit; on jih pa zasmehuje, stegne roko proti
tempelnu, in reče v svojim napuhu: „Ako mi ne bo
v roke dan Juda in njegova vojska, kar požgal bom
to hišo." Duhovni gredo jokajoči k tempelnu; Juda
je pa svojim serčnost delal. Povedal jim je sanje, iz
kterih so spoznali, de ima od Boga zagotovljeno
zmago, in so se vsi razveselili. Nikanor se med tro¬
bentanjem in bojnim kričem mestu bliža. Juda in nje¬
govi vojšaki so se zoper njega z roko vojskovali, v
sercu pa molili k Gospodu. In pobili so jih sovraž¬
nikov 35,000; tudi Nikanor je bil končan. Juda je
ukazal, mu jezik izdreti, in ga koscama pticam me¬
tati. Njegovo roko pa, ki jo je bil v svojim prederz-
nim napuhu zoper hišo Vsigamogočniga vzdignil, je
rekel pred tempel obesiti.

Kmal potlej je Juda v hudi vojski zoper Sir-
jane končan bil. Vse ljudstvo ga je z veliko žalostjo
objokovalo in reklo: »Kako je padel junak, kteri je rešil
ljudstvo Izrael!" Njemu sta zaporedama nasledovala
njegova brata Jonatan in Simon, in poslednjič Simo¬
nov sin Joan Hirkan. Tudi ti so se serčno vojsko¬
vali zoper Izraelske sovražnike. Njih nasledniki so

149

pa hudobije dopcrnašali pred Gospodam, in se ved¬
no med seboj prepirali. Bratje so se vojskovali zo¬
per brate, in se med seboj fliorili, ter so perklicali
mogočne Rimljane, de bi med Judi razsojevali. Rim-
Ijanje so se njih dežele polastili, in Judam postavili
ptujiga  kralja : Heroda  Idumejca.

Tako je prešla kraljevnica (kraljeva palica) od
Juda, in peršel je bil čas obljubljeniga in štiri tavžent
let perčakovaniga Odrešenika.

1. Strašin greh je preklinjevanje božjo (bogo¬
kletje), ki nikoli ne odide šibi božje jeze. 2. Ju¬
dovsko ljudstvo je bilo per vsitn božjim opomino-
vanji in svžrjenji vender v silno hudobijo in spa¬
čenost zašlo. Neki judovsk pisavec sam — Jeru¬
zalem permerja s Sodomo, in celo Sodomo boljši
šleje od Jeruzalema. Ravno ta čas je po vsili kra¬
jih sveta gospodarila gnusoba vsih pregreh, napak
in hudobij. In bila je povsod silna revšina, ki so
jo stoletne nepretergane vojske delale in množile.
Na jutru in večeru je vse zdihovalo po Odrešeni¬
ku: „iRosite ga doli , nebesa, oblaki ga drži¬
te Pravičniga: zemlja se odpri, in poženi
(iz sebe) Zveličarja.  (Izaj. 5, 8.). Vse Ga je že¬
lelo, in Njegov čas je bil peršel. Toraj Bog vzame
kraljčvnico od Juda, in jo da ptujcu Herodu. S lem
je na znanje dal, de ravno kar pride dolgo dolgo
perčakovani Zveličar:

JEZUS KRISTUS;

bodi Mu čast in hvala vekomaj!

Perstarefc. *

Jezus, Gospodov Maziljenic , v zgodovinskih bukvah
stariga zakona.

V raju je bil greli storjen, in pahnjeno v ne-
srečo vse človeštvo. Ni je bilo zdaj druge pomoči,
van ediniga Srednika Kristusa Jezusa.  Oče v ne¬
besih Ga je bil že pervima človekama obljubil, pa
še le čez 4000 let poslal. Naznanoval je pa Bog od
Njega, Zveličarja, v stari zavezi mnogotere znam-
nja. Perve so temne, naslednje pa, čim dalje, tem
bolj očitne in jasne. In vse skupaj že tako živo po¬
pisuje Odrešenikovo podobo, de so ga zamogli ljudje
prav lahko spoznati, ko je peršel. Nasleduje nekaj
tacih znaminj iz zgodovinskih bukev:

A. V besednjih obljubah.

1. Silno žalostne perve starše je dobrotljivi Bog
potolažil s sladkim upanjem v prihodnjiga Odrešeni¬
ka, kadar je zapeljivi kači zažugal: »Sovraštvo bom
naredil med teboj in ženo, med tvojim zarodam in
njenim zarodam; On bo tebi glavo sterl, in ti ga
boš v peto zalezovala. 44  S tem je bilo odrešenje na¬
znanjeno; tode ni bilo še določeno: od koga, kdaj
in kako  de bodo- ljudje rešeni.

2.  Ob Noetovim času je viditi, de je bil Bog
ljudem naznanil, de bo Odrešenik, med tremi Noeto¬
vimi sinovi (Kamam, Šemam in Jafetam), iz Semo-
viga rodu. Noe namreč je Šema blagoslovil, rekoč:
»Hvaljen bodi Gospod, Semov Bog; Kanaan 0Ka-
mov sin) bodi njegov sužinj. Razširi Bog Jafeta, in
naj prebiva v Semovih šotorih. 44  Besedi: »Semov
Bog, 44  omenite, de bo Bog s Semovim zarodam po¬
sebno zavezo sklenil. To še bolj kažejo besede:
»Razširi Bog Jafeta, in naj prebiva v Semovih šo-

151

torih.* S tem je rečeno, de bo prava vera per Se-
movcih ohranjena, in se po njih tudi med Jafetovce
razširila.

/

3. Bolj določile so se prerokovanja, ko si je
Bog iz Semovcov zvolil Abrahama, in mu dal oblju¬
bo: „Po tebi bodo blagoslovljeni vsi narodi zemlje.*
To obljubo je Bog tudi Izaku in Jakopu ponovil (1.
Moz. 26, 4. in 28, 15.). Pomen te obljube je", de
po njih zarodu bo zveličanje peršlo nad vse ljudstva
zemlje; ni pa bilo še posebej določeno, kako bodo
ljudstva oblagodarjene.

4. Ker je imel Jakop 12 sinov, je Bog tudi
določil, na kteriga zmed njih ta obljuba prejde. Na
smertni postelji je namreč Jakop svojimu četertimu
sinu, Judu, prerokoval: „Kraljevnica (kraljeva pa¬
lica) ne bo odvzeta od Juda, in vojvoda ne od nje-
goviga ledja (mlajšev), dokler ne bo Tistiga, ki je
namenjen poslan biti; in narodi bodo upali v Njega.*
S temi besedami je bil naznanjen že čas  željno per-
čakovaniga Odrešenika; tačas namreč pride, kadar
bo Judov zarod za stanovitno nehal nad Izraelam
vladati.

5. Več Mesijevih okolišin je Bog ljudem po
Mozesu naznanil. Mozes, velik prerok, čudodelnik,
sloveč Izraelski vojvoda in rešenik iz Egiptovske
sužnosti, je Izraelcam prerokoval: „Gospod, tvoj Bog,
ti bo obudil preroka zmed tvojiga naroda kakor me¬
ne; Njega poslušaj.* Prihodnji prerok bo tedaj imel
take opravila, kakor Mozes; bo: Odrešenik , učenik,
čudodelnih, postavodajavec, poglavar.  Zlo imenitne
so te znamnja Maziljenca Gospodoviga.

6. Ob Davidovim času je bil Bog že naznanil,
iz ktere družine Odrešenik pride. Rekel je namreč
Davidu po preroku Natanu: „Tvoja hiša bo stano¬
vitna, in tvoje kraljestvo bo pred mojim obličjem ve¬
komaj, in tvoj sedež bo za vselej uterjen.* Veliko
razodenj od Zveličarja je David popisal v svojih
psalmih; veliko njih se najde v preroških bukvah.

U2

B, V podoban.

Podobe Gospodoviga Maziljenca so bile:

1. Melkizedek , duhoven, ki je Gospodu kruh in vino

daroval.

2. Velikonočno jagnje , kterimu , po božjim povelji,

niso smeli nobene kosti zlomiti.

8. Bronasta kača  v pušavi. „Kakor je Mozes povi¬
šal (kviško vzdignil) kačo v pušavi, tako mora
povišan biti tudi Sin človekov,  de, kdor koli
vanj veruje, se ne pogubi, temuč ima večno
življenje;" tako priča Jezus sam. Jan. 3,14.15.

4. Darovi stare zaveze  so bili podoba Jezusove da¬
ritve. Tudi mnogoteri deli očitne službe božje:
prazniki, zlati svečnik, i. t. d.; duhovni, posa¬
mezne osebe: Izak, Jožef i. d. so bili podobe
Jezusa in njegove Cerkve.

„Angel Gospodov, “ kteri se je tolikrat v stari za¬
vezi perkazoval, je bil, po nauku sv. Cerkve,
Sin božji  sam *).

#) Bolj obširno glej Dr. Klančnika sv. pismo stare zaveze II. in
III. del. V Ljubljani, 1841.

DRUGI DEL.

Zgodbe svetiga pisma noviga zakona















V vod v drugi <161.

Sveto pismo noviga zakona*

Wveto pismo noviga zakona obseže dogodbe
Gospoda in Zveličarja našiga Jezusa Kristusa; pri¬
poveduje prihod sv. Duha, začetje in razširjanje sv.
cerkve. Poslednjič popisuje v skrivnostnim preroko¬
vanji, kako hudo se bo mogla sv. cerkev v mnogo¬
terih časih s svojimi sovražniki vojskovati, de jih
bo pa vender vselej zmagovala, poslednjič popolna-
ma zmagala, in ob drugim prihodu Jezusovim veselo
in slovesno zmagovmo (triumf) obhajala.

Tako je tedaj v sv. pismu vse lepo razloženo,
kaj in koliko je dobrotljivi Bog storil nas zveličati.
Povedano je pa tudi, kaj de je nam verovati in ka¬
ko živeti, de bomo vredni otroci kraljestva boskjiga,
to je, svete Cerkve , v tem živlenji; po smerti pa se
vdeležili kraljestva veselja in večne slave gori nad
zvezdami.

V svetim pismu nove zaveze je naslednjih 27
bukev:

1. Štirje evangelii:  sv. Matevža, Marka, Luka in
Janeza. Beseda „evangeli“  je greška, in pomeni
veselo oznanilo  (blagovestovanje). V njih je
popisano kristjanam tolikanj zaželjeno življe¬
nje Jezusovo, njegovi nauki in djanja, njego¬
va spravna smert na križu, vstajenje od mert-
vih, in častitljivi vnebohod.

156

2. Djanje apostolsko,  to je, kratko popisovanje
dogodb in del apostelnov, zlasti sv. Pavla. Spi¬
sal ga je sv, Luka, tovarš sv. Pavla.

3. Štirnajst listov sv. Pavla apostelna: i  liim-
Ijanam, 2  Korinčanam, 1 Calačanam, 1 Efeža-
nam, 1 Filipljanam, 1 Kološanam, 2  Tesaloni-
čanam, 2  Timoteju, 1 Titu, 1 Filemonu, 1 He-
brejcam.

4. En Ust sv. Jakopa.

5. Dva lista sv. Petra.

6. Trije listi sv. Janeza.

7. En Ust sv. Juda Tadeja.

8. Skrivno razodenje sv. Janeza,  v kterim so
prihodnje dogodbc in vojske sv. Cerkve skriv¬
nostno popisane.

V teh bukvah nove zaveze pa niso vse Jezu¬
sove pergodbe in nauki popisani. Apostelni so po
množili in množili krajih sveta sveto vero oznanovali,
in so Jezusov nauk po besednjim oznanovanji zvesto,
čisto  in nepopačeno  svojim naslednikam zročevali, in
to je beseduje izročilo.  Le kadar je bila posebna
potreba ali priložnost, je kteri zmed njih, po navda-
janji in navdilmjenji sv. Duha, tudi kej tega spisal,
kar je učil. Take spise in bukve je iz svetiga spo¬
štovanja sv. Cerkev v Ene bnkve — sveto pismo
nove zaveze  — zbrala, jih je k svetimu pismu stare
zaveze pridjala, in to je: celo sveto pismo.  Imamo
tedaj dva studenca božjiga razodenja: sveto pismo
in beseduje izročilo  svete Cerkve, Oba sta neskalje¬
na in neskažena le v sami sv. materi katoliški Cerkvi
najti, ker njo samo sv. Duh vlada, pri nji sami Je¬
zus Kristus do konca sveta ostane.

Drugi del.

Zgodbe svetiga pisma noviga Zakona.

I. RAZDELIK.

Zgodbe Jezusa Kristusa.
Jezusovo rojstvo in mladost.

1. Caharija in Elizabeta.

Ob časih Heroda kralja je živel na Judov¬
skim bogaboječ duhoven Caharija; njegovi ženi je
bilo ime Elizabeta. Bila sta oba pravična pred Bo-
gam, ker sta živela po božjih zapovedih brez ma¬
deža. Otrok nista imela, in bila sta že perletna.

Pergodilo se je pa, de je Caharija peršel na
versto, duhovsko službo v tempelnu opravljati; ka¬
dilo zažigati ga je zadelo. Caharija, po duhovsko
oblečen, z zlato kadilnico v rokah, gre za zagrinjalo,
in stopi pred altar. Ljudstvo pa zunaj čaka in moli.
Perkazal se mu je pa angel Gospodov na desni strani
altarja, in Caharija se je ustrašil, in groza ga je
obšla. Angel pa mu reče: „Ne boj se, Caharija, za¬
kaj tvoja pxošnja je uslišana/* Zdaj mu napove, de
bo dobil sina, ki je Boga zanj prosii, in reče, de naj
ga Janeza imenuje. „Vesel boš — mu je dalje .'rekel
—v in veliko se jih bo njegoviga rojstva veselilo.

158

Zakaj velik bo pred Gospodam. Vina in močne pi¬
jače ne bo pil; že pred rojstvam bo s svetim Duham
napolnjen. Veliko lzraelcov bo preobernil k Gospo¬
du, njih Bogu. V duhu in mdči preroka Elija pojde
pred Odrešenikam, de bo ljudi učil, boljšal, in jih na
njegov prihod perpravljah"

Caharija pa je dvomil nad tem, kar mu je an¬
gel oznanil, in je rekel: ,,Po čem bom to spoznal?“
In angel mu je odgovoril: „Jez sim Gabrijel, ki
stojim pred Bogam in poslan sim, s teboj govorit, in
ti to oznanit. In glej, mutast boš do dneva, ko se
bo to zgodilo, zato, ker nisi verjel mojim besedam,"
Ljudstvo Caharija zunaj čaka, in se čudi, de
se tako dolgo mudi. Ko iz svetiša pride, ni mogel ž
njim i govoriti; le kazal in znamnja jim je dajal; in
oni so spoznali, de je perkazen vidil v tempelnu.
Ostal je mutast, in, ko so dnevi njegoviga opravila
minuli, se je domu vernil.

1. S perkaznijo v tempelnu se perčno bližnje
zgodbe našiga Odrešenika. Kolikor čistejši so naše
serca, toliko umevniši in perserčniši nam bodo te
prečudne zgodbe. 2. Caharijeva mutost je bila ka-
zin za njegov dvom nad angelovimi besedami, in
znamnje, de so angelove besede resnične.

H. Jezusovo rojstvo Marii oznanjeno.

v

V šestim mescu potlej, ko se je bil Caharija
perkazal, pride angel Gabrijel v mesto Nazaret k
devici, ki ji je bilo ime Marija. Ubogimu Stenarju
Jožefu je bila zaročena. Oba sta bila iz kraljeviga
Davidoviga rodu, pa ubožna, in sta od dela svojih
rok natiliama živela.

K v nji tedaj angel Gabrijel pride, in jo pozdra¬
vi : „Cešena si, milosti polna, Gospod je s teboj;

blažena si med ženami!“

Marija se prestraši, in premišljuje, kaj bi to
pozdravljenje pomenilo. Angel pa ji reče: „Ne boj

159

se, Marija! milost si našla per Bogu." Na to ji
oznani, de bo ona mati Sinu božjiga, kteriga naj
Jezusa imenuje. Dalje ji reče: „Ta bo velik, in Sin
Najvikšiga se mu poreče. Gospod Bog mu bo dal
sedež njegoviga očeta Davida, in bo kraljeval v Ja-
kopovi hiši vekomaj; njegovimu kraljestvu ne bo
konca."

Marija, čista devica, se je prestrašila in pra-
šala: „Kako se bo to zgodilo?" Angel pa ji je re¬
kel, de se bo to z močjo svetiga Duha zgodilo; za
tega voljo de se bo njeno sveto dete „Sin božji"
imenovalo. Oznanil ji je tudi, de bo Elizabeta, Marii¬
na teta, sina dobila.

Marija se ponižno v božjo voljo vda, in reče:
„Glej ! dekla sim Gospodova; zgodi se mi po tvoji
besedi." In angel je šel od nje.

i. Nad Marijo so se spolnile nekdajne prero¬
kovanja, de bo devica mati Sinu božjiga. Marija je
bila devica in mati ob enim. 2. Še nikoli nobeni
stvari ni Bog tolike časti in milosti skazal, kakor
Marii. Toraj ji tudi mi za Bogam nar vikši če še nje
skazujemo. 3. Marija je bila v vsih čednostih po-
polnama; čistost in ponižnost pa ste se nad vsimi
drugimi svetile. Caharija je bil nejeverin, ko se
* mu je bil angel perkazal; Marija pa je ponižno
verovala, rekoč: „Glej, dekla sim Gospodova!"

S. Marija in Elizabeta.

Po angelovim oznanilu se je Marija vzdignila,
in šla jaderno čez goro v Caharijevo hišo, in je po¬
zdravila Elizabeto, svojo teto. Elizabeta, zaslišali
Mariino pozdravljenje, je bila napolnjena s svetim
Duham, in je zavpila z velikim glasam, in rekla Ma¬
rii: „Blažena si med ženami, in blažen je sad tvo-
jiga telesa! Od kod to meni, de pride mati mojiga
Gospoda k meni? Blagor ti, ki si verovala; ker do¬
polnilo se bo, kar ti je povedano od Gospoda."

160

Elizabeti je bil Bog razodel, de bo Marija Je¬
zusova mati, Marii pa, de bo Elizabeta mati sv. Ja¬
neza. Marija zdaj hvalo Bogu na glas zažene, in
poje:

Moja duša poveličuje Gospoda.

In moj duh se veseli v Boguj mojim Zveličarji.

Ker se je ozerl na nizkost svoje dekle; zakaj
glej! odsihmal me bodo srečno imenovali vsi na¬
rodi.

Zakaj velike reči mi je storil, on, ki je mogo¬
čen, in sveto njegovo ime.

In njegovo usmiljenje jim je od roda do roda,
kteri se njega boje.

Moč je skazal s svojo roko, in razkropil je na-
puhnjene v misli svojiga serca.

Mogočne je s sedeža vergel, in ponižne po¬
vzdignil.

Lačne je z dobrim napolnil, in bogate prazne
spustil.

Sprejel je Izraela, svojiga služabnika, in se je
spomnil svojiga usmiljenja.

Kakor je obljubil našim očakam, Abrahamu in
njegovimu zarodu na vekomej.

I. Elizabeta je Marijo hvalila; Marija je pa čast
na Boga obernila. Tako delajo ponižni. 2. Marija,
vsa čista, se je nad Bogam silno veselila. Veselje
nad Bogam pride iz nedolžnih sere. 3. Mariino
hvalno pesem ima cerkev v vsili večernicah, de
nas opomni velike milosti, ki jo je zavoljo našiga
zveličanja dosegla. 4. Te in poprejšnje zgodbe, in
pa Jezusoviga rojstva se spomnimo vselej, ko an¬
gelovo češenje zjutraj, zvečer in opoldne molimo.
Nekteri pa nočejo moliti, kadar zvoni; taki Jezusa
zatajajo. Bog nas vari taciga greha!

461

4. Ššvetiga Janeza kersfnika rojstvo.

Caharija in Elizabeta sta dobila sina, kakor je
angel bil oznanil. Veselili so se ga njuni sosedje in
vsa rodovina ž njima. Hotli so mu po očetu ime Ca¬
harija dati. Elizabeta pa je rekla: „Tega ne, ampak
Janez naj se imenuje." Ji reko: „Sej ni nikogar v
tvojim rodu, kterimu bi bilo tako ime!“ Tedaj mig¬
nejo očetu, kako hoče, de naj bi se imenoval? Oče,
ki je bil še mutast, si ukaže dati tablico, in zapiše
na-njo: „ Janez je njegovo ime;“ in per ti priči je
spregovoril in Boga hvalil. Sosede, in vse, ki so to
slišali, je strah opadel, so se čudili in rekli: „Kaj
koli bo iz tega deteta? Zakaj roka Gospodova je
bila ž njim.“ Caharija, njegov oče, pa je bil napol¬
njen s svetim Duham, in je prerokoval, rekoč:

^Hvaljen Gospod Izraelov Bog, ker je obiskal in
storil odrešenje svojimu ljudstvu; in nam je posta¬
vil rog zveličanja v hiši Davida, svojiga služabnika;
kakor je govoril po ustih svojih svetih prerokov,
kteri so od nekdaj; odrešenje od naših sovražni¬
kov, in iz roke vsih, ki nas sovražijo; usmiljenje
storiti našim očetam, in pomniti svojo sveto zavezo ;
persego, ki jo je persegel Abrahamu, našimu oče¬
tu, nam dati, de, iz rok svojih sovražnikov rešeni,
njemu brez strahu služimo, v svetosti in v pravici
pred njim vse svoje dni. In ti, dete, boš prerok
Narvišiga imenovano; pojdeš namreč pred obličjem
Gospodovim, njegove pota perpravljat; dati znanje
zveličanja njegovimu ljudstvu, v odpušenje njih gre¬
hov; po perserčnim usmiljenji našiga Boga, po kte-
rim nas je obiskal, on, ki se izhaja od visokosti; raz¬
svetliti tč, kteri v tšmi in v smertni senci sedč, de
ravnš naše noge na pot miru."

Otrok pa je rastel, perhajal močan v duhu, in
je v pušavi živel, do tistiga časa, ko se mu je bilo
pred Izraelam pokazati, in očitno začeti učiti.

II

U2

1. Caharijevo pesem, ki se ji pravi „benediktus e
(hvaljen), duhovni vsak dan molijo. Ona nam živo
v spomin kliče usmiljenje, ki ga je Bog z  Izraelci
storil, in je poslednjič še svojiga Sinu na svet po¬
slal, de je ves svet od slepote in greha odrešil
2. Svetimu Janezu starši po angelovi besedi niso
dajali vina in močnih pijač; in on je bil bistriga
duha in čiste glave. Mladi ljudje se morajo sploh
mečnih pijač; varovati, že celo pa žganja, ki je
tudi odrašenim velikrat dušna in telesna smert. 3,
Rog zveličanja pomeni Jezusa Zveličarja.

• 5 . Stava Bogu po višavah! JEZUS
ODREŠENIK je rojen .

Marija je kake tri mesce per Elizabeti ostala;
potlej se je v Nazaret vernila. Zdaj je Bog tudi Jo¬
žefu Mariino skrivnost razodel. V spanji se mu per-
kaže angel božji in reče, de naj vzame brez pomi-
slika Marijo, svojo zaročeno ?  k sebi, ker je Mati
Simi božjiga. Ime Jezus , to je, Zveličar ali Odre¬
šenik, mu ukaže dati, ker bo svoje ljudstvo rešil od
njegovih grehov. Jožef je tedaj vzel Marijo k sebi;
in Jožef in Marija sta v Nazaretu živela vsa ne¬
dolžna kakor angela.

Ob tistim času pride od cesarja Avgusta ukaz
vso deželo popisati. Vsak je mogel tje iti, kjer so
bili njegovi spredniki doma, in se dati zapisati. Jo¬
žef in Marija sta bila iz rodu kralja Davida, ki je
bil iz Betlehema.

Toraj sta mogla iti v Betlehem k popisovanju.

— Tako daljna pot jima je težavna bila. Pa pokor¬
na cesarju se brez odlašanja na pot spravita.

Ko v Betlehem prideta, je bilo že ljudi vse
polno, in nikjer ne moreta dobiti prenočiša. V pa-
stirsk hlev zunaj mesta sta se mogla spraviti. In tukaj

— kdor bere, naj si k sercu vzame — tukaj, na tem
kraji je JEZUS KRISTUS  Sin Božji, peršel na svet.

163

Bog bodi česen in hvaljen vekomej za to dobroto!
Marija devica je dete v plenice povila, in ga v jasli
položila.

1. Jezus je bil v uboštvu na svet peršel. Po¬
svetna čast nima per Bogu nobene cene; ampak
le čednost in svetost. 2. Božja dobrota do nas je
neskončno velika 1 Dal nam je Odrešenika in Zve¬
ličarja Jezusa Kristusa. In ta je njegov edinorojeni
Sin. Bodi mu čast in hvala vekomaj! 3. Jezus se

imenuje tudi Kristus,  to je: Pomaziljenic, in po
hebrejsko Mesija.  On je namreč veliki duhoven ,
prerok  in naš kralj.  Vsi ti so mogli v stari za¬
vezi maziljeni bili s sv. oljem; in s lem so do¬
segli posebno moč in oblast iz božje milosti.

6. Pastirji per jaslih .

V tisti strani, kjer je bil Jezus na svet peršel,
so bogaboječi pastirji culi, in per svojih čedah bili
na, polji. Kar na enkrat stoji angel Gospodov pred
njimi, in nebeška svitloba jih obsije. Zlo so se pre¬
strašili. Angel pa jim je rekel: „Ne bojte se; zakaj
glejte! oznanim vam veliko veselje, ktero bo vsimu
ljudstvu. Dans vam je v mestu Davidovim rojen:
Zveličar, kteri je Gospod. In to vam bodi znamnje:
Našli bote dete v plenice povito, in vjasli položeno.*
Komej je angel to izgovoril, je bila že per
njim velika množica druzih angelov, kteri so Boga
hvalili: „Slava Bogu po višavah, in mir ljudem na
zemlji, kteri so svete volje 1“ Angeli so od njih od¬
šli v nebo. Pastirji pa so rekli med seboj : „Pojdimo
do Betlehema in poglejmo, kar nam je Gospod na
znanje dali* Gredo in najdejo Marijo in Jože/a in
dete v jasli položeno, vse ravno tako, kakor jim je
bilo oznanjeno po angelu. Perbližajo se Odrešeniku
in ga ponižno molijo. Vsi so se čudili in veselili nad
tem, kar so jim pastirji pravili. Marija pa je sleher¬
no besedo v sercu ohranila, in premišljevala. Pastirji

s'»' še zopet ndzaj temtt, i» Bog® «asBB is hvališ'
ž8 vse, kar so' vidili in slišali. — Ko je pa osem
dni preteklo, je bilo dete po postavi obrezamo, in
Jezus imenovano, kakor je bil angel zapovedal.

1. Zadovoljna ubožnost in sveto serce je Bogu
ljubo. Za to se je bil Jezus bogaboječim pastir¬
jem nar pred razodel. Bogatini pa le zlato, čast in
posvetno veselje ljubijo. 2. Angelsko petje per Je¬
zusovim rojstvu „ Slava® ali „ Glorija* se skorej
, per vsaki sv. maši moli, ali pa poje. To nas opo¬
minja neskončne dobrote Jezusoviga rojstva, de bi
mu bili hvaležni, ter radi božje zapovedi spolno-
Yali.

7. Jezus v tempelnu.

Ko je bil Jezus štirdeset dni star, sta ga Ma¬
rija in Jožef v Jeruzalem v tempel pernesla, ter ga
Gospodu, nebeškimu Očetu, skazala, in dar za-nj
opravila. Tako jeMozesova zapoved ukazovala. Dar
pa je bil za ubožne dve gerlici ali dvoje mladih go¬
lobov; premožni so darovali jagnje.

In glej! bil je človek v Jeruzalemu', kterimu
je bilo ime Simeon. Pravičen je bil in bogaboječ, in
je Zveličarja željno perčakoval. Sveti Duh je v njem
bil, in mu je razodel, de ne bo umeri, dokler ne vidi
Gospodoviga Maziljenca, to je, Zveličarja sveta.
Po navdajanji sv. Duha je Simeon ravno tisti čas v
tempel peršel. Ko zagleda Jezusa, je precej spo¬
znal, de je to Dete obljubljeni Odrešenik. V naročje
ga vzame ter hvali Boga, in reče: „Zdaj, o Gospod!
spusti svojiga hlapca v miru, po svoji besedi, ker
so vidile moje oči tvoje Zveličanje, ktero si perpra-
vil pred obličjem vsih narodov, luč v razsvetljenje
nejevernikov, in v čast Izraelu, svojimu ljudstvu."

Simeon je zdaj Marijo in Jožefa blagoslovil;
potlej se je k Marii obernil, ter ji začel prerokovati
rekoč: „Glej! ta je postavljen v padec in v vstajenje
mnozih v Izraelu, in v znamnje, kterimu se bo zo¬
per govorilo; in tvojo lastno dušo bo meč presunil , a

165

Ravno tisto uro je tudi Ana v tempel peršla.
Le-ta je bila vdova per štiri in osemdesetih letih,
in je Bogu služila vse svoje dni, veliko molila, se
terdo postila, in željno perčakovala obljubljeniga Od¬
rešenika. Vselej je peršla v tempel k božji službi,
bodi si po dnevu ali po noči; zato ji je Bog veselje
storil, de je še pred smertjo s svojimi očmi Odre¬
šenika v tempelnu vidila. Tudi ona je s pričujočimi
Gospoda častila, in Ga vsim oznanovala, kteri so
čakali Izraeloviga odrešenja.

1. Pervorojence so v tempo 1 , fcospodu pernesli,
in dar zanje opravili. To s,e je godilo v hvaležni
spomin, de so bili Izro^cj nekdaj iz Egiptovske
sužnosti rešeni, in Rjih pervenci v tisti strašni noči
smerti obvarovali. 2, Bog se rad da tistim spo-
znati, ki ga resnično išejo, kakor sta ga Simeon
in Ana iskala; napulmcž pa le samiga sebe iše, in
ne Boga,

8. Modri od Jutra ♦

Ko sta bila Jožef in Marija z Jezusam v Bet¬
lehemu, so iz daljne jutrove-dežele peršli modri v
Jeruzalem, ter so vprašali: „Kje je novorojeni Ju¬
dovski kralj? Njegovo zvezdo smo vidili na jutro-
vim, in smo ga peršli molit." Kralj Herod se je u-
strašil, ko je to slišal, in ves Jeruzalem ž njim.

Herod pokliče velike duhovne in pismarje, ter
vpraša, kje de bo Kristus rojen. Oni pa so mu od¬
govorili: „V Betlehemu na Judovim'; zakaj tako je
pisano per preroku: Ti, Betlehem na Judovim, nisi
nikakor naj manjši med vojvodi Judovimi, ker iz te¬
be bo peršel vojvoda, kteri bo vodil moje ljudstvo
Izrael." Na to pokliče Herod modre na tihim k sebi,
in jih na tanko praša, keilaj ravno se jim je zvezda
perkazala. Potlej jim ukaže v Betlehem iti, rekoč:
5> Pojdite in prašajte skerbno po detetu, inkedar ga
najdete, mi pridite povedat, de ga tudi jez grem

166

m6lit.“ —■ To jim je pa rekel le iz perhuljene per-
jaznosti, ker je mislil dete umoriti.

Ko modri to zvedo, se odpravijo proti Betle¬
hemu, ki je bilo le kaki dve uri od Jeruzalema. In
zvezda, ki so jo na jutrovim vidili, je pred njimi
šla. Nad hišo pa, v v kteri je bila tačas Marija z de-
tetam, je obstala. Sli so v hišo, in našli so dete,
in Marijo, njegovo mater. Pred Zveličarja so po¬
kleknili in ga molili. Potlej so odperli svoje zaklade,
in so darovali Ježušku: zlata, kadila in mire.

Modri so se zdaj mislili k Herodu kralju ver-
niti, in mu vse povedati; pa Bog jim je v spanji za¬
povedal, de naj ne hodijo k Herodu nazaj. Torej so
po drugi poti nazaj v svojo deželo šli.

1. Po starim besednjim izročilu so bili modri od
Jutra ob enim kraljiči, ki so imeli veliko z zvezdo-
gledanjem opraviti, in ravno v zvezdi jim je Bog
Zveličarja razodel. Imenujejo jih Kašpar, Melhjor,
Baltazar. 2. Pernesli so Jezusu zlata  kakor kra¬
lju  , kadila  kakor Bogu, mire  kakor človeku.
Tudi so ti darovi podoba čiste ljubezni, molitve
in zatajevanja, ki smo jih Jezusu dolžni darovati.

9. Beg na Egiptovsko,

Ko so modri v Betlehemu Jezusa molili, so se
po drugi poti v svoj kraj vernili, kakor jim je bil
Bog ukazal. Jožefu pa se perkaže angel Gospodov
v spanji, in mu reče: „Vstani, vzemi dete in njego¬
vo mater, beži v Egipt in bodi tam, dokler te ne
pokličem; zakaj Herod bo deteta iskal, de bi ga
končal." Jožef precej vstane, vzame dete in njegovo
mater še po noči, in beži na Egiptovsko. Oiidi je
ostal Sin božji do Herodove smerti. In spolnilo se
je, kar je Gospod govoril po preroku: ,,/s Egipta
sim poklical svojiga sina. u

Ko je pa Herod vidi!, de modrih ni nazaj, se
je silno razserdil in je ukazal v Betlehemu in v vsih

167

njegovih okrajinah vse dečke ( fantiče) pomoriti,
kar jih je bilo po dve leti in manj starih.

Takrat se je dopolnilo,, kar je bilo govorjeno
po Jeremii preroku, ki pravi: „Glas se je slišal v
Rami, jok in velik krik; Rahela je jokala po svojih
otrocih, in se ni dala utolažiti, ker jih ni več."

Ko je bil pa Herod umeri, se je zopet angel
Gospodov Jožefu v spanji perkazal in mu rekel:
„Vstani, vzemi dete in njegovo mater, in verni se na
Izraelsko; zakaj pomerli so, kteri so detetu po živ¬
ljenji stregli." Jožef vstane, vzame dete in njegovo
mater, in pride na Izraelsko. Ko je pa slišal, deAr-
helaj kraljuje v Judeji namesto Heroda, svojiga oče¬
ta, se je bal tj e iti. V spanji opomnjen, se je uga¬
nil na Galilejsko v mesto Nazaret.

1. Rama je bilo mestice blizo Betlehema. Med
njima je bil Ršhelin grob. Rahela se joka zavoljo
strašne moritve svojih inlajšev — nedolžnih otro¬
čičev. Per vsim žalovanji so vender matere zamogle
tudi vesele biti, ker so njih otročiči še v tako meh¬
kih letih za Jezusa smert tnarternikov terpeli. 2.
Heroda je zadela božja šiba. Umeri je za strašno
boleznijo nespokorin in ves obupan. 3. Palestina
ali obljubljena dežela je bila ob Kristusovim času
na troje razdeljena: a)  nar spodej Judeja,  v kteri
so mesta Jeruzalem, Betlehem, Jeriho; 6) v sredi
Samarija ; c) naj zgorej Galileja,  kjer je gali¬
lejsko jezero, Nazaret, Kafarnaum, Betsajda in
druge mesta.

Ktera lepa čednost se v ti .zgodbi nad sv. Jo¬
žefam sosebno razodeva?

10. Dvanajstletni Jezus v tempelnu.

Marija in Jožef sta vsako leto hodila v Jeru¬
zalem k velikonočnimu prazniku. Tako' je Izraelcam
zapoved velevala. Ko je bil Jezus dvanajst let star,
je tudi on šel ž njima. H koncu praznikov so se

168

starši domti vernili. Jezus pa je v Jeruzalemu ostal,
in ga niso pogrešili. Menili so, de je per tovaršii,
in so šli dan hoda od Jeruzalema. Zvečer ga išejo
med znanci; pa nikjer ga ni. V veliki skerbi se ver-
nejo v Jeruzalem in ga išejo.

Tretji dan še le ga najdejo v tempelnu. Sedel
je v sredi med učeniki, jih je poslušal in spraševal,
in jim tako modro odgovarjal, de so se vsi čudili
nad njegovo umnostjo, kteri so ga slišali. Njegovi
starši so se zavzeli, ko so ga ugledali, in njegova
mati mu je rekla: „Sin, kaj si nama to storil? Glej,
tvoj oče in jez^sva te z žalostjo iskala!“ Jezus pa
jima je rekel: „Kaj je, de sta me iskala? Ali nista
vedila, de moram v tem biti, kar je rnojiga Očeta ?“
Potlej se je ž njima vernil v Nazaret, jima je
bil pokorin, in je rastel, kakor v starosti, tako v mo¬
drosti in Ijubeznjivosti per Bogu in per ljudeh.

Velika skrivnost je v Jezusovim tihim življenji,
pa tudi za nas imenitin nauk. Jezus bi bil lahko ta
čas čudeže in imenitne dela dopernašal, de bi ga bil
ves svet spoznal, in de bi bili vsi nad njim stermeli;

} >a je rajši na tihim živel. Pokazal nam je, de le ti-
la pobožnost brez šuma ima per Bogu vrednost, in
je zlasti mladim ljudem perserčin zgled dal,, de naj
na tihim Bogu služijo; ni treba, de bi ljudje vedili,
kakošne dobre dela in pobožnosti de opravljajo; in
de naj se varujejo posvetnih šumov in kratkočasov,
ki od Boga serce odvračajo.

Kakor Jezus mladim ljudem posebej, tako cela
sveta Nazareška deržina s svojo tiho domačljivostjo
vsim deržinam lep zgled resnične, nerazglaševanc
svetosti daje. Svetost Nazareške deržine, se ve, de
je bila tolika, de vsako perzadevanje, jo bolj natan¬
ko popisovati, bi jo skoraj bolj skalilo kakor raz¬
jasnilo; ker gotovo je, de je ni bilo tako svete der¬
žine na zemlji, kakor je ta bila, in je ne bo.

1. Cerkvč so hiše neheškiga Očeta; to nas Je¬
zus uči. 2. Od dobrih, ponižnih otrok v mladosti
ni veliko šuma, ker so natihama per svojih star¬
ših, kakor je Jezus bil. 3. »Bog, ki so mu angeli

169

podložni, je bil Marii in Jožefu pokorin. O nesli-
šana ponižnost!“ (Bernard). 4. „Jezus je rastel v
modrosti," to se pravi: On je svojo božjo modrost
bolj in bolj razodeval, kolikor je starši perhajal.
V njem, pravim živim Bogu, je vsa modrost bila,
in sama na sebi ni mogla ne dojemati, ne odje¬
malk

Jezusovo perpravljanje ls ocitnimu
učenju,

11. 8v, Janez v pušavi.

Od dvanajstiga do blizo tridcsetiga leta je Je¬
zus z Jožefam in Marijo na tihim živel. Zdaj pa se
je perbližal čas, de je začel očitno učiti. Petnajsto
leto Tiberjeviga cesarovanja je dobil Janez v pušavi
povelje od Gospoda, de naj začne ljudi perpravljati
na Odrešenika. s

Tudi Janez se je mlade leta v tihi samoti per-
pravljal na svoje veliko opravilo. Janez je ojstro ži¬
vel. Po zgledu nekdajnih prerokov je nosil oblačilo
iz veibljudje (kamelne) dlake, in usnjat pas okoli
ledja. Njegov živež so bile kobilice in podlesni med.
Ni pil ne vina, ne druge močne pijače. Prebival pa
je v kaki skalnici, in se ni pečal za svet.

Obhodil je vse kraje ob Jordanu in opominjal
ljudi, de naj pokoro delajo in se dajo kerstiti, de
bodo odpušenje grehov zadobili.

Klical jim je: »Delajte pokoro’, zakaj božje kra¬
ljestvo se je perblixalo. li  Kteri so si to k sercu vzeli
in obljubili, se poboljšati, jih je sv. Janez z vodo
kerstil. To je bilo znamnje, de se morajo tudi zno¬
traj od grehov očistiti.

Hodili so pa v pušavo k Janezu Jeruzalem-
ljanje in prebivavci iz vse Judeje. Dajali so se mu
kerstiti v Jordanu reki, in obtoževali so se svojih
grehov. Tudi hinavski Farizeji in nejeverni Saduceji
so hodili s svojim spačenim sercam; pa niso imeli

praviga duha, ki je h kerstu potrebin. Torej jih je
Janez ojstro ogovarjal,'rekoč: ,, Gadja rodovina! kdo
vam je pokazal bežati pred prihodnjo jezo (brez
poboljšanja življenja) ? — Storite vreden sad po¬
kore, in ne recite: Abrahama imamo očeta. Zakaj
povem vam, Bogu je mogoče iz teh kamnov Abra¬
hamu otroke obuditi." Je hotel reči: Ne mislite, de
ste zato kaj boljši per Bogu, ker se od Abrahama
izhajate. „Sekira je drevesam že v korenino nastav¬
ljena. Vsako drevo, ki ne stori dobriga sadu, bo iz¬
sekano in v ogenj verženo." To je: Vi ste enaki ne-
rodovitnimu drevesu, ki je sekira že nanj namerjena.
Kakor blizo padca je tako drevo, tako bjizo vas je
božja šiba, če se ne poboljšate.

To Janezovo govorjenje je veliko poslušavcov
omečilo, de so resnično želeli, poboljšati se. Toraj
ga prašajo, kaj de jim je storiti? Janez pravi: „Kdor
ima dve suknji, naj da tistimu eno, ki je nima; in
kdor ima jedi, naj ravno tako stori." Tudi cestni¬
narji (čolnarji) in vojšaki so k njemu hodili se dat
kerstiti, in so ga prašali: „Učenik; kaj pa je nam
storiti?" On pa je rekel cestninarjem: „Nič več ne
tirjajte, kakor kar vam je postavljeno!" Vojšakam pa
je djal: „Nikogar ne tepite, nikomur krivice ne de¬
lajte, in dovoljni bodite s svojo plačo!" Vsi, ki so
Janeza vidili in slišali, so začeli v sercu misliti, de
bi utegnil ravno on Kristus biti.

Nekteri učeniki, ki so jih iz Jeruzalema poslali
do njega, ga celo vprašajo, če ni on Kristusi  —
Janez pa je rekel: „Jez nisim Kristus. On v sredi
med vami stoji, pa ga ne poznate. On je, kteri ima
za menoj priti. — On je veči od mene; jez mu jer¬
menov per čevljih nisim vreden odvezati (toje: nje¬
gov nar manjši služabnik biti). Jez keršujem z vo¬
do ; on vas bo kerstil s svetim Duham in v ognji
(to je : v sercu v nove, Bogu prijetne ljudi prerodil).
Vevnico ima Woki, in skedinj bo počedil; bo spra¬
vil pšenico v svojo žitnico, pleve pa bo sežgal z ne¬
ugasljivim ognjem;" to je: On bo dobre v število
svojih izvoljenih sprejel, hudobne pa v večno pogu¬
bo zročil.

m

1. Kerst sv. Janeza ni iz svoje lastne moči o-
pravičil; ki ga je Jezus postavil, pa iz svoje last¬
ne, od Jezusa dane moči opraviči. — 2. Nebeško
kraljestvo, ki se je bližalo, je na zemlji sveta vera,
cerkev Jezusa Kristusa in keršansko življenje. —
3. Na jutrovim so nekiga plemena kobilice, veči
od naših, ki so jih jedli. — 4. Ob času Jezusovim
so bile tri ločine Judov, med seboj silo sovražne:
a) Farizeji-,  leti so imeli nar veči oblast čez ljud¬
stvo, pa bili so večidel hinavski, so le na zunanje
veliko deržali, za znotranjo pobožnost se niso pe¬
čali. b) Saduceji,  nejeverni in posvetni ljudje, so
tajili božjo previdnost, angele, neumerjočnost duše,
vstajenje in sodbo. Bilo jih je manj od Farizejev,
večidel terdoserčnih bogatinov zmed ljudstva, c/
Mirni in krotki Eseni  ob mertvim morji. — Zraven
tih so bili še Samarijanje , ki so imeli nekdaj svoj
tempel na gori Garicim.

12. Jezus je ker šen, in gre v pušavo.

Ko je Jezus trideset let star bil, je tudi on per-
šel iz Nazareta k Jordanu, se Janezu d&t kerstit.
Janez pa se je branil in je rekel: »Meni je potreba
od tebe keršenimu biti, pa ti prideš k meni ?“ Jezus
odgovori, de naj bo za zdaj, ker se spodobi, vse
božje naredbe spolniti, Janez je tedaj odjenjal in
ga je kerstil v Jordanu.

Ko je pa Jezus keršen bil in je molil, so se
nebesa nad njim odperle; sveti Duh je v podobi go¬
loba peršel nad-nj in je nad njim obstal. Z nebes pa
seje  zaslišal glas: „Ta je moj ljubi Sin, nad kte-
rim imam dopadajenje.^ S tim je bilo očitno oznanjeno,
de je Jezus Sin boiji , ker ga je sam nebeški Oče
tako imenoval. In sv. Janezu je bilo že poprej razo¬
deto: „Nad kteriga boš vidil sv. Duha priti in nad
njim obstati, on je tisti, ki s svetim Duham keršuje/'

Potlej je bil Jezus od svetiga Duha v pušavo
pel jan, Štirdeset dni in štirdeset noči je v pušavi bil
in nič ni jedel. Ko se je bil pa že štirdeset dni in
štirdeset noči prepostil, je bil lačen.

Zdaj se mu skušnjavec perbliža in mu reče:
„Ako si Sin božji, reci, de naj ti kamni kruh bodo."
Jezus pa mu je odgovoril: „Pisano je: Človek ne
živi le ob kruhu, ampak od vsake besede, ktera pride
iz ust božjih." Tedaj ga vzame hudič seboj v sveto
mesto (Jeruzalem), ga postavi na verh tempelna in
mu reče: „Ako si Sin božji, verzi se doli; zakaj
pisano je: Svojim angelam je zavoljo tebe zapove¬
dal, na rokah te bodo nosili, de kje s svojo nogo ob
kamen ne zadeneš." Jezus mu j,e pa rekel: „Zopet
je pisano: Ne skušaj Gospoda svojiga I(oga“ (to
je: ne podaj se prederzno v nevarnost). Še ga sa¬
tan vzame seboj na silno visoko goro. Pokaže mu
vse kraljestva sveta in njih veličastvo in mu reče:
'„Vse to bom tebi dal, ako (predme) padeš in me
moliš."- Tedaj mu reče Jezus: „Poberi se, satan!
zakaj pisano je: Gospoda svojiga Boga moli in nje¬
mu samimu služi." Zdaj ga je hudobni duh zapustil;
in glej! angeli so perstopili in mu stregli.

1. Kerševali šo perve čase tako, de se je ves
človek v vodo potdpil, v znamnje, de hoče kakor
drug in nov, Bogu prijetin človek iz vode vstati.
Jezus je bil s kerstam, tako rekoč, za Odrešenika
skesanih grešnikov, in za kralja božjiga kraljestva
posvečen. 3. Golob, v čigar podobi se je sveti Duh
nad Jezusam perkazal, je znamnje dveh imenitnih
čednost: čistosti  in kratkosti.  Lepo upanje otelbe
je golobica ob času Noeta pernesla z zeleno veji¬
co v kljunu; še veliko lepši in veselši upanje —
odrešenje vesoljniga sveta -je oznanila go¬

lobica — sv. Duh — nad Jezusovo glavo. 3. Ni¬
kar ne pozabimo: Kdor besede sv. pisma vedama
napčno obrača — kakor satan — de bi s tim hu¬
dobijo zagovarjal, taki satanove zvijače vganja;
gorje mu! —- Z besedo božjo pa se skušnjavam ustav¬
ljajmo, kakor Jezus, in premagali jih bomo.

173

iS.  *SV. Janež kaze na Jezusa  —• Jag¬
nje božje.

Pervi Jezusovi učenci.

