Šolska postava za katoliško ljudstvo na Predarelskem.
Deželni odbor predarelski je podal deželnemu zboru načrt postave za katoliške šole v deželi. To je cerkvi sovražne liberalce razjarilo, da zabavljajo in zasramujejo omenjeni deželni odbor. Da bi tudi na vlado nekoliko pritisnili, že zdaj izrekajo nado, da ta postava mora biti in bo zavržena. Zakaj li? Zato, ker je odločno katoliška, čudno, da so liberalci, ki povsod in neprenehoma le svobodo vere oznanujejo, edino le proti katoličanom tako ostri, da jim ne dovoljujejo katoliških šol, protestanje in judje pa jih smejo imeti, kolikor jim ljubo, protestantovskih in judovskih. Ta čudna prikazen se da razjasniti edino s tem, da se brezverski liberalci katoliške cerkve najbolj boje; da bi le to enkrat ugnali in uničili, z drugimi verami — mislijo — bo šlo mnogo lože.
Katoliška šolska postava za Predarelsko sloni na načelu prave verske svobode. Poročilo, s kterim se opravičuje in kot potrebna utemeljuje, povdarja to, da v tej postavi se varuje po naravi vtrjena pravica staršev do otrok, da smejo otroke svoje tako odgojevati, kakor jim veli dolžnost do katoliške cerkve. Porok za dobro odgojo je nadzorstvo cerkve nad šolami, in to nadzorstvo se ne da po nobenem drugem nadzorstvu nadomestiti. Da pa more cerkev nasproti rodovini prevzeti poroštvo za vspešno in dobro odgojo, mora ona sama popolnoma neomejena, prosta biti v nadzorstvu šol. Državi ostane pri vsem tem pristoječa jej pravica do nadziranja šol, kolikor ji je treba za splošno postavno varnost.
Mi smo že večkrat povdarjali tu in dokazali, da brezverska šola, t. j. šola edino le pod nadzorstvom države stoječa, vplivu cerkve pa odtegnjena, tira človeštvo in po njem države v pogubo. Deželni odbor predarelski je v tem popolnoma naših misli; on za katoliške šole postavi čvetero sledečih glavnih načel:
„I. Vsa telesna in duševna odgoja otroka, kteri se mora posebno izobraževanje po poduku prištevati, je naravna dolžnost, tedaj nepopustljiva pravica rodovine. — II. Dolžnost katoliške rodovine je katoliška odgoja otroka. Katoliško pa rodovina otroka ne more odgojiti brez cerkve. Cerkev ima tedaj po rodovinskem pravu, po svoji božji misiji pravico odgojevati otroka s tem, da ga podučuje v verskih in nravstvenih naukih, deli mu sv. zakramente, da nadzoruje vsak drug poduk toliko, da ne podira njene odgoje in njenim naukom ni nasproti. — III. Država ima nalog, rodovini in cerkvi varovati pravico do tega odgojevanja.— IV. Ljudski šoli je naloga v spurazumljenji z rodovino otroke versko-nravno odgojevati, jim dati podlago za to, česar se morajo še učiti za življenje in svoj človeški poklic, in v tem obziru dopolnovati odgojo, ki jo otrok doma dobiva."
Iz tega namena ima ljudska šola v vsaki občini biti pod nadzorstvom dušnega pastirja. Ta složen z učiteljem vreduje vse in le, če bi se to ne dalo, se obrne do krajnega šolskega urada ali okrajnega šolskega nadzornika, in če ni drugače, do deželnega šolskega sveta. Krajni šolski svet je sestavljen iz dušnega pastirja občine, ki je predsednik, iz srenjskega predstojnika (župana) in iz občinskega šolskega nadzornika.
Pripoznati se mora, da je ta uredba mnogo pripravnejša in cenejša od sedanje. Le škoda, da se pri sedanjem vremenu ni nadjati, da bi vlada potrdila to postavo, ko jo je deželni zbor sklenil.
Slednjič bi opozorili naš kranjski deželni odbor na ta načrt, na čegar podlagi bi se dala tudi za Kranjsko potrebna in koristna postava za katoliške šole izdelati. Morda pridejo časi ugodni za njo in takrat bo dobro, če bo že pripravljena.
Deželni zbori.
Deseta seja 7. aprila. Ko se je več peticij izročilo odsekom, so se brez ugovora po nasvetu finančnega odseka potrdili računski sklepi različnih zakladov za leto 1875 in sicer: ustanovnih zakladov, normalno-šolskega in njegovih podzakladov in zemljišnega zaklada.
Pri poročilu finančnega odseka o prošnji g. Riharda Dolenca za stalno službo kot vodja in učitelj na sadje- in vinorejski šoli na Slapu se je vnela precej živahna debata, ktero je pričel nemčurski poslanec velikoposestnikov vit. Vesteneck, ki je ta pot prvikrat odprl v deželnem zboru svoja usta. Finančni odsek namreč predlaga, naj se prošnja g. R. Dolenca za stalno službo s petletnicami usliši. Zoper ta predlog se oglasi Vesteneck, rekoč, da dežela nima dosti denarja za tako šolo, kakor je slapška v Vipavi, da tisti, ki hočejo Dolencu privoliti plačo, ne plačujejo davka, ampak le oni na njegovi strani itd. Ko se je na tem potu zadosti spehal, stavi predlog, nnj dež. zbor odbije to prošnjo.
Zavrne ga kratko, pa prav dobro poslanec
O jeziku.
(Spisal F. Kr.)
(Konec.)
Zdaj toraj, ko smo ovrgli z dokazi naj-navadnejšo napačno trditev, prišli smo do pravega odgovora. Pa poprej še, predno damo zaželeni odgovor, naj rešimo še eno važno vprašanje, brez kterega odgovor ni mogoč, vprašanje namreč: Ktera razmera je med človeško mislijo in med jezikom?
