rejo. Problematika obdobja nastajanja poljedelstva je torej zelo zapletena. Počakati moramo, da bo izkopanih in dobro raziskanih več najdišč in da bo postavljena trdnejša kronologija, kot je sedanja. Tako bomo lahko ugotovili, ali so bile naselbine nabiralcev istočasne s poljedelskimi ali pa so bile nji­ hova predhodna faza (str. 112—116). Med obdobjem nastajanja poljedelstva in obdobjem razvitega poljedel­ stva je praznina (str. 117—118), ki po mnenju R. J. Braidwooda obsega celih 2000 let. Zgornje plasti v Ali Košu, ki predstavljajo razvitejšo stopnjo Ka- rim Šahirja, nam sicer pomagajo malo naprej, vendar ne dosti. Razlike med obema obdobjema so prevelike, da bi drugo lahko naravnost izvajali iz prve­ ga. Tipično najdišče obdobja prvotne poljedelske skupnosti je Jarmo v Kurdistanu (str. 118—120). Izkopaval ga je Robert J. Braidwood. Prebivalci Jarma so gojili ječmen in dve vrsti žita. Iz kremena so izdelovali srpe, žito mieli' v žrmljah in iz kamnitih posod jedli močnik. Zanesljivo • so imeli udo­ mačeno ovco, kozo, psa in svinjo. Ni še gotovo, če so imeli udomačenega konja in govedo. Poleg tega so prebivalci Jarma pojedli naravnost ogromne količine polžev. Botanično je žito v Jarmu na pol poti med divjim in doma­ čim. Stavbe v Jarmu so imele stene iz blata, posušenega na soncu. Velike so bile kot današnja skromna koliba, a so vseeno .imele več pravokotnih pro­ storov. Verjetno so bile take, kot so še danes skromne kurdske koče na tem področju. Danes v taki koči živi do sedem ljudi. V prazgodovinskem Jarmu je živelo kakih 150 prebivalcev. Zanimivo je, da se prenosna keramika pojavi v Jarmu šele v zadnji tret­ jini plasti. Prej. so iz kamna izdelovali masivne posode, ki so jih vkopavali v tla. Skozi vso stratigrafijo se pojavljajo izdelki iz gline, kipci živali in ljudi. Posebno priljubljen je bil kipec noseče ženske, verjetno kakega božan­ stva plodnosti. Po mnenju R. J: Braidwooda izdelovanja keramike niso iz­ našli prebivalci Jarma, ampak je prišlo k njim od drugod. Orodje in orožje so izdelovali iz kremena in obsidiana. Ležišča obsidiana so kakih 100 milj severno od Jarma in so ga verjetno dobivali s trgovsko zamenjavo. Najdišča datirajo v ca. 6750 pr. n. e. Ostala najdišča Bližnjega vzhoda, ki sodijo v dobo prvotne poljedelske skupnosti in predkeramičnega neolitika so še redka in si še vedno ne moremo ustvariti podobe niti ne moremo postaviti kronologije razvoja poljedelstva na Bližnjem vzhodu (v Palestini Jeriho, Beidha in Ramad. V Siro-Kilikiji so­ dijo v ta čas Ras Samra, Mersin, Judaidah, v Anatoli j i pa Cayönü, Hacilar in Suberde). Naslednja kultura, hassunska (str. 121), je že popolnoma neolitska in raz­ voj od hassunske do zgodnje dinastične dobe v Mezopotamiji (str. 136—153) je že tako dobro raziskan, da knjiga ne prinaša nič novega. Knjiga je okusno opremljena z mnogimi dvobarvnimi (rdeče, črno) ilu­ stracijami in rekonstrukcijami orodij. Na koncu (str. 171—175) je dodatna kratka bibliografija najvažnejših del, ki bralcu služijo za poglabljanje zna­ nja in problematike, ki jo prinaša knjiga. V indeksu (str. 177—181) so zbra­ ni najvažnejši tehnični izrazi, imena najdišč in znanstvenikov, ki jih knjiga omenja. Marko Urbanija J a c k M.. S a s s o n, The Military Establishment at Mari. Roma, Pontifi- cium Institutum Biblicum, 1969, X-101 str., 8.° Studia Pohl, 3. Pontificium Institutum Biblicum je serijo »Studia Pohl« posvetil spomi­ nu profesorja Alfreda Pohla, ki je v Rimu osnoval Fakulteto za študij Bliž­ njega vzhoda. Zbirka naj bi prinašala dela s področja zgodovine in filologije Bližnjega vzhoda. Posebej naj .bi služila mlajšim znanstvenikom, ki bi radi širše občinstvo seznanili z ugotovitvami svojih doktorskih disertacij. Mesto Mari (Tell Hariri) je bilo ob srednjem toku Evirata, danes leži v Siriji blizu iraške meje pri obmejni postaji Abu Kemal. Od leta 1933 dalje tu izkopava francoska arheološka ekspedicija pod vodstvom Andreja Parrota. Iz- 126 kopali so veliko palačo kralja Zimri-Lima, vrstnika babilonskega kralja in zakonodajalca Hammurabija. V njej je bilo več sto sob in dvoran ter ob­ sežen državni arhiv z blizu 20.000 ploščicami, pisan v glavnem v babilonščini (za marijsko zgodovino, pravo, gospodarstvo in mednarodne odnose prim.: V KOROŠEC: »Nekaj pravnozgodovinskih pripomb k doslej objavljenim pismom mesta Mari.