Ko je bil Jezus skušnjavca premagal, je per-
šel iz pušave k svetimu Janezu. Janez pa ga je
ljudem pokazal in je rekel: »Glejte Jagnje božje,
ktero grehe svetd odjemlje. Ta je tisti, ki sim vam
pravil, de nekdo za menoj pride, kteri je višji od
mene; zakaj pred menoj je bil; in jez spričujem,
de je on Sin božjih

Drugi dan je bil Janez kerstnik zopet na Jor¬
danu, in dva učenca, Janez in Andrej, ž njim. Vidi
Jezusa priti in zopet reče: „GIejte Jagnje božje!“

Učenca sta to slišala, in sta šla za Jezusam.
Jezus pa se ozre in jima reče: „Kaj bi rada?“ Re¬
četa: »Učenik, kje stanuješ ?“ Odgovori jima: „Pri-
dita in poglejta!“ Sta peršla in vidila, kje stanuje,
in sta tisti dan per njem ostala. Od tistihmal sta bi¬
la njegova učenca.

Andrej je imel brata, kterimu je bilo ime Si¬
mon.  Ko ga najde, mu precej reče: »Kristusa smo
našliin  ga pelje k Jezusu. Gospod pogleda Simo¬
na, in mu reče: „Ti si Simon , Jonov sin; ti boš
imenovan Kefas u  (to je: Peter  ali Skala).

Drugi dan se je Jezus na Galilejsko napravil
in najde Filipa. Reče mu: „Hodi za menoj!“ In Fi¬
lip je bil Jezusov učenec. Filip pa najde Natanaela
(Jerneja), in mu reče: »Njega, od kteriga je pisal
Mozes v postavi in preroki, Jezusa iz Nazareta smo
našli. “ Natanael pa mu reče: „More li kaj dobriga
iz Nazareta priti?“ Filip mu je odgovoril: »Pojdi in
poglej!“ Ko je Jezus vidil Natanaela priti, je rekel:
Lejte, to je prav Izraelic, ki je ni zvijače v njem!“
Natanael pa je Jezusu rekel: „Od kod me poznaš?“
Jezus je odgovoril in mu rekel: »Prejden te je Fi¬
lip poklical, ko si bil pod smokovim (figovim) dre-
vesam, sim te vidil. “ Natanael osteran in reče ;

174

„Učenik! ti si Sin božji, ti si Izraelski kralj !* Jezus
mu reče: „Ker sim ti rekel: Pod smokovim dreve-
sam sim te vidil, veruješ; še veči reči boš vidil,
kakor to. Resnično, resnično vam povem: Vidili bote
nebo odperto, iu angele božje gori in doli hoditi nad
Sinam človekovim." In Natanael (ali Jernej) je bil
posihmal Jezusov učenec.

1. Jagnje božje je bil Jezus imenovan zavoljo
svoje prečudne krolkosti in pohlevnosti, in pa, ker
je kakor nedolžno Jagnje za nas zadolžene darovan
bil. Njegova podoba je bilo že velikonočno jagnje v
Egiptu, s čigar kervjo so bili Izraelski pcrvenci
smerti rešeni. Besede sv. Janeza: „Glejte JagnjeI"
.... so v litanije vzete; tudi mašnik jih trikrat re¬
če, prejden so obhaja, in verni jih pobožno za njim
govord. 2. Jezus se je rad „Sinu človekoviga" ime¬
noval; njegovo včlovečenje je vzrok našiga zveli¬
čanja. 3. Peter pomeni skala,  skalec ali skalnik.
Že ko je Jezus Petra učenca sprejel, je omenil, de
bo on skala, na kteri bo vse božje kraljestvo na
zemlji — sveta cerkev — stalo. 4. Nazarečanje in sploh
Galilejci so bili per Judih zaničevani, ker so neje¬
veren med seboj imeli, in se marsikaj pregrčh od
njih nalezli; učenih in modrih mož pa je bilo le
malo zmed njih. Torej se je Natanael začudil, kako
bi tudi iz Nazareta kej dobriga zamoglo priti. Pa
take prenagle in prederzne sodbe se moramo va¬
rovati, ker rada zapeljš, kakor Natanaela.

Ž4. Ženitnina v Kani-Gulileji.

Tri dni potlej je bila ženitnina v Kani na Ga¬
lilejskim, per kteri je bila Jezusova mati pričujoča.
Tudi Jezus in njegovi učenci so bili povabljeni na
ženitnino. Svatam je bilo vino poteklo ; in Marija
reče Jezusu: „Vina nimajo Jezus pa ji je rekel:
„Moja ura še ni peršla." Tedaj reče Marija služab-
nikam: „Vse storite, kar vam poreče."

m

V hiši je bilo šest kamnatih verčev, kakoršne
so Judje imeli za snaženje. Vsaki je deržal dve ali
tri mere (bokale). Jezus reče služabnikam:' „Nalite
te verče z vodo.“ Jih nalijejo do verha. Potlej reče:
„Zajnu'te in nesite starašinu.“ Natočijo in mu per-
nesd. Starašina pokusi, — kar je bilo vino, in ne
več voda. Ker starašina ni vedii, od kod de je to
vino, pokliče ženina in mu reče: „Vsak daje s per-
viga dobro vino na mizo, in potlej, ko se napijejo,
še le slabšiga; ti pa si dobro vino do zdaj hranil.!“

Ta je bil nar pervi čudež, ki ga je Jezus očit¬
no pred ijudmi storil. Z njim je on očitno razodel,
de je Bog in obljubljeni Odrešenik.

Marija je usmiljena Mati, ki nam zamorc s svojo
prošnjo prečudno velike gnade sprositi. Jezus, njen
Sin, jo je že na zemlji v svoji nizkosti uslišal: ko¬
liko bolj jo usliši v svojim veličastvu, v nebesih,
kadar za nas kej prosil

Pcrva velika nož.

id. Jezus v tempelnu. Pogovor % Niko -
demam. Sv. Janez v ječi.

Judovski velikonočni praznik se je perbližal.
Tedaj gre Jezus v Jeruzalem; kamor se je sila ljudi
shajalo. Ko v Jeruzalem pride, precej v tempel gre.
Ondi najde ljudi, ki so včle, ovce in golobe proda¬
jali, in menjavce per denarnih mizah. Jezus si naredi
iz vervi (štrikov) tepežnico (ali bič), in je vse izgnal
iz tempelna, tudi ovce in vdle; in je menjavcam de¬
narje razsul in mize prevernil. In tistim, ki so golo¬
be prodajali, je rekel: „Sprdvite to od todi, in ne
delajte iz hiše mojiga Očeta hiše kupčije!“ — S tim
je Jezus pokazal svojo veliko moč in oblast.

Judje pa so ga poprašali: ,,S kakšnim čudežem
nam skažeš, de smeš to delati ? K  Jezus jim je odgo¬
voril: „Poderite ta tempel (na-se pokaže), in v treh

m

dneh ga hom zopet postavil.* Jezus je tukej svoje
truplo mislil, kteriga je po pravici tempe! božji ime¬
noval. Duhovni so pa menili, de govori od kamnit-
niga tempelna. Toraj So mu rekli: »šest in štirdeset
let se je zidal ta tempel, in ti ga boš v treh dneh
postavil?" in s temi besedami gredo nejevoljni od
njega.

Bil je pa človek zmed Farizejev, Nikodem po
imenu, viši med Judi. Ta je peršel po noči k Jezu¬
su in mu je rekel: »Učenik! vemo, de si od Boga
peršel; zakaj nihče ne more teh čudežev delati, kte-
re ti delaš, če Bog ni ž njim." Jezus mii je odgo¬
voril: »Resnično, resnično ti povem, ako kdo ni vnor
vič prerojen iz vode in svetiga Duha, ne more iti v
božje kraljestvo. In kakor je Mozes povišal kačo v
pušavi, tako mora povišan biti Sin človekov, de,
kdor koli vdnj veruje, se ne pogubi, ampak ima več¬
no življenje. Zakaj Bog je svet tako ljubil, de je
dal svojiga edinorojeniga Sina, de, kdor koli vd-nj
veruje, se ne pogubi, ampak ima večno življenje.
Bog namreč ni poslal svojiga Sina na svet, de bi
svet sodil, temuč, de bi bil svet po njem zveličan. Kdor
vd-nj veruje, ne bo sojen; kdor pa ne veruje, je že
sojen, ker ne veruje v ime edinorojeniga Sinu božji-
ga.“ — V tem pogovoru z Nikodemam je Jezus raz¬
ločno zaterdil, de brez duhovniga prerojenja, to je,
brez sv. kersty in brez vere v Jezusa Kristusa ni
zveličanja.

Potem je Jezus na deželo šel s svojimi učenci,
in učenci so na njegovo povelje kerševali. Pa tudi
Janez kerstnik je v Enonu kerševal. Zdaj vstane
med Janezovimi učenci in med Judi vprašanje za¬
voljo Jezusoviga in Janezoviga kerševanja. K Jane¬
zu pridejo njegovi učenci, in mu reko: „Učenik! ti¬
sti, ki je bil s teboj na uni strani Jordana, kterimu
si pričeval (de je Jagnje božje), glej! ta keršuje,
in vsi gredo k njemu." Sv. Janez je zdaj svoje po¬
časne učence še bolj na tanko podučil, de on ni
Kristus, ampak, de le pot Kristusu perpravlja, de
Jezus je pravi Sin božji in od Boga poslani Odre¬
šenik. Rekel jim je: „Vi sami ste mi priče, de sim

rekel: Jez nisim Kristus, ampak de sim le pred njim
poslan. On mora rasti (to je: njemu gre čast), jest
pa se pomanjševati. Kdor je od zemlje, je od zemlje,
in od zemlje govori (to sv. Janez sam od sebe pra¬
vi). Kteri je pa od nebes peršel, je čez vse. Oče
ljubi Sinaj in mu je vse v roke dal. Kdor v Sina
veruje, ima večno življenje: kdor je pa Sinu neje-
verin, ne bo življenja vidil, temuč jeza božja ostane
nad njim.“ S timi besedami je sv. Janez spričeval,
de je Jezus, kteri sam je z neb^Speršel, „čez vse,“
de je On pravi Bog.

Sv. Janez je svoj od Boga odločeni namen na
tanko spolnoval, bil je neprestrašen mož, in je sle-
hernimu resnico na ravnost povedal. Še Herodu ob¬
lastniku je ni zamolčal. Letd mož je namreč velike
hudobije dopernašal, in verh vsiga je še Herodijado,
ženo svojiga brata, sebi za ženo vzel. Janez mu je
rekel: „Ni ti dopušeno, svojiga brata žene imeti .“
Herod pa je ukazal sv. Janeza vkleniti, ter ga v
ječo vreči.

1. V tempel so deržali trije veliki dvori C veže
ali lope). V porviga so tudi nejeverniki smčli. Iz
tega dvora je bil Jezus sejmovavce izpodil. S tem
je na znanje dal, kako zlo je greh, če se kdo v
božji hiši nespodobno vede, ker že to je v njem
sveto jezo obudilo, de so v preddvoru tempelno-
vim kupčevali, desiravno s takimi rečmi, ki so jih
pollej darovali. 2. Kar je Jezus od podiranja tem-
pelna rekel, je pomenilo njegovo smert; kar pa od
zidanja, je pomenilo njegovo vstajenje.

16.  ^ Jezus p er Jakopovim vodnjaku.

Kedar je Jezus slišal, de je Janez v ječi, je
zapustil Jeruzalem in se je v Nazaret vernik Pot pa
je šla skoz Samarijo. Pride do Samarijskima mesta
Sihar, ki se mu je nekdaj reklo Sihem. Btizo njega
je bila pristava, in per nji Jakopov vodnjak. Od pota

n

trudin, se Jezus k vodnjaku usede. Njegovi učenci
so med tim šli v mesto živeža kupovat. Bilo je okoli
poldne. Tedaj pride iz mesta Samarijanka po vode.

— Judje so imeli do Samarijanov že staro vrašeno
sovraštvo. Jih niso pozdravljali, in še jesti z njimi
iz ene sklede niso hotli.

Jezus reče Samarijanki: »Daj mi piti!" Žena
se je zavzela nad prijaznim ogovoram, in mu reče:
»Kako' ti, ker si Jud, mene piti prosiš, ki sim Sa¬
marijska žena?" Jezus ji reče: „Ako bi ti poznala,
kdo de je, kteri ti pravi: Daj mi piti; bi ga prosila,
in on bi ti dal žive vode." Zena mil reče: »Sej ni¬
maš s čem zajeti, in vodnjak je globok; od kod imaš
tedaj živo vodo? Ali si ti veči kakor naš oče Jakop,
kteri nam je dal vodnjak, in je iz njega pil?" Jezus
ji odgovori: »Slehernj kteri pije od te vode, bo zo¬
pet žejin; kdor pa pije od vode, ktero mu bom jez
dal, bo v njem studenec vode tekoče v večno živ¬
ljenje." Žena mu reče: »Gospod! daj mi te vode,
de ne bom žejna in de ne bom hodila semkej zaje¬
mat." Jezus ji reče: »Pojdi, pokliči svojiga moža, in
pridi semkej!" Žena je odgovorila: »Nimam moža."
Jezus ji reče: »Prav si rekla: Nimam moža; zakaj
pet mož si imela, in kteriga, zdaj imaš, ni tvoj mož."

— Zdaj se je žena prestrašila, ker je vidila, de ta
ptujic skrivne reči, in tudi vse človeške grehe ve.
Vsa skesana mu reče: »Gospod! vidim, de si pre¬
rok." Jezus je njeno veliko žalost in poboljšanje
vidil, torej ji ni več očital.

Še ga žena popraša in reče: »Naši očaki so
na ti gdri (Garicimj molili; vi pa pravite, de v Je¬
ruzalemu, je mesto, kjer se mora moliti." Jezus ji
reče: »Žena, verjemi mi, ura pride, de ne boste ne
na ti gori, ne v Jeruzalemu molili Očeta. Pride ura,
in je že zdaj, de bodo, kteri prav molijo, Očeta mo¬
lili v duhu in v resnici. Bog je duh, in kteri ga mo-
lijo, ga morajo v duhu in resnici moliti." — To se
pravi: Ne le, kedar je kdo v tempelnu 1 , v cerkvi,
ali na drugim, v božjo čast odločenim, kraji, ampak
povsod se more moliti, za to, ker je Bog— čisti
duh — povsod, Samarijanka reče: »Vem, de Kristus

179

pride. Kedar bo on peršel, nas bo vsiga podučil."
Jezus ji reče: „Jez sim, Iti govorim s teboj.“ Žena,
to slišati, popusti’ verč per vodnjaku, teče v mesto
in ljudem reče: „Pridite in poglejte človeka, kteri
mi je vse povedal, kar koli sim storila, ali je on
Kristus?" — Tej ženi je Jezus pervič naravnost
povedal, de je on Odrešenik. — Ljudje so tedaj šli
iz mesita, in peršli k njemu. Med tem so peršli tudi
njegov učenci, in ga prosijo: „Učenik, jej!" On pa
reče: „Jez imam jed, ktere vi ne poznate: Moja jed
je, de spolnim voljo tistiga, kteri me je poslal." —
Božjo voljo spolniti, je bilo Jezusu ljubši kot jesti
in piti.

Zavoljo pričevanja žene, ki je rekla: „Vse mi
je povedal, kar sim storila," je veliko Samarijanov
iz mesta Sihar v Jezusa verovalo. Prosili so ga, de
bi per njih ostal. In ostal je per njih dva dni. Ko
so pa sami njegov nauk slišali, jih je še veliko več
vd-nj verovalo. Tedaj so ženi rekli: „Zdaj več ne
verujemo zavoljo tvojiga govorjenja, ker sami smo
slišali, in vemo, de je on resnično Zveličar svetd."

1. Ljudi druzih ver ne smemo sovražiti; njih
zmot se moramo sicer bolj kot kuge varovati, lju¬
di same moramo pa ljubiti in jim tudi dobro sto¬
riti. S pohlevnim obnašanjem jih nar ložej prepri¬
čamo , de le naša vera je prava in zveličavna. 2.
Od Jezusa obljubljena živa voda je sv. Duh, in pa
njegove nebeške milosti (ali gnade.) 3. Moliti mora¬
mo v duhu in resnici; v sercu naj se molitev
zbudi, in iz serca še le naj v usta pride. Sama
ustna molitev, brez občutenja v sercu, je prazin
šum.

180

I

17.  # Kraljič v Kafarnavmu. in Jezu¬
sova perva pridiga.

Gez dva dni je bil Jezus Siliar zapustil in je
peršel v Kano na Galilejsko, ker je bil vodo v vino
spremenil. V Kafarnavmu — dan hodsi od Kane —
je bil kraljic, kteriga sin je bolan ležal. Ko je leta
slišal, de je Jezus peršel v Kano, je šel k njemu,
in ga je prosil, de naj pride doli in ozdravi njego-
viga sina. Že je namreč začel umirati. Jezus mu je
rekel: „Ako ne vidite znaminj in čudežev, ne veru¬
jete." Kraljič ga je pa še perserčniši poprosil. Te¬
daj mu Jezus reče: „Pojdi, tvoj sin živi!" Veroval
je v Jezusovo besedo in odšel. Pa še na poti so mu
hlapci naproti peršli, in mu povedali, de njegov sin
živi, de se je ozdravil. Vprašal jih je pa, ob kteri
uri se mu je zboljšalo, in je spoznal, de je bilo rav¬
no tisti čas, ko je Jezus njemu rekel: »Tvoj sin ži¬
vi." Kraljič in vsa njegova hiša so spoznali Jezuso¬
vo vsigamogočnost, in so v njega verovali.

Jezus je potlej peršel v Nazaret, kjer je zre¬
jen bil. Precej pervo saboto gre po navadi v shod¬
nico. — V shodnicah so se Judje vsako saboto zbe-
rali, kakor mi ob nedeljah v cerkvi. — Ko se vsi
snidejo, Jezus vstane, v znamnje, de misli glasno
brati. Podajo mu bukve Izaija preroka. Jih odpre in
zadene na mesto, kjer je pisano: »Gospodov Duh j e
nad Menoj: za to me je pomazal in Me poslal, de
ubogim veseli nauk oznanujem, ranjene serca ozdrav¬
ljam, jetnikam rešenje in slepcam pogled napovedu¬
jem, zatirane izpušam, in leto Gospodove milosti skli¬
cujem." Ko je bil te verste zbral, je bukve dal slu¬
žabniku, in se usedel. Vsih oči v shodnici so bil e
va-nj obernjene. On pa je spregovoril: »Danes se t 0
pismo spolnuje pred varni." Kako de se res spolnuje
jim je z daljšim govoram skazal.

Vsi so se čudili nad Jezusovimi ljubeznjivimi
besedami, ki so inu šle iz ust, in so govorili med
seboj: »Odkod ima leta tako modrost in čudesno

181

moč?" Pa napuli in nevošljivost jih je posedla; jeli
so ga čertiti iu zaničevati, rekoč: „AIi ni onstenar-
jev sin?“ S tim so hotli reči: ,,Tako reven je, pa
se toliciga dela! Ako kej premore, čimu si ne poma¬
ga sam sebi in svojim?" Jezus vidi njih misli; torej
jih poduči, zakaj de med njimi nobeniga čudeža ne
dela, in jim reče: „Itesnično vam povem, noben pre¬
rok ni prijetin v svoji domačii. V dnevih Elijevih je
bilo veliko vdov v Izraelu, ko je bilo tri leta in šest
mescov nebo zaperto, in je bila velika lakota po vsi
deželi; pa k nobeni zmed njih ni bil Elija poslan,
ampak le v Sarepto na Sidonskim k ženi vdovi. In
veliko gobovih je bilo ob času Elizeja preroka v
Izraelu, in nobeden njih ni bil očišen, ampak Naman
Sirec."

Vsi v shodnici, to slišati, so se silno razjezili.
Toliko napuhnjeni niso mogli prenesti, de bi Sirci in
Sidonci, nejeverniki, večih dobrot deležni bili, kot
Judje, pravoverni; Jezusu pa so bili nevošljivi, de
bi on nekdajnim prerokam enak bil, in zraven tega
še ptujovercam dobrote skazoval, ki so jih oni so¬
vražili in zaničevali. Nič več ga ne puste v besedo.
Z velikim hrupam se zoper njega vzdignejo, ga iz
shodnice in iz mesta sunejo, in vlečejo na rob ster-
miga hriba, na kterim je bilo njih mesto zidano, de
bi ga doli pahnili. On pa se je obernil, in je po sredi
med njimi stran šel. Nobeden mu ni mogel braniti.
Jezus je na to zapustil Nazaret, je šel v Kafarnavm
ob morji, in je ondi prebival.

1. V besedah sv. pisma, ki jih je Jezus bral, je
vse Odrešenikovo delo in djanje zapopadcno. Per-
šel je ubogim veseli nauk oznanovat, skesane to¬
lažit, jetnikam (grešnikam) rešenje od njih grehov
oznanovat, slepe (nevedne) učit, razsvetlit, in čas
zveličanja razklicovat. 2. Veličanstvo, s kterim je
Jezus skozi množico kervožejnih sovražnikov mir¬
no stran šel, je živ dokaz njegove božje moči.
„Uči se iz tiga, de Jezus ni persiljen, ampak ra-
dovoljin svoje terpljenje sprejel. Kjer on noče, ga
ne obderže; kjer on hoče, ga na križ perbijejo".
(Ambroži). ^

i82

18,  # Jezusove čuda v Kafarnavmu.

V Kafarnavmu je Jezus ob sabotah učil po
shodnicah. Vsi so se čudili nad njegovim ukam, ker
se je iz njega božja moč razodevala. Eno saboto pa
je bil v shodnici človek, kteri je bil s hudičem ob¬
seden. Vpil je z velikim glasam: „Pusti (me per
miru}! kaj je nam s teboj opraviti, Jezus Nazaren¬
ski? Ali si peršel nas pogubit (izgnat}? Poznam te,
kdo si, Sveti božji!*  Jezus pa ga je zarotil, in mu
je rekel: ^Obmolkni in pojdi iz njega!" In nečisti
duh ga je sem ter tje metal, na glas kričal, in iz
njega šel. t^sih je bilo groza, ko so to vidili, in so
rekli: „Kaj je to ? Z oblastjo in močjo celo nečistim
duhovam zapoveduje, in pokorni so mu.“

Iz shodnice se je podal Jezus v hišo Simon,—
Petra. Simonova taša pa je imela hudo merzlico, in
prosili so Jezusa, de bi ji pomagal. Jezus je k nji
stopil, zapovedal merzlici, in jo je popustila. In zdajci
je vstala, in jim stregla.

Na večer pa so pernesli k njemu vse bolne in
obsedene. Ljudstvo iz celiga mesta se je zbralo k
vratam. On pa je na sleherniga roke položil in ga
ozdravil. Hudiče je z besedo izganjal, kteri so vpili:
„Ti si Sin božji 1“

Zjutraj je Jezus zgodaj vstal in šel vun na sa¬
motni hrib molit. Množice pa so ga poiskale, in ga
hotle perderževati, de bi ne šel od njih. On pa je
r^kel: „Tudi drugim mestam moram oznanovati božjo
kraljestvo, ker sim za to poslan." In je učil po vsi
Galileji, je hudiče izganjal in ozdravljal vse bolezni
in slabosti ljudstva. Razglasil se je od njega sloves
po vsi Sirii, in velike množice iz vsih krajev so za
njim hodile.

I. Jezus je s tako močjo učil, de so se njego¬
vi nauki neutegama sere perjemali ter jih spre¬
obračali. Taka moč je le v nauku, ki iz Boga iz¬
haja. 2. Nečisti duh ali hudič je večkrat tudi telo
človeka v oblast vzel — ga obsedel, ko se mu je

183

Človek z greham vdal. Pravi se mu nečisti duh,
ker je začetnik greha in ljudi k nesnagi greha za¬
peljuje. Pa Jezus jih je izganjal, in je skazal svo¬
jo moč nad njimi. Kakor so hudobni duhovi Bogu
sovražni, so vender mogli Jezusu še celo pričati,
de je on pravi Bog. 3. Jezus je dan z molitvijo
začel. To je dolžnost vsaciga človeka.

19. Obilni ribji lov in ozdravljenje
mertvoudniga.

Iz Kafarnavma je Jezus peršel k Genezareški-
mu jezerju, ki se mu je tudi Galilejsko morje reklo.
Krnalo so ga množice obsule. Vsi so ga želeli viditi
in slišati.

Per kraji sta bila dva čolna. Eden je bil bra-
tovsk Petra in Andreja, drugi pa Janezov in njego-
viga brata Jakopa. Ravno so bili iz čolna stopili, in
so mreže izpirali. Jezus stopi v Petrov čoln, in ga
prosi, nekoliko od kraja odriniti. Potlej se usede in
uči ljudstvo iz čolna. Ko je nehal učiti, reče Simo¬
nu: »Pelji na globoko, in verzite svoje mreže v lov!“
Simon odgovori: »Učenik! vso noč smo lovili, pa
nismo nič vjeli; na tvojo besedo pa bom vergel mre¬
žo." In ko so bili to storili, so zajeli toliko število
rib, de se jim je mreža tergala. Toraj migajo tovar-
šem, ki so v unim čolnu bili, de naj gredo pomagat.
Peršli so in napolnili oba čolna z ribami, tako , de
sta se potopovala.

Ko je Simon Peter to vidil, je padel Jezusu h
kolenam in je rekel: »Gospod! pojdi od mene, ker
sim grešin človek." Groza namreč je obšla njega, in
vse, kteri so bili ž njim, nad vlakam rib,  ki so jih
bili zajeli. Ravno tako tudi Jakopa in Janeza, Cebe-
dejeva sina, ki sta bila Simonova tovarša. Jezus pa
je rekel Simonu: »Ne boj se, odslej boš ljudi lovil.“
Tedaj so potegnili čolna h kraju, so popustili vse,
in za Jezusam hodili.

184

Jezus se čez nekaj dni v Kafarnavm verne. Ko
je tukej v hiši med Farizeji in pismarji sedel in u-
čil, perneso štirje možje na postelji človeka, kteri je
hil mertvouden. Zavoljo množice ljudstva ga niso
mogli pred Jezusa pernesti; toraj so na streho šli,
in so ga spustili s posteljo vred doli v sredo pred
Jezusa. Jezus je njih terdno vero vidil, in je rekel
mertvoudnimu: „Zaupaj sin, tvoji grehi so ti odpu-
šeni. ft  Nekteri pismarji pa so sami per sebi mislili:
„Kdo je ta, de preklinja? Kdo more grehe odpušati
kakor Bog sam?“ Jezus je pa njih misli poznal in jim
je rekel: „Kaj mislite hudo v svojih sercih? Kaj je
ložej reči: Grehi so ti odpušeni; ali reči: Vstani in
hodi ? De pa veste, de ima Sin človekov oblast na
zemlji grehe odpušati, ti rečem (je rekel mertvoud-
nimuj : „Vstani, vzemi posteljo, in pojdi na svoj dom.“
In precej je vpričo njih vstal, vzel svojo posteljo,
šel na svoj dom in je Boga častil. Vse je groza ob¬
šla in strah; Boga so častili in rekli: ;) Kaj taciga
še nikoli nismo vidili. K

1. Simon Peter in Andrej sta bila že poprej Je¬
zusova učenca, pa nista zmiraj ž njim hodila. Od¬
sihmal ga pa z Jakopam in Janezam vred nista več
zapustila. 2. Pravi Jezusov učenec mora vsaj v
sercu vse drugo zapustiti. 3. Obilni ribji lov nas
uči, de je vse na božjim blagoslovu ležeče. 4. Ju¬
dovske strehe so bile ravne (ali plane), de se je
lahko po njih hodilo. V sredi je bila votlina, ktera
se je dala zadelati in oddelati. Po le-tisti so bili
bolnika pred Jezusa spustili. Na streho se je per-
šlo po stopnicah od zunej hiše. 5. Petrov čoln, v
kteriga jo Jezus stopil, jje podoba sv. katoliške
edino prave cerkve.

185

20. Matevž 'poklican. Dvanajsteri apo -
stelni izvoljeni.

Jezus se zopet k Galilejskimu jezeru verne in
uči. Grede vidi človeka pred cestninarsko (ali colno)
hišo sedeti, kterimu se je reklo Matevž. Reče mu:
„Hodi za menoj!“ Matevž ^se popusti, vstane in ž
njim gre.

Matevž je napravil potlej Jezusu veliko gosta-
rijo v svoji hiši. Prišlo je pa veliko cestninarjev (ali
čolnarjev) in grešnikov, in so z Jezusam in njegovi¬
mi apostelni per mizi sedeli. Farizeji in njih pismarji,
to viditi, so godernjali in rekli učencam: »Zakaj je
vaš učenik s čolnarji in grešniki ?“ Ko je pa Jezus
to slišal, je rekel: „Ni treba zdravnika zdravim, am¬
pak bolnim. Nisim peršel klicat pravičnih, ampak
grešnike.“ S timi besedami je hotel reči: Ravno za

to sim na svet prišel, de tudi z grešniki imam opra¬
viti, in jih spreobračati.

Rekli so mu tudi: »Zakaj se Janezovi in Fari¬
zejski učenci postijo, tvoji učenci pa se ne postijo?"
Jezus pa je rekel: „Ali morejo svatje žalovati, do¬
kler je ženin per njih? Peršli bodo dnevi, de bo že¬
nin od njih vzet, in takrat se bodo postili." — Tu-
kej ni govorjenje od zapovedaniga, ampak od rado-
voljniga posta.

Jezus je šel potlej zopet na neko goro molit
in je vso noč premolil. Ko je bil dan, pokliče svoje
učence skupej, in si jih zmed njih dvanajst  izvoli,
ktere je tudi apostelne , to je poslance, imenoval.

Imena dvanajsterih apostelnov so: Pervi je Si¬
mon  , imenovan Peter,  potlej Andrej , njegov brat;
Jakop.  Cebedejev sin, in Janez,  njegov brat; Filip ,
in Jernej; Tomaž  in Matevž; Jakop,  Alfejev sin, in
Tadej ; Simon  Kananejic, in Juda Iškarjot.

1. Cestninarji (ali čolnarji) so bili per Judih moč¬
no sovraženi, in, kakor nejeverniki, med nečiste
šteti. Temu je njih delo perložnost dalo, ker so

186

cestnino (ali colo) poberali, jo Rimljanam — neje-
vernikam — odrajtovali, in zraven tega tudi kri¬
vice delali. Jezus je pa ž njimi perjazno delal, jih
spreoberniti. 2. Jezus sebe imenuje ženina svete
cerkve, apostelne pa svoje svate. Post je z žalo¬
vanjem sklenjen; na ženitnim pa ima bili veselje,
ne žalovanje. Toraj pravi Jezus, de se bodo apo-
stelni že potlej postili in žalovali, ko bo On od
njih vzet. 3. Jezus nar Svetejši, Sin božji, je noč,
ki je k počitku odločena, v molitev obernil; kako
potrebna je še le nam molitev, ki smo grešniki.
Pervi kristjanje so po noči vstajali in molili. 4. Sv.
Peter je imenovan pervi, to je, poglavar apostelnov.
To prednost mu je Jezus per vsaki perložnosti
skazal, in ga poslednjič očitno zvolil poglavarja
apostelnam in Cerkvi.

21.  # Jezusovi nauki na gori .

Neki dan se je zopet sila veliko ljudi zbralo
okrog Jezusa. Kedar je množice vidil, je stopil na
višavo in se usedel. Njegovi učenci so ga ostopili.
Tedaj je začel učiti rekoč:

A. Osem  „zveltčanskih čednost % in „štirje
gorje «.

1. Blagor ubogim v duhu; ker njih je nebeško
kraljestvo.

2. Blagor krotkim; ker oni bodo zemljo posedli.

3. Blagor žalostnim; ker oni bodo oveseljeni.

4. Blagor lačnim in žejnim pravice; ker oni bodo
nasiteni.

5. Blagor usmiljenim; b ker oni bodo usmiljenje
dosegli.

6. Blagor jim, kteri so čistiga serca; ker oni bodo
Boga gledali.

187

7. Blagor mirnim; ker oni bodo otroci božji ime¬
novani.

8. Blagor jim, kteri zavoljo pravice preganjanje
terpd, ker njih je nebeško kraljestvo. — Blagor vam,
kedar vas bodo kleli in preganjali in vse hndo zoper
vas Iažnjivo govorili zavoljo mene; veselite se in od
veselja poskakujte, ker je vaše plačilo obilno v ne¬
besih.

1. Jezus začne svoje nauke na gori s tistimi
čednostimi, s kterimi si človek zlasti in posebno
zamore zveličanje zaslužiti; toraj se imenujejo
„zveličanske čednosti,« 2. a) »Ubogi v duhu" so
ubogi, ki uboštvo z voljo terpe; potlej taki, ki se
zavoljo nebes vsimu bogastvu odpovedo; in sploh
vsi, ki so ponižni in svojiga serca na posvetno ne
navezujejo, s svojim premoženjem usmiljenje ska-
zujejo, in so voljni, ga tudi zgubiti, ako bi božja
volja bila. h) »Krotki« bodo že na zemlji mirno
živeli, in zveličanje dosegli, c) »Žalostni “ so spo¬
korniki, ki jih grehi bole in pek<5, in pa pravični,
ki so hudo stiskani, pa voljno terpe. d) »Lačni in
žejni pravice,* Id hrepene pošteno in pravično po
vsili Jezusovih naukih živeti, e) »Usmiljeni*^ bodo
od Boga in od ljudi usmiljenje dosegli, f) »Čistiga
serca* : brez nespodobnih misel in želja, brez hi-
navštva in zvijače, g) »Mirni,* ki so sami mirni in
mir delajo, h) »Zavoljo pravice preganjani,* to je,
zavoljo svete vere ali pa zavoljo lepiga življenja
zaničevani.

1. Gorje vam (lakomnim) bogatim zakaj svoje
oveseljenje že imate.

2. Gorje vam, ki ste siti; zakaj stradali bote.

3. Gorje vam, ki se zdaj smejale; ker žalovali in
jokali bote.

4. Gorjd vam, kedar vas bodo ljudje' hvalili; zakaj
tako so njih očetje lažnjivim prerokain delali.

188

»Gorje bogatim/ to je, lakomnim, odertnikam,
neusmiljenim. — »Gorje sitim/ to je tistim, ki ni¬
majo nobeniga hrepenenja do Boga in do čednost.
— »Ki se zdaj smejajo/ so tisti, ki v pregrešnim
veselji žive. — »Gorje, kedar vas bodo ljudje hva¬
lili," to je, kedar vas bodo posvetnjaki zavoljo va¬
ših hudobnih del hvalili. Lažnjivi preroki niso učili
po božji volji, ampak po volji posvetnjakov; za to
so jih tudi le posvetnjaki hvalili.

B. Dolžnost se med seboj k dobrimu spodbudovati .

»Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, de vidijo
vaše dobre dela in častd Očeta, kteri je v nebesih."

C. Od ker sanske pravičnosti.

»Nikar ne mislite, de sim peršel razvezovat posta¬
vo ali preroke; ne razvezovat, ampak dopolnit sim jih
peršel."

Jezus govori tukej od vse postave stare zaveze,
ktero je on s tem dopolnil, de je na njeno mesto
novo postavo, svojo Cerkev, vstavil.

»Povdrn vam, ako ne bo obilniši vaša pravica, ka¬
kor pismarjev in Farizejev, ne pojdete v nebeško kra¬
ljestvo. Slišali ste, de je bilo rečeno starim : Ne ubi¬
jajte; kdor pa ubija, bo sodbe (smerli) kriv. Jez pa
vam povem, de vsak, kteri se jezi nad svojim bratam
(to je : nad svojim bližnjim), bo sodbe kriv (smert
zasluži). Kdor pa svojimu bratu reče raka (to je: ki
ga hudo zasramuje), bo kriv zbora (zasluži še hujši
smert, smert kainnjanja). Kdor pa reče ndrec (to je:
brezbožnež, v bogotajic, hudodelnik), bo kriv peklenski-
ga ognja, če tedaj svoj dar perneseš k altarju in še
tam spomniš, de ima tvoj brat kej zoper tebe; pusti

189

ondi svoj dar pred altarjem, in pojdi popred spravit
se s svojim bratam, iii tedaj pridi in daruj švoj dar.
Hitro se spravi s svojim Zopernikafti, dokler si ž njim
na potu, de te kje zopernik ne izda sodniku, in de
te sodnik ne izda služabniku, in de ne boš v ječo
veržen. Resnično povem ti, ne pojdeš vunkej od on¬
dod, dokler ne plačaš poslednjiga vinarja.*

1. Hinavski Farizeji niso na grehe nič porajtali,
če so bili samo v mislih ali željah doperneseni,
ampak le zunajnih hudih del so se bali. Jezus je
tedaj poslušavce podučil, de ne le ubijanje, ampak
tudi drugi grehi zoper ljubezen do bližnjiga za-
morejo tako veliki biti, de večni oginj zaslužijo,
postavim, krivična jeza, kletvinja i. t. d. 2. „Hitro
se spravi s svojim zopernikam ,“  to je: spravi se
brez odloga s svojim bližnjim, de te božja šiba ne
zadene. 3. Judje so take, ki z lastnim zadolženjem
niso mogli dolžnikov plačati, tako dolgo zaperte
imeli, de so drugi z radovoljnimi darovi dolg
splačali.

• »Zopet ste slišali, de je bilo rečeno starim: Ne
persegaj po krivim, spolni pa svoje persege Bogu.
Jez pa vam rečem, celo ne persegati, ne per nebu,
ker je sedež božji, ne per zemlji, ker je podnožje
njegovih ndg, ne per Jeruzalemu, ker je mesto veli-
kiga kralja. Tudi per svoji glavi ne persegaj, ker ne
moreš ne eniga lasu beliga, ne černiga storiti. Vaše
govorjenje bodi: Je, je; ne, ne; kar je več kakor to,
je od hudiga.“

1. Jezus persege ne zaverže naravnost, temuč
uči, de naj bi bili kristjanje tako pravični in res¬
nični, de bi jim persege nobenkrat ne bilo treba.
Toraj je persega samo pred gosposko zavoljo ka¬
ke velike reči perpušena. 2. Persega je tudi gerdo
rotenje in perdušanje. Bog naš vari te gnjusobe!

490

»Slišali ste, de je rečeno: Okd za oko, in Zob za
zob. Jez pa vam rečem, hudimu se ne zoper staviti;
temuč, če te kdo uddri po tvojim desnim licu, pomčli
mu še uniga. In kdor se hoče s teboj pravdati in tvo¬
jo suknjo vzeti, tčmu tudi plajš pusti. In kdor te eno
miljo deleč persili, pojdi dve ž njim. Kdor te prosi,
mu daj,  in kdor hoče od tebe na'posodo imeti, ne
obračaj se od njega."

»Oko za oko i. t. d.“ S tem je bil Bog v sta¬
rim zakonu samo sodnikam oblast dal, vsaciga ter-
do po njegovi hudobii kaznovati. Farizeji so pa to
napčno razlagali, de se človek sme sam zmaševa-
ti, ali si pravico delati. — Jezus ni zapovedal, de
mora človek res še uno lice pomoliti, če ga kdo
na eno udari; ampak s tem naukam je hotel reči,
de mora človek perpravljen biti, rajši še enkrat
toliko terpeti, kakor de bi hudo s hudim povrače-
val, in si sam pravico delal.

»Vam povem: Ljubite svoje sovražnike, dobro jim
storite, kteri vas sovražijo, in molite za 'nje, kteri
vas preganjajo in obrekujejo; de bote otroci Očeta,
ki je v nebesih, kteri da svojimu solncu sijati na do¬
bre in hudobne, in da dežiti na pravične in krivične.
Zakaj,  ako le' tiste ljubite, kteri vas ljubijo, kakošno
plačilo bote imeli ? Ali ne delajo tega tudi cestninarji
(ali čolnarji — veliki grešniki) ?  In ako pozdravljate le
svoje brate, kaj storite več (posebniga) ? Ali ne de¬
lajo tega tudi malikovayci? Bodite tedaj popolnama,
kakor je vaš nebeški Oče popolnama".

D. Od dobrih del , zlasti milovšine, molitve in
•posta.

»Glejte, de svojih dobrih del ne delate pred ljud-*
mi, de bi vas vidili; sicer ne bote imeli plačila pef
svojim Očetu, kteri je v nebesih. Kedar tedaj vbogaj-
me daješ, ne trobi pred seboj, kakor hinavci delajo

191

po shodnicah in po tergih, de bi od ljudi bili hvaljeni.
Resnično, povem vam, prejeli so svoje plačilo. Ko pa
vbogajme deliš, naj ne ve tvoja levica, kaj dela tvoja
desnica, de bo tvoja milovšina na skrivnim, in tvoj
Oče, kteri na skrivnim vidi, ti bo povernil."

„In kedar molite, ne bodite kakor hinavci, kteri
radi v shodnicah in na voglih potov stoje in molijo,
de bi jih ljudje vidili. Resnično, povem vam, prejeli
so svoje plačilo. Ti pa, kedar moliš, pojdi v svoj
hram, zapri duri in mdli svojiga Očeta na skrivnim;
in tvoj Oče, kteri na skrivnim vidi, ti bo povernil."

„Kedar se pa postite, se ne delajte žalostnih, ka¬
kor hinavci; gerde namreč svoje obraze, de bi ljudje
vidili, de se postijo. Resnično vam povem, prejeli so
svoje plačilo."

1. Jezus očitnih dobrih del in očitne molitve ne
graja, temuč nas le uči, de naj ne delamo in ne
molimo zavoljo hvale, temuč zato, de bi Boga ča¬
stili. — Dobri kristjan tudi vpričo druzih, v hra¬
mu svojiga serca, ve moliti brez hinavšine. 2. V
shodnicah so se Judje k božji službi in nauku
shajali."

E. Od pravih zakladov in od zaupanja v previd¬
nost bo&jo.

„Ne spravljajte si zakladov na zemlji, kjer jih rija
in mdl konča, in kjer jih tatje izkopljejo in ukradejo.
Temuč zbirajte si zaklade v nebesih, kjer jih ne kon¬
ča ne rija ne mol, in kjer jih tatje ne izkopljejo in
ne ukradejo. Kjer je namreč tvoj zaklad, tam je tudi
tvoje serce. Nihče ne more dvema gospodama slu¬
žiti. Ne morete Bogu služiti in mamonu" (bogastvu
in poželenju po njem).

„Zalo vam povem, ne skerbite za svoje življenje,
kaj bote jedli, tudi ne za svoje telo, kaj bote obla¬
čili. Ali ni življenje več ko jed, in teld več ko obla¬
čilo ? Poglejte ptice pod nebam; one ne sejejo in ne
žanjejo in ne spravljajo v žitnice; in vaš Oče nebeški

192 ?

jih živi. Ali niste vi veliko več kakor onč? Poglejte
tudi limbarje na polji, kako rastejo; ne delajo in ne
predejo; pa vam povem, de še Salomon v vsi svoji
časti ni bil tako oblečen, kakor njih eden. če pa tra¬
vo na polji, ktera dans stoji, in se jutri v peč verže,
Bog tako oblači, koliko bolj bo vas, maloverni! Ne
skerbite tedaj, rekoč: Kaj bomo jedli, ali kaj bomo
pili, ali s čim se bomo oblačili ? Ker po tim vsim
vprašujejo neverniki. Sej ve vaš Oče nebeški, de vsi-
ga tega potrebujete. Išite tedaj nar poprej božjiga
kraljestva in njegove pravice, in vse drugo vam bo
perverženo.*

Jezus s tem naukain ne zaverže pametne skerb-
nosti in delavnosti za živež; za-nj skerbeti in prid¬
no delati je naša dolžnost. On prepoveduje le tisto
presiljeno in nezaupno skerbljivost, ki se le na
svoje delo zanaša, ne pa na Boga in njegov bla¬
goslov. Svet pregovor pravi: »Delaj, kakor de bi
Bog nič ne storil; zaupaj pa ob enim, kakor de
bi Bog vse storil.*

F. Od prederzne sodbe.

„Ne sodite, de ne bote sojeni. Zakaj s kakoršno
sodbo sodite, s takošno bote sojeni; in s kakoršno
mero merite, s takošno se vam bo zopet merilo. Kaj
pa vidiš pezdir v očesu svojiga brata, bruna pa v svo¬
jim očesu ne čutiš? Ali kako praviš svojimu bratu:
Pusti, de izderem pezdir iz tvojiga očesa; in glej 1
brun je v tvojim očesu? Hinavec! izderi poprej brun
iz svojiga očesa, in potlej glej izdreti pezdir iz očesa
svojiga brata. — Vse, kar hočete, de naj vam ljudje
store, tudi vi jim storite; zakaj to je postava in pre¬
roki.*

Pezdir so male zmote in pregreški, brun pa
grehi in hudobije. „Ko svojiga brata pogubljuješ—
pravi sv. Krizostom — samiga sebe pogubljuješ;
ojster sodnji stol postavljaš zoper samiga sebe, in
sodnika dražiš, de naj terdo s teboj dela*.

193

Gi Sklep.

„Pojdite notri skoz ozke vrata; zakaj vrata so ši¬
roke, in prostorna je pot, ktera pelje v pogubljenje,
in veliko jih je, kteri po nji notri hodijo. Kako ozke
pak so vrata in tesna je pot, ktera pelje v življenje I
in malo jih je, kteri jo najdejo«.

Ozke vrata in tesna pot je natanko spolnovanje
božjih zapoved in življenje po božji volji. Široke
vrata in prostorna pot pa je življenje po lažnjtvih
sladnostih in nečimurnostih sveta.

„ Varite se lažnjivih prerokov, kteri pridejo k
vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so zgrabljivi vol¬
kovi! Po njih sadu jih hote spoznali. Se li bere
grozdje s ternja, ali smokve (fige) z osa t a ^ Tako
rodi vsako dobro drevo dober sad; malopridno dre¬
vo pa rodi malopriden sad. Vsako drevo, ktero ne
rodi dobriga sadu, bo posekano in v oginj verže-
no. — Ne vsak, kteri mi praviGospod, Gospod!
pojde v nebeško kraljestvo; ampak, kteri stori voljo
mojiga Očeta, ki je v nebesih, tisti pojde v nebe¬
ško kraljestvo«.

„Vsak tedaj, kteri sliši te besede moje, in jih
spolni, bo podoben modrimu možu, kteri je sozidal
svojo hišo na skalo; in ploha se je vlila, in peršle
so vode, in vetrovi so pihali, in so se v tisto hišo
vperli, in ni padla, zakaj vstavljena je bila na skalo«.

„Vsak pa, kteri sliši te moje besede, in jih ne
spolni, bo podoben neumnimu možu, kteri je sozidal
svojo hišo na pesek; in ploha se je vlila, in peršle
so vode in vetrovi so pihali, in so se v tisto hišo
vperli, in padla je, in njena podertija je bila velika«.

Kedar je bil Jezus te besede dokončal, so se
vse množice zavzemale nad njegovim naukam. Zakaj
učil jih je kakor taki, ki ima moč in oblast, in ne,
kakor njih pismarji in Farizeji.

1. Lažnjivi preroki so bili Farizeji in pismouki.

Lažnjivih prerokov je še zdaj, kteri z medenimi

13

besedami poželjivost zagovarjajo in napcno svobodo
označujejo. Pravijo, de so ljudski perjatli, in de bodejo
ljudi osrečiti; v resnici pa nespremišljenim, ki jim ver¬
jamejo, večno pogubljenje perpravljajo, in nar večkrat
tudi časno pogubo nakopljejo. — 2< Noben angel in
noben človešk jezik še ni tako visocih iri tolažlji-
vih, in vender tako lahko umljivih naukov oznano-
val. Te nauke je Jezus vsimu človeštvu dal. Bla¬
gor mu, kdor po njih živi! Kdor te nauke ve in
spolnuje, bo terdno stal, kakor na skali zidana
hiša; kdor jih pa ve in vender ne spolnuje, je po¬
doben na pesek zidani hiši.