Da z vsako besedo nazuanujemo kako misel, znano je vsakemu; ravno tako pa tudi, da beseda sama na sebi nam še ue da misli. Mi z besedo: krava, zaznamujemo ravno tisto, kar Nemec z besedo: Kuh, ali Latinec z besedo: vacca. Vsaka od teh besed: krava, Kuh, vacca, pa bi lahko zaznamovala tudi kaj druzega, toraj se misel ne veže ravno ua to besedo. Pač pa se najdejo nektere besede, ktere po natornih glasovih posnemano misel samo izrečejo, n. pr. grom, grmeti, pihati, vriskati, bobneti, šumeti itd. Vendar pa so take besede le
-posamezne in bi se nikakor ne dale po gotovih postavah zbrati in sostaviti.
Pa kako, kaj se popreje razvije, misel ali jezik? Odgovor je: Jezik ni nepogojno potreben, da se more misliti, pač pa je mišljenje nepogojno potrebno, da se more razviti jezik; popolnoma mišljenje pa se brez jezika nikakor razviti ne more. Vse to spoznalo se bo bolj natanko s tem, da prevdarimo vsako teh trditev posebej in navedemo vzrokov, kteri dokažejo, da so resnične.
1. Jezik ni nepogojno potreben, da se more misliti.
Da z zuuanjimi počutki čutimo, da se po-čutki razvijajo tudi brez jezika, tega nam ne bo treba dokazovati, ker je samo na sebi razvidno in s skušnjo neovrgljivo potrjeno. Otrok čuti, ko na svet pride; komaj zagleda luč sveta, že joka. Kmalo se mu razvije tudi pogled, posluh, voh, okus.
Da se tudi spomin in domišljija razvijeta brez jezika, spoznamo lahko iz naslednjega zgleda: Človek, ki bi v samoti zrastel, bi se gotovo spominjal na drevo, ktero mu je dajalo
živeža, na vir, s kterim si je gasil žejo, na brlog, ki mu je dal zavetje proti mrazu in hudemu vremenu. Zmisliti bi si tudi mogel streho iz vej, ako bi se spominjal na ono jamo, ktera ga je krila dežju.
Bolj težko pa je določiti, ali bi mogel tudi višje misli imeti, ko bi bil sam sebi prepuščen brez jezika, kakor n. pr. misel, da se nič ne zgodi brez gotovega vzroka, da je razloček med dobrim in hudim. Kar to vprašanje zadeva, se možje, ki so se mnogo pečali ž njim, ne vjemajo. Največ vzrokov pa govori za trditev, da se take višje misli vsaj v kali morejo pričeti brez jezika, da se pa ne morejo popolnoma izcimiti in razcvesti brez njega, da je toraj misel brez jezika mogoča, ne pa popolnoma razvoj mišljenja.
Kdor tedaj trdi, da se misel brez jezika nikakor izcimiti ne more, zamenja misel in jezik. Saj to znano nam je iz skušnje: kolikokrat imamo v glavi kako misel in je veudar ne moremo izreči; gotovo se ti je že primerilo, da si hotel kako ime zgovoriti, ktero ti je bilo prav znano, pa vendar besede nisi našel, kar potem pravimo, na jeziku mi je, pa vendar ne
nseratl se sprejemajo in veljA
tristopna vrsta:
3 kr., če se tiska lkrat,
li •> *L » ti >, n - »i
it j» i, t» ^ ,,
Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša.
Rokopisi
se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne Bprejemajo
Naročnino prejema opravništv (administracija) in ekspedicija r a Starem trgn h. št. 16
SLOVENEC.
Političen list n slovenski narod.
Po poMI	prejemsn	velja:
/.a ceio leto	, . 10	gl. _ kr.
■tu pol leta	. , i, _
i.a četrt leta	'J SU ''S'
V administraciji vel]a: Za celo leto . . (j gl. 40 Wf/d «a pol leta	4 „ 'JO 'jptj
ta četrt leta . .	, 10 -(jjg^
V Ljubljani ua dom pošiljsn velja 60 kr. več na ieto.
Vredništvo je na Bregu hišna
štev. 190.
Izhaja po trikrat ua teden in si>'.< r v torek . četrtek in soboto.
M. Lavrenčič, rekoč, da slapška šola je velika | dobrota ne le za vipavsko dolino, ampak tudi za Dolenjsko, ker je v nji več Dolenjcev. Služba vodje je težka, kajti šola je imela veliko nasprotnikov. Če se še ljudski učitelji stalno vmestujejo, zakaj bi se g. Dolenec ne? Govornik podpera odsekov predlog.
Poročevalec dr. Zarnik pobija Vesteneckove razloge, rekoč, da ona stran se upira plači le takrat, kedar gre za kako narodu našemu koristno reč, sicer ne. Zakaj je vitez Vesteneck molčal, ko se je muzejnemu varuhu Dežmanu plača povišala? Dalje priporoča gosp. Dolenca, ki bi lahko boljo službo imel, da bi ne bil domoljub. Vesteneckovo očitanje, da na naši (narodni) strani ne sede davkoplačevalci, je prazno, kajti med nami sedi poslanec, ki sam plačuje več davkov nego nemčurji, kar jih je tu, vsi si.up. Dolenca in Dežmana služba se ne morete primerjati, kajti Dežmanovo bi lahko opravljal kak penzijonist za 200 gld., ker posla ni nobenega, pri tem pa vendar še vse v jako slabem redu.
V specijalui debati se oglasi Dežman in govori „pro domo sua" v znanih tiradah in sklene, da njemu ne gre za slavo in živijoklice, ampak da dela na tihem za deželo; potomci naši bodo sodili, kdo je več storil za narod, on in njegova stranka, ali pa tisti, ki se narodnjake imenujejo. (Veselost).
Za njim govori še Vesteneck kratko, pa razburjeno in pravi, da je ponosen na to, da je c. kr. uradnik.
Ko je poročevalec zavrnil še Dežmana rekoč, da to, kar je on govoril, ne meri na g. Dežmana, ampak na njegovo]službo muzejskega varuha, in da je Dežman nekdaj v Celji pač rad poslušal „živijo" iu pobiral leteče mu cvetlice, — je glasovanje o Vesteneckovem predlogu, ki pade; potem obvelja predlog finančnega odseka.
