Na metlo daje
Dramatično društvo v LJubljani.
52. ^ VEZEK:
Deborali. — Revizor. — Oče so rekli, da le! — Same zapreke. — Perzijski šal. Kdor se poslednji smeje!
Cena 2 g-lčL
Slovenska Talija se dobiva v Ljubljani: pri J. Giontiniji .na mestnem trgu št. 17) in Dramatičnemu društvu.
Zdaj dobijo se še naslednji zvezki:
1. Priročna .knjiga za gedališke diletante . . 50 kr. 6. Gospod Capek. Veseloigra v 1 dejanji. —
Belin. Opereta v 1 dejanji......25 „
a Graščak oskerbnik. Igrokaz v 4 dejanjih . 30 „
10.	Serežan. Opereta v 1 dej anji. — Svojeglavneži. Vesela igra v 1 dejanji.......30 „
11.	Boža. Izvirna igra v 3 dejanjih .... 30 „
12.	Klobuk. Vesela igra v 1 dejanji. — Tičnik. Opereta v 1 dejanji........30 „
13.	Išče se odgojnik. Igra v 2 dejanjih ... 30 „
14.	Zabavljica. Vesela igra v 1 dejanji. — Zakonske nadloge. Vesela igra v 1 dejanji . 30 „
15.	Poglavje I., II. in III. Vesela igra v 1 dejanji.
— Mutec. Vesela igra v 1 dejanji ... 30 ,
16.	Telegram. Vesela igra v 1 dejanji. — Sam
na ve kaj hoče. Gluma v l1/» dejanja . . 30 „
17.	Ona me ljubi. Vesela igra v 2 dejanjih.— Gospod regisseur. Šaljivi prizor . . . . 30 „
18.	Uskok. Vesela igra v 1 dejanji. — Vdova
in vdovec. Vesela igra v 1 dejanji ... 30 „
19.	Visoki 0. Vesela igra v 1 dejanji. — Gorenjski slavček. Opereta v 2 dejanjih .... 40 „
20.	Požigalčeva hči. Igra v 5 dejanjih ... 50 „
21.	Umetnost in narava. Vesela igra v 4 dejanjih 60 „
22.	Zapravljivec. Čarobna igra s petjem v 3 dejanjih .............60 „
23.	Pokojni moj. Saloigra v dejanji. — Lornjon.
Igra v 1 dejanji.........• 50 ,
24.	Gospa, ki je bila v Parizu. Veseloigra v 3 dejanjih.............50 „
DEBORAH.
Narodna igra v štirih dejanjih.
Dramatično društvo v Ljubljani.
----
¥ kjH&I¿SHÍ
Natisnila „Národna tiskarna". 1863.
O S O B E.
Lovre, župan. Jožef, njegov sin. Učitelj. Župnik.
An», njegova netjaka.
Berič.
Zdravnik.
Krojač.
Tržinar.
Pek.
Krčmarica. Stnr.i Liza. Jakob, fant,
Roška, kmetska deklica.
Abraham, slep starec.
Deborah.
Jnrtinja.
Ruben.
Deček.
Deklica.
Kmetje, kmetice, z dežele odhajajoči judje, godci. Dejanje: v necej vasi na Štirskem. Doba: 1780.
Mej drugim in tretjim dejanjem je 8 dni, mej tretjim in četrtim 5 let.
C300CTfS6^
Prvo dejanje.
(Vas. Veliki petek opoludne. Zadaj na brdu cerkev ; spredaj na desnej mej lipami lepa kmetska hiša, pod lipo okrogla miza, krog nje klopi. K m e tj e in kmetice gredo iz cerkve, v katerej postno petje ponehuje, razhajajo se z brda po raznih potih. Župni k korači počasi pred njimi, žene in otroci mu roke ljubijo, moški se odkrivajo: „Bog vam plati", čuje se od vseh strani. Ko dospe župnik spredaj na igralnico stopi Ana molitvenikom v roci k njemu ter mu roko poljubi)
Prvi prizor.
Župnik, Ana.
Župnik. Dobro dete!
Ana. Če sem dobra, vam sem hvalo dolžna!
Župnik. Človek mika razum, srce le Bog izomika.
Ana. A vi ste mi srce užgali in oblažili z veličastno svojo besedo!
Župnik. Ne moja beseda, ljubo dete, veličastno je delo, katero sem oznanjeval.
Ana. Ljubezen in trpenje našega gospoda in rešenika. Ah, zakaj je moral toliko trpeti I
Župnik. Da moremo enoliko ljubiti! Judov Bog, grozni, ostri, postavil je ognjen oblak mej sebe in svoje ljudstvo ter ga učil spoštovanja. Kristijanov zveličar je živel in trpel s človeštvom ter ga učil ljubezni.
Ana. Da bi mogla tudi jaz trpeti za človeštvo!
Župnik. Če ljubiš človeštvo, trpiš tudi ž njim.
Ana. A denašnji dan bi rada s kako daritvijo praznovala, dan, ko je moj Bog trpel. Do krvavega bi si noge ožulila, da morem mirniše gledati krvavi sled na njegovih nogah!
Župnik. Boljše, da vežeš družim rane. Daritve verskih naših junakov so često le nečimur-nost posvečevale.
Ana. Ah! da morem le eno dobro delo storiti! — Ali — zdaj sem se domislila — (Vesela z rokama ploskne.) Ljubi Bog! hvala tebi l Ujic, veste, ona žena —
Župnik. Judinja?
Ana. Beračica!
Župnik. Ona z detetom?
Ana. Dovolite, da jo poiščem in sem privedem 2 ubozim, zapuščenim otročičem; da dete odgojim, ženo ' bim--
vasi; smeš-li sprejemati tujce, za katere bi pozneje morebiti občina morala skrbeti?
Ana. Saj niso prvi.
Župnik. Judje!
Ana. Ljudje!
Župnik. Grešni, zgubljeni!
Ana. Je-li Kristus manj ljubil grešnike, nego pobožne? Pustite otročiče k meni, njih je nebeško kraljestvo.
Župnik. Kaj siliš v mene? Župan gre sem in njegov prijatelj, učitelj.
Ana. Jaz ju bom prosila.
Župnik. Ti veš, kako ta dva mislita.
Ana. Oče Lovre mi nerad kaj odreče.
Lovre in učitelj gresta od cerkve po brdu, pogovarjata se in često postojita.
Lovre. Na kapljo veselja, kupo bridkosti!
Pomisli, da nismo mi gospodje v
Drugi prizor.
Učitelj. Tako je na svetu!
Lovre. Ali nemam prav? Kaj mi pomaga, da mi žito tako lepo raste? Komu ga sejem? Star sem in siv, a moj sin se je izpridel.
Učitelj. Vere nema, vere!
Lovre. Veliki petek se okrog potepati in božjo službo zanemarjati, ko vsak dober kristijan dvakrat toliko moli. Kolikorkrat so cerkvena vrata zaškripala, vselej sem se ozrl. Dobro sem videl, Jožefa ni bilo. Da bi človeka to ne žalilo i
Učitelj. Ko sem ga vabil k petju, često mi je odgovoril: Vsak tič svojo pesem poje, kakor mu je grlo zrastlo, krokajte sami! Moj Bog, to je bil prvi korak k Antikristu!
Ana (se boječe bliža). Dober dan, oče Lovre!
Lovre. Lej, Anica! Bog ga daj! — Gospod župnik (Se odkrije.) Vso čast, to je bila pridiga! To je šlo v srce, a fant je ni slišal! Grom in strela, kolikor lepše ste govorili, toliko bolj me je grizlo.
Župnik. Kdo ve, kaj ga je danes zadrževalo T Fant je vrl, priden in tih.
Učitelj. Tiha voda brege dere.
Lovre. Nečem, da bi tih bil, sto nepremišljenih napak mu odpustim, ali srce bi moral imeti za Boga in človeštvo! A tega nema! Le poglejte to deklico. (Se na Ano ozre.) Ali ni brhka,
da se človeku srce v prsih smeje, in vrla in krotka i razumna, kakor beli dan ? Zakaj mi je na dom ne privede ? Dam mu hišo, dvor in polje, da mi le kos kruha izgovori. A potuhlec —
Ana. Ne grajajte ga, oče Lovre, dokler ga niste vprašali. Gotovo zopet pri gospodarstvu česa pogreša; on zakriva to, dokler ne preskrbi, kakor zadnji teden, ko je daleč za hrib šel iskat zelišča bolnej telici. Vi ste se togotili do polu-noči; drugo jutro je tiho šel na svoje delo, in te-lica je bila zdrava.
Učitelj. Kako ga zagovarja ! Ana. Slušajte rajši mene, oče Lovre! Jaz bi rada nekaj prosila.
Lovre. Kaj bi rada, ljuba deklica? Ana. Dovolite, da vse povem. Lovre. Le govori; saj je praznik, spodi mi iz glave hude muhe.
(On sede, učitelj k njemu, kmetje nastopijo in od-ved6 župnika na zadnjo stran igralnice.)
Ana.
Gotovo čuli ste, da je za gozdom Uboga žena trojčke porodila, Da trudom jih doji. Zatorej vzela Sem platna, kar imela sem starine, In mleka vrč in kruha belega, Ter šla ubogo ženo sem krepčat.
Prijazno je sijalo z neba solnce!
In ko sem prišla v gozda sence temne,
Prijetno jagode so zadišale.
Postavila na tla sem breme svoje,
In brala pazno jagode rudeče.
Sedaj začujem za seboj stopinje,
Na stran mi je stopila beračica,
Oklepalo se krog vratu jej dete;
Visoka bila je, v obleki čudnej,
Rujave, nage rame pokrivali
So črni, razpleteni jej lasje,
Izpod obrvij gostih se globoko
Svetilo ko kresnica je oko.
Sedaj srpo upre oči na vrč,
Ki je napolnjen mlekom stal na tleb,
Očesom gleda prašajočim me,
Preplašna, preponosna, da me prosi,
Ko vidi, da ne branim, prime vrč,
Ter žejno dete mlekom napoji,
Kako je vleklo želno in globoko!
V veselji ženi ste kipeli prsi,
Kar nehote sem dala kruha jej
In platna, kar pri sebi sem imela.
Ne izpregovori besede, krepko
Na svoja usta stisne mi roko.
„Je vaše dete?" vprašam. — „Ni!" odkima.
„Od kod ste?" — Ona reče: „Judinja
Sem jaz!" Zadrgetala mi je roka, Osrčiti se vendar nisem mogla, Da bila njej bi jo odtegnola. Prebridko žena se smehlja ter reče: „Da me poznali niste, to sem znala; „Iztirali na Ogerskem so nas, „Zapalili uboge naše koče; „Pobegnola z nosečo sem ženo, „Ki v gozdu porodila to je dete. „Iskali strehe smo pri divjej zveri — „— Ker so zaprli duri nam ljudje!"
Učitelj.
In kristijane mar vam bilo ni,
Katerej platno, mleko, kruh ste namenili?
Ana.
Potreba prva je najsilniša,
Sem ženo, dete mogla vprašati za vero ?
Lovre (učitelju). Čakaj, da deklica vse pove! Ana. Vse sem povedala. Vi pa, oče Lovre, vi mi morate prošnjo uslišati. Vi ste župan v vasi, dovolite, da to ubožico pod streho vzamem.
Učitelj. Judinjo! Ali se dekletu v glavi meša?
Ana. Da otroka odgojim!
Učitelj. Jezus, Marija! (Kriči.) Gospod župnik, čujte netjako!
Lovre. Čakaj, da deklica vse pove!
Učitelj. Ne, molčati mora! Večna sramota, da je toliko povedala! Judinjo in nje porod pod strelio jemati, tukaj, v tej deželi, katera je v razumu, v prosveti za stoletje pred vsemi druzimi in uže pred sto leti jude iztirala!
Župnik (se mej tem približa). Tako razsvit-ljeni so bili uže divjaci v srednjem veku.
Učitelj. To je lepo! Le nasprotujte mi! Gospod župnik, le trdite, da je to divjaštvo! Le dajajte srenji lep izgled! Le obrekujte zaukaze naše vlade! Visoka naša vlada je ukazala: V štirskej deželi ne sme nobeden nobenega juda prenočiti. In zato je naša dežela srečna, ker nema teh oderuhov, sleparjev in lisjakov, kakor so v druzih deželah: naOgerskem, Poljskem in Češkem, na Donavi in Moravi!
Lovre. Nu, nu! učitelj! Za silo se tudi pri nas sem ter tja še kak oderuh in slepar najde.
Ana. Ne slušajte ga, ljubi oče Lovre.
Lowe. Dete moje! to je kočljiva stvar, moram še premisliti.
Ana. Kaj boste premišljevali! Bodite človeški in pravični!
Učitelj. Da, pravični! dekle, pravični bomo. Tu gre za načelo, ste umeli ? za načelo; za spol-novanje zakona —
Ana (bolj zase). Človečnosti! — TJcitelj. Visoke vlade! (Brez prenehanja.) Nemam prav, boter? Kaj vi pravite, gospa Or-lovka ?
Tretji prizor.
Prejšnji, Kmetje in kmetice nastopijo, med njimi tržinar, pek, krojač, krčmarica se svoj im dečkom, stara Liza ob palici prišepa.
Krčmarica. Kaj se prepirate, kaj pa je ?
Učitelj. Judinjo se svojim otrokom hoče pod streho vzeti.
Vsi. Jezus, Marija!
Lovre (učitelju). Drži jezik za zobmi, ne delaj vola iz komarja! Kdo je tebe vprašal; dekle ima z mano opravek. (Ani.) Hodi, hodite z mano, gospod župnik. (Hoče oditi.)
Učitelj. Jaz moram skrbeti za nravnost; jaz sem učitelj mladosti v vasi.
Ana. Kakovim rokam je često zaupana od-goja novega človeškega rodu!
Župnik. Prijatelji! Poslušajte i mojo besedo. Ona ni ničesa zahtevala, le prosila je, da sme za nekoliko dnij pod streho vzeti ubožico in njeno dete.
Krojač. Za nekoliko dnij! O to mi znamo! Kamor ti sedejo, deset hudičev jih več ne prežene.
Tržinar. In potem se mej nje potuhne strijc Abraham in ujec Mozes.
Krojač. In danes šiva in jutri peče in po nizkej ceni prodaja preležano blago.
Pek. In poštenim ljudem zaslužek izpred nosa krade.
Krcmarica. Judovski otrok v vasi! Za božjo voljo! Nobene mirne ure ne bi imeli! Ves božji dan bi morali paziti, da se otroci ž njim ne spe-čajo, da se jim kaj hudega ne pripeti.
Stara Liza (pokašljuje). Marija in sveti Jožef! Da sem morala take besede čuti! Da nam ju-dinja vodnjak otruje, kakor se je bilo zgodilo okoli leta tisoč šeststo? Da nam otroke očara, da črne koze dobodo in grde guše! da jim kri spusti! Gospod župnik, Bog mi grehe odpusti! očitam vam: Sramujte se, da imate tako vero! Moj Bog, o moj Bog! Kam smo prišli!
Gospod župnik na veliki petek zagovarja judovsko ljudstvo! (Roke vije nad glavo.)
Kmetje (prišedši). Kde je judinja?
Lovre. Kaj-li jaz vem?
Učitelj. Mej tem, ko vi tu stojite, plazi se morebiti uže po vasi. Ni nam treba čaralnic in morilk.
Krčmarica (išče svojega otroka). Francek! kde je moj Francek? Jezus, Marija! Francek! Morebiti ga ima uže judinja!
Vsi. Iščite judinje! Imeti jo hočemo! Kde je judinja? (Hrup.)
Župnik (stopi v sredo). Otroci! prijatelji! Slušajte mene!
Več glasov. Župnik je krivoverec!
Ana. Za božjo voljo! Soseda! Mati Liza! Kum Peter! Slušajte vendar! Mora ženo zarad mene dvojna nesreča zadeti? (Več jih odteče.)
Lovre. Stojte! Stojte, pravim!
Učitelj. Tega je dekle uže preslepilo.
Lovre. Da vas bi vrag! Ne slušate več župana ? Ka-li ?
Glasovi za igralnico. Judinja! Judinja T Tukaj je!
Vsi. Kde je judinja?
Ana (se obesi župniku na roko). Ujic, branite ženo! Ne dopustite, da se jej kaj žalega zgodi.
Vsi. Judinja! Judinja!
Četrti prizor.
Prejšnji. Kmetje pritirajo Deboroh, ki se jim iz rok iz-vije in smelo stopi na sprednjo stran.
Deborah. Jaz sem! Kaj hočete? — (Premolk.)
TJčitelj. Kaj tukaj delaš, vlačuga?
Deborah (se dolgo okrog sebe ozira). Jaz iščem — — (z glavo odkima poluglasno). Nobeden, nobeden ■--
Ana (steče k njej in jo za roko prime). Kruha prosi!
Deborah. Ni res! Beračit nisem prišla. (Teškobno nekoga išče.) Ni ga — — (Hoče oditi.)
Tršinar. Stoj, ne hodi!
Krcmarica (skrije svoje dete zase). Najprej povedi, česa tukaj iščeš.
Stara Liza. Krepko jo držite! Jaz vam povem, česa išče. Tam za bezgovinov je bila skrita! Ni res ? Taji, če moreš! — Česa tukaj išče ? Stopite sem, ljudje! Poslušajte me. (Skrivnostno.) Jutri bodo praznovali prokleto svojo veliko noč, na vaše otroke je prežala.
Deborah (se od groze strese).
Stara Liza. Kako oči strani obrača! Reci, da ni res, judinja! Opraviči se, ako moreš!
Deborah (odkima z glavo).
Ana. Kaka misel!
Lovre. Ali bledete, mati Liza!
Vsi. V vodo ž njo, v vodo ž njo!
Lovre. Stojte!
Župnik. Slušajte mene!
Ana (se joče). Prijatelji! Moj Bog!
Stara Liza. Množica. V vodo jo vrzite! S kamenjem zasujte!
Deborah (s težavo se iztrga, steče na sprednjo stran, postoji tu ter na prsih roke sklene). Le me! Le me! (Hrup raste. Zaman se prizadeva Ana, da bi do nje prerila, množica jo odrine.)
Župnik (prerije skozi množico). Možje! Žene! Oslepelo ljudstvo! S čim vas je žena razža-lila? Hočete v svojih vražah ponavljati ostud-nosti, proklete uže v minolih stoletjih.
Množica. Pobijte judinjo!
Učitelj. Ljudstva glas je božji glas!
Župnik (navdušeno). Božji glas govori iz božjega posvečenega duhovnika. Umakni se, oslepelo ljudstvo! Duhovniško svojo roko polagam na-njo. Izraelska hči! ne tresi se! Kristov duhovnik polaga posvečeno svojo roko na tvojo glavo, pojdi k meni. — (On jej hoče svojo roko na glavo
položiti. Deborah zamolklim glasom zakriči in zbeži na drugo stran.)
Ljudstvo (se drenja za njo). Glejte! Trepeče!
Stara Liza. Ne trpi njegovega dotika! Ka-menajte brezbožnico!
Župnik. In če je brezbožnica, vstanite! Kdor je brez greha, vrzi prvi kamen vanjo! (Vse utihne. Množica se razkropi. Župnik reče Deborih.) Hodi v miru! (Deborah se počasi odpravlja, ljudstvo mrmra.)
Lovre (župniku). Čez mejo moramo odpraviti judinjo; tukaj je nje živenje v nevarnosti.
Stara Liza. To je prav, župnik!
Učitelj. Vladiki ga bomo tožili.
Krojač. Saj je ni oblak odnesel.
Drugi. Dobomo jo, dobomo.
(Mej poslednjimi, skoraj h kratnimi vskliki, obrne se Deborah poprek igralnice, naproti jej pride Jožef.)
Peti prizor.
Prejšnji. Jožef.
Deborah (tiho s tresočim glasom). Jožef! Jožef (tudi tako). Ti tukaj!
Deoorah. Tebe sem iskala. Jožef. In jaz tebe; strani, strani od tod I Deborah (odlaša). Kde se bova videla? Jožef. V gozdu pri razpelu. Deborah. Bog te varuj! Jožef. Strani! Strani! (Deborah otide; ljudstvo se razkropi.)
Šesti prizor.
Lovre. Jožef. Župnik. Ana.
Jožef (pristopivši). Božja pomoč, oče!
Lovre (na hišnem pragu). Išči božje pomoči tu notri, kder je pričujoča! (Pokaže na cerkev.)
Jožef. Bog je povsod pričujoč!
Lovre (razkačen). Potepuh! (Mirno.) A O tem drugikrat. Na večer, gospod župnik, prosim, pridite za eno uro k meni. Pila bova kozarec dobre kaplje, i ti, Ana, pridi, a potem spregovorim ozbiljno besedo s tabo.
Jožef. Na večer moram nekam iti.
Lovre. Nekam! Zopet nekam! Kam?
Jožef. Ne izprašujte me, kakor učenca, oče, jaz moram iti.
Lovre (hud). Kam, prašam?
Jožef. Ako bi vam mogel povedati, ne bi s trpel v bil, da ste dvakrat vprašali.
Župnik (krotko). Moraš iti, Jožef?
Jožef. Premestiti gospod, saj sem povedal.
Lovre. Prav, uže prav, stori kar hočeš. Le hodi po slabih potih, ker dobra pot ni, katero prikrivaš svojemu očetu, katera te od cerkve odvrača. Le hodi po njej. Hodi izpred oči svojemu očetu; pot k njemu ti bo zaprta, ko je bcieš iskal. (Hoče v hišo iti, a zopet, se obrne.) Jožef! Jožef! poboljšaj se! Glej, časi so hudi. Kar iz tujih dežel slišimo, nič ni dobrega, in svet se naglim korakom bliža sodnjemu dnevu. Jožef! ako sin in oče nista složna, kdo pod milim nebom bode složen? Ti si druzih mislij, nego mi kmetje. Ti si v Gradci se učil kmetijstva, in tam so ti, vrag ve, kakošne muhe v glavo zapodili. Ali časi so, ko vse misli malo koriste, čas jih brez usmiljenja prereže, kakor lemež mravljišče, in le srce še človeka na človeka veže. Veš li, doklej ti ostane to edino, do česa imaš pravico ? (Prav krotko.) Jožef, moje želje so, da po noči doma ostaneš. (Otide počasi s župnikom.)

Sedmi prizor.
Jožef. Ana.
Jožef (žalostno roke vije).
Ana. Ostani drevi doma, Jožef! Stori to meni na ljubo.
Jožef. Ne morem!
Ana. Kam vendar zopet pojdeš?
Jožef. I ti vprašuješ?
Ana. Ker si mi sicer vse povedal. Jožef, nemaš več zaupanja do mene?
Jožef. Jaz ne bi tebi upal? Ali ne vem, kako dobro misliš?
Ana. Vedno in vselej sva drug druzemu razodevala vse, kar je nama bilo na srci. Ti veš vse moje skrivnosti. Zmerom so te dražili, da fante same puščaš, in raji z mano po logu in polji hodiš, ter se z mano pogovarjaš in prepevaš. Ne veš tega več?
Jožef (vzdahne).
Ana. Pogledi, tu je še sreberni prsten, kateri si mi prinesel iz Ljubljane, ko si bil prvikrat z svojim očetom na semnji. Pogledi, kako se je v prst vjedel, noben človek ga več ne sname. To je uže pet let.
Jožef. Srečni časi!
Ana. Sem jaz kriva, da so zdaj manj srečni ? Te imam manj rada, nego takrat, ko si domu hodil in naproti tekal prej meni, nego očetu in materi, ki je tedaj še živela. Če ti to ali ono ni prav, zakaj ne poveš ? Zakaj se nam tako umičeš ?
Jožef (jo prime za roko). Ana!
Ana. Povedi mi odkritosrčno, živa duša, kakor bi v grob zakopal, nič ne zve, povedi mi, potem se ti srce zlajša.
Jožef. Kaj hočem povedati?
Ana. Zakaj si tako se promenil. Vedno te nekaj podi od doma; zdi se, da se je hud duh nate obesil, nestanoviten se mi zdiš, kakor ju-dinja.
Jožef (naglo). Kaj je tukaj delala?
Ana. Jaz ne vem. Da si ti bil tukaj; smrtjo so jej grozili.
Jožef. Kedo?
Ana. Vsi!
Jožef. Z Bogom!
Ana. Tedaj vendar pojdeš?
Jožef (se od nje odtrga). Moram! (Otide.)
Ana (solze zadržuje). Bog in sveta devica naj te varujeta! (Otide v hišo.)
Osmi prizor.
Promemba.
(Gozd. Veliko razpelo v strani. Luna sveti, vendar ni je videti. Po kratkem odmoru nastopi Deborah.)
Deborah (sama).
Prijetna, tiha noč! V vinograda Podrtej koči dete spi in mati, Na pragu sključen Abraham čepi, Očesom slepim straži rodovino. Le spite, saj vam treba mene ni; Nebeški angelj spečemu je varuh. Na desno stran mu leže Rafael, Na levo Gabrijel, za hrbtom straži Ga Urijel, in nad njegovo glavo Razpenja Bog mogočna svoja krila. A jaz — budim, jaz dolge ure štejem In hrepenim: O pridi, moj Mesija!
O Jožef, ti predragi mož! Ko spomnim Se tebe, vselej blagoslovem te, Vse moje misli, Jožef, so pri tebi!
0	pridi, pridi! Vzemi vso ljubezen,
Sladkost, veselje moje vzemi vse!--
Noč tiha je, pero šepetom moli,
1	jaz molila zate--Uj! pod križem!
(Prestrašena odskoči.) Podoba groz! Zakaj me strah protresa, Ko nate se ozrem! Zakaj me strani Podi mrtvaško bledi tvoj obraz? Ko dete v tujej hiši se boji, Ter išče lica znanega — bojim Se jaz, a znanega tu lica ni.
(Luna vshaja.)
Deborah (obsijana).
Pozdravljena, Levana! Znana si mi Od mladih let, očetu starcu sem Nosila luč, ko te je blagoslavljal, Roke je k tebi vzdigal in govoril: „Zabadava po tebi segam jaz, „Zabadava naj bo so vragov varka, „Tvoj vshod, tvoj zahod bodi blagosloven, „In kakor vstala ti si iz temote, „Enako vstane izraelski rod!"
(Roke vzdigne.)
Taka zdaj k tebi molim! Ne za svoj rod,
23
-
Ne za pogrezneni Jeruzalem,
Ne, zanj le, ki ga moja duša ljubi!
(Stoji ter zamakneno gleda proti nebu.)
Deveti prizor.
Deborah Jožef.
Jožef. Deborah!
Deborah. Siti, Jožef? (Steče mu naproti.)
Jožef (jo objame).
Ubogo srce!
Deborah (od veselja joče).
Ubogo ni, ti luč si mojej duši, Živenje drago, sladka moja smrt! Pogled tvoj, stisk z roko, poljub sladak!
(Poljubi ga.) Kde je kraljica, s ktero bi menjala?
Jožef.
Predraga žena!
Deborah.
Dragi, sladki mož!
Me ljubiš?
Jožef. Prašaš me?
Deborah.
Ne, verujem. Komu bi verovala, če ne tebi. Moj Bog — pozabljen — da, pozabljen je Globoki tisočletni črt!
Jožef.
Kaj? črt? Deborah.
Je li ostalo nam kaj druzega? Ko smo na rekab Babilonije Obešali na beke svoje harpe, Ko mučitelji nas zasramuje Kričali so: Zapojte pesem nam! Tedaj smo segli v neubrane strune, Zagnali glas: Gorje ti, Babilon! Kdor ti z enačim plati, blagor mu! Od veka v vek v tolažbo svojo poje To pesen Izraela sin prognani,
In če vi naše hiše palite, V puščavo pahate otroke naše, Vse nam uropate — osvete pesmi Ne vzamete od bek nam babilonskih.
(Nežno.)
Ti, ti si vzel poslednji mi zaklad, Boga osvete strašne si mi vzel. Prašala sem po veri, spreobrnol Si mene ti, rekoč: „Bog je ljubezen!"
Jožef.
Ne, žena, ti si mene podučila, Ljubezni moč sem našel v tvojih rokah. Od tiste noči, ko sem videl s prva Te v gozdu, od bridkosti tvoje ganen, Podal ti roko in pokazal kočo, Ki prenočišče tvojim je sedaj. Od tiste dobe mene tajna vez, Uboga, krasna žena, s taboj veže, Miru mi in pokoja mi ne daje, Ko iščem spanja, tvojo zrem podobo. Očesom mokrim v mene se oziraš, Zapletaš roko v črne svoje lase, In stiskaš jo na vroče srce svoje. Ko župnika oko me izprašuje, Ko trka oče, prijateljica Na srce mi: Kde stara je ljubezen?
Pred mano spet stojiš, in tvoj poljub Na ustnici pečati mi skrivnost. Zato jezim se, da si vse mi vzela, Kar drago mojej bilo je mladosti, A vendar čutim, da si več mi dala, To moja jeza je, in strah in bol, In jeza, strah i bol — ljubezen moja.
Deborah.
Pogumen bodi, dragi mož, in čuti Z menoj, kak sladka je ta sveta tajnost. Na Sionu je bilo najsvetejše Zagrneno človeškemu očesu, Leži v globini demant, biser; čist je, Ker ne oskrunja ga oko nobeno. Ti svojim se odrekel si, jaz svojim, Ti mene našel si, jaz našla tebe: Iz Micraima starega drži Skoz pušče pot v obečano deželo, V deželo to se napotiva. V žarku Ljubezni najine prebiva Bog: Plamenom grm gori, a ne zgoreva.
Jožef.
Da, prav si rekla! S tabo pojdem! Strani Iz teh dežel egiptovske temote! Sramujem sebe, svojega se časa,
Ko vse v najožjem krogu se vrti, Ko črt izvira — iz zavisti nizke, Ko je ljubezen — le navada vsednja. Ti me otela si iz tega kroga, V kateri me priklenola je vraža. Oko mi tvoje pot je pokazalo Iz žizni zaničljive vsednjesti. Zdaj svet je moj, zdaj je človeštvo moje (Hitro.) Šest dni hoda, in bodeva na morji Velika, svobodna je zemlja onkraj, Ljubezen tam po veri ne vprašuje; Orala bova kos svobodne zemlje, Postaviva na svojem si ognjišči Svetišče nove vere — ljudoljubja. Deborah, ti se jokaš?
Deborah.
Ne, Boga sem Prosila, naj nikar ne dopusti, Da svojo nadživela bi ljubezen.
Jožef.
Zdaj vse mi jasno je, zdaj mi je dobror Še danes vse očetu razodenem.
Deborah.
Ti hočeš —
Jožef.
Kar je sin očetu dolžen. Sicer ne upam nič; ti si spoznala, Da jih je oslepila božja roka; So danes v vasi z smrtjo ti pretili?
Deborah.
Čutila nisem; duh moj je bil pri tebi!
Jožef.
Človeškim pravom hočem varuh biti, Če neče moj me oče slušati, Pa svojej domovini dam slovo, Odnesem čez morje ljubezen svojo!
(Jo objame.) Deborah, lehko noč! Al pojdeš z mano?
Deborah.
Se meni luč, če spremlja senca jo?_ Al — večni Bog! Kaj oni prebijo!
Jožef.
Kdo?
Deborah.
Obrodnica, dete, slepi starec; Jaz jim oko in roka sem in noga. Al smem jih zapustiti? —
Jožef (bridko).
Verske brate? — Izvoliš lahko, mnogo raj še mene Pustiš.
Deborah (po bridkem bojevanji).
Predragi! Kaj sem jaz brez tebe! Grešiti zate, greh ne more biti.
Jožef.
Tedaj otideš z mano?
Deborah.
Tvoja volja
Je moja volja!
Jožef (zelo vesel).
Draga moja žena! Jutrajšno noč te bodem čakal; veš: Za vrtnim plotom pri stoletnej lipi, Tam na razpotji — tam rodi se nama Živenje novo! Ali prideš? —
Deborah.
Pridem!
Jožef.
Da večno moja bodeš! — Lehko noč!
Deborah
(sklene roke nad njegovo glavo). Bog naj te blagoslove! Lehko noč!
Jožef
(otide, pa se spet vrne ter jo objame. Zavesa se naglo spusti).
(Konec prvega dejanja.)
Drugo dejanje.
(Soba v Lovretovej hiši. Zadaj veliko okno, skoz katero se vidi na vas. Vrata na obeh straneh. Spredaj stol.)
Prvi prizor.
Krčmarica. Krojač. Tržinar. Pek. Skozi desna vrata pristopi Ana, za njo vaški zdravnik.
Krojač. Kako je, Ana? Ana. Hvala vam, ljubi prijatelji, očetu je boljše, po puščanji mu je odleglo. Ako Bog po-
more, nič več se ni bati. (Zdravniku, ki je prišel skoz desna vrala.) Ni res, gospod zdravnik?
Zdravnik. Kdo ve, ljuba deklica! Natora je trmoglavo dete. Danes jo krenemo po prstih, in menimo, da smo jo poboljšali, jutri pa spet enako napačnost napravi. A zato smo mi doktorji.
Tržinar. Kakova bolezen pa ga je tako naglo napala ?
Zdravnik. Apoplexia sanguinosa.
Krojač. Kaplja?
Zdravnik. Krojač, jaši kozla! Kaj, kaplja! Apoplexia sanguinosa, pravim; zato smo mi doktorji !
Krčmarica. In včeraj je bil še tako vesel.
Zdravnik. Se li temu čudite? Kdor je danes umrl, bil je včeraj tudi še živ; vsak ne more vedno zdrav biti; zato smo mi doktorji!
Krčmarica. Zakaj pa je zbolel?
Ana. Ker je dobil žalostno poročilo.
Zdravnik. E kaj pa, zakaj? Dober doktor ne praša: zakaj; če gori, gasim, a ne prašam na dolgo in široko, kdo je zažgal. Človek tudi brez vzroka lehko zboli; zato smo mi doktorji.
Ana. Povejte vendar, ljubi gospod zdravnik, in Jožef?
Zdravnik. Imate še kapljice, deklica, katere sem one dni vam za konja zapisal? Teb mu
nekoliko dajte, one ozdrave vsako bolezen. Zdaj pa z Bogom otroci; jaz moram brzo še Kovačevemu Martinu kupice stavit, Kolarjevemu žrebetu puščat in gospoda župnika brit. Zato smo mi doktorji.
Drugi prizor.
Prejšnji brez zdravnika.
Tržinar (Ani). Kako smo se prestrašili r Anica! Po vsej vasi je kar naglo počil glas: očeta župana je kaplja zadela, in kaj še pristavljajo, pravijo, da je Jožef kriv.
Ana (se prestraši). Kako morete to misliti.
Krcmarica. Pravijo, da se je z očetom pretepal.
Ana. Kako morete to verovati! On leži pri bolnem očetu, joka in ves svet mu ni mari. Njegovo oko je mokro, njegovo obličje bledo; ah, jaz se močno bojim, da še on zboli. Oče kliče, z Bogom, ljubi prijatelji! (Zakliče.) Takoj, takoj, oče! (Otide na desno.)
Tretji prizor.
Prejšnji brez Ane.
(Mej tem prizorom se prav tiho govori.)
Krojač. Čujte, kum, to ni prišlo samo ob
sebi.
Krcmarica. Prazna kost se ne obira.
Tržinar. Sinoči ob sedmih sem še pipo pri njem prižgal, vesel in zdrav je bil.
Krcmarica. A po noči dir in krik! Ana je pritekla po kisa, vpraševala sem, a besede ni bilo iz nje!
Pek. Jaz sem peč kuril, ko je Jožef mimo tekel, trkal na župnikova vrata, klical Ano in duhovnega gospoda; pomolil sem glavo skoz okno: Kaj je? Nobenega odgovora. O ti moj Bog, mislil sem in z glavo odkimal.
Krcmarica. I na jutro, ko je prišel k nam berič na kupico žganja, rekel je: Veste uže, krcmarica, starega Lovreta je kaplja zadela. Zakaj ? Kako ? Šegavo je mežikal i tako le roko obračal. —
Krojač. Kaj je? Žalostno poročilo! Nobenega pismonoše, nobenega tujega človeka ni bilo tukaj. Kde koli je učitelj? on vse ve.
Tržinar. Prav zdaj sem gre. (Ob oknu.) Gospod učitelj, hitite, hitite!
Četrti prizor.
Prejšnji. Učitelj.
Učitelj. Ves upehan sem. Krojač. Od kod pa ste prišli? Učitelj. Imenitna ovadba! Vse sem našel! Jaz bi državi bil akvizicija, to se pravi: zaklad. Vse sem pozvedel, vsa drhal je skupaj. O brezbožni paglavec!
Krcmarica. Jožef?
Krojač. Tedaj vendar le Jožef?
Učitelj. Potuhlec!
Krojač. Povejte, povejte, jaz ne morem več čakati, hentaj, moje železo bo mrzlo!
Tržinar. Mi zamujamo svoje opravke. Učitelj. Ali prav nič ne veste? Vsi. Ni besede ne!
Učitelj (jih vede na levo v sprednji kot). Na sinoč je povabil Lovre župnika, Ano in Jožefa v posvete. A videl sem Jožefa, tekel je
v vinograde, in potem zavil mimo koče naravnost proti gozdu. Nu, mislil sem, tega ne bo na večer domú. Šel sem toraj k županu in mu to povedal. On je z glavo majal. Začeli so se posvetovati; stari je vsak čas na uro pogledal. Vsi so ga teško čakali. On gotovo pride, rekla je Ana. Župan je hodil sem ter tja po sobi, zdelo se mi je tako, kakor bi v stranskej sobi kdo umiral. Ura bije deset, Ana sloni ob oknu i kar naglo zakliče: Zdaj gre! Župan se postavi, kakor bi požigalca gnali. Zdaj vstopi Jožef, ves upehan, z razgaljeno košuljo, kakor da ga je preveč pod kapo dobil. Pridiga se začne. A kaj mislite, kedo je bil pridigar? Paglavec! Uči očeta, graja župnika, da je kriv duhovnik, — in kakor bi ga hudi duh bil obsedel — pridiga novo vero!
Vsi. Jezu, Marija!
Učitelj. Župan grizne pipi v cev in bije z nogami v tla, „Nu pravi — in konec pesmi?" I zdaj je prišlo na dan; on je zaljubljen, hoče peté odnesti, on ljubi vlačugo — judinjo!
Krojač. O moj Bog, o moj Bog!
Učitelj. Ali nisem vedno pravil! Ljubi moj Bog, to je od študiranja v Gradci! Zdaj stoprv se je vihar pričel; župan vstane s klopi, ves bled od jeze in tegote. Anica bije rokama po obrazu, župnik jih nad glavo vije. Ali nepridnež hoče
3*
strani, od doma. To je prisegel judinji, ona je njegova žena, on pojde ž njo v Ameriko, beračil bo, ako mu oče nič ne da. Zdaj ga stari zgrabi. Dosti! upije, nobene besede več, razuzdani paglavec! Ti nečeš nič od mene? Vzemi tedaj moje —
Krčmarica (mu seže v besedo). Prekletstvo !
Učitelj. Padel je, predno je to besedo izrekel. Kaplja ga je zadela!
Krojač. O sveta nebesa!
Učitelj. Zdaj lehko upije, zanikarnik, zdaj se lehko joče in po tleh valja in kliče: „oče", zdaj mu lehko roke ljubi ter ga odpuščanja prosi; prepozno je! Nisem zavidal mu pogleda v svarilen vzgled; a jaz sem takoj sinoči šel po istej poti in našel vso svojat. Star oderuh jud, judinja z otrokom, bivajo v nogradu, in ž njimi neka ča-ralnica. Tam so mu naredili. Le čakajte, vam je ura odbila!
Pek. O, zdaj so na svetu hudi časi'
Tržinar. Nu, hvala Bogu, zdravnik je starega župana vendar ozdravil.
Krčmarica. Kaj pa je z Jožefom?
Krojač. Njemu uže mine ljubezen do ju-dinje!
Učitelj (posluša pri vratih). Tam sedi, bled, kakor mrlič. Verujem mu! Vest, vest! Vstaja — Sem gre!
Krcmarica. Strani hodimo, kum, on utegne še komu narediti —
Kmetje (odhajajoč na levo). Z Bogom, gospod učitelj! O moj Bog, o moj Bog!
Peti prizor.
Učitelj sam.
(Potajno.)
Dvajset let mi nobeden ni prišel pred oči; otresem se jih, otresem, da ne bodo, kakor huda vest, za mano se gonili. Nocoj se mi je sanjalo, da me je eden vedno starim imenom klical, bežal sem in ga nisem hotel poslušati. A posili sem glavo obrnol, taka moč me je prevzela, star, znan, judovski obraz mi je tako zvijaško kimal, mežikal i govoril: Uže vem, uže vem, a molčal bom, molčal! Pa kar naglo so bili vsi ljudje iz vasi okoli mene, vsi so videli, vsi so slišali, vsi me imenom klicali. (Globoko vzdahne.) Otresem, otresem te stare opominjevalce! (Otide na levo.)
Šesti prizor.
Jožef ves bled, Ana od desne strani.
Ana. Ne bodi tako žalosten, Jožef! Saj mu je odleglo, ne delaj si očitkov! Kako si bled, kako imaš objokane oči! Ne bodi žalosten, Jožef! Slušaj, meni na ljubo.
Jožef (zamolklim glasom). Jaz sem proklet!
Ana. Nisi ne! Glej, zla beseda ne sme iz očetinih ust, zato jih je Bog zaprl, predno je bila izrečena. Previdnost božja je pomirljivo stopila mej očeta in sina, in oba zopet v ljubezni združila. Nisi videl, kako dolgo, kako milo te je oče gledal, kako je po tvojej roci segel in jo trepeče stiskal ?
Jožef. Nisem mogel pogleda vstrpeti, bilo mi je, kakor bi se moral v zemljo vdreti. Dokler ste me tožili, dotle sem menil, da imam prav; a zdaj, ko ste mi odpustili, zdaj čutim, da sem kriv.
Ana. O, da ne bi nam bil srca tako zakrival, nikdar ne bi te nesreče bilo.
Jožef. Kaj pa sem hotel vam odkriti ? Sam ne vem, kako se je zgodilo, kako se je moje usmiljenje v ljubezen, v obup promenilo. O Ana!
da si jo ti videla, kako je velike, mokre svoje oci v moje vsadila, da se mi je srce topilo od milobe in blaženstva!
Ana. Ker imaš tako blago, tako plemenito srce; kedaj si jo zopet videl?
Jožef. Kolikokrat, tega ti ne vem povedati; vsak dan me je ven v gozd gnalo. Iz početka sem hodil boječe, kakor človek, ki greh dela; ko so tu doli zvonovi k večernicam vabili, zdelo se mi je, da me nazaj kličejo! A sam sebe sem slabosti tožil ter dalje tekel. Ona mi je naproti hodila, tako vroče, tako presrčno, ah, Ana! sedaj še le sem umel, kaj je Bog in neskončnost. Kakor na perutah me je nosila nad vsednje živenje; vrtila sva se v meglenej višavi nad pogrezlo zemljo vrtoglavno, kakor v sanjah, a vendar v nebeškej radosti! In ako sem spominjal se tr-penja njenega naroda, ljudij zavrženih od ljudij — moreš li prisego prokleti, da jej hočem biti rešnji angelj ? Vračal sem se sovraštvom in zaničevanjem v srci zoper človeštvo, ki ima nečutljivo ledeno dušo; a ti si mi tekala naproti krotko in ljubeznjivo in dušila moj srd. Moje srce se je motalo, kakor list v vrtinci, proklinjal sem svojo jezo in svojo ljubezen, a vedel nisem, kam bi ubegnol.
Ana. Tja, kder si bil najsrečniši. Kde pa si bil, Jožef?
Jožef. Srečen, Ana? Letal sem, kakor vešča v luč, ona mora, drugače ne more. Strast me je grabila tako bolestno, tako divje, kakor da mi je s kako molitvico, kakim čarodelnim znamenjem naredila. In vendar, Ana, ko sem zadnjič šel iz gozda domu, mimo mlina, veš, za zelenim, nama tako priljubljenim brdom, kolo je ropotalo, luna je iznad oblakov tiho gledala, in pred mlinom sedel je stari mlinar, v naročji imel svojega vnučka, kije po njegovej pipi sezal; mladi mlinar in mlada mlinarica sta veselo objeta na pragu stala in se radostno ozirala na starega očeta in na igrajoče dete: ah, bilo mi je tako teško pri srci, iz očesa so se mi ulile solze. Ana, iz potoka je vstajala tvoja podoba, ljubeznjivo, pobožno, jasno tvoje obličje!
Ana. O Jožef!
Jožef. In vselej, ko si bila blizu mene, zbežale so tudi plašne podobe; lažje mi je srce bilo; zdelo se mi je, da mi je greh odpuščen. A ti si šla od mene — in temne perute so zopet za-šumele, in črni oblači so zopet nebo pokrili, in klicalo me je imenom, tako globoko, tako brid-kostno in gledal sem solzno oko in neskončno trpeče prekrasno obličje, katero me je vabilo k sebi in