22. Jezus ozdravi goboviga ?  — in
stotnikoviga hlapca.

Kadar je Jezus z gore šel, je veliko množic za
njim šlo. In glej! gobov človek pride in ga moli
rekoč: „Gospod! ako hočeš, me moreš očistiti." In
Jezus je stegnil roko in se ga je dotaknil rekoč:
„Hočem, bodi očišen". In kar čist je bil od svojih
gob. Tedaj mu Jezus reče: „Glej, de nikomur ne
poveš; temuč pojdi in skazi se duhovnu in opravi
dar, kteriga je Mozes zapovedal".

Jezus pride vKafarnavm. Nekiga stotnika hla¬
pec, kteri mu je bil prav ljub, je bil bolan in je umi¬
ral. Stotnik sliši, de je Jezus peršel, in mu sporoči
po Judovskih starašinih, de naj bi peršel, in mu hlap¬
ca ozdravil. Jezus je tedaj ž njimi šel. Ko že ni
deleč od hiše bil, mu je stotnik naprot peršel in
rekel: „Gospod! nisim vreden, de greš pod mojo
streho; temuč reci le z besedo, in moj hlapec bo
ozdravljen". Ko je Jezus to slišal, se je čudil in je
rekel množicam: „Resnično vam povem, tako velike
vere nisim v Izraelu našel. Povem vam pa, de jih
bo veliko od izhoda in zahoda peršlo, in bodo sedeli
per mizi z Abrahamam in Izakam in Jakopam v ne¬
beškim kraljestvu. Otroci kraljestva pa bodo pahnjeni

195

v unanjo temo;  ondi bo jok in škripanje z  zobmi.®
Potlej je rekel stotnik«: »Pojdi, in, kakor si veroval,
tako se ti zgodi®! In hlapec je bil ozdravljen tisto uro.

1. Gobe so- podoba greha, in Judje so jih kakor
posebno kazin greha spoznali. Toraj je bilo v
starim zakonu zapovedano, de naj bode očišenec
od duhovna za čistiga spoznan t. j. grehov odvezan.
To duhovno odvezo je tudi Kristus zaznamnjal za
potrebno. Očišenec je mogel po Mozesu zapove¬
dani dar opraviti, namreč: dva ovna in jagnje; če
je bil ubožin, pa samo eniga ovna in dvoje gerlic
ali pa golobic. 2. Ponižne stotnikove besede, z
nekoliko spremembo, govori mašnik trikrat, kedar
vernim sveto Rešnje Telo deli, ter ž njimi verne k
ponižnosti in živimu zaupanju budi. Ta stotnik je
bil nevernik; toraj se ni vredniga štel, de bi Jezus
k njemu peršel. 3. Jezus je naznanil, de bo veliko
nevernikov sprejelo njegovo vero; lerdovratni Judje
pa bodo zaverženi.

Kakšno obnašanje do bolnih poslov in podlož¬
nih vidimo nad ajdovskim, stotnikam ?

tč S. Mladenič v Najmu.  — Janezova
\poslanca.

Pergodilo se je, de je Jezus šel v mesto, ki se
imenuje Najm; in ž njim so šli njegovi učenci in
velika množica. Ko se je mestnim vratam perbližal,
so merliča nesli, ediniga sinu njegove matere, ki je
bila vdova. Ž njo je bilo veliko ljudi iz mesta. Ko
jo je Gospod vidil, se mu je v serce usmilila, in ji
je rekel: »Ne jokaj!“ Perstopil je, se dotaknil par,
in nosijači so obstali. Tedaj je rekel: »Mladenič, rečem
ti, vstani!® Precej je merlič sedel in začel govoriti.
In Jezus ga je dal njegovi materi. Vse pa je strah
obšel, in so Koga hvalili rekoč: »Veliki prerok je
med nami vstal, in Bog je obiskal svoje ljudstvo.®

•K

In ta slovez od njega se je razširil po vsi Judeji in
v druge dežele okrog.

Ko je Janez v ječi slišal Kristusove dela, je
poslal dva svojih učencov in mu je sporočil: ,,Si ti,
kterimu je priti, ali druziga perčakujemo?" Jezus
jima je rekel: „Pojdita in povejta Janezu, kar sta
slišala in vidila. Slepi spregledujejo, hromi hodijo,
gobovi se očišujejo, gluhi spreslišujejo, mertvi vsta¬
jajo, in ubogim se evangeli oznanuje. In blagor mu,
kteri se nad menoj ne bo jjohujšal!“

Kadar sta pa odšla, je Jezus začel množicam
govoriti od Janeza: „Koga ste šli v pušavo gledat?
tersta od vetra majaniga? Ali človeka v mehko oble-
čeniga? Glejte! kteri se v mehko oblačijo, so v kra¬
ljevih hišah. Ali koga ste šli gledat? preroka? Prav,
vam povem, še več kakor preroka. Zakaj ta je, od
kteriga je pisano: Glej jez pošljem svojiga angela
(oznanovavca) pred tvojim obličjem, kteri bo pred
teboj tvoj pot perpravljal. Resnično vam povem, ni
vstal veči med človeki kakor Janez kerstnik; pa naj
manjši v nebeškim kraljestvu je veči od njega. Od
dnev pa Janeza kerstnika do zdaj nebeško kralje¬
stvo silo terpi, in silni ga na se potegnejo.®

1. „Včliki prerok® t. j. tisti, ki je Mozes od
njega prerokoval (V. 18, 15.), ali Odrešenik. 2.
Janez je dobro vedil, de je Jezus obljubljeni Odre¬
šenik; prašat je le poslal, de je svoje učence v
veri do Jezusa poterdil. 3. „Blagor mu, kdor se
nad menoj ne bo pohujšal!® to je, kogar ne bo ne
moja ubožnost, ne moj nauk, ne kaka druga reč od
mene odvernila. 4. Ojstro pokorjenje in zatajeva¬
nje samiga sebe je k zveličanju potrebno; to vidi¬
mo nad sv. Janezam. 5. „Terst od vetra majan®
pomeni nestanovitniga človeka.

197

24.  # Magdalena spokornica.

Nekdo zmed Farizejev je Jezusa prosil, de naj
bi per njem jedel; Jezus je peršel v hišo Farizejevo
in je k jedi sedel. Ženska pa v mestu, ki je bila
grešnica, ko je zvedila, de je Jezus v hiši Farizejevi,
je pernesla alabastrovo pušico mazila. K njegovim
nogam je stopila, ter mu je začela s solzami noge
močiti in jih z lasmi svoje glave brisati, jih je ku-
ševala in z mazdam mazala.

Farizej pa, ki ga je bil povabil, to viditi, je
sam per sebi djal: „Ko bi bil on prerok, bi pač ve-
dil, kdo in kakšna je žena, ki se ga dotikuje, de je
grešnica!" Jezus pa mu je rekel: „Simon! ti imam
nekaj povedati. Posojevavec je imel dva dolžnika;
eden je bil dolžan pet sto denarjev, eden pa petde¬
set. Ker nista imela s čim plačati, je obema odpustil.
Kteri tedejgabolj ljubi?“ Simon je odgovoril: „Me-
uim, de tisti, kterimu je več odpustil." Jezus pa mu
je odgovoril: „Prav si razsodil."

Zdaj se je obernil k ženi, in je rekel Simonu:
„Vidiš to ženo ? Sim peršel v tvojo hišo, in mi vode
na noge nisi dal; ta pa mi je s solzami noge močila
in s svojimi lasmi jih brisala. KušJjeja mi nisi dal;
ta pa, kar je v hišo prešla, mi ni nog jenjala kuševati.
Glave mi nisi z oljem pomazal; ta pa mi je noge z
mazdam mazala. Zato ti povem: Veliko grehov ji je
odpušenih, ker je veliko ljubila. Komur se pa manj
odpusti, manj ljubi." Grešnici je pa rekel: „Odpušeni
so ti grehi. Tvoja vera ti je pomagala; pojdi v miru!"

1. Prav spokornik nima nikakoršne napčne sra-
možljivosti pred ljudmi, in vse obrača v božjo čast,
in v zadostenje za grehe, kar mu je popred k
grehu služilo. 2. „Komur,sepa manj odpusti, manj
ljubi;" Jezus je s tem hotel reči: Kdor mčni, de
ima le malo grehov, kteri bi se mu odpustili, tudi
manj ljubi, in se manj perpravlja k odpušenju.
Tako je Farizej Simon malo ljubil, ker je menil, de

198

ima le malo grehov, kteri bi se mu odpustili. (Av¬
guštin) 3. K zakramentu sv. pokore je zraven
strahu pred večnim strahovanjem tudi saj začetna
'ljubezin potrebna. Vender si moj-amo po zgledu
Magdalennim prizadevati popolnama ljubezin doseči.

Druga velika noč.

25,  # Jezus ozdravi SSletniga bolnika .

Drugo leto okoli velikonočniga praznika je Je¬
zus zopet v Jeruzalem šel. Bila je pa ondi kopel,
ki se ji je reklo Betzajda, in je imela pet lop ("ali
shodiš) na okrog. V njih je ležala velika množica
bolnih, slepih, kruljevih, suhoudnih, kteri so čakali
plivkanja (ali gibljanja) vode. Zakaj angel Gospodov
je oh časih peršel v kopel, in voda je plivkala. Kdor
je po vodnim plivkanji pervi v kopel stopil, je o-
zdravel, ktero bolezen koli je imel. Bil je pa človek
tam, kteri je bil osem in trideset let bolan. Ko ga
je Jezus vidil ležati, mu reče: „Hočeš ozdravljen
biti?“ Bolnik mu je odgovoril: „Gospod! nimam člo¬
veka, de bi me, kadar se voda skali, v kopel djal;
zakaj, prejden jest pridem, drugi pred menoj va-njo
stopi." Jezus mu reče: „Vstani, zadeni svojo poste-"
Jjo, in hodi!" In zdajci je ozdravel tisti človek, ter
je vzel svojo posteljo in je hodil.

Tisti dan pa je bila sabota. Toraj so Judje
ozdravljenimu rekli: „Sabota je; ne smeš svoje po¬
stelje nositi." Jim je odgovoril: „Kteri me je ozdravil,
mi je rekel: Zadeni svojo posteljo, in hčdi!" Tedaj
so ga vprašali: „Kdo je tisti človek, kteri je rekel:
Zadeni svojo posteljo, in hodi ?“ On pa ni vedil, kdo
de je. Zakaj Jezus se je bil umaknil množici, ki je
tam bila. Potlej ga je bil Jezus v tempelnu našel
in mu je rekel: „Glej, ozdravljen si! nikar več ne
greši, de se ti kej hujšiga ne zgodi." Tedaj je šel
Judam povedat, de ga je Jezus ozdravil. In zato so
Judje Jezusa preganjali, ker je to bil v saboto storil.

d 99

Jezus pa jim je odgovoril: „Moj Oče do zdaj
dela, in jest delam. tt  Na to so še bolj iskali ga umo¬
riti, ker ni le sabote prelomil, temne je tudi Boga
imenoval svojiga Očeta.

Jezus pa jim je skazal, de on vse dela po volji
nebeškiga Očeta, in, kakor Bog Oče, tako tudi on
dela, kar hoče. Bekel jim je: „Karkoli on ( Oče)
dela, to tudi Sin dela. Oče namreč ljubi Sina, in mu
vse pokaže, kar on dela, in še veči dela, kakor te,
mu bo pokazal, de se bote vi čudili. Zakaj kakor
Oče mertve obujuje in oživlja, tako tudi Sin oživlja,
ktere hoče. Oče tudi nikogar ne sodi, temuč je vso
sodbo Sinu dal, de vsi časte Simi, kakor čas te Očeta.
Kdor Sina ne časli, ne časti Očeta, kleri ga je po¬
slal. Resnično, resnično vam povem, de pride ura,
ko bodo mertvi slišali glas Sinu božjiga; in kteri so
dobro delali, bodo vstali k (življenju; kteri so pa hudo
delali, bodo vstali k obsojenju."

1. Dela usmiljenja se smejo tudi ob praznikih
opravljati, in s takimi deli se praznik še posvečuje.
Hlapčevske dela so pa le v veliki sili s posebnim
dovoljenjem duhovnih pastirjev dopustljive. 2. Bog
pošilja bolezni zavoljo izvirmga in zavoljo lastnih
grehov; toraj jih moramo terpeti, in se varovati
greha, de jih še ne zviltšamo.

26. Prilike ob jezerji.

Jezus je šel neki dan k morju, se je na bregu
usedel, in je učil. Ker je bilo pa sila veliko ljudi,
je v čoln stopil, in je iz njega učil. Povedal jim je
naslednje prilike:

A. Od sevca in semena.

Sejavec je šel sejat. Pa nekaj semena je padlo
poleg pota, in jo bilo pohčjeno, in ptice so ga pozo¬
bale. Nekaj ga je padlo na skalo, in je usahnilo. Nekaj
ga je padlo med ternje, in ternje, ki je ž njim vred

200

rastlo, ga je zadušilo. Drugo je padlo v dobro zemljo,
in je rastlo in storilo stoterin sad.

Seme je beseda božja; njiva so človeške serca.
Kteri so poleg pota, poslušajo, pa si dosti k sercu
ne vzamejo; toraj pride hudič, in jim vzame vse iz
serca. Na skali so tisti nespremišljenci, ki radi po¬
slušajo, pa ob času skušnjave odstopijo. Med ternjem
so tisti, per kterih skerb za bogastvo in sladnost
življenja božjo besedo zaduši, de dobrih del ne
obrodi. V dobro zemljo pade per tistih, ki jo po¬
slušajo, v sercu ohranijo in po nji živč. To je raz¬
laga Jezusova.

B. Od ljulike med pšenico.

Nebeško kraljestvo je podobno človeku, kteri je
dobro seme usejal na svojo njivo. Kadar so pa ljudje
spali, je sovražnik ljulike persejal med pšenico. Hlapci
pa so Gospodu rekli: Hočeš, de gremo in Ijuliko po¬
beremo? Gospod reče: Nikar, de ž njo vred pšenice
ne porujete. Pustite oboje rasti do žetve, in ob času
žetve porečem ženjcam: Poberite pervič Ijuliko, in jo
povežite v snopke, de se sožge, pšenico pa spravite
v mojo žilnico. Jezus jim je to priliko takd razložil:
Kteri dobro seme seje, je Sin človekov. Njiva pa je
svet. Dobro seme so otroci kraljestva; ljulika pa otroci
hudobe. Sovražnik, kteri jo je sejal, je hudič; žetev je
konec sveta; ženjci pa so angeli. Kakor se tedaj lju¬
lika pobere in v ognji sožge, tako bo ob koncu sveta.
Sin človekov bo poslal svoje angele, in bodo pobrali
iz njegoviga kraljestva vse pohujšanje in tisto, kteri
krivico delajo, in jih bodo vergli v peč ognja. Tam
bo jok in škripanje z zobmi. Takrat se bodo pravični
svetili kakor solnce v kraljestvu svojiga Očeta. Kteri
ima ušesa poslušati, naj poslušal

201

C. Od zenofoviga zerna in kvasu, od zaklada,
bisera in mreže.

Jezus je dalje učil: Nebeško kraljestvo je podobno
zenofovimu zernu, ktero je človek na svojo njivo use-
jal. Je sicer nar manjši zmed vsih sčmen; kadar pa
zraste drevo, je tako, de tudi ptice spod neba pridejo
in prebivajo na njegovih vejah.

Nebeško kraljestvo je sveta vera ali Jezusova
Cerkev, ki je bila majhna v začetku, pa je zrastla
v prečudno veliko drevo, ki svoje veje po vsi zem¬
lji razprostira.

Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, kteriga je
žena vzela in vmesila med tri polovnike moke, de se
je vse skvasilo.

Kakor kvas vse testo skvasi, tako Jezusov nauk
vse zaderžanje človeka prevzame in prenaredi.

Nebeško kraljestvo je podobno zakladu, skritima
v njivi, kteriga je človek skril, ki ga je našel, in od
veselja nad njim gre in proda vse, kar ima, in kupi
tisto njivo. — Zopet je nebeško kraljestvo podobno
kupcu, kteri iše dobrih biserov. Kteri, ko je našel en
drag biser, je šel in prodal vse, kar je imel, in ga
je kupil.

Jezus uči v teh dveh prilikah, de mora človek
biti perpravljen za sveto vero, za keršansko čed¬
nost vse dati, vse zgubiti, vse terpeti, ako je treba.

Zopet je podobno nebeško kraljestvo mreži, ktera se
verže v morje, in zajme rib vsaciga rodu. Ktero, ko je
napolnjena, izlečejo, in na bregu sede odberč dobre v po¬
sode, malovredno pa odmečejo. Tako bo ob koncu sveta:

202

Angeli pojdejo vunkaj, in bodo odločili hudobne zmed
pravičnih, in jih bodo vergli v peč ognja; tam bo jok
in škripanje z zobmi.

Mreža je sveta Cerkev, ktera ima med zdravimi
tudi gnjile in mertve ude, to je, hudobne ljudi. Sod-
nji dan pa bodo angeli hudobne od dobrih odlo¬
čili, ter jih vergli v večni oginj.

27. Vihar na morji.  — Jakova hči . —
Kerroločna zena.

Ko je Jezus veliko množico okoli sebe vidil, je
zapovedal na uno stran morja prepeljati. In pismar
je perstopil k njemu in mu rekel: „Učenik! za tabo
pojdem, kamor koli greš." Jezus mu pa reče: »Lisice
imajo jame, in ptice neba gnjezda: Sin človekov pa
nima, kamor bi glavo naslonil. “ — Jezus je po¬
leni stopil v čolnič, in njegovi učenci so šli za njim.
In vstal je velik vihar na morji, de so valovi čolnič
pokrivali. Jezus je pa spal. Učenci stopijo k njemu,
ter ga zbudeinrekd: »Gospod! otminas, poginjamo."
Jezus jim je rekel: „Kaj ste boječi, maloverni?" Te¬
daj je vstal, in zapovedal vetrovam in morju, in bila
je velika tihota. Ljudje pa so se čudili in rekli :
„Kdo je ta, de so mu pokorni vetrovi in morje?"

Ko se je bil Jezus na uno stran prepeljal, je
Jair, vikši shodnice, peršel in ga prosil: »Gospod!
moja liči umira; pridi in položi roko nanjo, de o-
zdravi in živi." Jezus je vstal in ž njim šel; in veli¬
ka množica je za njim šla.

In glej! žena, ki je na kervotoku terpela dva¬
najst let, je perstopila zadej, in se je dotaknila ro¬
ba njegoviga oblačila. Rekla je namreč: Ako se le
njegoviga oblačila dotaknem, bom ozdravljena. In
zdajci je čutila, de je ozdravljena od nadloge. Je¬
zus seje obernil v množico in je rekel: »Kdo se je
dotakni! mojiga oblačila?" Žena pasejo bala in tre¬
petala, peršla je, prednj padla, in povedala pred

203

vsim ljudstvam, zakaj se ga je dotaknila, in kako je
naglo bila ozdravljena. Jezus pa ji je rekel: „Hči!
tvoja vera ti je pomagala; pojdi v miru!"

Jezus je še govoril, kar pride nekdo Jairovih,
in mu reče, de naj ne trudi Učenika, ker je njego¬
va hči že umerla. Jezus pa je rekel očetu deklice:
„Ne boj se! Ie verovaj, in bo otfeta."

Ko je Jezus v hišo peršel, so vsi jokali in po
nji žalovali. On pa je rekel: „Ne jokajte, deklica ni
umerla, ampak spi." In so se mu posmehovali, ker
so vedili, de je umerla, Jezus gre notri, kjer je de¬
klica ležala, jo prime za roko, in ji reče: »Deklica,
vstani!" In deklica je vstala. — In ta slovez je šel
po vsi deželi.

1. Pisrnar je hotel le zavoljo časniga dobička, de
bi obogatel ali česen bil, za Jezusam hoditi. Je¬
zus ga je toraj zavernil, de per njem, ki »nima,
kamor bi glavo naslonil," ne more kaj taciga per-
čakovati. Naj bi toraj misel spremenil, potlej za
njim hodil. 2. Smert je kristjanu spanje; ker Go¬
spod bo nas enkrat k novimu življenju obudil.

28.  # Jezus razpošlje apostelne.

Ko je Jezus zopet množice vidil, so se mu v
serce smilile, ker so bile kakor ovce, ktere pastirja
nimajo. Tedaj reče svojim učencam: „Žetev je si¬
cer velika, ali delavcov je malo. Prosite tedaj Go¬
spoda žetve, de naj pošlje delavcov v svojo žetev."
Potlej pokliče dvanajstere in jim reče:

„Pojdite k zgubljenim ovcam hiše Izraelove in
oznanujte rekoč: Nebeško kraljestvo se je perbližalo.
Ozdravljajte bolnike, obujujte mertve, očišujte gobove,
hudiče izganjajte; zastonj ste prejeli, zastonj dajajte.
Na pot nič ne jemljite; zakaj delavec je vreden svoje
jedi. Kadar pa v hišo pridete, jo pozdravite, rekoč:
Mir bodi ti hiši! In ako bo tista hiša vredna, bo vaš mir
nad njo peršel; ako pa ne bo vredna, se bo mir k vam

304

povernil. In kteri koli vas ne sprejme, in ne posluša
vaših besedi: pojdite iz hiše ali mesta, in otresite
prah od svojih nog. Resnično vam povem, ložej bo
zemlji Sodomljanov in Gomorjanov sodnji dan, kakor
tis timu mestu."

„Glejte, jest vas pošljem kakor ovce med volko¬
ve; bodite torej razumni kakor kače, in priprosti
kakor golobje. Varovajte se pa ljudi; zakaj izdajali
vas bodo v zbore, in v svojih shodnicah vas bodo
bičali (lepežili ali gajžlalf). In pred poglavarje in
kralje bote vojeni zavoljo mene v pričevanje njim in
nevernikam. Kadar vas bodo izdali, ne skerbite,
kako ali kaj bi govorili; zakaj dano vam bo tisto
uro, kaj govorite. Niste namreč vi, kteri govorite,
ampak Duh vašiga Očeta, kteri v vas govori. Izda¬
jal pa bode v smert brat brata, in oče sinu; in bote
sovraženi od vsih zavoljo mojiga imena. Kteri pa
obstoji do konca, bo zveličan".

„Učencu je zadosti, de mu je, kakor njegovimu
učeniku. Ne bojte se jih, kteri telo umore, duše pa
ne morejo umoriti; temuč bojte se veliko več tistiga,
kteri more dušo in telo pogubiti v pekel! Ali se ne
prodata dva vrabca po vinarji ? In le eden zmed njih
ne pade na zemljo brez vašiga Očeta. Vaši lasje
na glavi pa so vsi razšteti. Nikar se tedaj ne bojte;
boljši ko veliko vrabcov ste vi. Kdorkoli bo mene
spoznal pred ljudmi, ga bom tudi jest spoznal pred
svojim Očetam, ki je v nebesih. Kdor pa mene za¬
taji pred ljudmi, ga bom tudi jest zatajil pred svo¬
jim Očetam, ki je v nebesih".

„Kdor ljubi očeta ali mater bolj kakor mene,
ni mene vreden; in kdor ljubi sina ali hčer bolj
kakor mene, ni mene vreden. In kdor ne vzame svo-
jiga križa, in ne hodi za menoj, ni mene vreden.
Kdor vas sprejme, mene sprejme; in kdor sprej¬
me mene, sprejme njega, ki me je poslal. In kdor
koli da piti komu zmed nar manjših le kozarec merzle
vode v imenu učenca, ne bo zgubil svojiga plačila."

Potem jih je Gospod poslal po dva pred seboj
v vsako mesto in kraj, kamor je imel sam priti. Te¬
daj so šli, ter po vaseh hodili in oznanovali, de naj

5205

pokoro delajo. Izganjali so tudi hudiče, jn pomazali
so veliko bolnikov z oljem, in jih ozdravljali.

1. Po Jezusovi zapovedi, de naj bi „deIavcov za
žetev od Boga prosili", je Cerkev štiri čase v letu
(kvatre) odločila, de bi z molitevjo in s poštam
verni vrednih duhovnov od Boga sprosili. — 2 .
„Bodite razumni kakor kače," ki ves život v ne¬
varnost postavijo, de glavo branijo, v kteri je živ¬
ljenje; „in priprosli kakor golobje," ki nikogar ne
poškodujejo, in celo nobene zverice, tudi naj manj¬
ši ne umore, ki bi jo lahko. (Avguštin). — 3.
„V spričevanje njim in nevernikam" t. j. Judam in
ajdam, kteri bodo vidili, de ni prazna reč, za ktero
bote perpravljeni v smert iti: priče jim bote evan-
gelske resnice, in njih pravičniga pogubljenja ob
sodnjim dnevu. 4. „Učencu je zadosti" t. j. uče¬
nec naj se ne pertožuje, če mora terpeti, ker tudi
njegov učenik (Jezus) je terpel. 5. Ti lepi nauki
od stanovitnosti v sveti veri, od previdnosti božje
i. t. d. nam ravno tako veljajo kakor apostelnam.
6. Poslednje olje je zakrament (Jak. 5, 14. 15.),
in služi k polajšanju na duši in velikrat tudi na
telesu.

29. Smert sv. Janeza kerstnika.

Herod, sin tistiga Heroda, ki je bil dal Betle¬
hemske otroke pomoriti, je bil knez na Galilejskim.
Letd je imel v ječi sv. Janeza kerstnika zavoljo
Herodijade, žene svojiga brata Filipa, ktero je bil
on za ženo vzel. Janez ga je pa svaril in mu re¬
kel : „Ni ti perpušeno imeti žene svojiga brata".

Herodijada je torej Janeza zalezovala, in gaje
hotla umoriti; pa ni mogla. Herod se je namreč bal
Janeza, ker je vedil, de je pravičin in svet mož.
Varoval ga je r  tudi veliko storil, kakor je od njega
slišal, in ga rad poslušal. Tudi se je bal ljudstva,
ktero je imelo sv. Janeza kakor preroka. Ta čas je
Herod ob svojim rojstnim dnevu napravil gostijo

206

knezam, vojvodam in pervakam Galilejskim. K go-
stam notri pride Herodijadina hči, je plesala, in do-
padla Herodu in tistim, ki so ž njim sedeli. Herod
ji reče zavoljo tega: „Prosi me, kar hočeš, ti bom
dal." In ji je persegel: „Kar koli prosiš, ti bom dal,
ko bi tudi polovica kraljestva bilo".

Hči je vun šla, in rekla svoji materi: „Kaj čem
prositi?" Ona pa ji reče: „Glavo Janeza kerstnika!"
Verne se urno notri h kralju in reče: „Hočem, de
mi daš jaderno v skledi glave Janeza kerstnika."
Kralj je bil žalostin; pa zavoljo persege, in zavoljo
tih, ki so ž njim sedeli, je ni hotel žaliti. Poslal je
rabeljna, ki mu je ukazal pernesti Janezovo glavo
v skledi. V ječi ga je rabelj ob glavo djal, je per-
nesel njegovo glavo v skledi, in jo je dal dekletu, in
dekle jo je dalo svoji materi.

Ko so to njegovi učenci slišali, so peršli, vzeli
njegovo truplo, in ga pokopali; po tem so šli in po¬
vedali Jezusu.

1. Vari se krivične persege! Ako si pa krivič¬
no persego storil, je ne smeš spolniti, temuč tvoja
dolžnost je, jo preklicali, in pokoro delati za toliki
greh. 2. Hudobija le za kratko časa zmaga; kmalo
bo sama premagana, in strašna pravica jo v več¬
nosti zadene. 3. Sv. Janez je za vero in resnico
umeri; njegova glava je sem ter tje na kerstnim
kamnu nainalana, ktera nas opominja, de moramo
tudi mi stanovitno Jezusa pričati, in se greha va¬
rovati, kakor per sv. kerstu obljubimo.

30. Jezus nasiti 3000 mož. Hodi
po morji.

Judovski velikonočni praznik se je bližal. Raz¬
poslani apostelni so se vernili k Jezusu, in so mu
povedali, kar koli so storili. In Jezus jim je rekel:
„Pojdite na stran v samotin kraj in se malo počite."
Otopili so v čoln in šli v samotin kraj na stran. Šla

207

je  pa »a Jezu sam velika množica, ker so vldilJ ču¬
deže, ki j iti je delal nad bolniki. Jezus je iz čolna
stopil, šel na goro in se usedel s svojimi učenci. Ko
je pa veliko množico vidil, se jih je usmilil, in je
začel učiti.

Kadar je že pozno bilo, so stopili učenci k
njemu ter mu rekli: „Spusti množice, de gredo na
vasi in terge, in si jesti dobe." Jim reče: „Dajte jim
vi jesti 1“ Mu odgovore: „ Ali gremo in kupimo za dve
sto denarjev kruha?" Jih praša: „Koliko kruhov
imate?"> Reko: „Pet, in dve ribi." Tedaj je ukazal,
de naj ljudem reko usesti se! In so se usedli —
pet tavžent mož brez žen in otrok.

Vzel je pa petere kruhe in dve rib’ - , je pogledal
v nebo, jih blagoslovil, razlomil, in dal svojim ueen-
cam, de naj jih polože pred množice. Učenci so raz¬
delili; in vsi so jedli in se nasitili. Po tem so po¬
brali ostanke koscov, in bilo jih je dvanajst polnih
kosov. Ljudje, ko so vidili čudež, kteriga je bil
Jezus storil, so rekli: „On je resnično prerok, kte-
rimu je na svet priti!" £ to je: obljubljeni Odrešenik).
Mislili so ga po sili kralja storiti, — Jezus pa je
to vidil, je ukazal učencam v čoln stopiti, sam pa
je zbežal na goro molit.

Ko se je večer storil, je bil on sam tamkej;
čolnič pa je bil na sredi morja, od valov sem ter
tje zaganjan. Ob četerti straži (t. j. proti jutru) po
noči pa je peršel Jezus k njim gredoč po morji.
Učenci so se prestrašili in rekli: „Prikazin je!" in so
od strahu zavpili. Jezus pa jih je precej ogovoril,
rekoč: „Jest sim, nikar se ne bojteI" Peter pa je
odgovoril in rekel: „Gospod I ako si ti, mi reci po
verliu vode k tebi priti." On pa je rekel: „Pridi!"
In Peter je šel po verliu vode, de bi peršel k Je¬
zusu. Ko je pa vidil silin veter, se je zbal, in, ko
se je začel topili, je zavpil, rekoč: „Gospod! reši
me." In zdajci je Jezus svojo roko stegnil, ga je
prijel, in mu rekel: „Maloverni! pokaj si sumil fca-
gai) ?" In ko sta stopila v čoln, je veter nehal. Ti
pa, kteri so bili v čolnu, so peršli in so ga molili
rekoč: „Res, Sin božji si!"

208

1. Jezusove besede: „Išite naj popred nebeškiga
kraljestva, in vse drugo bo vam perverženo" so
se tukej lepo spolnile. 2. Zaupanju, ki je brez
dvoma, je tudi natdra podveržena. Prosimo Boga,
de nam da terdno zaupanje I

Si.  # Jezus obljubi presveto rešuje Telo.

Množica, ki jo je bil Jezus nasitil, je drugi dan
vidila, de ga ni več tamkaj; stopijo tedaj v čolne in
v Kafarnavm pridejo Jezusa iskat. In ko so ga na
uni strani morja našli, jim je rekel: „Ne išete mene,
ker ste čudeže vidili, temuč, ker ste od kruhov
jedli in nasiteni bili. Ne delajte za jed, ktera mine,
ampak za jed, ktera v večno življenje ostane, ktero
vam bo Sin človekov dal.“ Mu reko: „Gospod, daj
nam vselej ta kruh!" Jezus pa jim je rekel: „ Jest
sim živi kruh , Meri sim z nebes peršel;  kdor k
meni pride, ne bo lačin, in, kdor v me veruje, ne bo
nikoli žejin." Judje so nad tem godernjali, ker je
rekel: „Jest sim živi kruh, kteri sim z nebes peršel."
Jezus pa jim je odgovoril: „Nikar ne godernjajte
med seboj. Jest sim kruh življenja. Vaši očetje
so jedli mano v pušavi, in so umerli. Ta pa je kruh,
kteri z nebes pride, de, kdor od njega je, ne umer-
je. Jest sim živi kruh, ki sim z nebes peršel. Ako
kdo je od tega kruha, bo živel vekomej; kruh pa ,
kteriga bom jest dal, je moje meso za življenje
svetal  Judje so se tedaj prepirali med seboj, rekoč:
„Kako nam more ta svoje meso dati jesti?" Jezus
pa jim je rekel: „ Resnično, resnično vam povem:
Ako ne hote jedli mesa Sinu človekoviga, in ne
pili njegove ker vi, ne bote imeli življenja v sebi.
Kdor je moje meso , in pije mojo krt, ima večno
življenje, in jest ga bom obudil poslednji dan. Za¬
kaj moje meso je res jed in moja kri, je res pi¬
jača. Kdor je moje telo in pije mojo kri, ostane
v meni in jest v njem.  Kakor je poslal Mene živi
Oče, in Jest živim zavoljo Očeta; tako bo tudi

SŽ09

tisti, kteri Mene je, živel zavoljo Mene. Ta je kruh,
kteri je z nebes peršel; ne kakor mana, ki so jo
vaši očetje jedli, in so umerli. Kdor je ta kruh, bo
živel vekomej.«

Veliko Jezusovih učencov, ko so . to poslušali,
je reklo: „To govorjenje je terdo, in kdo ga more
poslušati?“ in so odsihmal odstopili od njega. Jezus
je tedaj dvanajsterim rekel: „Hočete tudi vi preč
iti?« Simon Peter pa mu je odgovoril: »Gospod! h
komu pojdemo ? Besede večniga življenja imaš, in
smo verovali in spoznali, de se ti Kristus, Sin božji.«

1. Jezus nam je obljubil svoje naj svetejši meso
in kri v živež za naše duše in v zastavo večniga
- življenja. O hrepenimo z gorečimi željami po tem
angelskim kruhu, in prav velikrat ga prejmimo s
ponižnostjo, z živo vero, s terdnim zaupanjem in
z gorečo ljubeznijo! 2. Peter, poglavar apostelski,
kakor drujekrati, je tudi tukej besedo povzčl, in
za vse druge odgovoril: „Gospod! h komu pojde¬
mo?« Tudi mi s takim zaupanjem kličimo v dvo¬
mih, stiskah in hudih skušnjavah.

Tretja velika noč.

32.  # Nečistost serca.  — Kananejka.

Ob tretji veliki noči Jezusoviga nauka so peršli
k njemu v Galileji pismarji in Farizeji. Vidili so nektere
zmed Jezusovih učencov z neumitimi rokami kruh je¬
sti, in sro mu to očitali, rekoč: »Zakaj šene ravnajo
tvoji učenci po zročilu stariših, temuč z neumitimi
rokami kruh jedo?« On pa jim je odgovoril: »Hinavci!
prav je prerokoval od vas Izaija, rekoč: To ljud¬
stvo me časti z žnablji; njih serce je pa deleč od
mene. Kar gre v vsta, ne ognjusi človeka. Kar iz
ust gre, to iz serca pride, in to ognjusi človeka. Iz

14

serca namreč izhajajo hude misli, uboji, prešestva,
nečistost, tatvine, krive pričevanja, preklinovanja. To
ognjusi človeka, z neumitimi rokami jesti pa ne ognju-
si človeka."

Od ondod je šel Jezus v kraje Tira in Sidona;
in Kananejska žena (nejevernica J  je peršla in za
njim vpila: »Gospod Sin Davidov, usmili se me! moja
hči veliko terpi od hudiča." On pa ji besede ni od¬
govoril. Učenci k njemu stopijo, in ga prosijo: »Od¬
pravi jo, ker za nami vpije." On pa je odgovoril:
„Nisim poslan, kakor le k zgubljenim ovcam Izraelove
hiše." Ona pa je peršla, in ga je molila rekoč: „Go-
spod! pomagaj mi." Jezus ji je rekel: „Ni prav je¬
mati otrokam kruha, in ga psam metati." Ona pa je
rekla: „Kaj pa de Gospod! saj tudi psički jedo
drobtine, ktere padajo od mize njih gospodov." Ta-
daj ji je Jezus odgovoril in rekel: „0 žena! velika
je tvoja vera. Zgodi se ti, kakor želiš." In njena
hči je bila ozdravljena tisto uro.

I. Po poveljih hinavskih Farizejev si je mogel
vsak pred jedjo in po jedi roke umiti, če je tudi
le košček kruha jedel. Jezus pa je temu nasproti
učil, de se mora popred na dober namen serca
gledati, potlej še le na zunajnost. S tem naukam
pa Jezus ni rekel, de bi smel kdo jesti, kar, kedar
in kolikor bi hotel; zakaj požrešnost je naglavin
greh, in post sveto pismo ojstro zapoveduje. Post
bi pa ne imel nikakoršniga zasluženja, ko bi se
postili samo iz navade, ali zavoljo hvale, ali pa per-
morani; postiti se moramo iz tega namena, de se
s poštam pokorimo, zatajujemo, v čednosti vterju-
jemo in v pokoršini vadimo. 2. »Nisim poslan
kakor le k zgubljenim ovcam Izraelove hiše;" še
le apostelnam je bilo prav za prav odločeno, tudi
nejevernikam sv. evangeli oznanovati. (Avguštin).
3. Jezus imenuje ajde pse, ne iz zaničevanja,
ampak po judovski šegi, ki so ajde zavoljo mali¬
kovanja in silno ostudnih grehov tako imenovali. —
S terdimi besedami je Jezus skusil verno zaupanje
Kananejke; toraj je toliko plačilo dosegla.

2il

33. Jezus ozdravi gluhomutca in nasiti
4000 mož.

Ko je Jezus zopet k Galilejskim« morju peršel,
mu perpeljejo gluhiga in mutastiga človeka, in ga
prosijo, de naj položi roko nauj. Jezus ga vzame
zmed množice na stran, vtakne svoje perste v nje¬
gove ušesa, ter pljune, se dotakneš slinami njegoviga
jezika, pogleda v nebo in reče: „Efeta, to je, odpri
se.“ Kar odperle so se mu ušesa, razvezala se je
vez njegoviga jezika, in je prav govoril.

Peršloje pa k njemu zopet veliko množic, ktere
so seboj imele mutaste, slepe, kruljeve, hrome in
veliko druzih; pokladali so mu jih k nogam, in Je¬
zus jih je ozdravljal. Ko pa ljudstvo ni imelo kej
jesti, je poklical svoje učence in je rekel: „Množica
se mi smili, ker, glejte! tri dni so že per meni in ni¬
majo kej jesti. Ako jih lačne spustim domu, bodo
omagali na potu, zakaj nekaj jih je od deleč peršlo.“
Učenci so mu odgovorili: „Odkod bomo vzeli v pu-
šavi toliko kruha, debi nasitili toliko množico?“ Jim
reče: „Koliko imate kruhov?“ Mu reko: „Sedem
kruhov in malo ribic.®

Po tem je ukazal množici se po tleh usesti. In
je vzel sedmere kruheinribe, je zahvalil ter razlomil
in dal svojim učencam; učenci pa so jih položili pred
množico. Vsi so jedli in se nasitili. In nabrali so
ostankov sedem polnih jerbasov. Bilo jih je pa, kteri
so jedli, štiri tavžent brez otrok in žen. In Jezus
jih je spustil.

Dotaknjenje s perstam in s slino ni imelo nika-
koršne zdravilne moči v sebi; lernuč je bilo le zu¬
nanje znamnje, de bo bolnik ozdravljen, ne le na
telesu, ampak tudi na duši. To znamnje mu je oz¬
dravljenje po Jezusu bolj očilno, in njegovo vero
bolj živo storilo.

-*

34. Naj rikši cerkvena oblast svetimu
Petru zračena.  — Jezus se spremeni.

Ko je Jezus peršel v kraje Cezareje Filipove,
je vprašal učence: „Kdo, pravijo ljudje, de je Sin
človekov?" So rekli: „Nekteri, deje Janez kerstnik,
drugi, de je Elija, nekteri pa, de Jeremija, ali zmed
prerokov kdo." Jezus reče: „Vi pa, kdo pravite, de
sim-?" Je odgovoril Simon Peter: „Ti si Kristus,
Sin živiga Boga! 11  Jezus mu reče: „BIagor tebi,
Simon, Jonov sm! ker meso in kri ti nista tega raz¬
odela , ampak moj Oče, ki je v nebesih. Pa tudi
jest povem tebi: Ti si Peter (Skala), in na to
skalo bom zidal svojo Cerkev, in peklenske vrata
je ne bodo zmagale. In tebi bom dal ključe nebe-
škiga kraljestva; kar koli boš zvezal na zemlji , bo
zvezano tudi v nebesih; in kar koli boš razvezal
na zemlji, bo razvezano tudi v nebesih .“

čez šest dni vzame Jezus seboj Petra, Jakopa
in Janeza, in jih pelje same na visoko goro (Tabor j
molit. In ko je molil, se je pred njimi spremenil;
obraz se mu je svetil kakor solnce, oblačila pa so
bile bele kakor sneg. In prikazala sta se Mozes
in Elija, in sta z Jezusam govorila od njegove smerti.
Peter pa, in una, ki sta ž njim bila, so bili posiljeni
od spanja. Ko so se prebudili, so vidili Jezu¬
sovo veličastvo, in dva moža, ki sta zraven njega
stala. Peter je spregovoril in rekel Jezusu: „Gospod!
dobro nam je tukej biti! ako hočeš, naredimo tukej
tri šotore, tebi eniga, Mozesu eniga in Eliju eniga."
Zakaj on ni vedil, kaj je govoril. Ko je pa še go¬
voril, jih je svitel oblak obsenčil, v kteriga sta Mo¬
zes in Elija šla, in glas se je zaslišal iz oblaka:
„Ta je moj ljubi Sin, nad kterim imam dopadajenje;
njega poslušajte!"

Ivo so učenci to slišali, so na obraz padli, }j
so se silno bali. Jezus pa je perstopil, se jih je do¬
taknil, in jim rekel: „Vstanite in nikar se ne bojte!"
Ko so pa svoje oči povzdignili, niso nikogar vidili,

213

kakor Jezusa samiga. In ko so z gdre šli, jim je
Jezus zapovedal: »Nikomur ne pravite te prikazni,
dokler Sin človekov od mertvih ne vstane.« -

1. „Meso in kri,“ to je, človeški um in vednost
„ti nista tega razodela." 2. „Ti si Peter i. t. d."
s temi besedami je Jezus sv. Petra postavil pogla-
, varja svoje Cerkve na zemlji. Skala svete cerkve
je vsaki pravi naslednik sv. Petra. »Peklenske vra¬
ta" to je, vse peklenske moči „je ne bodo zma¬
gale," je ne bodo poderle, ne premaknile. 3. Kdor
ima hišne ključe, je gospodar; Peter je dobil klju¬
če sv. cerkve; tadaj je on gospodar, poglavar Kri¬
stusove cerkve. — „Kar koli boš i. t. d." to je, kar
koli boš zapovedal na zemlji, bo veljalo tudi v ne¬
besih; in kar boš prepovedal, rešil na zemlji, bo
tudi v nebesih veljalo. Vezati in razvezovati se
pravi vladati; sv. Peter tadaj je bil, in vsaki pravi
papež je vladar sv. Cerkve. Kristus je bil potlej
tudi drugim apostelnam dal oblast vezati in razve¬
zovati; pa sv. Petru jo je bil dal samimu posebej
pred vsimi drugimi in nad vse druge, tudi nad vse
apostelne — čez vso sveto Cerkev.

35.  ^ Mesični.  — Riba % dnaram.

Ko je Jezus peršel z gore, na kteri se je bil
spremenil, pristopi človek, k njemu na kolena pade
in ga prosi: »Gospod usmili se mojiga sina, ker je
mesičen (obseden), in veliko terpi; zakaj večkrat
pade v ogenj in večkrat v vodo. Sim ga perpeljal k
tvojim učencam, pa ga niso mogli ozdraviti." Jezus
ga je ukazal pred se perpeljati, je hudiču zažugal,
in je šel iz njega.

Učenci pa so Jezusa prašali: „Zakaj ga mi
nismo mogli izgnati ? K  Je rekel: »Zavoljo vaše neje¬
vere. Zakaj resnično vam povem, ako imate vero
kakor zenofovo zremo, in porečete ti gčri: Prestavi
se od tod tje, in se bo prestavila, m nič vam ne

214

bo nemogoče. Ta rod (hudobnih duhov) pa se ne
izžene drugači kakor le z molite vjo in s poštam. 44

Ko so bili pa v Khfarnavm pcršli, so perslopili
k Petru, kteri so davek dveh drahem za tempel po¬
birali, in so'mu rekli: „Ali vaš Učenik ne plačuje

davka dveh drahem?" Ileče: „Kaj pa de.“ ICo je bil
pa Peter peršel v hišo to Jezusu povedat, ga je Je¬
zus prehitel, in mu rekel: „Kaj se ti zdi, Simon! od
kterih kralji zemlje davek ali pa glavno štibro jem-
Ijo, od svojih sinov, ali od ptujih, 44  Peter reče: „Od
ptujih. 44  Jezus reče: „Tedaj so sinovi prosti. 44  Jezus
je hotel reči: S tim bolj sim tedaj Jest sprosten pla¬
čevanja, ker sim sin kralja vsih kraljev. „De jih pa
ne puhujšamo, pojdi k morju, verzi ternik, in pervo
ribo, ki se vjame, vzemi, odpri ji usta in boš našel
s ta ter; tega vzemi, in jim ga daj zame in zase. 44

1. Varimo se, s pregrešnim poželenjem hudiču
oblast čez se pustiti. Kristus je moč hudiču vzel,
in tako obsedenje človeškiga telesa od hudiča je
zdaj redko.; vender pa človek z vsakim smertnim
greh a m svojo dušo hudiču proda, in je njegov re-
vin sužinj. 2. Močno vero moramo imeti, de bomo
od Boga v potrebah pomoč dosegli, in se zveličali;
toraj zvestd molimo: 0 Bog! stori močnejši našo
vero ! 3. Vsak Izraelic, ki je bil čez 20 lot star,
je mogel na leto okoli velike noči 2 drahmi, t. j.
kakih 42 krajcarjev za tempel plačati. Staler je
imel 4 drahme. Jezus jo s tem, de je plačal, učil
pokoršino do gosposke in vikših.

36. Jezus perjatel malih.  — Pohujšanje.

K Jezusu so po tem pernesli otročičev, de bi na
nje roke pokladal in nad njimi molil. Učenci pa jih niso
hotli k njemu pustiti. Ziavoijo tega je bil Jezus nad
'njimi uejevoljin, in je rekel: ,,1’ustite otročičem k

meni, in nikar jim ne branite; zakaj tacih je božje
kraljestvo. 44  In jih je objemal, roke na nje pokladal
in jih blagoslavljal.

315

Učenci pa so perstopili k Jezusu in rekli: „Kteri
je ii veči v nebeškim kraljestvu?" Jezus je poklical
otroka, ga je postavil v sredo med nje in je rekel:
„Resnično vam povem, ako se ne spreobernete, in
niste kakor otroci, ne pojdete v nebeško kraljestvo.
Kdor koli se tedaj poniža kakor ta otrok, ta je veči
v nebeškim kraljestvu. In kdor sprejme taciga otro¬
ka v mojim imenu, mene sprejme. Kdor pohujša kte~
ritja tih malih , ki v mene verujejo , bi mu bilo bolje ,
de bi se mu obesil mlinski kamen na vrat,  in bi
se potopil v globočino morja ."