Seja je trajala do dveh popoldne, zato moremo konec poročila podati še le prihodnjič.
Enajsta seja je danes.
Vpredarelskem zboruje konservativna večina „en bloc" sprejela šolsko postavo, o kterej obširneje govorimo v vvodnem članku. Liberalec Fe t z je v imenu tovarišev svojih rekel, da se posvetovanja o tej ffostavi nočejo vdeležiti, vladni komisar pa je celo trdil, da deželni zbor ni kompetenten dati tako postavo, in da je nobena vlada, ki ji je za čast kaj
mar, ne more priporočiti v najvišje potrjenje. Obravnava je bila živahna in je trpela skoro ure.
Politični pregled.
V Ljubljani, 7. aprila.
Avstrijske dežele.
Dele^aei ji se snidete neki 9. maja v Budapešti.
O miiilsterskili obravnavah se sliši le to, da si ministerstvi niste več tako nasprotni kakor v začetku in da imate trdno prepričanje, da se bodo obravnave srečno končale, ne da bi moralo ktero ministerstvo odstopiti.
Vnanje države.
l¥a jugoslovanskem bojišču orožje zdaj miruje in vodje vstajnikov so povabljeni v Sutorino, da se dogovore, pod kterimi po-gojami hočejo odložiti orožje. Turška vlada in tudi druge države so vstajnike s tem dejansko pripoznali za vojskovalno stranko. Vstajniki pa tudi dobro vedo, v kakih zadregah da je Turčija in hočejo ta vgodni čas porabiti v svoje oslobodenje. Pravijo namreč, da ne sprejmo nobenih drueih pogoj nego popolno samostal-nost Bosne in Hercegovine.
X Rosni se je vzdignil bihački okraj, ter se je kristjanom pridružilo tudi okoli 210 Turkov. Vstajniki so neki klicali: „Živio car avstrijski!" Pri Uncu pod Plastirovo planino so 1. aprila vstajniki zopet natepli Turke in v roke dobili mnogo pušek, ki so jih Turki proč pometali in en voz s streljivom.
Otl i'iisko-i»oljske meje se „Ger-maniji" piše: Kadar telegraf, ki o cerkvenih rečeh veliko ne govori, poroča o obravnavah med Rusijo in papežem, je to gotovo znamenje, da Rusija hoče na ta način prikriti grozovi-tosti, ki jih doma počenja. Če se o tem kaj izve, so precej pripravljeni vse utajiti sklice-vaje se na omenjene obravnave. V zadnjem času si zlasti jako prizadevajo v Ilelmski škofiji čisto zatreti rimsko katoličanstvo. S tem hočejo odvrniti, da k razkolništvu prisiljeni zedinjenci pri katoliških duhovnih ne najdejo tolažbe, in da se po zmanjšanju katoliških fara razkolništvo čedalje ložej razširja. Prav tako je ravnala že Katarina II. Vzrok za tako rav nanje si kmalo izmislijo. Katoliški duhovni, pravijo, dele sv. zakramente tudi takim, kteri
se pismeno ne spričajo, da so katoličani, ter dajejo pohujšanje „spreobrnjencem" (t. j. raz-kolnikom), zato katoliške cerkve zapirajo, duhovnike pa pošiljajo v Sibirijo; v Tomsku je takih revežev 10, v Tobolsku 7, v Tunki 7, v Irkucku 5, iu v drugih krajih 4, ki bi morali lakote umreti, da bi jih usmiljeni ljudje ne podpirali.
Domače novice.
V Ljubljani, 8. aprila.
(Nujno vprašanje do Župana gospoda La-šana in Dežmana.) Gospod Lašan je že lansko leto žugal, da bo odstopil od županstva, ako bo gospod Regali voljen v mestno starešinstvo. Gospod Dežman je letos še kratko pred volitvami javno v kazini isto obljubil. Gospod Regali je zd8j voljen, tedaj: gospod Lašan iu Dežman — mož beseda! Ali ne?
(Zasežen) je bil v torek „Narod" zavoljo nekega dopisa iz Idrije.
(Program „besede"), ktero bo napravila jutri v nedeljo 9. t. m. ljubljanska čitalnica, je sledeči: 1. Maršalek — Slavnostna ouver-tura; igra vojaški orkester. 2.Bratsky— „Oče naš", poje moški zbor. 3. a) Schuman — „Večerna", za gosle in harmonium. b) Grützmacher „Romanca", za violin in glasovir, igrata gospoda Müller in Förster. 4. Dürna — Trospev za sopran, tenor in bariton s spremljevanjem glasovira. Pojo gospa Odijeva in gospoda Meden in Stegnar. 5. Fantazija slovanskih pesem, zložil za harmonium in igra gosp. A. Förster. 6. Förchtgot --- „Žene mrak se", moški zbor s spremljevanjem orkestra. Začetek ob poli 8. uri zvečer. Harmonium je za ta večer blagovoljno prepustilo častito predstojništvo Aloj-zevišča.
(Mestni magistrat) je na Bregu ob Ljub-Ijanci že nasadil drevored in napravil ob vodi leseno ograjo, tako da se ta prostor prav prijeten vidi. ,,Za zidom" so jeli podirati tiste drvarnice ob vodi proti železnemu mostu, ki so bile res že vse drugo kakor lepota za mesto. Čas res, da se kaj zgodi v tem obziru za mesto.
(Nabiranje novincev za vojake) traja v Ljubljani že tri dni in po vsih krajih mesta se razlega tulenje in neprijeten hrup. To je ostudna nadloga, ki naj bi se odpravila.
morem povedati; nadalje pa tudi, koliko misel imamo včasih naenkrat v glavi, kako se nam vrsti ena za drugo, v enem trenutku koliko število jih je; kako bi toraj mogli z besedo vse to izgovoriti! In kar se nam v srcu godi, kadar smo jeze ali ljubezni, žalosti ali veselja vzburjeni, kako bi mogli to v besede spremeniti, kako komu dopovedati! Da-si je toraj jezik pomoč, da moremo svoje misli izraževati, tudi da moremo svoje misli sami natančneje spoznavati, vendar ni tako potreben, da bi se brez njega nepogojno misliti ne dalo.