stiskalo se k meni. — Deborah, ubogo srce! jaz te ljubim ! (Zakrije obraz.)
Ana (občutljivo). Ti jo moraš ljubiti, moraš v njej ljubiti nedolžno trpeče človeštvo. Veruj mi, ti ne umeješ nagiba plemenitega svojega srca. Midva, združena, bova lajšala njeno osodo; midva hočeva njo in njene oteti in varovati, in ako tega ne bova moglav v domovini, naj jo na tuje spremlja naju pomoč. Čuj, Jožef, jaz sem uže davno skle-nola, uže davno, predno sem zvedela za skrivnost; imam še zlato materino verižico, in veliko, srebrom okovano sveto pismo; to je dragoceno. Ti ga prodaš. Veruj mi, ne bode zahtevala več, nego pomoči sebi in svojim. Hvaležna vzame dar ter otide.
Jožef. Tako meniš ti? Ana!
Ana. In ž njo zgine i naša nesreča.
Jožef. O, ne žali srca, katerega ne umeješ! In če tudi otide, kdo iztrga nje podobo iz moje duše? Tu, tu ostane, dokler bo srce živo! Jaz je ne morem obsoditi, jaz je ne morem pozabiti; jaz jo ljubim!
Ana. Moj Bog, tvoj oče!
Jožef (se osrči). Moj oče!
Ana (ga za roko prime). Idi mu naproti.
Jožef. Ne morem, sram in strah me je! (On ostane, Ana mu naproti teče.)
Sedmi prizor.
Prejšnja, Lovre, oprt na župnika.
Lovre. Odpri okno, Ana, naj v hišo pihlja prijetna pomladanska sapa, zdi se mi, da sem jo uže več let pogrešal. (Ana odpre okno, Lovre se odkrije.)
Lovre (prav nežno). Hvala Bogu, da sem zopet učakal veliko noč! Jožef, moj sin!
Jožef (mu naproti steče).
Lovre (ganen). Blagoslavljam te! (Nasloni se na njegovo glavo.) Vidiš, moj sin, beseda ni zastala na jeziku. Hotel sem hudo grešiti, odpustite mi, ljubi župnik, odpusti mi, Jožef!
Jožef. O moj oče!
Župnik. Sedite v naslanjač!
Lovre (sede). Čudno okrevam. Črna kri in žolč sta se utekla; svet je jasen, ves v nedelj-skej opravi. Stopi k meni, Jožef; govori zdaj; jaz te bom poslušal!
Jožef. Dovolite, da molčim.
Župnik. Molčanje ti ni prineslo blagoslova.
Jožef. I govorjenje ga ne prinese. Meni blagoslova ne prinese nobena stvar; kamor se ozrem,
povsod prokletsvo in gorje. Naj rajši poči srce meni, nego vam, oče, če pravim: to je tako, tega jaz ne morem promeniti.
Lovre. Še zdaj ljubiš judinjo?
Jožef (se obotavlja). Še zdaj!
(Premolk.)
Lovre (prav mirno). Ti vidiš, jaz nisem strasten. Nečem te pregovarjati, moj sin; ti si dorastel, za svoje misli in dela le Bogu odgovoren. Ali premisli le eno. Tak udarec, kakor včerajšnji, če se tudi prebije, vendar le je list, poslan iz nebes, na katerem je pisano: Pripravi se na pot! In takrat ljudje stoprv čutijo, da so drug druzemu potrebni, in da se ljubijo. To si tudi ti čutil, ni res? —
Jožef (ga prime za roko).
Lovre (počasi vstaja). Misli si tedaj žensko še tako lepo in ljubeznjivo; ali se boš mogel zarad nje nam vsem odpovedati? —
Jožef. Moj Bog!
Lovre. Kajti t o moraš! Naše postave ta-cega zakona ne dopuščajo; ti bi jo moral pregovoriti, naj promeni svojo vero; in če le iz ljubezni do tebe sprejme tvojo vero, kaj ti ostane, ko se ljubezen ohladi? Prikovan boš na ženo, ki bo zasramovala sveti oltar, pred katerim boš ti molil, ki tvojim otrokom ne bode sklepala rok
h gospodnjej molitvi; ki se bo zasramovalno ti smijala, ko boš na smrtno uro po Bogu hrepenel, ki ne bo s tabo na grob tvojega očeta poklekala, ker jo bo križ plašil. Meniš, da bo mogla pozabiti svojega detinstva vero? Si tako moder, da boš našo vero marnjo imenoval; veš li, da ne boš nikdar po tej marnji hrepenel? — Ko bodo drugi otroci krog božiča stali in se veselili, ali s palmovimi vejicami za zveličarjem, od smrti vstalim, prepevali, in tvoji prašali: Mama, zakaj pa mi ne gremo?
Jožef. Nič, oče, ne morete povedati, kar si nisem sam uže sto- in stokrat rekel. Ali prisega, katero sem njej prisegel! O, vredni gospod župnik, ali jevpokora za smrtni ta greh?
Župnik. Moj sin, prva dolžnost je do Gospoda! Kar si zoper vero prisegel, to je kriva prisega; krivo prisego prelomiti, ni greh. Ti veš, jaz poštujem človeka, bodi jud, bodi kristijan, ali ti hočeš svojim otrokom uropati krščanstvo; človečnost je v krščanstvu, ne krščanstvo v človečnosti; in te nove vere, katere izmišlja uaš razum, se morda ne omajo, ko smrtni boj potepta naš razum, kakor črviča v prahu, bodo li človeku v tolažbo na zadnjo uro? Človečnost brez krščanstva, ptica brez perut, ki ne more pod nebo! Glej, moj sin, surovega demanta svet ne zaničuje, a obrušenega
na prsi vtika. Tvojega živenja tovaršica mora biti očiščena in posvečena krščanstvom. O gledi, kako krščanska gospodinja vlada in se vede! Kako nebesa na zemljo vabi, ker v nebesa veruje! Ne, Jožef, lehkomiselno je bilo tvoje počenjanje. Zapeljala te je posvetnost, ničemurnost, tvoje oči so oslepele, spregledi, odpri oči! —
Jožef. Da bi mogli v moje srce pogledati, ljubi gospod župnik, vi bi z mano usmiljenje imeli! Ah, jaz sem na vas tako navezan, da mi ta vez srce raztrže. Ne zahtevajte nobenega sklepa od mene; ne bom vas več žalil. Povejte, kaj mi je storiti, prizadeval se bodem, da storim, kar mi bo mogoče, in Bog mi bo milostiv! —
Lovre. Teško ti bo, verujem, ljubi sin; ju-dinji bo lažje. Ali res veruješ, da te ljubi? Jožef. Kakor v Boga! Lovre. Ubožec, lehko te je ujela; za novce te enako rada spusti. Za novce ti ljudje vse store.
Jožef (divje). T o vi mislite! Lovre. Moj sin, če te dragovoljno pusti, če svojo roko stegne po novcih, za katere naj tebe pozabi, kaj potem —
Jožef. O, moj oče, vi me zaničujete! Lovre. Ti se boš učil še, kako previdna je starost! Vi mladi ljudje se obešate na zunanje,
a v notranje ne vidite. Zakaj bi prav ona bila drugačna od vsega rodu? Ako hočeš, poskusimo, to ti polajša borbo.
Jožef. Ničesar nečem več, storite, kar hočete. Vzemite me z saboj, skrijte me, oče! prijatelj! Ana! Da je nikedar, nikedar več ne vidim, ker izgubljen sem vam, ako jo bodem še kedaj videl !
Lovre. Osrči se, nekedo k nam gré! Naš prijatelj, učitelj!
Osmi prizor.
Prejšnji. Učitelj.
Učitelj. Bog daj srečo, oče Lovre! Uže po konci? (Tiho.) Važna poročila!
Lovre. Na glas, na glas, prijatelj, pri nas nemarno nobene skrivnosti več.
Učitelj. Tedaj spet dobri prijatelji?
Lovre. Kaj pa mislite o mojem sinu? (Jožefa na se pritisne.) Da mi ne zinite ni besede o dogodbi, učitelj, pozabljena je!
Učitelj. Ljubi moj Bog! Se li stoprv od danes poznava ? Kaj tedaj z judi počnemo ? To vam pravim, ljudje so srditi, zdravih pet ne od-
I ••
neso. Zvedeli so, da vsa drhal v nogradu prebiva.
Jožef. Moj Bog!
Lovre. Nič se ne bojte! Nič žalega se jim ne sme zgoditi. Recite beriču in najmite par pravih korenjakov, da jih bodo varovali. Vi pa bodite tako prijazni in dobri —
Učitelj. Kaj zahtevate? —
Lovre. Jožef, vzemi tam s police ključ, v orehovej omari je irhasta mošnja; hodi! hodi! (Jožef gre kakor bi se mu sanjalo). Učitelj! vi Ste premeteni, poiščite judinjo.
Učitelj. Takoj, takoj!
Župnik. Dovolite, oče Lovre, da pojde Ana ž njim.
Am. Oče, dovolite!
Lovre. Ne, ne, on ima boljši jezik. On vzame novce ter jih ponudi judinji, da te kraje zapusti; saj mora živeti tudi na poti.
Ana. A ne ravnajte trdo ž njo, ljubi gospod učitelj!
Učitelj. Vi me boste učili, deklica!
Župnik. Ne govorite o zakonih, ne plašite je!
Lovre. Brezi vseh ovinkov jej ponudite novce, in zapomnite si odgovor. Hodite, prijatelj, do noči se lahko vrnete; ne pozabim vas, učitelj, če prinesete dobro poročilo.
Jožef (se vrne z novci).
TJcitelj (vzame novce). Iz srca rad, zanašajte se name; boljšega niste mogli izbrati. (Otide.)
Ana (za njim upije). Vrnite se kmalu. (Zvon zapoje.)
Župnik. K večernicam zvoni! (Hoče iti, Ana skoči po molitvene bukvice.)
Lovre. Čakajte, jaz pojdem z vami! Kaj pa menite, tako krepek sem uže. Sin moj, kar si spet se spametil, pomladil sem se za deset let. Pojdeš vendar tudi ti z nami? Nam je treba božjega blagoslova. Kako bodo gledali, ko boš danes v klopi poleg mene; tako vesele velike noči uže davno nisem imel. Vidiš, Jožef, to je plačilo, ker si starega očeta slušal.
Ana. Hodi z nami, Jožef, srce se ti ohladi, hodi! (Za roko ga prime in odvede, nehote gre ž njo; Lovre gleda za njima.)
Lovre. Le pogledite, gospod župnik, pogledite, ali se ne vidi, da ju nalašč je ustvaril Bog za moža i ženo. Ali še učakava ? (Otide s župnikom.)
Deveti prizor.
Promemba.
(Nizka koča vznotraj, odprta vrata drže v pregrajo.
Zadaj na polu zaprta vrata. Veter tuli, mrači se.)
Žena stopi iz pregraje, pozneje Abraham.
Zrna. Da bi mogla spati, kakor dete! Nič ne ve in smeje se, da se v nadlogi mleko mi suši, potem bi jokalo eno uro — i zjokalo se! — Pri nas doma to ni tako. (Vrata odpre, veter zabuči.) Abraham, kaj delaš zunaj? saj nič ne vidiš?
Abraham (vstopi). A slišim !
Žena, Vihar!
Abraham. V viharji bil je Bog, hvala njemu, ko je šel mimo proroka Elije.
Žena. Štirideset rodov je uže čakalo proroka Elijo, a še ga ni. Doklej bomo še čakali?
Abraham, In to je v blagost.
Žena. Kaj je v blagost? Da gladni in žejni prezebamo ? Ko smo prebivali na Ogerskem, in moj mož trgoval in kruh služil, in smo imeli živež in štiri stene, to je bilo v blagost; iz spomina naj se izbrišo, ki so nam to storili. Moj mož mrtev,
moj otrok nag, in mi se potikamo od kraja do kraja in prezebamo!
Abraham. Od Boga je, češčen bodi on, in to je v blagost; ni li od njega, zakaj se huduješ?
Žena. Tako boš tudi govoril, pa naj te ubijo !
Abraham. Tako bom tudi govoril.
Žena. Drevi se konča velika noč! Kde smo bili danes leto? Sedela sem v belem oblačilu pri njem ter mu bele blazine pokladala, in v sklede devala opresnega kruha in kislega zelja. Koliko si je domišljeval, ko je pel: Danes v sužnosti, danes leto v Jeruzalemu! (Bridko se smeje.) Da, v Jeruzalemu! Bog mu je željo uslišal!
Abraham. Ti proklinjaš?
Žena. Zakaj se moramo pokoriti? Kde je pravica ? Kaj je ubogo to dete zadolžilo, da mora tako tu ležati? In če nas še od tod spode, v dežji in viharji, kakor iz Sodome in Gomore, kam potem?
Abraham. Kamor bo hotel gospod Bog, hvala vnjemu!
Žena Naj tebe naš gospod Bog vodi! Jaz pojdem strani. Spet lahko hodim, otroka si oprtim in poskusim priti na Češko, kder prebivajo moji ljudje. Bog naj mi grehe odpusti; sama se probijem, tebe pustim.
Abraham. I to je v blagost!
Žena (zasramljivo). I to?

Abraham. I to! Zopet je ena kaplja več v kupi, katera stoji pred nogo prestola našega gospoda Boga, češčen bodi on! va-njo teče vsa kri, katero nam puščajo, in ves žolč in pelin, katerim nas napajajo, in ko bode kupa polna in prekipi, potem pride Davidov sin, Mesija!
Žena (zaničljivo). Čakaj ga! (Otide v pre-grajo.)
Abraham. Jaz ga pričakujem! (Strmo gleda v temo.)
Deseti prizor.
Abraham. Deborah s platneno vrečo v roci.
Abraham. Deborah!
Deborah. Oče!
Abraham. Ali sveti luna?
Deborah. Bori se z viharnimi oblaki.
Abraham. Obrni mi glavo tja, kder sveti.
(Deborah stori to.) Žena (pride). Si prinesla kaj? Deborah. Krompirja, kruha in vina. Žena. Od kod?
Deborah. Jejte in ne vprašujte. Žena. Blagoslovena tvoja roka! Da nemarno tebe, uže davno ne bi več sopli. (Otide z vrečo.)
Abraham. Kde so vrata? Spat pojdem. Deborah. Hodite, oče! Abraham. Od tvojih prstov luč odseva. Kadar si ti pri nas, vshajajo zvezde v mojej noči. Blagoslovena roka, katera me vodi, moja noga se ne spotika, ko si ti pri meni. (Deborah ga odvede. Veter zabuči.)
Jednajsti prizor.
Deborah se počasi vrača.
In ko ne bo več mene — Vsemogočni! Zastane sapa ženi vbožici, Spotikala se bode starcu noga! Proklet, kdor zlomi palico hromaku! In vendar pojdem ter jih zapustim?
(Stopi na sprednjo stran. Goreče.)
Bog! ti mi v srce gledaš, ti me znaš, Moči in volje nemam več, jaz moram. Jaz sem le pečat na njegovem srci; Jaz pojdem ž njim, in če me pot zapelje V pregreho, smrt, jaz nemam volje več!
Močna ko smrt je ljubezen, Trdna ko pekel nje volja, Božji plamen! Vsako oblast na zemlji Zaničuje nje moč! (Mirnejši.) Nje, zapuščene, priporočam zdaj, Gospod nebeški! tebi v milo varstvo; Perutami jih svojimi pokrivaj, Na rokah nosi jih, da kamen jim Noben ne rani n6ge! Ti, gospod, Ne spiš, ti čuješ, varuh Izraelu! In zdaj — obvaruj Bog vas — ne — ne — ne — Še moram videti otroka. (Stopi v pregrajo, posluša ter se zopet vrne).
Spi!
(Solze skriva.) Srce, ne pokaj! Dragi! vzemi me ! (Otide. Veter zabuči.)
Dvanajsti prizor.
Učitelj. Berič. Jakob. Dva kmeta s svetilnicami.
Učitelj. Prokleto, to je vražja pot, tema, kakor v mehu, da človek za ped od nosa ne vidi, in
vihar se bliža. Nu, videli bomo, kako so se tukaj vgnezdili.
Beric. Videli bomo!
Učitelj. In potem ob kratkem opravimo, nam ni treba judov v deželi.
Beric. Nam ni treba judov.
Učitelj. Ako z lepa ne pojdejo, zapodimo jih.
Berič. Zapodimo jih.
Učitelj. Zakon za nas govori, in županu storimo veliko dobroto; to je meni sam tako od strani povedal. Ste razumeli?
Beric. Razumeli smo.
Učitelj. Hej, hej, kde tiči judovsko ljudstvo? (Premolk.)
Trinajsti prizor.
Prejšnji. Žena.
Žena. Vsemogočni Bog, kedo je tukaj? Učitelj. Kedo še tukaj tiči? Žena. Ah, milostivi gospod, slep mož in majhno dete, mi ne delamo nikake krivice.
Učitelj. Delate, delate krivico! Ne veste, da noben jud tukaj ne sme prenočiti?
Zena. Na Češko smo hoteli ubežati, tam imam jaz prijatelje, a dalje nisem mogla, ker od strahu sem pred časom porodila.
Učitelj. Kako ste prišli v to kočo?
Žena. Milostivi gospod, ona nas je sem peljala.
Učitelj. Kedo ?
Žena. D e b o r a h, raba Davida, modrega hči.
Učitelj. S kako pravico?
Žena. Milostivi gospod, kakor resnično je Bog, tega ne vem.
Učitelj. A jaz vem, vem za vaša skrivališča! Zdaj bo konec! Strani morate! Kde je ona?
Žena. Gotovo sedi v nogradu. — Strani? Strani!
Učitelj. In takoj!
Žena. Še to! Večni Bog, ncmaš več previdnosti? (Grom.)
Učitelj. Čez mejo na Češko vas odpravimo.
Žena (veselo). Kaj ste rekli, na Češko?
Učitelj. In popotnine doboste.
Žena. Popotnine? Kaj ste rekli, milostivi gospod, popotnine? Roko vam ljubim.
Učitelj. In te novce!
Žena. Novce! novce!
Učitelj. Ako ono pregovorite —

Žena. Novce! Zakaj ne? Kakor gotovo živim, ona pojde! In novci so naši ?
Učitelj. Če takoj pojdete in se nikedar več ne vrnete?
Žena. Deborah! Deborah! Abraham ! oteti
smo!
Učitelj. Vi ste mi porok za ono!
Žena. Bog Izraelu! Zakaj ne bi porok za njo bila? Bog vam povrni, božja roka vas blagoslovi; in vsi ti novci! Vsi ti novci, deset, dvajset, trideset. Deborah! (Steče skozi vrata.)
Učitelj. v Ste culi ?
Berič. čuli smo!
Učitelj (Jakobu). Teci v vas in poroči županu: Judinja je novce vzela in pojde, pojde prostovoljno. Si čul? Urno hodi poročat. (Jakob otide.)v
Žena. (se vrne). Ne vidim je, kde je? Deborah ! (Otide v pregrajo, iz katere stopi Abraham.)
Štirna.jsti prizor.
Prejšnji. Abraham.
Abraham. Čujem tu glas, tuj glas, a vendar glas ni tuj.
„ ^ _ p
Učitelj. Kdo je ta starec?
Žena (se verne z otrokom na prsi privezanim, in prtljago na ramenu). Abraham, mi imamo novcev! Bog se je usmilil, mi imamo popotnino. Tu je mož, katerega blagoslovi gospod Bog, hvala njemu! Hodi, poljubi mu roko —
Učitelj. Odpravite se !
Abraham. Ta glas, ta glas mi je znan, Živel je tam v Bretislavu mož, temu možu je bilo ime Natan, in bil je prvi pevec v učilnici! Zdi se mi, da čujem njegov glas.
Učitelj (obledi). Blede starec?
Abraham (krepkejše). On je imel sina, ta je šel in se krstil, in izučil se in šel po svetu.
Učitelj. Jezus, Marija! Starec je blazen, kaj pomenja ta pravljica?
Abraham (kakor zgoraj). In ni se menil, da mu je oče umrl v nadlogah in težavah, ker je zatajil Boga in hišo svojih roditeljev, in stari Natan je umrl v mojih rokah.
Učitelj. Pahnite ven ga, ven! (Grom.)
Abraham (še krepkejše). In jaz čujem Natanov glas (z roko potegne učitelju čez obraz), in jaz vidim Natanov obraz.
Učitelj (v smrtnem strahu). Pahnite ven bedaka!
Abraham. Svojimi prsti vidim njegov obraz, ker svojimi prsti sem mu oči zatisnol, in svojimi prsti ga v rakev zabil.
Žena. Vsemogočni Bog! Kaj govoriš, Abraham ?
Abraham (vtrujen). Prišel je v mene božji duh, češčen bodi on in sveto njegovo ime! in je govoril iz mene, ne vem kako.
Učitelj. Zgrabite ga, primite ženo, poiščite ono! Strani ž njimi! (Nogama v tla bije.) Strani! pravim.
Žena. Abraham! Ti si ga razžalil, kaj bo z nami!
Abraham. To je v blagost. (Vsi otido razen učitelja.)
Učitelj (plašno se po koteh ozira, roke pred
obrazom vije). Moj oče!--(Mirno.) Blaznemu
starcu ne bodo verovali. Srčnost velja! Kdor se sam ne izgubi, ni izgubljen! (Otide.)
Petnajsti prizor.
Promemba.
(Polje, stara lipa, zadaj zid z vrati na Lovretov dvor. Noč. Huda ura.)
Jakob (priteče). Brr! Kako se bliska! Nevarno je v hudej uri teči, pravi babica. A poro-
Silo je nujno. Ključ imam od zadnjih vrat. „Ju-dinja je vzela novce", tako se glasi. Kaj je to posebnega! Zakaj ne bi novcev vzela ? (Otide skozi vrata.)
Šestnajsti prizor.
Deborah.
Tukaj ga ni! Zabadava ga iščem. Tuk&j ga ni! Ne pride? Grešni dvom! On mora priti! (Blisk.) Uh, kako se bliska! Si jezen, Bog, da mi tako groziš? O ne! ti nisi jezen. V blisku, v gromu Ti stopil si na sveto goro Sinaj K izvoljenej nevesti izraelskej.
(Tresk. Boječe.)
Da zdaj udari strela v ono kočo, Kder dete, žena, stari slepec spe, In da me zdaj v bridkosti bi klicali: „Kde si ? pomozi nam, Deborah, naša Opora!"
(Strastno, da se te misli iznebi.)
Jožef! Jožef! hiti, pridi! Nazaj me črni strah podi. Vi treski, Znanite mu bridkosti moje duše! Rotite njega, ko vas jaz rotim, Naj mi hiti v naročje, zdrav, vesel Naj on poljubi me! Jaz ga pokličem!
(Gre k vratom.)
Kako se mi koleni tresete!
(Trikrat v presledkih boječe kladivom potrka.)
Sedemnajsti prizor.
Deborah. Lovre vrata odpre. Deborah (poluglasno). Si ti, moj Jožef?
Lovre.
Kdo je tu? Deborah.
Moj Bog!
(Steče pod drevo.)
Lovre (stopi bliže).
Kedo trka tu? Ti, ti si prišla? Ti? Kaj hočeš tu?
Debordh.
Moj Bog, kaj sem storila
Lovre.
Hudobna žena! Nemaš dosti še? Zmotila si mi sina, oslepila Prokleto čarodelno ga besedo, In zdaj, ko se skesan povrnol je, Si zopet prišla?
Debordh.
Kaj? povrnol se je? Lovre.
Zaman si prišla! Zdaj te on pozna, Zdaj ve, da kdor pozabil je za novce, Za novce ljubil je, legal za novce.
Deborah.
Kaj to pomenja, vsemogočni Bog! Lovre.
Ti vzela novce si, veseljem vzela.
Deborah.
Bog vedi! Jaz o novcih nič ne vem.
(Grom.)
Lovre.
Lažnjivka, roti se na svoga Boga! Poberi se od tod! Preblag sem bil, Poznajem vas, i tebe sem poznal, Prizanesljiv sem bil le zarad sina; Zato izgnal od tod te nisem, ampak Le prosil in podkupil, da otideš. In zdaj si prišla zopet, zopet vabiš Mi sina bolnega, in zopet pleteš Varljivo mrežo; tiho, idi! On Gre sem!
Deborah. O, Jožef! Jožef! Slušaj mene Lovre (jo strani sili). Jaz pravim: Tiho, idi!
Deborah (mu objame koleni).
Milost! Milost! Na božjo tu prisezam jezo, da Ga moram videti — potem otidem!
G 3
Osemnajsti prizor.
Prejšnja. Ana.
Ana.
Kaj imate? (Deborih.) Ti tukaj? Deborah.
Bogu hvala Ta žena, ta premila žena me Krepčala ondan kruhom je in mlekom; Sedaj sem tudi žejna, vir živenja Mi vsahne, če me nečeš ti oteti; Umreti moram, če ne vidim tebe! Pokliči ga, če veruješ ljubezni!
Ana (milo).
O, verujem ljubezni, a ne — tvojej! Če ti jo imenuješ — skruniš jo!
Deborah (otrpne).
Ti tudi?
Ana (bridko).
Zagovarjala sem tebe, Kar bilo mi na svetu je najdražje, To darovati tebi sem hotela,
To vrgla ti od sebe si za novce! In rogala se nam za prazne novce!
Deborcih (se prime za čelo). Sem blazna! Kdo o novcih govori? Ana (nežno).
Milujem te, pomoči ti ne morem. Bog s taboj, ako moreš, bodi srečna! (Gre proti vratom.)
Lovre.
Bog s taboj, kazni ne otide greh!
Deborah (v misli vtopljena).
Greh kazni ne otide! Zapustila Sem same v mrklej noči brez pomoči, Zdaj v mrklej noči sama brez pomoči Stojim!
(Naglo preneha, posluša.)
Moj Jožef!
Devetnajsti prizor.
Prejšnji. Jožef.
Jožef. Ti tu? Deborah (vriskne).
Zarja vstaja,
Noč, zona, groza, greh podi se mimo! Kaj obupavam, ko me vse pogublja? Ti, Jožef, ti me znaš! (Mu naproti steče.)
Jožef (se umakne).
O znam te, znam! O, oče, Ana, sem na moje srce! Da ne očara divni me pogled.
(Objame oba.) Tako ne zmoti me prevara tvoja. Odkupil sem od tebe svojo dušo.
Deborah (kriči).
Jožef!
Jožef (solze se mu ulijo).
O, hodi z Bogom, zdrava, srečna bodi! Odpuščam ti, da v pekel si me vrgla,
Da božje roke veličastni dar Ko blago prodajala si na trgu, Igrača ti je bila moja duša, Ki te ljubila je, — odpuščam ti! Iz srca se mi strgala očeta, In tega angelja — odpuščam ti! Skupilo tvoje bilo je bogato, Če prav je strgalo krščansko srce, Za svoje delala si ljudstvo.
Deborah (roke na srce stisne, solze zatira).
Moje srce!
Jožef.
Da brez dobička ti slovo ne bode, Na pot sč saboj vzemi to! (Spusti z novci napoljnjeno mošnjo k svojim nogam, obrne se ter otide skozi vrata.)
Deborah (za njim).
O Jožef!
(Ona pride do vrat prav takrat, ko se zapr6. Jožef in njegovi zgino.)
Deborah (potrtim glasom). O Jožef!
(Zgrudi se na prag. — Zavesa se spusti.) (Konec druzega dejanja.)
Tretje dejanje.
(Prostor v vasi, kakor v prvem dejanji. Krčmarica odpre hišna vrata, in odvede ven svojega defka, ki ima velik šopek na rami pripet.)
Prvi prizor.
Krčmarica. Tako, Francek, zdaj pa le počasi bodi in pazi, da nove obleke ne pomažeš, tako, da bo vsaj prostor v hiši. Moj Bog, ^koliko križev in težav je z otroki. Bog jim zdravje ohrani! (Deček otide.) Lej nu, naš sosed — in tako nališpan!
Drugi prizor.
Prejšnja. Tržinar ima tudi šopek na klobuku.
Tržinar. Dobro jutro, soseda krčmarica! Nu ? Za moža pri šestdesetih letih nisem še najslabši, ni res?
Krčmarica. In tako nališpan !
Tržinar. Priča, priča! kuma krčmarica!
Krčmarica. Nu, to bode svatba!
Tržinar. Bode, bode, stari Lovre se hoče skazati; prav ima; saj je njegov edinec, in deklica, presneto je brhka!
Krčmarica. Na Slovenskem nema para. Tu molči zavist. Taka nevesta prinese srečo v hišo.
Tržinar. Veste, kuma, tega je tudi potreba. Če tudi so skrivali, zadnje dni vendar ni bilo prav veselo v hiši. Jožef, tako se mi zdi, ni prav--
Krčmarica. Verujem. Ropotija z judinjo!
Tržinar. Kaj pa se je ž njo zgodilo?
Krčmarica. Nobeden je ni videl več, menda je tekla za svojo drhaljo, katero so spodili. To je bilo še zadnje delo zvitega učitelja.
Tržinar. Da, učitelj; kdo bi si bil mislil, da imamo dvanajst let juda mej sabo!
Krčmarica. Nu, krščen je vendar le bil.
'Tržinar. E, kaj krščen! Par kapljic za-murca ne umije. Učil je naše otroke, učil sveto evangelije — jud!
Krčmarica. Strašno, ko človek to premišljuje. Bog ve, če ni krivo to, da je predlanskim toliko otrok za črnimi kozami umrlo.
Tržinar. Bog ve, Bog ve. Nu, zdaj smo se njega iznebili. Prosil je in prosil, stari slepar, ali fantje so mu lastne njegove besede v zobe povedali in pristavili: kar je tebi pravično, to je meni spodobno.
Krcmarica. Prav mu je, kako je mogel lastno svojo kri zatajevati. A tu so mu nebesa prekrižala račun. Ko mi je berič na štiri oči pravil dogodbo o slepci, žolč se mi je izlil; nu, to se ve da, povedala sem jo skrivaj staremu Grogi, a on je to razodel starej Lizi, in ona je vse to obesila na veliki zvon. Kde je pa zdaj?
Tržinar. Šel je menda v Gradec pritoževat se.
Krcmarica. Vse drugače je v vasi, kar je ta svojat otšla, kakor huda ura nad nami, tako je bilo. Recite sami, ljubi sosed, ali ni danes tako jasno in prijazno, kakor da je Bog novo nebo ustvaril Ani in Jožefu k poroki? E, po-gledite nu, uže tukaj kum.
Tretji prizor.
Prejšnji. Pek, tudi velikim šopkom, pozneje krojač.
Pek. Nu, kaj sta ugibala? Tržinar. O svatbi sva se menila.
Pek. Ako se le srečno konča!
Krcmarica. E, zakaj pa ne bi se?
Pek (z glavo odkimuje). To je uže tako, prav tako je; meni nobeden iz glave ne izbije strahu, da se z nova ne zatelebi.
Krojač (priteče). Kaj, zatelebi? Bog daj srečo! Kedo se zatelebi ? Koga imate v mislih ?
Pek. Ženina.
Krojač. O, ta je vesel in živ, kakor škrja-nec pod nebom: a jaz sem ga pa tudi olišpal, pravim vam, tacega koreta, na vsem Slovenskem ga nobeden nema, vsak pontec je vreden trdega križevalca. In deklica, presneto, srce se mi smeje. A, lejte, družica sem gre!
Četrti prizor.
Prejšnji. Stara Liza nališpana, molkom v roci.
Liza. Družica, da družica, to sem tudi, to> sem tudi.
Krcmarica. Prav imate, mati Liza, vi morate pri vsacej svatbi biti.
Tržinar. Tako je, mamka; jaz imam še molek, katerega ste mi vi dali.
Pek. Bog se usmili! Mojega pa je mali deček strgal, ko se je ž njim igral. Kako je moja žena godrnjala in stokala! Matere Lize molki prinašajo srečo, tako je govorila, z eno roko je dečka uhala, a z drugo jagode na nit nabirala.
laza. Srečo prinašajo, to je res! Niti je naprela čista devica, in ko je na-nje jagode nabirala, tri očenaše je zmolila.
Tržinar. Nu, mati Liza, se tudi vi malo zasučete ?
Liza. O ljubi moj Bog! kde so časi! Bila sem nekdanje dni tudi brhka plesalka, a sedaj moram iskati plesalcev na pokopališči, ali v nebesih, tam se stoprv sučejo!
Krčmarica. A! drug in družica!
(Jakob drug, Rozka družica.)
Krojač. Presneto, kako brhko je to dekle! Nu, Jakec, dobre oči imaš. Zdaj pride kmalu vrsta na vaji, ni res, dekle?
Rozka (se sramuje). Poj te, poj te!
Tržinar. Nu, zakaj ne, on je vrl mladenič, kako pa je z vojaštvom?
Jakob. Stari gospodar hoče poskrbeti, da me oproste, ker svojo staro mater živim. Bog mu povrni. Rozka, do sv. Mihela — Rozka. Molči no! Vsi. Nevestin oče, nevestin oče!
Peti prizor.
Prejšnji. Lovre praznično oblečen.
Lovre. Bog daj srečo, Bog daj srečo! Uže vsi skupaj! Pozdravljam vas, prijatelji; kuma (pričama), Bog vama stokrat povrni ! Vi mi veselje množite v veselih dneh, spominjal se bodem vas v veselji in žalosti. Mati Liza, nu, danes se z mano vsaj enkrat zasučete ? Saj ste na mojej ženitvi tudi plesali, in vaš molek je moja rajnka v grob se sabo vzela. A, veste, starica, danes sem še bolj vesel, nego takrat. Moj čas leži za menoj, vest mi ničesa ne očita, in sedaj bom še enkrat živel v svojih otrocih. Kedo bi mislil bil pred osmemi dnevi, da bom danes slišal godce, ki bodo mojega Jožefa pred altar spremljali. Sedaj pa mora tudi vse veselo biti; najboljšo starino postavim na mizo in gosti morajo, da bodo angele v nebesih pete srbele.
(Občinskemu slugi, ki pristopi.)
Na velikem podu je miza pokrita, tam dajte vsem ubogim jedi in pijače, kolikor koli žele, ste čuli? Po gosposko naj se jim postreže; povabite vsacega, kogar doboste. Ah, kako sem srečen! Lejte, božji ljudje, jaz tako presrčno želim, da bi danes bil vsak vesel in srečen. Hodite, prijatelji, hodite v hišo, najprej požirek najboljše starine, ta greje telo in dušo.
Trzinar. To je moška beseda.
Krčmarica. Godcev še tako ni tukaj.
Lovre. Stopite sem, mati Liza, midva pričneva. Glejte, poskakoval in plesal bi — ne hodil, le pel bi — ne govoril. Kaj človek vsega ne počenja, ako veselje nema prostora v njegovem srci ?
Liza (odhajajoč). Takrat naj moli očenašek, ker presoparno zjutranje solnce rado na večer vihar zbudi. (Vsi otido.)
Šesti prizor.
Župnik y ornatu vede za roko nevestno nališpano Ano, ki ima venec v roci. Zvonovi zvone.
Župnik. Zvon me v cerkev kliče; dotle te sme tvoj ujec spremljati; pred oltarjem te bo čakal duhovnik. Z Bogom!
Ana. Meni je tako tesno pri srci!
Župnik. Moje dete! Ti ne stopiš v tujo hišo. Zvest, mlad tovariš te pričakuje; ti si mu-povrnola mir in pokoj; meni srce pravi, da vaji čaka mila osoda. Bodi odslej pobožna in dobra, kakor si bila doslej! Boljšega blagoslova ti ne morem dati! (Ana mu roko poljubi, župnik v cerkev otide.)
Sedmi prizor.
Ana sama.
Ne vem, zakaj mi je tako tesno pri srci. Ljubi moj Bog, sem li kako krivico storila? Sicer hodim vsak dan v to hišo, v katerej sem igrala, ko sem bila še dete, a danes se mi tuj zdi ta prag, kakor da bi krivično bilo blago, po katerem sezam. Ne, Jožef, ne, jaz imam pravico do tebe ker te imam tako presrčno rada. (Ogleduje se.) Kako so me nališpali! In ve, preljube cvetice, cvetice z groba mojih roditeljev (jih poljubi), ve greste z mano pred oltar, da mi treba ne bode tako samej stati, ve se blagoslovito poprijemajte moje glave, kakor roke mojih roditeljev! (Dene venec

