LIKOVNA UMETNOST
SLIKE FRANCETA PER5INA. Od petinpetdesetega leta dalje se namesto avantgardnega likovnega izraza v svetu uvrščajo težnje, ki se zaradi specifičnega obravnavanja novodobnega urbanega pejsaža. človeške figure in njene dejavnosti v njem združujejo pod nazivi novi realizem, nova figuralika. pop-art. Čeprav gre za fenomen, ki ga v svetu likovni teoretiki in sistematiki imensko, časovno in krajevno točneje opredeljujejo (pop-art ima na primer v svoji evropski domovini, Angliji tri točno razmejene struje. spet drugačnega izvora je v Ameriki, in to v Nevv Yorku. Kaliforniji ali v Kanadi), je njegov prodor v slovenski prostor silno šibak, da o kaki hkratni pojavnosti sploh ne moremo posebej govoriti. Vzroki za to pač tiče — če naštejemo samo glavne in neposredne — v specifičnem, žal. preveč tradicionalističnem odnosu umetnika, likovnega izpovedovaka do občinstva, ki mu ga ni uspelo premakniti v sfero abstraktnega mišljenja razen toliko, da mu je pričaral neko estetsko, tudi biezvsebinsko razpoloženje, ga sedaj, ko je občinstvo nanj navadil, vztrajno goji dalje, in se torej boji občinstvo izpustiti, se pravi presenetiti z novim, kar zasleduje občutljivega likovnika iz dneva v dan. Kdo in kako bi moral v takem pomembnem trenutku podpreti likovnika, da opusti svojo maniro, pristajanje na konvencijo zaradi golega materialnega obstoja — o tem nima smisla na tem mestu znova ponavljati.
101
In vendar čas ne tlela za tako samolastno, tako rekoč sebično ohranjanje in vztrajanje na oglajenih poteh. Kako je odpiral oči že lanski grafični bienale v Ljubljani, čeprav je napoved izrekel že nekaj let prej. In zanimivo — sočasna razstava Dimenzije realnega v Mestni galeriji, ki se je aktivno spopadla s to novo likovno problematiko, je tudi med slovensko likovno publicistiko ostala brez odmeva — zaradi neinformiranosti ali značilne neangažiranosti. Vključitev enega samega slovenskega predstavnika najmlajše generacije (Zmaga Jeraja) na to razstavo, čeprav bi smiselno ustrezalo (udi marsikatero delo. tipično za zadnje  obdobje  Preglja.  Kregarja   in   Stupice.  je  torej  povsem   simptomatična.
V tak širši okvir novodobne likovne izraznosti naj bi sodilo tudi slikarstvo Franceta Peršina, novega slovenskega razstavljalca v Mali galeriji. Njegova delovna biografija je skopa, čeprav so od zadnje večje predstavitve minila komaj štiri leta: toda takih in njim podobnih predstav bi v Peršinovem primeru našteli komaj pet. V tej zvezi se je treba pač spomniti problema prve slovenske povojne generacije, združene \ Skupini 53, ki je v mnogo obetajočem žaru v petdesetih letih po prvem, drugem nastopu (razen dveh, treh posameznikov) zamrla oziroma opustila aktivno tvorni vpliv na razvoj slovenske likovne umetnosti. Kot da se zgodovina ponavlja — družbena situacija je bila tudi tedaj nedozorela, pretoga  za mlade likovnike.
Peršin poskuša torej danes znova. Idejna angažiranost je tu — ne tla bi posebej omenjal motiviko tarč. ki sta jo preti leti že obravnavala Amerikauec Jasper Johns ali angleški popartist Peter Blake — ostala pa je vezanost na tradicionalnost. omenjeno že na začetku, in sicer v formalno kompozicijskem. še posebej pa v metierskem smislu. Tu imam v mislih tisto izrazito Peršinovo obdelavo prvega plana, medtem ko se je pri ozadju slikar spet posvetil gojenju« strukture, tako tla slika v celoti nosi duha zagrebške, tartaglijevske inti-mistične manire.
Peršin bi se bil torej moral opredeliti tudi tlo časa. v katerem občuti pezo prisotne bizarne motivike: kajti opozorila \ obliki vzporedno potekajočega. z.ebrastega črtovja (Tarče XXII. 1967) so na primer vzeta iz današnjega, točno določenega, ne pa indiferentnega prostora — iz novodobnega urbanega pejsaža.
Po številnih variantah sodeč, se je Peršin želel ob apriori postavljeni novi likovni formuli (tarča sama in shematično zaporedje) izraziti z novodobnimi znaki (črtovje, odličja. križi, grafikon lukenj). Pri tem pa občutimo, da v njegovem slikarstvu manjkata tako primarna analiza novega dogajanja, ki naj bi bila nova likovnikova preokupacija. kot tudi njena nadaljnja stopnja — izražanje v simbolih, ki je nujno preti nastopom čistega znaka.
Aleksander  B a s s i n
102