2. Jezik sam ua sebi ne more nastati brez mišljenja.
Od kod se zdaj naučimo jezika? Ko otroci od druzih odraščenih ljudi. In tudi otrok mora že pričenjati misliti, preden začne govoriti. On vidi svojo mater, ki se vedno peča ž njim; sliši svoje brate in sestre, ki ji pravijo: mati; počasi odvezuje se mu jezik in tudi on skuša izreči to ime. Vidi in pokusi jabelko; sliši tudi, da drugi ljudje imenujejo ta sad: jabelko; ako pa sliši to besedo, spomni se zopet na sad. Vidiš toraj, dragi bralec, da se misel
mora že pred jezikom nekoliko razvijati. Kakor otrok raste na mišljenji, toliko ložje izrazuje svoje misli z besedami, toliko več govori.
A drugače je z onimi, ki se jezika ne morejo pri druzih učiti, ki sami sebi prepuščeni rastejo brez družbe. Pri tacih ne razvija se mišljenje iz vzrokov, ktere bomo pozneje navedli; zdaj le nektere zglede v enačili pri-merljejih, kteri nas bodo natančneje podučili o razmeri mišljenja in jezika, pa tudi družbe in jezika, družbe in mišljenja.
Stari zgodovinar Herodot pripoveduje o egipčanskem kralju Psametihu, ki je želel zvedeti, kteri je najstareji jezik ua svetu, da bi iz tega mogel sklepati, kteri je najstareji narod. V ta namen izročil je nekemu pastirju dva novorojena dečka s poveljem, naj ju redi v popolni samoti in naj ne pripušča spregovoriti najmanje besede o njuni pričnosti. Ko je čez dve leti pastir stopil v hišico, kjer sta se bila redila s kozjim mlekom, spregovorila sta besedo: bekos. Ta beseda je le posnemanje kozjega glasu. Če je ta povest resnična ali ne, se nc more določiti; gotovo pa kaže, da se v
samoti ni moglo razvijati mišljenje in toraj tudi ne jezik.
Druga enaka prigodba bere se v zgodo-vini Jezuitov. Akebar, cesar Mongolski, rad bi bil zvedel, ktera je naravna vera človeška; dal je toraj na enaki način 30 otrok odgojevati in posebno varovati, da se ne izgovori nobena beseda pred njimi. Ivo je nekoliko let pozneje dal jih pred se pripeljati, bili so vsi mutasti in v divjosti popolnoma podobni živalim, med kterimi so bili izrejeni in odgojevani.
»Še več enačili primerljejev bi mogli našteti, ako bi hoteli, pa ti zadostujejo. Povsod kaže skušnja, da taki otroci popolnoma za-ostanejo. Človek toraj potrebuje k svojemu razvitku družbe; če je zrejen v samoti, ne morejo se razcvesti njegove lastnosti in duševni darovi; tak človek ne more misliti, toraj tudi ne more govoriti.
Ako smo pa poprej trdili, da se mišljenje razvija brez jezika, bo marsikdo poprašal, zakaj se pri teh in enačili priložnostih ni razvilo mišljenje in potem iz mišljenja tudi jezik? Odgovor na to je: Taki ljudje bili so tudi te-
—	Za izkopovanje stavb na kolih na ljubljanskem mahu je učno ministerstvo dovolilo 800 gld.
—	„Cillier Zeitung" imenoval se bo list, ki bo jel s 1. majem izhajati v Celji po dvakrat na teden. Vredoval ga bo Viljem Goldmann, zakladal pa tiskar Janez Rakuš. Celjani se silno motijo, če mislijo, da bodo z nemškim listom kaj dosegli. Ljubljana je dokaj veča, pa bi se „Tagblattu" huda godila, da ne bi zajemal iz skrivnih virov. Časi, ko je vse nemčurilo, so na Slovenskem minuli.
—	Za Brandstetter jev izpust iz ječe je prosilo več upnikov, kteri imajo tirjati 460.000 gold., 3 doktorji, srenja in šolski zastop radvanjski, Wretzl in njegovi pristaši, desnopobreški dekan ponudili so 10.000 gold. kavcije — a vse je bilo zastonj! Brandstetter še ostane arestant.
—	Okrajna posojilnica v Ljutomeru ima v ponedeljek 17. aprila t. 1. ob dveh popoldne v šolskem poslopju ljutomerskem občni zbor. Na dnevnem redu je: 1) priobčilo računa iu bilance za minulo leto; 2) odobrenje porabe dobička za reservni fond; 3) odveza ali abso-lutorij načelništvu zastran računa; 4) izločitev društvenikov, ki svoje dolžnosti ue izpolnujejo in 5) volitev petih udov v nadzorno svetovalstvo.
—	Vinorejski shod avstrijskih vino-rejcev se bo letos v Mariboru meseca septembra obhajal. Okrajni zastop mariborski je za stroške dovolil 400 gld.
—	Tolovaj s k napad. V petek 31. marca je v Podplatah v kostrivniški fari klatež L. J. napadel voznika J. K. opoldne ter ga s kameuom po glavi udaril, da se je ta nezaveden na tla zgrudil. Hotel mu je denarje pobrati, pa je hitro odbežal, ker so se ljudje bližali.