na glavo.) Kako naglo se mi je srce umirilo f Predobra roditelja, Bog vama povrni!
Osmi prizor.
Ana. Jožef stopi iz hiše.	...
Jožef. Anica, nevesta moja!
Ana (mu poda obe roki). Preljubi moj ženini
Jožef. Nama pojo zvonovi, zarad naji se je vsa vas praznično oblekla. Le pogledi, uže so se vrnoli s polja in oblekli najlepša oblačila. Da vidiš očeta, blaženo njegovo smehljanje; zahvalil se je meni, da se sme veseliti. Ah, tako mi jer kakor da sem vstal iz dolge bolezni, v katerej nisem poznal tistih, ki so mi stregli, in zdaj vidim zopet stari ljubi svet! Anica, jaz sem kakor raz-svitljena cerkev, tako jasen, tako pobožen, tako svečen!
Ana. Preljubi mož!
Jožef. Si v resnici ti zdaj moja? Si mi. odpustila?
Ana. Jaz tebi odpustila?
Jožef. Da sera te pozabil zarad one ne-srečnice.
Ana. Ne govori o tem! Res je, večkrat sem solzami za teboj gledala, ko si mimo župnikove hiše hodil in od mojega okna oči obračal. Ali veruj mi, Jožef, jezila se nisem nad taboj, le Boga sem prosila, naj ti srečo da.
Jožef. Srečo mi je dal, ker mi je tebe dal! Ti si moja rešiteljica! Dovoli, da ti blaženo, milo roko poljubim in je nikoli, nikoli več ne spustim. Kako? Srebrni prstan imaš na prstu!
Ana. To je zaročni moj prstan! Iz srca dobra sem ti bila uže takrat, ko si mi ga v šali dal. Kolikorkrat sem v molitvi roke sklenola, morala sem ga videti. Nič nisem govorila, a Bog me je vendar slišal.
Jožef. Pobožno srce! Ti si za me molila!
Ana. In zdaj se vse dopolni. O, ti boš videl Jožef, midva bova zadovoljna in srečna! Jaz sem uže, in ti, pritrdi mi, ti boš tudi! Ti ne bodeš več hrepenel v Ameriko?
Jožef (strastno). Kleče prosim odpuščanja zemljo, katera je mene in moje očete redila, da sem jo hotel malomarno zapustiti. Zdaj še le čutim, kako trdne korenine imam v tebi, moje domovine predraga zemlja! Ne, ne, Ana, nobena želja nikoli ne sme nesti mojega srca za te lipe,
katere prijazni naš dvor meje, pri vas je moje hrepenenje, moj svet!
Ana. In ta mali svet, kako lep je, ako srce uživa tihi domači mir! Enoličen je, a enolično je tudi ljubo višnelo nebo; in tako bodi nama živenje! — O, veruj mi, preljubi moj, nobena oblačna ura ti ne bo miru kalila.
Jožef. Boš mogla odgnati tudi spomin, ako se kedaj zopet vrne?
Ana. Naj se vrne, tega spomina se ne bova bala! Kaj si pa ti zagrešil? Ona te je izdala, ona nema več pravice do tebe; moj si ti, preljubi mož, ker nikdo na svetu te ni ljubil, in te ne ljubi tako, kakor jaz! (Objameta se.)
Deveti prizor.
(Vrata se odpro, svatovsko zagodejo Štiri godci; za njimi prihajajo: priče, starešina, Lovre, družica z Ano, drug z Jožefom. Možnarji pokajo, svatovska utihne Otroci, kmetje, kmetice prihajajo. Vse se pozdravlja.)
Lovre. Nu, brzo, otroci, gospod župnik uže teško čaka.
Stara Liza. Stojta, ženin in nevesta! Najprej mora stara Liza dati svoje vezilo! (Molek jima ovije okoli zloženih rok.) Tako, gledita, to prinese srečo. Ne spustita ga pri poroki, ne zgubita, ne strgajta ga, on zakonsko srečo veže in varuje otrok in vnukov duše. — Imejta, ohranita, ljubita se in zmolita očenašek za staro Lizo! Amen!
(Svatovska godba se zopet prične, zvonovi poj6, možnarji pokajo, svatovska vrsta se vije, a ne prepočasi, po brdu navkreber v cerkev; množica gre za njo ter se po cerkvi porazdeli.)
Deseti prizor.
Promemba.
(Mrači se. Staro pokopališče za cerkvijo. Zadaj vrata v •cerkev bršlinom ovita. Mej nagrobnimi spomeniki na desnej razrušen steber, okoli njega beke.)
Defoorah bleda, razpletenimi lasmi, počasi se bliža.
(Došedši na sprednjo stran.)
Kaj hočem tu? Še sama več ne vem, A vendar moram čakati, ker moram
Visoko izvršiti še poslanstvo.
Da! tega jaz ne vem; a čutim, zadnjo
Močjo napenja duše se tetiv,
Frči pušica ostra, vidim jo,
Ni znan mi cilj še, smrtno, vem, zadene!
(Mirniše.) Minolo dni je sedem. Sedem! Za Mrličem človek sedem dni žaluje. Mrlečo h glavi svečo mu prižge, In sede mutast sam k njegovim nogam.
(Počasi na tla sede.) Tako jaz sedem dni, noči sedim, In smrt ljubezni svoje obžalujem.
(Živo bridkostjo.) Bog, večni Bog, o čem grešila sem! Al nisem tvoj otrok? Al ni ljubezen Vlastnina vsem ljudem, ko zrak in luč? In če ljubila sem, je to pregreha? Kaj meni dal si od detinskih let? Umrl mi rano je pobožni oče, In prišla samovolji sem v roke; Ljubezni žarek grel ni tega srca, Če tudi bilo tako vroče je, In toliko bolestniše čutilo, Ker prav umelo je le samo sebe! Kaj sem grešila, da si me ustvaril? — Ko tako sem hotela v tihej noči
Se z Bogom za živenje pravdati: Zagledam nj e g a, glas njegov začujem, V srce in dušo se mi vtisnol je, Čutila sem, zakaj si me ustvaril, Hvalila za britkostno te živenje.
(Povzdignenim glasom.) In vzdignolo obupnim je pogumom Iz smrtnih srce moje se valov, Za rešnjo vejo poprijelo se, Veselo, da živenja luč mu sije, Zdaj val zabuči, veja se odkrehne — — Jaz padem, v globočino se pogreznem. (Premolk.) (Vstane.)
Živim še! Ni se zemlja še podrla, In solnce sije, ko je prej sijalo, Zelena trava ni ščrnela še, Pojo še ptice! — Svet nevsmiljeni! Živim še! vse vrti se, žvižga, tuli!
(Za čelo se prime.) Zavedi se moj duh, razreši te Zapletke! — Kaj je dogodilo se? Ko videla sem zadnjikrat ga, včeraj — Ne, včeraj ne, dni osem je minolo — Kako v ljubezni gorel je takrat! Ti prideš — vprašal — Pridem! Vbegniva Prišli sem jaz, v viharnej zapustila
Sem noči bolno ženo, dete, starca, Iz svojih prs utrgala sem srce In njemu nesla, vrgel mi je novcev. Za srce novcev, ter me v tamo pahnol! Ti, srce, biješ še in jaz živim!
(Tihim, stisnenim glasom.) Na strani lepa deklica je stala, Ulekla nežno roko ga od mene — (Zaupije.)
Kde bila sem! Kde blodil je moj duh? Njo ljubi on in judinjo podi Od sebe, judinji ponujati Zdrzeva novcev se ničemurnih, Ko deklo judinjo podi iz službe! Ne, ne! ne pojde ne! od tebe hoče, Kar jej obečal, kar prisegel si Na svojega Boga, (smehom se roga)
Na ljubezni Bogat (Pogumno, divje.) Še moram videti njegov obraz — (Iz cerkve orgije zadone.) (Vedno nežnišim glasom.) Lažnjivo, krasno lice videti, Vprašati moram, kaj sem zagrešila, Da (Solze jo oblijo). Bog moj! Srce moje, še ga ljubiš! (Zakrije obličje, orgije done milo, veličastno.)
(Nežniše.) Morda je njega preslepila zmota, Katero oni so porabili,
V	njegovih prsih vžgali sum, predsodek;
V	besedi slišala, v njegovem brala Pogledu sem britkosti in očitke. Zakaj molčala sem? Oholi jezik! Zakaj si molčal, a ne prašal ga, Zakaj mu jeza legla je na srce?
(Veselo, veličalno.) Mogoče, da me ljubi še, mogoče, Da, kakor moje, i njegovo srce Trpi neskončno bridke bolečine, In le ljudje hudobni mrzlo še Leže mej mojo, vročo tvojo dušo. Zakaj ti glasi ves moj črt tope, Ko šepetal bi mi krščanov Bog!"
(Posluša, orgije molče.) Glasovi! čuj! Ko blagoslov done, Poroka morebiti. (Sklene roke.)
Amen! Amen! Kdor koli je! Pogledam lehko, vratca Skrivaj odprem, nikdo ne bo me videl. (Tava proti cerkvi, posluša, odpre vratca, kar naglo plane navspred ter zakriči.) Uh! (Omamljena,)
Kde sem? se mi sanja? On je! On je!
(Roko vzdigne proti nebu.) Ne! Amen moj do tebe ni prodrl! Bog vsemogočni, preklicujem ga, Ti gluh si bil! Ne vržeš iz nebes Mi meča? — Maščevanje! maščevanje ! (Steče proti cerkvi, a od vrat z grozo odskoči.) Ne! ne! Ne sodi! Tvoja je osveta, Jehova, ti jo izvršiš! Stojim Tožiteljka pred tabo,
(Z vzdigneno roko.)
Kristijana Pred tvojo sodbo kličem; ti ga sodi! (Stopi k razrušenemu stebru, z desnico se nanj nasloni, levica jej omahne, oči srpo opira proti nebu.)
Enajsti prizor.
Deborah. Jožef od strani, z molkom v roci.
Jožef
Ah, tukaj je samotno, jaz ne morem Vstrpeti te vesoljne radosti. Zasmehovalno mi donela je Pobožnega duhovnika beseda, In ko sem v okno se ozrl cerkveno,
Prikazen videl sem, zamolkel vsklik In nje sem menil glas--
Deborah.
Si menil ti? Jožef (okamni).
Deborah!
Deborah.
Kaj?
Jožef. Ti si tu?
Deborah.
Jaz sem tu T Jožef (trepetaje).
Kaj hočeš?
Deborah. Prašaš ti!
Jožef.
Deborah!
Deborah (divje).
Molči!
Al more govoriti jezik še, Ki se nesramno dvakrat je zlagal? Dib, ki me ženo je imenoval, Ki zdaj prisegel je ljubezen drugej, Kako zdrzeva se na božji dan Brez straha, da ne promeni se v kugo? Si ti, katerega sem jaz ljubila — Je tisti človek to, kateremu Zamakneno sem gledala v obličje? — Ne, ne! njegovo to obličje ni; Zaznamovala ga je božja roka, Milobo promenila mu v ostudnost, Raztrgan z njega je božanstva pečat; Nevredni prah! Ostuden si mi zdaj! (Obrne se.)
Jožef.
Kdo bil prisegi prvi je nezvest? Ti vzela novce si!
Deborah. Jaz? Kake novce?
Jožef.
Katere tebi je poslal moj oče.
Deborah. Kaj? meni! meni! Čemu?
Jožef (se obotavlja).
Da — bi —
Deborah (zategneno). Da jaz bi šla, to znal si ti, dopustil?
Jožef.
Prisegel sem, da novcev ti ne vzameš.
Deborah.
In ti dovolil si in veroval, Da sem jih vzela?
Jožef.
Saj sem moral!
Deborah (od togote joka).
Moral
Si verovati? Kristijan nevredni! V tej veri si zapustil mene; ene Poprašbe judinja ni vredna bila?
(Tihim glasom.) To bila tvoja vera je, to večnost Ljubezni, ktero je učil tvoj Bog?
(Poklekne, goreče.) Odpusti greh mi, Izraelu Bog; Zdaj vem, zaslužena je kazen bila; Zavrgla tebe sem, osvete Boga, Ljubezni se maliku v roke vrgla. Skesana vračam se, o sprejmi me! Zdaj tako trdno v tebe verujem, Da nisem prej nikdar: ljubezen je Hinavska in krivična, smrti plen, A večno in neskončno maščevanje! (Zamaknena v nebo strmi.)
Jožef.
Dovrši maščevanja črno kletev, Divjanje tvoje srce mi prosti. Grešil sem, to brez tebe bridko čutim, Grešil sem, greh je bil človeška zmota, Človeškej zmoti prizanesti moreš. Deborah, vsmili se!
Deborah (mrzlo).
Me zopet mamiš? Ta glas mi je neznan!
Jožef.
Ah, prizanesi! Pregreho zoper tebe spokorim, Desetkrat vse popravim!
Deborah (nekoliko mileje).
Steri v smrt Cvetico in spokori, kar si storil.
(Besno.)
Ne, za oko — oko in zob za zob, Za srce — srce, govori gospod moj Bog!
Jožef.
Uh, grozna žena! Jaz te več ne prosim. Ko grozna je ljubezen tvoja divja, Enako grozen je tvoj divji črt. Nikar ne skušaj srda božjega, Da naji ne pokliče na sodišče. Jaz sem grešil v ljubezni preobilnej, Ti si grešila v srdu preobilnem.
Deborah (divje).
Ti si izustil: v srdu preobilnem! Bogastvo staro svojo čutim spet, Vrše mladosti spet duhovi mrkli Nad mojo glavo mi osodopolno, Hrumenje čujem babilonskih harp; Kdor tvoje delo plati, blagor mu!
(Proroškim zamaknenjem.) „Ne pričaj krivo" — ti si krivo pričal; „Nezvest ne bodi" — ti si bil nezvest;
„Ne kradi" — ti srce si mi ukradel; „Ne mori" — ti si dušo mi umoril!
Jožef (jo prime za vzdigneno roko). Nehaj!
Deborah (še bolj naglo).
Spotikal se je slepi starec, Ker tebe sem ljubila, gladovala Je žena, ker za taboj sem hodila, Dojenčka žejnega si ti umoril; Naj oni se pripno na tvoje pete, Naj te ponoči v sanjah strašijo; Potikaj se po zemlji, kakor mi, Naj svet te zaničuje, kakor nas. Prokleta zemlja, ktero boš oral — Z nevero naj poplati ti nevero! Prokleti plod v telesu tvoje žene — Naj pade, kakor ti si mi odpadel, In ako kdaj živenja luč ugleda, Naj vtisne v čelo Kajna se mu znak! Naj skoperni na materinih prsih, Ko skopernel je judinji dojenček; In kakor stari jud v slepoti blodi, Naj blodi oče, ki te je zarodil! Proklestvo! v tretji rod proklestvo! Kakor
Govoril rod je moj na gori Ebal, Izrekam trikrat: Amen, amen, amen! (Stoji vzdignenima rokama.)
Jožef
je stal pri poslednjem govoru ves potrt, skloni stopi proti Deborih, ali nje pogled ga preplaši, da se umakne. — Premolk).
Deborah (trudna povesi roke). Končano je. Zdaj smem na daljno pot! V dežele tuje pojdem — kruha prosit; A tebe bom še videla, po letih Se vrnem, da požanjem setve žetev.
(Zgrabi molek.) Ta venec biserjev se sabo vzamem, Na njem bom štela dni, da zopet pridem. (Počasi.)
Nesrečen bodi! Misli name! Še Se bova videla!
(Počasi otide.)
Jožef
da zdušan za njo, vije roke, omahuje za njo ter se omedlevši zgrudi). (Zavesa se spusti.)
(Konec tretjega dejanja.)

Četrto dejanje.
(Razvaline. Solnce vstaja. V razvalinah leže iz dežele potujoči judje; spredaj Deborah, molkom v roci; zadaj od solnca razsvitljena, s hribi obdana dolina.)
Prvi prizor.
Raben s palico v roci.
Dani se. Ste na pot pripravljeni? Še daleč moramo, tovariši! Uže je ladija razpela jadra, Da rod ubežni na zahod odnese. (Vsi vstanejo in počasi otido; Deborah ostane.)
Ruben.
Deborah, pojdi! Al ne pojdeš? Čutim, Ah! težko človek se od doma loči!
Deborah. Kaj rekel si? od doma? —
Ruben.
Kar sem
V trenotji, ko ga moram zapustiti. Dežela krasna, kako si mi draga! Kako te solnčni žarki krasijo! Podobna venčanej nevesti si, Snežniki sivi lepote ti glavo, Krase ti vrat studenci sreberni. Dežela ljuba, ki si nas prognala, Otroci te zapuščajo solzeči, Ljubezen njih ostane tebi, mati!
Deborah.
Ni mati, mačeha je brez ljubezni! Ruben.
Če zaničujejo nas drugi bratje, Je kriva naša mati? Iz naročja Bogatega so oni nas odgnali, Ker nas zavidajo za njeno doto. A ona nam dajala je skrivaj: Živočim bratom mili košček kruha, Kostem očetov naših hladne grobe. Poljubljam te, dežela ti predraga, In jemljem pest prsti za grob seboj.
Deborali.
Ne delaj greha, Ruben! ta prst ni Z obečane jeruzalemske zemlje.
Ruben.
O molči o prelepej verskej basni! Grob mrtev nam je staroslavni Sion, In nikdar se od smrti ne zbudi. Jeruzalem ni naša domovina! Dežela, ki deli nam svoja tla, Dežela, ki naš jezik govori, Ki varuje zibelke naših sinov: Ah, ona je naš dom; dežela krasna, Ki zremo zdaj ubežni nje mejnik, Ki se blišči za nami v diki rajskej: To je dežela bitja mojega, Edina, draga moja domovina!
Deborah.
Ne pojdeš, ko Mesije glas pokliče V kraljestvo staro izraelski rod? (Svitel dan svane.)
Ruben (svetim navdušenjem).
Vanj verujem, in čas njegov je blizu V kraljestvo staro ne uvede nas, Ne, on kraljestvo novo vtemelji
Od vshoda do zahoda solnčnega, Po vsej širjavi naseljene zemlje, In vsi narodi bodo bratovsko Čestili ga, Boga edinega, Človeka bosta j ud in kristijan. Ko bratovska ljubav bo naša vera, Takrat Mesija pride. —
Deborah.
Lehkoverni Mladenič, hodi! Pusti me v samoti!
Ruben (nežno). Si jezna, ker v ljubezen imam vero?
Deborah.
V	ljubezen imaš vero, gledi nas! Ko ovce pred volkovi begamo
V	deželo tujo, nepoznano nam. Nobena roka se ne smili nas, Nobena solza ne miluje nas,
Pa praviš, da se nam Mesija bliža!
V	ljubezen imaš vero! človek, znam Kar veže tukaj me, to ni ljubezen.
Ruben.
Kaj je sicer?
Deborah.
Pet let minolo je! Preštela sem na vencu bisere, A ne po dnevih, ne! po tisih kletvah. Dežele te ne morem zapustiti, Še videti jih moram! Videti Ga moram še, prokletega človeka, Bogato žetev črta mojega; Še moram videti, prikazen gnjusno, Od strupa zglojano vesti nečiste; Še moram videti nesrečno kočo, Strohnelo od prokletstva mojega. Tja stopim, strašnim glasom, ko trobenta Na sodnji dan mu zagrmim: „Deborah!" Potem nasičena otidem svetom.
Ruben.
Deborah! Bog je milost, ne maščuj se ! Deborah.
On govori: Jaz sem osvete Bog, In kazen moja traje v tretji rod.
Ruben.
In v tisočni ljubezni moje milost, Sovraštva iščeš v svetej našej veri?
V nadlogi svojej našli smo sovraštvo, Sovražijo ljudje, odpušča Bog.
Deborah (hoče otiti).
Ruben (jo prime).
Odhoda črnim delom ne oskrunjaj! Popusti z starim svetom stari črt, Ljubezen novo da ti novi svet.
Deborah. Res? Hodi, ne umeješ me!
Ruben (ljubeznjivo).
Deborah i
Deborah (mrzlo).
Ti vodi nje! Osoda mene vodi! Na morskem bregu pričakujte me! (Otideta vsak na drugo stran.)
Drugi prizor.
Promemba.
(Jako prijazen kraj. Pristava, krog nje se trte ovijajo, p6di, golobnjak, za zidom brdo, po katerem se pot navkreber vije; na levej spredaj stoji lipa, pod njo klopi, na travniku poleg poslopja sta:)
Jakob in Rozka, on kosi, ona travo grabi, oba pojeta narodno pesem:
Oba.
Kakor sneg so nje ročice, Ki v planini se blišči, Kakor zarja njeno lice, Ko na nebu rumeni.
Rozka. Reže dobro, kosa? Jakob (počije). Dobro! To je trava! Vse žive dni še nisem lepše videl. Ni čudo, da se naše krave tako redé.	,
Rozka. Zemlja je prav taka, kakor na ledini, a trava je vendar lepša. To je osobit blagoslov.
Jakob (počije). Da bi najina bila, Rozka! Rozka. Ne bodi siten, saj je tako tudi prav. Moreš o čem tožiti? Je kde na Štirskem boljše, nego tukaj ? Delati moramo, za delo nam je
Bog roke ustvaril, za delo so nam pa tudi hvaležni. Veš, Jakob, da mi kedo hišo z njivami in živino podari, jaz ne bi šla od hiše!
Jakob. Prav imaš; v hiši je kakor v cerkvi, nobene nespodobne besede tu ne slišiš; jaz menim, da se poboljša vsak, kedor koli v hišo pride. Jožef in gospodinja, ta še le ta. Vse žive dni jima bom hvaležen, da sta toliko dobrega mojej materi storila; zato jima pa tudi Bog vidno srečo deli. A, hitiva, Rozka, hitiva. (Začneta spet delati in pri delu zapojeta):
Dokler dere bistra Drava, Dokler trta nam rodi, Dokler me ne krije trava, Tebi srce naj gori.
Tretji prizor.
Prejšnja. Lovre, s pipo v ustih, stopi iz hiše.
Lovre. Nu, ne bosta še nehala? Jakob. Še ta kos tukaj bi rad pokosil. Lowe. Ves božji dan sta delala na polji, žela, trte veza'a, in zdaj sta uže spet tako pridna?
Hodi, Jakob, hodi po polič vina, požirek z manoj ti ne bo škodoval.
Jakob. Bog vam povrni, stari oče, ali veste, gospodar, menim, zdaj pa zdaj iz Gradca pride, ne bilo bi lepo, če vse razsteljano najde.
Bozka. Le hodi, Jakob, lovnice sama leliko naredim. (Jakob otide.)
Lovre. Je li Jakob priden, Rozka?
Bozka. Priden je; pri nas so vsi pridni, saj imamo dobre vzglede.
Lovre. Res je, Bog blagoslovi otroke! Uže od daleč se človeku hiša smeje. Kako se Anica veselo obrača in vede, povsod ima oči in roke, a lice, kakor dobra ura, in če hočem malo po-kramljatij nikoli jej časa ne manjka. A dete! dete! Rozka, to ti pravim, vnuci so človeku še ljubši, nego sinovi.
(Jakob prinese vina.)
Lovre. Na zdravje! (Hoče piti.) Čakaj, ni to naš voz, ki tam drdra? Morebiti se vrača moj sin; ah ne, čez most je zavil; danes je uže deveti dan.
Jakob. Je li somenj v Gradci?
Lovre. Kaj še, zarad učitelja je tja šel.
Jakob. Zarad učitelja? Starček se mi smili. Veste, stari oče, prav ni bilo, da je izpodil uboge jude; saj so judje tudi ljudje in radi bi tudi
7*
košček zemlje imeli. To nam je zadnjič gospod župnik razložil, glejte, to si moramo vsi očitati. Jezus Kristus sam je rekel: Ljubite se mej sabo ! Tega zares takrat učitelj ni prav storil, ali pošteno je vse popravil.
Lovre. Ali da je! Ko se je takrat vrnol in ga nikakor niso več hoteli v beraško službo, ter ga je vzel Jožef pod streho, kako je skrbel za otroke! Varoval jih je kakor pestuna; ko je takrat griža tako razsajala, noben človek si blizu ni upal, a on je bil prvi; tu se je stoprv videlo, da ima jud tudi srce.
Jakob. In ko je staro Lizo iz ognja izvlekel, glasno ga je prosila, naj odpusti vse, kar je zoper njegove ljudi govorila.
Lovre. Nismo li prav mi krivi, da je učitelj tako ravnal se svojimi ljudmi? Vedel je, da je delal nam po všeči, mi smo tako hoteli. Zdaj je ubogi njegov brat se ženo in otroki k njemu pribežal, on se jih ne sramuje, on jih neče več zapustiti; zato so mojega Jožefa izvolili sren-čanje, in šel je s kumom v Gradec. Vsekako hoté imeti zopet njega in ubogo njegovo rodo-vino, in če jih sprejme občina, videli bomo, kaj vlada zoper to poreče! In če pri upravnih oblastih ne opravimo nič, pojdemo k cesarju.
Jakob. K cesarju!
Lovre. Da, minoli so časi, ko je stala mej cesarjem in ljudstvom strašna stena, ko se je moral vsak na vsacem pragu trikrat do tal pri-pognoti, in vsacemu kaj okroglega v roko stisnoti. Cesar, ki zdaj vlada, to je pravi cesar, k njemu sme vsak, kdor ima dobro vest, bodi jud, bodi kristijan, vse enako, da je le pošten državljan. Pod tacim cesarjem se uči tudi kmet drugače misliti; veš, Jakob, ako premišljujem, kaj smo pred petimi leti storili, zdi se mi to kakor huda ura, in gospod Bog bo še tam odgovor zahteval.
Jakob. Nu, ste vi tega krivi?
Lovre. Da ni bila judinja, jaz bi drugače bil ravnal; mislil sem, da judinja ne more biti poštena. To je človeku uže prirojeno, da človek le prerad obsoja. Prva kazen je bila uže, da je moj Jožef na poročni dan tako nevarno zbolel, da se ni zavedel ni, ko so ga mej svate prinesli. Lep poročni dan! In molek je tudi zgubil. Le pogledi, ali nista srečna? Časi, to se ve, leže mu črna senca na čelo; a ko dete v naročje vzame in na srce pritisne, kako veselo gleda; in če takrat stopi k njemu Ana, zdi se, kakor bi solnce vshajalo. Le pogledi jo, prav zdaj gre s polja.
(Jakob otide.)
Četrti prizor.
lovre. Ana, nese grablje, vede dete za roko, dve dekfi jo spremljati.
Lovre. Si ti tukaj, dete?
Bete. Tukaj, dedek!
Lovre (vzame dete v naročje, Ana svekrvu v roko seže).
Dete. Malin sem vam prinesel!
Ana. Kde se vendar o n toliko časa mudi, oče ? uže davno bi lebko bil doma, da ga le kaka nesreča ni zadela!
Lovre. Nič se ne boj.
Ana. Kadar koli ga ni pri meni, vselej se zanj bojim. Devet dnij je uže!
Lovre. Nič ne skrbi.
Ana. Kaj bi tudi pomoglo ? V božjih rokah je! Oče, hodite večerjat!
Dete. Večerjat, dedek, večerjat. (Otide.)
Ana. Ne, čakajte še! Nekaj bi vas prosila.
Lovre. Kaj pa, Ana?
Ana. Kovačev Tine je prav zdaj prišel čez hrib, potem mi je pravil, da se judovska družina v Ameriko seli. Minolo noč je prenočila v starem gradu, k ljudem se boji v tej deželi, ker jih še vedno neusmiljeno proganjajo. Videl je starce, žene, otroke ob Dravi na poti. Ali ne bi prav
bilo, oče, ko bi vi naglo sodček starega vina in kruha naložili ter ga jim za večerjo poslali? Oče, to opravilo bi prav za vas bilo!
Lowe. Iz srca rad! Ti dobra žena! Takoj, takoj! (Otide v hišo.)
Peti prizor.
Ana sama.
Kde se li toliko časa mudiš, ljubi, presrčni mož! Jaz nemam ni pokoja ni miru; če te je kaka nesreča zadela? Ah — živa duša ne ve, zakaj mi je tako tesno pri srci; živa duša ne ve, kar si mi ti razodel, kako strašna prokletev nama za petami plazi, kako se ti v rajskej sreči trepetajoč za se oziraš, in mene in dete krčevito na srce pritiskaš, kakor bi hotel naji nevidnim rokam braniti. Mili moj Bog, mi smo v tvojih rokah! Ti si čudovit blagoslov razlil na našo hišo in polje. Moj mož me ljubi, sladko moje dete je zdravo, ti na laž postaviš njo, ki je v pravičnem srdu govorila nepravične besede. Pet let je v miru
minolo, in od nje ni bilo hudega spomina--
(Nekdo na vrata potrka.)
Kedo trka? (Kmet odpre vrata.)
Ana. Beračica!
(Seže z roko v žep po miloščine.)
Sesti prizor.
Alia, Deborah v veliko ruto zavita.
Deborah (sama sebi).
Kde sem? Je to njegova hiša? Uh. Njegova žena! Srce bodi kamen!
Ana (nežno). Na, uboga žena!
Deborah. Ne! ne! Nečem novcev!
Ana.
Kaj pa? Večerja je pripravljena. Pa z manoj v hišo idi, sprejmemo Te radi!
Deborah. Nisem lačna.
Ana.
Si žejna?
Deborah (divje). Da! žejna sem! —
Ana.
Napij se na vodnjaku. Si trudna? Čakaj, pojdem ti po vode. (Gre k vodnjaku in zajme vode.)
Deborah.
Blešči se hiša, ko svetišče božje, In ženi tej z obličja sije mir. Uh! niso vrata to, kder stala je Hinavka, ko ga vlekla je od mene? Proseč klečala sem na pragu tem, Na pragu tem mi stri je on srce. Zakaj se tresem? Ker se ona smeje? Črv sredi lepega sadu tiči.
Ana (prinese vode).
Pij, če si žejna.
Deborah (temno).
Pusti me!
Ana.
Si bolna?
Razgreta si, počij tu v hladnej senci! (Pod lipo jo odvede.)
Deborah. Si sama v hiši?
Ana.
Sama, stari oče Je peljal živeža ubežnim judom.
Deborah.
In on?
Ana. Govori, kdo?
Deborah. On!
Ana.
Mož moj? Šel je! (Vzdahne.)
Deborah (zavriska).
Šel je? Te pustil? Bog, ti si pravičen! In to je tvoje dete?
Ana.
Moje, da.
Deborah (naglo). In on je šel in je zapustil vaji?
Ana (se prestraši).
O Bog! Ti morebiti veš, kaj se Mu je zgodilo; o govori: kaj ? Ničesa ne zamolči.
Deborah. Nič ne vem!
Ana.
Ti vsa trepečeš; si li bolna? ka-li?
Deborah (zavriska). Ne, jaz sem zdrava!—Kdaj te je zapustil?
Ana.
Deveti dan je danes.
Deborah.
Kam je šel? Ne veš?
Ana.
Kaj misliš ti? Kako, da ne bi znala?
Pravice išče možu staremu,
Ki bil je jud ter je zato v nadlogi.
Deborah.
Vže osem dni? In ti se ne bojiš?
Ana.
Kaj bi se bala? V božjih rokah je. Deborah.
To meniš ti? Če božja strela splaši Mu konja, da prekucne ga v propad, če jezna božja roka most podre, Ko čez se pelje, če ga v črnem gozdu Usmrti osvete meč — — (Vstane.)
Ana.
O žena, nehaj! Zakaj trpinčiš mi boječo dušo ? Kaj hočeš? Idi! — Ti mi grozo delaš!
Deborah (tiho).
Odganja me! Budi se stara moč! Odganja me! O blagor meni!
Ana (zleti za njo).
Ne,
Ubožica, ne hodi! tu ostani, pri nas Ostani! Bolna si, odpusti mi! Počij po noči! Spanje te okrepi, In jutri» rano z Bogom dalje hodi, Sirota!
(Iz daljine se čuje zvonenje.)
109 Ana.
Angeljsko češčenje! (Sklene roke.)
Deborah (uleče na ušesa).
Moli?
Ne Čuj je Bog! (Nastavlja ušesa.) Ana.
„Odpusti nam dolge, Ko mi odpuščamo dolžnikom svojim!"
Deborah
(se prestraši in v grmovje skrije). Ana.
Kam šla je žena ? Morebiti v hišo ? Britkostjo mi srce je napolnila.
Moj Jožef!--A, a! voz drdra, stoji I
Ah, Jožef, Jožef je! —
Sedmi prizor.
Prejšnji, Jožef. Jožef.
Predraga žena t
Ana.
Si zdrav povrnol se? O hvala Bogu!
Jožef.
In dete?
Ana (steče proti hiši). Dete, teci, oče je prišel! Dete (priteče iz hiše). Preljubi oče! Ste mi kaj prinesli? Jožef.
Prinesel sem, prinesel, ljubo dete! Dete.
Štir piščeta je kokla izvalila, Rujavka naša pa ima telička.
Jožef.
Sta moja zopet? Me imata rada?
Dete.
Prav rada, prav!
Ana.
Iz vsega srca rada! (Objemo se.)
Jožef.
Kde pa je oče?
Ana.
Zdaj in zdaj bo tukaj, V dolino živeža je vbogim peljal. — Povedi, Jožef, kde si bil tak dolgo?
Jožef.
Na pravem mestu; v Beči pri cesarji! Ana.
Ti! pri cesarji! Kako si opravil ?
Jožef.
Gonili v Gradci po navadi starej Iz druge so v pisarnico me drugo. Nevolja me je zgrabila, zajahal Sem urno konja, zdirjal v Beč k cesarju.
Ana.
In niso ti branili k njemu?
Jožef.
Niso.
Odprta vrata vsacemu stoje,
Vse drenja k njemu, kakor v cerkev se,
On vsacega ob svojem času sprejme, Do smrti ne pozabim tega dneva; Da v veličastvu, kakor Bog kraljuje, Tako sem mislil, a pred manoj stal Je prost, prijazen in usmiljen človek, V jeziku nagovoril me slovenskem, Ki trn za nohtom je uradnikom, In vprašal, kaj mi treba, kaj želim. Sedaj začnem, početkom, to se ve, Spotikala se mi beseda je, A ko me tako je prijazno gledal, Osrčil sem se in mu vse povedal: Da zopet hočemo učitelja, Ki neče zapustiti svojih bratov, Iztiranih iz ogerske dežele, Da zanje hočemo skrbeti mi; A ker prepoveduje to postava, Naj on bo milostnejši od postave, In naj uboge prepusti nam jude.
Ana.
In kaj je rekel?
Jožef.
Nasmijal se je, Na ramo mi potrkal ter mi rekel; „V imenu božjem, obdržite jih!
Postava je iz starih časov, jaz Vam nove čase dam, ker sam želim Enakopravnost svojim državljanom, I jud v državi mojej — državljan Je moj."
Ana.
O blagor blazemu cesarju!
Jožef.
To nam dajalo ni miru, pokoja, Kako smo mi hiteli ! Strijc je šel Veselo to novico starcu pravit, Jaz dirjal sem domu; a reči moram, Da brez pelina bilo ni veselje, Ker sem spominjal strtega se srca.
Ana.
Ubogi mož! Zakaj si vedno v skrbi? Poglej, kako te ljubijo nebesa; Krog tebe vse cvete, smehlja se vse!
Jožef.
Ah, blagoslov povsod se mi smehlja! Požgal mi blisk ni hišnega slemena, Otroka ni vmorila kužna sapa, Ni vtisnol v čelo Kajna se mu znak.
Ana.
Kaj govoriš?
Jožef (zakrije obraz). O grozopolna kletev!
Ana.
Le ena kletev enega človeka Je bila, blagoslavljalo je tisoč Ljudi te zarad kletve, meniš, da Presliši Bog ljubezen, če je slišal, Kar govorilo slepo je sovraštvo ?
Jožef.
Ab, ti si blagoslov nam privabila, Ti si ga vredna, čista blaga žena! Jaz vživam v vednem trepetanji ga, Ker čutim dolg globoko v svojem srci; Mej tem ko tukaj v preobilnej sreči Na strani zvesta žena mi stoji, Ko milo dete stiskam na srce: V nadlogi blodi deklica sirota, Trpeti mora, ker sem jaz jo ljubil. Prokletev njena ne plaši me več, Nje črt je le ljubezen njeno pričal! Plaši me bledo, milo nje obličje, Prikaže često se mi v sanjah.
Ah, Ana, da bi videl jo še enkrat, Le enkrat razodel jej svoje čute, Kako sem zoper njo pregrešil se; Da roko bi solzami jej oblil — Ah, Ana, s tem izbrisal bi prokletev, In v moje srce bi se vrnol mir.
Ana (naglo).
Moj Jožef! Čuj me! Tam v dolini so Ubežni judje, ki gredo na zahod; Tam morebiti glas o njej doboš, In če jo najdeš, v hišo jo pripelji, Naj z nami skupaj vživa božji dar, Za drago sestro jo imela bom. — A, beračica, ki je k meni prišla, Prognancem morebiti je družabna In ve, kde najdemo Deboroh.
Jožef.
Kaj
Si rekla? Beračica?
Ana.
Hodi z mano! • Posili sem jo v hiši zadržala;
Bog nam je morebiti pot pokazal, Le hodi, vse na dobro se obrne. (Za roko ga vede v hišo.)
Osmi prizor.
Dehorah stopi izza grmovja.
Kaj to je bilo? Bog, sem prav umela? Srca ledena skorja taje se, Živenje staro vre in bije spet; O Jožef! (Solze jo oblijo.)
Moj Bog, kaj počenjaš z manoj! Ne, jaz ne ljubim, ko sem prej ljubila; Povžil je plamen na altarji dar, Le do ljudij ljubezni večna iskra Mrli še v pepelišči mojih prs, Ne, Ana, jaz pri tebi ne ostanem; Ne bodem vama mutast oponos, Kaliti nečem vama dušnega Miru. Se svojimi od tod otidem, Rodu podoba, ki je črt pokopal, Kar ve, da morete ljubiti ga.
(Strani se muza.) Le tiho, da me ne opazi kdo, Odprta vrata so. (Vedno bolj se temni, iz hiže s« luč zasveti)
Nekdo gre! ah, Njegovo dete! Videti je moram.
(Steče k njemu.) Ne boj se, dete!
Dete.
Ti si, vboga žena? Po tebi oče praša.
Deborah.
Večni Bog, Kako mu je podobno! (Poljubi je.)
Kako ti je
Ime?
Dete.
Deborah!
Deborah.
Res! Deborah, praviš? (Zjoče se.)
Dete.
Poznaješ ti Deboroh, ono ženo, O kterej oče vedno govori, Za ktero moram vsak večer moliti?
Deborah
(silno ganena, ljubi dete ter mu molek da). Na, sladko moje dete!
Dete.
Kaj je? Molek?
Deborah
obrne k odhodu, a verne se zopet, še enkrat stisne dete na srce, zaduhlim glasom).
Bog, blagoslovi vas!
(Stegne roke proti hiši.)
In tebe, vse — vse! (Otide skozi vrata.)
Deveti prizor.
Dete. Jožef in Ana njemu naproti. Dete.
Glej, mama, glej, kaj mi je žena dala! Ana (ne pogleda).
Kde je?
Dete.
Sedaj je šla. Poglejte oče! Jožef (vzame molek). A, molek moj! O Bog, o Bog! Deborah!
Deborah
(se prikaže na brdu za hišo, a Jožef in Ana je ne vidita).
Ana (priteče).
Deborah ?
Jožef. Bila je in odpustila! (Poklekne, molek pritisne na ustnice. Ana odvede dete in položi roko Jožefu na ramo. Deborah se skrije za brdom.)
(Zavesa se spusti.)
(Konec narodne igre.)