„Gorje svetu zavoljo pohujšanja! Pohujšanje
sicer mora priti, ali vender gorje človeku, po kterim
pohujšanje pride! Ako te pa tvoja roka ali tvoja
noga pohujša, odsekaj jo, in verzi jo od sebe; bolje
ti je hromimu ali kruijevimu iti v življenje, kakor
dve roki ali dve nogi imeti, pa verženimu biti v večni
oginj. In ako te tvoje oko pohujša, izderi ga in
verzi ga od sebe; bolje ti je, z enim očesam iti v
življenje, kakor dve očesi imeti, pa verženimu biti
v peklenski oginj. Glejte, de ne zaničujete kteriga
teh malih! ker povem vam, de njih angeli v nebesih
vedno gledajo obličje mojiga Očeta, ki je v nebesih."

1. Otroci so še zrniraj Jezusovi naj perserčniši
ljubljenci, če so dobri, slušljivi in pobožni. 2. Je¬
zus je učencam rekel: „Ako se ne spreobernete*
od tiste častiželjne misli, „kdo bi pervi bil,“ in
„ako niste kakor otroci* v duhu, ponižni, pohlevni,
priprosti in brez zavidnosti, „ne pojdete v nebeško
kraljestvo.* 3. Pohujšanje je, ako kdo druge, ali
pa tudi sarniga sebe v greh napeljuje in zapeljuje;
ta greh je strašna hudobija! To pernese dušuo
smert. Toraj čujmo nad vsimi mislimi, željami, po¬
gledi, besedami in djanji, in, kar je pregrešoiga,
precej v začetku zatrimo, naj bo tudi še tako mi¬
kavno. 4. „Ako te tvoja roka... pohujša* i, i.  d.,
to je, ako ti je kaka reč toliko prijetna in ljuba,
kolikr>r roka, noga ali oko, jo moraš vender pu¬
stiti. in se ne ž njo pečati, ko bi te imela v greh
napeljevati. 5, „Male zaničuje* tisti, ki njih' čud-

316

nost, pobožnost zasmehuje; Se bolj po, kdor jih
pohujša.

ST. Apostelni prejmejo oblast vezati in
razvezovati,  — Neusmiljeni hlapec.

Jezus je dalje učil: »Ako pa greši zoper tebe
tvoj brat, pojdi in ga posvari med seboj in med njim
samim. Ako te posluša, si perdobil svojiga brata.
Ako te pa ne posluša, vzemi seboj šeeniga, ali dva,
de v ustih dveh ali treh prič stoji vsa reč. Ako jih
pa ne posluša, povej Cerkvi: Ce pa cerkve ne po¬
sluša, naj ti bo kakor nevernik in očitin grešnik.
Resnično vam, povem , kar koli bote zavezali na
zemlji , bo zavezano tudi v nebesih ; in kar koli bote
razvezali na zemlji , bo razvezano tudi v nebesih .“

Takrat je perstopil k njemu Peter, in je rekel:
»Gospod! kolikokrat bo grešil zoper mene moj brat,
in naj mu odpustim? do sedemkrat?* Jezus mu reče:
„Ne rečem ti do sedemkrat, ampak do sedemdeset-
krat sedemkrat. Zato je nebeško kraljestvo podobno
kralju, kteri je hotel obrajt delati s svojimi hlapci.

Ko je pa začel rajtati, je bil pred-nj postavljen ne¬
kdo, kteri mu je bil dolžan deset tavžent talentov. Ker ~
pa ni imel s čem plačati, je ukazal njegov gospod
prodati njega, njegovo ženo, njegove otroke, in vse,
kar je imel, in poplačati. Hlapec pa je padel na ko¬
lena, in gaje  prosil: Poterpi z menoj, vse ti bom
povernil. In gospod se je usmilil tistiga hlapca, ga
spustil, in mu je dolg odpustil/ 4

„Spred njega grede je pa tisti hlapec našel eni-
ga svojih sohlapcov, kteri mu je bil dolžan sto de¬
narjev, in ga je zgrabil in davil, rekoč: Plačaj kar
si dolžan 1 Tadaj je njegov sohlapec pred-nj padel,
in ga je prosil, rekoč: Poterpi z menoj, vse ti bom
povernil. On pa ni hotel; temuč je šel, in ga jever-
gel v ječo, dokler ne bo splačal dolga. Ko so pa
vidili njegovi sohlapci, kar se je zgodilo, so bili silno

žalostni, ter so šli in povedali svojimu gospodu vse,
kar se je bilo zgodilo. Tadaj ga je poklical njegov
gospod, in mu reče: Hudobni hlapec! ves dolg sim
ti odpustil, ker si me prosil; ali nisi bil toraj tudi
ti dolžan usmiliti se svojiga sohlapca, kakor sim se
tudi jest tebe usmilil? In njegov gospod se je raz-
serdil, in ga je izdal trinogam, dokler ne bo popla¬
čal vsiga dolga.®

„Tako bo tudi moj nebeški Oče vam-storil, ako
ne odpustite vsakteri svojimu bratu iz vsiga serca.®

i.  V vsih duhovnih rečeh ima Cerkev naj vikši
nezmotivno oblast. Ti učivni in sodivni Cerkvi (to
je: papežu, in pa papežu s škofi) so vsi verni na
zemlji dolžni pokoršino. 2. Svojimu bližnjimu mo¬
ramo zavoljo Boga vselej odpustiti, če nas še to-
likrat razžali.

38. Negostoljubni Samarijanje.  — Jezus
razpošlje 72 učencov.

Ko se je čas bližal, de je bilo Jezusu terpeti,
od smerti vstati, in po tem v nebesa iti, je sklenil
iz Galilejskiga naravnost v Jeruzalem iti. Pot derži
skoz Samarijansko. Poslal je pa pred seboj ozna-
novavce, kteri so peršli v neko Samarijansko mesto,
mu prenočevaljše perpravit. Tode prebivavci Jezusa
niso hotli sprejeti, ker so vidili, de v Jeruzalem gre.
Jakop in Janez, to viditi, rečeta: »Gospod! hočeš, de
rečeva, naj oginj pride z neba in jih pokonča? ® Je¬
zus pa ju posvari in reče: „Ne vesta, kteriga duha
sta. Sin človekov ni peršel duš pogubljat, ampak
rešit.® Po tem so šli v drugo mestice.

Gospod je pa še drugih dva in sedemdeset iz¬
volil, in jih je poslal po dva pred seboj v vsako
mesto in kraj, kamur mu je bilo priti. In jim je re¬
kel: „Kdorvas 'posluša, mene posluša; in kdor vas
zaničuje, mene zaničuje. Kdor pa mene zaničuje ,
zaničuje tega, kteri me je poslali

Nekaj potlej pa so se učenci veseli vernili in
rekli: „Gospod! tuili hudiči so nam pokorni v tvojim
imenu. ££  Jezus jim je rekel: „Ne veselite se tega, de
so vam duhovi pokorni; veselite se pa, de so vaše
imena, zapisane v nebesih / 4  Tadaj se je razveselil
v svetim Duhu, in je rekel: »Zahvalim te, Oče, Go¬
spod nebes in zemlje! de si to skril modrim in raz¬
umnim ([tega sveta) in si razodel malim. Pridite k
meni vsi, kteri se trudite, in ste obteženi, in jest vas
bom poživil. Vzemite moj jarm nase, in učite se od
mene, ker jest sim krotak in iz serca ponižin, in bote
pokoj našli svojim dušam. Moj jarm je sladak, in
moje breme je lahko/'

Na to se jekučencam obernil in rekel: »Sreč¬
ne oči, ktere vidijo, kar vi vidite! Ker povem vam,
de veliko prerokov je želelo vfditi, kar vi vidite, pa
niso vidili, in slišati, kar vi slišite, pa niso slišali/'

1. Samarijani in Judje so imeli silno hud prepir
med seboj zavoljo vere in zavoljo kraja, kje naj bi
Boga molili, ali v Jeruzalemu ali na gori Garizim
na Samarijskim? Ker so tadaj vidili, de Jezus gre
v Jeruzalem k prazniku, ga niso hotli prenočevati;
mislili so namreč, de bi s tem svoji veri krivico
storili. 2. Tudi v prizadevanji za dobre reči se
mora človek togote in maševanja varovati. »Sle-
hern človek bodi počasin k jezi. Ker jeza ne dela,
kar je pred Begam pravično." (Jak. 1, 19. 20.)
3. Dva in sedemdeseterih učencev nasledniki so
duhovni, ki so Jezusovi namestniki na zemlji; toraj
morajo verni njih nauk zvesto poslušati, spoštovati
in spolnovati. 4. Bog le ponižne razsvetljuje z
znotranjo gnado, de lepoto Jezusoviga nauka spo¬
znajo; napuhneže pa, ki se le s posvetno učenostjo
hvalijo, Bog v njih slepoti pusti. Taki so bili ne¬
kdaj Farizeji in pismarji: pa tudi sedanje čase jih
je sila veliko. Bog nas vari napuha ! 5. Poslušajmo
Jezusovo ljubeznjivo vabljenje, in perbežimo k nje¬
mu v stiski in skušnjavi, pa tudi v veselji in sreči!

219

39. Usmiljeni Samarijan. — Marta
in Marija.

Neki učenik postave je Jezusa skušal ter je
rekel: »Učeniki kaj naj storim, de bom večno živ¬
ljenje dosegel." On pa mu je rekel: „Kaj je v po¬
stavi pisano ? Kako bereš ?'“ Je odgovoril: „Ljubi
Gospoda svojiga Boga iz vsiga svojiga serca, in iz
vse svoje duše, in iz vse svoje moči, in iz vse svo¬
je misli; in svojiga bližnjiga kakor samiga sebe."
Jezus mu je rekel: „Prav si odgovoril; to stori, in
boš živel ([vekomej)." On pa je hotel sam sebe pra-
vičniga delati, in je rekel Jezusu: „In kdo je moj
bližnji?" Jezus pa je začel govoriti: „Neki človek
je šel od Jeruzalema doli v Jeriho, in je padel med
razbojnike, kteri so ga tudi obropdli, z ranami obdali,
ter šli, in ga pustili na pol mertviga. Permerilo se
je pa, de je duhoven šel po tistim potu, in, ko ga je
vidil, je memo šel. Ravno tako tudi neki levit. Po-
potin Samarijan pa je peršel do njega, in, ko ga je
vidil, se mu je v serce smilil. Perstopil je, mu obe-
zal rane, mu vlil vanje olja in vina, ga je posadil
na svoje živinče, ter ga peljal v gostivnico in ga
oskerbil. Drugi dan je vzel dva denarja, jih dal go-
stivniku, in mu je rekel: Skerbi zanj, in, kolikor več
izdaš, 1i bom jest nazaj grede povernil, Kteri teh treh
se ti zdi, de je bil bližnji tistimu, ki je padel med razboj¬
nike?" Je rekel učenik: „Tisti, kteri mu je usmiljenje
storil." Jezus mu reče: „Pojdi, in tudi ti tako stori!"

Jezus je šel dalje proti Jeruzalemu in je per-
šel v Betanijo. Žena, Marta po imenu, ga je spre¬
jela v svojo hišo. Imela je sestro, ki se ji je re¬
klo Marija. Marija se je usedla Gospodu k nogam,
ia je poslušala njegovo besedo. Marta pa si je dala s
postrežbo veliko opraviti. Perstopila je k Jezusu in
rekla: „Gospod! ti ni uiar, de me moja sestra samo
pusti streči? Reci ji, de naj mi pomaga!" Gospod pa
ji je odgovoril in rekel: Marta, Marta! skerbna si, in

si veliko prizadevaš. Pa le euo je potrebno. Morija
je naj boljši del izvolila, kteri ji ne bo odvzet. 1 - 1.

1. Slehernimu človeku vsake vere iri vsaciga
stanu smo dolžni dobrote skazovati in v sili poma¬
gati, bodi si tudi naš naj hujši sovražnik. 2. Eno
edino potrebno je: Bogu služiti in dušo si zveli¬
čati. »Nečimurna nečimurnost, in vse je nečimur-
nost, zunaj Boga ljubiti, in njemu samimu služiti;*
(sv. Tomaž). Gospodu je Martina postrežljivost si¬
cer bila prijetna; le preveliko skerbljivost je grajal,
zavoljo ktere je bila prerazmišljena, de bi bila Je¬
zusove nauke s pridam poslušala.

40.  # Jezus v Jeruzalemu na praz-
/ niku šotorov.

Ob prazniku šotorov je peršel Jezus v Jeruza¬
lem, in je šel tudi v temp el učit. Judje so se mu
čudili in rekli: „Kako ume on pisma, ker'se ni učil ? <c
Jezus jim je pa rekel: »Moj uk ni moj, ampak ti-
stiga, kteri me je poslal. Ako hoče kdo njegovo vo¬
ljo storiti, bo spoznal, ali je iz Boga, ali jest sam iz
sebe govorim."

Veliko iz množice, ko so njegov nauk slišali,
jih je vanj verovalo. Farizeji so pa poslali hlapce,
de bi Jezusa prijeli. Tode nihče si ni upal roke
nanj položiti. Ko se vernejo, so jim Farizeji rekli:
»Zakaj ga niste perpeljali?" HlapCi pa so odgovorili:
Nikoli ni noben človek tako govoril, kakor ta.“

Drugi dan Jezus zopet pride v tempel, uči, de
je od Boga poslan, in očita Judam, zakaj de ga iše-
jo umoriti. Reče jim: „Jest govorim, kar sim per
svojim Očetu vidil, in vi delate, kar ste per svojim
očetu vidili." Mu reko: „Naš oče je Abraham." Jezus
reče: »Ako ste Abrahamovi otroci, delajte tudi Abra¬
hamove dela; pa me išete umoriti; tega Abraham ni
storil." Na to mu reko: »Očeta imamo Boga." Jezus
jim reče: „Ako bi bil Bog vaš oče, bi mene gotovo
ljubili; zakaj jest sim iz Boga. — Vi ste iz očeta hudiča;
on je bil od začetka ubijavec. Kdor je iz Boga, besede
božje posluša. Za tega voljo vi ne poslušate, ker niste

iz Boga. Resnično, resnično vam povem: Ako kdo mojo
besedo dopolni, ne bo smerti vidil vekomej.* Judje
mu reko: ,, Abraham je umeri in preroki, in ti praviš:
Ako kdo mojo besedo dopolni, nebo  smerti vidil ve¬
komaj. Si li ti veči, kakor naš oče Abraham, ki je
umeri? Koga sam sebe delaš?* Jezus je odgovoril:
„Abraham se je silno veselil viditi moj dan; vidil ga
je, in je bil vesel.* Judje so mu rekli: „Še petdeset
let nimaš, in si Abrahama vidi). “ Jezus jim je pa
rekel: „Resnično, resnično vam povem: prejdenjebil
Abraham, sim Jest,* Tedaj so pobirali kamnje, de
bi vanj lučali; Jezus pa je šel iz tempelna.

1. Por tej priložnosti je Jezus nekaj govoril ka¬
kor Človek, nekaj kakor Bog. 2. Tudi kristjane,
kteri ne marajo za nauke in pridige, zadevajo Je¬
zusove besede: „Yi niste iz Boga.*

4i. Jezus da sleporojenimu pogled.  —
Jezus dobri pastir.

Jezus gre rnemo tempelna in vidi človeka, ki je
bil slep rojen. Učenci Jezusa prašajo: ,,Učenik! kdo
je grešil, on ali njegovi starši, de je slep rojen?*
Jezus je odgovoril: „Ni grešil ne on, ne njegovi star¬
ši ; temuč, de se razodenejo božje dela nad njim. Po
tem je pljunil na tla in storil blato iz pljunka, mu
je pomazal oči, in rekel: „Pojdi, umi se v kopeli
Siloe.“ Je šel, se umil, in se vernil vidijoč.

Bila je pa sabota, ko je bil Jezus to storil. To-
raj so rekli nekteri zmed Farizejev: „Ta človek ni
od Boga, ker sabote ne derži.* Drugi so pa re¬
kli: „Kako bi mogel grešnik take čudeže delati?*
Reko tedaj slepcu: „Kaj ti praviš od njega, kteri ti
je oči odperl?* Je rekel: „Prerok je*. Judje pa
niso verjeli, de je bil slep, in de je spregledal. Po>-
kličejo toraj starše in jih vprašajo: „Je li ta vaš sin,
ki pravite, de je bil slep rojen?* Starši odgovore:
„ Ve mo j deje  on naš sin, in deje  bil slep rojen;

222

kako pa zdaj vldfi, ali kdo mu  je oči odperl, ne ve¬
mo. Njega vprašajte, je zadosti star, naj sam govori
od sebe.“ To so rekli, ker so se Judov bali; zakaj
Judje so bili že sklenili, če kdo reče, de je on Kri¬
stus, naj bo od shodnice odločen.

Vdrugič prašajo uniga, ki je bil slep, in mu
reko: „Daj čast Bogu! mi vemo, de je ta človek
grešnik.“ Jim reče: „Ali je grešnik, ne vem; samo
to vem, de sim bil slep, in de zdaj vidim." Mu reko :
„Kaj ti je storil? kako ti je odperl oči?" Jim od¬
govori: „Sim vam že povedal; čimu hočete zopet sli¬
šati? Hočete tudi vi njegovi učenci biti?" Tadaj so
ga Farizeji kleli in rekli: „Ti bodi njegov učenec; mi
pa smo Mozesovi učenci. Vemo, de je z Mozesam
Bog govoril; ta pa, ne vemo, od kod de je." Je od¬
govoril tisti človek in jim je rekel: „Čudno je, de ne
veste, od kod de je; in vender mi je oči odperl!
Vemo pa, de grešnikov Bog ne usliši; ternuč, kdor
Bogu služi, in njegovo voljo stori, njega usliši. Kar
svet stoji, se ni slišalo, de bil kdo sleporojenimu
oči odperl. Ko bi le-td ne bil od Boga, bi ne bil
mogel nič storiti." Tadaj mu reko: „Ves si v grehih
rojen in ti nas učiš?" Ko je Jezus to slišal, in ga
je našel, mu je rekel: „Veruješ ti v Sinu božjiga?"
Je rekel: „Gospod! kdo je (Sin božji), de verujem
vanj?" Jezus mu je rekel: „VidiI si ga, in, kteri s
teboj govori, On je." On pa je rekel: „ Gospod! ve¬
rujem." In vergel se je na tla, in ga molil.

Jezus je zopet učil in rekel: „Jest sim dobri
pastir. Dobri pastir da svoje življenje za svoje ov¬
ce. Najemnik pa, in, kdor ni pastir, ki niso ovce nje¬
gove, vidi volka priti, in popusti ovce in beži. Jest
sim dobri pastir, in poznam svoje, in moje poznajo
mene, kakor pozna mene Oče, in jest poznam Očeta,
in dam svoje življenje za svoje ovce. Imam še dru¬
ge ovce, ktere niso iz tega hleva; tudi ti^te moram
perpeljati, in bodo moj glas poslušale, in bo en hlev
in en pastir."

1. Judje so menili, de posebne nesreče so vse¬
lej nasledik greha tistiga človeka, kteriga zadenejo,

223

aii pa njegovih staršev, Toraj so oboje v vpra¬
šanje djali, desiravno bi bili lahko vedili, de uni
slepi ubožic ni mogel sam s svojim greham sle¬
pote zaslužiti, ker je že slep na svet bil peršel. 2.
Kdor je bil od shodnice odločen, ni več imel ob-
čenja z Judi, kakor per nas, če je iz svete Cerkve,
iz družbe vernih odločen, d. Sieporojeni je od Je¬
zusa prejel naj veči dobroto: telesno in dušno svit-
lobo. 4. Umivanje samo na' sebi ni imelo nič moči,
je bilo le znamnje ozdravljenja na telesu in na
duši. Kopel Siloe je bila podoba prihodnjiga odre¬
šenja. 5. Ko se časi dopolnijo, bo dobri pastir
Jezus vse .odločene poklical v svojo Cerkev, v kteri
je mir in zveličanje.

42* Jezus uči moliti*

Jezus je na nekim kraji molil. Ko je jenjal, mu
nekdo učencov reče: „Gospod! nauči nas moliti, kakor
je tudi Janez svoje učence učil.* In jim je rekel:
„Kadar molite, recite: Oče naš, kteri si v nebesih!
Posvečeno bodi tvoje ime. Pridi k nam tvoje kra¬
ljestvo! Zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih, tako
na zemlji. Daj nam dans naš vsakdanji kruh. In
odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpušamo
svojim dolžnikam. In ne vpelji nas v skušnjavo; te-
muč reši nas od hudiga. Amen.*

In povedal jim je priliko: ; ,Ko bi kdo zmed vas
perjatla imel, in bi k njemu šel o polnoči, ter bi re¬
kel: Perjatei! posodi mi tri hlebe; moj perjatel je
peršel k meni s pota, in nimam kej prednj polo¬
žiti; in bi uni znotraj odgovoril in rekel: JVe delaj
mi nadlege, duri so že zaperte, in moji otroci so z.
menoj v hramu ; ne morem vstati in ti dati. In ako uni
le še terka, vam povem: ko bi ravno ne vstal, in mu
ne dal zato, ker je njegov perjatel, bo vender zavo-.
Jjo njegove nadležnosti ystal in mu dal, kolikor po¬
trebuje. In jest vam povem: prosite, in se vam bo
dalo; išite, in bote našli; terkajte, in se vam bo

224

odperlo. Zakaj slehern, kteri prosi, prejme; in kdor
terka, se mu bo odperlo. Kdo pa zmed vas očeta
kruha prosi, pa mu bo kamen dal ? ali ribo, mu bo li
namesti ribe kačo dal? ali če ga jajca prosi, bo li
škorpjona podal? Ako tadaj vi, ko ste hudobni,
veste dobre darove dajati svojim otrokam: koliko
bolj bo vaš Oče z nebes jim dal dobriga duha, kteri
ga prosijo!“

1. S sedmerimi prošnjami očenaša prosimo naj
pred za čast in poveličanje božje in za zveličanje
svojih duš, potlej pa tudi za telesne potrebe. Pri¬
zadevati si moramo, to prelepo molitev vselej zve¬
sto moliti. 2. S priliko od nadležniga perjatla Jezus
uči, de naj stanovitno molimo, in naj si uslišanja
molitve svesti bomo, ako je nam zveličavno, česar
prosimo.

43.  # Bogati mož in nerodovitna smokev
Cjigovo drevo 9 .

Nekdo iz množice je rekel Jezusu: „Učenik!
reci mojimu bratu, de naj deli z menoj dedišino ferb-
šino).“ On pa mu je rekel: ,,Človek! kdo me je po¬
stavil sodnika ali delivca med vaju!“ Potlej je rekel
vsim: „Glejte in varujte se vse lakomnosti; zakaj
nikdo ne živi od obilnosti svojiga premoženja / 4  Pove¬
dal jim je pa priliko rekoč: „Bogatiga človeka polje
je bilo obilno sadu rodilo. Tadaj je mislil sam per
sebi: Kaj bom storil, ker nimam, kam bi svoje perdelke
spravil? To bom storil: poderl bom svoje žitnice in
veči naredil; in vanje bom spravil vse. In porečem
svoji duši: Duša! veliko blaga imaš spravljeniga za
prav veliko let; počivaj, jej, pi in bodi dobre volje.
Bog pa mu je rekel: Neumnež! to noč bodo dušo
terjali od tebe; kar si pa spravil, čigavo bo?“ Taka
je ž njim, kdor si bogastvo nabera, in ni bogat v
Bogu.

225

Povedal jim je tudi to priliko: »Nekdo je imel
figovo drevo zasajeno v svojim vinogradu, in je per-
šel sadu na njem iskat, in ga ni našel, llekel je pa
gorniku: Glej! tri leta je, kar hodim iskat sadu na
tem figovim drevesu, in ga ne najdem; posekaj ga
tadaj! čimu še prostor jemlje? Gornik pa je odgo¬
voril: Gospod! še to leto ga pusti, de ga okopljem,
in mu pognojim, de kje sad obrodi; če pa ne, ga boš
potlej posekal/ 4

1. Jezus se ni hotel v deljenje dedišine lakom¬
nih bratov spustiti, ker to ni bilo primerno njego-
vimu visokimu poklicu. On je le nauk od nebeške
dedišine učil. 2. Nikdo ne živi, ne delj časa, ne
mirniši, ne srečniši zavoljo obilnosti premoženja.
Toraj lakomnost in skopost niste samo veliki pre¬
grehi, ampak tudi velika nespamet, ker človeka še
na zemlji ne storite srečniga, mu neprevideno smert
perpravite in ga vekomej pogubite.

44. Zgubljeni sin.

Farizeji in pismarji so nad Jezusam godernjali
in rekli: »Grešnike sprejema, in je ž njimi/ 4  Povedal
jim je pa Jezus:

Neki človek je imel dva sina. Mlajši je rekel
očetu: Oče! daj mi del blaga, kteri mene zadene.
In jima je razdelil. Malo dni potlej je mlajši sin vse
pobral, se podal v daljno deželo, in je tam zapravil
svoje premoženje z razujzdanim življenjem. Po tem
pa, ko je bil vse zapravil, je vstala velika lakota v
tisti deželi; in začel je pomankanje terpeti. Šel je
in se vtisnil k mestnjanu tiste dežele. In ta ga je
poslal na svojo pristavo svinje past. Želel je, se na¬
sititi z lušinami, ktere so svinje jedle, in nobeden mu
jih ni dal.

Tadaj je šel sam v se, in je rekel: Koliko na¬
jemnikov v hiši mojiga očeta ima obilno kruha; jest
pa tukaj lakote poginjam! Vzdignil se bom, ter poj¬
dem ksvojimu očetu in mu porečem; Očel grešil sim

15

226

zoper nebesa in zoper tebe. Več nisim vreden tvoj
sin imenovan biti; stori me kakor kteriga svojih na¬
jemnikov. Podal se je in peršel k svojimu očetu. Ko
je pa še deleč bil, ga je zagledal oče, in se mu je
milo storilo; pertekel mu je naproti, se ga je oklenil
okoli vratu, in ga kušni!. Sin mu je pa rekel: Oče!
grešil sim zoper nebesa in zoper tebe! več nisim
vreden tvoj sin [imenovan biti. Oče pa je rekel svo¬
jim hlapcam: Hitro pernesite naj boljši oblačilo, in
oblecite ga, dajte mu perstan na roko, in čevlje na
noge; perpeljite pitano tele, in zakoljite ga; bomo je¬
dli, in se gostili. Zakaj ta moj sin je bil mertev, in
je zopet oživel; bil je zgubljen in je najden. In so
se začeli gostiti.

Njegov starji sin je pa bil na polji. Ko pride
in se perbliža hiši, je zaslišal petje in gosti. In po¬
klical je nekoga zmed ldapcov, ter ga prašal, kaj de
je to. On pa je rekel: Tvoj brat je peršel, in tvoj
oče je zaklal pitano tele, ker ga je zopet zdraviga
nazaj dobil. Tadaj se je vjezil, in ni hotel notri iti.
Negov oče je vun šel, in ga je začel prositi. ,On pa
je odgovoril in rekel svojimu očetu: Glej! toliko let
ti služim, in nisim nikoli tvojiga povelja prestopil; pa
nikdar mi nisi dal kozliča, de bi se bil gostil s svo¬
jimi prijatli. Ko je pa peršel ta tvoj sin, ki je svoje
premoženje z malopridnimi osebami zapravil, si mu za¬
klal pitano tele. On pa mu je rekel: Sin! ti si zmi-
raj per meni, in vse moje je tvoje. Gostiti pa in ve¬
seliti se, se je spodobilo, ker je ta tvoj brat bil mer¬
tev in je zopet oživel; je bil zgubljen, in je najden,

n /

1. Grešnik z greh a in zlo velikrat v silne stiske
in nadloge zabrede; s tem ga Bog k sebi kliče, in
če grešnik v sč gre, ga neskončno usmiljeni Bog
zopet v milost sprejme. Grešnik pa mora svoje
grehe iz serca obžalovati, se poboljšati in se od-
kritosercno spovedati. Naj bi pač slehern to dopol¬
nil, kteri je zapustil ljubeznjiviga nebeškiga Očeta!
2. Z obnašanjem staršiga brata je Jezus, svaril Fa¬
rizeje, ki so mu zavidili, in nevošljivi bili, de je
grešnike milostljivo in prijazno sprejemal.

45* Krivični hišnik . — Bogatin in
ubogi Lazar.

*  Rekel je tudi Jezus svojim učencam: Bil je bo¬
gat človek, kteri je imel hišnika. In ta je bil obdol¬
žen pred njim, kakor de bi mu bil zapravljal njegovo
premoženje. Poklical ga je in mu rekel: Kaj, to slišim
od tebe? Daj odgovor od svojiga hiševanja; zakaj
posihmal ne boš mogel več gospodariti. Hišnik pa
je sam per sebi rekel: Kaj mi je storiti, ko mi moj
gospod odvzame hiševanje? Kopati ne morem, ubo¬
gajmo prositi se sramujem. Vem, kaj bom storil, de
me vzamejo v svoje hiše, kadar sim odstavljen od
hiševanja. Tadaj je poklical vse dolžnike'svojiga go¬
spoda, in je rekel pervimu: Koliko si dolžan mojimu
gospodu? Je rekel: Sto čebrov olja. Mu reče: Vze¬
mi svoje pismo, in zapiši petdeset. Potlej je rekel
drugimu: Tipa, koliko si dolžan? Je rekel: Sto star-
jev pšenice. In mu reče: Vzemi svoje pismo, in za¬
piši osemdeset.

In gospod je hvalil krivičniga hišnika, de je bil
razumno storil; 'ker otroci tega sveta so v svojim
rodu razumniši, kakor otroci luči. In jest vam po¬
vem : „DeIajte si prijatle s krivičnim mamonam fbla-
gam), de vas vzamejo v večno prebivališe, kadar
obnemagate. Kdor je zvest v nar manjšim, je tudi
zvest v večim; in kdor je v malim krivičin, je tudi
v večim krivičin/ f

Jezus je dalje učencam govoril: Bil je bogat
mož, kteri se je oblačil v škerlat in v tanjčico, in se
je vsak dan imenitno gostil. Bil je pa tudi ubožec,
po imenu Lazar, kteri je ležal pred njegovimi vrati
poln ran, in se je želel nasititi z drobtinami, ktere
so padale od mize bogatiga, in mu jih ni nikdo dal;
le psi so hodili, in mu lizali rane.

Pergodilo se je pa, de je umeri ubožec, in je
bil nesen od angelov v naročje Abrahamovo. Umeri
je pa tudi bogatin, in je bil v pekel pokopan. Ko je
bil v terpljenji, je povzdignil svoje oči, in je vidi!

228

od delec Abrahama, sn Lazarja v njegovim naročji,
Tadaj je vpil in rekel: „Oče Abraham! usmili se me,
in pošlji Lazarja, de pomoči konec svojiga persta
v vodo, in ohladi moj jezik, ker grozovitno terpim v
tem plamenu/ 4  Abraham pa mu je rekel: „$in! pomi¬
sli, de si prejel dobro v svojim življenji, in ravno
tako Lazar hudo; zdaj pa je ta oveseljen, ti pa ter-
piš. In med nami in med vami je velik prepad po¬
stavljen, de nobeden ne more od tod k vam, ne od
ondod sem k nam priti. 44

Bogatin reče: „Prosim te tadaj, oče! pošlji ga
v hišo mojiga očeta, ker imam pet bratov, de tudi
oni ne pridejo v ta kraj terpljenja. 44  Abraham mu reče:
„Imajo Mozesa in preroke, nje naj poslušajo. 44  On pa
je rekel: „Nikar, oče Abraham, ampak če kdo iz
mertvih k njim pojde, se bodo spokorili. 44  Ilekel mu
je pa: „Ako Mozesa in prerokov ne poslušajo, tudi
ne bodo verovali, če ravno kdo od mertvih vstane. 44

L Gospod ni hvalil hišnika zavoljo njegove ne¬
zvestobe, ampak zavoljo njegove prebrisane glave;
sej ga on sam imenuje „krivičniga. 44  On nas je s
tem učil, de naj bi s toliko razumnostjo za večno
srečo skerbeli, s kolikošno posvetneži za časno
skerbe; naj si reveže prijatle perdobimo, de bodo
per Sodniku za nas prosili. Ptujiga po zgledu kri-
vičniga hišnika ne smemo bogajine dajati, ampak le
svoje. 2. Mamon pomeni bogastvo, ki se imenuje
krivično, ker velikrat v krivico zapelje. 3. Naročje
Abrahamovo je predpekel, kjer so sv. očaki odre¬
šenja čakali. 4. Skoz terpljenje se gre v večno
življenje;  sreča, bogastvo in veselje pa naj rajši
v večno pogubljenje peljejo.

40. Deset gobovih.  — Farizej in cest¬
ninar C (t bi' čolnar).

Ko  je Jezus zopet v Jeruzalem šel, ga je sre«
čalo na »Samarijanskim deset gobovih mož, kteri so

229

od deleč stali in vpili: „ Jezus, učenik, usmili se nas!“
Jezus jim je rekel: »Pojdite in skazite se duhovnam."
In ko so šli, so bili očišeni. Eden zmed njih pa, ko
je vidil, de je očišen, se je vernil, in je z velikim
glasam Boga častil; padel je na obraz pred-nj, in
se mu je zahvalil. In ta je bil Samarijan. Tadaj je
rekel Jezus: »Jih ni bilo deset očišenih? Kje pa je
unih devet? Nobeden se ni znašel, de bi se bil ver¬
nil in Bogu čast dal, kakor taptujic." In je rekel oči-
šenimu: „Vstani in pojdi; tvoja vera ti je pomagala!"

Povedal je pa tudi nekim, kteri so sami v se
zaupali, de so pravični, to priliko: „Dva človeka sta
šla v tempel molit, eden Farizej, in eden cestninar
(čolnar). Farizej je stal, in je sam persebi to molil:
Bog, zahvalim te, de nisim kakor drugi ljudje, raz¬
bojniki, krivičniki, prešestniki, ali tudi kakor ta cest¬
ninar. Se postim dvakrat v tednu; dajem desetino
od vsiga, kar imam. Cestninar pa je od deleč stal,
in še oči ni hotel proti nebu povzdigniti; temuč ter-
kal je na persi in rekel: Bog, bodi milostljiv meni
grešniku! Vam povem, ta je šel opravičen domu,
uni pa ne; ker vsak, kteri se povišuje, bo ponižan;
kdor se pa ponižuje, bo povišan."

1. Hvaležnost je Bogu in ljudem prijetna, in mi¬
lost najde; tode redka je prava hvaležnost. 2. Le
ponižno molitev Bog usliši; prevzetnost je pred
njim gnjusoba. — V obeh povestih Jezus graja Fa¬
rizejsko nehvaležnost in prevzetnost.

47 ♦ Praznik tempelnoviga posve¬
čevanja.  — Bogati mladenič.

Jezus pride v Jeruzalem na posvečevanje tem-
pelna, in Judje ga obdajo ter mu reko: „Dokiej nas
v nevednosti pustiš? Ako si Kristus, povej nam na¬
ravnost." Jezus jim je odgovoril: „Vam pravim, pa
nc verujete. U<?la, ktere jest delam v imenu Očeta,
te pričujejo od mene. Jest in Oče sva eno." Tadaj

830

so kamne pobirali, de bi ga kamnjali. Jezus pa jim
je odšel iz rok, in je šel unkraj Jordana.

In ko je Jezus od ondod šel, perteče bogat mla¬
denič, predin j poklekne, ter ga vpraša: „Dobri uče¬
nik ! kaj naj storim, de večno življenje dosežem ?“
Jezus mu je rekel: „Ako hočeš v življenje iti, spol-
nuj zapovedi." Mu reče: „Ktere?“ Jezus pa je re¬
kel: „Ne ubijaj; ne prešestvaj, ne kradi, ne pričaj po
krivim; spoštuj očeta in mater, in ljubi svojiga bliž-
njiga, kakor sam sebe." Mladenič reče: „Vse to sim
spolnoval od svoje mladosti. Kaj mi še manjka?" Je¬
zus ga ljubeznjivo pogleda, ter mu reče: „Eniga ti
manjka. Ako hočeš popolnama biti, pojdi, prodaj, kar
koli imaš, in daj ubogim, in boš imel zaklad v nebe¬
sih, potlej pridi in hodi za menoj." Ko je pa mla¬
denič to slišal, je žalostin proč šel; ker imel je ve¬
liko premoženja.

Jezus pa se je ozerl po učencih in jim je rekel:
„Kako težko pojdejo v božje kraljestvo, kteri imajo
bogastvo! Povem vam, Iožej je kameli iti skoz ši-
vankino uho, kakor bogatimu priti v božje kraljestvo."
Učenci so se čudili, in rekli : „ Kdo tadaj more

zveličan biti?" Jezus pa jih je pogledal, in jim reče:
„Per ljudeh je nemogoče, ne pa per Bogu; zakaj
per Bogu je vse mogoče."

1. Jezus je po svojim lastnim spričevanji Eniga
bitja z Očetam, je pravi Bog. 2. Nektere dobre dela
v sv. evangelii niso zapovedane, ampak le sve¬
tovane; pravi se jim „evangelski sveti." Tak svet
je radovoljno uboštvo, ki ga je Jezus temu mla-
denču svetoval, ne pa zapovedal. 3. S tem, kar
Jezus od bogastva govori, uči, deje bogastvo silno
velik zaderžik zveličanja, in de bogati le s posebno
čeznatorno gnado zamorejo serce od bogastva in
premoženja odtergati, ter se zveličati,

83 !

48 ♦ # Od veeniga plačila, in od dehtv*
cov v vinogradu.

Peter je rekel Jezusu: „Glej! vse smo zapu¬
stili, in smo šli za teboj; kaj tadaj nam bo?“ Jezus
jim je pa rekel: »Resnično vam povem, ob prerojenji,
kadar bo Sin človekov sedel na sedežu svojiga ve¬
ličastva, bote tudi vi, kteri ste šli za menoj, sedeli
na dvanajsterih sedežih in sodili dvanajstere Izrae¬
love .rodove. In slehern, kteri zapusti hišo, ali brate,
ali sestre, ali očeta, ali mater, ali ženo, ali otroke,
ali njive zavoljo mojiga imena, bo stoterno prejel, in
večno življenje dosegel. Veliko pa jih bo poslednjih,
ki so pervi, in pervih, ki so poslednji/ i. * * 4  To jim je
Jezus s priliko poočitil: „Nebeško kraljestvo je po¬
dobno hišnimu gospodarju, kteri je zjutrej delavcov
najel po denarji na dan, in jih je poslal v svoj vi¬
nograd. Ob tretji, šesti, deveti in tudi šc ob enajsti
uri je pa še druzih delavcov dobil in poslal v vino¬
grad. Zvečer pa jim je plačilo dajal od poslednjih do
pervih. In so tisti, ki so bili ob enajsti uri najeti,
prejeli po denarji. Pervi so menili, de bodo več pre¬
jeli ; pa tudi oni so po denarji prejeli, in so goder-
njali nad hišnim gospodarjem. On pa je rekel enimu:
»Prijatel, ne delam ti krivice; ali se nisi za denar
z menoj pogodil? Hočem pa tudi poslednjimu dali
kolikor tebi. Ali mi ni perpušeno storiti, kar hočem?
Je li tvoje oko hudobno (nevošljivo), ker sim jez
dober? Tako bodo poslednji pervi, in pervi posled¬
nji; zakaj veliko je poklicanih, malo pa z volj enih/ 4

i. Kdor zavoljo Jezusa telesne reči zapusti, mu
bo za to stoterno dušnih*, povernjeno že na tem

svetu; na unim svetu bodo taki sodili z Jezusam

»dvanajst Izraelovih rodov,“ to je, vse ljudi, in ne¬
izmerno zveličanje in veselje dosegli. Toraj jih bo

veliko na tem svetu naj manjših, na uniin svetu
naj večih; in na tem svetu naj večih, naj manjših
ali poslednjih na unim svetu. 3. S priliko je Jezus

232

Judam na znanje da!, de oni, ki so pervi poklicani,
nimajo za kej godernjati zavoljo poznejšiga pokli-
canja in zveličanja nejevernikov.

Kakošin je greh, ako je kdo bližnjimu zavoljo
prejete gnade nevošljiv?

49. Jezus obudi Lazarja ♦

Ko je bil Jezus per Jordanu, je Lazar v Be-
tanii zbolel. Njegovi sestri Marija in Marta Jezusu
to oznanite, rekoč: »Gospod! glej, ki ga ljubiš, je
bolan.“ Jezus je rekel: „Ta bolezin ni v smert, am¬
pak v božjo čast, de ho Sin božji ž njo poveličan."
Ostane še dva dni na tistim mestu; potlej reče učen-
cam: »Pojdimo zopet v Judejo!" Mu reko: »Učenik!
zdaj so Judje iskali te kamnjali, in greš zopet tje?"
Jezus pa je rekel: „Ni li dvanajst ur v dnevu? La¬
zar, naš prijatel, spi; pa grem, de ga iz spanja zbu¬
dim." Učenci so rekli: „Gospod! ako spi, bo ozdra¬
vel." Menili so, de od navadniga spanja govori; go¬
voril pa je od njegove smerti. Toraj jim Jezus raz-
ložno reče: »Lazar je umeri, in vesel sim zavoljo
vas, de nisim bil tam, zato, de verujete. Pa pojdimo
k njemu!" Tomaž je rekel součencam: »Pojdimo tudi
mi, de ž njim umerjemo!"]

Jezus pride, in najde, de je Lazar že štiri dni
v grobu ležal. Veliko Judov pa je bilo peršlo k
Marti in Marii, ji tolažit zavoljo brata. Ko je Marta
slišala, de Jezus pride, mu gre naproti in mu reče:
»Gospod! ko bi bil ti tukej, bi moj brat ne bil umeri.
Pa tudi zdaj vem, de ti bo Bog dal, kar koli ga boš
prosil." Jezus ji reče: »Tvoj brat bo vstal." Marta
odgovori: „Vem, de bo vstal ob vstajenji poslednji
dan." Jezus pa ji je rekel: „Jest sim vstajenje in
življenje; kdor v me veruje, bo živel, ako ravno
urnerje. In kdor živi in v me veruje, ne bo umeri
vekomaj. Veruješ to?" Mu reče: »Kaj pa, de veru¬
jem, Gospod! ti si Kristus, Sin živiga Boga, ki si na
svet peršel."

233

Na to gre in poklice na tihim Marijo, svojo se¬
stro, ter reče: »Učenik je tukaj in te kliče . 44  Ona,
to slišati, hitro vstane in gre k njemu. Ko so pa
Judje to vidili, ki so bili per nji v hiši, in so jo to¬
lažili, so za njo šli in rekli: »K grobu gre, de bo
tam jokala . 44  Marija pride k Jezusu, se mu k nogam
verže, in reče: »Gospod! ko bi bil ti tukaj, bi moj
brat ne bil umeri . 44  Jezus vidi njo in Jude, ki so
bili ž njo peršli, jokati, v duhu se mu užali, in reče:
»Kam ste ga položili ? 44  Reko: »Gospod, pridi in po¬
glej ! 44  In Jezus se je -zjokal. Judje so pa rekli:
»Lejte, kako ga je ljubil ! 44  Nekteri zmed njih pa so
rekli: „AIi ni mogel ta, ki je oči odperl sleporojenimu,
tudi storiti, de bi ta ne bil umeri ? 44  Jezus pride k
grobu.

Bila je pa jama, in kamen je bil položen čez
njo. Jezus reče: »Odvalite kamen ! 44  Marta mu

reče: »Gospod! že smerdi, zakaj štiri dni že leži . 44
Jezus ji reče: „Ali ti nisirn rekel, de boš vidila čast
božjo, ako veruješ?“ Tadaj so kamen odvalili. Jezus
je oči povzdignil in rekel: „Oče! zahvalim te, de si me
uslišal. Vedi! sim, de me vselej uslišiš; tode zavoljo
ljudstva, ki okoli stoji, sim rekel, de verujejo, de si
me ti poslal . 44  In ko je bil to izrekel, je z velikim
glasam zavpil: »Lazar pridi viin ! 44  In Lazar je zdajci
vun peršel, povezan s povoji na rokah in na nogah,
in obraz mu je bil ,v pert zavit. Jezus jim reče :
»Razvežite ga in pustite ga iti . 44

Tadaj je veliko Judov vanj verovalo. Eni pa
zmed njih so šli k Farizejem, in so jim povedali, kaj
je Jezus storil, Veliki duhovni in Farizeji so toraj
zbor poklicali, in rekli: „liaj čemo storiti? Ta človek
dela veliko čudežev. Ako ga tako pustimo, bodo vsi
vanj verovali . 44  Od tistiga dne so svet imeli, ga umo¬
riti. Toraj je Jezus od ondod šel v kraj blizo pušave,
v mesto JEfrem, in je ondi prebival s svojimi učenci.

L „Ni li dvanajst ur ? 44  to je, čas še ni prete¬
kel, ki mi je od mojiga Očeta odločen; sim pod
njegovo varno obrambo. Tudi mi vsi smo pod božjo
obrambo; toraj se nam ni preveč bali, kadar nas

dolžnost veže, se v kako nevarnost podati; le pre-
derznosli se moramo varovati. 2. „Kako ginljive
so solze Sinu božjiga! On se joka z jokajočimi."
(Sv. Avguštin). 3. Kakor res je Kristus Lazarja
obudil, tako res bo tudi nad nami svojo obljubo
spolnil, On, ki je vstajenje in življenje.

Poslednji Iiod v Jeruzalem.

• 50 . Jezus prerokuje, de bo terpel in
umeri ; in uči ponižnost .

Bila je blizo velika noč. Jezus reče dvanaj¬
sterim : „GIejte, gremo g6ri v Jeruzalem, in Sin člo¬
vekov bo izdan velikim duhovnam in pismarjem. K
smerti ga bodo obsodili in izdali nevernikam, in ti
ga bodo zaničevali, bičali (gajžlali) in križali, in
tretji dan dan bo ("od smerti) vstal." Oni pa niso
razumeli, kar je bilo rečeno.

Takrat je perstopila k njemu Saloma, mati Cc-
bedejevih sinov, s svojima sinama, in ga je prosila:
„lleci, naj sedita moja sina, eden tebi ob desnici,
eden ob levici v tvojim kraljestvu." Jezus pa je si¬
nama odgovoril: „Ne vesta, kaj prosita. Moreta li
piti kelih, ki ga bom jest pil?" Mu rečeta: „Moreva."
Jima reče: ,,Moj kelih bota sicer pila; sedeti pa meni
ob desnici in levici, ni moje, vama dati, ampak le,
kterim je perpravljeno od Očeta.“

Uni deseteri, ko so to slišali, so bili nejevoljni
nad Jakopam in Janezam. Jezus pa jih je k sebi
poklical in jih podučil: „Med vami ne bodi, kakor
med poglavarji narodov (ajdov); temuč, kteri med
vami hoče naj veči biti, naj bo kakor naj manjši, in
kteri hoče med vami pervi biti, naj bo vsili hlapec;
ravno kakor Sin človekov ni peršel, de bi se mu
streglo, temuč, de bi stregel, in dal svoje življenje
v odrešenje njili veliko."

835

1. Ne bilo bi misliti, de bo Jezus mogel od svo-
jiga lastniga ljudstva toliko terpeti, kterimu je z
besedo in z djanjem le zgolj dobrote skazoval, in
ki jim je s tolikimi čudeži skazal, de je on pravi
živi Bog. Jezus pa je vse to vedil, in jim je pre¬
rokoval svojo smert in vse njene okoljšine'. 2. „Mo- *
reta li piti kelih?* to je, se upata li tudi terpeti z
menoj? 3. Apostelni so še zmiraj mislili, de bo
Jezus imenitin, posvetin kralj; in Jakop in Janez
sta želela v njegovim kraljestvu biti perva služab¬
nika. To je bila častiželjnost; toraj ju je Jezus po¬
svaril in podučil, de se perve časti v božjim kra¬
ljestvu ne dajejo po človeški pohlepnosti in častiželj-
nosti, ampak bo božji volji tistim, ki jih je Oče k
temu poklical — ponižnim.