—	Sejmi na Kranjskem. Meseca aprila: 9. v Rovtah (Črnomeljskem kant.), 11 v Senožečah. 15. na Skaručini in v Borovnici. 17. v Grahovem. 22. v Motniku, torek po kva-trui nedelji v Črnomlju, pondeljek pred sv. Jurjem v Leskovcu pri Krškem, torek pred sv. Jurjem v Novem mestu, sv. Jurja dan v Loki, Št. Jurji, Gambergu, Kotredežu, Planini, Radoljici (za živino), Črnem vrhu in v Žužemberku ; sv. Marka dan v Bučki, Grosupljem, Ilotavljah, Kranji in Št. Jurji (pri Svibnjem), pond. po sv. Jurji v Bistrici (na Notranjsk.)
pondeljek po tihi nedelji pri sv. Leni (Berdsk. kant.), četrtek po sv. Jurju v Rakitni, saboto po sv. Jurju v Št. Volbenku. 27. v Lukovcu, velikonočni pond. v Moravčah, velikonočni torek v Črnomlju, Dobernčah, Železnikih, Češnjicah, Kotredežu, Ipavi in na Vrhniki, sredo po vel. noči v Št. Vidu pri Zatičini in v Zireh; saboto po veliki noči v Trebelnem in v Zagracu fužinah, pond. po beli nedelji v Podbukovju (poleg Krke), na Igu, v Ribnici, v Jagnenci, na Vačah, v Št. Jurji pri Gamberku in v Šturji, torek po beli ned. v Metliki iu v Bušeči vasi; poud. po 3. nedelji po vel. noči v Dolih in v Vrhu (Idrijskem kant.), tretji pond. po veliki noči na Vrhovcu (Kočevje.)
Na Štajarskem. Meseca aprila: 10. v Do-bovi, v Kamci, v Koprivnici, v Trbovlju, v Selnici pri Dravi. ti. pri sv. Križu pri Slatini, v Pepolah, v Radazgivesi. 13. v Konjicah, v Reichenburgu, v Laškem. 14. v Mozirju, v Lembergu in pri Mariji Snežnici.
Na Koroškem. Meseca aprila: 10. v Po-žarnici, 11. v Renvegu. 18. v št. Pavlu, v št. Lenartu, v Althofnu in v Gornjem Drauburgu. 24. v Trgu, v Gutštajnu, v Gradišču. 25. v Mautnu.
Na Primorskem. Meseca aprila: IG. v Vo-loskem. 22. v Kast,vi. 25. na Kačicu (Sež. k.). 31. v Vidmu. Sv. Trojice dan na Grobniku.
— Splačal gaje! Častnik sedel je v kavarni in zraven sebe imel je psa. Vstopi dijak in se vsede k istej mizi. Ker se po navadi ne razumljajo dosti častniki in dijaki, se je častniku to zamalo zd"lo. Da bi vjezil dijaka, reče psu: „Vidiš, moj psiček, če napraviš zre-lotno skušnjo, postaneš tudi ti dijak '. A dijak odvrne: „Vidiš, moj kužek, če pa pri zrelostni skušnji propadeš, postaneš častnik".
Slovensko gledišče.
Kakor smo že omenili, je bila zadnja predstava krasna. Pričela se je s slavnostno ouver-turo mladega g. A. Maršalek a, kteri je s tem svojim res velikanskim delom pokazal, da tiči v njem silen umetniški duh. Ouvertura je lepo spletena in umetno instrumeutirana, vojaška godba pod vodstvom kapelnika gosp. Bernarda jo je tudi točno in gladko izpeljala. Mlademu skladatelju je donela živahna pohvala vseh prostorov. — V burki „Krojač Fips" je spuščal gosp. Kajzelj neprenehoma svojo komiko, smeha in bilo ne konca ne kraja. — Glavna
točka tega večera pa je bila opereta „Čarovnica;" zato, ker je po besedah, godbi in na-pevih izvirna domača — dosedaj četrta, naj nam bo dovoljeno nekoliko obširneje spregovoriti o nji in o tem, kako se je na odru izpeljala.
Predmet ji je pisatelj g. J. Alešovec vzel iz našega kmetiškega življenja. Glavna oseba v nji je mlada sirota (Milka), ktere mati je veljala pri vražnih kmetih za čarovnico (co-pernico); po tej je podedovala hči majhno posestvo in kajžico, pa tudi slabo ime, tudi o nji mislijo zlasti starejši ljudje, da je čarovnica, in se je ogibljejo, jo zaničujejo in nagajajo, kjer koli se da. Med temi je tudi bogati kmet (Matiček), čegar sin (Rajko), dokončavši nekoliko šol, ima podedovati posestvo. Ta sin se zagleda v mlado zalo „čarovnico" (Milko), a oče, trdovraten in poln vraž in babjeverstva, noče nikakor privoliti, da bi se vzela. Tedaj bi bila njuna ljubezen brez vsega upanja, dokler je trdovratni oče živ, da ne bi bilo nekega navihanega in zvitega gostača (Štefana), kteremu se smilita. Ta sklene vražnega očeta vjeti na podlagi babjeverstva. V zvezi s sinom namreč naredi, da gre v hiši vse narobe, dajolastavke zapuščajo, da živina slabo molze itd., in starec mu rad verjame, da mu je vse to mlada čarovnica naredila, ker jo je razžalil s tem, da brani sinu vzeti jo v zakon. Slednjič ga straši še spod strehe, posneuiaje glas čarovnice (Milkine matere) in žugaje mu, da kletev, ki leži zdaj na njegovi hiši, ne bo prišla ob moč, dokler Milke ne vzame kot neveste pod svojo streho. V znamenje, da je vse to res, naznani trepečemu babjevercu, da bo njegov sin postal nem (mutast) in bo nem tako dolgo, dokler oče ne privoli ženitve; vrh tega se ima vsa hiša v tla pogrezuiti. Ko vtihne glas izpod strehe, pokliče preplašeni oče sina, a ta se — kakor je bilo dogovorjeno s Štefauom — dela nemega. Zdaj je oče prepričan, da je res njegova hiša in vse, karjevnji, zakleta in da bi jo odrešil te kletve, privoli v to, da sin vzame v zakon „čarovnico." Brž, koje v to privolil pred pričami in ne more besede več preklicati, mu razkrije Štefan vse, posebno še s tega namena, da bi ga ozdravil prazne vere na čarovnice. Ali vkljub temu ostane trmasti oče vsaj na videz še pri svoji vraži in odide godrnjaje, zaljubljena pa se vzameta.
To je ob kratkem predmet operete, lahek j in površen, kakor pri operetah sploh. Jezik je
lesno zanemarjeni in tako se tudi duševne j zmožnosti niso mogle razviti. Saj nam skušnja kaže, da taki, ki so od mladosti slabo izrejeni in tudi po telesu pohabljeni, vedno zaostajajo za onimi, kteri so vsaj telesno dobro odgo-jevani.