REVIZOR
Komedija v petih dejanjih.
Ruski spisal
Nikolaj Vasiljevič Gogol.
Preložil Ivan Vesel.
Na očitajte zrkalu, če j« obraz spačen.
Narodna prialOTica.
-o{o --
Izdalo in založilo Dramatično društvo v Ljubljani.
-s«9-«se---
¥
Natisnila „N&rodna tiskarna". 1884.
O S O B E.
Anton Antonovič Skvoznik-Dmuhanovski, mestni glavar.
Ana Andrejevna, njegova žena.
Marija Antonovna, njegova hči.
Lnka Luki o Hlopov, šolski nadzornik.
Žena njegova.
Anios Kedorovič Lapkin-Tapkin, sodnik. Artemij Filipovič Zemljanika, oskrbnik dobrodelnih zavodov.
Ivan Kuzraič Špekin, poštar.
Peter lvanovič Dobčinski,!	,
Peter lvanovič Bdbčinski,/ 8 JSealca"
Ivan Aleksandrovič lllestakov, uradnik iz Peterburga.
Osip, njegov sluga.
Kristijan lvanovič Hiibner, okrožni zdravnik.
Stepan lvanovič Korobkin. j	v mestu'
Stepan llič Uhovertov, policijski predstojnik.
Svistunov, 1
Pngovicin, i policaji.
DeržimordaJ
Abdiilin, trgovec.
Pebionija Petrovna Pošlepina, ključavničarica. Žena podčastnika. Miška, sluga glavarjev. Strežnik gostilniški.
Gosti, trgovci, meščani, prošniki.
Značaji in kostumi.
Opomnje gospodom igralcem.
Mestni glavar se je uže postaral v službi in ni nikakor neumen človek. Če tudi je podkupljiv, vendar se vede jako solidno, dovolj resnobno, še celo nekoliko mogočno; ne govori ni glasno, ni tiho, ni mnogo, ni malo. Vsaka beseda kaj pomeni. Črte' na obrazu so mu trde in stroge, kakor pri vsakem človeku, ki se je iz nizke službe s težavo do više popel. Prehod od strahu do veselja, od nizke zavrženosti do ošabnosti je dovolj nagel, kakor pri človeku s surovimi dušnimi nagnenji. Oblečen je navadno v zapeto uniformo in obut v bote z ostrogami. Lasé ima ostrižene in uže sive.
Ana Andrejevna, njegova žena, je provincijalna koketa, ne še prestarih let, na polovico izrejena po romanih in albumih, na polovico po skrbéh za shrambo in dekle. Silo radovedna, in včasih tudi bahasta. Včasih si vzame tudi oblast nad možem, pa samo zato, ker ji on ne vé nič odgovoriti; pa ta oblast razteza se samo na malenkosti, da mu očita in zabavlja. Štirikrat se pre-obleče med igro.
Hlestako v je mlad človek tri in dvajsetih let, tenek in suh; nekoliko bedast in, kakor pravijo, nima dokaj v glavi; šteje se mej tiste ljudi, katere v kancelijah imenujejo puhloglavce. Govori in dela brez vsacega premisleka. Ne more ustaviti se stanovitno pri kateri-koli misli. Njegov govor je pretrgan, in besede mu izlete iz ust čisto nepričakovano. Kolikor več odkritosrčnosti in priproščine bo pokazal igralec, toliko boljša bo njegova igra Oblečen po modi.
Osip, njegov sluga je takšen, kakeršni so služabniki, nekoliko uže ostareli. Govori resnobno, gleda ne-
1*
koliko v zemljo, jezika, in rad samemu sebi pripoveduje lepe nauke za svojega gospoda. Glas mu je skoro vedno enak, v pogovoru z gospodom pa mu je čmeren, celo nekoliko surov. Bolj premeten je, ko njegov gospod in zato kmalu vse zapazi, pa ne mara dosti govoriti, molčeč je prepekanec. Oblečen je v sivo ali sinjo ponošeno vrhnjo suknjo.
Bobčinski in D občinski, oba nizki duši, male postave, jako radovedna, drug drugemu sta nenavadno podobna: oba z malimi trebuški, oba govorita prav naglo in nenavadno veliko mahata oba z rokami. Dobčinski je nekaj večji in resneji od Bobčinskega, a Bobčinski je prosteji in živeji od Dobčinskega.
Lapkin-Taplcin, sodnik, človek, kateri je pet ali šest knjig prečital, in zato nekoliko svobodomiseln. Veliko si domišlja, kajti vsako besedo močno poudarja. Igralec mora vedno ohraniti imeniten, važen obraz. Govori v basu in besede zateguje, hripavo in grgravo, kakor starinska ura, katera prej piska, a potem še le bije.
Zemljanika, oskrbnik dobrodelnih zavodov, jako tolst, okoren in neokreten človek; a pri vsem tem prekanjen slepar. Jako poslužen in postrežen.
Poštar, do naivnosti dobrodušen človek.
Druge uloge ne potrebujejo razjasnjevanja: njih originale imamo vedno pred očmi.
Gospodje igralci naj bodo posebno pozorni na zadnjo sceno. Zadnja izgovorjena beseda mora pretresti kot električna iskra vsakoga— na enkrat, nenadoma. Vsa skupina mora mesto premeniti v enem trenutku. Glas osup-nenja morajo zagnati vse dame ob enem, kakor iz enih prs. Če se ne bode pazilo na te opomnje, izgine lahko ves učinek.

Prvo dejanje.
Soba v hiši mestnega glavarja.
Prvi prizor.
Mestni glavar, oskrbnik dobrodelnih zavodov, šolski nadror-nik, sodnik, policijski predstojnik, zdravnik, dva policaja.
Mestni glavar. Pozval sem vas, gospodje, da vam naznanim prav neprijetno vest: revizor pride k nam.
Arnos Fedorovic. Kaj, revizor?
Artemij Filipovič. Kako, revizor?
Glavar. Da, revizor iz Peterburga, inkognito. In sicer še s tajnimi napotili.
Arnos Fed. Glejte no!
Art. FU. Kakor bi ne bilo dovolj sitnosti, in še ta!
Luka Lukič. Moj Bog! in še s tajnimi napotili.
Glavar. Zdi se mi, kakor bi bil kaj tacega slutil: nocoj se mi je vso noč sanjalo o dveh velikanskih podganah. Nikdar nisem tacih videl: črni, grozno veliki! Prišli sta, povohali in zopet odšli. Prebral vam bom pismo, katero sem dobil od Andreja Ivanoviča Čmihova; vi ga poznate, Artemij Filipovič. Piše mi: „Ljubi prijatelj, boter in dobrotnik" (mrmra, poluglasno, pismo naglo pregledujoč)... „ti poročiti..." Tuje: „podvizam se, mej drugim ti poročiti, da je odšel uradnik z napotili ogledovat vse glavarstvo in posebno naš okrog (pomenljivo povzdigne prst kvišku). Pozvedel sem to od prav dostovernih ljudij. Prišel bo kot privaten človek. In ker vem, da imaš tudi ti, kakor vsak drug človek, grehov, in ker vem, da si razumen človek in si ne daš rad izpuliti tega, kar ti je prišlo v pest" . . . (Preneha.) No, to so njegove . . . „svetujem ti, bodi previden, ker on pride lehko vsak čas, če ni morebiti uže prišel in tam kje inkognito živi. . . . Včeraj ..." No, to so rodo vinske zadeve: „sestra Ana Kirilovna je k nam prišla z možem: Kirilo-vič je precej odebelel, in vedno na gosli igra ..." in tako dalje in tako dalje. Zdaj veste, kako je ta stvar.
Arnos Fed. Da, nenavaden, prav nenavaden prigodek. Pa ne pride zastonj.
Luka Luk. Čemu to, Anton Antonovič, čemu prihaja k nam revizor?
Glavar (vzdihujoč). Čemu! Kazen Božja je! (Vzdihujoč.) Do zdaj so bila, hvala Bogu, le druga mesta zadeta; zdaj je prišla vrsta k nam.
Amos Fed. Jaz menim, Anton Antonovič, da je temu vzrok kakšna politiška skrivnost. Veste kaj, to pomeni: Rusija . . . da, . . . Rusija hoče vojsko začeti, in ministerstvo, glejte, pošilja uradnike pozvedovat, ali ni morebiti kje kako izdajstvo.
Glavar. Ali ste jo pa zadeli! Prav zvita glava ste! Tu v sredi dežele izdajstvo! Ali smo morebiti na granici, kaj? Od tod, če leto in dan hodiš, ne prideš v drugo državo.
Amos Fed. A povem vam ... vi tega . . . vi ne . . . Vlada ima ostre oči: zastonj tako daleč . . . nekak sum se ji vzbuja.
Glavar. Vzbuja ali ne vzbuja, opomnil sem vas, gospodje, kaj vas čaka. Pazite se! Zase sem uže nekaj ukrenil, tisto tudi vam svetujem. Posebno vam, Artemij Filipovič! Gotovo bo potujoči uradnik pred vsem ogledal zavode vašemu nadzorstvu izročene, — tedaj skrbite, da bo vse pristojno. Ponočne čepice naj bi bile čisteje, in bolniki naj ne bodo taki kakor kovači, kakor jih navadno vidimo po domače hoditi.
Art. Fil. No, to in pa nič. Ponočne čepice, zaradi mene, dobimo lahko tudi čisteje.
Glavar. Da. In nad vsako posteljo mora napisano biti po latinski ali v kakem drugem jeziku .... in to naj je vam mar, Kristijan Ivanovič — kakšna je bolezen, kdo je zbolel in kdaj, katerega dne in število ... Ni prav, da bolniki tako močan tobak kade, da moraš vselej kihniti, kedar k njim prideš. In še bolje bi bilo, ko bi jih bilo menj; tekoj bodo to pripisovali slabemu oskrbništvu ali nevednosti zdravnikovi.
Bol. oskrbnik. O, kar se tiče zdravljenja, dogovorila sva se uže s Kristijanom Ivanovičem, čim bliže naturi, tem boljše, — drazih zdravil ne rabiva. Človek je priprosta stvar: če umre, umre; če ozdravi, ozdravi. In Kristijan Ivanovič se prav težko z bolniki razume — saj ne ene besedice ruske ne razume.
Kristijan Ivanovič (se oglasi z glasom, podobnim nekoliko i, nekoliko e).
Glavar. In vam, Amos Fedorovič, bi svetoval ozreti se nekoliko po sodnijskih prostorih. Tam v sprednji sobi, kjer se navadno sčakujejo tožniki, napravili so sluge hlev gosem iu njihovim mladičem, ki človeku vedno pod nogami gogočejo. Hvalevredno je, pečati se z gospodarstvom, in zakaj bi se sluge tudi ne pečali ž njim? Le vedite, na
takem mestu je nepristojno . . . Hotel sem uže prej vam to opomniti, pa sem vselej pozabil.
Amos Fed. Še danes bom ukazal, odgnati jih v kuhinjo. Pridite k meni na kosilo !
Glavar. Razen tega je prav nespodobno, da je sodnijska soba vsa polna vsakovrstne nesnage ; na pisalni mizi je med pisanjem vaš lovski bič. Vem, vi ljubite lov, pa vendar bi bilo bolje ta čas, če bič kam drugam shranite ; ko bo revizor odšel, smete ga zaradi mene zopet nazaj položiti. Tako tudi vaš prisednik . . . morebiti je prav spreten in vešč ... pa iz njega gré vedno tak sopuh, kakor bi bil ravno prišel iz žganja-rije — to tudi ni prav. Uže davno sem hotel z vami o tem govoriti, pa ne vém, kaj me je zadržalo. Dobé se pripomočki zoper to, če mu je tudi res, kakor pravi, ta sopuh prirojen. Svetujte mu, naj jé luk ali česen, ali kaj druzega. V tem slučaji lahko pomaga z raznimi zdravili Kristijan Ivanovič.
Kristijan Ivanovič (oglasi se, kakor prej).
Amos Fed. Ne, ta sopuh mu ni mogoče pregnati; pravi, da ga je otroka udarila mati, in s teh mal vedno tako diši po žganji.
Glavar. Hotel sem vas le opomniti. Kar se pa tiče notranjega reda, in tega, kar imenuje v pismu Andrej Ivanovič grehe, ne vem, kaj bi dejal.
Čudno se vam bo zdelo, če pravim: ni ga človeka brez grehov. To je uže sam Bog tako uredil in Volterijanci zaman zoper to govore.
Amos Fed. Kaj vi imenujete grehe, Anton Antonovič? Grehi se ločijo od grehov. Povem vsem odkritosrčno, da jemljem darila, pa kakšna darila? Lovske pse. To je vse drugače.
Glavar. No, lovski psi, ali kaj druzega, darilo je.
Amos Fed. Ne, ne, Anton Antonovič. Glejte, na primer, če si da kdo podariti kožuh vreden petsto rubljev ali soprogi dragocen šal . . .
Glavar. No, ali pa veste, zakaj jemljete za darila lovske pse? Zato, ker v Boga ne verujete, in nikdar v cerkev ne greste; jaz se pa vsaj trdno vere držim in vsako nedeljo grem v cerkev. A vi. . . O, poznam vas, če začnete govoriti, kako je svet nastal, kar lasje mi po koncu stopijo.
Amos Fed. Da, do tega sem sam prišel, z lastnim umom.
Glavar. Mnogokrat je slabejše, če ima kdo mnogo uma, kakor ko bi ga nič ne imel. Sicer sem pa le tako govoril o okrožni sodniji; po pravici rečeno, nikomur ni nič mar tam nos vtikati; nekako posvečen kraj je, sam Bog čuva nad njim. A vi, Luka Lukič, kot nadzornik učnih zavodov, vi morate bolj paziti nad učitelji. Sicer so učeni ljudje, izučeni na raznih visocih šolah, pa imajo
prečudno obnašanje, ki v nikaki zvezi ni z njihovim učenim poklicem. Tako na primer je eden, tisti s tolstim licem ... ne spominjam se njegovega imena, nikakor ne more prebiti brez tega, da bi grede na stolico se ne spačil, tako (spači se); in potem dene roko za zavratnik in se praska po pobradku. Vendar, če se učencem tako pači, naj uže bode: morebiti je potrebno tako, o tem ne morem soditi; a so dite sami, če se tako spači revizorju, — imelo bi lahko žalostne nasledke: gospod revizor ali kdo drugi bi lehko to zapisal na svoj rovaš. Iz tega, vrag vedi, kaj se lahko zgodi.
Luka Luk. Povejte, kaj hočem ž njim početi? Uže nekaterikrat sem mu pravil. Še pred nekoliko dnevi, ko je prišel vodja v razred, spačil se je tako, da nisem kaj tacega še nikdar videl. Sicer stori vse to iz dobrega srca, a meni se očita, zakaj se mladosti vtepajo svobodomiselne navade.
Glavar. Omeniti Vam moram tudi učitelja zgodovine. Učena glava je — to se mu vidi, pregnal je temo od vednosti, le razlaga s takim ognjem, da sam sebe pozabi. Neki dan sem ga poslušal: no, dokler je govoril o Asircih in Ba-biloncih — ni bilo še nič, a ko je začel o Aleksandru Macedonskem, ne morem vam povedati, kaj vse je počel. Menil sem, da gori, skočil je s stolice, in kar je imel moči, zagnal je stol ob
tla! Res, Aleksander Macedonski je bil junak. Čemu pa je treba stole lamati! Od tega ima država le škodo.
Luka Luk. Da, res goreč je ! Uže nekatero-krat sem mu to opomnil .... Pa kaj mi je odgovoril? „Kakor hočete, za učenost dam rad tudi življenje".
Glavar. Naj bo, pa razločiti se nikakor ne more, ali je pameten človek ali pijanec; njegovih spek bi še svetnik ne prenašal.
Luka Luk. Bog pomagaj, težko je biti učenik! Vsak se vtika, vsak bi rad pokazal, da je tudi razumen človek.
Glavar. Vse to bi ne bilo nič — pa ta prokleti inkognito! Hipoma se oglasi: „A vi ste tukaj, golobčiki! Kdo," poreče, „je sodnik" — „Lapkin-Tapkin! —Lapkin-Tapkin stopite sem! In kdo je bolnici oskrbnik?" — „Zemljanika. — Zemljanika stopite sem!" Znorel bi!
Drugi prizor.
Prejšnji in poštar. Poštar. Razjasnite mi, gospodje, kdo, kaj je ta uradnik?
Glavar. Ali ste morebiti uže kaj slišali? Poštar. Peter Ivanovič Bobčinski mi je pravil. R avnokar je bil pri meni na pošti.
Glavar. No, kaj vi mislite o tem?
Poštar. Kaj mislim? Vojska bo s Turkom.
Amos Fed. Dobro, dobro! tudi jaz sem teh mislij.
Glavar. Da, oba sta res prav premetena človeka!
Poštar. Gotovo, s Turkom. Ali se bo pa Francoz jezil!
Glavar. Kakova vojska s Turkom! Nam se bo slaba godila, ne pa Turkom. To je uže gotovo: tukaj je pismo.
Poštar. Če je pa taka, tedaj ne bo nobene vojske s Turkom.
Glavar. No, kako je z vami, Ivan Kuzmič?
Poštar. Kako ? Kako pa z vami, Anton An-tonovič ?
Glavar. Kaj z mano? Sicer nisem pla-šljivec, pa vendar se malo bojim. Trgovci in meščani me najbolj skrbe. Pravijo, da sem jim bil slan; pa, moj Bog, če sem jim kaj vzel, zgodilo se je brez vsega sovraštva. Menim celo (prime ga pod roko in odpelje na stran) menim, ali nisem bil morebiti ovajen. Čemu pa pride revizor k nam? Poslušajte, Ivan Kuzmič, ali vam ni mogoče za naju obeh občno korist, vsako pismo, ki pride k vam na pošto, o prihodu in odhodu, veste, tako nekoliko razpečatiti in prebrati, ali ni
v njem kakšna ovadba, ali sploh kakovo dopisovanje. Če ni, zopet se lahko zapečati; sicer pa morete oddati pismo tudi tako, razpečateno.
Poštar. Razumem, razumem ... Ne učite me tega, tako ravnam uže dolgo, ne iz previdnosti, nego samo iz radovednosti, — neizrečeno rad bi vedel, kaj je novega po svetu. Zagotovim vas, ni mikavnejšega berila! Nekatero pismo je tako zabavno — opisujejo se take reči ... in kako je sestavljeno ... vse drugače kot v Moskovskih novicah!
Glavar. No, tedaj povejte mi, ali niste nič brali o kakem uradniku iz Peterburga.
Poštar. Ne, o uradniku iz Peterburga nič, a mnogo jc govorjenja o nečem iz Ivostrome in Saratova. Žal, da ne berete pisem. Nekatera mesta so prekrasna. Tako je nedavno neki častnik pisal prijatelju in opisal ples tako ognjeno . . . res bilo je krasno, prav krasno: „Dragi moj, življenje moje", pravi, „življenje moje teče kot v raju; lepih deklet mnogo, godba zaigra, zastave plapolajo" . . . opisal je res s živim čuvstvom. Nalašč sem ga sebi prihranil. Ali hočete, naj ga vam prečitam.
Glavar. Ne, zdaj ni čas za to. Ali mi boste naredili veselje, Ivan Kuzmič: ko bi slučajno
naleteli na tožbo ali ovadbo, da mi jo boste brez pomisleka zadržali.
Poštar. Z naj večim veseljem.
Arnos Fed. Pazite se, imeli boste kdaj sitnosti za to.
Poštar. O ljubi moj !
Glavar. Nič ne bo, nič. Drugače bi bilo, ko bi se to očitno godilo, a vse to ostane med nama.
Arnos Fed. Slaba bo, slaba! Ako vam je prav, Antonovie, ustregel bi vam rad z mlado psico. Prava sestra je mojemu psu, saj ga poznate. Gotovo ste slišali, da je Čeptovič začel tožbo z Varhovinskim, in to je voda na moj mlin : lehko bom zajce streljal zdaj na tega, zdaj na druzega zemlji.
Glavar. Veš kaj, ljubi moj! meni so zdaj vaši zajci prav malo mar: meni le ta prokleti inkognito vedno tiči v glavi! Vedno pričakujem, da se bodo odprla vrata in nenadoma . . .
Tretji prizor.
Prejšnji, Bobeinski in Dobčinski (prisopihata oba kmalu).
Bobe. Nenavadna novica! Dobč. Nepričakovano poročilo!
Vsi. Kaj, kaj tacega?
Dobe. Nenaden slučaj! Prišla sva v gostilno . . .
Bobe. (seže v besedo). Prišel sem s Petrom Ivanovičem v gostilno ....
Dobe. (seže v besedo). Dovolite, Peter Iva-novič, jaz bom povedal ....
Bobč. Ne, dovolite meni . . . dovolite, dovolite .... vi ne znate tako povedati . . .
Dobe. A vi shomotate, in, saj se ne spominjate vsega.
Bobč. Spominjam se, za Boga spominjam se. Ne vtikajte se vendar, naj jaz povem, prosim, ne vtikajte se. Prosim, gospodje, skrbite, da se ne bo vtikal Peter Ivanovič.
Glavar. A za Boga, govorite, kaj pa je ? Srce mi kar trepeče. Sedite, gospodje, tu so stoli! Peter Ivanovič, tu imate stol. (Vsi sedejo okrog obeh Petrov Ivanovičev.) No, kaj je tacega?
Bobč. Dovolite, dovolite, povedal bom vse po vrsti. Ko sem imel čast posloviti se od vas, po tem, ko ste se vznemirili zaradi prejetega pisma, dži — da, potem sem hitel, .... prosim, ne vtikajte se Peter Ivanovič! Saj vem vse, vse, vse. Tedaj, kakor sem dejal, bitel sem k Ko-robkinu. A Korobkina ni bilo doma, vrnil sem se k Rastakovskemu, pa ker nisem našel Rasta-
kovskega, oglasil sem se pri Ivanu Kuzmiču, cla mu naznanim novico, katera vam je došla, in ko sem šel od tam, srečal sem Petra Ivanoviča . . .
Dobe. (seže v besedo). Pri štacuni paštetarjevi.
Bobe. Pri štacuni paštetarjevi. Dži, srečavši Petra Ivanoviča pravim mu: ali ste slišali novico, ktero je prejel Anton Antonovič iz dostover-nega pisma? A Peter Ivanovič je uže bil vse izvedel od vaše ključarice, Avdotje, katera je bila, ne vem zakaj, poslana k Filipu Antonoviču Počečujevu.
Dobe. (seže v besedo). Po sodček francoskega žganja.
Bobe. (z roko mu ukaže, naj molči). Po sodček francoskega žganja. Šla sva tedaj s Petrom Ivanovičem k Počečujevu .... A vi, Peter Ivanovič .... ne vtikajte se ... . prosim, ne vtikajte se! . . . . Grede k Počečujevu ustavi se na ulici Peter Ivanovič in pravi: „Pojdiva." pravi, „v gostilno. V želodcu mi je nekako slabo,. . . od zjutraj nisem nič užil ..." Da, da, v že« lodcu Petra Ivanoviča ... „V gostilni" pravi „imajo zdaj sveži losos, pokusila ga bova." Ko stopiva v gostilno, kar nenadoma mlad človek . . .
Dobe. (seže v besedo). Prijetne zunanje podobe, v odlični obleki ....
Bobe. Prijetne zunanje podobe, v odlični obleki, hodi po sobi, na obrazu se mu bere, kako preudarja . . . fiziognomija . . . vedenje in tukaj (s prstom kažoč na čelo) mnogo mnogo vsega. Kakor bi bil slutil, dejal sem Petru Ivanoviču: „Ta ni tukaj zastonj". Da. In Peter Ivanovič je mignil s prstom gostilničarju, ter pozval gostilničarja Vlasa — njegova žena je pred tremi tedni porodila prav krepkega dečka, ki bo, kakor oče, tudi gostilničar. Peter Ivanovič je tedaj pozval Vlasa, in ga je po tihem vprašal: „Kdo je ta mladi človek?" in Vlas mu je odgovoril: „Ta," pravi ... Ah ne vtikajte se, Peter Ivanovič, prosim vas, ne vtikajte se, vi ne pripovedujete, moj Bog, saj vi ne pripovedujete; vi šepetate z jezikom, dobro vém, vi imate v ustih zob, ki piska .... „Ta," pravi, „ta mladi človek je uradnik iz Peterburga, ime mu je," pravi, „Ivan Aleksandro vič Hlestakov, in gre," pravi „vSaratovsko gubernijo in," pravi, „čudno spričevalo si daje: uže drugi teden je tukaj, nikdar ne gré iz gostilne, jemlje vse na račun, ne kopejke ne plača". Tako mi je pravil in dovolj sem imel premišljevati. „E," pravim Petru Ivanoviču . . .
Dobi. Ne, Peter Ivanovič, jaz sem dejal „e!"
Bobe. Se vé, prvi ste vi tako dejali, a potem tudi jaz. „E," dejal sem Petru Ivanoviču, „čemu
ta tukaj sedi, ko ga njegova pot pelje v Sara-tovsko gubernijo?" ... Da! prav ta je tisti uradnik, ta je.
Glavar. Kdo, kakšen uradnik?
Bobi. Tisti uradnik, katerega so vam naznanili, — revizor.
Glavar (prestrašen). Kaj pravite, Bog pomagaj ! ta ni.
Dobe. On je! ne plačuje nič, ven ne hodi. Kdo bi pa bil? In potni list mu je napisan v Saratov.
Bobe. On je, on, za Boga, on . . . vse je opazoval, vse videl. Videl, da sva s Petrom Iva-novičem jedla losos, — in še več potem, ko je Peter Ivanovič na račun svojega želodca ... da, — tako je pogledal nama na krožnika . . . kar strah me je preletel.
Glavar. Gospod, usmili se nas grešnikov! Kje stanuje?
Dobe. Pod številko pet, pod stopnjicami.
Bobe. Pod tisto številko, kjer so se lansko leto pretepali potujoči častniki.
Glavar. Ali je uže davno tukaj ?
Dobe. Uže dva tedna. Prišel je na sv. Ba-zilija Egipčana dan.
Glavar. Dva tedna! (V stran.) O vsi svetniki! prizanesiti mi! In v teh dveh tednih je bik ste-
pena podčastnikova žena! jetniki niso dobili svojega deleža! Po ulicah krčma pri krčmi, in nesnaž-nost! Strah in groza! (Prime se za glavo.)
Art. Fil. No, Anton Antonovič, ali naj gremo v veliki gali v gostilno?
Amos Fed. Ne, ne! Najprvo moramo sklicati prvake, duhovenstvo, trgovce, glejte tudi v knjigi: Dela Ivana Masona . . .
Glavar. Ne, ne! pustite me, naj sam delam! Bili so težki trenutki v življenji, prošli so, hvala Bogu; morebiti nam bo pomagal Bog tudi zdaj. (Obrnivši se k Bobčinskemu.) Vi pravite, mlad človek je?
Bobe. Mlad človek, tri in dvajset let ima, ne več.
Glavar. Tem bolje: mladega tem laže poskusiš. A gorje, če je star hudič; mladi le po vrhu gleda. Vi, gospodje, pripravite se vsak zase, jaz se bom sam k njemu odpravil, ali pa s Petrom Ivanovičem, kakor bi šel na sprehod, ali pozve-dovati, če nimajo popotniki kacih neprijetnostij. Ej, Svistunov!
Svistunov. Kaj ukazujete?
Glavar. Stopi naglo po policijskega predstojnika, ali pa ne, ti si mi potreben. Naroči komu, da naj pride kakor hitro mogoče sem poli-
cijski predstojnik, pa pridi takoj nazaj. (Policaj odhiti.)
Ari. Fil. Idimo, idimo, Amos Fedorovič. Lahko se nam nesreča pripeti.
Amos Fed. Kaj se je vam bati? Bolnikom daste čiste ponočne čepice, pa je pri kraji.
AH. Fil. Da, da, ponočne čepice! Pa ukazano je tudi bolnikom dajati ovsene juhe, in po vseh vežnikih je tak duh po želji, da kar v nos bode.
Amos Fed. Kar se mene tiče, prav miren sem. In res, kdo bi neki zašel v sodnijsko dvorano? In če tudi pogleda v kako pisanje, ne bode življenja vesel. Uže petnajst let sedim na sodnem stolu, in če pogledam v zapiske — a! le z roko mahnem! Sam Salomon bi ne spoznal, kaj je v njih resnice, kaj laži. (Sodnik, bolniški oskrbnik, šolski nadzornik in poštar odhajajo in srečajo med vrati policaja.)
Četrti prizor.
Glavar, Bobčinski, Dobčinski in policaj.
Glavar. Kako, ali je droška pred hišo? Policaj. Je.
Glavar. Stopi na ulico .... ne, postoj! prinesi . . . Kje pa so drugi? Kaj, ali si sam? Ukazal sem, naj bo tudi Prohorov tukaj. Kje je Prohorov?
Policaj. Prohorov je v policijski stražnici, le da za nobeno rabo ni.
Glavar. Zakaj ne ?
Policaj. Zakaj? Pripeljali so ga to jutro polu-mrtvega. Uže dve vedri vode smo nanj izlili, pa dosihmal se še ni streznil.
Glavar (prime se za glavo). Ah, moj Bog, moj Bog! Stopi naglo na ulico, ali ne — skoči prej v sobo, — slišiš ? in prinesi mi meč in novi klobuk. No, Peter Ivanovič, idiva!
Bobe. In jaz, in jaz, . . . dovolite tudi meni, Anton Antonovič!
Glavar. Ne, ne, Peter Ivanovič, ni mogoče! ni pripravno in v droški tudi ni prostora za tri.
Bobe. Brez skrbi, brez skrbi, tako bom peš, peš , peš tekel za droško. Da bi mogel le skozi razpoko v vratih nekoliko pogledati, da bom videl, kaj se godi . . .
Glavar (jemaje meč iz policajevih rok). Teci naglo, dobodi občinskih slug, in vsak naj dobi. . . kako je meč zarujavel! Prokleti kramar Abdulin — vidi, da ima glavar star meč, pa mu ne pošlje novega! O prekanjen rod! Le čakajte, malo-
pridneži, stavil bi, da imajo pritožbe uže gotove, kakor bi iz tal prirastle. Vsak naj vzame v roko ulico, vrag naj vzame ulico — metlo hočem reči! — in pometejo naj ulico, ki drži k gostilni, pa naj pometejo čisto . . . Slišiš? Pa pazi mi: ti, ti, poznam te; hliniš se mi, pa mi kradeš srebrne žlice in vtikaš v bote — pazi se, imam ostra ušesa! . . . Kaj si pa delal s kupcem Črnaje-vim, kaj ? Dal ti je za monduro štiri vatle sukna in ti si mu vzel cel kos. Pazi se! Črez svoj stan jemlješ! Idi!
Peti prizor.
Prejšnji in policijski predstojnik.
Glavar. Ali, Stepan Ilič, povejte mi za Boga, kodi se vendar potikate? Komu je to podobno?
Pol. predstojnik. Bil sem ves čas pred vrati.
Glavar. No, poslušajte, Stepan Ilič! Uradnik iz Peterburga je prišel. Kako ste se pripravili?
Pol. predstojnik. Tako, kakor ste ukazali. Policaja Pugovicina sem poslal z občinskimi slugami snažit ulico.
Glavar. A kje je Držimorda?
Pol. predstojnik. Držimorda je šel k dimniku, ki je začel goreti.
Glavar. In Prohorov je pijan, ne?
Pol. predstojnik. Pijan, da.
Glavar. Kako ste mogli to dopustiti.
Pol. predstojnik. Bog ga spoznaj! Včeraj je bil v predmestji pretep — šel je tje, da bi napravil red in pripeljali so pijanega nazaj.
Glavar. Poslušajte, kaj imate storiti. Policijski častnik . . . tisti dolgopeti švigelj, naj stoji zaradi redu na mostu. Razmečite naglo tisto staro ograjo, ki je zraven čevljarja, in postavite drog z znamenjem, kakor bi bilo pripravljeno za zidanje. Kolikor več je zidališč, toliko bolj to kaže o delavnosti mestnega glavarja. Ah, moj Bog, skoro sem pozabil, da je na tem prostoru nakopičenih na štirideset voz vsakovrstnih smetij. Kako nesnažno mesto je to! Da bi bil kje postavljen vsaj kak spominek, ali vsaj ograjen trg; vrag vedi, odkodi naneso toliko smeti! In če bo uradnik izpraševal, kako ste zadovoljni, da mi boste odgovorili: „Z vsem zadovoljni, Vaše blagorodje!" in kdor bo nezadovoljen, temu bom pozneje uže dal tako nezadovoljnost . . . (Vzdihuje.) O, oli, oh, oh, oh, jaz grešnik, jaz veliki grešnik! (Vzame namesto klobuka klobučnico.) Moj Bog, daj mi, da mi bo šlo srečno izpod rok; podaril ti bom tako svečo, kakoršne ti ni nihče še daroval; vsak teh potepenih trgovcev mi bo zato
dal en cent voska. O, moj Bog, moj Bog! Idiva, Peter Ivanovič! (Mesto s klobukom hoče se pokriti s papirnato klobučnico.)
Pol. predstojnik. Anton Antonovič, saj to je škatlja pa ne klobuk!
Glavar (vrže škatljo proč). Škatlja? Kakšna škatlja je to ? Vrag jo vzemi! In če vpraša, zakaj ni sezidana cerkev pri bolnici, za katero je bil pred petimi leti nakazan denar, da ne pozabite povedati, da smo jo začeli staviti, pa je zgorela. O tem sem tudi tako poročal. Bog ne daj, da bi kdo pozabivši povedal, da zidati še začeli nismo. In povejte Držimordi, naj ne daje preveč svobodne volje svojim pestem ; naj, zaradi reda, vsem posveti s svetilnico pod nos, poštenim in nepoštenim. Idiva, idiva, Peter Ivanovič. (Odide pa se vrne.) Ne pustite vojakov na ulico brez vsega; ta razdrapana posadka oblači si vrhu srajce le suknjo, niže doli nima kaj obleči. (Vsi odidejo).
Šesti prizor.
Ali» Andrejevna in Marija Antonovna (prihitita na oder).
Ana. Kje so? Kje so? Ah, moj Bog! ... (Odpre duri.) Mož! Anton, Anton! (Govori
naglo.) In vsega tega si ti kriva, vse zaradi tebe. Vedno kaj manjka, tam bucika, tu ovratnica. (Hiti k oknu in kriči.) Anton, kam, kam? Ali je prišel? Revizor? Ali ima brke? Kakšne brke?
Glas glavarjev. Pozneje, pozneje, moja ljuba!
Ana. Pozneje? Novica, in pozneje! Nočem pozneje ... Le eno samo besedo: Ali je polkovnik? Kaj? (Nevoljna.) Šel je! To ti bom pomnila! In vse zaradi: Mamica, počakajte malo, to ovratnico naj pripnem, precej bom gotova. Ti in ta precej! Zaradi tebe nisve nič zvedeli! In vse zaradi preklicanega koketstva; slišala si, da je poštar tukaj, in si daješ pred zrkalom opraviti, zdaj s te strani, zdaj z druge strani se ogleduješ. Domišljuje si, da se bo zanjo vlekel, pa veš, spačil se ti bo, ko mu boš hrbet pokazala.
Marija. Kaj hočeve, mamica? Pa čez dve uri bodevevvse zvedeli.
Ana. Čez dve uri! Prav lepa hvala! Kako si mi ustregla s tem odgovorom! Zakaj nisi dejala — čez mesec dni bo ve še bolje vedeli! (Obesi se čez okno.) Ej, Avdotja! Kaj ? Ali si slišala, Avdoti-ja, da je nekdo prišel ?.. Nisi nič slišala? Kako je bedasta? Kako maha z rokama? Kaj maha! Ali bi ne mogla pozvedeti ? Ne more pozvedeti, po glavi ji blodijo same neumnosti, na same ženine misli! Ah, tako naglo so odšli! Ali bi ne mogla teči za
droško? Teci, teci, precej! Slišiš? Hiti, vprašuj, kam so šli, in poprašaj natančno, kakšen je popotnik, kakov je — slišiš? Poglej skozi razpoko in vse pozvedi, tudi kakšne ima oči: črne ali ne, in tekoj se povrni nazaj, slišiš ? Tekoj, tekoj tekoj, tekoj! (Govori, dokler se ne spusti zavesa, in ne zakrije obeh stoječih pri oknu.)
Drugo dejanje.
Mala soba v gostilnici. Postelja, miza, kovčeg, prazna steklenica, ščet za obleko itd.
Prvi prizor.
Osip (leži na gospodovi postelji). Vrag me vzemi, rad bi kaj v želodec dobil; tako mi po trebuhu gode, kakor bi v njem trobili vsega polka trobentači. Vem, ne bom se prej najedel, dokler ne bova doma. Kaj bo z nama? Uže dva meseca sva iz Peterburga, in moj gospodič je po poti vse denarce pognal; zdaj je pa rep stisnil mej noge in miruje; ne spravim ga tako hitro po koncu.
O, izhajala bi, prav lehko bi izhajala na poti, pa ne, treba je bilo v vsakem mestu se pokazati! (Posnema ga.) „Ei, Osip, stopi, preskrbi mi sobo, najlepšo, naroči mi obed, naj bo izvrsten; ne morem tiste navadne brljuzge jesti, imeti moram izvrstnih, finih jedij." Dobro bi bilo, da bi imel zdaj kak krepek zalogaj, če je tudi navaden grižljaj. Seznanja se s popotniki, igra karte — pa ga oskubejo do čistega. E, to življenje je dolgočasno! je uže boljše na deželi v graščini; sicer ni tako, kakor v velikem mestu, pa je tudi skrbij manj; imaš svojo babo, ležiš cel ljubi dan za pečjo, in ješ paštete. Pa, kdo se bo prepiral. Po pravici rečeno, lepšega življenja le ni kot v Peter-burgu. Da ima kdo le denar, kako fino, kako izvrstno se živi; teatri, plesišča, psi in vse, kar si človek želi. In govori se tako olikano, tako delikatno, da morebiti le plemstvo lepše, in če prideš na ulico, trgovci ti pravijo: „Milostivi gospod!" če se v ladji čez reko prepelješ, sedi zraven tebe uradnik; ako iščeš družbe — stopi v gostilno; tam ti kavalir pripoveduje o življenju v taboru in razkazuje, kaj vsaka zvezda na nebu pomeni, tako kakor na dlani vse vidiš. Stara oficirska žena te sreča; drugokrat te pa mlada hišna tako pogleda . . . fej, fej, fej! (Smeje se in stresa z glavo.) Vrag vzemi to zaljubljeno ne-
umnost! Neolikane besede nikdar ne slišiš; vsak ti pravi: vi. Ako si se navolil hoditi — vzameš prevoščeka, in pelješ se kakor velik gospod, in če mu nočeš plačati — tudi prav: vsaka hiša ima prehodna vrata, in tako izgineš, da te noben hudič ne najde. Pa včasih je tudi slaba: danes prav izvrstno živiš, drugokrat pa toliko da ne počiš od gladu, kakor na primer zdaj. Pa vsega je on sam kriv. Kaj hočem ž njim početi? Očka pošljejo denarjev da bi jih varčno izdajal — ali! . .. treba se je voziti v droški, vsak dan je bilo treba hoditi po bilet za teater, a čez osem dnij glej, me pošlje prodajat novi frak. Drugikrat je vse do zadnje srajce prodal, da mu ni druzega ostalo kot vrhnja suknja, tako gotovo, kakor je Bog v nebesih! In kakšno sukno, izvrstno, angleško ! poldrugo sto rubljev ga stane samo frak, in na trgu ga pusti za dvajset; o hlačah še govoriti nočem — niti po čem gredo. In zakaj to? Zato, ker ne dela, kar mu je dolžnost, ampak hodi le na sprehode in karte igra. O, ko bi stari gospod oče to vedel! Ne gledal bi na to, da mu je sin uradnik, ampak pridvignil bi mu srajčico, in mu jih tacih namazal, da bi se ves teden tam tesal. Kakor zaslužiš, tako se ti bo postreglo. Povedal je ravno zdaj gostilničar: Ne dam vama jesti, dokler prejšnjega ne poplačata. No, in če
ne plačava? (Vzdihujoč.) Ah, moj Bog, da bi imel vsaj malo zelnate juhe! Gotovo, ves svet je uže obedoval. Nekdo trka; gotovo je on. (Vstane hitro s postelje.)
Drugi prizor,
Osip in Hlestakov.
Hlestakov. Na, primi (Da mu klobuk in palico.) Tako! Ali si se uže spet valjal po postelji?
Osip. Čemu bi se neki valjal? Jedva sem videl posteljo!
Hlest. Lažeš, valjal si se; ali vidiš, kako je vsa povaljena?
Osip. Čemu mi bo postelja? Saj še ne vem, kaj je postelja! Saj imam noge in labko stojim. Čemu mi bo postelja?
Hlest. (hodi po sobi). Poglej tam v zavitek, če je še kaj tobaka.
Osip. Kje bo neki tabaka? Pred štirimi dnevi ste zadnjega pokadili.
Hlest. (hodi in si različno ustna grize; naposled govori z groznim in odločnim glasom). Poslušaj me, Osip!
Osip. Kaj želite?
Hlest. (z groznim, pa ne tako odločnim glasom).
Stopi tje.
Osip. Kam ?
Hlest. (z glasom neodločnim in negroznim, skoro prosečim). Doli v gostilno . . . povej tam . . . naj mi pošljejo obed.
Osip. O ne, ne grem doli.
Hlest. Kaj, ti se drzneš, bedak?
Osip. Dži, pa saj bi bilo vse eno, ko bi tudi šel, saj bi nič ne pomagalo. Gospodar je dejal, da nama nič več ne bo dajal jesti.
Hlest. Kaj, to se predrzne? Še ta nesramnost !
Osip. In pravi še, da bo šel k glavarju, ker uže tretji teden gospod denarca ne pokaže. „Vidva z gospodom," pravi, „sta prava tička, in tvoj gospod je slepar. Tacih potepinov in lizunov", pravi, „smo uže dosti videli."
Hlest. In ti, mrha, imaš nad tem tako veselje, da mi vse to še enkrat pripoveduješ!
Osip. Pravi: „Tako se lahko vsak sem pri-tepe, pa obsedi, zadolži se in potem ga še ni moči izgnati." Pravi: „Šalil se ne bom, s tožbo vaju bom izgnal, in še celo v luknjo vtaknil."
Hlest. No, no, bedak, dovolj je! Hodi, hodi, in povej mu, kar sem ti naročil! Kaka surova trapa je to!
Osip. Naj boljše bo, da gospodarja samega pokličem semv.
Hlest. Čemu gospodarja sem? Le sam govori ž njim.
Osip. Ali gospod . . .
Hlest. Hodi, vrag te vzemi! Pokliči gospodarja. (Osip odide.)
Tretji prizor.
Hlestakov (sam).
Strašno sem lačen! Nekoliko sem se izpre-hodil in upal, da mi preide apetit, — ali vrag me vzemi, ne preide! Da bi se v Penzi ne bil tako premotil, imel bi dovolj denarja do doma. Pehotni stotnik me je dobro izmolzel; beštija je čudovito znal karte mešati. Vsega sva jedva četrt ure sedela — in do zadnjega me je obral. Pri vsem tem pa bi se neizrečeno rad še enkrat ž njim poskusil. Da bi mi bil le slučaj ugoden!
V ovočnih prodajalnicah nič ne dajo na up. To je uže res nesramno! (Začne peti iz „Roberta", potem: „Ne šej ti mne, matuška," naposled ne to ne ono.) Kaj ne bo nihče prišel?
Četrti prizor.
Hlestakov, (hip in gostilniški strežnik.
Strežnik. Gospodar mi je ukazal vprašati, kaj želite.
Hlest. Bodi pozdravljen, brate! No, kako se ti godi? Ali si zdrav?
Strežnik. Da, hvala Bogu !
Hlest. No, kaj, kako je vam v gostilni? Vse dobro, ali ne?
Strežnik. Da, hvala Bogu, vse dobro.
Hlest. Imate li mnogo popotnikov.
Strežnik. Da, precej.
Hlest. Poslušaj, ljubi moj, do zdaj mi niso obeda prinesli, bodi tedaj tako dober, in hiti, da ga preje dobim — vidiš, po obedu imam mnogo dela.
Strežnik. Pa gospodar pravi, da ga ne bo več dajal. Tak je, hotel se je danes uže pritožiti mestnemu glavarju.
Hlest. Kaj, pritožiti se? Presodi sam, dragi moj, čemu neki? Veš, jaz moram jesti, sicer bom shujšal. Silno sem lačen, ne govorim za šalo tega.
Strežnik. Tako je; pravi: „Ne dam mu prej jesti, dokler mi prejšnjega ne bo plačal." Taka je bila njegova beseda.
Hlest. Ti si pravi! idi, idi, govori ž njim!
Strežnik. Kaj mu hočem pa govoriti?
Hlest. Razloži mu prav resno, da moram jesti. Denar se bo . . . morebiti misli, da, če more kak kmet brez jedi dan prebiti, da morejo drugi tudi tako. Kakšna misel!
Strežnik. Dobro, poročil bom.
Peti prizor.
Hlestakov (sam).
To bi bilo pa dosti nesramno, če bi mi res nič jesti ne hotel dati. Tako sem lačen, kakor še nikdar. In razun obleke, ali morem kaj druzega v prodaj dati? Pa hlače prodati? Ne, raji glad trpeti, pa domu priti v petrogradski opravi. Žal,
da mi Joahim ni hotel posoditi voza; vrag me vzemi, izvrstno bi bilo v takem vozu domu se pripeljati, pridrdrati h kacemu graščaku pred stop-njice, s prižganima svetilnama, in Osipa zadej, oblečenega v livrejo. Kako bi, mislim si, vsi tekali sem ter tje! „Kdo je, kdo je ta?" In lakaj vstopi. (Posnemaje lakaja.) „Ivan Aleksandrovič Hlestakov izPeterburga! Ali ukažete, naj vstopi?" Pa so pravi cepci, saj še ne vedo, kaj se pravi „ali ukažete, naj vstopi?" K njim naj pride ktera koli gos ali graščak, vsak se vali kot medved naravnost v dvorano. In tam vidiš čedno gospico, greš k nji: „Gospica, kako sem ..." (mane si roke in drsa z nogama). Tfej (pljune), kar slabo mi je, tako sem lačen!
Šesti prizor.
Hlestakov, Osip potem strežnik.
Hlest. Bo li kaj? Osip. Kosilo neso.
Hlest. (ploskne v dlan in z lahka bobna na mizo). Neso! neso! neso!
Strežnik (s krožniki in prtičem). Gospodar vam zdaj zadnjikrat jesti daje.
Hlest. No, gospodar, gospodar . . . Pljuvam na tvojega gospodarja! Kaj imaš tacega?
Strežnik. Juho in pečenko.
Hlest. Kaj, samo dve jedi?
Strežnik. Samo dve.
Hlest. Kaka nesramnost! Tega ne vzamem. Povej mu, da je res tako! . . . tega je malo!
Strežnik. Ne, gospodar pravi, da je še preveč.
Hlest. A zakaj ni polivke?
Strežnik. Polivke nimamo.
Hlest. Kaj, nimate? Sam sem videl, grede mimo kuhinje, da se je veliko pripravljalo. In danes zjutraj sem videl v krčmi dva čokasta človeka, ki sta jedla losos in še marsikaj druzega.
Strežnik. Da, dobi se, pa se tudi ne dobi.
Hlest. Kako ne dobi?
Strežnik. Ker se ne dobi.
Hlest. In losos, in ribe, in koteleti?
Strežnik. O, to vse za tiste, ki plačajo.
Hlest. Ah, ti bedak!
Strežnik. Se ve da.
Hlest. Para ti grda . . . Zakaj bi jaz ne jedel, kar oni jedo ? Bes te vzemi, zakaj bi tudi jaz ne smel jesti? Kaj niso popotniki, kakor jaz?
Strežnik. Gotovo — pa vendar niso taki.
Hlest. Kaki pa?
Strežnik. Zopet: kaki! Saj je jasno: oni plačajo.
Hlest. Veš kaj, bedak si, s teboj se ne bom prepiral. (Nalije juhe in je.) Kakšna juha je to ? Same vode si nalil v čašo, nobenega okusa nima; še slabo diši. Ne maram za to juho, daj mi druge!
Strežnik. Pa jo odnesem. Gospodar je dejal, če nočete te, druge vam ne da.
Hlest. (brani jed z roko). No, no, no, . . . pusti, bedak! Navadil si se tam z gosti po domače ravnati: jaz, bratec, nisem tak, kot oni! Z manoj ne svetujem . . . (je.) Moj Bog, kaka juha! (Zopet je.) Gotovo še noben človek na svetu ni jedel take juhe; namesto tolšče plavajo peresa po nji. (Reže kokoš.) Aj, aj aj, kakšna kokoš! Daj pečenko sem! Nekaj juhe je ostalo, Osip, vzemi si. (Reže pečenko.) Kakšna pečenka je to? To ni pečenka.
Strežnik. Kaj pa je?
Hlest. Vrag vedi, kaj je, samo pečenka ni, kos lesa je, pečen za govedino. (Je.) Capini, sleparji, s tem pitate ljudi? Čeljusti mi bodo zbolele, če bom le en sam tak košček pojedel. (Drega s prstom po zobeh.) Nesramniki! dovolj je, tako je, kot drevesna skorja — nič ni mogoče izvleči,
in še zobje bodo počrneli po teh jedeh, sleparji! (Obriše si s prtičem usta.) Ali nimate nič več? Strežnik. Nič.
Hlest. Kanalje, cigani! tedaj tudi nič polivke, nič peciva. Nevredneži, vi popotnike le derete. Strežnik (pobere in odnese krožnike s Osipom).
Sedmi prizor.
Hlestakov potem Osip.
Hlest. Tak sem, kot bi ne bil nič jedel, le želodec sem razdražil. Ko bi imel kaj drobiža, poslal bi na trg in kupil žemljo.
Osip (pride). Mestni glavar je prišel in po-zveduje in povprašuje po vas.
Hlest. (prestrašen). Kaj praviš? Kaka be-štija je ta gostilničar! Tedaj pritožil se je uže! Kaj, ko bi me res vtaknil v luknjo? Kaj bo? Ko bi na gosposk način, prosim ... ne, ne, nočem! "V tem mestu častniki in svet vedno postopajo sem ter tje, in kakor nalašč sem jim pokazati hotel, kaj se pravi po gosposko se vesti ter sem začel z očmi loviti trgovsko hčer ... ne, tako nočem ... Pa, ali me sme res prijeti? Kaj sem morebiti kupec ali rokodelec? (Osrči se in
postavi se po konci.) Naravnost mu bom povedal t „Kako se vi . . (v vratih se zavrti kljuka, Hle-stakov obledi in strepetž).
Osmi prizor.
Hlestakov, glavar in Dobčinski (Glavar, vstopivši, se ustavi. Oba prestrašena se nekoliko trenutkov debel» gledata.)
Glavar (nekoliko upokojen stegne roke o bokih). Ponižni sluga!
Hlest. (priklanjaje se). Vaš sluga! . . .
Glavar. Oprostite!
Hlest. Nič . . .
Glavar. Dolžnost moja je, kot tega mesta načelniku, skrbeti za to, da popotniki in visoki ljudje nimajo nobenih sitnosti , . .
Hlest. (iz začetka nekoliko jecljaje, ah koncu odločno govoreč). Da, kaj sem hotel delati? . . . Jaz nisem kriv . . . gotovo bom plačal ... poslali mi bodo z doma. (Bobčinski pogleda izza vrat.) On je bolj kriv: govedino mi dajo trdo, kakor les; in juha — vrag vedi, kaj je vanjo ▼lil, moral sem jo skozi okno ven vreči. Po cele dni me strada ... čaj je tudi tako čuden, duh
ima po ribi, ne po čaji. Zakaj tedaj bi ... . Še tega mi manjka!
Glavar (boječ). Odpustite, jaz sem res nedolžen. Govedina na našem trgu je vselej lepa. Vozijo jo sem holmogorski kupci, pošteni ljudje in lepega vedenja. Ne morem vedeti, odkod dobiva tako meso. In če ni tako, kakor bi ... . Dovolite mi, staviti vam predlog, da se z mano preselite v drugo stanovanje.
Hlest. Ne, nočem! Vem, kaj pomeni „v drugo stanovanje"; to se pravi — „v ječo." Pa kako pravico imate, kako se predrznete? . . . Veste, . . . jaz služim v Peterburgu . . . (Ponosno.) Jaz, jaz, jaz . . .
Glavar (v stran). O moi Bog in Gospod, kako je srdit! Vse ve, vse so mu povedali ti prokleti kupci!
Hlest. (hrabreč se) Če tudi ste tukaj nad vsemi poglavar — ne bom šel! Naravnost do ministra se bom obrnil! (Tolče s pestjo po mizi.) Kdo ste vi? Kdo ste vi?
Glavar (stegnivši se in tresoč se po vsem životu). Milost, milost, ne pogubite me! Imam ženo, mala deca ... ne storite me nesrečnega človeka!
Hlest. Ne, nočem! Kaj še! Kaj mi je mar? Zato, ker imate vi ženo in deca, naj grem jaz v
ječo ? Res prekrasno! (Bobčinski pogleda skozi vrata in prestrašen se umakne.) Ne, lepa hvala zato, ne bom šel ne!
Glavar (trepetajoč). Iz neizkušenosti, za Boga, iz same neizkušenosti se je zgodilo! Iz nezadostne sposobnosti za tako službo! Izvolite sami presoditi; plača iz denarnice ne zadostuje še za čaj in sladkor ne. In če sem vzel tudi kaka darila, bile so same malenkosti: kaj za na mizo, ali za par oblek. Kar se tiče podčastniške vdove, ki se je pečala s kupčevanjem, katero sem baje dal pretepsti, to je obrekovanje, za Boga, obrekovanje! To so si izmislili moji sovražniki; tak svet je tukaj, da bi bil pripravljen me umoriti.
Hlest. Pa kaj, saj nimam nič opraviti ž njimi , . . (zamišljen.) Vendar le ne vem, čemu mi govorite o sovražnikih, ali o podčastniški vdovi . . . Podčastniška žena je vse kaj druzega, a mene se ne boste drznili pretepati, do tega vam je dolga pot! To bi še manjkalo! glejte si no! . . . Plačal bom, plačal ves denar, a zdaj sem brez njega. Samo zato tukaj sedim, ker ga nimam okroglega v žepu.
Glavar (v stran). O ti prekanjeni ptič! Kam neki meri! Naj kdo umeje, kaj hoče! Ne veš, s katere strani bi ga prijel. Pa, poskusiti vendar hočem; kar bo, to bo. Poskusiti je treba. (Glasno.)