« ZC VI-VII, 1952—1953, str. 30—70). Pod starobabilonskim mestom je ležalo starejše sumersko mesto. Delo J. M. Sassona obravnava, kot pove že naslov, vse, kar je v mestu Mari v zvezi z vojsko in vojskovanjem. Zajema čas, ki gaj opisujejo in pred­ stavljajo t. i. državni arhivi, čas približno od 1810 do 1760 pr. n. e. (po srednji kronologiji). V tem času je asirska država pod vladavino Šamši-Adada (1815— 1782) postala velesila in si pokorila severno in dobršen del srednje Mezopota­ mije. Tudi država Mari ob srednjem Evfratu je prišla pod asirsko nadoblast. Samši—Adad je tu kot namestnika postavil sina Jasmah—Adada. Ohranjenih je precej pisem, ki sta si jih pisala. Medtem se je vedno bolj krepil Babilon, Po Samši—Adadovi smrti se je mesto Mari osamosvojilo in vanj se je vrnil vladar domače dinastije Zimri—Lim (1799—1761). Država je v času njegovega vladanja doživela zadnji razcvet. V 33. letu vladanja je babilonski kralj Ham­ murabi (1792—1750) osvojil med drugimi državami tudi Mari. Večina znan­ stvenikov misli, da je mesto dal porušiti šele dve leti kasneje, ko se mu je uprlo. Mari si od tedaj ni več opomogel. Državni arhivi iz tako razgibanega časa vsebujejo seveda tudi mnogo vo­ jaških dokumentov. Ker so marijski teksti najboljši vir za zgodovino tistega Časa, je avtor prav iz teh virov skušal razbrati ustroj tedanje vojske, njeno strategijo in taktiko. V logičnem zaporedju je jasno in podrobno obdelal izraze v zvezi z vojsko ter lepo podal sliko vojaškega stroja, ki je v tistem času branil Mari. Škoda, da se avtor ni lotil še vprašanja, kakšen vpliv so imeli vojaški poveljniki na državno politiko, kako je vzdrževanje vojske vpli­ valo na ekonomiko države, ali se pojavljajo vsaj sledovi vojnega prava, kva­ liteta marijske vojske v odnosu do babilonske in asirske. Avtor se je omejil le na opis same vojske in izrazov v zvezi z njo. Poglavja so razvrščena tako, da prikažejo vojsko od priprav na vojno, oborožitve in ostale opreme, do taktike in konca pohoda. Prvo poglavje (str. 3—7) obravnava ukrepe za obrambo dežele. Popravljali in utrjevali so zuna­ nje in notranje obzidje, mestna vrata in poglabljali trdnjavske jarke. Okrepili so straže in budno pazili na premike nomadskih plemen. Potem1 so pričeli zbirati vojsko (str. 7—11). To seveda ni šlo brez težav. Čeprav so imeli pisarji spiske vseh vojnih obveznikov, se je marsikdo skušal rekrutiranju izmuzniti. Velike težave so imeli z nomadi. Stalno so se selili in ker jih je bilo zato težko najti, niso imeli točne evidence, koliko jih je. Vojaške oddelke so mo­ rali poslati tudi vazali vladarja, ki je vojsko zbiral. Zbrani vojski je poveljeval zbor poveljnikov (str. 11—17),, ki je skrbel za red in disciplino. Točnega razporeda vojaške hierarhije ne poznamo. Na čelu vojske je verjetno bil vrhovni poveljnik (GAL amurim), pomagala mu je vrsta nižjih častnikov: poveljnik večjega oddelka (älik pan sabini), poveljnik izvid- niškega oddelka,.poveljnik manjšega oddelka (rab pirsim) in drugi. Za vso administracijo je skrbel glavni pisar. Poveljniki so dobivali položaju primerno plačo. Vrhovni poveljnik je dobival pol mine srebra (letno?) ter darila v oblekah in dragocenih predmetih. Redum je dobival pet siklov srebra in delež od plena, rab pirsim tri sekle srebra in tudi delež od plena. Vojska je bila razdeljena na večje in manjše oddelke (str. 17—22). Vojaški oddelek se je imenoval sabum. Iz tekstov poznamo celo vrsto; raznih speciali­ ziranih oddelkov: oddelek težkih oborožencev, oddelek lahkih oborožencev, prednjo stražo, vladarjevo osebno stražo, oddelek, ki je spremljal pomembne osebe ali prevoz dragocenosti, itd. Kako veliki so bili posamezni oddelki, ne vemo. Oddelek, ki je spremljal pomembne osebe, naj bi štel kakih 200 mož, oddelek pomožnih čet naj bi štel ca: 500 mož. Ne vemo tudi, kako sa se ime­ novale večje enote in katere manjše so jih sestavljale. 