3. Misel se ne more razviti popolno brez jezika.
To sprevidno je že iz navedenih zgledov, ker se jezik ni mogel razviti' brez mišljenja, mišljenje ne brez družbe; in toraj še manj popolnoma mišljenje. To pa sledi tudi iz tega, kar nas skušnja uči pri gluhomutcih, ki so rojeni gluhi in toraj tudi ne morejo posnemati glasov obdajajočih jih ljudi, toraj ostanejo tudi mutasti ali nemi. Taki gluhomutci namreč žive v družbi drugih ljudi, se odgojujejo tudi telesno dobro, toraj pri njih ni nobene zapreke, da ne bi mogli misliti po malem; nimajo vsi pokvarjenih ust iu onih udov, ktere človek rabi pri govorjenji, a vendar ne govore, kar nam kaže resničnost trditve, da človek sam od sebe ne more znajti jezika; in ker ne slišijo, se tudi višje misli n. p. o Bogu, o duši,
o čednosti itd. ne morejo razvijati pri njih, kar nas uči več zgledov, kterih bomo le enega, naveli.
V letnikih akademije vednosti v Parizu od leta 1703 bere se, da je gluhonemec iz francoskega mesta Šartra (Chartres) v štiri in dvajsetem letu svoje starosti dobil sluh in se potem tudi v kratkem navadil govoriti. Nekteri duhovni radi bi bili zvedeli, ali je kaj in kaj je mislil o najviših naukih človeških n. p. o ueumrjoči duši, o natoriri postavi nravnosti in takih rečeh in so ga toraj natančno spraševali. Pokazalo se je, da o tacih rečeh še mislil ni in če je kaj verskega storil, posnemal je svoje katoliške starše brez misli, le iz navade.
Dokazano in potrjeno je toraj, da ni treba jezika pred mišljenjem, ampak da se mora prej misliti, predno se more govoriti iu da popolno mišljenje brez jezika ui mogoče.
Če se ozremo po svetu, vidimo toliko vednosti in učenosti, umetnosti, k kterim je nepogojno potrebno popolnoma mišljenje, k popolnoma mišljenju pa je jezik potreben, toraj se niso mogle vede brez jezika iznajti. A kdo je znajdel jezik? Od kod je nastal? Brez jezika
ni ved, a največa veda bila bi iznajti jezik, ki je tako natančno vrejen in po gotovih postavah razdeljen. Jezik toraj ne more biti človeška iznajdba; zato pravi celo neverni Rousseau (Rusü): „Zdi se mi, da je bil jezik potreben, da se jezik mogel je iznajti."
Iz teh misli še lc izvira nam pravi odgovor na vprašanje: „Od kod je jezik nastal?", odgovor, ki je enako važen za zgodovino človeštva, kakor v potrjenje resnice naše sv. vere, odgovor: Čl o v ek je prejeljezik od Boga. Naš dobrotljivi stvarnik sam je vir in začetek našega jezika, ker je človeka vstvaril že z darom jezika. Ta jezik rabil je koj po stvaritvi svoji, ga popolnjeval s podukom božjim in ga dal v dedščiuo svojim sinovom in po njem vsemu človeškemu rodu.
Tako nas nazadnje tudi ta razprava pripelje na resnico naše sv. vere, kakor jo shranjuje in varuje mati katoliška cerkev; saj sv. cerkev nas uči, da imamo vse dobro in popolnoma od Boga, življenje in dihanje in vse, od njega, v kterem živimo, se gibamo in smo. —
/
dobi m -\ulet in tak, kakor se govori pri kmetih, vendar gladek in sem ter tje dovtipen, značaji oseb dosledno izpeljani. Napevom so podložene gladke besede, lahke za petje, da se niti jezik, niti pevski glas nad njimi ne spodtika. Vse se vidi prav domače, zato je beseda in osnova operete pridobila si glasno pripoznanje občinstva, pisatelj sme biti s tem popolnoma zadovoljen.
Godba, v ktero je gospod Stückl to dejanje oblekel, je — rekli bi — skoro prekrasna za tak predmet. Ouvertura ni sicer veličastna, a prijetna, mirno se topi melodija v melodijo, sprehajaje se po treh napevih operete. Instru-mentirana je umno, mladi umetnik je pokazal, da dobro pozna in ve porabiti posebnosti vsacega instrumenta. Burneje nego se konča ouvertura, prične se prvi mešani zbor kmetic iu kmetov od dela na polji prihajajočih. Krepko se razlegajo moški glasovi, beršlinu enako se jih ovijajo bolj nježni ženski glasovi. Prilično in za uho prav všečno je prepleten burni zbor s samospevom hlapca Mihe, pri kterim si uho nekoliko počije. Instrumentalna godba, spretno stavljena, veže in prepleta ves zbor. — Samospev Milke je bolj nježnega značaja, melodi-jozen, a ne meri na vnanji efekt. — Posebno prilizuje se pa ušesu arija Milke v dvospevu z Rajkom ; kakor duh, ki odtrgavši se od zemlje hrepeni po višavi, tako silijo tu glasovi kviško. ase slednjič stope zRajkovimi; ta del je brezpogojno najmelodijozniši vse operete. Samo-! spev Matička je dobro narejen ua strašljivi j predmet, dasiravno napev sam nima posebne i izvirne misli niti ne meri na velik vnanji vtis. Temu sledeči tercet (Milka, Rajko, Štefan) je jako težak, glasovi napredujejo in padajo večkrat v polglasih, kar da celemu spevu nekako posebnost. Instrumentacija je tu, da si težka, vendar jako vplivna, zlasti pri nižih instrumentih.