Če res denarjev potrebujete ali kaj druzega, zapovedujte z mano ta trenotek. Moja dolžnost je pomagati popotnikom.
Hlest. Posodite, le posodite mi! Rad bi precej poplačal gostilničarja. Dovolj mi je dvesto rubljev, ali tudi manje.
Glavar (ponudi listnico). Ravno dvesto rubljev, ne trudite se jih prešteti.
Hlest. (vzame denar). Prelepa hvala! Takoj vam jih bom poslal od doma . . . nanagloma se mi je primerilo . . . vidim, plemenit človek ste. Zdaj je stvar drugačna.
Glavar (v stran). No, hvala Bogu! denar je vzel. Stvar se bo, kakor se kaže, prav mirno vršila. Saj mu sem tako namesto dveh sto štiri sto v roke stisnil.
Hlest. Ej, Osip! (Osip pride.) Pozovi strežnika! (Glavarju in Dobčinskemu.) Kaj, vi stojite? prosim, sedite! (Dobčinskemu) prosim, sedite vendar!
Glavar. Ni treba, lahko stojiva.
Hlest. Storite mi ljubav, sedite! Zdaj vidim prav odkritost vašega značaja in vašo dobrosrčnost, priznati moram to, in uže sem menil, da ste prišli zato, da bi me . . . (Dobčinskemu; Sedite ! (Glavar in Dobčinski sedeta. Bobčinski gleda pri vratih in posluša.)
Glavar (v stran). Treba je nekoliko več predrznosti. Hoče, da spoštujemo njegov inkognito. Dobro, naj bo tudi od naše strani nekaj bedarije -r delajmo se, kakor bi prav nič ne vedeli, kakšen človek je on. (Glasno.) Midva s Petrom Ivanovičem Dobčinskim, tukajšnjim graščakom, hodila sva po službenih opravkih, in prišla v gostilno, da bi se prepričala, ali se dobro ravna s popotniki, ker jaz nisem tak, kakor drugi mestni glavarji, katerim za take reči nič mar ni, a jaz, ne samo po dolžnosti svoji, ampak tudi po krščanski ljubezni hočem, da se vsak tukaj prijazno in dobro sprejme, — in kot bi bilo za plačilo, naklonil mi je slučaj tako prijazno znanje.
Hlest. Tudi jaz se prav iz srca radujem. Brez vas, priznavam, bil bi še dolgo časa sedel tu; res nisem vedel, s čim bi bil plačal.
Glavar (v stran). Le pripoveduj: ne vem s čim bi bil plačal! (Glasno.) Naj vas smem vprašati, kam in v katere kraje račite popotovati.
Hlest. Popotujem v Saratovsko gubernijo, imam posestvo tam.
Glavar (v stran, z ironičnim obrazom). Kaj ! in ne zarudi! O pri njem je treba ostrih ušesi (Glasno.) Prav prijetna reč je potovanje, na katero ste se odpravili! Kar se tiče poti, so z ene strani neprijetnosti zaradi zadržka poštnih konjr
z druge strani pa je razvedrovanje duha. Saj vi gotovo na svoje veselje potujete ?
Hlest. Ne, očka so mi ukazali. Starega jezi, da dosihmal nisem nič prislužil v Peterburgu. Meni, da jedva človek vstopi v službo, uže mu pripno na prsi red sv. Vladimira. Poslal bi njega samega, da bi se nekoliko časa preganjal po urad-nijah.
Glavar (v stran). Glejte si no, kakšne si pa ta izmišlja! In kako je še starega očeta vplel! (Glasno.) Ali mislite dolgo časa popotovati?
Hlest. Sam ne vem. Glejte, oče je trmast in neumen, star hren, trd kot les. V obraz mu bom povedal: Kakor hočete, pa brez Peterburga ne morem živeti. Ali sem res dolžan zatreti življenje med kmeti? Druge potrebe, druge želje imam, mojo dušo žeja po omiki.
<Glavar (v stran). Izvrstno je zavozlal! Laže, laže, in se vendar nikjer ne spotakne! Pa le postoj, ti se mi boš gotovo zagovoril! Bom ti uže tako nastavil, da mi boš več povedal! (Glasno.) Račili ste prav dobro opomniti! Kaj more človek početi v takem odležnem kraji? Glejte, kako se tukaj godi: noč in dan človek ne počiva, trudi se za domovino, ničemur se ne odteguje in ali bo kedaj kako plačilo za to, ne ve. (Ogleda sobo.) Kakor se kaže, ta soba je nekoliko volhka?
Hlest. Ostudna soba, in stenice take, kakor-šnih še nisem nikjer videl; grizejo kakor psi.
Glavar. Kaj pravite, tak preblagoroden gost, in trpi od koga? Od nesrečnih stenic, kakoršne se nikjer na svetu ne nahajajo! Ali ni tudi temno v tej sobi'
Hlest. Da, strašno temno. Gospodar je še uvel navado, nobene luči ne dajati. In ko bi hotel kaj delati, brati, ali pride veselje kaj spisati — ne morem: temno je, temno.
Glavar. Ali smem predrzniti se, prositi vas , . . pa ne, nisem vreden.
Hlest. Kaj pa?
Glavar. Ne, ne, nisem vreden, nisem vreden!
Hlest. Kaj pa tacega?
Glavar. Predrznil bi se . . . Doma imam izvrstno sobo za vas, svetlo, mirno . . , . . pa ne, sam čutim, da bi bila meni prevelika čast ... Ne srdite se, za Boga, iz dušne priprostosti sein stavil ta predlog.
Hlest. Nasprotno, prav z veseljem sprejmem to ponudbo. Meni je mnogo prijetnejše stanovati v privatni hiši, kakor v tej krčmi.
Glavar. Kako veselje meni! In kako se bo žena radovala! Imam uže tak značaj, gostoljuben sem od mladih let, vzlasti če je gost visoko veljaven človek. Ne mislite, da govorim zato,.
•da bi se priliznil, ne, nimam te slabosti, iz srca govorim.
Hlest. Prav lepa hvala! Tudi jaz ne ljubim ljudi dvoličnih. Prav všeč mi je vaša odkritost in dobrosrčnost, in priznavam, druzega ne želim, kakor da mi izkazujete udanost in spoštovanje, spoštovanje in udanost.
Deveti prizor.
Prejšnji in strežnik, (katerega spremlja) Osip. Bobčinski (gleda pri vratih).
Strežnik. Želite? Hlest. Račun.
Strežnik. Nedavno sem vam dal drugi račun. Hlest. Ne spominjam se tvojih neumnih računov. Govori, koliko je.
Strežnik. Prvi dan ste imeli obed, drugi dan ste jedli samo losos, in potem ste vse na dolg jemali.
Hlest. Bedak, kaj mi vse še enkrat naštevaš Koliko je vsega skupaj?
Glavar. Nikar se ne vznemirujte; naj počaka. {Strežniku.) Poberi se, račun bo uže plačan.
Hlest. Res, prav je. (Shrani denar. Strežnik odid«. Pri vratih pogledava Bobčinski.)
Deseti prizor.
Glavar, Hlestakov, Dobcinski.
Glavar. Ali bi vam ne bilo všeč, ogledati si nekatere zavode v našem mestu, na primer — bolnico in druge zavode ?
Hlest. A kaj je tam tacega?
Glavar. Videli boste, kako so pri nas razvrščena opravila . . . kako je vse v redu ....
Hlest. Z največim veseljem, pripravljen sem. (Bobčinski pomoli glavo pri vratih.)
Glavar. In potem bi, če bi vas veselilo, od tam obiskali deželno učilišče, in videli red, po katerem se pri nas uče vednosti.
Hlest. Kakor želite.
Glavar. Potem, če bi hoteli pogledati na grad in v mestne ječe, — videli bi, kako se ravna pri nas s hud-delniki.
Hlest. Čemu ogledavati ječe? Oglejmo si druge prijetnejše zavode.

Glavar. Kakor želite. Kako nameravate, ali peljati se v svojem vozu, ali pa prisesti k meni v droško?
Hlest. Raji bom k vam v droško prisedel.
Glavar (Dobčinskemu). No, Peter Ivano vič, za vas nimam zdaj prostora v droški.
Dobcinski. Nič ne de, je tudi prav.
Glavar (tiho Dobčinskemu). Slišite, tecite, kar vas neso noge, in oddajte dva listka, enega v bolnico Zemljaniki, druzega pa ženi moji. (Hle-stakovu.) Ali se smem predrzniti, poprositi vas dovoljenja, da napišem v vaši navzočnosti nekaj vrstic ženi, da se pripravi k sprejemu tako spoštovanega gosta?
Hlest. Pa čemu neki? . . . Sicer pa je tukaj črnila, ali pa tudi papirja, ne vem .... Ali bi ne hoteli na ta račun pisati ?
Glavar. Dobro, na račun bom pisal. (Piše, in sam sebi govori.) No, bomo videli, kako bo šlo delo po zajutrku, ko bo prazna velika butelja! I Da, res, imamo madejro domačega pridelka, ni sicer lepa na vid, podere pa tudi slona na tla. Le vedel bi rad, kam meri, in kje se je treba paziti. (Ko je spisal listka, odda ju Dobčinskemu, ki gre k vratom, a v tem trenotku vdero se vrata in Bobčinski, ki je na drugi strani poslušal, pade
ž njimi na oder. Vsi nekoliko vskliknejo. Bobčinski zopet vstane.)
Hlest. Ali se niste nič potolkli?
Bobi. Nič, nič, brez vsake nesreče ... le tu na nosu sem se malo oprasnil. Potečem h Kristijanu Ivanoviču ; on ima tak obliž — naenkrat preide!
Glavar (očitaje s pogledom Bobčinskemu, Hle-stakovu). Vse je dobro. Prosim, idimo! Rekel bom vašemu slugi, naj k meni prinese vaš kov-čeg. (Osipu.) Ljubi moj, prinesi vse k meni, k glavarju, vsak ti bo pot pokazal. Prosim, idimo! (Pusti Hlestakova naprej, in gré za njim; a obrne se in pravi z očitkom Bobčinskemu.) In pa vi ! ali niste imeli nikjer drugje pasti ! in po tleh stegniti se, kakor — vrag vé, kako. (Odide, za njim Bobčinski.)
Tretje dejanje.
Soba, kakor v prvem dejanji.
Prvi prizor.
Ana Audrejena in Marija Antonovna (stojite isto tako pri oknu).
Ana. Uže celo uro čakave in vse zaradi tvoje neumne gizdavosti: vsa popolnem oblečena, ne, še je treba stikati ... Da je le ne bi bila poslušala! To je vendar uže preveč! kakor nalašč, nobene duše ni ! Kakor bi bilo vse mesto izumrlo.
Marija. Ali potolaži se, mamica, črez dve minuti bove vse zvedeli. Vsak čas bo Avdotja se vrnila. (Pogleda skozi okno in malo vzklikne.) Ah, mamica! nekdo gré, glej tam konec ulice.
Ana. Kje? V tvoji glavi vedno kdo? hodi! No, saj res, nekdo gré. Kdo je neki? Male
rasti ... v fraku . . Kdo je neki? To je uže vendar preveč! Kdo bi neki bil?
Marija. Dobčinski — je, mamica!
Ana. Kakšen Dobčinski! Tebi vedno kaj tacega v glavo prihaja! To nikakor ni Dobčinski. (Maha z robcem.) Ej, vi, hodite sem! Pa naglo!
Marija. Res, mamica, Dobčinski je!
Ana. Glej jo, kakor nalašč, da se moreš le pričkati. Povem ti — Dobčinski ni.
Marija. Kaj ? Kaj mamica ? Le poglejte, res je Dobčinski.
Ana. No, res je Dobčinski, zdaj vidim. A čemu se prepiraš? (kliče.) Naglo, naglo! vi hodite počasi. No, kaj, kje so? kaj? Govorite tam! nič ne de. Kako, ali je hudo strog ? Kaj pa mož, moj mož? (Odstopi nekoliko od okna zlovoljna.) Kakšen tepec: dokler ne pride v sobo, ne morem nič zvedeti!
Drugi prizor.
Prejšnji in Dobčinski.
Ana. Govorite no vendar, prosim! Ali nimate nič vesti? Zanašala sem se samo na
4*
vas, kot na dostojnega človeka: vsi so zbežali, in tudi vi ž njimi! in do zdaj nisem imela nikogar, da bi mi bil kaj povedal. Ali vas ni sram ? Bila sem botra vašemu Vaničku in vaši Lizanki, vi pa tako z mano delate!
Dobč. Za Boga, botra, tako sem tekel sem naznanjat vam svoje spoštovanje, da mi sape nedo-staje. Moj poklon, Marija Antonovna!
Marija. Da ste mi zdravi, Peter Ivanovič!
,1«.«. Zdaj pa povejte, kaj in kako je tam ;1
Dobč. Anton Antonovič vam pošilja ta listek.
Ana. No, pa kaj je on? general?
Dobč. Ne, ni general, pa nič manj, ko general. Taka omikanost in tako dostojno vedenje!
Ana. Ah! tedaj je tisti uradnik, o katerem so pisali mojemu možu.
Dobč. Prav tisti! Midva s Petrom Ivano-vičem sva prva to zapazila.
Ana. No, povejte kako in kaj?
Dobč. Da, hvala Bogu, vse je šlo po sreči. S prvega je sicer prijel Antona Antonoviča malo ostro, celo srdil se je in pravil, da v gostilni ni vse dobro, in da ne bo k njemu prišel, in da ne bo za njega sedel v ječi; a potem, ko je spoznal Antona Antonoviča in se je stvar nekoliko raz-
jasnila, premenil je misli in hvala Bogu, vse je bilo dobro. Zdaj ogledujejo bolnico ... A vsega tega bi ne bilo, kakor sva z Antonom Antonovičem uže prej mislila, ko bi ne bilo tajne ovadbe. Jaz sam sem se malo tresel.
Ana. Kaj pa se je vam bati? Saj vi ne služite.
Bobe. Veste, tako je . .. Če slišim govoriti dostojanstvenika, uže čutim strah.
Ana. Pa, kakšen je ? . . vse to je prazna slama; povejte, kakov mož je? ali star, ali mlad?
Dobe. Mlad, mlad človek, kakih triindvajset let; govori pa, ko star mož. „Dovolite," pravi, tje bom šel, in tje . . (maha z rokami) „Rad bi pisal in bral," pravi, „pa moti me, ker je soba nekoliko temna."
Ana. Kakšnih las je? ali je črnikast ali plavolas ?
Dobe. Ne, bolj rujavkast, in oči ima bistre, tako hude, da človeka tako prestrašijo!
Ana. In kaj mi piše v tem listku: (bere) „Hitim ti naznanjat, ljuba moja, da je moj stan bil prav žalosten; pa upam v usmiljenje Božje, dve slani kumarci in pol porcije iker en rubelj in
petindvajset kopejek ..." (preneha.) Vsega tega nič ne umejem, Čemu tukaj slane kumarce in ikre?
Dobe. A, gotovo je Anton Antonovič v naglici pisal na popisan papir; tam je bil neki račun napisan.
Ana. Saj res! (bere:) „pa upam v usmiljenje Božje, in kazno je, vse bode imelo dober konec. Prigotovi naglo sobo imenitnemu gostu, tisto z žoltimi tapetami; za obed ne imej skrbi, ker bomo kosili v bolnici pri Artemiji Filipoviču; a vina nam nedostaje; povej kupcu Abdulinu, naj pošlje najboljšega; če ne, podrl mu bom vso klet. Poljubljam ti roko, draga moja, in ostajam tvoj: Anton Skvoznik—Dmuhanovski ..." Ah, moj Bog, treba bo nekoliko pohiteti! Ej, kdo je tam? Miško!
Dobe. (teče in kliče pri vratih). Miško! Miško! (Miško pride.)
Ana. Poslušaj: hiti k kupcu Abdulinu . . . postoj, dam ti s saboj listek (sede k mizi, piše listek in govori v tem), ta listek daj kočijažu Sidoru, naj gre on k kupcu Abdulinu in prinese vina. Ti sam pa pripravi to sobo lepo za gosta. Tam postavi posteljo, umivalnico in tako dalje.
Dobč. Ana Andrejevna, jaz pa hitim gledat, kako pregleduje.
Ana. Idite, idite, ne držim vas. (Dobč. otide.)
Tretji prizor.
Ana Andrejevna in Marija Antonovna.
Ana. Veš kaj, Marička, treba se nama — bo pečati za opravo. Gizdalin je iz stolice: Bog varuj, da bi le najmanjši reči se posmehoval. Tebi se najbolj podaja modra obleka z malimi obšivi.
Marija. Fej, mamica, modro! meni nikakor ne ugaja: sodnikova ženauže hodi v modrem in Zemljanikina hči tudi v modrem. Ne, bolje mi stoji rožnato rudeča obleka.
Ana. Rožnato rudeča . . . prav, če tudi samo zato, da se bove ločili. Veliko lepše ti bo stala, uže zato, ker bom jaz oblekla rumeno obleko; jaz močno ljubim rumeno.
Marija. Ah, mamica, vam ne stoji lepo rumeno!
Ana. Meni ne stoji lepo rumeno?
Marija. Ne, vem, kaj ti lepo stoji; a za rumeno je treba imeti prav temnih oči.
Ana. To je pa le preveč! Jaz bi ne imela temnih oči? Saj imam čisto temne oči! Kakšno neumnost govoriš! Kako bi ne imela temnih oči, ko vendar, kadar si karte polagam, vselej dobim tref-damo ?
Marija. Ah, mamica, za vas bi bila boljša srčna dama!
Ana. Bedarija, popolna bedarija! Nikdar nisem bila srčna dama! (Naglo odide z Marijo Antonovno in govori za sceno.) Kaj si vendar ne izmisli: srčna dama! Bog ve, kaj misli! (Ko odidete, odpro se duri, Miško pride in smeti ven suje. Pri druzih vratih pride Osip s kovčegom na glavi.)
Četrti prizor.
Miško in Osip.
Osip. Kam ?
Miško. Sem, striček, sem!
Osip. Čakaj, naj se oddahnem. Ah, kako revo prodajam! praznemu želodcu je vsako breme pretežko.
Miško. Povejte, striček, ali bo general — kmalu tu ?
Osip. Kakšen general ?
Miško. Vaš gospod!
Osip. Moj gospod? Kakšen general je on?
Miško. Ali morebiti ni general?
Osip. General, pa ves drugačen.
Miško. Kako je, ali več ali manj od pravega generala?
Osip. Več.
Miško. Vidiš tedaj! zato je pri nas taka zmešnjava.
Osip. Poslušaj, mali prijatelj: vidim, da si prav zvit ptiček: dobodi nam kaj jesti!
Miško. Za vas, striček, še ni nič gotovega. Navadnih jedi ne bodete hoteli; a ko se bo vsedel vaš gospod za mizo, vam bo tudi od svojih jedi prepustil.
Osip. A kaj imate pa navadnih jedi gotovih ?
Miško. Zelje, kašo in žgance!
Osip. Daj sem zelje, kašo in žgance! meni bo vse dobro. A kam ponesem ta kovčeg? Ali so tam še druga vrata ?
Miško. So. (Oba neseta kovčeg v sosedno sobo.)