127 Orožje (kakkum) je bilo različno (str. 25—31). Vojaki so bili oboroženi s kopjem ali sulico, z lokom, pračo, sekiro, bodalom. Varoval jih je ščit (sin- natum) in čelada (gurpisum SAG). Ne vemo, če so nosili oklepe. Za prevoz opreme so služili težki vozovi si štiri kolesi in z dvema kolesoma. Hitri dvoko- lesni voz pa je verjetno služil za boj. Poleg vozov so za prevoz služile tudi ladje. , Poleg orožja in transportnih sredstev so bile važen del opreme oblego­ valne naprave (str. 33—34), kajti sovražnik se je pred močnejšo vojsko zatekel v utrjena mesta. Obzidja in vrata je rušil oven (vašibum),, za juriše so služili oblegovalni stolpi (GIS dimtnm) obzidja pa so spodkopavali z jarki (pilšum). Poleg tega so včasih do višine obzidja nasuli nasip. Mesto Mari je slovelo kot izdelovalec oblegovalnih naprav. Šamši-Abad jih je mnogokrat zahteval za opremo svoje vojske. Sposoben vojskovodja je z njimi lahko v 7 do 8 dneh zavzel utrjeno mesto. Preden je vojslča odšla na pohod, so skušali z vedeževanjem (str. 36—37) zvedeti za voljo bogov in iz tega so sklepali na uspeh ali neuspeh vojne. Bä- ru-vedež je iz živalskih jeter prerokoval vojaške in politične uspehe, vladar je povprašal svoje božanstvo-zaščitnika za mnenje in daroval bogovom. Na.dan odhoda so oficirje mazilih, vojakom razdelili darila in jim prisegli, da bodo spoštovali njihov delež pri plenu. Poleg vedeževanja soi si vojskovodje poma­ gali tudi na druge načine. Velik pomen je imelo vohunjenje (str. 37—42). V sovražne dežele so pošiljali vohune, ki so prinašali razne vojaško važne po­ datke.* Poleg njih so pošiljali tudi propagandiste, ki naj bi demoralizirali voj­ sko, prebivalstvo, širili lažne novice in skušali vzbujati čim večjo zmedo v sovražnikovi deželi. Propagandisti so posebno radi netili upore v vojski. Za­ rote proti vladarju posamezne dežele so bile priljubljeno sredstvo podtalnega boja. Kakor kažejo poročila, je bila taktika (str. 43—45) precej razvita. Šamši- Abad piše sinu: »Izmišljaš si zvijače in hočeš potolči sovražnika. Toda tudi sovražnik si jih izmišlja, da bi potolkel tebe. Kot dva rokoborca sta, ki sku­ šata s triki premagati drug drugega.« Priljubljeno presenečenje, ki so ga pri­ pravljali sovražniku, so bile zasede.' Uporabljali so tudi taktiko navideznega bega in gverilske vojne. Kot v vsaki vojski so bili tudi v marijski dezerterji (stn 45—47). Točnega izraza za dezerterja ne vemo. Znanih je več izrazov. Posebno radi so pobeg­ nili nomadi. Za pleme Benjaminitov pravijo, da so ob vsaki priliki množično odhajali. Premaganemu sovražniku se je navadno hudo godilo (str. 47—49). Mesta so zmagovalci porušili in požgali, dragocenosti oplenili, uničili zaloge hrane. Ujetnike (wasitum)so si razdelili kralj, poveljniki in včasih je tudi kak vojak •dobil ujetnika kot sužnja. Kasneje so sorodniki ujetnika lahko odkupili. Neki Benjaminit je bil na primer odkupljen za osem siklov srebra. Zmagovalci so s premaganci sklenili pogodbo in premaganci so morali,, kot zagotovilo za spoštovanje pogodbe, dati talce (litum). Zmaga, ali pa zima, je vojni pohod zaključila (str. 49). Čete so razpustili in vojaki so se vrnili domov. V zajetnem indeksu (str. 51—93) so razvrščeni vsi uporabljeni izrazi, ter vsa citirana mesta iz publikacij tekstov in iz važnejših razprav. Knjigo za­ ključuje obsežna bibliografija v opombah citiranih del. V uvodu avtor napo­ veduje nove študije o Mariju. S tako temeljitimi študijami bomo ustroj te zanimive države ob Evfratu, in tudi drugih državi tistega1 časa, poznali mnogo bolje. .. Marko Urbanlja t Jovan ka Kalić-Mijušković, Beograd u srednjem veku. SKZ, Beograd 1967, str. 503. Le malo je mest pri nas, ki bi jim zgodovinarji posvetili izčrpno znan- • stveno monografijo. Tudi o zgodovinskem razvoju Beograda so obstajali le ,:kratki pregledi popularnega značaja, turistični informatorji brez znanstvenih 128