Zbor mlatičev, s kterim se prične drugi del operete, ima svojo moč posebno v basih in je zato za ušesa nekoliko trd. Iz glasov pa doni neprenehoma daljno mlačenje, ki je tudi v instrumentih spretno izraženo. Dvospev (Milka in Rajko) s samospevom (Štefan) je vreden prvega, zlasti prilično je vpletena arija prvega dvospeva va-nj, ktero tu Rajko poje. Glasovi izrazujejo tukaj nekako udanost, a vendar veselo nado. Tudi temu dvospevu se vidi, da je mladi umetnik bolj gledal na notranjo vrednost, kakor na unanjo moč, ker ni vsih efektnih momentov nakopičil po navadi sedanjih glediških skladateljev na konec, ampak jih primerno razdelil po vsem spevu. Melodram
—	morda nekoliko predolg — naredi vtis večernega vetra, ki dela po grmičih lahak šum in mami poslušalca; glasovi se tu sprehajajo po različnih instrumentih, zdaj na tem, zdaj na drugem, nazadnje po naglem vrišu pa se glasovi polagoma pozgube. Zadnji mešani zbor kmetov in kmetic s samospevi je primeren konec lepemu in umetnemu delu; zlasti konečni nagli takti, v kterih ženski glasovi moške presegajoči izpolnujejo vse do krasne celote, niso samo melodijozni, ampak prodro do sijajnega unanjega vspeha. Instrumentacija je tu bolj glasna, tudi bobneči instrumenti, ki so prej
—	gotovo petju v prod — bolj tihi, pridejo tu do popolne veljave.
To je ob kratkem razložena godba in na-pevi — bolj površno, se ve da, ker za natančni kritični popis tu ni mesto. Po vsem tem je mična opereta prav dobro, po občinstvu sijajno pripoznano novo narodno blago, ki bi se lahko kazalo na vsakem odru, zlasti če se tu pa tam kaka malenkost predugači. Za slovenski
oder pa je brez dvoma lepa pridobitev, ki bo zanesljiv magnet za slovensko občinstvo.
Igrala in pela se je skoro brez izjeme tako, da so tudi igralci zaslužili in prejeli glasno pohvalo. V prvi vrsti omenimo gospe Odijeve (Milka), ki je imela ta večer posebno čist glas. Prava grlica. Kako milo in prijetno so donele zlasti arije v dvospevih iz njenih ust! Videlo se je, da je v napevih, kakor tudi v igranji, popolnoma gotova svoje naloge. Gosp. Meden (Rajko) ji je bil ravno tako varen družnik v petji, čistega glasu in točen v svoji težki nalogi. Gospod Truovec imel je v tercetu za ta dva skoro prešibek glas, bolj odlikoval se je v drugih pevskih točkah ter kazal, da se je s svojo nalogo mnogo prizadeval in se je pridno učil. Tudi je v igranji značaj zavihanega Štefana precej dobro zadel. Z močnejšim glasom bi bil tudi on do popolnega vspeha prodrl. — Gospod Kajzelj, ki je dozdaj skoro izključno v komičnih nalogah se skazoval, je ta pot v resni nalogi starega, vražnega, babjevernega in trmoglavega kmeta Matička tako izvrstno naslikal, da se je temu vsak čudil, zlasti ker ta naloga pravemu komiku nikakor ni priležna. Gospod Kajzelj je ta večer tedaj kaj posebnega pokazal. — Gospod Eržen je v petji in igranji izdatno pripomogel. Daje zbor, ženski in moški, odlikoval se ta večer še posebno, to je po sijajnem vspehu operete, ki ima v zborih najkrepkejše stebre, pač samo po sebi razumljivo. Da je tako skazoval se, za to gre lep kos hvale gotovo gospodu Stöckelnu, ki je vadil pevce in ta večer — vsled bolehnosti vojaškega kapelnika — vodil godbo in petje s popolno spretnostjo. Naj mu bo nekoliko zadostilo za njegov trud navdušena pohvala, ki je ob enem pripoznala tudi njegov sklada-teljski talent. Naj ga to spodbuja k nepretrganemu delovanju na tem polju v njegovo slavo, pa tudi v slavo naroda našega, ki sme ponosen biti na take umetniške talente. Nadjamo se tedaj kmalu zopet kaj novega od njega. S prvo njegovo opereto „čarovnico" pa le zopet kmalu na oder!
Umrli so:
Od 2.— G. aprila. Roza Fuchs, kondukterja vdova, 47 1., za oslabljenjem spodnjega života. Edvard Polak, sin vdove okr. komisarja, 14 1., za mrzlico. Janez Kotnik, delavec, 40 1., za pljučno sušico. Galus Zippel, kovač, 46 1., za vnetjem trebušne mrene. Marija Reichmann, hiš. pos. vdova, 03 1., za spridenjem spodnjega života. Karol Strel, branjevca otrok, 5'/2 m., za božjastjo. Marijana Terhlen, gostica, 58 1., za rakom. Rozalija Svetlič, krčmarja žena, 28 1., in č. g. Ernest Cuber, du hovnik, 33°ha za pljučno sušico. Marija Mateh, gostica, 85 i., za oslablenjem. Ivan Varžck, gruntar, 48 1., za vodenico. Miha Filapič, krčmar, 64 1., za rakom v želodcu in na jetrah.
Eksekutivrte dražbe.
11.	aprila. 3. Fr. Bončina-vo iz Zadloga (3574 gl.) v Idriji. — 3. Urše Pogorelc-eve iz Ravnega dola (115 gl.). — 2. Jan. Kapušin-ovo iz Žužemberka (231 gl.). — 1. Tone Žilc-evo iz Gore (1300 gl). — 1. Marije Mihič-eve iz Grčaric (725 gl.). — 1. Fr. Gorše-jevo iz Dolenje vasi (214 gl.), vse v Ribnici. — 2. Fr. Vidmar-jevo iz Drašče vasi (214 gl.) v Žužemberku. —
12.	aprila. 3. Gašper Tavčar-jevo iz Štražišča 248 gl.) v Kranji. —
13.	aprila. 2. Jože Grl-ovo iz Jezeru (1470 gl.) v Ložu.
15. aprila. 1. Gašpar Pleš-evih dedičev iz Rateč (1025 gl.) v Kranjski gori. — 2. Boštjan Turk-ovo iz Topolja (1025 gl.) v Ložu.