Peti prizor.
Policaja (odpreta obe durnici. Vstopi) Hlestakov, za njim glavar, oskrbnik bolnieni, šolski nadz»rnik, Doboin-ski in Bobčinski (z obližem na nosu. Glavar pokaže policajema polo papirja na tleh; ko pobirata papir, su-jeta se).
Hlest. Izvrsten zavod! Prav po godu mi je, da popotnikom vse po mestu razkazujete. Po družili mestih mi niso nič pokazali.
Glavar. Po druzih mestih, naj se di-znem opomniti, glavar in uradniki bolj skrbe za svojo korist; a tukaj, smem reči, ni druge misli, kakor z lepim redom in bedljivostjo zaslužiti visoke vlade pohvalo.
Hlest. Zajutrek je bil izvrsten; prav prilegel se mi je. Ali imate vsak dan tako dobro?
Glavar. Pripravljeno je bilo tako prijetnemu gostu.
Hlest. Res, rad jem dobro. Saj zato živi človek, da trga cvetke veselja. Kako se pravi tisti ribi?
Ar t. Fil. (priklanjaje se). Labardan.
Hlest, Prav okusna riba! Kje smo uže za-jutrkovali? v bolnici, ali ne?
Art. Fil. Da, v bolnici.
IIlest. Je uže res, je uže res, tam so stale postelje. In bolniki, ali so ozdraveli? kakor se mi zdi, ni jih bilo mnogo.
Art. Fil. Samo deset jih je ostalo; drugi so ozdraveli. To se zato tako godi, ker je vse v pravem redu. S teh mal, ko sem jaz prevzel vodstvo, morebiti se vam zdi neverjetno, ozdraveli so vsi, kakor muhe. Jedva bolnik pride v bolnico, uže je zdrav; pa ne pomagajo toliko zdravila, kolikor snažnost in red.
Glavar. Naj mi bo dovoljeno, razložiti težko odgovornost, katero ima mestni glavar! Koliko imenitnih opravil je nakopičenih, vzlasti, kar se tiče čistosti, cest, popravil ... s kratka, naj-umnejši človek bi se o tem delu utrudil; pa hvala Bogu, tu gre vse izvrstno. Drug glavar bi morebiti skrbel za svojo korist; pa verjemite mi, da, kadar ležem spat, vselej mislim: „Gospod moj Bog, stori tako, da bo slavna vlada spoznala mojo vnetost in bo z mano zadovoljna ... Ali me poplača zato, ali ne, stori, kakor hoče, ali jaz imam vsaj mirno vest. Če je v mestu povsod red, ulice pometene, jetniki dobro shranjeni, pijancev malo . . . kaj hočem več? Ah, saj ne želim nikakih časti! Res da so mamljive, toda proti kreposti je vse le prah in nečimemost."
Ari. Fil. (v stran). O ti slepar, kako zna govoriti! Da bi dal Bog tudi meni tak dar!
Hlest. Imate prav. Priznavam, tudi jaz rad včasih deklamujem! časih se s prozo, časih z verzi izkazujem.
Bobcinski (Dobčinskemu). Res je, vse je res, kar pravi, Peter Ivanovič! Take opomnje . . . . vidi se kako temeljito in mnogo se je učil.
Hlest. Povejte, ali ni morebiti v tem mestu kaka vesela družba, kjer bi mogli, na primer, karte metati ?
Glavar (v stran). O, dragi moj! saj vem, v čegav vrt bi rad kamne metal! (Glasno.) Bog varuj! tukaj še ne vemo nič o tacih družbah. Jaz kart še nikdar v roke nisem vzel; saj še ne znam, kako se s kartami igra. Še pogledati jih ne morem hladno, in če se mi prigodi, da zagledam karo-kralja, ali kako drugo karto, napade me tak gnjus, da moram, ne zamerite, pljuniti. Zgodilo se je, ne vem kako, da so se otroci zabavali in postavljali hišo iz kart, in potem se mi je vso noč sanjalo o prokletih kartah! Vrag je vzemi! Kako je mogoče, dragoceni čas tako zapravljati!
Luka Luk. (v stran). A mene si, grdi lizun, včeraj obral za sto rubljev.
Glavar. Ta čas uporabljam boljše za mestni blagor.
Hlest. No vidite, vi se zastonj,. . ali vendar . . . vidite, to je tako, s katere strani, kako se pogleda ta stvar. Če, na primer, kdo igra, pa ima prazne roke ... no, potem se ve da! . . . Recite, kar hočete, včasih je prav zapeljivo, malo poigrati.
Šesti prizor.
Prejšnji, Ana Andrejema in Marija Antonoma.
Glavar. Drznem se predstaviti družino svojo: ženo, hčer.
Hlest. (klanjaje se). Kaka sreča, milostiva gospa, da imam to veselo priliko, videti vas.
Ana. Še veče veselje je moje, videti tako imenitno osebo.
Hlest. Dovolite, milostiva gospa, prav nasprotno : moje je še veče veselje.
Ana. Kako bi bilo to mogoče! Vi govorite to le iz uljudnosti. Prosim, sedite.
Hlest. Poleg vas stati je uže velika sreča, sicer, če na vsak način želite, pa sedem. Kaka sreča, da naposled poleg vas sedim.
Ana. Ne zamerite, tega ne smem sebi pripisovati . . . Mislim, da vam, ki pridete iz prestolnice, bila je vsa ta pot silno dolgočasna.
Hlest. Nenavadno dolgočasna! Navajen, com-prenez vous, živeti mej velikim svetom, in nenadoma čutiti se na cesti — nečedne gostilne, mrak nevednosti ... In, priznati moram, ko bi ne bilo tacega slučaja kateri bi me . . . (pogleduje Ano Andrejevno in se ji klanja) tako poplačal za vse..,
Ana. Res, kako vam mora biti neprijetno!
Hlest. Sicer pa, milostiva gospa, ta trenutek mi je prav prijetno.
Ana. Kako je to mogoče! Vi mi dajete mnogo časti. Vsega tega ne zaslužim.
Hlest. Zakaj pa ne? Vi, milostiva gospa, vse to zaslužite.
Ana. Živim na deželi . . .
Hlest. Da, pa na deželi so brežički, potočki .... No, res je. kaj se more meriti s Peter-burgom! Ah, Peteri>urg, kakšno življenje! Vi morebiti mislite, da sem samo tajnik; ne, z načelnikom v ministerstva oddelku sva prav dobra prijatelja. Udari me po plečih in pravi: „Idi, bratec, ali ne greva lc obedu?" Hodim vsak dan le po dve minuti v ministerstva oddelek, le zato, da tam povem, to tako, to tako. Tam je poseben uradnik za pisanje, tak črčkač, le s peresom
samo skrit škrit ... in pisanje je gotovo ! Hoteli so me napraviti kolegijskim prisednikom, uže vém, zakaj. In sluga leti še po stopnjicah za mano s šcetjo in pravi: „Dovolite, Ivan Aleksandrovič, naj vam očistim škornje." (Glavarju.) Gospodje, zakaj stojite? Prosim, sedite!
Glavar. Tako dostojanstvo! Stati moramo. 1 g Art. Fil. Stali bomo.	g
Luka Luk. Nikar se ne vznemirujte ! j -g Hlest. Brez komplimentov, prosim sedite ! (Glavar in drugi sedejo.) Nasprotno, povsod bi se rad tako zmuznil, da bi me ne opazili. Pa nikakor ni mogoče skriti se, nikakor ni mogoče ! Da le koder — bodi hodim, uže govore: „Glejte," pravijo, „Ivan Aleksandrovič gré!" Jedenkrat so me imeli za prvega poveljnika, vojaki so skočili z glavne straže in prezentirali z orožjem. Potem mi je dejal častnik, ki je bil moj dobri prijatelj : „Glej, bratec, res smo te imeli za prvega poveljnika." Ana. Kaj nam pravite! Hlest. Z lepimi igralkami sem dobro znan. Tudi sem spisal razne mične igre ... z imenitnimi pisatelji po gosto občujem. S Puškinom sem dober prijatelj. Večkrat uže sem mu dejal: „No, kako je, ljubi moj Puškin?" — „Tako, dragi moj", odgovoril je, „tako, tako . . ." To vam je original !
Ana. Tedaj vi tudi pišete? Kako prijetna reč mora biti pesniku to opravilo! Gotovo tudi za časnike delate?
Hlest. Da, tudi za časnike delam. Sicer je pa mojih del uže mnogo: Ženitva Figarova, Robert hudič, Norma. Uže vseh naslovov ne pomnim. Pa vse to je slučajno; nisem sicer mislil pisati, pa gledališki vodje veno mer silijo: „Ljubi bratec, napiši kaj za nas!" Sam pri sebi mislim: „Naj bo, stori vendar, bratec!" In če se mi zdi, napisano je vse na en večer. Nenavadno lehkost imam v mislih. Vse, kar je zagledalo svet pod imenom baron Brambeus: Fregata Upanje in Moskovski Telegraf... vse to sem spisal jaz.
Ana. Tedaj, kakor pravite, vi bi bili baron Brambeus ?
Hlest. Tako je! in vsem popravljam pesmi. Smirdin mi daje zato štirideset tisoč rubljev.
Ana. Tedaj je gotovo tudi Juri Miloslavski vaše delo?
Hlest, Da, moje delo je.
Ana. Saj se mi je zdelo.
Marija. .Ah, mamica, tam je zapisano, da je to delo Zagoskinovo.
Ana. No, vidite! vedela sem, da se bode tudi tukaj prepirala.
Hlest. Ah, je uže res, delo to je Zagoski-novo; pa je še drug Jurij Miloslavski, in to je moje delo.
Ana. Tako je gotovo, in jaz sem vašega Sitala. Kako lepo je pisano!
Hlest. Priznavam, res, literaturi živim. Moja hiša je prva v Peterburgu. Tako znana je: hiša Ivana Ivanoviča. (Obrne se proti vsem okoli.) Počastite me, gospodje, če boste v Peterburgu, prosim, prosim, obiščite me. Veste, dajem tudi plese.
Ana. Mislim si, kako ukusno prirejeni, kako veličastni so plesi pri vas!
Hlest. Nič posebnega, ni vredno besed. Na mizi, na primer, je vodena dinja — vodena dinja šest sto rubljev vredna. Juha v loncu prihaja na ravnost po parniku iz Pariza. Privzdigni pokrov — ah kakšen duh, njemu podobnega ne nahajaš po vsej prirodi. Vsak dan sem na plesu. Tudi družbo za vist smo sestavili: vnanjih poslov minister, francoski poslanec, nemški poslanec in jaz. In kako se utrudiš v tej igri! da, po domače rečeno, kaj podobnega ni nikjer več na svetu. Ko hitiš po stopnjicah domu v četrto nadstropje, rečeš le kuharici: „No, Maruša, domačo suknjo". Pa kaj govorim — pozabil sem, da stanujem v prvem nadstropji. Le po enih stopnjicah hodim. Zanimivo je pogledati k meni v prednjo sobo, ko
5
se nisem še prebudil: grofje iu knezi se sujejo in brenče kot čmrlji, slišati je le: ž . . . ž . . . ž . . . Neki dan je bil tudi minister . . . (Glavar in drugi uradniki plašno vstanejo s stolov.) Meni celo na pakete pišejo: Vaša pre vzvišenost. Jeden-krat sem bil celo načelnik v ministerstva oddelku. Prav čudno je bilo: direktor je bil odpotoval — kara je odpotoval, ni bilo znano. Naravno, nastalo je vprašanje: kako, kdo bo prevzel to mesto? Mnogi generali bi bili radi prevzeli, in poskusili so, če bo šlo — ne, pretežavnoje! Videti jelehko, a ko se pregleda — no vrag vzemi! Vidijo, da nekaj se mora storiti — pa hajdi k meni. Takoj pošljejo po ulicah kurirje, kurirje, kurirje . . . morete si misliti, pet in trideset tisoč samih kurirjev! Vprašam vas, kaj je storiti? „Ivan Aleksandrovič, stopite na čelo ministerskemu od-delku!" Priznavam, bil sem nekoliko nemiren, oblekel sem hišno suknjo, hotel sem uže odreči, pa si mislim, naj pride do cesarja, in pa tudi v službeni spisek . . . „Dobro, gospodje, sprejmem službo, sprejmem," pravim, „naj bo," pravim, „sprejmem, a pri meni se ne sme, ne sme . . . Jaz imam tanko uho! Jaz bom uže ..." In tako je bilo: grem skozi oddelek — kakor bi se zemlja tresla, vse drgoče, vse trese se, kot jesenski list. (Glavar in drugi uradniki se tresejo od strahu; Hlestakov
se vnemlje še bolj.) 0, jaz se ne maram šaliti, vsakega spravim v trepet! Sam državni svčt se me boji. In zakaj ne? Tak sem! Ne gledam na nikogar . . . vsakemu pravim: „Sam sebe poznam, sam sebe." Povsod sem, povsod. Na dvor hodim vsak dan. Danes ali jutri me bodo naredili za feldmarš . . . (omahne in toliko, da ne pade na tla, pa uradniki ga spoštljivo poprimejo.)
Glavar (bliža se tresoč se po vsem životu in skuša govoriti). O va—va—va . . . va . . .
Hlest. (s hitrim, ostrim glasom). Kaj je?
Glavar. A va—va—va . . . va . . .
Hlest. (z istim glasom). Ne umem nič, sama neumnost.
Glavar. Va—va—va . . . ša prevzvišenost blagovolite, malo počiniti se . . . tu je soba in vse, kar je potreba.
Hlest. Neumnost — počiniti se! Pa če želite, pripravljen sem nekoliko počiniti se. Vaš zajutrek, gospodje, bil je izvrsten . . . zadovoljen sem, zadovoljen. (Deklamujoč.) Labardan! Labar-dan! (Stopa v stransko sobo, za njim glavar.)
Sedmi prizor.
Prejšnji brez Hlestakova in glavarja.
Bobe. Glej ga, to ti je človek, Peter Ivanovič! Ta je pravi mož! Nikdar še nisem bil vpričo tako imenitne osobe, toliko, da nisem umrl od strahu. Kaj menite vi, Peter Ivanovič, na kateri stopinji je neki?
Dobe. Menim, da je vsaj general.
Bobč. Jaz pa mislim, da mu general še ni vreden črevljev sezuti! in če je general, pa je vsaj generalissimus. Ali ste slišali, kako je z državnim svetom ravnal? Idiva, da vse naznaniva Amosu Fedoroviču in Korobkinu. Zdrava, Ana Andrejevna!
Dobe. Zdrava, botrica! (Oba odideta.)
Art. Fil. (Luki Lukiču). Človeka je kar strah! sam ne veš od česa! In mi še nismo v uniformi. On pa, ko se prebudi, že nas vse ovadi v Peter-burg! (Odhaja zamišljen s šolskim nadzornikom, govoreč:) Z Bogom, milostiva gospa!
Osmi prizor.
Ana Andrejema in Marija Antunovna.
Ana. Ali, kako je ljubeznjiv!
Marija. Ah, mamica, tako ljub!
Ana. In kako uglajeno je njegovo obnašanje ! Takoj se mora spoznati, da je mož iz stolice. In kako sprejema, in vse tako, tako . . . Ah, kako nebeško! Strašno sem zaljubljena v take mlade ljudi! Povem, kar brez pameti sem. Vem, da sem mu prav dopadla; zapazila sem — vedno je na me pogledoval.
Marija. Ah, mamica, name je gledal!
Ana. Prosim te, ne govori mi več tacih bedarij ! To je vender le preveč!
Marija. Ne, mamica, res je!
Ana. No glej! Bog pomagaj, da se moraš pričkati! Upam, da je dovolj! Kje bi bil na te gledal? In zakaj bi bil nate gledal?
Marija. Res je mamica, gledal me je. Pogledal je na me, ko je začel govoriti o literaturi, in potem, ko je pravil, kako igra vist s poslanci, tudi takrat je pogledal na me.
Ana. No, morebiti, enkrat ali dvakrat, in to le toliko, kakor bi sam sebi rekel: „No, pa naj pogledam še njo!"
Deveti prizor.
Prejšnji, in glavar.
Glavar (po prstih hodi). Čš . . čš . . .
Ana. Kaj ?
Glavar. Ni mi ljubo, da se je napil. Pa če je le polovica tega res, kar je pravil? (Zamisli se.) In zakaj bi ne bilo res ? Ko se človek opije, vse odkrito nosi: kar je v srcu, to je na jeziku. Res, nekoliko je priložil, pa ko bi nič ne legali, ne mogli bi nič govoriti. Z ministri igra in hodi na dvor . . . Tako, če bolj premišljujem .... hudič vedi, kdo je, kar vrti se mi v glavi; tako mi je, kakor bi stal na visokem zvoniku, ali kakor bi me hoteli obesiti.
Ana. A jaz nikakor nisem čutila nobenega strahu, videla sem v njem le človeka svetovne izobraženosti in plemenitih šeg; njegovo dostojanstvo mi je bilo malo mar.
Glavar. No, take ste—ženske! Vsega naj bo konec, le to vam je dovolj! Vam so vse drugo — prazne čenče! Nobene pametne besedice ni mogoče iz Vas spraviti. Naj tudi moža stolčejo in zbijejo, spominjale se boste jedva, kako mu je bilo ime. Veš, duša moja, tako svobodno si se ž njim vedla, kakor s kakim Dobčinskim.
Ana. O tem ti svetujem, nikar se ne vzne-miruj. Mi uže vemo, kako .. . (pogleduje hčer.)
Glavar (sam). No, pa naj z vami govorim! . . . Resnično, kak dogodek! Do sih mal se še nisem mogel po vsem od strahu upokojiti. (Odpre duri in govori.) Miška! pokliči policaja Svistunova in Držimordo: ne moreta biti daleč od vrat. (Nekoliko časa molči.) Čudno je zdaj na svetu: ko bi take ljudi vsaj lehko bilo spoznati, pa ta suhi, tenki golobradnik — kdo bo vedel, kdo je? Vojaki se pokažejo, kakoršni so, a če se oblečejo v frak — taki so kot muhe s prirezanimi peru-tami. Bog vedi, ali je bil dolgo skrit v gostilni, in čemu je lomil te dvoumne besede, v sto letih bi ne uganil, kaj pomenijo. In naposled se je vender le podal. Da še celo večje govoril, kakor je treba. Vidi se, da je še mlad človek!
Deseti prizor.
Prejšnji in Osip. (Vsi mu hité naproti, in migajo s prstom.)
Ana. Pojdi sem, ljubi moj!
Glavar. Tš . . . Kako? kaj? ali spi?
O sip. Ne, nekoliko se še razteguje.
Ana. Poslušaj, kako ti je pa ime ?
Osip. Osip, milostiva gospa.
Glavar (ženi in hčeri). Dosti je, dosti je vama! (Osipu.) No, prijatelj, ali so te dobro pogostili?
Osip. Da, izvrstno, naj ponižnejše se zahvaljujem, izvrstno so me pogostili.
Ana. No, povej nam: ali k tvojemu gospodu, kakor mislim, hodi mnogo grofov in knezov?
Osip (v stran). Kaj hočem govoriti? Ker so me zdaj dobro pogostili, pomeni, da me bodo pozneje še bolje! (Glasno.) Da tudi z grofi se shaja.
Marija. Ljubi moj Osip, kako ljubeznjiv je tvoj gospod!
Glavar. Prosim vaju, nehajte vender! S takimi praznimi besedami me boste vsega iz uma spravili. Povej nam, prijatelj . . .
Ana, Kako dostojanstvo ima tvoj gospod?
Osip. Navadno dostojanstvo.
Glavar. Ah, moj Bog, ve s svojimi neumnimi vprašanji! Ne besede ne pregovorite o tem, kar treba. No, povej nam, prijatelj, kako je tvoj gospod? . . ali je strog? ali se mnogo peča za službo, ali ne?
O sip. Da, red ljubi. Njemu mora biti vse natančno opravljeno.
Glavar. Veš kaj, prijatelj, ti mi prav dopadaš. Ti si gotovo prav priden človek. No če . . . .
Ana. Poslušaj, Osip, kadar tvoj gospod v uniformi hodi, ali . . .
Glavar. Dosti je, pravim, klepetulji, sitni! Tako silna reč: za življenje gré človeku . . . . (Osipu.) Prijatelj, ti mi prav dopadaš, vém, na poti še nisi utegnil popiti čašico čaja. Zdaj je še hladno, na, tu imaš dva rublja za čaj.
Osip (jemlje denar). Ponižno se zahvaljujem, milostivi gospod! Bog vam daj zdravje! Pomagali ste revnemu človeku.
Glavar. Prav je, prav, dal sem rad. Povej mi, prijatelj . . .
Ana. Poslušaj, Osip, kakšne oči najbolj do-padajo tvojemu gospodu?
Marija. Ah, ljubi Osip, kako ljubeznjiv nosek ima tvoj gospod!
Glavar. Postojte vendar, pustite mene! . . (Osipu.) Prosim, povej nam prijatelj, na kaj gleda tvoj gospod, to je, kaj mu je na poti najbolj všeč?
Osip. Pozveduje rad, kako je ta ali ona reč. Naj raje pa ima, da je dobro sprejet, in še bolje pogoščen.
Glavar. Še bolje?
Osip. Da, pogoščen. Jaz sem sicer podložen človek, pa tudi na to gleda, da se meni dobro godi. Za Boga! Bilo je, neki dan sva nekam popotovala: „Kako, Osip? Ali so te dobro pogostili?"— „Slabo, vaša prevzvišenost!" — „Kaj?" pravi, „Osip, tedaj je bil slab gospodar! Spomni me", pravi, „ko se vrneva." — „A, mislil sem pri sebi, (mahne z roko), ta bo uže skupil, kar mu gre!"
Glavar. Dobro, dobro, ti dobro govoriš. Prej sem ti dal nekaj za čaj, na vrh tega še nekaj za rožičke.
Osip. Čemu ta dar, vaše visokoblagorodje? (Vzame denar.) Zapil ga bom na vaše zdravje.
Ana. Stopi sem, Osip, tudi tukaj nekaj dobiš.
Marija. Ljubi moj Osip, pozdravi svojega gospoda! (Iz sosedne sobe je slišati Hlestakova kašljati.)
Glavar. Čš! (Hodi po prstih; vse na dalje se govori poluglasno.) Bog ne daj več hrumeti! idite ven! dosti je . . .
Ana. Idive, Marička! povedala ti bom nekaj, kar sem zapazila na gostu, nekaj, kar se sme samo mej nama povedati.
Glavar. O, da je toliko tega govoriti: jaz mislim, idi sem, poslušaj! . . . Ušesa si bom zamašil. (Obrne se k Osipu.) No, prijatelj . . .
Jednajsti prizor.
Prejšnji, Držimorda in Svistnnov.
Glavar. Čš! ti slokonogi medvedje, kako ropotajo s škornjami! tako se vali, kakor bi sto centov ne vem česa padalo kje z voza! Kaj vas je vrag sem privlekel?
Drž. Dobili smo povelje . . .
Glavar. Čš! (Zakrije mu usta.) Spet je krok-nila vrana! (Trese ga.) „Dobili smo povelje!" Kakor bi iz soda rjul! (Osipu.) Zdaj pa prijatelj, le pojdi, in vse pripravi tam, kakor je treba, kar dobiš v hiši. (Osip odide.) A vidva — bosta mi stala na stopnjicab, pa da se mi z mesta ne ganeta! In da mi nobenega tujca ne pustita v hišo, vzlasti nobenega trgovca. In če mi le enega spustita, vama ... Le pazita mi, če pride kdo s kako pritožbo, pa če tudi ne s pritožbo, da je le podoben tacemu človeku, ki se hoče zoper mene pritožiti, tacega kar na ravnost za vrat zgrabita in sunita! tako ga! le krepko! (pokaže z nogo) sta slišala? čš . . . čš . . . (odide po prstih za policajema).
Četrto dejanje.
Ista soba v hiši glavarjevi.
Prvi prizor.
Prihajajo opazno skoro po prstih: Amos Fedorovič, Ar-temij Fiiipovii1, poštar, Laka Lukič, Dobčinski (vsi v uniformah in polni paradi. Ves čas se govori poluglasno).
Amos Fed. (postavi vse v polukrog). Za Boga, gospodje, v polukrog, hitro v red! Ali veste, kdo je? hodi na dvor, in bega državni svčt! Stopite v vojaški red, na vsak način v vojaški red! Vi, Peter Ivanovič, stopite sem. (Oba Petra Ivanoviča hitita po prstih.)
AH. Fil. Dovolite, Amos Fedorovič, nekaj moramo storiti.
Amos Fed. No, kaj, povejte! Ar t. Fil. Saj vam je znano, kaj!
Amos Fed. Podmazati ?
Art. FU. Kaj pa, podmazati ga.
Amos. Fed. Nevarno je; ko bi začel kričati, visok državni uradnik je. Ko bi mu dali kot dar od plemstva — kakor kakšen spomin.
Poštar. Ali pa: Po pošti so prišli ti denarji, pa ni znano čegavi so.
Art. Fil. Pazite, da vas po pošti kam ne odpravi. Vedite, tako se ne dela v dobro urejeni državi. Čemu nas je tukaj cel eskadron? Predstavljajmo se vsak posebej, na štiri oči, in potem . . . kdo bo vprašal za to. Nihče ne bo nič slišal! Tako se godi v dobro urejeni druščini! Vi, Amos Fedorovič, boste prvi začeli.
Amos Fed. Vam se bolj pristoji: v vašem zavodu je visoki gost pokusil kruha.
Art. FU. Potem se pa bolj pristoji Luki Lukiču, kot odgojitelju mladine.
Luka Luk. Ne morem gospodje, ne morem. Priznavam, da sem tako odgojen, da se mi takoj v glavi meša, ako moram govoriti z višjim uradnikom, in jezik mi obtiči, kot bi bil privezan. Ne, oprostite, gospodje, oprostite!
Art. Fil. Pa, Amos Fedorovič, razun vas, kdo pa bo? Besede vam teko, kakor bi Ciceron govoril.
Amos. Fed. Kaj govorite o Ciceronu! glejte, kaj ste si izmislili! Ko bi se spozabil in začel govoriti o domačih pseh, o lovskih . . .
Vsi (stopijo k njemu). Ne, vi ne govorite samo o pseh, tudi o babilonskem stolpu . . . . Ne, Amos Fedorovič, ne zapuščajte nas, bodite naš oče! . . . Ne, Amos Fedorovič!
Amos Fed. Pustite me gospodje! (Ta čas se sliši hoja in kašelj v Hlestakovi sobi. Vsi rinejo k vratom, sujejo se, ker hočejo vsi ob enem oditi; sicer vsi pridejo ven, pa so se vender malo stiskali. Slišijo se poluglasni klici:)
Glas Bobč. Oj! Peter Ivanovič, Peter Iva-novič, vi mi stopate na noge!
Glas Zemljanikin. Odnehajte, odnehajte, gospodje, saj mi boste dušo izstisnili — vsega me boste zmečkali!
(Nekoliko klicev: aj, oj! se še sliši, naposled so se vsi ven stlačili, in soba je prazna.)
Drugi prizor.
Hlestakov (sam, nastopi s zaspanimi očmi).
Hlest. Kakor se kaže, smrčal sem prav dobro. Od kod imajo toliko žimnic in pernic?

še potil sem se. Zdi se mi, da so me včeraj pri zajutreku nekoliko upijanili: glava še zdaj ni vsa čista. Tukaj, kakor vidim, preživel bom ta čas prav prijetno. Take dobre duše imam prav rad, in priznavam, da raje vidim, če mi strežejo iz tistega srca, kakor pa zaradi svoje koristi. In hčerka glavarjeva nikakor ni neprijetna, in tudi mamica je taka, da bi bilo mogoče . ., Ne, sam ne vem, pa res, tako življenje mi je po godu.
Tretji prizor.
Hlestakov in sodnik.
Sodnik (vstopa obotavljaje, pri sebi). Moj Bog, moj Bog! naj se mi srečno izide! ah! kako se mi kolena tresejo! (Glasno, postavi se po koncu in dene roko na meč.) Imam čast predstavljati se: tukajšnjega okrožnega sodišča sodnik, kolegijski asesor Lapkin-Tapkin.
Hlest. Prosim, sedite! Vi tedaj ste tukaj sodnik ?
Sodnik. 1816. leta sem bil izvoljen na tri leta po volji plemstva in obdržal sem službo do zdaj.
Hlest. Gotovo vam ugaja ta služba?


Sodnik. Po treh triletjih sem dobil Vladimirov red četrtega razreda in pohvalo od mini-sterstva. (V stran.) Ta denar v roki! roka je vsa v ognji.
Hlest. Vladimirov red mi dopade. Sv. Ane red tretjega razreda uže ni tak.
Sodnik (pomoli nekoliko naprej stisneno roko, v stran). Moj Bog, sam ne vem, kje sem! Kakor bi na žarjavici sedel.
Hlest. Kaj pa imate v roki ?
Sodnik (ves izgubljen spusti na tla bankovce).
Nič.
Hlest. Kako nič? Saj vidim, denar jepal!
Sodnik (po vsem životu se trese). Nikakor! nič ni! (V stran.) Bog! zdaj sem pa sam pod pravico! Uže sem na poti v Sibirijo!
Hlest. (pobere bankovec). Da, to je denar.
Sodnik (v stran). Propal sem, čisto propal!
Hlest. Veste li kaj, posodite mi ta denar!
Sodnik (naglo). Kako, kako ... z največim veseljem! (V stran.) Le pogum, le pogum! pre-sveta mati Božja, potegni me iz te grezi!
Hlest. Znate li, po poti sem imel mnogo stroškov, in to in to ... . sicer vam bom pa precej vrnil, ko bom prišel domu.
Sodnik. Ne zamerite, zakaj pa! Uže brez tega je taka čast . . . Sicer pa s slabimi svojimi
močmi, z gorečnostjo in udanostjo do vlade... prizadeval si bom zaslužiti ... (vstane s stola, stegne roko hlačnici ob šivu.) Ne drznem se dalje vas motiti s svojo navzočnostjo. Ali smem čakati kacega povelja ?
Hlest. Kakšnega povelja?
Sodnik. Menim, ali ne daste kacega povelja tukajšnjemu okrožnemu sodišču?
Hlest. Čemu neki? Ne, nimam zdaj nikake potrebe zato; ne, nič, lepa hvala.
Sodnik (pokloni se in gre — v stran). No, trdnjava je naša!
Hlest. (po odhodu). Sodnik je izvrsten človek!
Četrti prizor.
Hlestakov in Poštar (pride po koncu se držeč; v uniformi, roko na meču).
Poštar. Imam čast predstavljati se: poštar dvorni svetnik Špekin !
Hlest. A, da ste mi zdravi! Prav rad se veselim v prijetni družbi. Sedite. Ali zmerom tukaj živite?
Poštar. Da, zmerom.
Hlest. To mestece mi ugaja. Sicer ni tako
6
mnogoljudno — pa kaj? saj ni glavno mesto. Ali ni res, da to ni glavno mesto?
Poštar. Čista resnica.
Hlest. Vedite, le v stolici je najti bon ton, in ne gosk, kakor po deželi. Kako menite vi, ali ni tako?
Poštar. Prav tako! (V stran.) Vsaj nič prevzeten ni, po vseh rečeh izprašuje.
Hlest. Pa mi boste priznali, da tudi v malem ..mestecu je mogoče srečno živeti.
Poštar. Da, gotovo.
Hlest. Po mojem mnenji, kaj je treba ? Treba je le, da te spoštujejo, iskreno ljubijo — ali ni res?
Poštar. Čista resnica.
Hlest. Prav veseli me, spoznati, da ste enega mnenja z menoj, Sicer pravijo, da sem čuden človek, pa je uže tak moj značaj. (Gleda mu t oči, govori sam sebi.) Tega poštarja moram na posodo prositi. (Glasno.) Čuden slučaj sem imel: na poti sem do čistega vse izdal. Ali mi morete dati tri sto rubljev v zajem?
Poštar. Kako, kako ? z največjim veseljem. Prosim, izvolite. Prisrčno rad ustrežem.
Hlest. Lepa hvala! Po pravici vam povem, na poti si ne odrečem rad kaj, in čemu? ali ni prav?
Poštar, čisto prav ! (Vstane, drži se po koncu, z roko na meču.) Ne drznem se dlje motiti vas s svojo navzočnostjo ... Ali nimate kaj opomniti zaradi poštne službe?
Hlest. Ne, prav nič! (Poštar se priklanja in odide.)
Hlest. (nažge cigaro). Tudi ta poštar se mi zdi prav izvrsten človek. Prav postrežen je, take ljudi imam rad.
Peti prizor.
Hlestakov in Luka Lukič, (katerega skoro skozi vrata pahnejo. Za njim je slišati precej glasno : „Česa se plašiš ?")
Luka Luk. (po koncu, ne brez trepeta, z roko na meču). Imam čast predstavljati se: šolski nadzornik, titularni svetnik Hlopov!
Hlest. A, Bog vas sprimi! Sedite, sedite! Ali hočete cigaro? (Daje mu cigaro.)
Luka Luk. (za se, nedoločen). Ali, zdaj pa še to! Na to pa nikakor nisem mislil. Ali naj vzamem ali naj pustim?
Hlest. Vzemite, vzemite! dobra cigara je, se ve, ni to, kar imamo v Peterburgu. Veste kaj,
6*
očka, tam sem kadil cigare po pet in dvajset rubljev stotino, da prste si oblizneš po njej, ko jo izkadiš.. Nate ognja, zažgite. (Daje mu uži-galico.)
Luka Luk. (skuša zažgati, pa se ves trese),
Hlest. Pa ne s tega konca!
Luka Luk. (od strahu je spustil cigaro, pljunil in mahnil z roko, sam sebi). Vrag vzemi vse! ta prokleta plašljivost!
Hlest. Kakor vidim, vi ne pušite radi cigar. Ali jaz, priznati moram, to je moja slabost. Tudi kar se tiče ženskega spola, ne morem biti, da nebi maral zanj. Kako pa vi? Katere so vam bolj všeč, črnikaste ali rumenolase ?
Luka Luk. (v največi stiski, kaj bi dejal),
Hlest. Tedaj povejte odkrito, ali črnikaste ali rumenolase?
Luka Luk. Ne upam si povedati.
Hlest. Ne, ne, le odgovorite! Na vsak način hočem poznati vaš okus.
Luka Luk. Drznem si opomniti ... (V stran.) Sam ne vem, kaj govorim; v glavi se mi vrti.
Hlest. A! a! nočete povedati! Gotovo vam je nagodila kaka lepa črnikasta! Priznajte, ali vam je nagodila.
Luka Luk. (molči).

Hlest. A! a! zarudeli ste! vidite! vidite! Zakaj pa ne govorite?
Luka Luk. Tako zbegan sem, vaše blago . . prevzviš . . . svet ... (V stran.) Izdal me je prokleti jezik, izdal!
Hlest. Zbegani ? V mojih očeh je nekaj tacega, kar človeka zbega. Vsaj vem, da ne ena ženska jih ne more prenašati. Ali ni tako?
Luka Luk. Gotovo je tako!
Hlest. Glejte, nahajam se v prečudnem slučaji — na poti sem ves denar poizdal. Ali mi ne morete dati tri sto rubljev na posodo?
Luka Luk. (seže v žep, sam sebi). Tukaj je nekaj, ali ni? Je, je! (Daje mu trepetaje bankovce.)
Hlest. Lepa hvala!
Luka Luk. Ne drznem se dlje motiti vas s svojo navzočnostjo.
Hlest. Zdravi!
Luka Luk. (skoro beži iz sobe). No, hvala Bogu! morebiti ne bo pogledal v razrede.
Šesti prizor.
Hlestakov in Artemij Filipovič (po koncu, z roko na meču).
Artemij Filip. Imam čast predstavljati se: bolnični oskrbnik, dvorni svetnik Zemljanika.
Hlest. Da ste mi zdravi! Prosim, sedite.
Art. Fil. Imel sem čast spremljati vas in osebno sprejeti v zavodu, meni v skrb izro-čei.em.
Hlest. Da, da, spominjam se. Pogostili ste nas z izvrstnim zajutrkom.
Art Fil. Rad se trudim v ljube domovine službi.
Hlest. Priznati moram, moja slabost je to — dobri kuhinji sem prijatelj. Povejte mi, kako je to? . . .zdi se mi, kakor bi bili včeraj nekoliko niže rasti bili, ali ni tako?
Art. Fil. Prav mogoče. (Nekoliko pomolči) Lahko rečem, da si na vso moč prizadevam in goreče svojo dolžnost izpolnjujem. (Bliže pomakne stol in poluglasno govori.) Glejte tukajšnjega poštarja, čisto nič ne stori: vsa opravila zanemarja, pakete zadržuje . . . izvolite sami preiskati! Tako tudi sodnik, kateri je bil tu pred mano, leta samo za zajci, v sodnijskih sobah ima pse, in vedenje njegovo, priznati moram pred vami
—	na zadnje, saj je domovini na korist dolžan sem povedati, če tudi je moj sorodnik in prijatelj,
—	vedenja je prav malovrednega. Tukaj je gra-ščak Dobčinski, katerega ste blagovolili videti, in ako ta Dobčinski le kam iz hiše peté odnese, uže je on tam in sedi pri njegovi ženi. Pripravljen sem
priseči . . . Prosim, le poglejte otroke: ne eno ni podobno Dobčinskemu, nego vsi tudi mala hčerka, vsi so pravi živi sodnik.
Hlest. Kaj pripovedujete! nikakor bi tega ne bil mislil.
Art. Fil. In potem tukajšnji šolski nadzornik. Ne umejem, kako je mogla vlada zaupati mu tako službo. Hujši je ko jakobinec, in tako vliva mladim pogubna načela v srca, da vam je težko dopovedati. Ali mi ukažete, in vam bom vse to boljše razložil na papirji?
Hlest. Dobro, na papirji. Prav prijetno mi bo. Vedite, da, ko mi je dolg čas, prav rad berem kaj zabavnega . . . Kako je vaše ime? tako hitro vse pozabim.
Art. Fil. Zemljanika.
Hlest. A da, Zemljanika. In povejte, ali imate otrok?
Art. Fil. Kako pa, petero; dvoje je uže odraslih.
Hlest. Pravite odraslih? pa kako . . . . kako neki . . .
Art. Fil. Ali ne hočete prašati, kako jim je ime?
Hlest. Da, kako jim je ime?
Art. Fil. Nikolaj, Ivan, Elizabeta, Marija in Perpetua.
Hlest. To je lepo.
Art. Fil. Ne drznem se dlje motiti vas s svojo navzočnostjo in jemati vam dragi čas, kateri je namenjen svetim dolžnostim . . . (Poklanja se in hoče oditi.)
Hlest. (spremlja ga). Ne, nikakor. Prav smešne reči ste mi pripovedovali. Prosim, tudi še drugikrat ... kaj tacega prav rad poslušam. (Vrne se, odpre vrata in kliče za njim.) Ej vi! kako vas ... ? čisto sem pozabil, kako vam je ime.
Art. Fil. Artemij Filipovič.
Hlest. Storite mi ljubav, Artemij Filipovič, z mano se je nekaj čudnega zgodilo: na poti sem do čistega vse izdal. Ali bi mi ne mogli dati na posodo štiri sto rubljev?
Art. Fil. Da.
Hlest. A, to je kakor nalašč! Prav lepa hvala za to.
Sedmi prizor.
Hlestakov, Bobčinski in Dobčinski.
Bobč. Imam čast predstavljati se: tega mesta meščan, Peter, sin Ivanov, Bobčinski.
Bobe. Graščak, Peter Ivanov sin, Dobčinski.
Hlest. A, uže sem vas videl! Zdi se mi, da ste vi v mojo sobo pali. Kako pa vaš nos ?
Dobč. Hvala Bogu! prosim, bodite brez vse skrbi: zdaj se je uže čisto zarastel.
Hlest. Dobro, da je suh. Veseli me ... . (Naglo in osorno.) Ali imate kaj denarja pri sebi?
Dobe. Denarja? Kako denarja?
Hlest. Na posodo tisoč rubljev.
Bobe. Za Boga, toliko nimam. Ali imate vi, Peter Ivanovič?
Dobi. Pri sebi nimam, denarji so, kakor vam je znano, naloženi v zavodu za občno oskrbovanje.
Hlest. Pa če nimate tisoč rubljev, imate vsaj sto.
Bobe. (po žepih iskaje). Peter Ivanovič, ali nimate sto rubljev pri sebi? Jaz imam vsega skupaj štirideset v bankovcih.
Dobe. Vsega skupaj le pet in dvajset rubljev.
Bobi. Poiščite bolj, Peter Ivanovič! Vem, tam v žepu na desni strani je predirek; gotovo ste v ta predirek kaj vtaknili.
Dobe. Ne tudi v predirku ni.
Hlest. Vse eno je! Da je le tako! Dobro, če je tudi pet in šestdeset rubljev . . , vse eno je. (Jemlje denar.)
Bobč. Ali vas smem vprašati o neki posebno kočljivi zadevi?