51. Cahe j in dva slepca.

Ko je Jezus peršel v Jeriho, ga je želel viditi
neki bogat mož. Cahej po imenu, kteri je bil višji
cestninarjev (jali čolnarjev). Ni ga pa mogel viditi,
ker je bil majhne postave; toraj je naprej tekel, in
zlezil na divjo smokev (figovo drevo), kodar je bilo
Jezusu memo iti. Ko Jezus na tisto mesto pride, sfc
nanj ozre, ter mu reče: „Cahej! stopi hitro doli, ker
dans moram v tvoji hiši ostati/ 4  Cahej hitro doli
stopi ter ga vesel sprejme. Vsi, kteri so to vidili,
so godernjali in rekli: „K grešnim« človeku je šel v
hišo/' Cahej pa je perstopil k Gospodu in rekel:
„ Glej, Gospod! polovico svojiga premoženja dam
ubogim, in, ako sim koga kej ogoljufal, povernem čve-
terno.“ Jezus pa mu je rekel: „ Dans je ti hiši zve¬
ličanje došlo; ker Sin človekov je peršel iskat, kar
je bilo zgubljeniga."

Ko so pa iz Jeriha šli, je za njim šla velika
množica. In glej, dva slepca, sedeča per potu, sta
slišala, de Jezus memo gre, in sta vpila: „UsmiIi se
naji, Gospod, sin Davidov!“ Množica ji je svarila,
de naj molčita; ona pa sta še bolj vpila: „Usmi!i sc

836

naji, Gospod, sin Davidov!" Jezus obstoji, ji pokliče
in reče: „Kaj hočeta, de naj vama storim?" Mu re¬
četa: »Gospod! de se nama oči odprejo." Jezus se
je usmili), se jima oči dotaknil; in zdajci sta spre¬
gledala in za njim šla. Vse ljudstvo, ko je to vidilo,
je Boga hvalilo.

L Evangeli od Caheja se bere v dan cerkveniga
blagoslovljenja (ali posvečenja). Zakaj, kjerkoli se
nova cerkev sozida, pride Jezus s svojimi gnadami k
grešnikom; Srečni! kteri ga tako sprejmejo, in se
tako poboljšajo, kakor Cahej. 2. Pokora jelažnjiva,
ako človek ptujiga blaga noče poverniti in škode
popraviti.

62. Jezus od Marije maziljen ; — qre
potlej v Jeruzalem .

Šest dni pred veliko nočjo je Jezus zopet per-
šel v Betanijo, kjer je bil Lazarja obudil. Ondi so
mu napravili večerjo, in Marta je stregla; Lazar pa
je bil med njimi, ki so bili per mizi. Tadaj je Marija
vzela libro draziga mazila v alabastrovi pušici, ga
zlivala Jezusu na glavo, mu je ž njim noge mazala,
in jih s svojimi lasmi brisala. Vsa hiša se je z du¬
ham mazila napolnila. Nekteii učenci so bili zavoljo
tega nejevoljni in so rekli: „Čimu ta potrata?" Eden
zmed njih pa, Juda Iškarjot, kteri ga je imel izdati,
je rekel: »Zaka j se to mazilo ni prodalo za 300 de-
narov, in dalo ubogim?" To je pa rekel, ne, de bi
mu bila skerb za uboge, temuč, ker je tat bil, in je
imel denarnico. Jezus pa jim je rekel: „Kaj nadlego
delate ti ženi? Dobro delo je nad menoj storila; za¬
kaj, ker je to mazilo zlila na moj život, je to storila
za moj pogreb. Uboge imate vselej. Resnično vam
povem, kjerkoli se bo oznanoval ta evangeli, se bo
tudi pravilo v njen spomin, kar je storila."

Drugi dan pa je Jezus šel iz Betanije v Jeru¬
zalem. Ko je peršel bliz Betfage per Oljski gori, je

poslal dva svojih učencov in jima je rekel: »Pojdita
v vas, ktera je pred vama; in, kadar vanjo prideta,
bota našla oslico pervezano in žebepernji, odvežita
in perpeljita mi ju. In če vama kdo kej poreče, re¬
cita, de jih Gospod potrebuje, in berž ji bo spustil.*
Vse to pa se je zgodilo, de se je dopolnilo, kar je
govorjeno po preroku, kteri pravi: „Povejte hčeri
Sijon: glej, tvoj kralj pride k tebi krotak, sedeč na
oslici in na žebetu podjarmljene oslice.*

Učenca sta šla in storila, kakorjima je bil Je¬
zus ukazal. In sta perpeljala oslico in žebe. Polo¬
žili so svoje oblačila na nji, in so Jezusa gori po¬
sadili. Silno veliko ljudi pa je razgrinjalo svoje
oblačila po potu; drugi so veje sekali z dreves in
stlali na pot. ^Inožice pa, ktere so spredej in zadej
šle, so vpile: „Hosana sinu Davidovimu! Hvaljen
bodi, kteri pride v imenu Gospodovim! Hosana po
višavah!® In nekteri Farizeji iz množice so mu rekli:
„Učenik! posvari svoje učence.* Jezus jim je pa
rekel: „Povem vam, če ti molče, bodo kamni vpili!*
In ko se je perbližal, in Jeruzalem ugledal, se je
zjokal nad njim in je rekel: »Uebibilo spoznalo tudi
ti, in zlasti ta svoj dan, kar je v tvoj mir! Zdaj pa
je skrito pred tvojimi očmi. Ker peršli bodo dnevi
nad te, in tvoji sovražniki te bodo obdali z zasipam,
in te bodo obiegali in stiskali od vsili strani. In bodo
v tla pomandrali tebe in tvoje otroke v tebi in ne bodo
pustili v tebi kamna na kamnu, zato, ko nisi spoznalo
časa svojiga obiskanja.*

I. Juda Iškarjot je imel denarnico za Jezusa in
apostelne, in je iz lakomnosti za se iz nje kradel.

2. .Nobena reč naj nam ne bo predraga za božjo čast.

3. S Svojim častitljivim hodam v Jeruzalem se je Je¬
zus skazal obljubljeniga kralja j pokazal je pa tudi
s svojo ponižno pripravo, de njegovo kraljestvo ni
lega sveta. Te pergodbe nas spomni obhod na Cvetno
nedeljo. 4. Z besedo „Hosana“ ali „hošjana“ so.
kraljem in drugim imenitnim klicali, ko so jih
sprejeli, in pomeni: »ohrani ga! M  (salva, quae-
solj, namreč kralja, kakor v slovenskim: »živi

238

ga!" 5, To Gospodovo prerokovanje od Jeruza-
lemskiga posulja se je 37 let potlej vse na tanko
spolnilo. Rimljanje so pod vojvodam Titam grozno
velik zid okoji in okoli mesta sozidali, to je bil
tisti obsip. čez milijon ljudi je bilo pod mečem,
od kuge in silne lakote pokončanih; velikolepni
tempel je bil pogorel, vse ozidja razdjane, in še kam-
nitne podzidja so bile iz tal potergane. Tako se'
spolne, kar zažuga večni Bog! Tako so po Jezusovih
besedah res „kamni vpili,“ de je On vsigavedoči,
pa tudi vsigamogočni in pravični Bog, kteriga pre¬
rokovanje se do naj manjši besedice na tanko
spolne. — V četertim stoletji so se Judje, od ce¬
sarja Julijana našunlani, prederznili, zopet Jeru¬
zalemski tempel sezidati. Kaj se zgodi ? Podslavni
(gruntnij kamni, po dnevi vloženi, so bili po noči
od podzemeljsldga ognja iz globočine iztergani in
kviško podegani. To pričajo ne le keršanski, am¬
pak tudi ajdovski pisavei. In tako so zopet kamni
vpili: ^Hosana Sinu Davidovimi! 1“

53. Hvala iz ust malih.

Ko je Jezus v Jeruzalem šel, je bilo vse mesto
po koncu, in so prašali: „Kdo je ta?" Množice pa
so rekle: »Ta je Jezus, prerok iz Nazareta na Ga¬
lilejskim. Sel je v tempel. In v tempelnu so persto-
pili k njemu slepi in kruljevi, in jih je ozdravil. Ko
so pa veliki duhovni in pismarji vidili čuda, ki jih
je delal, in otroke, ki so vpili v tempelnu: „Hosana
sinu Davidovima!" so se zjezili in mu rekli: „Slišiš,
kaj ti pravijo?" Jezus pa jim reče: „Kaj pa de?
Ali niste nikoli brali: Iz ust otrok in dojencov si si
hvalo napravil?"

Med tistimi, ki so peršli v Jeruzalem molit ob
prazniku, so bili tudi nekteri nejeverniki, in bi bili
radi Jezusa vidili. Ko je Jezus to slišal, je rekel:
»Ura je peršla, de bo Sin človekov poveličan, lles-
jiično, resnično vam povem, ako pšenično zerno ne

£39

pade v zemljo, in ne Um er j e, ostane samo; ako pa u-
merje, stori veliko sadu. Kdor ljubi svoje življenje,
ga bo zgubil; in kdor sovraži svoje življenje na tem
svetu, ga bo perhranil v večno življenje. Zdaj je
moja duša žalostna. In kaj hočem reči ? Oče, reši
me iz te ure. Ali za to sim peršel v to uro. — Oče,
poveličaj svoje ime!" Ko je Jezus to rekel, se je
zaslišal glas z nebes: „Sim ga poveličal, in ga bom
zopet poveličal." Jezus reče pričujočim: »Ne zavoljo
mene, ampak zavoljo vas je ta glas peršel. Zdaj bo
sodba sveta; zdaj bo vojvoda tega sveta izveržen.
In jest, kedar bom povišan z zemlje, bom vse k sebi
vlekel." To je rekel, de je na znanje dal, kakšne
smerti bo umeri (de bo namreč križan}. Ko je bil
večer, je šel Jezus vun v Betanijo čez noč.

1. Otročja hvala je Jezusu ljuba in prijetna. Ode
bi ga hvalili mali z nedolžnimi serci! 2. „Ura je
peršla, de bo Sin človekov poveličan" veliko bolj
med neverniki, ki bodo po njegovi smerti v njega
verovali, ko od Judov. 3. »Pšenično zerno" je
Jezus, ki je s svojo smertjo storil sad odrešenja
in svete vere med vsimi narodi. 4. „Kdor ljubi
svoje življenje," to je, kdor ljubi le samiga sebe
in posvetnost, »ga bo zgubil", bo pogubljen; »kdor
sovraži svoje življenje," to je, kdor zataja samiga
sebe, bo zveličan. 5. Jezus ne prosi, de bi ga Bog
Oče rešil iz te ure" t. j. iz nastopniga terpljenja,
lemuč, de naj »svoje ime poveliča." Bog Oče se
je oglasil: »Sim ga poveličal" s tvojimi čudeži, „in
ga bom zopet poveličal" s tvojo smertjo. 6. »Zdaj
bo sodba" per kteri bo »vojvoda tega sveta “ sa¬
tan iz človeških sere »veržen," in Jezus, »ko bo
povišan" na križi, jih bo nase vlekel.

54. Jezus uči cesarju dacijo dajati.

Farizeji so svet imeli, kako bi Jezusa v besedi
vjeli. Pošljejo k njemu svojih učencov s Herodjani

240

vred, in sporoče: »Učenik! vemo, de si resnicin, in
pot božjo po resnici učiš, in de ne gledaš na veljavo
ljudi. Povej nam tadaj, kaj se ti zdi, ali se sme da-
cija dajati cesarju, ali ne ?“ Jezus pa je poznal njih
hudobo in je rekel: »Kaj me skušate, hinavci? po¬
kažite mi dacni denar! 44  So mu podali denar. Jezus
reče: »čigava je ta podoba in napis? 44  Mu reko:
»Cesarjeva. 44  Tadaj jim reče: »Dajte toraj cesarju,
kar je cesarjeviga, in Bogu, kar je božjiga. 44  Ko so
to slišali, so se začudili, in molče odšli.

1. Herodjani so bili cesarjeve slrani, Farizeji in
ljudstvo pa so bili zoper cesarja, in so hotli le Bogu
podložni biti, cesarju pa nič ne dati. Toraj so mislili
Farizeji, de se bo Jezus zdaj vjel, naj že potegne
čez kteriga hoče. Tode Jezus je vnovič svojo božjo
modrost razodel, in sovražnike osramotil. 2. Kristjan
je posvetni oblasti v vsih častnih rečeh pokoršino
dolžan, kolikor niso Bogu in od Njega postavljeni
cerkveni oblasti nasproti. Punt je grozovitna pre¬
greha ! Koreta, Datana in Abirona puntarje je zem¬
lja bila požerla.

55,  ^ Dar uboge vdove,  — preroko¬
vanje od razdjanja Jeruzalema in kon¬
čanja sveta,

Jezus je v tempelnu sedel in gledal, kako so
ljudje denarje metali v pušico. Veliko bogatih je ve¬
liko verglo vanjo. Tudi vdova je peršla in je dva
denarca vanjo vergla. Jezus učence pokliče in jim
reče: »Resnično vam povem, ta uboga vdova je več
vanjo vergla, kakor vsi, kteri so v pušico metali.
Zakaj vsi so tega vanjo vergli, česar so obilno imeli;
ta pa je iz svojiga uboštva vse vanjo vergla, kar je
imela.

Ko je Jezus iz tempelna šel, mu je rekel eden
zmed učencov; »Učenik! poglej, kakošni kamni, in

kakošno zidanje . u  Jezus mu je rekel: »Vidiš vse to
veliko zidovje? — Ne bo obstal kamen na kamnu,
kteri bi ne bil raz valj en. “ In ko je sedel na oljski
gori, tempelnu nasprot, so ga posebej vprašali Pe¬
ter, Jakop, Janez in Andrej: »Povej nam, kdaj se bo
vse to zgodilo? kakošno bo znamnje tvojiga prihoda
in končanja sveta?" Jezus jim je odgovoril:

»Glejte, de vas kdo ne zapelje! Veliko namreč jih
bo peršlo v mojim imenu, ki poreko: Jest sim Kri¬
stus, in jih bodo veliko zapeljali. Slišali pa bote voj¬
ske in govorjenje od vOjsk. Glejte, de se ne prestra¬
šite; ker to se mora zgoditi, pa še ni konec. Vzdignil
se bo narod nad narod, kraljestvo nad kraljestvo; kuga,
lakota in potresi bodo po mnozih krajih. Vse to pa
je le začetik nadlog. Potlej vas bodo izdajali v brit—
kost, in vas bodo morili; in bote sovraženi od vsih
narodov zavoljo mojiga imena. In ker bo hudobija
obilno rastla, bo ljubezen per mnozih omerznčla. Kdor
pa obstoji do konca, bo zveličan. In ta evangeli kra¬
ljestva (božjiga) bo oznanovan po vsim svetu v pri¬
čevanje vsim narodam; tadaj bo peršel konec."

»Kadar bole vidili gnjusobo razdjanja, prerokovano
po Danielu preroku, na svetim mestu, tadaj naj beže
na gore, kteri so v Judeji. Zakaj takrat bo velika
stiska, kakoršne ni bilo od začetka svetfi do zdaj, in
je ne bo. In ko bi ne bili perkrajšani ti dnevi, bi ne
bil otet noben človek; tode zavoljo izvoljenih bodo
perkrajšani tisti dnevi."

»Kmalo po stiski tistih dnev pa bo solnce otem-
nelo, mesec ne bo dal svoje svitlobe, zvezde bodo
padale z neba, in moči nebeške se bodo gibale. Inna
zemlji bo stiska med narodi zavoljo strašniga šumenja
morja in valov. In ljudje bodo koperneli od strahu in
čakanja tistiga, kar ima čez ves svet priti. Takrat se
bo perkazalo znamnje Sinu človekoviga na nebu, in
jokali se bodo vsi rodovi na zemlji, in bodo vidili Sinu
človekoviga priti na oblakih z veliko močjo in veli-
častvam. Poslal bo svoje angele s trobento in z ve¬
likim glasam, in bodo zbrali njegove izvoljene odčve-
terih vetrov od konca do konca neba. Nebo in zemlja

16

242

bo prešlo, moje besede pa ne bodo prešle. Tistiga
dneva pa in ure nihče ne ve, tudi angeli nebeški ne,
ampak sam Oče.“

1. Bog ne gleda, kako velik de je dar, temuč,
kako dober je namen in kako dobro serce. 2. Ne¬
kaj tega prerokovanja je od razdjanja Jeruzalema,
nekaj od končanja sveta. Pervo se je strašno na
tanko spolnilo; to nam je svest porok, de se ravno
tako tudi drugo bode. 3. Znamnje, ki se bo per-
kazalo, je sv. križ, ki je bil poprej znamnje nje-
goviga ponižanja, tačas pa mu bo znamnje neskonč¬
ne slave in veličastva. 4. Sam Oče ve uro po¬
slednje sodbe; tukaj govori Jezus kakor človek;
zakaj kakor Bog jo ravno tako tudi on vč.

56,  # Jezus opomina k čuječnosti.

Jezus je govoril dalje:

„Kakor se je godilo v dnevih Noetovih, tako bo
tudi v dnevih Sinu človekoviga. So jedli in pili; so
se ženili in možile do dne, ko je šel Noe v barko; in
potop jo peršel in jih je vse pokončal. Ravno kakor
se je godilo v dnevih Lota. So jedli in pili, kupovali
in prodajali, sadili in zidali. Tisti dan pa, ko je Lot
iz Sodome šel, je dežilo ogenj in žveplo z neba, in jih
je vse končalo. Tako bo tisti dan, kadar bo Sin člo¬
vekov razodet. Takrat bota dva na njivi; eden bo vzet,
in eden popušen. Dve bote mlele v mlinu; ena bo
vzeta, in ena popušena. čujte tadaj, ker ne veste,
ktero uro bo Gospod peršel.“

„ Tadaj bo nebeško kraljestvo podobno desetim
devicam, ktere so vzele svoje svetila, in so šle že¬
ninu in nevesti naproti. Pa pet jih je bilo nespa¬
metnih in pet pametnih. Petere nespametne so vzele
svetila, olja pa niso vzele seboj. Pametne pa so vzele
olja v svojih posodah s svetili vred. Ker se je pa
ženin mudil, so vse podremale in zaspale. O polnoči
je šum vstal: GlejteI ženin gre, pojte mu naproti. Takrat

243

so vstale vse tiste device, in so napravljale vse svoje
svetila. Nespametne pa so modrim rekle: Dajte nam
svojiga olja, ker naše svetila gasnejo. Pametne pa so
odgovorile rekoč: De ga kje ne zmanka nam in vam,
pojte raji k prodajavcam, in si ga kupite. Kadar so
pa šle kupovat, je peršel ženin; in perpravljene so šle
ž njim na ženitnino, in duri so se zaperle. Poslednjič
pa pridejo tudi une device, rekoč: Gospod, gospodi
odpri nam. On pa je odgovoril: Resnično vam povem, vas
ne poznam. Čujte tadaj, ker ne veste ne dneva ne ure."

Povedal jim je tudi priliko od človeka, ki je na
ptuje šel, in hlapcam svoje talente zročil. Enimu je
dal pet talentov, enimu dva, enimu pa eniga, in je šel.
Ko se gospod čez veliko časa, verne, je pervi perstopil
k njemu ter mu rekel: »Gospod I pet talentov si mi
zročil; glej! pet druzih sim perdobil." Gospod mu je
rekel: »Prav, dobri in zvesti hlapec! ker si bil v ma¬
lim zvest, te bom čez veliko postavil; pojdi v veselje
svojiga gospoda.* Tudi, kteri je bil dva talenta pre¬
jel, je perstopil in rekel: »Gospod! dva talenta si mi
zročil; glej! dva-druga sim perdobil." In njegov go¬
spod mu je rekel: »Prav, dobri in zvesti hlapeči ker
si bil v malim zvest, te bom čez veliko gostavil; pojdi
v veselje svojiga gospoda." Ko je pa tudi perstopil
uni, ki je bil en talent prejel, je rekel: »Gospod! vem,
de si terd človek, de žanješ, kjer nisi sejal, in pobi¬
raš, kjer nisi razsipal; sim se bal, ter sim šel in skril
tvoj talent v zemljo; glej! tukaj imaš, kar je tvojiga.*
Njegov gospod pa mu je rekel: »Hudobni in leni hla¬
pec ! vedil si, de žanjem, kjer nisim sejal, in pobiram,
kjer nisim razsipal; toraj bi bil moje denarje mogel
dati menjavcam, in, kadar bi bil jest peršel, bi bil prejel
svoje z obrestjo. Vzemite mu toraj talent, in dajte ga
unimu, kteri ima deset talentov. Zakaj vsakimu, kteri
ima, se bo dalo, in bo obilno imel; kdor pa nima, mu
bo še to, kar se zdi de ima, odvzeto. In nepridniga
hlapca verzite v vunanjo temo; tam bo jok in škri¬
panje z zobmi."

1. Kakor od poslednje sodbe, tako tudi od smerti
ne vemo, kadaj, kje in kakošna bo. Zato se ramomo

*

244

zmiram greha varovali in do časa z dobrimi deli
preskerbeti, de bomo vedno na smert perpravljeni.

2. Bog je nam talentov, mnogoterih gnad in darov
dodelil; ojster bo enkrat od njih odgovor; in po
tem, ko smo jih obračali, bomo vekomaj srečni, ali
pa vekomaj nesrečni. 3. Kteri svoj talent zakop¬
ljejo, to je, kteri božjih gnad in darov nočejo v
zveličanje oberniti, jim jih Bog odvzame, in takim
da, kteri se jih zvesto poslužijo.

'57* * Poslednja sodba in ločenje na
vekomaj.

Zopet je Jezus govoril:

„Kadar pride Sin človekov v svojim veličastvu, in
vsi angeli ž njim, takrat bo sedel na sedežu svojiga
veličastva. In zbrali se bodo pred njim vsi narodi, in
jih bo narazen ločil, kakor pastir loči ovce od kozlov.

In bo ovce postavil na svojo desnico, kozle pa na
levico. <£

„Takrat poreče kralj tistim, kteri bodo na njegovi
desnici: Pridite, blagoslovljeni mojiga Očeta! posedite '
kraljestvo, ktero vam je perpravljeno od začetka sveta.
Zakaj sim bil lačin, in ste mi dali jesti; žejin sim bil,
in ste mi dali piti; ptujic sim bil, in ste me pod
streho vzeli; nag sim bil, in ste me oblekli; bolan sim
bil, in sle me obiskali; v ječi sim bil, in ste k meni
peršli. Tadaj mu bodo pravični odgovorili, rekoč: Go¬
spod! kadaj smo te vidili lačniga, in smo te nasitili?
ali žejniga, in smo te napojili ? Kadaj smo te vidili
ptujiga, in smo te pod streho vzeli? ali naziga, in smo
te oblekli? Ali kadaj smo te vidili bolniga, ali v ječi,
in smo k tebi peršli? In kralj bo odgovoril, in jim
rekel: Resnično vam povem, kar ste storili kterimu
teh mojih naj manjših bratov, ste meni storili!*

Potlej poreče kralj tudi tistim, kteri bodo na levi¬
ci: »Poberite se spred mene, prekleti! v večni ogenj,
kteri je perpravljen hudiču in njegovim angelam. Za¬
kaj lačin sim bil, in mi niste dali jesti; žejin sim bil,

245

in mi niste dali piti; ptuj sim bil, in me niste oble¬
kli; bolan in v ječi sim bil, in me niste obiskali.
Tadaj mu bodo tudi oni odgovorili: Gospod! kadaj smo
te vidili lačniga, ali žejniga, ali ptujiga, ali naziga, ali
bolnika, ali v ječi, in li nismo postregli? Takrat jim
bo odgovoril, rekoč: Resnično vam povem, kar niste
storili kterimu teh naj manjših, tudi meni niste storili.
In ti pojdejo v večno terpljenje; pravični pa v večno
življenje.* 4

1. Zavoljo svoje priprostosti in pohlevnosti se
ddbri permerjajo z ovcami; hudobni pa zavoljo svoje
nesnage in napak s kozli. 2. Kar ubogim in nad-
ložnim dobriga skažeino, to Jezus tako sprejme,
kakor bi njemu storili. Toraj bo poslednja sodba
zlasti po delih usmiljenja razločevana: »Sodba brez
usmiljenja bo tistimu, ki ne dela usmiljenja; usmi¬
ljenje pa slavo obhaja nad sodbo. 44  Jak.' 2, 13.

Poslednja velika noč,

ali terpljenje in smert Jezusa Kristusa.

58. Velikonočno jagnje. Jezus učencam
noge umiva.

Dva dni pred veliko nočjo so se zbrali veliki
duhovni in starašini ljudstva, in so se posvetovali,
kako bi Jezusa z zvijačo Ovjeli in umorili. Rekli so
pa: „Nikar v praznik, de kje hrup med ljudstvam ne
vstane. 44  Tadaj je šel Juda lškarjot, eden zmed dva¬
najsterih, k velikim duhovnam, in jim je rekel: »Kaj
mi daste, iu jest vam ga bom izdal? 44  Pervolili somu
trideset srebernikov, in od tistihmal je iskal perlož-
nosti, de bi ga izdal.

Pervi dan opresnih kruhov pa so perstopili u-
enci k Jezusu, in so mu rekli: „Kje hočeš, de ti

»46

perpravimo jesti velikonočno jagnje ?" Jezus pošlje
Petra in Janeza, in jima reče: „Pojdita v mesto, in
vaji bo srečal človek, kteri ponese verč vode; poj¬
dita za njim; in kjer notri pojde, recita hišnimu go¬
spodarju: Učenik pravi: kje je moja gostivnica, kjer
bom velikonočno jagnje s svojimi učenci jedel? In
on vama bo pokazal veliko obednico pogernjeno; ondi
nam perpravita." Učenca gresta, in najdeta, kakor
jima je bil povedal, in sta perpravila velikonočno
'jagnje. Ko se je bil večer storil, je Jezus z dvanaj¬
sterimi k mizi sedel in je rekel: „Iz serca sim žeiel
to velikonočno jagnje jesti z vami, prejden terpim.
Zakaj povem vam, de od zdaj ga ne bom več jedel,
dokler ne bo dopolnjeno v božjim kraljestvu."

Po jedi velikonočniga jagnjeta vstane, dene s
sebe zgornje oblačilo, vzame pert ter se opaše. Po¬
tlej vlije vode v medenico (umivalnico) in začne u-
čencam noge umivati in brisati s pertam, s kterim je
bil opasan. Pride k Simonu Petru. In Peter mu re¬
če: „Gospod! ti boš meni noge umival?" Jezus mu
je odgovoril: „Kar jest delam, ti zdaj ne veš; vedil
pa boš potlej." Peter mu reče: „Ne boš mi umival
nog vekomaj ne." Jezus mu je odgovoril: „Ako te
ne umijem, ne boš imel deleža z menoj." Tadaj reče
Peter: »Gospod! ne samo nog, ampak tudi roke in
glavo."

Ko jim je bil noge umil, se je zopet k mizi u-
sedel, in jim je rekel: »Veste, kaj sim vam storil?
Ako sim jest, Gospod in Učenik, vam noge umil,
morate tudi vi eden drugimu noge umivati. Zgled
namreč sim vam dal, de ravno tako, kakor sim jest
vam storil, tudi vi storite."

1. Za trideset srebernikov (kakih 15 goldin.) se
je sužinj kupil. Za taki malovredni dnar je eden
zmed apostelnov svojiga Gospoda in Boga prodal.
O kako je človek nestanoviten! Bog nas vari la¬
komnosti in skoposti! 2. »Dopolnjeno v nebeškim
kraljestvu" je bilo vživanje velikonočniga Jagnjeta
z Jezusovo smertjo. 3. Umivanje nog nas opominja,
de se tudi naj ponižniši postrežbi radi podverzimo.

247

To Jezusovo ponižanje se vsako leto veliki četer-
tik ponavlja. 4. „Pervi dan opresnih kruhov", to
je začetik velike noči.

59, Jezus prerokuje , de ga bo Juda
izdal, in postavi presveto rešnje Telo,

Kadar so jedli, se je Jezusu v serce vžalilo, in
je rekel: »Resnično, resnično vam povem: Eden zmed
vas me bo izdali" Učenci so bili na to silno žalostni,
so se pogledovali, in zaporedama popraševali: »Go¬
spod! ali sim jest?" On pa jim je rekel: »Eden zmed
dvanajsterih, kteri pomaka z menoj roko v skledo,
me bo izdal. Sin človekov gre sicer, kakor je pisano
od njega; ali gorje tistimu človeku, po kterim bo
Sin človekov izdan. Bolje bi mu bilo, de bi ne bil
rojen tisti človek." Nato je rekel Juda Iškarjot:
»Učenik, sim mar jest?" Jezus mu reče: „Ti si rekel"
(t\  si). Eden zmed Jezusovih učencov pa, kteriga
je Jezus sosebno ljubil, je slonel Jezusu na persih.
Temu je mignil Simon Peter, de naj vpraša, kdo de
je, od kteriga govori. On se je tadaj Jezusu bolj k
persam naslonil, in mu (tiho) reče: »Gospod! kdo
je?" Jezus je odgovoril: »Tisti je, kterimu bom po¬
močeni kruh podal." In je pomočil kruh ter ga dal
Judu Iškarjotu. Po grižljeji je šel satan vAnj. In
Jezus mu je rekel: „Kar misliš storiti, stori berž!“
Nobedin teh pa, ki so per mizi bili, ni vedil, čimu mu
je to rekel. Juda je zdajci vunkaj šel; bila je pa noč.

Potlej je vzel Jezus kruh, je zahvalil, ga po¬
svetil, razlomil, in podal svojim učencam, rekoč:
Vzemite in jejte ; to je moje telo, ktero bo za vas
dano.“  Ravno tako je vzel tudi kelih z vinam ter
je zahvalil in jim ga podal rekoč: ,, Vzemite in pite
iz njega vsi ; zakaj to je moja kri, kri nove za¬
veze, ktera bo za vas in za njih veliko prelita v
odpušenje grehov. To delajte v moj spomin .*

848

1. Besede: „ti si rekel" pomenijo: res je, kakor
si rekel, ravno ti si. 2. „Kar misliš storiti, stori
berž,“ to je: Ako se ne daš nikakor odverniti, pa
stori, kar misliš, in pa berž. Jezus je po svoji vsi-
gavednosti vedil, de se ne bo dal odverniti. Bog
namreč s silo ne mdra grešnika, greh zapustiti;
dal mu je svobodno voljo, de naj sam izvoli živ¬
ljenje ali smert, zveličanje ali pogubljenje. 3. Jezus
je tukaj kruh in vino v svoje telo in v svojo kri
spremenil; le samo podoba kruha in vina je še bila;
vender ni bil več ne kruh, ne vino, ampak Jezu¬
sovo telo in Jezusova kri v podobah kruha in vina.
4. Z besedami: „To delajte v moj spomin 1* je Je¬
zus ukazal apostelnam in njih naslednikam, ravno
tako delati, kakor je on storil, to je, daritev nove
zaveze v njegovi Cerkvi obhajati, kar se per sv.
maši zgodi. Bodimo, če okoljšine dopuste, vsak dan
pobožno pri sv. maši; s pogostim vrednim preje¬
manjem sv. Rešnjiga Telesa si pa prizadevajmo nje-
niga neprecenljiviga sadu se popolnama vdeležiti.

60. Jezus prerokuje, de ga bo Peter
zatajil, in slovo jemlje od apostelnov.

Jezus je rekel še dalje svojim učencam: „Otro-
čiči! še malo časa sim per vas. Me bote iskali; pa
kamor jez grem, vi zdaj ne morete iti. Novo zapoved
vam dam: de se ljubite med seboj, kakor sim jest
vas ljubil. V tem bodo vsi spoznali, de ste moji u-
čenci, ako bote ljubezin imeli med seboj." Simon Pe¬
ter mu reče: „Gospod! kam greš?" Jezus je odgo¬
voril : „Kamor jest grem, zdaj ne moreš za menoj iti;
potlej pa pojdeš za menoj." Peter mu reče: „Zakaj
ne morem zdaj za teboj iti? Svoje življenje postavim
za te.“ Jezus mu je odgovoril: „Simon, Simon! glej,
satan vas je hotel imeti, de bi vas presejal kakor
pšenico: jest pa sim prosil za te, de ne jenja tvoja
vera; in ti, kadar sc boš nekedaj spreobernil, po-
terdi svoje brate." In Jezus je dalje govoril: „Vsi

249

se bote nad menoj pohujšali to noč; zakaj pisano je:
Bom udaril pastirja, in razkropile se bodo ovce če-
de.« Peter pa mu je odgovoril: „Ko bi se ravno vsi
pohujšali nad teboj, se jest ne bom nikdar pohujšal.
Gospod! s teboj sim perpravljen v ječo in v smert
iti.« Jezus pa je rekel: „Življenje postaviš za me?
Resnično, resnično ti povem: nocoj, to noč, prejden
bo petelin dvakrat zapel, me boš trikrat zatajil.«

Jezus je dalje govoril: „Vaše serce naj se ne
prestraši, V hiši mojiga Očeta je veliko prebivališ;
grem, vam mesto perpravit. In ko odidem, in vam
mesto perpravim, bom zopet peršel, in vas bom k
sebi vzel, de bote tudi vi, kjer sim jest. In kam jest
grem> veste, in pot veste.« Mu reče Tomaž: „Gospod!
kako moremo pot vediti?« Jezus mu reče: „Jest sim
pot in resnica in življenje. Nobeden ne pride k Očetu
drugači kakor po meni. Ako bi mene poznali, bi gotovo
poznali tudi Očeta. Jest sim v Očetu in Oče v meni.
Jest bom Očeta prosil, in vam bo druziga Učenika
dal, de per vas ostane vekomaj, Duha resnice. To
sim vam govoril, dokler sim per vas. Učenik sveti
Duh pa, kteriga bo poslal Oče v mojim imenu, on vas
bo učil vse in vas bo opomnil vsiga, kar koli sim vam
rekel: Mir vam zapustim, svoj mir vam dam. Ne bom
še veliko z vami govoril. Pride namreč vojvoda tega
sveta pa per meni nič nima, ampak, de svet spo¬
znale ljubim Očeta, in tako delam, kakor mi je Oče
zapovedal: vstanite, pojdimo od tod!«

Izpeli so bili tedaj zahvalno pesem, in so šli
proti oljski gori.

1. Pot, po kteri sc v nebesa pride, je Jezus sam
in njegova Cerkev, ali keršanska katolška vera. Je¬
zus je Pot, Srednik med Bogam in ljudmi; on je
Resnica; on je Življenje, ker je Bog, vir večniga
življenja. 2. „Simon, Simon i. t. d.“ Tukaj je Je¬
zus obljubil, de sv. Peter in njegovi pravi nastop-
niki ne bodo nikoli od prave vere odstopili, naj se
peklenske moči napenjajo, kolikor jim je drago. In
rimskimu papežu je zmožnost in oblast dana in
dolžnost naložena, svoje brale, škofe in_ verne, v

250

veri s svojim nezmotljivim naukam poterdovati. Za¬
voljo tega je Jezus sv. Duha obljubil, kteri sv.
Cerkev vlada, de se ne more nikdar zmotiti. Ta
Tolažnik nam tudi pravi mir da, kteriga svet le
voši ali pa obeta, dati ga pa ne more. 3. Jezus
na zadnje reče: „Pride vojvoda tega sveta" hudič,
kteri je vojvoda grešnikov, ljubivcov sveta. Pride s
svojo derhalijo, me končat, pa „per meni nima nič"
smerti vredniga, ker nimam nobeniga greha. Ker mi
je pa Oče zapovedal za svet umreti (de svet spozna,
de res Očeta ljubim, skisam), pa „vstanite, pojdimo,"'
grem v terpljenje in smert.

Po poti jim je Jezus dalje govoril: „Jest sim
prava terta, in moj Oče je vinogradnik. Vsako mla¬
diko, ktera v meni ne rodi sadu, bo odrezal; in vsa¬
ko, ktera rodi sad, bo otrebil, de več sadu rodi. 0-
stanite v meni, in jest v vas. Kakor mladika ne
more roditi sadu sama od sebe, ako ne ostane na
terti: tako tudi vi ne, ako v meni ne ostanete. Jest
sim terta, vi mladike. Kdor ostane v meni, in jest
v njem, on rodi veliko sadu; ker brez mene ne mo¬
rete nič storiti. Ako kdo v meni ne ostane, bo vun-
kaj verzen kakor mladika; in bo usahnila, in jo bodo
pobrali in v ogenj vergli, in. zgori. Ako ostanete v
meni, in moje besede v vas ostanejo, prosite, kar
hočete, se vam bo zgodilo. Ostanite v moji ljubezni.
Ako moje zapovedi spolnujete, hote ostali v moji
ljubezni."

„To je moja zapoved, de se med seboj ljubite,
kakor sim jest vas ljubil. Vi ste moji prijatli, ako
storite, kar vam jest zapovem. To vam zapovem, de
se med seboj ljubite. Ako vas svet sovraži, vedite,
de je mene poprej sovražil, ko vas."

„Iz shodnic vas bodo devali; ura celo pride, de
bo vsak, kteri vas umori, menil, de Bogu službo sto¬
ri. To pa sim vam povedal, de se spomnite, kadar
ura pride, de sim vam jest to pravil."

„Zdaj grem k njemu, kteri me je poslal. Ker
sim vam to govoril, je žalost napolnila vaše serce.

2Si

Ali jest vam resnico povem: Za vas je dobro, de
grem. Zakaj ako ne grem, Tolažnik ne bo k vam per-
šel; ako pa grem, vam ga bom poslal. Še veliko vam
imam povedati ; tode zdaj ne morete nositi! Kadar pa
pride on, Duh resnice, vas bo učil vso resnico. On bo me¬
ne poveličal, ker bo od mojiga vzel in vam oznanoval."

„Še malo, in me več ne bote vidili; in zopet
malo, in me bote vidili. Resnično, resnično vam po¬
vem, de bote jokali in žalovali, svet pa se bo vese¬
lil. Pa zopet vas bom vidil, in vaše serce se bo ve¬
selilo, in vašiga veselja vam ne bo nihče vzel. —
Resnično, resnično vam povem: Ako bote Očeta kej
prosili v mojim imenu, vam bo dal. Do zdaj niste
nič prosili v mojim imenu. Prosite in bote prejeli, de
bo vaše veselje dopolnjeno. Oče vas sam ljubi, ker
ste vi mene ljubili, in ste verovali, de sim iz Boga
izšel. Izšel sim od Očeta, in sim peršel na svet;
zopet zapustim svet, in grem k Očetu.“

1. Brez Jezusa, kteri je naša vinska terta, in
brez njegove gnade ne moremo nič dobriga storiti.
Toraj se zlasti v sv. Obhajilu velikrat z njim skleni¬
mo, de bomo njegovih gnad deležni, in vedno zele¬
ne in rodovitne mladike na Njem, ki je vinska terta.
2. Naša molitev s tem zadobi moč, de v Jezusovim
imenu, to je, v zaupanji na njegovo zasluženje mo¬
limo. Toraj Cerkev svoje molitve sklepa z bese¬
dami: „Po Jezusu Kristusu, Gospodu našim."

Potlej je Jezus vzdignil oči v nebo in rekel:

„Oče! ura je peršla; poveličaj svojiga Sina, de
tvoj Sin tebe poveliča, de da vsim večno življenje,
ktere si mu dal. To pa je večno življenje, de spo¬
znajo tebe, samiga praviga Boga, in Jezusa Kristu¬
sa, kteriga si poslal. Jest sim te poveličal na zem¬
lji ; delo sim dokončal, ktero si mi dal, dg ga storim.
In zdaj ti, Oče, mene poveličaj sam per sebi z ve-
ličastvam, ktero sim per tebi imel, prejden je bil
svet. Tvoje ime sim razodel ljudem, ktere si mi dal.
Tvoji so bili, in so tvoje besede ohranili. Zdaj so

252

spoznali, de je vse, kar si mi dal, od tebe; so res¬
nično spoznali, de sim od tebe izšel, in so verovali,
de si me ti poslal."

„Jest prosim za nje, sveti Oče! ohrani jih v
svojim imenu. Ne prosim, de bi jih s sveta vzel,
ampak, de bi jih hudiga varoval. Posveti jih v res¬
nici! Tvoja beseda je resnica. Pa ne prosim samo za
nje, ampak tudi za tiste, kteri bodo po njih besedi v
mene verovali, de bodo vsi eno, kakor ti, Oče, v
meni, in jest v tebi. Oče! hočem, de bodo tisti, ktere
si mi dal, tudi z menoj tam, kjer sim jest, de moje
veličastvo vidijo, ktero si mi dal; ker si me ljubil
pred začetkam sveta. Pravični Oče! svet te ni po¬
znal, jest pa sim te poznal; in ti so spoznali, de si
me ti poslal."

1. Kakor umirajoč oče za svoje otroke, tako
moli Jezus za svoje učence in verne, de bi bili
edini in srečni med seboj. Jezus prosi, de bi bili
edini v veri in ljubezni; edinost je poglavitno znam-
nje prave Cerkve. 2. „Svet te ni poznal," to je,
tisti, ki niso v Odrešenika verovali.

61. Jezus na oljski gori.

Ko je bil Jezus odmolil, je šel s svojimi učenci
čez potok Cedron na oljsko goro. Pridejo k pristavi
Getsemani. Okoli nje je bil vert, v kterim so oljke
rastle. V tistiga je šel on in njegovi učenci. In re¬
kel jim je: „Posedite tukaj, de grem in molim." Je
vzel seboj Petra, Jakopa in Janeza, in je šel bolj v
vert ž njimi. Zdaj je začel žalostin in otbžin per-
liajati, in jim reče : „Moja duša je žalostna do smerti!
ostanite tukaj, in čujte z menoj." In se je odtegnil
od njih za lučaj kamna, je na kolena padel in molil:
„Moj Oče! ako je mogoče, naj gre od mene ta kelih;
pa vender ne, kakor jest hočem, ampak kakor ti!" -
Potlej pride k svojim učencam, jih najde spati,
in reče Petru: „Simon! kaj tudi ti spiš? Tako niste

253

mogli eno uro z menoj čuti! Cujte in molite, de ne
pridete v skušnjavo. Duh je sicer voljan, meso pa
slabo." Zopet je vdrugič šel in molil ravno tako. In
je zopet peršel, in jih našel spati. Njih oči so bile
dremotne.

Zopet jih je popustil in vlretjič molil ravno s ti¬
stimi besedami. Smertne težave so ga obšle, in je
molil še priserčniši. Njegov pot je bil kakor kervave
kaplje, ki teko na zemljo. Zdaj se mu je angel z
nebes perkazal, in ga je poterdil.

In ko je vtretjič k učencam peršel, jih je na¬
šel spijoče od žalosti, in jim je rekel: „Ura je per-
šla; glejte! Sin človekov bo izdan v roke grešni¬
kov. Vstanite, pojdimo! Glejte, kter} me bo izdal, je
blizo."

/

1. Jezusa je tolika žalost obšla, ker je bil grehe
celiga sveta nase vzel, in ker je on Vsigavedoči
vse svoje brilko terpljenje pred seboj vidik Per
marsikterih cerkvah se ob četertkih z zVonam znam-
nje daje, de bi se hvaležno spomnili Jezusovih stisk
na oljški gori, neizrečene ljubezni, ki nam jo je
skazal. 2. Po svoji človeški natori se je Jezus
tresel pred tako hudim terpljenjem, in ves ponižen
in pokoren svojo človeško voljo božji volji svo-
jiga nebeškiga Očeta podvergel, s ktero je nje¬
gova božja volja vedno edina. S tem nam je kre¬
pek zgled dal, de se vselej naravnost božji volji
podverzimo.

62, Jezus v j el.

Ko je Jezus še govoril, pride Juda, eden dva¬
najsterih, in ž njim velika množica s svetili, bakla¬
mi, z mečmi in kolmi, ktera je bila poslana od veli¬
kih duhovnov in starašinov ljudstva. Njegov izda-
javec pa jim je bil dal znamnje, in je rekel: „Kteriga
bom kušnil, tisti je, njega primite f“ In ko je peršel,
je zdajci k Jezusu stopil in rekel: „ Zdrav bodi,

254

Učenik!" in ga je kušnil. Jezus pa mu je rekel: „Pri-
jatel, čimu si peršel? Juda! s kuševanjem izdaješ
Sinu človekoviga?" In Jezus, ki je vse vedil, kar
je imelo čez-nj priti, je naprej stopil, in jim je re¬
kel: »Kogaišete?" So rekli: „Jezusa Nazarenskiga."
Jezus jim reče: „Jest sim." Na to so vsi odstopili
in na zemljo padli. Jezus jih zopet vpraša: „Koga
išete?" So rekli: „Jezusa Nazarenskiga." Jezus jim
reče: „Povedal sim vam, de sim jest; ako tadaj mene
išete, pustite te (učence) iti.“ Tadaj so perstopili,
in so ga perjeli.

Ko so njegovi učenci to vidili, so rekli: »Go¬
spod! ali mahnemo z mečem?" In Peter je izderi
svoj meč, je mahnil po hlapcu velikiga duhovna, kte-
rimu je bilo ime Malhus, in mu je desno uho odse¬
kal. Jezus pa je rekel Petru: »Vtakni meč v nožnico.
Ne bom li pil keliha, kteriga mi je Oče dal? Ali
meniš, de ne morem prositi svojiga Očeta, in bi mi
poslal več ko dvanajst legijonov angelov ? Kako se
bodo pa dopolnile pisma ?" In se je dotaknil hlapco-
viga ušesa, in ga je ozdravil. Straža pa, poglavar
in hlapci, so Jezusa zvezali. Tadaj jim je Jezus re¬
kel : »Kakor nad razbojnika ste šli z meči in kolnii
lovit me. Vsak dan sim bil per vas in sim učil v
tempelnu, in niste stegnili rok po meni; tode, to je
vaša ura in oblast teme." Takrat so ga vsi učenci
zapustili, in so zbežali.

S tema čudežema je Jezus pokazal svojo vsiga-
mogočnost, de bi se lahko sovražnikam ubranil,
ako bi hotel, de. tedaj radovoljno v smert gre.
Rimski legijon (legija) je štel 6000 mož.

63 . Jezus pred Anam in Kajfam ♦ —
Peter ga zataji.

Peljali so Jezusa v Jeruzalem pervič k Anatu,
kteri je bil poprej veliki duhoven, in tast sedajniga
velikiga duhovna‘Kajfa. Ana ga je vprašal za nje-

255

gove učence in za njegov uk. Jezus mu je odgovoril:
„Jest sim očitno govoril pred svetam; sim svelej učil
v shodnici in v tempelnu, kamor se vsi Judje sha¬
jajo, in na skrivnim nisim nič govoril. Vprašaj tiste,
kteri so slišali; oni vedo, kaj sim govoril." Kadar je
pa to rekel, ga je eden služabnikov za uho udaril,
in je rekel: „Tako odgovarjaš velikimu duhovnu?"
Jezus mu je rekel: „Ako sim hudo govoril, spričuj
od hudiga; ako pa prav, kaj me biješ?"

Ana je poslal Jezusa k Kajfu, svojimu zetu,
kteri je bil tisto leto veliki duhoven. Per njem so
bili pismarji in starašini ljudstva zbrani. Za Jezusam
pa je šel Peter in drug učenec ("sv. Janez). Janez
je bil velikimu duhovnu znan, in je šel z Jezusam
vred na dvoriše velikiga duhovna. Peter pa je stal
per vratih. Janez je vun šel, je govoril z vratarico
in Petra notri peljal. Noč je bila merzla. Hlapci in
sodni služabniki so v sredi dvoriša zakurili, so se
okrog ognja greli; in Peter je bil v sredi njih, in
je čakal, de bi bil konec vidil.