TeleKrnlične denarnu cene 7. aprila. Papirna renta 66.70 — Srebrna renta 70 15 — 1860ietno državno posojilo 109 90 — Bankin« akcije 8C>9 — Kreditu3 akcije 151-30 — London 116.95 — Srebro 102 25 — Ces. kr. cekini 5'50'.',-- 20Napoleon 9-34.
tfCfT Pravi
B ll
S privoljenjem c. k. dvorno pisarno vsled sklopa na Dunaji 7. doc. 1858.
Vsled Nj. Vel. Najvišjega povelja zoper po-narejenjo zavarovano. Dunaj, 28. marca 1871.
«"V
antiartritični niitlrcviiintičiil
v a j za (• i s (■ e 11 j e krvi
(čisti krv zoper protin in revmatizem)
je kot
spomladno zdravljenje
o<1ino
gotovo krv čisteče zdravilo, ker je od
prvih medicinskih avtoritet
Evrope
z najboljim vspehoin upotrebljevano bilo.
Ta čaj čisti celi organizem; preišče, kakor nobeno drugo sredstvo, delo celega trupla in odvrne iz njega po notranjem upotrebljevanji vse nečiste za bolezen nabrano reči; tudi je učinek gotovo vstrajajoč.
Temeljite» ozdravljenje protina, rcvinatiz-ma, otročjih žil iu zastaranih trdovratnih bolezni, vedno gnoječih se ran, kakor vseli spušajev pri spolnih boleznih in po koži, mozolov po telesu ali po licu, lišajev, sitilitičnili ran.
Posebno ugoden uspeli je imel ta čaj pri zagujetenji jeter iu vranice, enako pri zlati žili, zlatenci, silnem bolenji po čutuicah, kitah in udih, potem pri tišauji v želodcu, vetrovih, zaporu, scav-nih nadlogah, močenji, moškem oslabijenji, toku pri žeuali itd.
liolczni, kakor bramorji, žiezni otok, ozdravijo naglo in temeljito, ako se pije čaj neprenehijivo, ker on je hladeče sredstvo, ki raztopi in žene scavnico.
Celi kup spričeval, pripoznavuluib in pohvalnih pisoin, ki se terjane zastonj dopošiljajo, spri-čuje resničnost zgorej uvajenih razlogov.
V dokaz rečenega navedemo tukaj vrsto pri-poznavalnih pisem:
Gospodu Fr. Williellllll, lekarju v Neunkirchenu.
Z t gorje, 5. aprila 1873.
Prosim Vas vljudno, pošljite mi prej ko mogoče po poštnem povzetji že enkrat mi poslauega antiartritičnega antirevmatičnega Wilhelmovega kri čistečega čaja. Ob enem Vam moram izreči najtoplejšo zahvalo, ker je že prvi paket moji ženi, ki trpi že več. let za trganjem in zamašenjem, zelo pomagal in jo bo, kakor jo upati, popolnoma ozdravil, ker sem žc vsake Imže zdravila poskusil iu se ui nobeno tako dobro skazalo. Ves vdani lernest Zeynard, tovorni uradnik. Gospodu Fr. Williellllll, lekarju v Neuukirchen-u.
Neutra, 23. aprila 1873
Več let trpela sem že najstrašnejšo bolezen, trganje, da sem dobila rane na nogah, iz kterih je zelo veliko gnoja izteklo. Stotero hvalo za pravi Wilhelmov antiartritični antirevmatični kri čisteči čaj, kterega ini je Vaša blagoroduost poslala meseca novembra 1S72; ona dva paketa čaja sta mi vtolažiia bolečine iu me popolnoma ozdravila, kar z drugimi zdravili ui bilo mogoče; zato Vam pošljem šc enkrat svojo prisrčno zalivalo; ta antiartritični antirevmatični Wilhelmov kri čisteč i čaj sem tudi več bolnikom priporočila kot čaj za zdravje. Vam vedno hvaležna	.Alojzija Doller.
Gospodu Fr. Williellllll, lekarju v Neunkirclieu-u.
V Bukureštu, 21. maja 1873.
S pravim Wilhelmovim antiartritičnim anti-revmatiCuim kri čistefim čajem sem dosegel pri gospej grofinji Pa r aci n o v i, kije z našim dvorom vozili zvezi iu zelo priljubljena, pi av ugoden vspeh.
To gospč, ki je prej zelč trpela za trganjem v nogi, zdaj, kar rabi ta čaj, veliko bolj poredkoma napada ta bolezen in je tudi mnogo manj huda, ko prej. Ker se ta gospa po mojem svetu zdaj zdržuje vina, se nadjam, dajo bom pu nepretrgani rabi tega Wilhelmovega antiartritičnega antirevmatičnega kri čistečega čaja popi.lnoma ozdravil bolezni. Prepričan o dobrem vspehu bom odslej ta Wilhelmov čaj povsod priporočal. 18-3	Dr. Van' Kloger.
Svarimo pred ponarejanjem in sleparijo.
Pravi Wilhelmov antiartritični antirevmatični čaj za čiščenje krvi se dobiva le iz prve mednarodne fabrikacije Wilhelmovega antiartritičnega antirevmatičnega čaja za čiščenje ki vi v Neunkirchenu pri Dunaji ali v mojih po časnikih navedenih zalogah.
Zavitek. v 8 obrokov razdeljen, po predpisu zdravnika pripravljen, s podukom v različnih jezicih 1 gld., posebej za kolek in zavoj 10 kr.
Na ugodnost p. n. občinstva ima Wilhelmov antiartritični antirevmatični čaj za čiščenje krvi tudi: V Ljubljani Peter Lasnik; v Kranji lekar K. Šavnik; v Postojni, Jožef Kupferschmid; v Gorici iekar Franzoni; v No vom mestu Dom. Ricoli; v Metliki lekar Alf. Matter; v Beljaku Matevž Fürst; v Celji Baumbach in Franc Rauscher; v Mariboru Alois Quandest; v Celovcu C. Clementschitsch; v Prassberg n Tribuc; v Varaždinu lekar dr. Kalterju, lekarju.