Hlest. Kaj tacega?
Dobe. Reč je jako kočljiva: povedati vam moram, moj starši sinje bil rojen še pred poroko ..
Hlest. Tako ?
Dobi. To je, tako se le pravi, pa on je bil meni rojen, kakor bi bil v zakonu, in to sem, kakor se spodobi, dovršil potem z zakona postavnimi vezmi. Tako sem, kakor vidite, hotel, da bi bil uže zdaj ves tak, kakor moj zakonski sin, in imenoval sem ga, kakor sebe, Dobčinskega.
Hlest. Dobro, naj se imenuje, to je mogoče.
Dobe. Nikakor bi vas ne nadlegoval, ko bi ne bilo zaradi njegovih zmožnosti. Ta mladiček je tak ... naj veče upanje imamo: pesmi zna na pamet praviti, in če dobi nož v roke, precej izrezuje majhne vozičke tako spretno, kot čarovnik. Petru Ivanoviču je znano.
Bobč. Da, izvrstne zmožnosti ima!
Hlest. Dobro, dobro! na to bom mislil, govoril bom . . nadejam se . . . vse to se bo naredilo, da. da . . . (Obrne se k Bobčinskemu.) Ali vi mi nimate nič povedati?
Bobč. Se ve, imam prav ponižno prošnjo.
Hlest. No kaj?
Bobč. Prosim vas prav ponižno: ko se vrnete v Peterburg, povejte vsem mogočnim gospodom tam, senatorjem in admiralom: Vaša svet-
lost, ali prevzvišenost, v tem mestu živi Peter Ivanovič Bobčinski. Tako le povejte: Tu živi Peter Ivanovič Bobčinski. Hlest. Izvrstno.
Dobe. Ne zamerite, da sva vas nadlegovala s svojo navzočnostjo.
Bobe. Ne zamerite, da sva vas nadlegovala s svojo navzočnostjo.
Hlest. Nič, nič! Prav ljubo mi je bilo. (Spremlja ju.)
Osmi prizor.
H les tako v (sam).
Hlest. Tukaj je mnogo uradnikov. Zdi se mi, da me imajo za cesarskega človeka. Pa res, včeraj sem jih dobro za nos vodil. Ti bedaki! 0 vsem tem bom pisal v Peterburg Trapičkinu: on piše v časopise — od veselja bo z jezikom dlesknil. Oj, Osip, daj sem papir in črnilo! (Osip pogleda pri vratih in reče: „Precej !") In vzlasti ta Trapičkin, če mu kaj v mrežo pride — pazi se: svojemu očetu bi ne prizanesel zato, in denar pa tudi tako ljubi. Sicer so pa ti uradniki dobri
ljudje; prav lepo je, da so mi denar posodili. Nalašč moram pogledati, koliko ga imam. Od sodnika tri sto; od poštarja tri sto, šest sto, sedem sto, osem sto . . . kako masten papir! Osem sto, devet sto . . . Oho! uže čez tisoč vsega . . . . No, zdaj mi pridi, stotnik! če se zdaj sprimeva, videli bomo, kdo bo koga!
Deveti prizor.
Hlestakov in Osip (s črnilom in papirjem).
Hlest. No, tepec, ali vidiš, kako me gosté in mi strežejo! (Začenja pisati.)
Osip. Da, hvala Bogu! Ali veste kaj, Ivan Aleksandrovič?
Hlest. No, kaj?
Osip. Pobrišiva jo od tod! Za Boga, čas je?
Hlest. (pišoč). Neumnost! Zakaj?
Osip. Zato. Bog jim daj dobro, vsem tem! Dva dni sva tukaj veselo preživela, veste, — dovolj je! Čemu ž njimi dolgo vezati se? Pljunite nanje! igra je neenaka: naj kdo drugi pride — milost Božja, Ivan Aleksandrovič! Konje imajo izvrstne — tako bi zdrčala! . . .
Hlest. (pišoč). Ne, hočem še tukaj ostati. Naj bo, jutri.
Osip. Ah, kaj jutri! Za Boga, idiva, Ivan Aleksandrovič! Boljše je za vašo čast in za vse, znate, boljše je naglo odriniti . . . Saj vidite, da so vas za nekoga druzega sprejeli, in tudi očka se bo jezil, da vas toliko časa ni . . . Tako bi pa zdrčala slavno in naj čilejše konje bi nama dali.
Hlest. (pišoč). No, dobro. Nesi najprej to pismo, in če se ti zdi, pripelji se precej s poštnimi konji sem. Pa glej, da bodo dobri konji. Povej voznikom, da jim bom dal cel rubelj za žganje, če bodo tako, kakor kurirji vozili! in pesni prepevali! (Dalje piše.) Mislim si, Trapičkin bo umrl od smeha . . .
Osip. Gospod, pismo bom odpravil z domačim človekom, a sam bom pa raje pospravljal, da se ne bo zastonj čas tratil.
Hlest. Prav, prinesi mi svečo.
Osip (odide in govori za sceno). Ej, poslušaj brate! Pismo boš nesel na pošto, pa povej poštarju,, naj ga sprejme brez denarja, in povej mu, naj pošlje gospodu precej najboljše tri konje, kurirske; in vožnje, povej, gospod ne bo plačal; vožnja, povej, je na državne stroške. Da bo vse prav skočno, da se gospod ne bo srdil. Stoj, pismo še ni gotovo.
Hlest. (dalje piše). Rad bi vedel, kje zdaj stanuje, ali v poštni ali v grahovi ulici. On tudi Cesto premeni stanovanje, pa ne plača. Napisal bom v poštno ulico. (Dopiše in spiše napis.)
Osip (prinese svečo. Hlestakov pečati. Tačas je slišati glas Držimordin). Kam ležeš, bradač? Povem ti, nikogar ne smem spustiti.
Hlest. (daje Osipu pismo). Na, nesi.
Glas trgovcev. Pustite me, naš očka! Vi nas morate spustiti: mi smo z opravili prišli.
Glas Držimordin. Proč, proč! Ne sprejema, spi. (Hrup raste.)
Hlest. Kaj pa je tam, Osip? Poglej, zakaj je hrup.
Osip (gleda skozi okno). Trgovci hočejo v hišo, pa jih policaj ne pusti. Mahajo s papirji: skoro gotovo hočejo vas videti.
Hlest. (stopi k oknu). Kaj pa je, ljubi moji?
Glas trgovcev. K tvoji milosti se zatekamo! Ukažite, gospod, prošnje sprejeti.
Hlest. Pustite jih noter, pustite! naj pridejo. Osip, povej jim, naj gredo noter. (Osip odide.)
Hlest. (prejemlje skozi okno prošnje, odpre eno in bere) „Njegovi visokoblagorodni svetlosti, gospodu finančnemu, — od trgovca Abdulina.. Vrag vedi, kaj je; pa tacega dostojanstva ni!
Deseti prizor.
Hlestakov in trgovci (s pletarčki z vinom in cukrenimi
glavami).
Hlest. Kaj pa vi, ljubi moji?
Trgovci. Čeio klanjamo pred vašo milostjo.
Hlest. Kaj pa želite?
Trgovci. Ne pogubi nas, gospod! Krivico trpimo, pa nam nihče ne pomaga.
Hlest. Od koga?
Trgovcev eden. Vse od mestnega glavarja. Tacega glavarja, gospod, še nikdar ni bilo. Take krivice dela, da ni mogoče popisati. Do čistega nas hoče sestradati, da bi bilo najboljše vrv krog vratu si zadrgniti. Ne ravna z nami po človeško. Prime za brado in pravi: „TiTatar!" Moj Bog! ko bi ga ne bili v čem spoštovali; mi vselej vse radi storimo: kar je za obleko njegovi soprogi in hčeri — mi se temu ne protivimo. Ne, vse to je njemu premalo — ej, ej! Pride v štacuno, in kar dobi v roke, vse vzame: vidi kos sukna, pa pravi: „Ej, ljubi moj, lepo sukno je to: zanesi je k meni domu." Neseš domu, in v tem kosu ni nič manj ko petdeset vatlov.
Hlest. Kaj ? ali je mogoče ? tedaj tak slepar je!
Trgovec. Za Boga! tacega glavarja nikdo ne pomni. Vse moraš poskriti po štacuni, ko
njega od daleč zagledaš. To se pravi, tu ni besede, da bi jemal kake izbrane reči, vsaka smet mu je dobra: sube slive, ki so uže sedem let ležale v sodčeku, katerih bi moj hlapec ne po-kusil, polne pesti si jih natlači. Njegov god je na sv. Antona dan, in nanesti mu moraš vsega: ničesar mu ne manjka; pa ne, še mu dajaj. Pravi da je tudi na sv. Onufrija dan njegov god. Kaj je storiti? Tudi na sv. Onufrija dan mu moraš nositi.
Hlest. Prav razbojnik je !
Trgovec. Ej, ej! Pa naj kdo poskusi oporekati, pripeljal mu bo cel polk vojakov na stanovanje. In če kdo kaj reče, zapre duri. „Jaz te ne bom", pravi, „s telesno kaznijo trapil ali na tezi te mučil — to," pravi, „brani zakon, a ti mi boš, ljubi moj, požiral gade!"
Hlest. Ah, kak slepar! Ta je kar zrel za Sibirijo.
Trgovec. Da bi ga le tvoja milost od tukaj poslala, bode uže dobro, da bi bil le nekoliko dlj6 od nas. Očka, ne zaničuj našega kruha s soljo: klanjamo se ti s cukrom in s pletarčki z vinom.
Hlest. Ne, nikar na to ne mislite; nikakor ne jemljem daril. Ko bi mi, na primer, dali tri sto rubljev na posodo, no, to je potem vse kaj druzega, lahko bi vzel.

Trgovci. Vzemi, saj si naš očka! (Iščejo denar,) Pa kaj tri sto! vzemi raje pet sto, le pomagaj nam!
Hlest. Če želite: na posodo, — ne rečem nič, vzamem.
Trgovci (ponujajo mu na srebrnem ploščeku denar). Prosim, vzemi tudi plošček.
Hlest. No, naj bo tudi plošček.
Trgovci (klanjaje se). Vzemite samo takrat tudi cuker.
Hlest. O, ne, darov nikakih . . .
Osip. Vaše visokoblagorodje, zakaj bi ne vzeli? Vzemite! na poti se vse prigodi. Dajte sem glave in pletarček! Le dajte vse! vse bo prišlo prav. Kaj pa to? Vrvica? No, daj tudi vrvico! tudi vrvica na poti prav pride: pri vozu se kaj zlomi, ali se zgodi kaj druzega — mogoče je spet povezati.
Trgovci. Storite tedaj tako milost, vaša svetlost ! Če nam pa vi naše prošnje ne uslišite, ne vemo, kako bo; obesiti se bo treba.
Hlest. Na vsak način, na vsak način! Moja skrb bo. (Trgovci odidejo; slišati je ženskin glas:) Ne, ti me ne smeš odganjati! Črez te se bom pri njem samem pritožila Ne suvaj me tako hudo!
Hlest. Kdo je tam ? (Gre k oknu.) Kaj pa je, mati?
Glas dveh žensk. Milost, milost, očka! mi-lostivi gospod, poslušaj naju!
lllest. (skozi okno). Pustite ju.
Jednajsti prizor.
Hlestukov, žena ključarjeva in ]>odčastnikova.
Ključ, (pade na kolena). Milosti prosim!
Podčast. Milosti prosim!
Hlest. Kakšne ženske ste ?
Podčast. Podčastnika Ivanova, žena.
Ključ. Ključarjeva žena sem, tukajšnja meščanka, FebronijaPetrovna Pošlepkina; moj oče..
Hlest. Stoj, govori najprej ena. Kaj hočeš ti?
Ključ. Milosti prosim, mestnega glavarja sem uže prosila! Bog naj mu pošlje vse hudo, da bi ne imeli nič dobrega ni otroci njegovi, ni on, slepar, ni strici, ni ujci, ni tetke!
Hlest, Pa zakaj ?
Ključ. Mojemu možu je ukazal obriti čelo, da bi bil vojak, pa vrsta ni bila na nas, tak slepar je! in po postavi ne more biti — saj je oženjen.
Hlest. Kako pa je mogel to storiti?
Ključ. Storil je, slepar, storil — naj ga Bog na tem in na onem svetu kaznuje, da bi,
če ima tetko, tudi tetko vse hudo zadelo, in očeta, če mu je še živ, da bi tudi on, kanalja, razpočil ali zadavil se za zmerom, ta slepar! Vzeti bi imel sinu krojačevega, ki je prav pijanec, pa roditelji so mu poslali bogato darilo, in tako je bil prisiljen poklicati sinu trgovke Pantalejevne, a Pantalejevna je poslala njegovi ženi tri kose platna, in tako pride k meni: „Čemu", pravi, „je tebi mož — saj ti nič ne pomaga." Da, to znam jaz, pa ali mi pomaga, ali mi ne pomaga: to je moja reč. Tak slepar! „Tat je," pravi, „če tudi do zdaj še ni kradel, nič ne de," pravi, „pa bo kradel, pa tudi brez tega bodo ga prihodnje leto vzeli v novake." In jaz naj bi bila brez moža, ti slepar! Da bi ves njegov rod oslepel pa nič več ne gledal sveta Božjega, in če ima taščo, naj bi tudi tašči . .
Hlest. Dobro, dobro! No, kaj pa ti? (Vpraša drugo ženo.)
Ključ, (odhajaje). Ne pozabi name, očka! bodi milostiv!
Podčast. Zoper mestnega glavarja, očka, prišla sem . . .
Hlest. No, kaj je, čemu si prišla? Povej s kratkimi besedami!
Podčast. Pretepel me je, očka!
Hlest. Kako?
Podčast. Po zmoti, očka. Me ženske smo se
7*
sprle na trgu, a policija je prepozno prišla in mene prijela, in tako podučila: da dva dni nisem mogla sedeti!
Hlest. Kaj pa je zdaj storiti?
Podčast. Prav za prav se ne more nič storiti. Pa za to zmoto ukažite mu plačati kazen. Nikakor bi temu ne ugovarjala, denar bi mi bil zdaj prav po godu.
Hlest. Dobro, dobro! Le pojdi, le pojdi, vse bom uravnal (V okno mole roke s prošnjami.) Kdo je še tam? (Gre k oknu.) Nič več, nič več! ni mogoče, ni mogoče! (Stopi od okna.) Tega sem pa uže sit, vrag jih vzemi! Ne spusti nikogar več noter, Osip!
Osip (kriči skozi okno). Le pojdite domu, domu, nima časa, jutri pridite! (Duri se odpro in vidi se človek z frizovim plaščem, z dolgo brado, z oteklimi ustnami in prevezanim licem, za tem se vidi v dalji še nekoliko ljudij.)
Osip. Domu, domu! Kaj tukaj laziš? (Upira se prvemu z rokami v trebuh in ž njim vred pri-rine v sprednjo sobo, in zapre za saboj duri.)
Dvanajsti prizor.
Hlestakov in Marija Antonoma.
Mar. Ah!
Hlest. Zakaj ste se tako ustrašili, gospica?
Mar. Ne, nisem se ustrašila.
Hlest. (zapeljivo). Ne zamerite, gospica, prav prijetno mi je, da ste me spoznali za takega človeka, kateri ... Ali se smem predrzniti, vprašati vas: kam ste bili namenjeni?
Mar. Prav za prav nikamor nisem šla.
Hlest. Zakaj nikamor niste šli.
Marija. Mislila sem, da so tukaj mamica . .
Hlest. Ne, rad bi vedel, zakaj nikamor niste hoteli iti?
Mar. Motila sem vas. Vi imate važna opravila.
Hlest. (zapeljivo). A vaše oči so mi ljubše, ko najvažnejša opravila . . . Nikakor me ne morete motiti, nikakor ne morete, nasprotno, srečo mi morete prinesti.
Mar. Vi govorite, kakor gospodje v prestolnici.
Hlest. Kakor se spodobi s tako lepo gospico. Ali smem biti tako srečen, ponuditi vam stol? Pa ne, vam se ne spodobi stol, temveč na prestol.
Mar. Res ne vem . . . prav bi bilo, ko bi bila šla. (Sede.)
Hlest. Kako prekrasen robec imate.
Mar. Vi se posmehujete, le smejte se nam dekletom na deželi.
Hlest. Kako rad bi bil, gospica, vaš robec, da bi objemal vaš prebeli vrat.
Mar. Ničesar ne umejem, kar govorite. Kaj, tak robec . . . Kako lepo vreme je danes.
Hlest. A vaše ustne, gospica, so lepše od najlepšega vremena.
Mar. Vse tako govorite . . . Poprosila bi vas, da bi mi napisali kake vrstice v album. Gotovo jih mnogo znate.
Hlest. Vam, gospica, storim vse, kar hočete. Le zapovejte, kakšne verze hočete?
Mar. Naj bodo kakoršni koli, pa taki — da bodo lepi, novi.
Hlest. Kaj verzi! — vem jih mnogo.
Mar. No, povejte, kakšne mi boste napisali?
Hlest. A čemu jih pripovedovati, saj jih tako znam.
Mar. Tako ljubim verze . . .
Hlest. Mnogo jih vem vsakovrstnih. Prosim, ali naj vam te napišem:
„Ti, ki se žalostiš, Zaman Boga dolžiš, Ti človek
in druge . . . zdaj se ne morem spomniti, pa


vse to nič ne de. Mesto tega vam darujem raji svojo ljubezen, katera je od vašega pogleda . . . (primakne stol.)
Mar. Ljubezen? Ne razumem, kaj je ljubezen . . . nikdar še nisem slišala, kaj je ljubezen , . . (Odmakne stol.)
Hlest. Zakaj odmikate stol? Prijetnejše bi bilo, da bi blizu drug druzega sedela.
Mar. (odmakne). Čemu pa blizu? Isto tako je dobro daleč.
Hlest. (primakne). Čemu pa daleč? Isto tako dobro je blizo.
Mar. (odmakne). Čemu pa to?
Hlest. (primakne). Vam se le dozdeva, da sva blizu. Pa mislite si, da sva daleč narazen. Kako bi bil srečen, gospica, ko bi vas mogel pritisniti na svoje srce.
Mar. (gleda, v okno). Kaj je to, kar je mimo letelo? Ali sraka ali kaka druga ptica?
Hlest. (poljubi jo na ramo in gleda v okno). To je sraka.
Mar (nevoljna vstane). Ne, to je uže preveč . . . Taka predrznost! . . .
Hlest. (udržujoč jo). Odpustite, gospica; to sem storil iz ljubezni, same ljubezni.
Mar. Vi me štejete za tacega dekleta . . . (Skuša uiti.)
Hlest. (udržuje jo še vedno). Storil sem iz ljubezni, iz same ljubezni. Le nekoliko sem se šalil, Marija Autonovna, ne srdite se! Pripravljen sem na kolenih vas prositi odpuščanja. (Pade na kolena.) Odpustite mi, odpustite! Vidite na kolenih me.
Trinajsti prizor.
Prejšnja dva in Ana Andrejevna.
Ana (ugleda Hlestakova na kolenih). Ah, kak prizor!
Hlest. (vstane). Vrag te vzemi!
Ana. (hčeri). Kaj to pomeni, gospica ? Kakšno vedenje je to?
Mar. Jaz, mamica . . .
Ana. Pojdi proč od tukaj! slišiš, proč, proč! pa ne predrzni se priti mi pred oči. (Marija Antonovua odhaja jokaje.) Ne zamerite, priznavam, bila sem tako osupnena . . .
Hlest. (v stran). Ona je tudi še apetitna, še vedno prav čedna. (Pade na kolena.) Milostiva gospa, vidite, gorim od ljubezni.
Ana. Kako, vi na kolenih? Ah, vstanite! vstanite! Tukaj niso tla prav čista.
Hlest. Ne, na kolenih, vedno na kolenih, zvedeti moram, kaj mi je usojeno, ali življenje, ali smrt!
Ana. Dovolite, ne razumem še po polnem pomena besedij. Če se ne motim, vi se izrekate za mojo hčer.
Hlest. Ne, v vas sem zaljubljen. Življenje moje visi na lasku. Če vi ne veneate zveste moje ljubezni, nisem vreden živeti na zemlji. S plamenom v prsih prosim za vašo roko.
Ana. Dovolite mi opomniti: sem nekako . . . jaz sem uže omožena.
Hlest. Nič ne de! Ljubezen ne pozna razločka; tudi Karamzin je rekel: „Zakoni obsojajo." Umakneva se v zavetje voda. Za vašo roko, za vašo prosim.
Štirinajsti prizor.
Prejšnja in Marija Antonovoa (nagloma prihiti).
Mar. Mamica, oče so dejali, da bi . . . (Zagleda Hlestakova na kolenih in vzklikne.) Ah, kakšen prizor!

Ana. No, kaj je ? čemu ? zakaj ? Kaj ta vihravost ! Nagloma prileti kot zapaljena mačka! No, kaj si našla kaj tako čudnega? Čemu ta osupnenost? Prav tako, kakor kakšno triletno dete. Ni podobno, ni podobno, nikakor ni podobno, da imaš osemnajst let. Ne vem. kdaj boš pametna, kdaj se boš vedla tako, kakor se spodobi dobro izrejeni gospici; kdaj boš znala, kaj so lepe šege, kaj je solidnost v vedenji!
Mar. (vsa solzna). Res, mamica nisem vedela . . .
Ana. Tebi se zmirom nekak prazen veter vrti po glavi; ti si jemlješ za zgled hčere Lap-kin-Tapkinove. čemu gledaš na nje? ni treba gledati na nje. Ti imaš drupe zglede — pred taboj je tvoja mati. Po tacih zgledih se imaš ravnati.
Mest. (prime za roko hčer). Ana Andrejevna, ne protivite se najini sreči; blagoslovite zvesto najino ljubezen!
Ana. (začudena). Tako vi ste v njo . . . ?
Hlest. Odločite, življenje ali smrt?
Ana. No, zdaj vidiš, trapica, no zdaj vidiš, kako si neumna, naš gost se je spustil na kolena ; a ti nagloma priletiš kot blazna. Res zaslužiš, da bi nalašč odrekla; nevredna si take sreče.
Mar. Ne bom več, mamica, res, v prihodnje ne bom več.
Petnajsti prizor.
Prejšnji in glavar (zasopljen).
Glavar. Ne bom več, vaša prevzvišenost! ne pogubite me! ne pogubite me!
Hlest. Kaj pa je z vami?
Glavar. Trgovci so se pritoževali pri vaši prevzvišenosti. Na svoje poštenje vas smem uve-riti, še polovica tega ni res, kar govore. Sami sleparijo in ciganijo ljudi. Podčastnikova žena se vam je nalagala, če pravi, da sem jo dal jaz pre-tepsti; ona laže, za Boga, laže. Ona se je sama pretepla.
Hlest. Naj jo bes, to podčastnikovo ženo, meni ni nič do nje!
Glavar. Ne verjemite, ne verjemite! taki lažnjivci so ... še otrok bi jim ne verjel. Po vsem mestu so znani za lažnike. A kar se tiče sleparstva, drznem si opomniti: to so taki sleparji, kakoršnih na svetu še ni bilo.
Ana. Ali veš, kakšne časti nas je vredne

štel Ivan Aleksandro vič ? Za roko naše hčere prosi.
Glavar. Kaj! kaj! . . . Ob pamet si, mati. Nikar se ne jezite, vaša prevzvišenost, nekoliko ji blodi po glavi; taka je bila tudi njena mati.
Hlest. Da, res prosim za njeno roko. Zaljubljen sem.
Glavar. Ne morem verjeti, vaša prevzvišenost !
Ana. Pa če ti pravimo . . .
Hlest. Ne šalim se, kar pravim ... Od ljubezni bi z uma prišel.
Glavar. Ne drznem se verjeti, nisem vreden take časti.
Hlest. Da, če mi niste pri volji dati roko Marije Antonovne, vrag naj ve, kaj bom storil.
Glavar. Ne morem verjeti: ljubi se vam šaliti, vaša prevzvišenost.
Ana. Ah, kakšen tepec si res ! Kdaj ti bomo dopovedali?
Glavar. Ne morem verjeti.
Hlest. Dajte mi jo, dajte mi jo — obupen človek sem, na vse odločen: če se ustrelim, postavili vas bodo pred sodbo.
Glavar. Ah, moj Bog! ej, ej, nedolžen sem na duši in na telesu! Prosim, nikar se ne jezite ! Izvolite tako storiti, kakor je vaši milosti
po godu! Meni je res v glavi zdaj . . . sam ne vem, kaj se godi. Tako neumen si zdaj zdim, kakor še nikdar prej.
Ana. No, blagoslovi ju! (Hlestakov pristopi z Marijo Antonovno.)
Glavar. Blagoslavljaj vas Bog, a jaz sem nedolžen. (Hlestakov poljubi Marijo Antonovno. Glavar ju gleda.) Za hudiča! saj je res! (Mane si oči.) Da, da, ljubita se res, ljubita se! Kakor prav ženin! Ah, kaka sreča! To mi je po godu 1
Šestnajsti prizor.
Prejšnji in Osip.
Osip. Konji so pripravljeni.
Hlest. A, prav . . . takoj.
Glavar. Ali vas je volja odpotovati?
Hlest. Da, moram.
Glavar. A kdaj pa, to je . . . vi sami ste izvolili omeniti, če se ne motim, ženitvovanja ?
Hlest. Takoj bom spet tukaj, grem le en dan k strijcu — star pa bogat mož je; jutri bodem uže zopet tu.
Glavar. Ne upamo si nikakor vas zadrža-vati, nadejaje se, da se kmalu srečno vrnete.
Hlest. Kako pa, kako pa, kmalu pridem nazaj. Da si mi zdrava, ljuba moja ... ne, ne morem povedati! Z Bogom, ljuba duša! (Ljubi jej roko.)
Glavar. Pa, ali ne potrebujete kaj za na pot? Zdi se mi, da ste nekako denarja potrebovali.
Hlest. O ne, čemu to? (Malo pomisli.) Sicer pa, če se vam zdi. . . .
Glavar. Koliko želite?
Hlest. Dali ste mi dvesto, to je, ne dvesto, nego štiristo — nočem se okoristiti z vašo zmoto — tako, prosim, zdaj še toliko, da bo ravno osemsto.
Glavar. Precej! (Jemlje iz listnice.) Kakor nalašč, sami novi bankovci so.
Hlest. Da, res! (Vzeme in ogleduje bankovce.) Izvrstno! Pravijo, novi bankovci pomenijo novo srečo.
Glavar. Da, tako je.
Hlest. Z Bogom, Anton Antonovič! Prav hvaležen sem vam za vašo gostoljubnost; nikjer nisem bil tako izvrstno sprejet. Z Bogom, Ana Andrejevna! Z Bogom duša moja, Marija Anto-novna!
\rL*r<
(Za prizoriščem.)
Glas Hlest. Z Bogom, ti moje duše angelj, Marija Antonovim !
Glas glav. Kako pa to? Kaj se hočete res na tacih koleh peljati?
Glas Hlest. Da, tako sem se navadil. Od peres me glava boli.
Glas voznikov. Prrr . . .
Glas glav. Pa dajte si vsaj kaj podložiti, kako preprogo. Ali ne velite, poslati vam preproge ?
Glas Hlest. Ne, čemu? nepotrebno je; sicer pa, če vam je prav, daste lahko preprogo?
Glas glav. Ej, Avdotja! teci v zakladnico in prinesi najboljšo preprogo, tisto, ki ima modro dno, perzijsko, pa naglo!
Glas voznikov. Prrr . . .
Glas glav. Kdaj velite pričakovati vas ?
Glas Hlest. Jutri ali pojutranjem.
Glas Osipov. A, to je preproga? daj sem, položi jo sem, tako ! Zdaj pa daj s te strani sena.
Glas voztiiJcov, Prrr . . .
Glas Osipov. S té strani ! semkaj ! še ! dobro ! Izvrstno bo! (Bije z roko po preprogi.) Zdaj pa sedite, vaše blagorodje.
Glas Hlest. Z Bogom, Anton Antonovič !
Glas glav. Srečno, vaša prevzvišenost!
Glasovi ženski. Z Bogom, Ivan Aleksandrovi«!
Glas Hlest. Z Bogom, mamica! Glas voznikov. Ej, vi, zdaj pa vzletite! (Zvonček zazveni, zavesa se spusti.)
Peto dejanje.
Tista soba.
Prvi prizor.
Glavar, Ana Andrejevna in Marija Antonovna.
Glavar. No, Ana Andrejevna ? Kaj ? Ali si kdaj na kaj tacega le mislila? Ta bogati plen, šment! Povej odkrito: ali se ti je sanjalo iz navadne mestnega glavarja žene, ko bi trenil — povej mi vender, s kakšnim vragom si pa v zvezi!
Ana. Z nikakeršnim ne; vse to sem davno vedela. Tebi se to čudno zdi, ker si priprost človek, pa nikdar nisi videl visocih ljudij.
Glavar. Jaz sam, mamica, sem človek visocega stanu. Vender, kaj praviš, če pomisliš, Ana Andrejevna, kaki ptiči smo zdaj postali! Da, Ana Andrejevna, visocega poleta, vrag me vzemi! Le
čakaj, zdaj jim bom dal popra vsem tem tičkom, ki so prinesli prošnje in ovadbe! Ej! kdo je tam ? (Vstopi policaj.) A, ti si, Ivan Karpovič! Bratec, pripelji mi sem trgovce. Jaz jih bom, te kanalje! Tako zoper mene pritoževati se! Ali ga vidiš, ta prokleti judovski rod! Le počakajte, golobčeki! Dozdaj sem vas pital s peščenimi zrni, odslej vas bom pa s kamenjem. Zapiši vse, ki so hodili pritoževat se zoper mene in pred vsemi drugimi pisače, pisače, ki so jim prošnje sestavljali. Naznani vsem, da bodo vedeli, kakšno čast je Bog podelil glavarju, da udaja hčer — ne kakoršnemu koli navadnemu človeku, temveč takemu, kakoršnega na svetu še ni bilo, kateri vse premore, vse, vse, vse! Vsem naznani, da bodo vedeli! Kriči v ves svet. zvoni z zvonom, vrag me vzemi! zdaj ko je dan slave in veselja, hočem vriskati od veselja. (Policaj odide.) Tako je, glej, AnaAndrejevna,kaj ? Kako pa bomo zdaj, kje bomo živeli? tukaj ali v Peterburgu?
Ana. Kako pa, v Peterburgu. Kako je mogoče zdaj tukaj ostati?
Glavar. No, v Peterburgu, tedaj v Peterburgu; pa tudi tukaj je lepo. Kaj praviš, ali naj zdaj glavarstvo na klin obesim, kaj, Ana Andrejevna?
Ana. To se samo po sebi razume, kaj pa je glavarstvo!
Glavar. Kaj meniš, Ana Andrejevna, zdaj bo mogoče v višji red se potisniti, saj se tika z vsemi ministri in hodi na dvor: more me pomakniti v višje službe in s časom bom zlezel v generalsko uniformo. Kaj meniš, Ana Andrejevna, ali boni mogel stopiti mej generale?
Ana. Kaj pa! to se ve, da boš.
Glavar. A, vrag me vzemi, lepo je biti generalom in vrvco obesiti si čez rame! Kakšna vrvco je boljša, Ana Andrejevna, rudeča ali modra.
Ana. Vender je modra boljša.
Glavar. Ej, glejte, česa je želela! tudi rudeča je lepa. Ali veš, zakaj je prijetno biti generalom? Glej zato: primeri se, da kam potuješ — kurirji in adjutantje priskačejo vselej naprej, — konje, konje! — in tam na postajah jih nikomur ne dado, vse čaka: vsi ti mali uradniki, stotniki, glavarji, general pa se za nikogar ne zmeni! Obeduje kje pri deželnem glavarji, in tam mora glavar stati! He, he, he! (Solze toči od smeha.) Glej zlodja, to bo lepo!
Ana. Tebi se dopada le to, kar je surovo. Vedeti moraš, da boš moral življenje po polnem spremeniti, da tvoja znanja ne bodo ta sodnik — pesjak, s katerim zajce goniš, ali Zemljanika! Nasprotno, tvoje znanje naj bode v sami izbrani družbi: grofje in ljudje visokega stanu. Le bojim se
zate, po pravici ti povem: včasih zineš tako besedo, kakoršna se v izbranem društvu nikdar ne sliši.
Glavar. Kaj za to, beseda ni konj!
Ana. Prav, dokler si bil mestni glavar; a tam, vedi, je življenje vse drugačno.
Glavar. Da, tam, pravijo, ste dve vrsti ribic, androge in lososi, take, da se ti kar slina cedi, predno začneš jesti.
Ana. Tebi so le ribe na misli! Jaz pa nič dru-zega ne želim, kot da bi naša hiša bila prva v prestolnici in da bi moja soba bila tako polna ambre, da bi človek vstopivši kar zamežal tako-le: (Za-meži z očmi in duha.) Ah, kako prijetno !
Drugi prizor.
Prejšnji in trgovci.
Glavar. A! zdravi prijatelji!
Trgovci (klanjaje se). Srečo želimo, očka!
Glavar. Golobčeki moji, kako se imate? Kako je z vašo kupčijo ? Kaj, kotličkarji in vat-larji se pritožujejo? Veliki sleparji, grde mrhe, prevzetne morske svinje, vi se pritožujete? Kaj, ali se vam je mnogo vzelo? „Glejte", mislili ste,
„tako ga bomo posadili v luknjo ! ..." Ali veste pa tudi, sedem hudičev in ena vešča naj vam skoči v zobe, da . . .
Ana. Ah, moj Bog! kakšne besede govoriš, Anton !
Glavar (nevoljno). A, zdaj ne gré za besede! Ali veste, da sam ta uradnik, kateremu ste se pritoževali, v zakon jemlje mojo hčer V Kaj? no, kaj pravite zdaj? Zdaj vas bom! . . . Ves svet goljufate! ... Z vlado napraviš pogodbo, za sto tisoč jo ukaniš, ker ji postaviš preperelo sukno, in če potem žrtvuješ dvanajst vatlov, naj ti zato še kaj povrnem ! Ko bi vedeli, bi te . . In trebuh kaže pred seboj : trgovec je, ne moreš mu priti do živega. „Mi", govore, „mi nismo nič slabši od plemenitašev." Da, plemenitaš ... ah ti gobec ! Plemenitaš se je učil ; njega sicer pretepajo v šoli, pa zato, da bi se kaj koristnega navadil. A kaj pa ti? Začenjaš s sleparijami, tvoj gospod te zato bije, ker ne umeješ goljufati. Mal deček si še, ne znaš očenaša, pa uže pri meri ukaniš; pa ko se ti je trebuh napel in žep napolnil, uže stopaš po koncu! In kakšna posebnost si ti! Zato, ker na dan šestnajst kotlov zaceliš, zato se tako košatiš ! Veš, jaz pljunem na tvojo glavo in na tvojo imenitnost!
Trgovci (klanjaje se). Krivi smo, Anton Antonovič !
Glavar. Kaj, pritoževati se? A kdo je tebi pomagal slepariti, ko si stavil most in zaračunil za les dvajset tisoč rubljev, ko ga še za sto rabljev ni bilo? Jaz sem ti pomagal, kozja brada! Ali si to uže pozabil? Ko bi vse to povedal o tebi, poslal bi te lahko skrivaj v Sibirijo. Kaj praviš na to? no?
Eden iz trg. Krivi smo, Anton Antonovič, hudobec nas je zmotil! In obetamo za naprej ne več pritoževati se. Le povej, kakšno zadoščenje hočeš, le ne jezi se!
Glavar. Ne jeziti se! Ti se zdaj valjaš pred mojimi nogami. Zakaj ? Zato, ker moja velja; a naj bi bil jaz na tvojem mestu, poteptal bi me ti, kanalja, v blato, in še bruna bi vrhu navalil.
Trgovci (klanjaje se na kolenih). Ne pogubi nas, Anton Antonovič!
Glavar. „Ne pogubi nas!" zdaj: „ne pogubi nas!" a kaj je bilo prej? Jaz bi vas . . . (mahne z roko) No, Bog vam odpusti! dovolj je! Nisem maščevanja željen; pa zdaj si le zapomni, uho imej ostro, ne dajem hčere kakemu navadnemu plemenitašu za ženo; da bode čestitanje . . . . razumiš? ne, da bi opravili s kako suho ribo,
ali z glavo cukra ... no, hodite z Bogom! (Trgovci odidejo.)
Tretji prizor.
Prejšnji, Amos Fedorovič, Artemij Filipovič, potem Ra-stakovski.
Amos Fed. (še med vrati). Ali smem verjeti temu, kar se govori, Anton Antonovič? Nenavadna sreča vas je doletela?
Art. Fil. Imam čast za nenavadno srečo vam čestitati! Prisrčno sem se veselil, ko sem to slišal. (Stopi k Ani Andrejevni in ji poljubi roko.) Ana Andrejevna! (Stopi k Mariji Antonovni in poljubi roko.) Marija Antonovna!
Rastakovski (vstopi). Čestitam, Anton Antonovič ! Bog daj dolgo življenje vam in novima zaročen-cama, in daj vam mnogoštevilen zarod, vnukov, in pravnukov! Ana Andrejevna! (Poljubi roko Ani Andrejevni.) Marija Antonovna! (Poljubi roko Mariji Antonovni.)
Četrti prizor.
Prejšnji, Korobkin z ženo, Lnlnkov.
Kor. Dovolite, da vam čestitam, Anton An-tonovič! Ana Andrejevna! (Poljubi roko Ani An-drejevni.) Marija Antonovna! (Poljubi ji roko)
Žena Korob. Prisrčno vam čestitam, Ana Andrejevna, za novo srečo.
Lul. Dovolite, da vam čestitam, Ana Andrejevna! (Poljubi ji roko in potem se obrne k gledalcem, dleskne predrzno z jezikom.) Marija Antonovna, dovolite mi čestitati. (Poljubi roko in se obrne k gledalcem s tisto predrznostjo.)
Peti prizor.
Prejšnji. Dobčinski in Bobčinski.
Mnogo gostov prihaja v vrhnih suknjah in frakih, poljubijo najprvo roko Ani Andrejevni, govoreč „Ana Andrejevna!" potem Mariji Antonovni. govoreč: „Marija Antonovna !" Dobčinski in Bobčinski sujeta se s komolci.
Bobe.	Dovolite mi, vam čestitati.
Dobe.	Anton Antonovič, naj vam čestitam.
Bobč.	Za ta srečni prigodek !
Dobe.	Ana Andrejevna!
Bobč. Ana Andrejevna! (Oba pristopita tisti čas in trčita s čelom.)
Dobe. Marija Antonovna, (poljubi jej roko) dovolite vam čestitati. Bodite prav, prav srečni, hodite v zlatih oblekah, pokusite različne delikatne juhe, naj prijetneje naj vam preide čas.
Bobč. (seže v besedo). Marija Antonovna, dovolite vam čestitati! Bog vam daj veliko bogastvo, mnogo cekinov, in sinka tacega, malega, tacega! (pokaže z roko) da bi ga lehko na dlan posadil, da! in da bo vedno kričal: va! va! va!
Šesti prizor.
Še nekoliko gostov prihaja roko poljubovat, Luka Lnkič z ženo.
Luka Luk. V čast si štejem . . . Žena Luke Luk. (hiti naprej). Čestitam vam, Ana Andrejevna! (Poljubita se.) Ah, kako sem se res razveselila! Pravili so mi: „Ana Andrejevna moži hčer." — „Ah, moj Bog!" mislila sem pri sebi, in tako sem se obveselila, da sem dejala možu: „Poslušaj Lukančik: glej kako srečo
ima Ana Andrejevna! .. No, mislim sama pri sebi, „Čast Bogu!" in mu pravim: „Tako me je prevzelo, da od nestrpljivosti gorim, naznaniti osebno Ani Andrejevni .... Ah, moj Bog!" mislim sama pri sebi: „Ana Andrejevna si je tako želela bogate možitve za hčer, in zdaj se ji je tako posrečilo: prav tako se je zgodilo, kakor je sama hotela." In res tako sem se obveselila, da ne morem povedati. Jokala, jokala sem, da, prav tulila sem! In Luka Lukič mi je dejal? „Zakaj pa, Nastenka, tako tuliš?" — „Lukančik," pravim, „sama ne vem, solze mi teko kot potok."
Glavar. Prosim, gospodje, sedite! Miška, prinesi še stolov! (Gostje sedejo.)
Sedmi prizor.
Prejšnji, policijski predstojnik in policaj.
Pol. pred. Jemljem si čast, čestitati vam, vaše visokoblagorodje, in vam želim naj boljšo srečo na mnoga leta!
Glavar. Hvala, hvala! Prosim sedite gospodje! (Gostje sedejo.)