Veliki duhovni pa in ves zbor so iskali kriviga
pričevanja zoper Jezusa, de bi ga umorili; pa ga
niso našli. Perstopilo je sicer veliko krivih prič; pa
njih pričevanja se niso strinjale. Zadnjič pa ste per-
šle dve krivi priči, in ste rekle: „Ta je govoril:
Jest morem podreti tempel božji, in v treh dneh ga
zopet sozidati." In veliki duhoven je vstal in mu re¬
kel : „Ali nič ne odgovoriš na to, kar ti zoper tebe
pričujejo?" Jezus pa je molčal. Zopet mu je veliki
duhoven rekel: „Zarotim te per živim Bogu, de nam
poveš, ali si ti Kristus, Sin božji?" Jezus mu reče:
„Ti si rekel. Jest sim. Povem pa vam: posihmal
bote vidili Sinu človekoviga sedeti na desnici moči
božje, in priti v oblakih neba." Tadaj je veliki du¬
hoven raztergal svoje oblačila, in je rekel: „(Boga)
je preklinjal; kaj potrebujemo še prič ? Glejte, zdaj
ste slišali preklinjevanje. Kaj se vam zdi?" Vsi so
vpili: „Smerti je vreden!“

Peter je ta čas zunaj sedel na dvorišu in se je
grel. Peršla je pa ena zmed dekel velikiga duhovna,
vratarica, in mu je djala: „Tudi ti si bil z Jezusam

256

Galilejcam." On pa je pred v,simi tajil in rekel: „Žena,
ne poznam ga.“ Potlej je vun šel pred dvoriše, in pe¬
telin je zapel. Ko je pa skozi vrata šel, ga je vidila
druga dekla in je rekla tistim, ki so ondi bili: „Tudi
ta je bil z Jezusam Nazarenskim." Pa zopet je tajil
s persego: „Ne poznam tega človeka." Nekako uro
časa potlej, ko je Peter zopet v dvorani bil, so mu
rekli zraven stoječi: »Resnično, tudi ti si zmed tistih:
Galilejic si; tvoj jezik te razodeva." In eden zmed
hlapcov velikiga duhovna, stric tistiga, kterimu je bil
Peter uho odsekal, mu reče: „Te li nisirn jest vidil na
vertu per njem?" On pa je jel rotiti se in persegati:
„Ne poznam tega človeka, od kteriga pravite." In
zdajci je petelin vdrugič zapel. — Gospod pa se je
ozerl, in je pogledal Petra. In Peter se je spomnil
besede Gospodove: „Prejden oo petelin dvakrat zapel,
me boš trikrat zatajil." In Heter je vun šel, in se je
milo jokal.

Možje pa, kteri so Jezusa deržali, so ga zasra¬
movali ; v obraz so mu pljuvali, in ga s pestmi bili;
drugi so mu oči zakrivali, ga v obraz in za uho s
pestmi bili, ter ga vprašali rekoč: „Prerokuj nam,
Kriste! kdo te je udaril?" In več druziga preklinje-
vanja so govorili zoper njega.

1. ;; Na skrivnim nisim nič govoril;" s tem hoče
Jezus reči, de ni nič pred ljudmi skrival, kar je
učil, de ni nikakoršnih zakotnih zborov deržal. Per
sodbah ni, de bi kdo sam za sebe ali zoper sebe
pričal; tudi Jezus tega ni hotel. 2. „Sinu člove-
koviga bote posihmal vidili sedeti na desnici moči
božje in priti v oblakih neba." Jezus je s tem pre¬
rokoval, de bodo vidili posihmal v naslednjih ču¬
dežih, v naglim razširjanji sv. vere i. t. d., in po¬
tlej per poslednji sodbi, de on z Očetam vse vlada,
deje pravi Božji Sin. 3. Jezus je krive tožbe molče
poslušal, ker je vidil, de je zastonj se braniti, in
ker je radovoljin v smert šel, S tem nam je dal
zgled tihe poterpežljivošti per krivičnim zasmeho¬
vanji in preklinjevanji. Pa nam je tudi zgled dal, se
zoper hudobne zasmehovavce in krivičnike spodobno

257

braniti, in, kadar božjo čast veljd, de bi bilo greh
molčati. 4. Od Petrove nesreče se učimo, de ne
smemo sami na se preveč zaupati. Če nas je pa
nesreča zadela, de smo Jezusa v besedi ali v djanji
zatajili, obžaljujmo greh iz celiga serca brez pomude

64. Jezus pred Pilatom in Herodam.  —
Juda Iškarjot obupa.

Ko se je dan storil, so veliki duhovni s stara-
šini in pismarji svet imeli zoper Jezusa, de bi ga v
smert izdali. V svoje zbirališe so ga peljali in še
vprašali: „Ali si ti Kristus, povej nam?« In ko jim
je odgovoril: „Sim,“ so vstali in zvezaniga peljaii k
Ponciju Pilatu, deželnimu poglavarju.

Ko je Juda vidil, de je Jezus obsojen, se je
skasal, je nazaj pernesel trideset srebernikov veli¬
kim duhovnam in starašinam, In je rekel: „Grešil sim,
ker sim izdal nedolžno kri.« Oni pa so rekli: „Kaj
je nam mar? Ti glej!“ In vergel je od sebe sreber-
nike v tempelnu, je šel in se jezvervjo obesil. Ve¬
liki duhovni pa so vzeli srebernike, in so rekli: „Ne
spodobi se, jih devati v tempelnovo skrinjico; zakaj
to je cena kervi." Svet so imeli in kupili za nje lon¬
čarjevo njivo za polcopališe ptujcam. Zato je ime¬
novana tista njiva Hakeldama, to je , njiva kervi.
Tu seje dopolnilo, kar je bilo govorjeno po Jeremii pre¬
roku, ki pravi: „So vzeli trideset srebernikov, ceno
cehjeniga, kteriga so skupčevali od Izraelovih otrok,
in so jih dali za njivo lončarjevo.«

Ko so bili veliki duhovni in starašini Jezusa
pred sodno hišo perpeljali, je Pilat vun šel in je re¬
kel: „Kakošno tožbo pernesetc zoper tega človeka ?“
So ga začeli tožiti in so rekli: „Tega smo našli, de
zapeljuje naš narod, in de brani cesarju davkov da¬
jati, 'in pravi, de je on Kristus kralj. Ko bi ne bil
hudodelnik, bi ga ne bili izdali.« Pilat jim je tadaj
rekel: „Vzemite ga vi, in ga po svoji postavi sodite."
Judje pa so rekli: „Mi ne smemo nikogar umoriti."
Šel je tadaj Pilat v sodno hišo, je poklical Jezusa,

17

258

in mu rekel: „Si ti kralj Judovski ?“ Jezus nm je
rekel: „Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo
moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki
pač bojevali, de bi ne bil Judam izdan; pa moje
kraljestvo ni od todi." Pilat mu je rekel: „Tadaj si
ti kralj?“ Jezus mu je odgovoril: „Sim kralj. Jest
sim v to rojen, in v to na svet peršel, de pričam
resnici. Vsak, kteri je iz resnice, posluša moj glas."
Pilat mu reče: „Kaj je resnica?" in gre vun k Ju¬
dam, ter jim reče: „Jest ne najdem nobene krivice
nad njim." Oni so pa še bolj silili, rekoč: „Ljudstvo
šunta, ker uči po vsi Judeji, začemši od Galileje do
sem." Jezus pa, ko so ga veliki duhovni in stara-
šini veliko tožili, nič ni odgovoril. Tadaj mu reče
Pilat: „Nič ne odgovoriš ? Poglej, koliko reči te to¬
žijo!" Jezus mu ni nič odgovoril, tako, de se je po¬
glavar silno čudil.

Ko je pa Pilat slišal Galilejo, je vprašal, če je
Jezus Galilejic. In ko jezvedil, de je spod Herodove
oblasti, ga je poslal k Herodu, kteri je bil tudi v
Jeruzalemu tiste dni. Herod pa, ko je Jezusa vidil,
se je silno obveseli!: zakaj že zdavno ga je želel vi-
diti, ker je veliko slišal od njega, in je upal, de ga
bo vidil, kak čudež storiti. Opraševal ga je tudi z
mnogimi besedami; ali Jezus mu ni nič odgovoril.
Veliki duhovni pa in pismarji so stali, in ga terdo
tožili. Tadaj ga je Herod s svojimi vojšaki zaniče¬
val in zasramoval, oblekel ga je v belo oblačilo, in
ga je nazaj poslal k Pilatu. In sperjaznila sta se
Herod in Pilat tisti dan, ker poprej sta bila v so¬
vraštvu med seboj.

i. Iškarjotov zgled nam kaže, kako grozna je
huda vest, kadar se zbudi v hudodelnikovim sercu;
pa še groznejši je njegov konec, če nad božjo mi¬
lostjo obupa, namesto do bi k Bogu perbežal in se
spokoril, kakor zgubljeni sin. 2. Jezus je pred
Pilatam pričal, de je on res kralj, pa ne kralj tega
sveta; tcmuč, de je njegovo kraljestvo kraljestvo
resnice in svetosti; de je na svet peršel, resnico,
to je, resnično, pravo vero učit in pričat..

259

65. Jezus za Barabam 'postavljen, bičan,
s ternjem kronan.

Ko so Jezusa od Heroda nazaj perpeljali, je
Pilat poklical velike duhovne, poglavarje in ljudstvo,
in jim je rekel: „Perpeljali ste mi tega človeka, ka¬
kor de bi odvračeval ljudstvo, in glejte! vpričo vas
sim ga izpraševal, in nisim našel nobene krivice v
tem, česar ga tožite. Pa tudi Herod ne; zakaj po¬
slal sim ga bil k njemu, in glejte! nič smerti vred-
niga ni bilo najdeniga nad njim. Pretepel ga bom
tadaj in spustil. O veliki noči je poglavar imel na¬
vado, ljudstvu izpustiti eniga jetnika, kteriga so hotli.
Imel je pa takrat slovečiga jetnika Baraba, kteri
je bil v puntu človeka ubil. Pilat je tadaj rekel:
„Kteriga hočete, de vam izpustim, Baraba ali Je¬
zusa, kteri je imenovan Kristus ?“

Ko je pa Pilat sedel na sodnim stolu, mu je
sporočila njegova žena, rekoč: „Nič si ne dajaj
opraviti s tem pravičnim; zakaj veliko sim terpela
nocoj v sanjah zavoljo njega. K  Ali veliki duhovni in
starašini so ljudi šuntali, de naj prosijo za Baraba,
Jezusa pa pogubijo. Toraj jevsaderhal vpija: jjPčeč
s tem, in spusti nam Baraba!“ Pilat jim reče: „Kaj
tadaj naj storim z Jezusam, kteri je imenovan Kri¬
stus ?“ Oni so pa vpili: „Križaj ga, križaj!“ On pa
jim je vtretjič rekel: „Kaj je pa hudiga storil? Nič
smerti vredniga ne najdem nad njim; pretepel ga bom
tadaj in spustil." Na to je Oblastnik Jezusa dal bi¬
čati (gajžlati). Vojšaki so ga peljali na dvoriše
sodne hiše, in so sklicali vso trumo. So ga slekli,
in neusmiljeno bičali (gajžlali) ; in mu potlej škerla-
tast plajš ogernili, in so spletli krono iz ternja, in
so mu jo na glavo djali, somu dali terst v desnico, in
so pred njega pokleke?vali, in ga zasramovali, rekoč:
„Zdrav bodi kralj Judovski 1“ In so vanj pljuvali,
mu terst jemali, ga tolkli po glavi, in za uho bili, na
kolena padali in ga molili.

J. Nedolžni in dobrotljivi Jezus — Svetost sama —
je zdaj za hiijšiga spoznan, kakor puntar in ubija-

*

260

vec, in kervi žejni Judje z vso silo tiše, de naj
bo križan. Enake hudobije se človek deležniga
stori, kadar radovoljno in smertno greši. S lem
hoče tako rekoč Jezusovo križanje ponoviti. 2.
Bičanje je bilo sila huda kazen. Ko so koga ho-
tli bičali, so ga k nizkimu stebriču pervezali, po¬
tlej so ga jeli neusmiljeno tepežili z jermeni ali
usnjatimi stremeni, kteri so imeli na koncu košene
ali pa železne gumbe ali kroglice pervezane. Ta¬
ko je bil bičanec neusmiljeno in grozno razme¬
sarjen. Zraven tega je bila našimu Zveličarju še
krona iz ostriga ternja na glavo pertisnjena, ktere
terni so globoko v njegovo sveto glavo segli. Tako
neizrečeno je mogel nedolžni Jezus terpeti za naše
grehe.

66. Jezus obsojen.

Pilat je zopet iz sodne hiše šel in ljudstvu re¬
kel: „ Glejte! perpeljem vam ga vunkaj, de spoznate,
de ne najdem nad njim nobene krivice." Jezus je
tadaj vun peršel s ternjevo krono in škerlatastim
oblačilam. In Pilat jim reče: »Glejte, človek!" Ko
so ga pa vidili veliki duhovni in služabniki, so vpili:
»Križaj, križaj ga!" Pilat jim reče: »Vzemite in kri¬
žajte ga vi; zakaj jest ne najdem krivice nad njim.“
Judje so mu odgovorili: „Mi imamo postavo, in po
postavi mora umreti, ker se je Sinu božjiga delal."
Ko je pilat slišal to govorjenje, se je še bolj bal.

Šel je zopet v sodno hišo in je rekel Jezusu:
„0d kod si ?" Jezus pa mu ni odgovoril. Tadaj mu
Pilat reče: »Meni ne odgovoriš? Ne veš, de imam
oblast, te križati, in imam oblast, te spustiti?" Jezus
je odgovoril: „Ne imel bi nobene oblasti domene, ko
bi ti ne bila od zgorej dana. Zavoljo tega ima tisti,
kteri me je tebi izdal, veči greh." Odslej je iskal
Pilat, ga spustiti, Judje pa so vpili in rekli: ,,Ako
tega spustiš, nisi cesarjev perjatel; zakaj vsak, kteri
se kralja dela, cesarju zoper govori."

261

Pilat tadaj, ko je govorjenje slišal, je Jezusa
vun perpeljal, je sedel na sodni stol, in reče Judam:
„Glejte, vaš kralj!" Oni so vpili: „Prečžnjim, preč
ž njim, križaj ga!“ Pilat jim reče: „Vašiga kralja
bom križal?" Veliki duhovni so odgovorili: „Nimamo
kralja, razun cesarja." Ko je pa Pilat vidil, de nič
ne opravi, temuč, de veči hrup vstaja; je vzel vode,
si je roke umil vpričo ljudstva, in reče: »Jest sim ne-
dolžin nad kervjo tega pravičniga, vi glejte!" Vse
ljudstvo je odgovorilo in reklo: »Njegova kri naj pri¬
de na nas in na naše otroke!" Tadaj jim je spustil
Baraba; Jezusa pa je izdal njih volji, de naj bo
križan.

1. Na p <3  ni strah pred ljudmi človeka v grozne
pregrehe zapelje. Pilat je sam spoznal, de „ne najde
nad Jezusam krivice," vender ga je dal tako ne¬
usmiljeno tepsti, in ga je poslednjič k smerti ob¬
sodil, le zato, ker se je Judov hal. 2. Pilat je Ju¬
dam Jezusa pokazal, jih k usmiljenju ganiti rekoč:
»Glejte, človek!" to je, poglejte saj, kako zdelan in
stepen je; imejte ž njim usmiljenje, sej je vender
človek.

Kako je peršla Jezusova kri nad prederzne Jude?
Kako se to še zdaj spolnuje ?

67. Jezus križan.

Vojšaki so Jezusa vzeli, mu slekli škerlatasti
plajš, so ga oblekli v nj'egovo oblačilo, in ga peljali,
de hi ga križali. Nesel je sam svoj križ, in je šel
vun na mesto imenovano: mesto mertvaških glav
(Kalvarjaj, po hebrejsko Golgata. Peljali so pa tudi
ž njim dva druga, ki sta bila razbojnika in ubijavca,
de bi bila križana. Grede so dobili človeka iz Cirene,
Simona po imenu; tega so permorali, de je Jezusu
križ nesel. Šla je pa za njim velika množica ljudi
in žen, ktere so jokale in ga milovale. Jezus pa se
je proti njim obernil, in je rekel: Hčere Jeruzalem¬
ske! nikar se ne jokajte nad menoj, ampak jokajte

262

se nad seboj in nadsvdjimi otroci. Ker glejte! dnevi
bodo peršli, ob kterih bodo začeli reči goram : Padite
na nas! in hribam: Pokrite nas!"

Ko so peršli na mesto mertvaških glav, so mu
dali piti vina z miro zmešaniga.

In ko je bil pokusil, ni hotel piti. Ondi so ga
križali, in ž njim dva razbojnika, eniga na desni, in

eniga na levi strani, v sredi pa Jezusa.-Pilat

pa je tudi napis djal verhkriža: „Jezus Nazarenski,
kralj Judov."

Vojšaki pa, ko so bili Jezusa križali, so razde¬
lili med seboj njegove oblačila. Suknja pa je bila
brez šiva, od verha scelama tkana. Rekli so tadaj
med seboj: „Nikar je ne režimo, ampak vadljajmo
(^lozajmo) za njo, čigava bo.“ De se je pismo do¬
polnilo, ktero pravi: „RazdeIili so moje oblačila med
se, in za mojo suknjo so vadljali."

I. Staro izročilo pripoveduje, de je Jezus tri¬
krat pod težkim križem padel, in de si je pot s
svetila obličja obrisal z ruto, ktero mu je sv. Ve¬
ronika podala. 2. Mirnaliga vina so dajali piti ti¬
stim, ki so jih križali, de bi bili nekoliko omoteni,
ter bi ložej bolečine preterpeli: Jezus pa je hotel
v čisti zavednosti vse silne bolečine za nas pre¬
stati, in ni hotel piti.

V

68. Zaljujte angeli:  — Jezus umerje!

Ljudje so stali in gledali. Memo gredoči pa so
Jezusa preklinjali, z glavami majali in rekli: „Dete!
kako tempel božji poderaš in v treh dneh zopet so-
zidaš, pomagaj sam sebi! če si božji Sin, stopi doli
s križa!" Ravno tako so ga zasramovali tudi veliki
duhovni, pismarji in starašini, in so rekli: „Drugim

je pomagal, sam sebi ne more pomagati. Ako je Iz¬
raelski kralj, naj stopi zdaj s križa, in verujemo
vanj. V Roga je zaupal; naj ga zdaj reši, če ga rad
ima! sej je rekel: Sin božji sim." Jezus pa je rekel;
„Oče! odpusti jim; sej ne vedo, kaj delajo."

263

Tudi eden razbojnikov, ktera sta ž njim visela,
ga je preklinjal, in je rekel: „Ako siti Kristus, po¬
magaj sam sebi in nama!" Drugi pa ga je svaril in
je djal: „Se tudi ti ne bojiš Boga, ker si v ravno
tistim obsojenji? Midva pozasluženji svojih del pre¬
jemava; ta pa ni nič hudiga storil." In je rekel Je¬
zusu: »Gospod! spomni se me, kadar prideš v svoje
kraljestvo." Jezus mu je odgovoril: »Resnično ti
povem, dans boš'z menoj v raju."

Zraven Jezusoviga križa pa so stali njegovi
znanci, in veliko žen,, ki so bile za njim peršle; in
so od deleč gledali. Med temi so bile njegova Mati
in njena sestra Marija Kleofova, in Marija Magda¬
lena. Ko je tadaj Jezus mater in učenca, kteriga
je ljubil, vidi! zraven stati, reče svoji materi: »Žena,
glej, tvoj sin!“ Potlej reče učencu: »Glej, tvoja ma¬
ti!" In od tiste ure jo je učeneč k sebi vzel.

Ko je bilo okoli šeste ure (opoldne), je solnce
otemnelo, in tema je bila po vsi zemlji do devete ure
(do treh popoldne). Ob deveti uri je Jezus z veli¬
kim glasam zavpil: „Eli, Eli! lama sabaktani?" To
je: »Moj Bog, moj Bog! zakaj si me zapustil?" In
nekteri tam stoječih so rekli: »Glejte, Elija kliče."

Po tem, ker je Jezus vidil, de je vse dokon¬
čano, je rekel: »Žejin sim!" Stala pa je ondi posoda
polna jesiha. Berž je stekel eden zmed njih, je vzel
gobo, jo z jesiham napojil, nataknil na terst, mu je
dal piti, in je rekel: »Glejmo, ali ga pride Elija snet."

Kadar je bil tadaj Jezus jesiha vzel, je rekel:
»Dopolnjeno jel" Potlej je Jezus zopet zavpil z ve¬
likim glasam: »Oče! v tvoje roke zročim svojo dušo."
In ko je to izrekel, je giavo nagnil, in dušo izdih¬
nil. —-

In glej! zagrinjalo v tempelnu se je pretergalo
na dvoje od verha do tal; zemlja se je tresla, skale
so pokale; grobi so se odperali, in veliko teles svetni¬
kov se je obudilo. So šli iz grobov po njegovim
vstajenji, peršli v sveto mesto, in so se mnogim per-
kazali. Stotnik, in kteri so ž njim bili in Jezusa va¬
rovali, ko so vidili potres, in kar se je godilo, so se
silno bali, in so rekli; »Resnično, ta je bil Sin božji!"

864

In vsi ljudje, kteri so se bili sošli, ko so vidili, kar
se je godilo, so terkali na persi in se domu vernili.

1, Z božjo prečudno milostjo je mogoče, de se
grešnik kterikrat tudi ob smertni uri spreoberne,
kakor razbojnik na križu; tode silno prederzno
(greh zoper sv. Duha) bi bilo, se na to zanašati,
in pokoro odlašati. „Eden je, de ne obupaš; pa
le eden, de prederzno ne zaupaš ;" (sv. Avguštin).
2. Ko je Jezus Marijo sv. Janezu mater dal, jo je
vsim vernim dal, učijo sveti očetje. Marija je ta-
daj vsili vernih mati. 3. Besede: „Moj Bog, moj
Bog! i. t. d." kažejo velikost in silo Jezusovih bo¬
lečin. Ker je Jezus za vse grehe terpel, je bil res
zapušen brez vse pomoči in brez vse tolažbe. 4.
S svojo smerljo na križu seje Jezus perkazal edi-
niga praviga veliciga duhovna , kteri ves svet
grehov očisti. V hvaležni spomin njegove smerti
se po nekterih cerkvah ob petkih vernim z zvo-
nam znamnje daje. 5. Preterganje zagrinjala je po¬
menilo, de se nova zaveza začne, in stara jenja, in
de so vrata v nebesa zopet ljudem odperte. To
zagrinjalo je ločilo „naj Svetejši* od „Svetiga “.
6. Odpiranje grobov je kazalo, de je Jezus smeri
premagal.

69. Jezus pred peklam in v grobu . _

Ko je bil Jezus na križu umeri, je šla njegova
duša pred pekel k dušam, ki so ondi čakale, in jim
je oznanil odrešenje.

Judje pa so prosili Pilata, de naj bi se križa¬
nim kosti polomile, in se sneli, de bi trupla v saboto
na križih ne ostale. Voj saki so tadaj peršli in so
hudodelnikama kosti sterli. Ko so pa do Jezusa per¬
šli, so vidili, de je že mertev, in mu niso kosti terli;
ampak eden vojakov je s sulico njegovo stran odperl,
in zdajci je tekla kri in voda iz nje. To se je nam¬
reč zgodilo, de je pismo spolnjeno: »Nobene kosti

265

mu ne zlomite," in drugo pismo: »Gledali bodo vanj,
kteriga so prebodli."

Kadar se je večer storil, je peršel Jožef iz
Arimateje, imeniten svetovavec, bogat in pravičen
mož, kteri je bil skrivaj Jezusov učenec, in ni per-
volil v Judovski svet in djanje. Ta je serčin šel k
Pilatu, in je Jezusovo telo prosil. In Pilat je ukazal,
mu telo dati. Jožef je kupil tanjčice. Peršel je pa
tudi Nikodem, kteri je bil vpervič po noči k Jezusu
peršel, in je pernesel zmesi mire in aloe okoli
sto liber. Snela sta tadaj Jezusovo telo s križa, ga
zavila v tanjčico z dišavami vred, kakor je per Ju¬
dih šega pokopovati. Jožef Arimatejic pa je imel
vert per tistim kraji, kjer je bil Jezus križan, in na
vertu nov iz skale izsekan grob, v kteriga še nihče
ni bil položen. Vanj sta tadaj Jezusa položila, velik
kamen k durirn groba zavalila in šla. Žene pa, kte-
re so bile z Jezusam iz Galileje peršle, Marija Mag¬
dalena, in druga Marija, Jakopova mati, so šle za
njima, sedle grobu nasproti, in gledale, kam in kako ,
je bilo položeno, njegovo telo,

Drugi dan pa so se zbrali veliki duhovni in Fa¬
rizeji k Pilatu in so rekli: »Gospod! spomnili smo
se, de je ta zapeljivec, ko je še živ bil, rekel: čez
tri dni bom vstal. Ukaži tadaj grob obvarovati do
tretjiga dne, de kje ne pridejo njegovi učenci, gane
ukradejo in ne reko ljudstvu: Od mertvih je vstal!
in poslednja zmota bi bila hujši od perve." Pilat
jim je rekel: »Imate stražo, pojdite, in obvarujte,
kakor veste." So tadaj šli, so grob obdali z varhi,
in kamen zapečatili.

1. Pred peklam so duše pravičnih čakale odre¬
šenja. Jezus jih je s svojo pričijočnostjo razveselil
ter jim je oznanil, de bodo kmalo v nebesa vzete,

2. Libra je tukaj jutrodeželska, ki ima 12 unc.
Mira in aloe so jutrodeželske dišave in mazila.
Obilnost dišav, s kterimi so bile platna in samo
nar svetejši Telo posute in pomaziljene, kaže ve¬
liko češenje Nikodema do Jezusa. 3. Jezaija je
prerokoval: »Njegov grob bo častitljiv." In res so

«66

ga jeli kmalo vsi keršanski narodi častiti. Kakor
njegove jaslice, tako je tudi njegov grob v sto in
sto keršanskih cerkvah poočiten in češen, in od
vsih strani sveta hodijo v Jeruzalem k Jezusovimu
grobu na božjo pot.

70. Aleluja! Jezus je od smerti vstal.

V jutro po saboti je velik potres vstal. Angel
Gospodov je peršel z nebes, je perstopil ter kamen
odvalil in nanj sedel. Njegovo obličje je bilo kakor
blisk, in njegovo oblačilo belo kakor sneg. Tadaj je
vstal Jezus živ in častitljiv iz groba. Varhi so od
strahu strepetali in so bili kakor mertvi. Ko so se
zopet zavedili, so vstali, in v mesto bežali.

Poprej tisti večer so bile Marija Magdalena,
Marija, Jakopova mati, in Saloma dišav kupile, de
bi Jezusa mazale. Zjutraj pa so šle k grobu, ko je
solnce izhajalo. Grede so med seboj govorile: „Kdo
nam bo odvalil kamen od dur groba?" Ko so šepa
tje ozerle, so vidile, de je kamen že odvaljen. Ma¬
rija Magdalena je precej tekla nazaj, in peršla k
Petru in k unimu učencu, ki ga je Jezus ljubil (k
Janezu), in jima reče: „VzeIi so Gospoda iz groba,
in ne vemo, kam so ga položili." Tadaj sta oba sku-
pej tekla k grobu. Uni dve ženi ste bile v grob šle,
pa niste našle telesa Gospodoviga. Ko ste bile za¬
voljo tega silno žalostne, glej ! sta dva angela zra¬
ven njih stala v svetlim oblačilu. Ostermele ste. An¬
gel na desni strani pa jima je rekel: „Nikar se ne
ustrašite I Jezusa išete Nazarenskiga križaniga; vstal
je, ga ni tukaj! Pojdite, povejte njegovim učencam
in Petru, de gre pred vami v Galilejo; tam ga bote
vidili, kakor vam je rekel." Berž ste šle iz groba s
straham in z velikim veseljem, in ste tekle povedat
njegovim učencam.

Aleluja! Kristus je od smerti vstal. On je pravi

Bog in naš Zveličar; to je z njegovim vstajenjem

«67

popolnama poterjeno. S tem nam je zagotovil, de
bomo tudi mi enkrat častitljivo vstali: »Smert, kje
je tvoja zmaga? Smert, kje je tvoje zelo?" (1.
Kor. 15, 55).

71 . Jezus se perkaže nekterim ženam
in učencam.

I

Potlej je Marija zopet peršla v vert, je vstala
zunaj per grobu in jokala. Ko se je pa obernila, je
vidila Jezusa stati, pa ni vedila, de je Jezus. Jezus
ji reče: »Žena, kaj jokaš?" Ona je menila, deje
vertnar in mu reče: »Gospod, ako si Ga ti odnesel,
povej mi, kam si Ga položil, in jest Ga bom vzela."
Jezus ji reče: »Marija!" Ona se ozre in reče: »Uče¬
nik!" Jezus pa ji reče: »Pojdi k mojim bratam, in
povej jim: Gremksvojimu Očetu in kvašimu Očetu,
k svojimu Bogu in k vašimu Bogu."

Potlej je Jezus srečal tudi drugi dve ženi na
potu, ko ste šle ucencam pravit, de sta se jima an¬
gela perkazala, in reče: »Pozdravljene bodite!" One
pa ste perstopile, in mu objemale noge ter ga molile.
Jezus jima reče: »Nikar šene bojte! pojdite, povejte
mojim bratam, de naj gredo v Galilejo; ondi me bo¬
do vidili." 'Šle ste tadaj in vse to oznanile enajste-
rim, ki so žalovali in jokali. Tudi Marija Magdalena
pride in oznani učencam: »Gospoda sim vidila, in to
mi je rekel." Njih besede pa so se apostelnam zde¬
le kakor prazne marnje; in jim niso verjeli.

Tisti dan se je bil Jezus perkazal tudi Petru.
Dva zmed njih pa sta šla tisti dan v terg Emavs,
ktčri je bil šestdeset tečajev (dve uri) od Jeruza¬
lema. Ko sta po potu govorila od vsiga, kar se je
bilo zgodilo, se jima je Jezus perbližal, in je šel ž
njima. Njune oči pa so bile zaderžane, de ga nista
spoznala. Rekel jima je: »Kakošni so ti pogovori,
ki jih imata gredoč med seboj in sta žalostna?" Eden,
ki mu je bilo ime Kleofa, je odgovoril: »Si ti sam
ptujic v Jeruzalemu, in ne veš, kaj se je zgodilo

v njem te dni ?“ Je rekel: „Kaj?" Sta rekla: „0d Je¬
zusa Nazarenskiga, kteri je bil prerok, mogočin v
djanji in v besedi pred Bogam in vsim ljudstvam;
kako so ga izdali naši veliki duhovni in oblastniki v
obsojenje k smerti, in so ga križali. Mi pa smo u-
panje imeli, de bo on Izrael rešil. Ali merno vsiga
tega je dans že tretji dan, kar se je to zgodilo. Pa
tudi ene žene zmed naših so nas ostrašile, ktere so
bile pred dnevam per, grobu, in niso našle njegoviga
telesa, ter so peršle in rekle, de so perkazin angelov
vidile, kteri pravijo, de živi." In on jima je rekel:
„0 vi nespametni in kesniga serca verovati vse, kar
so govorili preroki! Ali ni bilo potrebno, de je Kri¬
stus to terpel, in tako v svojo čast šel ?“ In je za¬
čel od Mozesa in vsili prerokov, in jima je razlagal,
kar je od njega v vsili pismih. Ko so se perbližali
tergu, kamor so šli, se je on delal, kakor de bi ho¬
tel dalje iti. Ona pa sta ga šilila rekoč: „Ostani z
nama, ker se mrači, in se je dan že nagnil." Tadaj
je šel notri ž njima. In ko je ž njima per mizi bil,
je vzel kruh, ga je posvetil, zlomil in jima podal.
Tadaj so se jima oči odperle, in sta ga spoznala.
On je pa njima zginil spred oči. In rekla sta med
seboj: „Ali ni bilo najno serce goreče v naju, ko je
po potu govoril in nama pisma razkladal Vstala
sta še tisto uro in se vernila v Jeruzalem ter sta
enajsterim povedala, kaj se je bilo na potu zgodilo,
in kako sta ga spoznala v lomljenji kruha.

1. Jezus je bil s presvilljenim telesam vstal, lo-
raj ga prežaljeni učenci niso precej spoznali. 2.
Nad Jezusam se je vse spolnilo, kar so pisma od
Odrešenika prerokovale: Jezus je resnično Odreše¬
nik sveta.

72. Jezus se vsim apostelnam per kaže
in postavi zakrament svete pokore.

Zvečer tistiga dneva, ko je bil Jezus od smerti
vstal, so bili apostelni zbrani in duri so bile zakle-

1269

njene zavoljo strahu pred Judi. In Jezus je peršel,
je v sredo med nje stopil in jim je rekel! „Mir vam
bodi! Jest sim, ne bojte se." Prestrašili so se pa in
zbali, ker so- menili, de duha vidijo. On jim je pa
rekel: „Kaj ste prestrašeni, in kaj take misli obha¬
jajo vaše serca? Poglejte moje roke in noge, de sim
jest sam; potipajte, sej duh nima mesa in kosti, ka¬
kor vidite, de jest imam." Ko je to rekel, jim je po¬
kazal roke, noge in stran. Ko pa niso verovali od
veselja, in so se čudili, je rekel: „!mate kej jesti tu¬
kaj ?“ So mu ponudili kos pečene ribe in sat medu.
In on je vpričo njih jedel ter vzel ostanke in jim dal.
Potlej je svaril njih nejevero in terdobo serca, de
tistim niso verjeli, kteri so ga vidili, de je vstal. Ta-
daj jim je odperl um, de so razumeli pisma.

Potlej jim je zopet rekel: „Mir vam bodi! Ka¬
kor je Oče mene poslal, tudi jest vas pošljem." Ko
je bil to izrekel, je v nje dihnil, in jim rekel: „Prej-
'mite svetiga Duha! Kterim bote grehe odpustili, so
jim odpušcni, kterim jih bote zaderžali, so jim za-
deržani."

Tomaža pa ni bilo per njih, ko je Jezus peršel.
Drugi učenci so mu povedali: »Gospoda smo vidili."
On jim je pa rekel: ,,Ako ne vidim na njegovih ro¬
kah zaaminj žebljev, in ne denem svojiga persta v
rane žebljev, in ne položim svoje roke v njegovo
stran, ne bom veroval." Čez osem dni so bili učenci
zopet zbrani in Tomaž ž njimi.. Jezus pride zopet per
zapertih vratih, je stal v sredi njih, in rekel: „Mir
vam bodi!" Potlej reče Tomažu: „Yloži svoj perst
semkaj in poglej moje roke; in podaj semkaj svojo
roko, in položi jo v mojo stran, in ne bodi neverin,
ampak verin." Tomaž je odgovoril in rekel: „Moj
Gospod in moj llog!" Jezus mu reče: „Ker si me
vidi! Tomaž! si veroval; blagor jim, kteri niso vidili
in so verovali!"

1. Škofje in od njih postavljeni mašniki imajo
od Kristusa oblast, grešnikam grehe odpustiti ali
pa zaderžali, po tem, če so grešniki vredni ali
nevredni. 2. Bog je takd naklonil, de Tomaža

270

pervič ni bilo vpričo, ki je potem dvomil, pa po¬
tlej od Kristusa prepričan bil. S tem je tudi naša
vera poterjena, ker vidimo, de apostelni niso bili
lahkoverni, temuč so še le po terdim prepričanji
verovali.

73. Jezus se perkaze učencam v Galileji /
Petru zopet zroči naj rikši pastirstvo.

Učenci so šli v Galilejo, kakor jim je Jezus
rekel. In Jezus se jim je perkazal per Tiberjaškim
morji, jim je blagoslovil ribji lov, in jedel ž njimi.
Ko so odjedli, reče Jezus Simonu Petru: „Simon
Joanov! me ljubiš bolj kakor ti-le?"/Mu reče: „To
je, Gospod! ti veš, de te ljubim." Mu reče: „Pasi
moje jagnjeta!" Mu reče zopet: „Simon Joanov! me
ljubiš?" Mu reče: „Toje, Gospod! veš, de te ljubim."
Mu reče Jezus: „Pasi moje jagnjeta!" Mu reče
vtretjič: „Simon Joanov! me ljubiš?" Simon je ža¬
losten bil, de mu je vtretjič rekel: „Me ljubiš?" in
je rekel: „Gospod, ti vse veš; ti veš, de te ljubim."
In Jezus mu je rekel: „Pasi moje ovce! Resnično,
resnično ti povem: dokler si bil mlajši, si se sam
opasoval in šel, kamor si hotel'; kadar boš pa star,
boš svoje roke raztegnil (na križu), in drugi te bo
opasal (vklenil) in te popelje, kamor ti nočeš." To
je pa rekel, de je na znanje dal, s kakošno smertjo
bo Roga počastil.

Potlej so šli enajsteri na goro, kamor je bil
Jezus ukaza). In Jezus se je perkazal več ko pet
sto bratam ob enim. Ih ko so ga vidili, so ga molili
in se vernih iz Galileje v Jeruzalem.

i.  „Jagnjeta" so verni sploh, „ovce“ pa njih
vikši. Jezus je sam bil naj vikši pastir „ovca“ in
B jagnjet,“ to je, vsili vikših (škofov in mašnikov)
in njih podložnih vernih; po svojim odhodu pa je
sv. Petra na svoje mesto postavil. Rimski papež,

271

naslednik sv. Petra, je tadaj naj vikši pastir vsih
vernih na zemlji, škofov in njih množic. 2. Tri¬
kratno zaterjenje Petrovo, de Jezusa ljubi, je bilo
nasproti trikralnimu zatajenju; in Jezus je s tem
drugim apostelnam na znanje dal, de je sv. Peter
zavoljo svoje velike ljubezni vredin, naj vikši pa¬
stir vsih družili biti. n

74. Jezus gre v nebesa ♦

Skoz štirdeset dni po svojim vstajenji od mer-
tvih seje Jezus svojim učeneam večkrat perkazal, in
je ž njimi govoril od božjiga kraljestva. Štirdeseti
dan pa se je vsim apostelnam poslednjič perkazal, in
jim je ukazal v Jeruzalemu ostati, „dokler ne bodo
navdani z močjo iz visokosti." Rekel jim je: „čez
malo dni bote prejeli moč svetiga Duha, ki bo nad
vas peršel, in mi' bote priče v Jeruzalemu, po vsi
Judeji in Samarii, in do kraja zemlje."

Ko je to izgovoril, jih je peljal v Betanijo vun
na oljsko goro. Rekel jim je: „Dana mi je vsa o-
blast v nebesih in na zemlji. Toraj pojdite in učite
vse narode, keršujte jih v imenu Očeta in Sina in
svetiga Duha. Učite jih deržati vse, kar koli sim vam
zapovedal. In glejte! Jest sim z vami vse dni do
konca sveta. Kd#r veruje in je keršen, bo zveličan;
kdor pa ne veruje, bo pogubijen. Kteri pa verujejo,
pojdejo te znamnja za njimi: v mojim imenu bodo hu¬
diče izganjali, nove jezike govorili, kače perjemali,
in ako kej strupeniga pijejo, jim ne bo škodovalo; na
bolnike bodo roke pokladali, in bodo zdravi."

Ko je Jezus izgovoril, je roke vzdignil, ter jih
blagoslovil (zegnal); in ko jih je blagoslavljal, se je
spred njih vpričo njih vzdignil, svitel oblak ga je njih
očem odmaknil, je šel v nebesa, in se je usedel na
desnico božjo.-Ko so proti nebu za njim gle¬

dali, sta stala dva angela per njih v belih oblačilih,
in sta rekla: „Možje Galilejci! kaj stojite in gledate
v nebo? Ta Jezus, ki je spred vas v nebesa vzet,

272

bo ravno tako zopet peršel, kakor ste ga vidili iti v
nebesa." In oni so ga molili, in so se z velikim ve¬
seljem v Jeruzalem vernili. .

1. Sveta Cerkev je od Jezusa povelje dobila, po
vsim svetu sv. evangeli oznanovati. To povelje je
sveti Cerkvi, to je papežu, škofam in mašnikam
tako dolgo spolnovati, dokler bo kej nevernikov,
krivobožcov in krivovercov. 2. „Kdor veruje in je
keršen, bo zveličan," ako namreč tudi po Sveti veri
' živi. 3. Ker je Jezus svoji Cerkvi obljubil, de bo
ž njo do konca sveta; toraj sveta edinozveličavna
katoliška vera ne more nikoli zaterla biti, in ona
se ne more nikoli zmotiti v tem, kar uči; zakaj Je¬
zus sam jo vodi in \lada, On je vselej per nji. 4.
Jezusov častitljivi vnebohod je bil obhajanje po-
polnama zmage nad smertjo in satanam. Odperl je
vsim, ki so pred peklam čakali, do tistihmal zaper-
to nebo, iu jih je seboj peljal v večno čast.

273

II. RAZDALI K.

Zgodbe apostelnov in začetka svete
Cerkve.

/. Matija izvoljen v apostelstvo.

Apostelni so se z oljske gore, kjer je bil Jezus
v nebo šel, vernili v Jeruzalem. V zgornjici neke
hiše so v vedni molitvi sv. Duha čakali, z Marijo in
druzimi ženami vred, ki so bile za Jezusam peršle
iz Galileje.

Tiste dni je Peter pričujočim naznanil, de je
na mesto Juda izdajavca treba noviga apostelna. Iz¬
voliti  so ga pa mogli zmed tistih, ki so bili vedno
per Jezusu, odkar je začel očitno učiti, do njegoviga
vnebohoda. Tako je sv. Peter zapovedal; ker novi
apostel je mogel z drugimi apostelni vred biti „priča
Jezusoviga vstajenja." So toraj dva na zbiranje po¬
stavili : Jožefa in Matija. Tadaj so molili: „Gospod,
ki v vsili serca vidiš, pokaži, kteriga zmed tih dveh
si v apostelstvo zvolil." Potem so vadljali. Zadelo
je Matija; in pridružen je bil enajsterim.

1. Sv. Peter je precej po Jezusovim odhodu na¬
se vzel naj vikši oblast sv. Cerkve, ktera mu je
bila tudi od druzih apostelnov spoznana. 2. Kri¬
stusovo vstajenje je podslomba vsih resnic sv. ve¬
re, ktere so apostelni oznanovali.

2. Prihod sv. Duha.

Deseti dan po Kristusovim vnebohodu, binkoštno
nedeljo, so bili vsi apostelni skupej zbrani in veliko
učencov ž njimi. Kar vstane z neba šum, kakor ka~

18

274

dar siln vihar potegne, in napolnil je vso hišo, kjer
so bili. Plameni v podobi ognjenih jezikov se vidijo
nad vsili glavami. In vsi so bili napolnjeni s svetim
Duham, in so jeli govoriti v mnogoterih jezikih, ka¬
kor jim je sv. Duh navdal.

Bili so tačas v Jeruzalemu Judje iz vsaciga na¬
roda. Ko se je šum zaslišal, se je njih velika mno¬
žica skupaj stekla. Zavzeli so se pa in stermeli, ker
jih je slehern slišal v svojim lastnim jeziku govoriti.
„Glejte — so rekli — ali niso vsi ti, ki govore,
Galilejci? Kako tedaj mi slišimo vsak svoj jezik, v
kterim smo rojeni? Kaj neki more to biti?“

Peter se zmed enajsterih vzdigne in reče: „Vi
možje Izraelci, poslušajte: Jezusa Nazarečana, kte-
rimu je Bog med vami pričevanje dal z deli, čudi in
znamnji, tega ste vi na križ perbili in umorili. Nje¬
ga je Bog (v življenje) obudil. Tega smo vsi pri¬
če! In po tem, ko je po Desnici božji povišan bil(t.j.
po tem, ko je v nebesa šel), je svetiga Duha iz¬
lil, kakor vidite in slišite. Vedi tedaj vsa Izraelova
hiša terdno in gotovo, de je Bog tega Jezusa, k 'ste
ga vi križali, postavil Gospoda in Odrešenika."

Te besede so jim v serce segle. Veliko jih je
reklo Petru in drugim apostelnam: „Možje bratje!
kaj nam je storiti?" Peter jim reče: „Pokoro storite,
in slehern se daj kerstiti v imenu Jezusa Kristusa v
odpušenje grehov: tedaj bote tudi vi prejeli dar sv.
Duha." Še tisti dan jih je okoli tri tavžent Jezusovo
.vero na se vzelo, in so se dali kerstiti. Bili so pa
stanovitni pri naukih apostelnov, pri občjim lomljenji
kruha in pri molitvah. Vsak dan so bili z enim du¬
ham v tempelnu, so hvalili Boga, in bili v prijazno¬
sti pri ljudeh. Dan na dan pa je Gospod množil šte¬
vilo izvoljenih.

1. Binkošti, to je, petdeseti dan po veliki noči,
so bile v starim zakonu spomin postave, dane na
gori Sinaji, ali začetka sv. Cerkve stare zaveze; v
novim zakonu pa so spomin začetka Cerkve nove
zaveze; zakaj potistihmal je bila s sv. Duham na¬
polnjena in od njega nezmotljivo vladana. 2. Piš

275

(ali vihar) je pomenil moč sv. Duha, kteri je kerše-
ne od vsiga pregrešniga očistil; plamen pa nebe¬
ško luč, s ktero jih je sv. Duh razsvetlil, in njih
terde serca z ognjem ljubezni omečil in ogrel. 3.
„Občje lomljenje kruha" pomeni a) občinske jed-
nine, 6) občinsko prejemanje naj svetejšiga Za¬
kramenta.

3. Peter ozdravi človeka hromiga od
rojstva.

Peter in Janez sta šla tiste dni v tempel. Per
vratih je milošine prosil ubožic, ki je bil hrom, kar
je bil na svetu, in že čez 40 let star. Tudi Petra
in Janeza prosi vbogajme. Peter mu pa reče: „Srebra
in zlata nimam; kar pa imam, ti dam: V imenu Jezusa
Kristusa vstani in hodi." Prime ga za roko in vzdi¬
gne. Per ti priči je na noge skočil in hodil, je šel
ž njima v tempel, ter poskakoval in Boga hvalil.

Vse ljudstvo ga je spoznalo, de je tisti, ki je
hrom per vratih vbogajme prosil, in je stermelo
in se zavzemalo nad tem čudam. Ker se je pa o-
zdravljeni Petra in Janeza deržal, je vse ljudstvo ti-
šaloknjima. Peter to vidi in začne govoriti: „Možje
Izraelci! kaj se čudite, kakor bi bila mi dva iz lastne
moči temu storila, de hodi? Bog je svojiga Sina Je¬
zusa poveličal, kteriga ste vi v smeijt dali. Začet¬
nika življenja ste umorili; Bog ga je pa od mertvih
obudil. Vera v Njegovo ime je tega, ki ga vi vidite
in poznate, vpričo vas vsih popolnama ozdravila.
Storite tedaj pokoro, in spreobernite se, de bodo vam
grehi zbrisani."

Na to se jih je veliko spreobernilo, in število
vernih mož je bilo 5000.

Ime „Jezus" je vsigamogočno ime; s terdnim

zaupanjem v vsih potrebah vanj kličimo.

#

276

4. Peter in Janez pred velikim zboram%

Ko staapostelna še govorila ljudstvu, pride tem-
pelnova straža, in ju zapro v ječo. Za jutra ju pri¬
peljejo v zbor in prašajo: „lz  čigave moči ali v

čigavim imenu sta to storila?" Peter reče: „Znano
bodi vam vsiminvsimu Izraelskimi! ljudstvu: ,V ime¬
nu našiga Gospoda Jezusa Kristusa, kteriga ste vi
križali, Bog ga je pa od mertvih obudil, stoji ta (člo¬
vek) zdrav pred vami. On (Kristus) je kamen, ki
ste ga vi zidavci zavergli, pa voglin kamen je le
vender. V  nikomur drugim ni zveličanja; kep nobe¬
no drugo ime pod nebam ni ljudem dano, v kterim
bi zamogli zveličani biti."

Ko so sodniki toliko serčnost vidili, so stermeli.
Vidili so tudi ozdravljeniga človeka, in niso mogli
nič reči zoper to. Ukažejo jima nekoliko iz zbora
stopiti, in se posvetvajo med seboj ter pravijo:
„Kaj je nam s tema človekama storiti? Ker očitno
čudo se je po njima zgodilo. Vsim, ki v Jeruzalemu
prebivajo, je znano, in ne moremo tajiti. Pa, de se
še bolj med l judi ne razglasi, ojstro jima zažugajmo,
de ne smeta z nikomur več kej v tem imenu govo¬
riti." Pokličejo ju tedaj, in zaterdijo, de v Jezuso¬
vim imenu ne smeta nikakor več ne govoriti, ne učiti.
Apostelna sta odgovorila: „Sami sodite, če bi bilo
prav per Bogu, bolj vas ko Boga poslušati. Ne mo¬
reva jenjati, de bi ne govorila, kar sva vidila in sli¬
šala." Veliki duhovni jima šezažugajo, in ju spustijo.
Od strahu pred ljudmi si ne upajo, jima kaj žaliga
storiti. Zakaj vse ljudstvo je Boga hvalilo zavoljo
čuda, s kterim je bil Peter hromiga ozdravil.

1. Jezus je ob vogelni kamen (vogelnik), to je,
podslomba ali steber svete Cerkve, in edina podloga
našiga zveličanja. 2. Ta čudež je pokazal, de za¬
voljo Jezusa Bog molitve uslišuje, in de je Jezus
zmiram per svojih na zemlji, akoravno je v nebe¬
sih poveličan.

277

5. Bogoljubno življenje pervih kristja¬
nov.  — Ananija in Sa/ira.

Peter in Janez, berž ko sta bila izpušena, k svo¬
jim tovaršem gresta, ter sta jim vse povedala, kar
so duhovni in starašini rekli., To slišati, so vsi v en
glas molili: „0 Gospod! daj svojim služabnikam z vso
serčnostjo tvojo besedo govoriti, ker stegneš svojo
roko, de se znamnja in čudeži gode v imenu tvojiga
svetiga Sina Jezusa.“

Ko so odmolili, se je kraj potresel, ki so bili v
njem zbrani; vsi so bili s sv. Duham napolnjeni, so
s serčnostjo božjo besedo oznanovali, in velika gnada
je bila v vsih. Vsi so bili eniga serca in enih mi¬
sel. Tudi ni bil nobeden zmed njih ubog; zakaj, ko¬
likor je bilo gospodarjev njiv ali hiš, so jih prodali,
in ceno tega apostelnam pernesli. Od tega premo¬
ženja se je vsakimu delilo, kolikor je potreboval.

Mož pa, Ananija po imenu, je s svojo ženo Sa-
firo prodal njivo. Nekaj cene si je uderžal z vede-
zam svoje žene, drugi del je k apostelnam pernesel.
Ali Peter mu je rekel: „Ananija! kaj je satan tvoje
serce zmotil, de si legal svetimu Duhu, in uderžal
nekoliko njivine cene? Ali bi ne bila tvoja, ko bi
bila ostala? in prodane dnar ali ni bil v tvoji obla¬
sti? Kaj si to sklenil v svojim sercu? Nisi ljudem
lagal, ampak Bogu.“ Ko je Ananija to slišal, je pa¬
del in umeri. Nekteri mladenči ga pobero in neso
pokopat.

Nekake tri ure potlej pride Satira in še ni ve-
dila, kaj se je zgodilo. Peter ji reče: „Povej mi, že¬
na, ako sta za toliko njivo prodala?" Ona reče:
„Prav, za toliko!“ Peter pa ji reče: „Zakaj sta se
med seboj pogovorila, Gospodoviga Duha skušati?
Glej, teh noge, kteri so tvojiga moža pokopali, so
pri durih, in tudi tebe poneso." Per ti priči je prednj
padla in dušo izdihnila. Mladenči pa pridejo, in
jo pokopljejo k njenimu možu. Velik strah je obšel
celo zbirališe, in vse, kteri so to slišali.

278

1. ObČinost posestva (to je, de so imeli vse
blago eden z drugim) ni bila zapovedana, ampak
le nasvetovana zavoljo vedi popolnamosti. Njive in
hiše so prodajali, ker so vidili, de bodo mogli
Jeruzalem kmali zapustiti. Pervi kristjanje se pa
ločijo kakor dan in noč od nekakih občenikov
(komunistov) sedajnih časov, kteri bi radi sa¬
mostane (kloštre), duhovne in cerkve vsiga pre¬
moženja obropali, de bi potlej ložej nejevero za¬
sejali, v ktero so sami že pogreznjeni. 2. Sv. Duha
sta skušala, če bo njune laži razodel ali ne. 3.
Vsaka laž je nagnjusna in pregrešna reč; laž zo¬
per Cerkev in njene predpostavljene je pa še hujši,
ker v Cerkvi je sv. Duh, in duhovni so njegovo
orodje.

6. Apostelni v ječi. Gamalielov svet.

-j t

Po apostelnih se je godilo veliko čudežev med
ljudstvam. Bolne so že kar na ceste vun nosili, in
na postelje in ležiša pokladali, de bi, kadar Peter
pride, le njegova senca koga zmed njih obšla, in bi
od svojih bolezin rešeni bili. In vernih je bilo zmi-
ram več in več. Poglavar duhovnov s šako tovar-
šev ukaže apostelne popasti in v jččo vreči. Angel
Gospodov je pa po noči duri odperl, jih izpeljal ter jim
rekel: »Pojte v tempel in govorite ljudem besede
življenja." Ob zoru tedaj gredo v tempel in učijo.

Snide se pa veliki zbor, in pošljejo po apostei-
ne v ječo. Služabniki reko: „Ječosmo z vso skerbjo
zaperto našli, in varhe pred durmi: kadar smo pa
odperli, nismo dobili nikogar v nji.“ To slišati, niso
vedili, kaj se ž njimi godi; kar pride nekdo povedat,
de apostelni v tempelnu ljudstvo učijo. Poglavar gre
po nje, in jih pripeljejo brez sile, zakaj bali so se
ljudstva, de bi jih ne bilo kamnjalo. Reče jim veliki
duhoven: „Terdo smo vam prepovedali v tem imenu
učiti; in glej! Jeruzalem ste s svojim ukam napolnili."
Peter in apostelni so rekli: »Bogu je treba bolj

pokornim biti kakor ljudem." Farizeji, silno serditi, so
jih hotli umoriti.

Pa Farizej Gamaliel, učenik postave, kteri je
bil per vsili ljudeh spoštovan, je v zboru vstal, uka¬
zal apostelnam odstopiti, ter je rekel: „Možje Izra¬
elci! jenjajte tem ljudem, in pustite jih per miru. Za¬
kaj, če je to človeško delo, bo razpadlo; ako je pa
od Boga, ga ne bote mogli razdreti."

Farizeji so v to dovolili. Poklicali so apostelne,
jih ukazali pretepsti, jim ojstro zaterdijo, ne več v
Jezusovim imenu učiti, in jih spustijo. Oni pa so ve¬
seli spred zbora šli, ker so bili vredni šteti, zavoljo
imena Jezusoviga nečast terpeti. In niso jenjali v
tempelnu in po hišah vsak dan učiti, in Jezusa Kri¬
stusa oznanovati.

1. „Prečuden je Bog v svojih svetnikih." (Ps.
67, 36.) — 2. Kadar predpostavljeni, starši ali
drugi kej pregrešniga zapovedd, bi bilo greh, jim
pokornim biti. š. Keršanstvo že nad 1800 let ob¬
stoji, in se očitno spričuje, de je božje delo.

Kako naj nam bo pri sercu, ako smo zavoljo
Jezusa — zavoljo lepiga življenja zaničevani, ali še
tudi preganjani? ,

7. Volitev diakonov. Sv. Štefan.

Število vernih je rastlo, in apostelni niso uteg¬
nili se z delitvijo milošine pečati. To/aj so množico
sklicali in rekli: „Ni prav, de božjo besedo popusti¬
mo in pri mizah strežemo. Toraj bratje! izvolite
zmed se sedem mož dobriga imena, polnih svetiga
Duha in modrosti, de jih čez to opravilo postavimo.
Mi pa se bomo molitve in oznanovanja besede deržali."
Izvolili so tedaj Štefana, polniga vere in svetiga Duha,
Filipa in še pet druzih. Postavili so jih pred apo¬
stelne, ki so molili in roke na nje položili.

Štefan, poln gnade in moči, je delal čuda in ve¬
like znamnja med ljudmi. Spravijo se pa nekteri

280

judovski modrijane! zoper njega, in se ž njim prič¬
kajo. Pa niso mogli zoperstati modrosti in svetima
Duhu, kteri je iz njega govoril. Toraj so ljudstvo,
starašine in pismarje nadražili zoper njega. Perdero
Vkup, ga popadejo, in pred zbor peljejo; postavijo
krivih prič, ki so rekle, de Štefan sveti tempel in
Mozesa preklinja. Vsi v zboru so imeli oči v njega
vperte, in so vidili njegovo obličje kakor obličje angela. ,
Štefan pa jim začne razlagati, kako je Bog pre¬
čudno vodil Abrahama in Mozesa, in kako so bili Izra¬
elci vselej Bogu nepokorni, in na zadnje reče: „Vi
terdovratni in neobrezani (neposvečeni) na sercu in
ušesih: vedno sesvetimu Duhu zoperstavljate; kakor
vaši očetje, tako tudi vi! Kteriga prerokov niso vaši
očetje preganjali? Oni so morili tiste, kteri so pre¬
rokovali prihod Pravičniga; vi pa ste zdaj Njega
izdali in umorili 1 “

To slišati, so se stogotili in z zobmi škripali v
njega. On pa, poln sv. Duha, je v nebo gledal, in
vidil božje veličastvo, in Jezusa na desnici Božji.
In je rekel: „ Glejte, vidim nebo odperto, in Sinu
človekoviga na desnici Božji. ££  Glasno so nad njim
zavpili, si ušesa mašili, vsi kmal na njega planili, ga
iz mesta vlekli, ga kamnjat. Svoje oblačila so po¬
ložili mladenču k nogam, ki mu je bilo ime Savi, in
je v Štefanovo smert pervolil, ter so ga kamnjali.
Štefan je pa molil in klical: „Gospod Jezus, sprejmi
mojo dušo!“ Potlej je pokleknil in z velikim glasam
klical: „Gospod, ne štej jim tega v greh!“ Ko je to
izrekel, je zaspal v Gospodu. Bogaboječi možje so
ga pokopali, in velika žalost je bila po njem.

1. Diakoni so zraven skerbi Za uboge in za ob¬
činsko mizo tudi nekaj duhovskih opravil imeli;
toraj so bili v to opravilo s posebnim posvetilam
Cžegnam) posvečeni. 2. Sv. Štefan je bil pervj mu¬
čenic nove zaveze; toraj se njegov god posebno
slovesno obhaja.

281

8. Sveta birma. Filip učenic in kraljični
dnarničar iz Zamorskiga .

Po Štefanovi siperti so jeli v Jeruzalemu verne
strašno preganjati. Zlasti je Savi preganjal Cerkev
božjo. Može in žene je iz hiš vlačil in pošiljal v ječo.
Vsi učenci, razun apostelnov, so toraj bežali iz Je¬
ruzalema, se po Judeji in Samarii raztresli, in po¬
vsod Jezusa Kristusa oznanovali. Filip učenic pride
v Samarijo, Kristusa oznanuje in čuda dela. Veliko
veselje je zavoljo tega bilo po mestu, in veliko sc
jih je dalo kerstiti v imenu Jezusa Kristusa. Ko so
apostelni v Jeruzalemu to zvedili, so poslali Petra in
Janeza v Samarijo. Prideta, za nje molita, de bi sv.
Duha prejeli, na nje roke pokladata, in prejeli so
sv. Duha. Po tem sta po veliko Samarijskih krajih
evangeli oznanovala, ter se potlej v Jeruzalem vernila.

Filipu je pa angel Gospodov rekel: „Pojdi na
cesto, ktera derži od Jeruzalema v Gazo." Filip gre
in ugleda dnararja Zamorske kraljice Kandace, kte-
ri je bil peršel v Jeruzalem molit. Na svojim vozu
se je že domu peljal in preroka Izaija bral. Sv. Duh
reče Filipu: „Perdruži se k temu vozu!" Filip per-
teče, in ko sliši, de Izaija bere, niu reče: „Meniš, de
tudi umeš, kar bereš?“ Mu odgovori: „Kako? ko mi
nikdo ne razloži!“ In je prosil Filipa, de naj k nje¬
mu sede.

Besede sv. pisma pa, ki jih je bral, so bile:
„Kakor ovca je peljan k zaklanju; in kakor je jag¬
nje tiho pred tem, ki ga striže, tako On ne odpre
svojih ust." Zamorec reče Filipu: „Prosim te, od
koga govori prerok to ?“ Filip začne od tega pisanja
in mu oznanuje Jezusa. Gresta dalje, prideta do vo¬
de, in dnarničar reče: „Vidiš vodo! pokaj bi ne smel
keršen biti?" Filip mu reče: „Ako veruješ iz celiga
serca, smeš." Je rekel: „Verujem, de je Jezus Kri¬
stus Sin božji." Ukaže voz ustaviti, oba stopita v
vodo, in Filip ga kersti. Kadar pa iz vode stopita,
Duh Gospodov vzame Filipa, in dnarničar ga več ne
vidi. In gre vesel svoj pot proti domu.

282

1; Birmovati so smeli le^postelni, učenci ne;
toraj imajo zdaj le škofje to oblast, ko pravi na¬
sledniki apostelnov. 2. Kdor hoče sveto pismo prav
umeti, mora poslušati zlago sv. Cerkve in njenih
učenikov,

9. Savi se spreoberne ♦

Savi, ki se je bil še mladenič smer ti sv. Štefa¬
na vdeležil, se je svoj pot grozil, vse, kar je bilo
Kristusovih, pomoriti. Šel je k velikimu duhovnu, in
si pravico sprosil, v Damask iti, in vse može in že¬
ne, ki bi ondi v Kristusa verovali, zvezane v Jeru¬
zalem pripeljati. Kadar je pa bil na potu že bliz
Damaska, ga je neprevidama luč z neba obsvetila.
Na zemljo je padel in zaslišal glas: »Savi, Savi! kaj
me preganjaš ?“ „Kdo si, Gospod ?“ Mu odgovori:
„Jez sim Jezus, kteriga ti preganjaš/' Savi! strepeta,
ostermi in reče: „Gospod I kaj hočeš, de naj storim?"
In Gospod mu reče: „Vstani, in pojdi v mesto; ondi
ti bo povedano, kaj de stoti." Možje pa, ki so ga
spremljali, so stermeči stali, ker so luč vidili in glas
slišali, pa nikogar ne vidili.

Savi vstane, in, ko hoče pogledati, z odpertimi
očmi nič ne vidi. Za roko ga tadaj peljejo možje v
Damask. Ondi je bil tri dni, de ni ne vidil, ne je¬
del, ne pil.

Bil je pa v Damasku učenic, po imenu Ananija.
Njemu je Gospod v prikazni rekel: „Pojdi v terg,
ki se imenuje ravni, in prašaj v Judovi hiši po Tar-
žanu, z imenam Savi; ker lej! on moli/' Ananija re¬
če: „ Gospod! slišal sim od veliko ljudi, koliko hudi-
ga je ta mož tvojim svetim  v Jeruzalemu storil; in
("tudi tukaj) ima oblast od vikših duhovnov, vse
zvezati) kteri v tvoje ime kličejo / 4  Gospod pa reče:
„Pojdi, zakaj ta je meni izvoljena priprava, de bo
moje ime nosil pred nevernike, kralje in Izraelove
otroke; ker pokazal mu bom, koliko mu je zavoljo
mojiga imena terpeti / 4

283

Ananija gre na dom k njemu, položi roke n&nj
in reče: „Savl, brat! Gospod Jezus, kteri se ti je
na poti perkazal, kodar si peršel, me je poslal, de
spregledaš, in boš s svetim Duham napolnjen." Zdaj¬
ci mu je padlo od oči kakor luskine, in je spregledal,
vstal in keršen bil. Berž potlej je v shodnicah o-
znanoval od Jezusa, de je on Sin božji. Vsi pa, kte¬
ri so slišali, so se zavzeli in rekli: „Kaj ni ta tisti,
ki je v Jeruzalemu preganjal te, kteri so v to ime
klicali, in je za to sem peršel, de bi nje zvezane k
vikšim duhovnam peljal?" Savi pa, čedaljebolj raž-
svitljen in goreč, je Jude v Damasku zavračeval in
jim pričal Kristusa.

Savi se je potem v Arabijo umaknil. Ko je že
veliko dni fcež tri leta) preteklo, in se je v Damask
vernil, so Judje sklenili ga umoriti, in so noč in dan
stregli per mestnih vratih, de bi ga prijeli. Verni pa
so ga po noči čez mestni zid v pletenici doli spustili.
Po tem je peršel v Jeruzalem, sv. Petra vidit, in je
per njem ostal petnajst dni. Tukaj se je z neverniki
besedoval; oni pa so iskali ga umoriti. Toraj so ga
verni v Cezarejo spravili, in v Tarz *) poslali. Cer¬
kev pa je tačas po celi Judeji, Galileji in Samarii
mir imela in rastla; verni so v strahu Gospodovim
živeli in bili napolnjeni z veseljem sv. Duha.

1. Damask, mesto v Celesirii, na severu od Ga¬
lileje. V njem je tačas veliko Judov stanovalo. 2.
Sveti  so se imenovali verni.  Kristjan je k sveto¬
sti pokliean, in pervi kristjanje so res v svetosti
živeli. 3. Cerkev je mir imela tisti čas, nekaj, ker
se je bil Savi — potlej Pavl — spreobernil, nekaj
pa, ker je tačasni cesar Klavdi Jude hudo stiskal.

*) Cezareja in Tarz ste primorski mesti. V poslednjim je bil sv«
Pavl rojen.

284

10.  Peter ozdravi Eneja in obudi Tabito ,

Peter, ko je po vsih krajih hodil, je peršel tudi
k Svetim,  ki so v Lidi prebivali. Ondi je našel člo¬
veka Eneja, ki je že 8 let v postelji ležal, ker je
bil udolomin. Peter mu reče: „Enej! Gospod Jezus
te ozdravi: vstani in postelji si/' In kar vstal je.
Vsi, ki so v Lidi in Saroni prebivali, so ga vidili, in
se k Gospodu spreobernili.

V bližnjim mestu Jopi je bila učenka Tabita,
polna dobrih del in milošine, umerla. Učenci pokli¬
čejo sv. Petra. Ko je peršel, so ga vse vdove ob¬
stopile, jokale, in mu kazale obleke, ktere jim je
Tabita napravila. Peter vse vun spravi, poklekne in
moli. Na to reče: „Tabita vstani!“ Ona pa je oči
odperla, in, ko je Petra ugledala, je sedla. Peter ji
roko poda, in jo vzdigne. To se je razglasilo po Jo¬
pi, in njih veliko je verovalo v Gospoda.

L Lida  je bilo pomorsko mesto v deležu Epraj-
movim. 2. Saron,  lepe primorske poljane od Ce-
zareje do Jopa z mnozimi malimi vasmi. 3. Jope,
imenitno mesto ob morji, 9 mil od Jeruzalema.

11.  Komeli stotnik se spreoberne. Ker-

sanska občina v Anliohii.

V Cezarji je živel rimljanski stotnik Korneli,
mož dobriga serca, in bogaboječ z vso svojo hišo,
kteri je veliko milovšine med ljudi delil in vedno
Boga molil. K temu je nekiga dne angel peršel in
mu rekel: „Korneli, tvoje molitve in milovšine so per-
šle pred Gospoda; toraj pošlji mož v Jope, in po¬
kliči Simona, kterimu je primek Peter: on ti bo po¬
vedal, kaj de stori/ 4

Angel je zginil, in Korneli pošlje dva svojih
'domačih in eniga bogaboječiga vojaka v Jope.

285

Drugi dan, ko so tl  na poti bili, je šel Peter
na streho molit. Bil je pa lačen in je hotel jesti.
Ali ko so mu perpravili, se je zamaknil. Vidil je
nebo odperto in posebno podobo z neba priti, kakor
velik pert, kteri je bil na štirih konceh na zemljo
doli spušen. V njem so bile vse štirnogate in Iazi-
joče zemljiške živali in tiče spod neba. In peršel
je glas do njega: „Vstani, Peter! zakolji in jej!"
Peter je pa rekel: »Nikdar Gospod! zakaj nikoli ni-
sim nič nagnjusniga in nečistiga jedel.® In glas mu
zopet reče: »Kar je Bog očistil, ne imenuj nagnjus-
no!“ To se je trikrat zgodilo, in zdajci je bila po¬
soda nazaj v nebo vzeta. Sv. Peter je mislil, kaj
bi ta perkazin pomenila, in ravno ta čas mu je sv.
Duh rekel: „Glej, trije možje te išejo: pojdi ž njimi
brez pomislika, zakaj jest sim jih poslal." Peter gre
k njim, :ki so bili pred vrati, jih notri pelje in
prenoči.

Drugi dan se je ž njimi na pot podal, in ne-
kteri bratje iz Jopa so ga spremili. Komeli je skli¬
cal svojo sorodnino in posebne perjatle, ter je Petra
čakal. Ko Peter pride, najde veliko zbranih in jim
reče: „Vi veste, kako se gnjusi judovskimu človeku,
se pridružiti ptujcu (neverniku); menije pa Bog po¬
kazal, nobeniga človeka ne imenovati nagnjusniga ali
nečistiga. Toraj sim peršel brez pomislika, ker sim bil
poklican: prašam tedaj, kaj ste me klicali?" Komeli
mu vse razloži, kar se je ž njim zgodilo, in na to
reče: »Zdaj smo tedaj mi pred teboj, de bi vse sli¬
šali, kar je tebi od Gospoda ukazano." Sv. Peter
jim začne oznanovati Kristusa, in spričevati sv. vero
v njega. Še je govoril, kar pride sv. Duh nad vse,
kteri so ga poslušali, začeli so mnoge jezike govo¬
riti, in Boga hvaliti. Verni iz Judov, ki so bili s
Petram peršli, so se zavzeli, de je gnada sv. Duha
tudi nad nevernike bila zlita; Peter pa povzame:
»More li kdo vode braniti, de bi ne bili keršeni ti,
kteri so sv. Duha prejeli, kakor tudi mi?" In ukaže,
kerstiti v imenu Jezusa Kristusa. Po tem so Pe¬
tra prosili, in je nekaj dni per njih ostal.

886

Tudi v Antiohii so nekteri učenci nevernikam
Kristusa oznanovali, in veliko se jih je spreobernilo.
Ko so apostelni v Jeruzalemu to zvedili, so poslali
Barnaba učenca proti Antiohii. Barnaba pa je šel
v Tarz po Pavla. Obadva sta šla v Antiohijo, sta
kje eno leto ondi ostala in perdobila veliko množico
Kristusu, tako de so v Antiohii bili verni najpred
Kristjanje  imenovani.

1. Komeli je bil ajd, vender ježe praviga Boga
poznal in molil. 2. Posebna reč je, de je Bog
perviga ajda ravno k poglavarju apostelnov sv. Pe¬
tru poslal. 3. Peter je bil na strehi, to je, verhu
hiše, ker so bile strehe na jutrovim ravne (ali plane)
4. Perkazin nesnažnih žival je pomenila, de razlo-
čik med snažnimi in nesnažnimi živalmi — in to¬
rej razloeik med Judi in neverniki jenja, odkar je
Kristus s svojo smertjo vse očistil, de smejo tedaj
neverniki ravno tako h kerstu pušeni biti kakor
Judje. Judje pa so imeli vse nejude za nesnažne
ali nečiste. 5. Verni iz Judov so menili, de ne¬
verniki se morajo popred pojuditi, potlej še le bi
mčgli keršeni biti; sv. Peter jih je pa podučil, de
tega ni treba, kar je Bog sam razodel, ker je tudi
nevernikam sv.Duha poslal še, prejden so bili keršeni.

12. '’’ f  Petra angel iz ječe reši.

Tudi kralj Herod je jel Jezusovo cerkev pre¬
ganjati. Dal je Jakopa, Janezoviga brata, z mečem
umoriti. Ker je to Judam všeč bilo, je ukazal tudi
Petra popasti, ga je poslal v ječo, in zročil čveteri
straži, ki je imela vsaka po štiri stražnike. Po ve¬
liki noči gaje hotel pred ljudstvo postaviti in končati.
Cerkev je pa neprenehama molila za Petra. Posled¬
njo noč, ko ga je- Herod menil pred ljudstvo posta¬
viti, je Peter spal med dvema vojakama, v dve ve¬
rigi vklenjen; varhi so pa pred durmi ječo varovali.
In glej! angel Gospodov je pristopil, in luč seje

887

zasvetila v ječi. Angel je Petra v stran udaril, ga
zbudil in rekel: „Vstani berž!“ In kar verige so mu
z rok padle. Na to mu reče: „Opaši se in obuj čev¬
lje; ogerni plajš, in pojdi za menoj!“ Peter je sto¬
ril tako, in šel za njim; menil je pa, de je le per-
kazin. Ko sta odšla memo perve in druge straže,
prideta do železnih vrat, ktere so se jima same od
sebe odperle. Ko skoz-nje prideta in stegno (julice)
dalje gresta, angel od njega zgine.

Zdaj se Peter še le zave, in reče : „Zdaj za¬
res vem, de je Gospod svojiga angela poslal in mene
otel Herodove roke in čakanja judovskiga ljudstva. <£
Zamišljen pride do hiše, v kteri je bilo veliko ver¬
nih zbranih, in so zanj molili. Ko je na vežne vrata
terkal, so menili, de je njegov angel. Odpro, ga vi¬
dijo, ter vsi sterme. On pa jim z roko migne, de
naj molče, in perpoveduje, kako ga je Bog iz ječe
izpeljal. Po tem je od ondod drugam šel. Kadar se je
pa dan storil, je bil ne majhin hrup med vojaki, kaj
de seje s Petram zgodilo. Herod pa, ko je Petra i-
skal, in ne našel, je varhe izprašal, in jih ukazal k
smerti perpeljati.

Po tem je Herod šel iz Judeje v Cezarejo, ter
je ondi prebival. Neki dan je kraljevo oblečen s
svojiga sedeža govoril k ljudstvu. Ljudstvo pa je
vpiio: „Božje besede in [ne človekove! “ Per ti

priči ga je udaril angel Gospodov, ker ni Bogu časti
dal in umeri je od červov sneden.

1. Po svojih angelih Bog ljudi otema, pa tudi
kaznuje. 2. Ta Herod je bil Herod Agripa, vnuk
uniga, ki je bil ob času Kristusoviga rojstva. Umeri
je bil peti dan po uni pergodbi svojiga prederzniga
napuha. 3. Ob tem času (42 ali 43 po Kr.) je
peršel sv. Peter za stanovitno v Rim.

288

/3, # JPau/ m Barnaba poslana Jezusa
oznanovat.

Sveti Duh je apostelnam djal: »Odločite mi Savla
in Barnaba k delu, h kterimu sim ji izvolil." In apo-
stelni so se postili, molili, roke na nji položili, in ju
poslali. Ta dva, od sv. Duha poslana, sta peršla na
otok Ciper. Tukaj sta našla vražnika, kriviga pre¬
roka, kterimu je bilo ime Bar — jezu. Le - ta je
bil per Sergju Pavlu, deželnim oblastniku, kteri je
bil pametin mož, in je želel besedo božjo slišati. Uni
vražar je pa iskal oblastnika odverniti, de bi ne bil
sprejel sv. vere. Pavl, poln sv. Duha, ga je pa oj-
stro nagovoril in mu napovedal, de bo slep nekaj
časa, ker je sovražnik vse pravice, in ne jenja poti
Gospodove prevračati. Berž je oslepel in okoli ta-
pal, kdo bi mu roko podal. Oblastnik, to viditi, je
veroval in se čudil nad naukam Gospodovim, ki se s
tolikimi čudeži poterjuje.

Po tem sta peršla Pavl in Barnaba v deželo
Pizidjo in sta v mestu Antiohii učila. Ker so jima
pa Judje zoper govorili in kleli, je rekel Pavl: »Vam
se je naj pervo spodobilo govoriti besedo božjo: Ker
jo pa odmetujete, in se večniga življenja nevredne
štejete, se oberneva k nevernikam." Neverniki, to
slišati, so se veselili in verovali, in beseda božja se
je širila po vsi deželi. Judje pa so obudili prega¬
njanje nad Pavla in Barnaba in n ju izgnali iz svojih
krajev.

Ona pa sta šla, in peršla v Listro, ter sta ondi
evangeli oznanovala. Tukaj je sedel mož kruljev od
svojiga rojstva. Ko ga je Pavl pogledal in vidil, de
ima vero, ozdravljen biti, je glasno rekel: »Vstani, in
stoj na svojih nogah!" In skočil je kviško in hodil.
Ljudstvo, to viditi, je kričalo: »Bogovi so v člove¬
ški podobi k nam doli peršli!" Prignali so svoj pot
ovenčanih volov, jih njima darovati. Apostelna sta
pa obleke pretergala, med ljudstvo skočila, jih učila,
de sta tudi ona umerjoča človeka, ter komaj daro¬
vanje ubranila. Neki Judje pa so peršli in ljudstvo

289

podpihali, de so Pavla kamnjali, in iz mesta vlekli,
ker so menili, de je mertev. Učenci so ga pa osto-
pili, je vstal in se v mesto vernik Drugi'dan se je
z Barnabam v Derbe podal. Ko sta jih bila v tem
mestu veliko spreobernila, sta se nazaj v mesta ver-
nila, kjer sta poprej učila, verne v nauku poterdovat.

Postavila sta jim povsod mašnike z molitevjo
in poštam, jih Bogu perporočila, ter se vernila v
Antiohijo (v Siril).

1. Bar-jesu je ljudstvo slepil, de ima od Boga
razodenje, in de je v posebni prijaznosti ž njim. 2.
Antiohija v Pizidii je druga od Antiohije v Sirii..
3. S svojim terdovratnim obnašanjem so se Judje
sami nevredne razodeli po keršanstvu večno živ¬
ljenje doseči. 4. Pavl kamnjan se je počasi iz me-
dlevce omogel, in je skrivaj zopet v mesto šel. 5.
Derbe je bilo blizo Listre.

14, Cerkveni zbor v Jeruzalemu,

(50 po Kr.)

Neki verni iz Judov so peršli iz Judeje v An¬
tiohijo, ter so učili verne iz nevernikov rekoč: „Ako
ne bote po Mozesovi šegi obrezani, ne morete zve¬
ličani biti.“ Ker sta se pa Pavl in' Barnaba temu
nasprot stavila, in ž njimi besedila, so sklenili, de naj
ona in nekteri drugi ž njima gredo v Jeruzalem k apo-
stelnam in starašinam zavoljo tega prašat.

V zboru Peter vstane, dokaže, de Bog med
Judi in neverniki nič razločka ne dela, in reče: „Kaj
Boga skušate s tem, de na vrat nakladate učencam
(vernim) jarm, kteriga ne naši očetje, ne mi nismo
nositi zamogli?" Vsa množica je molčala. Barnaba
in Pavl sta jim pa pripovedovala, kako velike znamnja
in čuda je Bog med neverniki po njima delal.

Ves zbor je na to sklenil, s Pavlam in Barna¬
bam može poslati v Antiohijo, kteri so jim sklep a-
postelnov prinesli: „Sveti Duh in mi smo spoznali,

19

290

vam nobene teže več ne nakladati, zunaj tega po-
trebniga: de se zderžite od zaklaniga malikam, od
kervi in od zadavljeniga. a

1. Sklepi vesoljnih cerkvenih zborov so od sv.
Duha navdani in toraj nezmotljivi. Vesoljni zbori
so tisti, kjer so katoliški škofje zbrani s, papežem
vred, kteri je predsednik in sklepe poterdi. 2. Vži-
vanje kervi in zadavljenima jim jo bilo pi-epovedano,
ker so Se kristjanje iz Judov in Judje zavoljo Mo-
zesove postave nad tem spodlikali. 3. Peter je bil
po ukazu cesarja Klavdja iz Rima pregnan (v 1. 50.)
in je pred začetkam zbora v Jeruzalem peršel. Po
Klavdjevi smerti (54 po Kr.) se je v Rim vernik

15.  # Pavl gre vdrugič evangeli oznanovul.

Pavl si čez nekaj časa Sila tovarša privzame,
gre skoz Sirijo ih Cilicijo in pokrepčuje verne. Ko
pa v Troado prideta, je v nočiprikazin vidik Nekdo
po Macedonsko oblečen je stal pred njim in ga je
prosil: „Pojdi v Macedonijo, in pomagaj nam!" lierž
stopi v barko, pride v Filipi, veliko Macedonsko
mesto, in uči ob neki saboti očitno. Bogaboječa že¬
na, škerlatarica, Lidija po imenu, posluša, sveti Buh
ji serce odpre, de je verovala, in se dala kerstiti z
vso svojo družino.

Nekiga dne, ko je šel molit, ga sreča deklica,
ki je imela vedeškiga duha (je bila obsedena), in je
svojim gospodarjem veliko privedeževala. Pavl je
rekel hudobnimu duhu: „V  imenu Jezusa Kristusa ti
zapovem, iz nje se spraviti." In šel je iz nje pri ti
priči. Ker so pa njeni gospodarji vidili, de je ves
dobiček odletel, zgrabijo Pavla in Silata in ju pred
mestno gosposko peljejo, rekoč: „Ta moža, Juda,
naše mesto motita." Ljudstvo je vkup vrelo, gospo¬
ska pa reče, jima oblačila iztergati in ju šibati. Po
tem so vsa raztepena v ječo vergli in ječarju zapo¬
vedali, ji zvesto varovati. Toraj ju je v notranjo

291

ječo vtaknil in jima noge v klado djal. O pol noči
pa sta Pavl in Sila molila in Boga hvalila. Na na¬
glim velik potres vstane, ječa se je do tal stresla;
vse vrata so se odperle, in vsili železja se razkle¬
nile. Ko se ječar zbudi, in vidi vrata odperte, je meč
izderi, in se hotel umoriti, ker je menil, de sta jet¬
nika ušla. Pavl je pa na glas zavpil: „Ne stori si
nič žaliga; sej sva oba tukaj!" In ječar si je rekel
luč dati, je s trepetam k njima šel, se vergel pred
Pavla in Sila, ju je vun peljal in rekel: „Gospoda,
kaj naj storim, de bom zveličan?" Ona mu pa reče¬
ta: „Veruj v Gospoda Jezusa, in boš zveličan ti, in
tvoja hiša." In oznanovala sta besedo Gospodovo
njemu in vsim, ki so bili v njegovi hiši. Vzel iu
je še tisto uro v noči k sebi, in jima je rane izpiral;
in je bil zdajci keršen on in vsa njegova hiša. Ko
se je pa dan storil in je gosposka slišala, de sta
rimska mestnjana, jih je za zamero prosila, Spustila
in prigovarjala, de naj bi šla iz mesta.

1. Besedo božjo prav umeti in prav oznanovati,
je dar sv. Duha; toraj ga vselej pred poslušanjem
perserčno v pomoč pokličimo! 2. Kdor je imel rim¬
sko mestnjanstvo, po rimskih postavah ni smel bi¬
čan ali tepežen Biti.

16 ♦ # Pavl v Atenah in Korintu ♦

Pavl preobhodi mnoge mesta in pride v Atene.
Tukaj se mu je duh unel, ker je vidil, de je mesto ma¬
likovalo ; toraj jih je v shodnici in na tfirgu vsak dan
učil, kteri so bili pričijoči. Neki modrijanci so ga
pa popadli, in pred vikši sodniše gnali, ga sprašat,
kaj prav de uči. Pavl, stoječ v sredi sodniša, jim
začne govoriti: „Možje Atenci! Ko sim, mem gredoč,
vaše bogove ogledoval, sim tudi altar našel, na kte^
rim je zapisano: Neznanimu Bogu.  Kar tedaj ne-
vedoči častite, vam jest oznanujem! Bog, kteri je
Stvaril svet id vse, kar je na rijem, On, ki je Go¬
spod nebes in zemlje, ne prebiva v tempelnih z ro-

- }'

292

kami storjenih. Njemu se tudi s človeškimi rokami
ne streže, kakor bi česa potreboval, ker On daje
vsim življenje in dihanje in vse." še dalje jih je
Pavl učil od praviga Boga, od potrebe spokorjenja,
od sodbe in vstajenja. Ko so pa slišali od vstajenja
merlvih, so se eni posmehovali, eni so pa rekli: „Od
tega te bomo še enkrat slišali." Tako je Pavl zmed
njih šel. Nekaj pa jih je ž njim šlo in so verovali.
Med temi je bil tudi Djonizi Areopagec, neka žeila
Damarida in drugi.

Po tem je Pavl šel v Korint. Ondi je ob sa-
botah učil in Judam pričal, de je Jezus odrešenik.
Ker so mu pa Judje nasprotvali in kleli, jim je re¬
kel: „Vašakrinaj bo vam na glavi; jest nisim kriv:
zdaj pojdem k nevercam." Po tem je učil neverce
v Korintu, in veliko jih je verovalo, in se dalo kerstiti.
čez leto in šest mescov je od Korinčanov slovo vzel,
se peljal v Sirijo, je peršel v Jeruzalem, in od on¬
dod v Antiohijo. '

1. Atene so bile veliko mesto greških dežel,
nekdaj sedež greške učenosti in imenitnosti. 2.
Napis: Neznanima Bogu, se  je tako začel: Ob
- strašni kugi, ko niso mogli vsi maliki nič poma¬
gati, nekimu modrijanu v misel pride: »kuga je
od nekiga neznaniga Boga  poslana, ta se mora
utolažiti." Toraj so temu nepoznanimu Bogu posta¬
vili altar z rečenim napisam.

17.  #  Pavl gre vtretjič Jezusa oznanovat. '

Pavl se je nekaj časa v Antiohii mudil, potem
je mnoge kraje obhodil, in peršel v Efez. Ondi je
našel 12 učencov, in jim je rekel : „Ste prejeli sv."
Duha, ko ste jeli verovati?" So mu rekli: „Še sli¬
šali nismo, de je sv. Duh." Jim reče: »V kom ste
tedaj keršeni?" Mu reko: »V kerstu Janezovim."
Pavl reče: „Janez je s kerstam pokore ljudi kerše-
val, in rekel, de jim je v tega verovati, kteri bo za
njim peršel, to je, v Jezusa." Ko so to slišali, so

893

bili keršeni v imenu Gospoda Jezusa. Pavl je po¬
tlej nanje roke položil (jih je birmal), in sveti Duh
je nanje peršel, in so mnogotere jezike govorili in
prerokovali. Sveti Pavl je ondi dve leti učil tako
serčno, de so vsi v rimskim delu Azije prebivajoči
Judje in neverci Gospodovo besedo slišali. Tudi ve¬
like čuda je Bog delal po sv. Pavlu, tako de so
njegove rute in opasila na bolnike pokladali, in bo¬
lezni so jih popušale, hudi duhovi so zbeževali. Tudi
veliko vernih je peršlo, ter so se izpovedovali svojih
(grešnih) del. Veliko teh pa, ki so se z vražami pe¬
čali, je perneslo svoje vražarske bukve, in so jih
vpričo vsih sožgali. In ko so njih ceno preudarili,
so našli, de so 50,000 srebernikov ali denarjev ve¬
ljale. Tako je beseda božja močno rastla in se raz¬
širjala.

Vstala je pa tisti čas ne majhna zmešnjava v
Efezu. Zakaj srebrar, po imenu Demetri, kteri je
sreberne templičke neverske boginje Dijane delal, je
umetnikam mnogo dal zaslužiti. Te in take delavce
je on sklical, in jim reče: „Možje, vi veste, de mi
od tega dela dobiček imamo ? In vidite in slišite,
de ta Pavl, ne le v Efezu, ampak skoraj po celi
Azii veliko ljudi pregovarja, in reče: to niso bogovi,
ki so z rokami storjeni. Ne samo pak ta naša ume-
talnost bo s tem v nevarnosti zaničevana biti, temuč
tudi tempel velike Dijane bo za nič štet, in tudi svit-
lost tiste, ktero cela Azija in ves svet časti, bo
pojemala." To zaslišati, so se stogotili in vpili: „Ve¬
lika je Dijana Efežanska!" Vse mesto je hromelo,
planejo na gledaljše in popadejo Kaja in Aristarha,
Pavlova tovarša. Pavl je hotel med ljudstvo iti, pa
učenci ga niso pustili.

Ko je hrup potihnil, je šel Pavl na Macedonsko
-in Greško, in je peršel v Troado. Verni se pervi
dan po saboti (v nedeljo) snidejo, kruh lomit, in
Pavl jih je učil, in jim do pol noči govoril, ker dru¬
gi dan si je bil namenil oditi. Mladenič Evtih pa je
sedeL na oknu, in ker je Pavl dolgo govoril, je terdo
zaspal, omahnil, in s tretjiga nastropja na tla padel
ter bil mertev vzdignjen. Pavl k njemu doli gre, ga

294

objame in reče: „Ne prestrašite se, zakaj duša je v
njem." Po tem so mladenča živiga gori peljali, in
se zlo veselili. Pavl je še do jutra učil, po tem se
odpravil, in peršel v Milet.

1. »Ste prejeli sv. Duha?" s tem jih je sv. Pavl
prašal, če so že birmani, ker je menil, de so že
keršeni. 2. Apostelni že so vražarske (copernij-
ske) bukve zatirali; to nas uči, kako je zlo pre¬
grešno, se s takimi vražami in lažmi pečati. —
Verni se morajo zlasti bukev in listikov varovati,
kteri niso od škofov poterjeni, in ni zapisano, kje
in od koga de so natisnjeni. 3. De spoved velja,
se mora perfožnost greha zapustiti, in hudo pože¬
lenje in navade zatirati. 4. Dobičkarija in samo-
pridnost ste naj veči sovražnici keršanstva. 5.
„Kruh lomiti" se pravi tukaj: skupej večerjati in
presveto rešnje Telo vživati. 6. Krištjanje posve¬
čujemo nedeljo, ker je Kristus ta dan od smerti
vstal.

18*  * Pavl se poslovi v Miletu in gre
v Jeruzalem.

V Milet, ki je bilo blizo Efeza, je Pavl poklical
tudi cerkvene starašine iz Efeza. Zakaj tje ni uteg- v
nil več iti, ker se mu je zavoljo bližnjih binkošt v
Jeruzalem mudilo.

Ko so bili zbrani, je imel Pavl pridigo. Rekel
jim je, de bo mogel v Jeruzalemu veliko preterpe-
ti, in de gabojavalne kdo zmed njih več vidil. Pre¬
rokoval jim je, de bodo po njegovim odhodu lažnjivi
preroki vstali, zoper ktere naj skerbno čujejo in se
vojskujejo : »Čujte tedaj — jim reče — nad seboj in
nad vso čedo, ki vas je sveti Duh škofe čez njo po¬
stavil, vladati božjo Cerkev, k* j« je s svojo kervjo
pridobil. Vom, de po mojim odhodu pridejo med vas
zgrabljivi volkovi, kteri ne bodo čedi zanesli, in še
zmed vas bodo možje vstali, kteri bodo napačne reči

295

govorili, učencov na se vleči. Toraj čujte in pomnite,
de skoz tri leta nisim odjenjal, ne po noči ne po
dnevi vsaciga zmed vas v solzah opominjati, [n zdaj
vas Bogu perporočim, kteri je mogočen vas boljšati,
in vam delež med vsimi posvečenimi dati. K

Kadar je dogovoril, je pokleknil in ž njimi mo¬
lil. Vsi pa so začeli silno jokati, in so Pavla obje¬
mali in kuševali, zlasti, ker je rekel, de ga ne bodo
več vidili, — in so ga do barke spremili.

Ko je v Jeruzalem peršel, so ga bratje (krist-
janje) veseli sprejeli, in se radovali zavoljo tega,
kar je Bog med neverci po njem storil. Nekteri
Judje iz Azije pa, ki so ga v tempelnu vidili, so
ljudstvo zoper njega nadražili, ga popadli in vpili:
,’Izraelci, pomagajte! ta je tisti, ki zoper ljudstvo,
postavo in ta kraj (tempel) povsod vse ljudi uči, in
je tudi nevernike v tempel perpeljal, in temu sveti-
mu kraju nečast storil." Vse mesto je bilo v hrupu,
in ljudstvo je skupej vrelo. Popadli so Pavla, ga
iz tempelna vlekli in vrata zaperli. Ker so ga pa
bili in hotli umoriti, je bilo to rimskimu vojaškimu
jezerniku naznanjeno. Le-ta pride, ukaže Pavla v
dve ketini vkleniti, in praša, kaj de je storil. Eni
zmed ljudstva pa so to, drugi to vpili. Toraj ga je
rekel na grad odpeljati, ker ni mogel zvediti, pri
čem de je.

Drugo noč se je Pavlu Gospod perkazal in mu
je rekel: „Stanoviten bodi! kakor si od mene v Je¬
ruzalemu pričal, tako moraš tudi v Kirnu pričati."
Ko se je pa dan storil, se je več ko 40 Judov zbra¬
lo, in so se zakleli in zarotili, nič ne okusiti, dokler
Pavla ne umorijo. Jezernik to zve in ga da po noči
v Oezarejo k deželnimu oblastniku Feliksu odpeljati.

i.  Škofje so pravi apostelski nasledniki in od
sv. Duha postavljeni poglavarji Cerkve; toraj smo
jim dolžni sveto spoštovanje in nepremakljivo po-
koršino. 2. Starašini, ki jili je sv. Pavl iz Efeza in
bližnjih mest v Milet poklical, so bili škofje in
mašniki (Irenej).

296

/ 9 , Pavl v Cezareji pred Feliksam,
Festam in Agripanu

V Cezareji je Feliks svetiga Pavla imel dve
leti zapertiga, ker je menil, Pavl mu bo dnarjev dal,
se jetništva rešiti. Toraj ga je večkrat pred se po¬
klical in je slišal vero v Jezusa Kristusa iz njego¬
vih ust. Ko je pa neki dan Pavl govoril od pravice ,
od čistosti  in od prihodnje sodbe , se je Feliks pre¬
strašil in mu je rekel: „Za zdaj pojdi; ob priložnim
času pa te bom poklical."

čez dve leti je Porci Fest za Feliksam nasto¬
pil. Pred njim so Judje Pavla terdo tožili, pa tožb
niso mogli spričati, ker se je Pavl odgovoril, de se
ni ne zoper postavo, ne zoper tempel, ne zoper ce¬
sarja nič pregrešil. Fest, Judam vstreči, pogovarja
Pavla, v Jeruzalem iti, de bi ondi sojen bil. Pavl
je pa rekel: „Pred cesarjevo sodbo stojim, tukaj

moram sojen biti; Judam nisim škodoval, kakor sam
dobnrveš: pred cesarja kličem!" Fest mu je odgo¬
voril: „Pred cesarja kličeš; k cesarju pojdeš."

čez nekaj časa pride kralj Agripa v Cezarejo
Festa pozdravit. Fest mu od Pavla perpoveduje, in
Agripa ga želi slišati. Fest ga ukaže perpeljati, in
Agripa reče Pavlu: „Perpušeno ti je za se govoriti."
Tedaj začne Pavl svoje življenje razlagati od svoje
mladosti, kako je po nebeški perkazni v Kristusa za¬
čel verovati, kako je Judam in nevercam pokoro o-
znanoval i. t. d. Agripa mu poslednjič reče: „Le še
malo, in bi me pregovoril, kristjan biti." Pavl reče:
„Malo ali veliko, — jest vošim pred Bogam, de bi
ne samo ti, ampak vsi, kteri slišijo, še dans taki bili,
kakoršin sim jest, zunaj tega železja." Na to so vstali
kralj, in kteri so ž njim bili, in sc med. seboj govo¬
rili: „Ta človek ni nič smerti ali železja vredniga
storil." Festu pa je djal Agripa: „Ta človek bi se
lahko izpustil, ako bi ne bil pred cesarja klical."

1. Velikrat grešnika nagla groza pred sodbo
strese. To je gnada, s ktero Bog grešnika k po-

297

kori budi. Gorjč mu, kdor to zveličavno budenje
zatira in se svetimu Duhu zoperstavi, kakor Feliks.
Feliks je bil namreč lakomnik, krivičnik in prešest-
nik; Pavl je toraj ravno od tega govoril, kar je
tega grešnika v trepet perpravilo. 2. Pavl, ker je
bil rimski mestnjan, je smel le od rimske oblasti
sojen biti.

Kteriga zmed grehov zoper sv. Duha se je Agri-
pa deležniga storil?

20.  #  Pavlova nevarna vožnja po morji.

Pavl je bil z drugimi jetniki vred stotniku Juliju
zročen, de naj jih v Rim prepelje. Stopijo v barko
in odrinejo v morje, čez dolgo časa, ko je bila vož¬
nja že nevarna, jih je Pavl opominjal, in rekel: „Možje!
vidim, de vožnja začenja zlo nevarna biti, ne le
za blago in barko, ampak tudi za naše življenje.^
Stotnik je pa kermarju in barkinimu gospodarju bolj
verjel, ko temu, kar je Pavl rekel. Ne dolgo po¬
tlej se je čez barko vihar vzdignil, in, ko so od
silniga piša sem ter tje pljuskam bili, so blago me¬
tali v morje, in tretji dan tudi barkino orodje. Ker
pa več dni ne solnca ne zvezd ni bilo viditi,in jene
majhin piš pertiskal, jim je upanje upadlo, še se o--
hraniti.

Ko se že dolgo časa nič otešali niso, je Pavl
med nje stopil, in rekel: „Treba je bilo, o možje!
mene poslušati, in od Krete ne odriniti; pa tudi zdaj
vam svetujem, bodite serčni, zakaj življenje ničesar
zmed vas ne bo zgubljeno, temuč sama barka. Ker
perkazal se mi je nocoj angel Roga, kterimu služim,
in je, rekel: Pavl, ne boj se, pred cesarja moraš
stopiti; in glej! Bog ti je podaril vse, ki se s teboj
vozijo." $tirnajsto noč so mornarji menili, de deželo
vidijo. Globočino zmerijo, in jo najdejo 20, malo
naprej pa le 15 sežnjev.

Dam se in Pavl vse opominja, z jedjo se
pokrepčati, in zaterdi, de nobeden ne bo ne lasu

398

z glave zgubil. Potem je kruha vzel, Boga zahvalil
vpričo vsih, ga razlomil in začel jesti. Vsi so jeli
bolj serčni biti, so tudi jedli in drugi živež po tem
'v vodo zmetali, de bi barko polahkali. Bilo jih je
pa 376 v barki.

Ko se je pa zdanilo, niso dežele poznali; ven-
der ugledajo zatok (zaliv morja v deželo), kteri je
* imel breg po obeh straneh. Ondi tje so mislili barko
pognati. Mačke iz morja vzdignejo, sprednje (malo)
jadro po vetru napnejo, in veslajo proti bregu. Za¬
gnani pa so 'bili na morsko sipino (jezik zemlje, ki
v morje seže), so z barko terčili, in sprednji konec
se je nataknil, zadnji pa se je zdrobil od sile morja.
Vojšaki so mislili jetnike pomoriti, de bi kteri ne od¬
plaval, in ne ušel. Stotnik pa, kteri je hotel Pavla
ohraniti, je prepovedal, in je ukazal, de ti, kteri znajo
plavati, naj se pervi v morje spuste ter izplavajo na
suho. Druge so na deskah in na kosovih barke
spravili na suho, in tako so vsi življenje odnesli.

1. Mornarji od truda in strahu ves čas vi¬
harja niso prav zredama in do sitiga jedli. Pavl
jih je opominjal, se do sitiga najesti, de bi imeli
moč, se z delam vperati, in, ako bi bilo treba, še s
plavanjem oteti. 2. Živež so zamogli v sili bolj
brez skerbi v morje zmetati, ker so že bili blizo
brega.

&/♦ #  Pavl na Malti otoku, in v Rimu.

Vsi iz morja oteti še le zvedo, de se otoku
Melita (Malta) pravi. Otočanje pa so jim prav per-
ljudni bili; velik oginj so naredili in jim zlo vštregli,
ker je dež lil in zeblo je. Ko je pa tudi Pavl hoste
zagrabil in na oginj djal, se je gad zavoljo vročine
kviško pognal, ter se mu okoli roke ovil. Otočanje,
to viditi, reko med seboj: „Zares ubijavec mora bili
ta človek, ki ga maševanje ne pusti živeti, ko je že
morju odšel.“ Ali Pavl je žival v oginj otresel, in
nič mu ni bilo. Um pa so menili, zdaj bo otekel, se

399

per ti priči sesedel in umeri. Ali ker so dolgo ča¬
kali, in mu nič žaliga ni bilo, so misli spremenili, in
rekli, de je kak bog.

V tistih krajih so bile pristave otojskiga pogla¬
varja Publija, ki jih je bil sprejel in jih tri dni pri¬
jazno preskerbel. Pergodilo se je pa, de je Publi-
jev oče hudo merzličin in grižev bil. Pavl je k nje¬
mu šel, je molil, roke nanj položil, in ga ozdravil.
To se razglasi; z vsimi bolniki otoka k Pavlu per-
tiskajo, in on jih je vse ozdravil.

čez tri mesce se od ondod odpeljejo in pridejo
v ltim. V Rimu je bilo Pavlu pripušeno ostati s
svojim stražarjem, kjerkoli bi hotel. Sklical je pa
Jude, in jih prepričeval od Jezusa iz Mozesa in pre¬
rokov od jutra do večera. Nekaj jih je verovalo,
nekaj ne. In ker se niso v misli strinjali ter odha¬
jali, jp Pavl rekel: „Prav je sv. Duh našim očetam
po Izaii preroku govoril, rekoč: Pojdi k temu ljud¬
stvi), "in reci jim: z ušesi bote slišali, in ne umeli;
z očmi gledali, in ne spoznali, ker serce tega ljud¬
stva je oterpnjeno. Znano vam toraj bodi, de je ne-
vercam to zveličanje božje poslano, in oni bodo po-
slušali.“ Ko je to izgovoril, so Judje od njega šli,
in velik prepir med seboj imeli. Pavl je pa celi dve
leti ostal v svojim najetim stanovanji, je vse spreje¬
mal, ki so k njemu hodili, in je učil z vso serčnostjo
od Gospoda Jezusa Kristusa.

1. Kača je bila zavoljo dežja pod hosto zlezla, in
Pavl jo je bil s hosto vred na oginj vergel. Vro¬
čini ubežati, mu je na roko skočila. 2. Pavl je
smel sam v najetim stanovanji prebivati, mogel je
pa zmiram vojaka pri sebi imeti, h kteriga levi
rami je s ketino priklenjen bil, kar on večkrat v
svojih listih naznani. 3. Pavl je bil poslednjič iz
ječe izpušen, je po mnozih krajih in v Rimu Je¬
zusa oznanoval. Pod trinogam Neronatn je bil pa
zopet vklenjen, in tisti dan, ko je bil sv. Peter*
križan, je bil sv. Pavl ob glavo djan, namreč 29.
rožnika v letu 66. po Kristusovim rojstvu.

Ktera Jezusova ^obljuba je v ti zgodbi prav po
besedi spolnjena?

300

[Sklep, *

Sveta keršanska katoliška Cerkev.

Peršel je pa čas, de so mogli apostelni sveto vero
s svojo kervjo poterditi. Jakop mlajši, škof v Jeru¬
zalemu, je bil zverh tempelna pahnjen, po tem kam-
njan, in po nekim valjavcu do konca vsmerten. Pavl,
ko rimski mestnjan, je bil v Rimu obglavljen; Peter
,po Jezusovim prerokovanji križan, in pa z doli ober-
njeno glavo, ker se je nevredniga štel, s svojim Go¬
spodam enako smert terpeti. Po starim izročilu je bil
tudi sv. Matija v Jeruzalemu kamnjan. Sv. Matevž,
oznanovavec v Indii in Etiopii, je bil neki na altarji
z mečem preboden, ko je daritev sv. maše opravljal.
Sv. Jernej je bil v Armenii, po našuntanji malikovav-
skih popov, živ odert in po tem ob glavo djan. Sv.
Andrej je bil v mestu Petra na Greškim križan. Sv.
Tomaž, ki je Partjanamin Medjanam luč sv. vere per-
žigab, je bil neki s sulicami boden in umorjen.
Sv. Filip, ki je deželi Ščitijo in Frigijo Kristusu prerd-
dil, je bil v Hierapoli na križ perbit in kamnjan. Sv. Simon
in Tadej sta zmagavno stavnico keršanslva tje v Per¬
zijo nesla in ondi za sveto vero umerla. Tako so
preterpeli vsi apostelni smert mučenstva razun sv. Ja¬
neza. Ta Gospodov ljubljenec je po smerti in častit¬
ljivim vnebovzetji presvete Marije Device zlasti v Efezu
stanoval, in je od ondod keršanske občine male Azije
obiskoval. Pozneje pod cesarjem Domicjanam je bil v
Rimu v kotel vreliga olja veržen, in ker se mu ni nič
žaliga zgodilo, na otok Patem pregnan. Ondi je po
navdihu sv. Duha skrivno razodenje spisal. Ko se je
bil v Efez vernil, in so ga zavoljo njegove, starosti
k opravljanju božje službe mogli le nositi, je kristjane
vselej pozdravil z besedami: „Otročiči, ljubite se med
' seboj P in je umeri okoli leta 100 po Kristusovim
rojstvu.

301

S smertjo apostelnov pa Cerkev Jezusova ni za-
pušena ostala. Apostelni namreč so si naslednike
škofe  izvolili, kteri so sv. Cerkev vladali in jo s po¬
močjo sebi podložnih mašnikov  in vernih dalje raz¬
širjali. Vsi skupej pa so bili vladani in zoper kugo
krivoverstva in ločništva (razkolništva) od naslednika
sv. Petra, svetiga Očeta ali papeža, v stanovitni edino¬
sti  ohranjeni. Že ob času apostelnov je bila sv. ker-,
šanska vera kakor košato drevo, kije cele dežele ob-
senčevalo, in pod njih nasledniki se je vedno bolj in
bolj na vse strani razširjala. Tako se je pokazala v
eni  veri in enim vidnim  poglavarji edina , v uku,
zakramentih in mnozih udih sveta,  na podslombi apo¬
stelnov počivajoča apostolska,  in vse čase in vse
ljudstva obsegajoča vesoljna  ali katoliška Cerkev.
Zidana je na skali sv. Petra, in stoji pod obrambo
Jezusa Kristusa in pomočjo svetiga Duha že nad osem¬
najst sto let nepremakljiva. Preterpeti je mogla ve-
likrat kervave in kervave preganjanja, krivične stiske,
lisičje zapeljevanja lažnjivih učenikov in odločenikov
(razkolnikov), hudobije, pregrehe in zaničevanja svojih
lastnih otrok. V tacih kalnih časih je bilo viditi, de
sv. Cerkev pred silo, močjo in ihto svojih sovražnikov
že omaguje, pa vselej se je prečudno ohranila, in s
svojo vse prevzemavno krepostjo pod perutami svojiga
poglavarja v Rimu, in z druzimi orodji svetiga Duha
zmiraj dle razširjala. Taki pripomočki in orodja so:
sveti mučenci (marterniki), goreči oznanovavci sv. ve¬
re, cerkveni učeniki, cerkvene zbiraljša, začetniki sve¬
tih redov, m neštevilni svetniki iz vsih stanov, ki so
z navdihnjeno besedo, svetim življenjem, blaženo smert¬
jo, in z očitnimi čudi Cerkev božjo poveličevali. Tudi
vprihodnjič se bo mogla Cerkev neprenehama vojsko¬
vati; pa deržala se bo Jezusa Kristusa, in stare .sebi
izročene vere, hodila bo po stopinjah Kristusovih, in
vsih njegovih svetnikov, podpirana bo z njih prošnjami,
zlasti s prošnjami presvete Matere božje Marije; ter bo
nepremaknjena in nepremakljiva do konca sveta ostala,
ko bo zopet peršel Kristus in bo vse, ki so v Njega
verovali, Vanj upali in Njega ljubili, v večno živ¬
ljenje peljal. '

302

Perstavek. *

Sv. Peter, pervak apostclnov in pervi poglavar
svete Cerkv$.

Sv. Peter, Jonov sin in brat Andreja apostelna, je
bil doma na Galilejskim. Pred poklicam k apostelstvu
mu je bilo ime Simon. Oba brata sta bila spervič
ribea v Betanii, potlej v Kaparnaumu. Zraven skerbi
za telo pa duše nista pozabila, in sta živela v svestim
perčakovanji obljubljeniga Odrešenika. Zavoljo tega
je Andrej bil že učenic sv. Janeza kerstnika; to mno¬
gi tudi od Petra mislijo.

Andrej sliši, de je sv. Janez kerstnik ob Jordanu
Jezusa imenoval Jagnje božje,  in neutegama se Je¬
zusu perdruži. Iz govorjenja Jezusoviga kmal spozna,
de on je Kristus, odrešenik sveta. Svoj pot poiše
svojiga brata, in mu oznani, de je Mesija našel. Go¬
reča nesterpljivost, Odrešenika že skorej viditi in sli¬
šati, prevzame Simona, in gre s svojim bratam narav¬
nost k Jezusu.

Simon stopi pred Zveličarja, in Jezus svojo vsiga-
vedočnost pokaže, ter ga imenuje po imenu Simon, in
po tem njegovo ime spremeni v siro - kaldejsko ime
Kefas , po greško Petrus,  in po našim skala  ali
skalnik.  S lem je Jezus precej na znanje dal, de
Simon bo podstavna skala svete Cerkve.

Brata se nekaj časa pri Zveličarji mudita, in se
vernela potem k svojiinu ribištvu; s terdnim sklepam
pa, velikrat k Jezusu priti, njegove nauke poslušat.

Proti koncu ravno tistiga leta in perviga leta Je¬
zusoviga očitniga nauka, je vidil Jezus Simona Petra
in Andreja na bregu jezera mreže spirati. Stopi v
Simonov čoln in iz njega ljudstvo večne resnice uči.
Po hauliu ukaže Petru mreže vreči. Peter, ki je celo
noč lovil, pa ničnivjel, izpokoršine do Jczura mreže

. 303

verže in zajme toliko rib, de je svojiga in še Jakopov
in Janezov čoln napolnil. To čudo Petra navda s sve¬
to grozo; pred Jezusa se verže in reče: „Gospod,
pojdi od mene, ker sim grešim človek 1“ S tem poni¬
ževanjem se je storil pripravniga za velike miiosti.
Od tistihmal sta brala vse zapustila in z Jezusam ho¬
dila. Vsimu posvetnimu sta se tako popolnama odpo¬
vedala, de je Peter zaupljivo zamogel reči: „Lej, Go¬
spod! vse sva zapustila in za teboj šla.* Odrekla sta
se pa tudi sdma sebi in svoji lastni volji. Jezus jima
je pa zato obljubil večno zveličanje in stotero povra¬
čilo že v tem življenji, namreč zakladov milosti in
perjaznosti božje, in dušni sladki mir v svetim Duhu,
kteri ves um preseže. Peter in Andrej sta bila tedaj
posihmal vedno Jezusova tovarša. Ob tistim času je
bil Jezus v Kaparnaumu Petrovo tašo ozdravil.

Po velikt noči 31. leta je Jezus dvanajstere apo-
stelne izvolil. Med njimi je Peter vselej pervi ime¬
novan, in Jezus mu je vselej dajal predslvo med vsi-
mi druzimi apostelni. Tudi po Jezusovim vnebohodu
je sv. Peter med druzimi vselej pervi v govorjenji in
djanji. Njega je Jezus namesti vsih druzih nagovar¬
jal, in Peter mu je za vse druge odgovarjal. Nekako
eno leto pred svojo smertjo mu je Jezus obljubil, de
mu bo svojo Cerkev zročil, in to obljubo je po svo¬
jim vstajenji poterdil. Nekteri slabi učenci so Jezusa
zapustili, ker nauka od presvetiga rešnjiga Telesa niso
mogli zapopasti. Jezus svoje apostelne popraša, če
tudi oni mislijo od njega iti, in sv. Peter mu za vse'
druge serčno odgovori: „Gospod, h komu čemo iti?
Ti  besede večniga življenja imaš.* S tem je pokazal,
de na Jezusovo besedo tudi nar skrivniši resnice terd-
no veruje, in de rte pozna veči nesreče, kakor se od
Jezusa ločiti, ki je večna Resnica, in kterimuje z živo
ljubeznijo vdan bil, Tudi per Kristusovi spremeni na
gori je zavpil: „Dobro je tukaj bili,* in na znanje dal,
dele per Jezusu in v njegovim veličastvu svojo srečo
najde,

Ali to zveličanje in veličastvoje bilo treba s trud«
nim delam in britkim terpljenjem perdobiti. Jezus je
svojimu ljubljencu prerokoval, kako brilke smerti de'

304

bo umeri. Sv. Peter še ni zapopadel skrivnosti križa,
in je hotel Zveličarja zderžati, de ne bi v svoje ter-
pljenje šel; le žerka posvaritev ga je vpokojila, de je
odjenjal, Iz svete hrepenljivosti se je dvakrat v morje
vergel, k Jezusu pred prit. Kakor je bil priča Je-
zusoviga častitljiviga spremenjenja, je mogel biti tudi
v vertu Getsemanu njegove smertne žalosti in viditi
njegovo s kervavim potam oblito obličje. Ko so Judje,
po Iškarjotovim izdajstvu, Jezusa zgrabili, je Petra
popadla sveta jeza za svojiga Učenika, izdere meč, in
Malhu, zmed beričev nekimu, desno uho odseka. Zve¬
ličar ga pohlevno posvari, ter pokaže, de le poter-
pljivost in ponižnost bodite edino orožje njegovih učen-
cov, in hlapcu uho zaceli.

Zavoljo velike samosvoje zaupnosti, in, ker je mo¬
litev in perporočeno čuječnost opustil, je pa serčniga
apostelna huda nesreča zadela. Ko so Jezusa pred
Kajfa peljali, je tudi sv. Peter v dvor šel, in se je
perdružil med družino veliciga duhovna in druge Je¬
zusove sovražnike. Dve služabnici ste mu očitale,
de tudi on je zmed učencov uniga jetnika (Jezusa);
in on je dvakrat zaterdil, de ga šene  pozna. Med
tem je petelin zapel; ali Petru še ni bilo mar zavolj
storjeniga greha. Eno uro potlej mu druga oseba re¬
če, de je on po vsaki ceni zmed učencov Jezusovih, in
to so tudi drugi pričujoči terdili. Peter je zdaj vtre-
tjič s persego zaterdil, de ne pozna človeka, od kte-
riga se govori. Petelin vdrugič zapoje; ali to Petra
še ne gine. Na to ga Jezus pogleda z očesam svoje
milosti, in, ko bi trenil, se njegovo serce od ke¬
sanja uname. Presunjen s serčno žalostjo zapusti
drušino vse nesreče, gre iz dvoriša in milo joka. —
Ta nesreča ga je za vse prihodnje čase y ponižnosti
uterdila, ktera je bila, tako rekoč, njegova naj ljubši
čednost. Poglavar apostelnov, pastir pastirjev, se je
iz tega tudi učil, s slabostimi svojiga bližnjiga poter-
pljenje imeti, in z grešniki usmiljeno in dobrotljivo
ravnati.

Ko apostelni od žen slišijo, de je Jezus od smerti
vstal, gresta Peter in Janez perva k grobu, in Peter
je pervi v grob stopil. Še tisti dan se je Jezus zmed

305

vsih apostelnov saniimu Petru perkazal. Čez nekaj dni
se je Jezus perkazal tudi* drugim učencam na Galilej¬
skim. Sv. Peter je ribe lovil na Tiberjaškim jezeru.
Kar ugleda Jezusa na bregu; od ljubezni in veselja
v vodo škodi in plava k Jezusu, do bi prej peršel k
njemu. Drugi apostelni so za njim jadrili in mrežo
vlekli, ktero so bili na povelje Gospodovo vergli in
153 velicih rib vjeli. Na bregu so našli pečeno ribo
s kruham. Jezus jim je bil to jed perpravil. Per ti
perložnosti je Jezus Petra trikrat zaporedama prašal,
če ga ljubi bolj od druzih učencov. Peter je priterdil,
de ga ljubi, in Jezus ga je povzdignil k časti pastirja
vsih pastirjev, rekoč: „I J asi mi jagnjeta!  — pasi
mi ovce P  In de bi Jezusu še bolj podobin bil, mu
je Zveličar tudi sebi enako srnert križanja napovedal.
Nekaj potlej se je Jezus apostelnam perkazal na hribu
v Galileji ter jim povelje dal, sv. evangeli po vsim
svetu oznanovati, in je obljubil per svoji Cerkvi do kon¬
ca sveta ostati. Za oznanovanje sv. vere potrebne
darove so apostelni binkoštni praznik od sv. Duha
prejeli. Ko so pa čakali na sv. Duha, je bil na pred¬
log sv. Petra na mesto Juda izdajavca sv. Matija v
apostolstvo zvoljen. /.

Po prečudnim prihodu sv. Duha je sv. Peter pervi
zbrano ljudstvo nagovoril, in 3000 se jih je spreo-
bernilo. — Peter in Janez gresta v tempel, in najdeta
na lepih vratih  hromastiga revčika, ki svoj živ dan
ni na noge stopil. Peter mu reče: v imenu Jezuso¬
vim vstati, in hromek zdrav in vesel poskoči kviško
in Boga hvali. Po tem čudu je sv. Peter ljudi nago¬
voril, in 5000 se jih je spreobernilo. Judje se stogo-
te in ukažejo oba apostelna zapreti. Ker se pa čudo
ne da utajiti, jima ne morejo kej, in ju spuste s svar- t
jenjem, ne več učiti v imenu Jezusovim. Ali sv. Pe¬
ter serčno reče: „Sami sodite, ali bi bilo prav, vam
bolj, kot Bogu pokornima biti.“

Ananija in Safira radovoljno perneseta znesik svojiga
premoženja k apostelnam za občini prid. Perderžita
pa nekaj zase, in se hlinita in lažeta, de sta vse per-
nesla. Sv. Peter jima očita, de je to laž zoper sv.
Duha, in, v svarjenje vsim vernim, mertva pred njim

20

306

na tla padeta. Še a mnozimi čudi so apostelni ska-
zovali, de so od Boga poslani. Hudiče so izganjali,
bolnike ozdravljali, v njih posteljah so jih ljudje na
ceste in ulice nosili, in, deje jih le senca sv. Petra za¬
dela, so bili zdravi. Vnovič je bil sv. Peter z vsimi
apostelni vred zapert. Ali angel jim po noči ječo
odpre in jih spusti. Zopet jih veliki zbor iz tempelna
da pred se perpeljati, ter jih hoče v smert zročiti. Pa
Gamaliel jim svetuje odjenjati, rekoč, de se zastonj
temu nauku zoperstavijo, ako je od Boga. Toraj apo-
stelne stepežijo (zbičajo) in spustč.

Število vernih je bilo vsak dan veči; tudi več ju¬
dovskih duhovnov je vzelo Jezusov nauk na se. To¬
raj vstane hudo preganjanje vernih v Jeruzalemu. Sv.
Štefan prejme venec mučenstva. Učenci se po deželi
razkrope; le apostelni v Jeruzalemu ostanejo, ondi
perkritim vernim serčnost dajati. Razkropljenci po de¬
želi Jezusa oznanujejo. Sv. diakon Filip več Samar-
jancov spreoberne; toraj pride Peter z Janezam v Sa¬
marijo, keršene birmat in jim sv. Duha podelit. V
ravno tem mestu je sv. Peter Simona vražnika svaril,
ker je mislil od apostelnov z dnaram kupiti oblast,
drugim sv. Duha deliti.

Ko je Cerkev zopet mir imela, je sv. Peter verne
po deželi okoli Jeruzalema obiskoval. V Lidii je ozdra¬
vil Eneja, kije  bil že osem let hromast; v Jopu
je obudil pobožno in dobrodelno Tabito od mertvih.
In ko je v tem mestu stanoval, je od angela z nebes
dobil povelje, Kornelija nevernika spreoberniti. Ker
se je pa bal k nevernikam v hiše hoditi, de bi ne bil,
po judovski šegi in misli, oskrunjen, je imel perkazin,
v kteri mu je Bog prav očitno razodel, de so tudi
neverniki poklicani v Cerkev božjo.

Ko so se bili apostelni razdelili, je sv. Peter v
Antiohii ostal. Ondi je napravil verno občino, kjer
so se Kristusovi nasledniki vpervič kristjane  imeno¬
vali, in je per njih kakih 7 let škof bil. Po tem pa
je svoj apostolski sedež v Rim prestavil, in je ondi
35 let bil škof in poglavar vsih vernih. Sv. Cerkev
oba sedeža obhaja (sv. Petra stol j, Rimskiga 18. pro-
senca, Antiohijskiga pa 22. svečana. Desiravno je

307

sv. Peter v Rimu imel svoj sedež, je vende) večkrat za
kej časa tudi v druge kraje žel sveto vero oznanovat.
Kmal od začetka se je bil na jutrovo vernil, kjer je
bil na povelje kralja Heroda Agripa v ječo veržen, de
bi bil ob glavo djan. Angel Gospodov ga je pa iz
ječe po noči rešil, desiravno je bilo 16 vojakov, zmi-
ram po štirje zaporedama, per njem na straži. Peter
je mesto zapustil ter se v varin kraj podal. Ko so
zdani, je vstala velika zmota med vojaki, ker niso ve-
dili, kam je Peter ušel; Herod jih je pa v svojim ser-
du umoriti ukazal, kakor de bi bili jetniku pripomogli
bežati. Sv. Peter, sprosten, je obhodil več julrovih
dežel, in je škofe postavljal. Ko je vse. to v red
djal, se v Rim podd. V 49. letu je mogel pa vnovič
'Rim zapustiti. Cesar Klavdi je namreč Judam in krist—
janam zapovedal, se iz mesta umakniti. Vender so
se oboji kmalo zopet smeli v Rim verniti. V letu 51
je bil sv. Peter zopet na jutrovim per vesoljnim zbo¬
ru v Jeruzalemu, kjer je bilo določeno, de se spreo-
bernjenim nevernikam ni treba deržati judovskih šeg
stariga zakona.

Od sv. Petra imamo dva lista v sv. pismu. Pervi
je pisan iz Babilona, to je, Rima, ktero mesto je sv.
Peter (po misli cerkvenih učenikov) zavoljo nagnjus-
niga malikovanja in silnih pregreh v njem tako ime¬
noval. Njegov namen je: Nove verne v njih terpljenji
in preganjanji v veri poterditi, in nektere krivover¬
ske zmote ovreči. Drugi list, malo pred smertjo sv.
Petra iz Rima pisan, je kakor njegova poslednja vo¬
litev. V njem opominja verne, de naj si neutrudama
perzadevajo vedno svetejši biti in se varujejo nastav
krivovercov. Kakor v mestu Rimu, tako je sv. Peter
tudi okoli po Laškim sv. vero učil.

Ifrivoveric, po imenu Simon vražnik (čarovnik ali
copernik), se je bil v Rimu cesarju Neronu perkupil,
in mu obljubil, de bo ob odločenim dnevu kviško proti
nebu letel. Sv. očaki*) perpovedujejo, de je Simon
res poskusil v pričo sile ljudstva se kviško pognali;

#) Sv. Justin, sv, Ambrož, sv. Ciril Jeruzalemski i. t. d. Tudi ne-
jevcrski spisovavci to poterdijo: Dio Krizostom in Svetoni.

> *-

308

na molitev sv. Petra pa je na zemljo cmoknil, si noge
polomil, ter malo dni potlej v obupnosti umeri.

Cesar Neron je začel kristjane preganjati. Sam je
dal mesto Rim zažgati; po tem je pa to hudodelstvo na
kristjane zvergel, sebe olepšati in kristjane nejevercam
še hujši perstuditi. To preganjanje je vun no vun ter-
pelo; med tem se je pa keršanstvo po oznanovanji in
čudih apostelnov neizrečeno hitro razširjalo. Tudi sv.
Petra je dosegla Neronova togota: 29. rožnika okoli 66.
leta je bil iz spoštovanja do Jezusa Kristusa z doli ober-
njeno glavo križan. Kristus mu je prerokoval, kakošne
smerti de bo umeri (Jan. 21,18.19): »Resnično, resnično
ti povem: dokler si bil mlajši, si se sam opasoval in šel,
kamor si hotel; kadar boš pa star, boš svoje roke
raztegnil, in drugi te bo opasal, in te popelje, kamor
ti nočeš. To je pa rekel, de je na znanje dal, s ka~
košno smertjo bo Boga počastil.* De je peljan, »ka¬
mor ni hotel,* izročilo poterdi: Na goreče prošnje
vernih se je hotel sv. Peter po noči iz Rima umakniti,
trinogu Neronu ubežat; pred vrati pa, de se mu je
Zveličar perkazal, kakor de bi hotel v mesto iti. Sv.
Peter Jezusa popraša: »Gospod! kam greš?* On pa
mu je odgovoril : »Grem v Rim, vnovič križan bit.*
Peter spozna, kaj hoče Zveličar s tem reči, se verne
v mesto, pove vernim perkazin, in na to je bil vjet
in križan.

To je ob kratkim zgodba perviga poglavarja sv.
Cerkve ali perviga papeža. Z njegovo smertjo pa sv.
Cerkev ni bila brez poglavarja; nasledoval mu je Lin,
za tem Klet, Klemen in tako dalje eden za drugim v
nepreterganim redu do sv. Očeta Pija IX., kteri v pre¬
ganjanji in težkih križih naše dni sv. Cerkev vlada.
In tako bo tudi vprihodnjič do konca sveta v sveti
katoliški Cerkvi, v kteri edini  je resnica in zveličanje.

Hvaljen bodi Jezus Kristus!

OBSEG. *

Vvod.

Stran

1. Kaj de je sv. pismo .........  1

2. Visoka vrednost in korist sv. zgodb .... 4

PERTI

Zgodbe svetiga pisma stariga Zakona.

I. Od stvarjenja do vesoljnima
, malikovanja.

Stran

1. Stvaritev sveta (4000 ldt pred Kristusam) . . 7

2. Angeli in greh veliko angelov . ....  8

3. Perva človeka. Raj.10

4. Pervi greh.12

5. Kazin perviga greha. Odrešenik obljubljen . 13

6. Kajn in Abel ..14

7. Set in njegovi mlajši.16

8. Vesoljni potop (2344 lčt pred Kr.) .... —

# Odstavki z zvezdico # zaznamnjani bi se utegnili v nižjih učil¬
nicah izpustiti, ako časa primankuje, ali bi pa bilo tisto njim od-
brati, kar je zlasti lmenitniga in bolj potrebniga, kar je z raz-
ločnirrii čerkami natisnjeno itd,, po dobri previdnosti.

310

Stran

9. Noe gro iz barke in Bogu daruje ......  18

10. Noetovi sinovi ...........  19

11. Babilonski stolp (turn).20

19. Izraelci odločeni v božje ljudstvo.

12. Abraham, oče izvdljeniga ljudstva od Boga po¬

klican (2000 pred Kr.).21

13. Abrahamova mirljivost. Melkizedek ....  23

14. Abraham postrežljiv do ptujcov .....  24

15. Strašni pogin Sodome in Gomore .....  —

16. Izak v dar odmenjen .........  26

17. Abrahamova skei bljivost za sina in smerti . . 27

18. Ezav in Jakop ...........  29

19. Jakop beži na ptuje . ..31

20. Jakop gre v svojo domačijo ..32

21. Jožef pastir.,.34

22. Jožef na ptuje prodan.35

23. Jožef na Putifarjevim domu .......  36

24. Jožef v ječi . .37

25. Jožef povišan.39

26. Jožefovi bratje pridejo v Egipt.40

27. Jožefovi bratje gredd z Benjaminam v Egipt . 42

28 Jožefova sreberna kupa.44

29. Jožef se da spoznati.. 45

30. Jakop gro v Egipt.46

31. Jakopova in Jožefova smert. ......  48

Čudno božje vladanje z Izraelci pod Moze-
sam in Jozvam.

32. Zatiranje Izraelcov v Egiptu. Mozes ote't . . 50

33. Poterpežljivi Job..51

34. Mozes poklican ..54

35. Desetero stisk ............  56

36. Velikonočno jagnje in odhod iz Egipta (1500

pred Kr.) . . ..58

37. Potop Egipčanov v rudečim morji.59

38. Božje čuda v pušavi.61

.Hi

Stran

39. Bog da deset zapoved na Sinaji.63

40. * Nekteri ukazi božji v razlago deseterih zapoved 65

41. Zlato tele ..66

42. Snidnica.68

43. Veliki duhovin, duhovni in leviti . . . . . 70

44. * Daritve, čiste in nečiste živali.71

45. * Prazniki.72 1

46. *  Ogledniki. Ljudstvo mermra in je strahovano 74

47. *Nespošto'vavic sabote. Strahovanje puntarjev.

Aronova palica ozeleni.75

48. * Mozesova in Aronova nezaupnost. Brončena

kača.77

49. * Mozesovi poslednji ogovori, in smert ... 78 v

50. * Izraelci gredd v obljubljeno deželo (1460 pred

Kr.)..79

Sodniki .

(1460 — 1095 pred Kr.)

51. Gedeon.  .81

52. Rut, Davidova predmati (prddnica), in Bde . 83

53. Helijeva hudobna sina in Samvel, ddbri sin.

Skrinja zaveze per Filiščanih .....  85

Kralji .

54. Savi pervi Izraelski kralj (1095 pred Kr.) . . 89

'55. Savi zaveržen; David pomaziljen.91

56. David in Goljat velikan.  92

57. Savi sovraži in preganja Davida .....  93

58. Davidova perzanesljivost. Savlova smert . . 95

Imenitnost Izraelskiga ljudstva pod Davidam
in Salomonam.

59. David, pobožni kralj. Absalom puntar. Semej

prekljinjevavec ..96

60. Salomon, modri Izraelski kralj.100

61. Salomonov ternpel.101

1

31 Si

III. Izraelska slava zatemni.

Stran

62. Razdeljenje kraljestva in malikovanje (975 pred

Kr.) . . ..103

Bog obudi prerokov,

а)  Kraljestvo Izrael.

63. Prerok Elija.105

64. Greh in kazin Ahaba in Jezabele.108

65. Prerok Elizej.109

66. * Prerok Jona.111

Asirska sužnost.

67. Konec Izraelskiga kraljestva (722 pred Kr.) . 114

68. Božja previdnost nad Tobijem in njegovim sinam 115

б) Kraljestvo Juda.

69. Judovska nezvestoba. Preroki Caharija, Joel,

Mihej . . ..  119

70. * Prerok Izaija.  120

71. Kralja Ecehija in Manase..' 122

72. * Judit.124

Babilonska sužnost .

73. * Prerok Jeremija in odpeljanje v sužnost. (588

pred Kr.)., . . . . 125

74. 'Daniel in njegovi bogaboječi tovarši ....  127

75. Trije mladenči v ognjeni peči.128

76. Daniel razdene Bela malika .......  129

77. Daniel v levnjaku.131

78. #  Kralj Baltazar . . . .'.132

313

Konec Babilonske sužnosfi.

Stran

79. Prerok Ecehijel. Judje gredd iz sužnosti . . 133

80. Tempelin mesto vnovič zidana. Preroki Hagej,

Caharija in Malahija ..135

81. Bogaboječa Estera.137

82. Estera pred kraljem. Aman obsojen ....  138

83. * Modri pregovori Jezusa, Sirahoviga sina . . 141

84. Antijoh preganja Jude. Eleazar. Sedem Maka¬

bejskih bratov.142

85. Matatija in njegovi sinovi.145

86. Antijohov grdzni konec 146

87. Judove nadaljne zmage in prošnja za mertve . 147

Kraljeva palica od Juda vzeta .

(37 pred Kr.)

88. Poslednji Makabejci .........  148

Perstavek,  *

Jezus, Gospodov Maziljenic, v zgodovinskih bu¬

kvah stariga zakona..150

A. V besednih obljubah.—

B. V podobah.  152

DRUGI DEL.

Zgodbe svetiga pisma noviga Zakona.

I. RAZDELIK.

Zgodbe Jezusa Kristusa.

Jezusovo rojstvo in mladost.

Vvod v drugi del.

Stran

Sveto pismo noviga zakona.155

1. Caharija in Elizabeta.157

2. Jezusovo rojstvo Marii oznanjeno.158

3. Marija in Elizabeta ..159

4. Sv. Janeza kerstnika rojstvo.161

5. Slava Bogu po višavah! Jezus Odrešenik je

rojen.  162

6. Pastirji per jaslih.163

7. Jezus v tempelnu ..164

8. Modri od Jutra ..165

9. Bčg na Egiptovsko.166

10. Dvanajstletni Jezus v tempelnu.167

Jezusovo perpravljanje k očitnimu učenju.

11. Sv. Janez v pušavi ..169

12. Jezus je keršen in gre v pušavo.171

13. Sv. Janez kaže na Jezusa — Jagnje božje.

Pervi Jezusovi učenci.173

14. Ženitnina v Kani - Galileji.174

315

Perm velika noč.

'  Stran

15. Jezus v tempelnu. Pogovor z Nikodemam. Sv.

Janez v ječi.. 175

16. * Jezus per Jakopovim vodnjaku ..177

17. * Kraljič v Kafarnavmu, in Jezusova perva pridiga 180

18. * Jezusove čuda v Kafarnavinu . . . - . . 182

19. Obilni ribji lov in ozdravljenje mertvoudniga . 183

20. Matevž poklican. Dvanajsteri apostelni izvoljeni 185

21. * Jezusovi nauki na gori ........  186

A. „Osem zveličanskih čednost“ in „š.tirje gorje K  —

B. Dolžnost se med seboj k dobrimu spodbudovati 188

C. Od keršanske pravičnosti.—

D. Od dobrih ddl, zlasti milovšine, molitve, in

pdsta . , .190

E. Od pravih zakladov in od zaupanja v previd¬
nost božjo. ..• • 191

F. Od prederzne sodbe .........  192

G. Sklep. Skoz ozke vrata iti v kraljestvo bož¬
je. Lažnjivi preroki.  193

22. Jezus ozdravi goboviga in stotnikoviga hlapca 194

23. Mladenič v Najmu obujen. Janezova poslanca 195

24. * Magdalena spokornica.197

Druga velika noč.

25. * Jezus ozdravi 38Ietniga bolnika .....  198

26. Prilike ob jezerji ..........  199

A. Od sevca in semena. 1  . . —

B. Od ljulike med pšenico.200

C. Od zenofoviga zerna in kvasu, od zaklada,

, bisera in mreže . ..201

27. Vihar ha morji. Jairova hči. Kervotočna žena 202

28. * JezuS razpošlje s.voje apostelne.203

29. Smert sv. Janeza kerstnika.205

30. Jezus nasiti 5000 mdž. Hodi po morji . . - . 206

31. * Jezus obljubi presveto rešnje Teld .... 208


Tretja velika nov.

Stran

32. *  Nečistost serca. Kananejka . 209

33. Jezus ozdravi gluhomutca in nasiti 4000 mož 2H

34. Naj vikši Cerkvena oblast sv. Petru zročena.

Jezus se spremeni ..212

35. *Mesični. — Riba z dnarain.213

36. Jezus perjatel malih. Pohujšanje.214

37. Apostelni prejmejo oblast vezati in razvezo¬

vati. Neusmiljeni hlapec.216

38. Negostoljubni Samarijanje. — Jezus razpošlje

72 učencov.217

39. Usmiljeni Samarijan. — Marta in Marija . . 219

40. * Jezus v Jeruzalemu na prazniku šotorov . . 220

41. Jezus da sleporojenimu pogled. — Jezus, ddbri

pastir.  221

42. Jezus uči moliti.223

43. * Bogati mož, in nerodovitna smokev (figovo drevoj 224

44. Zgubljeni sin . . ,.225

45. Krivični hišnik. Bogatin in ubogi Lazar . . 227

46. Deset gobovih. — Farizej in cestninar (čolnar} 228

47. * Praznik tempelnoviga posvečevanja. — Bogati

mladenič.229

48. * Od večniga plačila in od delavcov v vinogradu 231

49. Jezus obudi Lazarja '*...■ .232

Poslednji hod v Jeruzalem.

50. Jezus prerokuje, de bo terpel in umeri; in uči

ponižnost ..234

51. Cahej in dva slepca . . . '. . . . . . 235

52. Jezus od Marije maziljen; — gre potlej v Je¬

ruzalem ..236

53. Hvala iz ust malih.238

54. Jezus uči cesarju dacijo dajati.239

55. * Dar uboge vdove. Prerokovanje od razdjanja

Jeruzalema in končanja sveta . . . . . 240

56. * Jezus opominja k čuječnosti.242

57. * Poslednja sodba in ločenje na vekomaj . , . 244

317

Poslednja velika noč,
ali terpljenje in smert Jezusa Kristusa.

Stran

58. * Velikonočno jagnje. Jezus učencam noge umiva 245

59. * Jezus 'prerokuje, de ga bo Iškarjot izdal, in po¬

stavi sv. rešuje Telo . . ,. 247

60. Jezus prerokuje, de ga bo Peter zatajil, in slo¬

vo jemlje od apostelnov .......  248

61. Jezus na oljski gori.252

62. Jezus vjet ..253

63. Jezus pred Anam in Kajfam. Peter ga zataji 254

64. Jezus pred Pilatam in Herodam. — Juda Iškarjot

obupa.  257

65. Jezus za Barabam postavljen, bičan, s ternjem

kronan .....  . 259

66. Jezus obsojen ..260

67. Jezus križan.261

68. Žaljujte angeli: Jezus umerjel . ..262

69. Jezus pred peklam in v grobu.264

70. Aleluja! Jezus je od smerti vstal.266

71. Jezus se perkaže nekterim ženam in učencam. 267

72. Jezus se vsim apostelnam perkaže in postavi

zakrament sv. pokore.268

73. Jezus se perkaže učencam v Galileji; Petru zo¬

pet zroči naj vikši pastirstvo.270

74. Jezus gre v nebesa.. . . .271

II. RAZDELIK.

Zgodbe apostelnov in začetka sv. Cerkve.

1. Matija izvoljen v apostelstvo.273

2. Prihod sv. Duha...—

3. Peter ozdravi človeka hromiga od rojstva . . 275

4. Peter in Janez pred včlikim zboram ....  276

5. Bogoljubno življenje pervih kristjanov. — Ana-

nija in Safira.277

' 6. Apostelni v ječi. Gamalielov svet ....  278

7. Volitev diakonov. Sv. Štefan.279

318

Stran

8. Sveta birma. Filip učenic in dnarničar Iz Za-

morskiga.. . . 281

9. Pavl se sprcoberne.  282

10. Peter ozdravi Eneja, obudi Tabito.284

11. Komeli se spreoberne. Keršanska občina v An-

tiohii .......  .—

12. * Angel reši sv. Petra iz ječe ..286

13. * Pavl in Barnaba poslana Jezusa oznanovat . . 288
v  14. Cerkveni zbor v Jeruzalemu (30 po Kr.) . . 289

15. * Pavl gre vdrugič sv. evangeli oznanovat . . 290

16. * Pavl v Atenah in Korintu .......  291

17. * Pavl gre vtretjič Jezusa oznanovat ....  292

18. * Pavl se poslovi' v Miletu in gre v Jeruzalem . 294

19. * Pavl v Cezarejipred Feliksam, Festam in Agripam 296

20. * Pavlova nevarna vožnja po mdrji.297

21. * Pavl na Meliškim otoku, in v Rimu ....  298

Sklep.  *

Sveta keršanska katoliška Cerkev .....  300

Perstavek.  #

Sv. Peter, pervdk apostelnov in pervi poglavar
Sv. Cerkve.. ..302

j S |

/2

XA'i///e'e>n  IX. J\ n A/7/-

VI jEfraim  X J.urr

VII/ v??.*fj&r/ite&rr  XIx SW>n/r/s

Vlil (/«<-/  XEL Mpht/t

k /4
V?\ fr. fr/?/vl

ir m'

TBL&ufa*

\XJufra

JDaina.sk

Trrta' t( *


teJare./rfa

^/ J <c/7nSfr (Cefdrra 'l/'/li/)}~

m A/»n/frrr.

)cMfl//// 7 a  l l )■-  •,
://__^i/'iutf ra  \ N J’  -  V

'/'/r/A-ru/sl/ 1

JrztrrMf/rnt

® k  i,i i, e a

. toJtmSSbgi

Dol ./le t. //invn

wlx/*/7

V*fu<

Načni .IcM-lix;ilcinn

A/nafti

/fr/rrJji'C  ~

te/ IZtef &2’RAJl7 i

ww«wr/
h a lo/if A/a/ft a/a),

i  ivi (fr/runo /VJT

-# Mra ^d ;

=\V. 4a*(t/rl /fr"- fr A J

■„>)/ DTf/tin/'..

frojfrfr'

\ (fiftea  o

/ Te/rt/ufr.

t /Jnru/rro /trsio//Je.
a Ailalvvei /t fja .

7/ /fr/v/lo/vr ///Dl

5 Srcfrslc.

0 frt/r/nr/u/M?//rsle/t/o ■

7  SJ/un/Aono /7o.fry(/e.

f, Axu/UU'Y 7  /llJYl .

c* /\«tfr DnY>//esliy//e.

/a //r'sW /-/s/i/cr rfr ul'/‘/ur ^7//n

// Au/uZ/rr-n le/r/ujuru .

/J! frl/n/ASr/eK/lu .

/d i/rjeaevdtSf iser..

/i AW(i///t?l.

/j /tilnik.
n? fr/m/ s/nfan/n ..

;r J?avidvv Alol/j ..

/d Don////' 00 X eusf/u tM /u/s/f/

.Va/>,!

'-.J'.////ar

./ oa njnA ^ i

•y,raet

/Julrt/iifrAf'-'

Kctr  •'.••. \ •

hi  msm#i  /

Afr.  A$cuiiaria |\' j /..

'A : / sh/ra/ /hjir/aOar//

VI

'vfsšSSr'

vol 1

’/■///,<

»mnenja

f/ar/r/v

.S/Vfrr
A/M/ .
rlu//m

VDurlom

I' E H ISiA

4

11 J//’\///t ?

ftelercrv o ..'

. V -.

• Kameli Je///,/?/'/  ,‘V

, ‘IERUZALKM

Afr M "" s

0Lakih' \\ ^

Merila

Zcn/pr/sir/fe ////(

i/t/aš.

tJl/u/l/"/,

/iytdY///[i

Wfr/£\

.osebon #

Sfaetr/r

/i i///,rdr ////fr
s /a /š ir'

fr At//

\

1%/frl

}/iyi‘ /ve/o/

ti) \i 'vj

'oGaaa

/ IH le// <

1  fi. A/ 7 /C/,

/-}y/i'li , /-i//Jf Jox umi

fr.f

.jstr/f/s. <ffi0$itf»/rA

}tC frJJ/nsfll«*'  ^

* * e/ff/z/oi  ^

ojf////>/

ZEM LJ 0V[D

Moalca/ii

l/z/a

..Pz/srtva > ^

i fti/iel/rlu/ri

1

. A //sMD/z/nc//

® A^iul

/mA}

ZEMLJE

P/fraenSm

J r/rx a/ J. /fuSvrar

Aulo/r/ru/  r/ JuMi/frlfr/ca/vfrrrf n 7rr t r/n


%