Amos Fed. Povejte nam vender, Anton An-tonovič, kako se je vse to začelo, po vrsti povejte vse, kakor se je godilo.
Glavar. Nenavadno se je vse godilo: blagovolil je sam osebno predložiti.
Ana. Z naj večim spoštovanjem in naj-uljudnejšim načinom. Nenavadno lepo je govoril: „Ana Andrejevna, to storim le edino zato, ker čislam vaše izvrstne prednosti." Tako prekrasen, naobražen človek je, lepega, omikanega vedenja! „Verjemite mi, Ana Andrejevna, meni je življenje kot kopejka; le potem ima vrednosti, ker znam ceniti redke vaše lastnosti."
Marija. Ah, mamica! saj to je meni govoril.
Ana. Nehaj, saj nič ne veš; nikar se ne vtikaj v tuje reči! „Ana Andrejevna, ob pamet bom!" S takimi prilizljivimi besedami me je obsipal ... in ko sem mu hotela reči: „Nikakor ne smemo nadejati se take časti", pal je nagloma na kolena in dejal na najplemenitnejši način: ,,Ana Andrejevna! ne naredite me najne-srečnejšega človeka ! Naj bodo vaša čuvstva v soglasji z mojimi, če ne, smrt bo naredila konec mojemu življenju!"
Marija. Res mamica, to je meni govoril.
Ana. Da, kako pa ... o tebi je bilo govorjenje ; saj tega nihče ne trdi, da ne.
Glavar. In kako nas je še prestrašil; dejal je, da se bo ustrelil. „Ustrelim se, ustrelim se !"• je govoril.
Mnogi gosti. Kaj nam pravite!
Amos Fed. Kakšen mož!
Luka Luk. Res, osoda je tako nanesla.
Art. Fil. Ne osoda, očka, osoda je purica; zasluge so to napravile. (V stran.) Taki svinji vselej v usta leze sreča!
Amos Fed. Če se vam zdi, Anton AntonovičT prodam vam to psico, za katero sva se uže menila.
Glavar. Ne maram, meni ni zdaj nič do psic!
Amos Fed. No, če nočete, pogodiva se pa za druzega psa.
Žena Kor. Ah, Ana Andrejevna, kako me veseli vaša sreča! še misliti si ne morete.
Korobkin, Dovolite mi pozvedeti, kje pa je zdaj imenitni gost? Slišal sem, da je odšel po nekem opravilu.
Glavar. Odpravil se je za en dan po jako važnem opravilu.
Ana. K stricu, da ga prosi blagoslova.
Glavar. Da prosi blagoslova: jutri pa . . . (kihne ; z vseh stranij se sliši ob enem: na zdravje!) Lepa hvala! A jutri bo uže nazaj . . . (kihne, z vseh stranij ob enem: na zdravje! slišati so tudi drugi glasovi:)
Pol. pred. Na zdravje, vaše visokoblagorodje!
Bobč. Sto let in vrečo cekinov!
Dobe. Bog vam podaljšaj življenje na sto in sto let!
Art. Fil. Da bi poginil!
Žena Kor. Vrag te vzemi!
Glavar. Lepo hvalo. Tudi vam to želim.
Ana. Namenili smo se, od zdaj za naprej v Peterburgu živeti. Tukaj je, reči moram, tak zrak .... uže preveč vaški! . . . priznati moram, uže preveč neprijetno ... in moj mož . . . tam bo dobil generalsko dostojanstvo.
Glavar. Da, priznati moram, gospodje, da, vrag me vzemi, močno želim postati general.
Luka Luk. Bog vam daj!
Bastakovski. Kar je človeku nemogoče, mogoče je Bogu.
Amos Fed. Velika ladja — na velikem morji.
Art. Fil. Kakoršne zasluge, takšna čast.
Amos Fed. (v stran). Prej bo pet krav za en groš, kakor boš ti general! Tako bi mu pristalo to generalstvo, kakor svinji sedlo! Ne, do tega je še daleč. Če si se tudi dobro okoristil, a dosihmal še nisi general.
Art. Fil. (v stran). Kaj, vrag ga vzemi, uže hoče biti general. Kaj pa je dobrega na njem, da bo general.? Zna se važno držati, da bi
ga hudobec ne dobil, dovolj je! (Obrne se k njemu.) Takrat, Anton Antonovič, tudi nas ne boste pozabili.
Amos Fed. In če bi se kaj zgodilo, na primer, kakoršna koli potreba v uradu, bodite naš pokrovitelj.
Korobkin. Bodoče leto bom peljal sinka v prestolnico, da bo koristil domovini; bodite tako dobri in bodite mu skrben varuh, mesto očeta bodite siroti.
Glavar. S svoje strani, pripravljen sem zanj skrbeti.
Ana. Ljubi Anton, tako hitro si pripravljen, in precej obetaš. Najprvo imel ne bodeš časa, misliti na to. In kako se moreš s takimi obe-tanji oblagati?
Glavar. Zakaj pa ne, duša moja, če je sicer mogoče!
Ana. To se ve, mogoče je, pa čemu neki vsakemu beraču dovoliti pokroviteljstvo.
Žena Kor. Ali ste slišali, kako dela z nami?
Gostje. Da, taka je zmerom bila; poznam jo: posadi jo za mizo, začela bo tudi svoje noge stegovati.
Osmi prizor.
Prejšnji in poštar (ves upehan pride z razpečatenim pismom v roci).
Poštar. Prav čudna dogodba, gospoda moja! Uradnik, katerega smo imeli za revizorja, ni bil revizor.
Vsi. Kaj ? ni bil revizor ?
Poštar. Nikakor ni bil revizor; iz tega pisma sem zvedel.
Glavar. Kaj vi, kaj vi, iz kakega pisma?
Poštar. Iz njegovega lastnega pisma. Prinesejo mi na pošto pismo. Pogledam napis in vidim: „poštne ulice". Ves osupnil sem. „No," mislim si, „gotovo je našel v poštnem uradu nerednosti in poroča' ministerstvu." Vzamem in razpečatim.
Glavar. Kaj, vi? . . .
Poštar. Sam ne vem, kako je bilo: nad-naturna sila me je naganjala. Poklical sem uže kurirja, da bi pismo odposlal, — pa radovednost me je premagovala takšna, kakoršne še nikdar nisem čutil Ne smem, ne smem, mi pravi nekaj: toda mika me, mika! Tako je bilo, kakor bi na eno nho slišal: „Aj, ne razpečati, oskubli te bodo kakor kokoš!" a na drugo uho mi je pa tudi neki hudič šepetal: „Razpečati, razpečati, razpečati !" In ko sem na pečatni vosek pritisnil —
po žilah razlil se je ogenj, a ko sem razpečatil — pa mraz, za Boga mraz! Roke so se tresle, in vse se je vrtilo.
Glavar. Pa kako se vi predrznete razpe-čatiti pismo tako mogočne pooblaščene osobe ?
Poštar. Saj v tem je zlodej, da ni pooblaščena, ni mogočna osoba!
Glavar. Kaj pa je po vašem?
Poštar. Ni to, ni ono; vrag ve, kaj je ?
Glavar (jezno). Kako: ni to, ni ono? Kako si drznete o njem govoriti: ni to, ni ono, in vrag naj ve, kaj? Jaz vas bom dal vtakniti . . .
Poštar. Kdo? vi?
Glnvar. Da, jaz!
Poštar. Počakajte malo!
Glavar. Ali znate, da mojo hčer v zakon jemlje, da bom jaz sam mogotec, da bom celo v Sibirijo pošiljal!
Poštar. Oh, Anton Antonovič, kaj Sibirija, Sibirija je daleč! Boljše je, da vam pismo preberem. Gospoda, ali dovolite, pismo prebrati?
Vsi. Berite, berite!
Poštar (čita). „V naglici ti hočem poročiti, ljubi Trapičkin, kakšna se z mano čuda gode. Na poti me je do čistega oskubel pehotni stotnik tako, da meje hotel gostilničar uže v luknjo posaditi; nenadoma me je po moji petrogradski fizio-
gnomiji in elegantni opravi vse mesto imelo za general-gubernatorja. Zdaj stanujem v glavarjevi hiši, dvoranim za žive in mrtve njegovi ženi in hčeri; nisem se še odločil, katere bi se lotil — pa mislim najprej mamice, ker je, kakor se mi zdi, precej za vse pripravljena. Ali pomniš, kako sva bila nesrečna, ko sva zastonj obedovala, in kako me je nekdaj gostilničar prijel za ovratnik, ker sem nekaj paštet snedel na račun angleškega kralja? A zdaj se je na drugo stran obrnilo! Vsi mi dajo na posodo, kolikor hočem. Strašni originali so, od smeha bi umrl, ko bi je videl! Vem, da pišeš članke v časnike: umesti te originale v svojih spisih. V prvo: mestni glavar — bedast, kot sivi prijatelj ..."
Glavar. Ni mogoče! tam ni tega!
Poštar (pokaže pismo). Berite sami.
Glavar (čita). „Kot sivi prijatelj". Ni mogoče to ste sami napisali!
Poštar. Kako neki bi bil jaz pisal?
AH. Fil. Čitajte!
Luka Luk. Čitajte!
Poštar (nadaljuje čitanje) „glavar — bedast, ko sivi prijatelj ..."
Glavar. O, vrag ga vzemi! treba je še ponavljati! Kakor bi ta neumnost tudi brez tega tam ne stala.
Poštar (nadaljuje čitanje). „Hm, . . . hm . . . hm . . . sivi prijatelj. Poštar je tudi dober človek ..." (preneha citati). No, tu se je tudi o meni nespodobno izrazil.
Glavar. Nič ne de, le čitajte!
Poštar. Čemu pa? . . .
Glavar. Ne, vrag me vzemi, če uže čitamo, čitajmo! Čitajte vse!
Art. Filip. Dovolite, naj jaz dalje čitam. (Natakne naočnike in čita:) „Poštar je prav tak, kakor okrajni čuvaj Mihejev, čisto podoben je podlemu lizunu, ki se po trebuhu plazi in z žganjem zaliva".
Poštar (gledalcem). O, skvrnobni golobradec, katerega bi trebalo pretepsti: ali ni nič več?
Art. Fil. (nadaljuje čitanje). „Oskrbnik bol-nitni . . . i . . . i . . ." (jeclja).
Kor. A kaj ste pa zastali?
Art Fil. Slabo je pisano . . . sicer se pa vidi da je malopridnež.
Kor. Dajte meni! Mislim, da imam boljše oči. (Jemlje pismo.)
Art. Fil. (ne da pisma). Ne, saj to mesto latko izpustimo, dalje je bolj razločno.
Kor. Dovolite, poskusil bom.
Art Fil. Sam bom preči tal — dalje, res, je razločno.
Poštar. Ne, vse čitajte! Tudi prej je bilo vse prečitano.
Vsi. Oddajte pismo, Artemij Filipovič, oddajte pismo! (Korobkinu) Čitajte!
Art. Fil. Precej. (Odda pismo.) Dovolite, tukaj . . . (kaže s prstom) od tod čitajte. (Vsi pristopijo k njemu.)
Poštar. Čitajte, čitajte! Neumnost, vse čitajte!
Kor. (čita). „Oskrbnik bolnični, Zemljanika, prava svinja je s kapo."
Art. Fil. (gledalcem). Še ostroumno ni! Svinja s kapo! Kje so neki svinje sv kapo ?
Kor. (nadaljuje čitanje). „Šolski nadzornik ves smrdi od česna."
Luka Luk. (gledalcem). Za Boga! Še nikdar nisem vzel česna v usta!
Amos. Fed. (v stran). Hvala Bogu name vsaj ne misli!
Kor. „Sodnik ..."
Amos Fed. (v stran). Glej, zdaj bo pa mene! (Glasno.) Gospoda moja! teh misli sem, da je topismo predolgo. Kdo bode, vraga, take bedarije čital.
Luka Luk. Tega pa ne!
Poštar. Ne ne, le čitajte!
Kor. (nadaljuje). „Sodnik Lapkin-Tapkin je v najviši meri mauvais ton . . " (preneha). To je gotovo francoska beseda.
Amos Fed. Vrag vedi, kaj pomeni! Še dobro je če je le slepar, pa morebiti je še nekaj hujšega.
Kor. (nadaljuje čitanje). „Sicer pa je tu- ljudstvo prav gostoljubno in dobrodušno. Z Bogom, ljubi moj Trapičkin. Po tvojem zgledu hočem se tudi jaz pečati z literaturo. Dolgočasno je, brate, tako živeti, naposled vendar le hočeš nekaj hrane za dušo. Res vidim, da je potrebno pečati se včasih z visokimi rečmi. Piši mi v Saratovsko gubernijo, a tam na posestvo Pod-kalitovko." (Obrne pismo in čita napis.) „Blagorod-nemu, milostljivemu gospodu, Ivanu Vasiljeviču Trapičkinu, v Sanktpeterburgu, v poštni ulici, v hiši štv. 97, na dvor, tretje nadstropje na desno."
Ena iz dam. Kako nepričakovano zasmehovanje !
Glavar. Glejte, tako me pobijajo, tako me pobijajo! Ubit sem, ubit, do kraja ubit! Nič ne vidim: vidim le neke svinjske rilce, mesto obrazov, a druzega nič . . . Prijeti ga treba, prijeti! (Mahne z roko.)
Poštar. Kako prijeti ga! Po nesreči sem še ukazal pazniku vpreči najboljšo trojko; hudič me je zmotil, da sem to storil, pa še proti ukazu.
Žena Kor. To je pa uže res, to je uže brez-primerna zmešnjava!
Amos Fed. Pa pri vsem tem, gospoda moja, hudič naj bi me bil vzel, od mene je tri sto rubljev na posodo vzel.
AH. Filip. Od mene pa štiri sto.
Poštar (vzdihujoč). Oh! tudi mene je za tri sto rubljev dobil.
Bobe. In naju s Petrom Ivanovičem pa za pet in šestdeset rubljev v bankovcih, da.
Amos. Fed. (od začudenja z rokami ploskne). Kako je to, gospoda moja! Kako je to, da smo bili tako nepazni?
Glavar (bije se po glavi). Kako sem jaz, — jaz stari bedak! ali sem prišel ob pamet, jaz topo-glavi osel! . . . Trideset let že služim; ne en sam trgovec, ne en sam zakladavec me ni mogel ukaniti; sleparje sem zaporedoma ciganil, potepuhe in prekanjene tatove, ki bi bili ves svet okradli, zvodil sem na vodico; tri gubernatorje sem premotil ! . . . Kaj gubernatorje! (mahne z roko) nočem govoriti o gubernatorjih . . .
Ana Andr. Saj to ne more biti, ljubi Anton: saj se je zaročil z našo Maričko! . . .
Glavar (razsrjen). Zaročil! ali noriš ? — s taboj se je zaročil! V oči mi meče te zaroke! . . . (Ves iz uma.) Glejte me, glejte me, poglej me ves svet, vse krščanstvo, vsi poglejte, kako je osmešen mestni glavar! Imenujte ga bedaka,
prismojenega starega norca! (Grozi sam sebi s pestjo.) O jaz bebast človek! Dolgopetega capina sem imel za važnega človeka! In zdaj mu po vsi dolgi cesti poštni zvončki pojo! Po vsem svetu bo raznesel to prigodbo! Ne bo dolgo, da se mi bodo povsod smejali — dobil se bo čečkoper, papiroprask, ki me bo postavil v komedijo. In to naj me ne žali! Ne bo prizanesel ni mojemu dostojanstvu, ni mojemu stanu, in vsi mu bodo zobe kazali in ploskali z rokami. Čemu se smejete? Sami sebi se smejte! . . . Oh, vi! ... (Od jeze udari z nogami ob tla.) Vse te papiropraske bi! U, ti čečkoperi, ti prokleti liberalci! to hudičevo seme! Vse skupaj bi vas zvezal kakor otep in vse skupaj vas zmlel kot moko, in položil vas hudiču pod noge! . . . (Maha s pestmi in bije s peto ob tla. Potem ko nekoliko časa premolči:) Se sedaj ne morem k sebi priti. Da, resnično je, kogar hoče Bog kaznovati, temu vzame prej razum. No, kaj pa je bilo v tem vetrn iku podobnega revizorju ? Nič! Po domače rečeno, še za pol mazinca ni bilo na njem revizorskega — in z enim glasom vse zavpije: „Revizor, revizor!" Kdo je prvi izustil, daje on revizor ? Odgovorite!
Art. Fil. (stegne roke). Kako se je to zgodilo, naj me ubije, če vem povedati. Gotovo je kakšna megla na nas padla, hudič nas je premotil.
Amos Fed. Da, kdo je prvi izustil? —Glejte, kdo je izustil: ta dva mlada človeka! (Pokaže na Dobčinskega in Bobčinskega.)
Bobč. Ej, ej, jaz ne! Še mislil nisem . . . .
Dobe. Jaz nič, čisto nič . . .
Aii. Fil. Gotovo, vidva sta!
Luka Luk. Kdo pa? Vidva! Priletela sta kakor brezumna iz gostilne in vpila: „Prišel je, prišel je, nič z denarjem ne plača ..." Našla sta pravega ptička!
Glavar. Kaj pa, vidva sta, mestna klepetca! Prokleta lažnika!
Art. Filip. Naj vaju hudič pobere z vajinim revizorjem in vajinimi pravljicami.
Glavar. Zmerom tekata po mestu, vsakega nadlegujeta, prokleta klopotca, in spletke kujeta, kratkorepi sraki!
Amos Fed. Prokleta mazača!
Luka Luk. Ponočne čepke!
Art. Filip. Kratkovampasta smrčka! (Vsi ju obstopijo.)
Bobi. Za Boga, nisem bil jaz, bil je Peter Ivanovič.
Dobe. E, ne, Peter Ivanovič, vi ste prvi . .
Bobe. Jaz nikedar ne; prvi ste bili vi.
Poslednji prizor.
Prejšnji in žendarm.
Zend. Prišel jena poseben ukaz iz Peterburga uradnik, in želi, vas precej pri sebi videti. Ustavil se je v gostilni. (Te besede zadenejo vsakega ko grom. Glas začudenja se sliši iz ust vseh dam ob enem, vsa skupina spremeni mesto in ostane kakor okamnela.)
Nem prizor.
V sredi je glavar, podoben stebru, z razprostrtimi rokami, in z glavo nazaj nagneno. Na desni strani njegova žena in hčer, ki se z vsem telesom k njemu nagibate; za njimi poštar, sprevrnen v vprašaj, obr-nen je k gledalcem; za njim Luka Lukič s čisto nedolžnim obrazom; za njim na tisti strani tri dame, druga k drugi nagnene, s silno satiričnim izrazom v obličji, pogledujoč družino glavarjevo. Na levi strani glavarjevi Zemljanika, nagnivši glavo malo na stran, kakor bi kaj na uho vlekel; za njim sodnik s stegnenimi rokami, skoro na zemlji čepeč in z ustnami gibajoč, kakor bi hotel žvižgati ali reči: „Tudi tebi, botrica, je Jurjev dan!"*) Za njim Korobkin, obrnen k gledalcem, zatisnivši jedno oko in hudobno pomežikaje na glavarja; za njim na tisti strani Dobčinski in Bobčinski, z drug k drugemu obrnjenimi rokami, z odprtimi usti in z debelimi očmi drug dru-zega gledaje. Ostali gostje so otrpneni kot stebri. Skoro poldrugo minuto ohrani okamenela skupina tako postav-ljenje Zavesa se spusti.
*) Nesrečen dan.

Oče so rekli, da le!
Gluma s petjem vjednem dejanji.
Spisala
G. pl. Moser in A. L' Arronge,
preložil
Fr. Končan.
Godba R. B i a 1 o v a.
-c*, -
Izdalo in založilo Dramatično društvo v Ljubljani.
--saS-gsas--
Natisnila „N6rodna tiskarna". 1884.
O S O B E.
Dr. Ljuboslav, pisatelj.
Doroteja, njegova soproga.
Dragotin Ljuboslav, njegov netjak.
Debelec, mesAr.
Liza, njegova hči.
Avrora Mrakova.
Jerica, dekla pri Ljuboslavu.
VrSi se v Ljuboslavovem stanovanji.
Soba pri dr. Ljuboslavu. Navadna, toda pripravna oprava. Zadaj vrata. Spredaj na desni okno — takoj pri okna pisna miza, na njej pisma — papir —• knjige, poleg nje papirni koš. Na desni strani miza in stoli. Na mizi srednje velika podoba — fotografija v okviru.
Prvi nastop.
Jerica, potem Doroteja. (Jerica nastopi skozi sredo in obstoji sredi sobe.) . Štev. 1. Pesen.
Jerica.
Trepeta polna, spoštovanja. Prišla sem v sobico le-to, Saj tukaj pesnik sladko sanja, In tukaj peva prelepo. Oj, tukaj so vse Muze zbrane, Da njega poljubujejo, Skrivnostne čute, vsem neznane, V srce mu navdihujejo — Gospo je sreča res ljubila,
Ker je soproga pesnika ; Presrečno bi se jaz čutila, Da sem ženica pevčeva. Naj meni se kedaj pripeti, Da pesnik v zakon bi me vzel, Vriskala bi okrog po sveti, Da se, kar je o meni pel,
Tiska, tiska! Pa saj bo srečna ura bila Gotovo tudi še zame, Da bodem pred oltar stopila, Da mož ljubeč me na srce Stiska, stiska!
(Začne brisati prah.) Naj tudi služim, vender mi je dovoljeno, da bivam blizu pesnika. Uže to poveličuje človeka.
Doroteja (s klobukom in šalom, s košarico v roci, od leve). Jerica, zdaj grepi na trg.
Jerica. Lepo, gospa, voščim Tam mnogo veselja. Ali grem z Vami?
Doroteja. Ne, nakupim samo nekaj drob-njave, le pospravi v tem.
Jerica. Bodem, gospa.
Doroteja. Ne pozabi, da opomniš gospoda mojega na pismo — na pisni mizi leži.
Jerica. Bodem, gospa.
Doroteja. Podvizaj se, da dobodem vse v redu, ko se vrnem. (Odide skozi sredo.)
Jerica. Bodem, gospa! (Pogleda okrog sebe.)
Je li uže šla? Uže. (Sede na stol.) Kako vsakdanja je gospa! In tako trda! Jaz le ne ume-jem, kako jo je mogel gospod doktor vzeti. Oh, on je tako učen, tako poetičen in poleg tega krotak, kakor jagnje. Niti besede ne reče, če tudi po ves teden leži prah na mizi; ali ona? Brr! Navadna ženska, ki brez kregu živeti ne more. (Vstane.) Kaj li je zopet pisal? (Stopi k pisni mizi.) Samo čist papir! (Stopi k papirnemu košu, poklekne in brska mej papirji.) A tu! V koši sem dobila časih uže prav lepe reči. (Vzame kos papirja iz koša in bere:) „Da se vbranite dražbi v štirinajstih dneh" — (zvoni.) Oh, zdi se mi, da je kos kake novele! (Išče dalje.)
Drugi nastop.
Jerica. Debelec.
(D e b e 1 e c nastopi naglo skozi sredo. Jako trebušat je in ima dolgo staro suknjo, zavratnik ä la „Vatermörder", klobuk širokokrajnik, palico z zlatim kovom, debelo lirino verižico z raznimi bingeljci in različnimi obročki.)
Debäec (jezno). No! Je li tukaj šega, da se odpr6, kadar se pozvoni, ali ne ? (Gleda okrog.) Se
ve! Tatov se jim tukaj ni bati, ne imeli bi česa odnesti! (Zagleda Jerico.) Saj je tu ženska!
Jerica (vstane). Tujec!
DeMlec. Ste li Vi, deklica?
Jerica. Deklica, se ve da sem, vender jaz ne znam, katero Vi menite, gospod?
DeMlec. Neumnosti! Saj stanuje tukaj doktor Ljuboslav, ne?
Jerica. Stanuje.
DeMlec. Potem je prav. (Odkrije se in otare pot na čelu.) Pokličite ga sem; a takoj, ne utegnem — imam opravke. (Sede.)
Jerica. Bodite toliko dobri!
DeMlec. Kaj je uže zopet?
Jerica (zbadljivo). Ravno sem Vam hotela ponuditi stol.
DeMlec. Lehko še storite, to je prav drobiž, na dveh človek s težka sedi. No, ne razdirajte besed in pokličite mi mazača. (Privleče časopis iz žepa.)
Jerica. To ti je nesramnež! Kaže, da se hoče tukaj kar vdomačiti.
DeMlec (čitaje). Uže zopet novo obrtno — obrtno podjetje na akcije! Deset odstotkov se vloži pri vstopu, zneskov ostanek — se tekom prihodnjega —" (Pogleda čez list.) Pasja noga!
Vi še tu? Ne jezite me, ni zdravo! Dlje ne morem čakati, ne utegnem.
Jerica. Ljubi mož, tudi mi ne utegnemo, zlasti za take ljudi ne, o katerih se ne zna, kako se zovejo in kdo so.
Debilec. Tako! Vi me hočete oglasiti, ne ? To je taka šega pri stradačih.
Jerica. Gospod —
Debelec. No, uže dobro! Jaz sem mesar in mi je ime Debelec.
Jerica. A tako ?
DeUlec. Zakaj tako ?
Jerica. Najbrž želite, da Vam zloži gospod doktor kakšno pesen? Gotovo kakšno pesenco za domačo veselico z refrenom: „Oj, vol, oj, vol je res lepa žival."
Debelec. Saj je tudi, posebno če je rejen.
Jerica. Oj, Vi se uže lehko pokažete!
DebSlec. Lehko, saj za to sem tudi pošten obrtnik, a ne gladen mazač, ki nima mesa na rebrih in masti okrog obistij. Lepi ljudje! No, pokličite mi ga uže vender!
Jerica. Gospod Debelec — saj tako se zo-vete, ne? — smem li misliti, da znate citati?
Deb¿lec. Ali se mislite šaliti z mano? (Preti s palico.)
Jerica. Prosim — le zadržavati Vas nečem po nepotrebnem. Zunaj je namreč zapisano: „Govori se lehko od dvanajste do druge ure." Če Vam je zatorej ljubo, da pridete pozneje —
Debelec. Prazne besede! Poznamo se! Če takšen pesnik zapiše, da se ž njim govori od dvanajste do druge ure, tačas ga gotovo ni doma. Od dvanajstih do dveh imam opravke na živinskem trgu. Naprej zatorej!
Jerica (zase). Ta mož je surov, kakor bi mu bili kaj dolžni.
Debilec. Z Vašim doktorjem čem vender uže malo poračuniti, uže dolgo me prstje srbe.
Jerica (zase). Je uže, kakor sem mislila. (Glasno in malo uljudneje.) Ali, gospod doktor dela zdaj.
Debčlec. A kaj! Njegovo delo! Kadar jaz klobase delam ali pobijam vole, to je delo, ne če namažem papir, ki mi more pozneje rabiti samo za zavitke. (Hodi gori in doli in obstane pred mizo s fotografijo.) Kdo je to?
Jerica. No, to je gospod doktor.
DebSlec (vzamefotografijo t roke). Ta podoba— ?
Jerica. Oj, še le minuli mesec je fotogra-fovan in „dobro zadet".
DeUlec. To je doktor Ljuboslav?
Jerica. Ves, kakeršen je.
DeMlec. Hahaha! No, do sitega se nasmejem, to je krasno! Saj ima plešo — sive lase — in obraz, kakor buča. Ljubček, tebe moram poljubiti. (Poljubi podobo.)
Jerica, Podobo boste pokvarili.
Debelec. Nič ne de! Lehko se da na moje troške na novo fotografovati — bodi si tudi z barvami. (Ogleduje zopet podobo.) Ne, ta mojega svečarja ne bode izpodrinil. (Odloži podobo.) Ta reč je prekrasna! Vredna je goldinarja. Na, dekle! (Da Jerici goldinar.)
Jerica. Tako prijaznivi ste. Takoj pokličem gospoda doktorja. (Hoče na desno.)
DeMlec (jo zadržuje). Ne, ni treba, golobče, le pustite ga, sedaj nečem več govoriti ž njim; a svojo hčer bodem poslal, Lizo svojo.
Jerica. Svojo hčer?
Debelec. Svojo hčer, lepo dekle.
Jerica. Oj, če je Vam jednaka —
Debilec. Prilizovalka! Toda dekle je prenapeto, bere romane, igra in poje na klavirji; to pa meni ni ljubo.
Jerica. Ali Vam naj pomaga koljariti?
Debelec. Ne, tega ne; toda poštenega obrtnika naj vzame. Jaz sem jej uže pravega poiskal: pridnega svečarja.
Jerica. Ali jej ni po volji in hoče druzega?
Debelec (strme). Kako veste to ?
Jerica. Tako se bere v vseh povestih gospoda doktorja.
Debčlec. Evo ti zagonetke. Liza moja je brala vsa doktorjeva pisanja, novele, pesni in druge čenče, in to ni zdravo. Pametnemu dekletu se mora sesvedrati um.
Jerica (jezna). Gospod Debčlec, tudi jaz čitam.
DebSlec. Morebiti Vi laže prebavljate. A moja Liza je začela blazneti za tega mazača dr. Lju-boslava. „Ob, kako lepo pove Ljuboslav — kako lepo opeva Ljuboslav", tako je šlo ves božji dan. Naposled je še sama začela verze delati in zdaj hoče dr. Ljuboslava poznati!
Jerica. No, saj to ni nič nevarnega!
Debilec. Ne, zdaj ne. A ko bi mlad človek — (sune Jerico v stran) umejete?
Jerica (umevši). Oh, ubogi svečar!
Debelec. Prav! Zdaj naj se sama ohladi — naj ima krasnega pesnika, zaradi mene ga lehko še kot medaljon ali lase nosi v albumu.
Ljuboslavov glas (od desne). Jerica!
Jerica. Doktor kliče! (Hoče oditi.)
DebSlec. Liza zatorej pride, da ga tudi vidi ?
Jerica. Se ve! (Odide.)
Debilec (mane si vesel roci). To je izvrstno. To prevaro privoščim Lizi! Vedno sem jej pravil:
Pesnik je nezdrav bolehen stan, ž njim ne moreš biti srečna; toda ona je vender ostala navzlic svoji blaznosti zaljubljena in ni hotela nič vedeti o svečarji. Ali od kod prihaja ta prenapetost? Od stare moje — ta je še dan danes taka. Da jej le ugaja, če je zdravo ali ne, po tem niti ne vpraša.
Štev. 2.
K u p 1 e t.
Denés še če grem jaz sé svojo ženo
Pod Rožnik na sprehod, se zlišpa zeló,
In vedno se náme prav silno jezi,
Da malo obleka me modna skrbi.
Kaj morem zato jaz — saj stvarjen sem tak,
Da dobro obleči ne more me frak,
Kaj, če se mi trebuh kedaj prehladi :
Oj, mnogo je lepega, zdravo pa ni.
Ljubljana najlepše slovenskih je mést, Ce tudi slovenščina v kot je šla sést; V Ljubljani nam zidajo hiše nové, Oj, hiše visoke in hiše lepé. Res, skoraj bo mnogo ponosnih tú hiš, Izgubil se bo iz predmestij drobiž, Le ko bi zidovi ne bili tenki: Na videz lepó je, a zdravo to ni.
Zdaj komaj na nogah drži se otrok, Poldrugo ped nežni je revček visok,
In komaj, da matere več ne sesá, Uže jo nadleguje: smodko, mamá. In hodi po „Zvezdi" z viržlnko dolgó, Ki daljša je, kakor je dete samó; Oj, res zdaj na svetu ti vse uže kadi: Vem, to je po modi, a zdravo ti ni. (Po kupletu odide skozi sredo.)
Tretji nastop.
Jerica. Ljuboslav.
Jerica (od desne). A, odšel je uže! Ljuboslav (v nočni suknji, s kapico na glavi in z dolgo pipo. Zase poje veselo pesenco). Tralalala!
—	Jerica, kje je gospa moja ?
Jerica. Gospa so šli na trg. Ljuboslav. Izvrstno — izvrstno! Pol ure počitka! Tralala!
Jerica (prinese pismo s pisne mize). Gospod doktor naj ne pozabi tega pisma.
Ljuboslav (vzame pismo). Oj, — oj, oj! Od mojega založnika — uže vem. (Praska se za ušesi.
—	Bere.) „Za gotovo pričakujem drevi prve pole obetane povesti!" Prav! No, lepo tičim zdaj v zadrgi.
Jerica. Vender niso slabe novice, gospod doktor?
Ljuboslav. Ne, ljubica — slabe ne, vender takoj moram na delo!
Jerica. Nečem motiti. (Odhajavši.) Sedaj se bode z Muzami pogovarjal. Oh, kako poetično. (Odide skozi sredo.)
Ljuboslav. Sočutje sicer dobro de, ali ne pomaga nič. Ne vem, nekaj dnij uže je moja glava, kakor votel lonec, nič ne spravim iž nje. Če pomislim, koliko sem prej napisal! Koliko ljudij pomožil, poženil, pomoril — še zmenil se nisem za to. Čim starejši je človek, tem bolje hoče narediti — in dobro pisati je jako težavno. A danes ne pomaga nič — ni tvarine — ni misli — ni slu tj a — zatorej moram biti mlad — lehko-miseln — in veselo začeti. (Sede k pisni mizi.) Naprej ! (Piše.) „Zadnji žarki zahajajočega solnca so zlatili vrhove gora in gozdov —"
Četrti nastop.
Jerica. Ljuboslav.
Jerica. Gospod doktor! Ljuboslav. Kaj je?
Jerica. Neka dama je zunaj.
Ljuboslav. Oh, reci, gospe moje ni doma.
Jerica. Dama neče h gospe — ona hoče k Vam. Evo nje vizitke! (Odda vizitko.)
Ljuboslav (bere list). Avrora Mrak — ne poznam je.
Jerica. Dama prosi.
Ljuboslav (nejevoljen). No, pa jo spusti noter.
Jerica. Lepo, gospod doktor. (Odide.)
Ljuboslav. Vedi Bog! Ravno ko imam najvažnejša opravila, pridejo zapreke. (Odloži pipo, odkrije se in vstane.)
Peti nastop.
Avrora. Ljuboslav.
Avrora (skozi sredo). Oh, to je mesto, kjer razprostirajo Muze svoja krila! Kakov čar, kako poetičen zrak!
Ljuboslav. Kako mi je moči Vam služiti, gospodična?
Avrora (dž, mu roko). Dajte mi roko, gospod doktor. ,,Da jedno voljo imava, čutilo, bode najinih duš vezilo."
Ljuboslav. Prav prijazno — a prav res, ne vem —
Avrora. Najprej se nadejam, da Vas ne motim.
Ljuboslav. Res, važno delo imam —
Avrora. Prav dobro, potem je Vaš duh gotovo v pravih mislih. (Vzame stol in sede.) Prosim, sedite.
Ljuboslav (prisiljeno). Zelo milostiva! (Sede.) ^ Avrora. Uže v zgodni mladosti je počivala poezija iskri jednako v moji duši, ko sem odrastla je vzplamtela in jela sem pesmariti.
Ljuboslav (vije si prste). O Bog, o Bog, o Bog!
Avrora. Najprej sem delala verze, ali usoda me je vodila po čudnih potih. Povedati Vam hočem, kaj je bil uzrok, da sem se poprijela dramatike. V dvajsetem letu namreč —
Ljuboslav. Dovolite, življenje Vaše je gotovo zanimivo, a čas moj je drag!
Avrora. O, tudi moj.
Ljuboslav. Ako Vam je ljubo, preideva naravnost k stvari, ki Vas je privedla semkaj.
Avrora (pokaže j ako debelo in veliko knjigo).
Evo!
Ljuboslav. Oh, najbrž vezan letnik „Zvonov?"
Avrora. Ravno završila sem to delo — Vaši poetični kritiki bije rada izročila.
Ljuboslav. Jako milostivi ste. Ako mi knjigo zaupate, pri kraji je vse. (Vstane in hoče vzeti knjigo.)
Avrora (odtegne knjigo). Oj, prosim — pozneje — ali nečete sedeti? Najprej nekoliko opomb.
Ljuboslav (sede — vdano). No, zatorej opombe — prosim.
Avrora. Delo moje je prav za prav na pol igrokaz — na pol dramatičen epos — na pol žaloigra.
Ljuboslav. Tako — tako.
Avrora. Imenovala sem jo zatorej meščansko romantično družinsko dramo.
Ljuboslav (na stran). Nebeški oče! —(Glasno.) Ko bi mi le knjigo pustiti hotela — (seže ponjo).
Avrora (jo odtegne). Prosim, pozneje z veseljem. — Družina Brezdomska ima moža, ženo, štiri hčere in dva sina ter živi v prvem dejanji pobožno v lepem kraji.
Ljuboslav. Lep kraj!
Avrora. Zdajci pa umrje na čuden način oče.
Ljuboslav. Dobro. Strani ž njim!
Avrora. Mati se zopet omoži — novi soprog
je bil tudi vdovec in imel štiri sinove in dve hčeri. (Pogleda L j u b o s 1 a v a.)
Ljuboslav. Le dalje, le dalje!
Avrora. Sedaj umrje mati.
Ljuboslav. Strani ž njo; zopet eden menj.
Avrora. Čez leto se soprog zopet oženi in priženi dva odrastena sinova.
Ljuboslav (zase). Mrjo kakor muhe in rasto kakor gobe.
Avrora. Ali poslušate, gospod doktor ?
Ljuboslav. Poslušam, imamo sedaj jednajst otrok.
Avrora. Trinajst — prosim, dovolite. Prvega zakona —
Ljuboslav. Trinajst — res — trinajst! — Koliko dejanj ima Vaša igra?
Avrora. Devet.
Ljuboslav. Pri katerem sva sedaj ? (Pogleda na uro.)
Avrora. Pri tretjem.
Ljuboslav. Prav res — neizrečno mi je žal, da vsega ne utegnem zvedeti. — Pustite mi zatorej knjigo. (Vstane.)
Avrora. Ali misel — (vstane.)
Ljuboslav. To se laže bere — prosim —
Avrora. Bodi si — evo je, a misliti si ne morete, koliko situvacij prouzročuje obilica osob,
2
katastrofa na katastrofo in naposled resignacija — kajti bili so vsi vsi bratje in sestre.
Ljuboslav. Čudovito mora to biti!
Avrora. Do kedaj se smem nadejati razsodbe?
Ljuboslav. Oj, prosim, saj se kar nič ne mudi — kaj takšnega se mora uživati počasi.
Avrora. Dobro, jaz pridem danes še jeden-krat semkaj.
Ljuboslav. Danes ?
Avrora. Ko preberete nekoliko prizorov — čudili se bodete izrazom — efektom —
Ljuboslav. Res, res, čudim se jim uže sedaj.
Avrora. Da se zopet vidiva, gospod doktor!
Ljuboslav. Priporočam se, gospodična!
Avrora. Z Bogom, gospod kolega! (Odide skozi sredo.)
Ljuboslav. Veliki Perun, kake čudovite svetnike stvarjaš! To se mi mora pripetiti — ravno danes, ko ne smem izgubiti ni trenutka. (Položi knjigo na mizo.) Evo te — requiescat in pace! Še tega je treba, da berem le jedno vrstico, ko sem videl to Sappho. A sedaj zopet k pipi (zapali pipo) in naprej na delo. (Sede k pisni mizi.) „Zahajajoče solnce" — sedaj dodam še godbo. (Piše.) „Zadnji glasovi Ave Marije so izdihali svoj jek čez doline."
Šesti nastop.
Doroteja. Ljnboslav.
Doroteja (skozi sredo, košarico v róci). Takó — evo me zopet. Le glej, Ljuboslav, to krasno pleče, to Ti bode slastna pečenka v nedeljo — ne ? (Pokaže telečje pleče.)
Ljuboslav (ne pogledavši od svojega pisanja). Res, prav lepó, Doroteja ljuba.
Doroteja. Prav lepó, praviš, pa še pogledal
nisi?
Ljuboslav (ozre se). Res, res, prav lepó!
Doroteja. A vse se draži — kaj meniš, koliko sem dala zánje
Ljuboslav (malo nejevoljen). Tega res ne morem ugeniti.
Doroteja. Minuli teden sem telétino kupovala še po sedem grošev, sedaj jo dobivam težko po osem. (Odloži košarico.)
Ljuboslav (piše). Je li mogoče!
Doroteja. Vender ljudje ne draže le svojega blagá, nego so od dné do dné surovejši. Včeraj sem Tebi hotela kupiti jabolk —
Ljuboslav. Hin!
Doroteja. Tebi, čuješ ?
Ljuboslav. Res, vedno si dobra.
Doroteja. Drobna in slaba — po novci! Taka slaba jabolka, a tako draga, sem rekla. Tedaj bi bil Ti slišal! Lehko si jih kupim drugod, tudi brez mene bodo prodali jabolka — in tako dalje.
Ljuboslav (piše). Res, res!
Doroteja. Pa naj se ne jezim! — Ali to Ti povem, s tem novcem, kar mi ga daješ, ne moremo izhajati — saj sam uvidiš. (Prime ga za ramo.) Uvidiš?
Ljuboslav. Doroteja ljuba, jaz moram pisati.
Doroteja. Aha — stara pesen! Ravno imaš sila mnogo pisati, kadar hočem s Tabo govoriti kako pametno.
Ljuboslav. Drugikrat se o vsem pogovoriva, le danes —
Doroteja. Res, uže vem. Si li uže govoril z gospodarjem zaradi pečij, ki se morejo preložiti?
Ljuboslav. Govoril.
Doroteja. No, kaj je rekel ? Ali da polovico ?
Ljuboslav. Pravi, da so še dobre!
Doroteja. Dobre? Lepo hvalo! Potem naj prihodnjo zimo sam uživa ta dim — jaz ga ne bodem.
Ljuboslav. Toda, Doroteja ljuba —
Doroteja. Ne, Ljuboslav, poslednjič Ti povem, če se peči ne popravijo, preselimo se.
Ljuboslav (nejevoljen). No, zaradi mene, pa se selimo !
Doroteja. Proti meni imaš vedno ostre besede ; ali če je treba, da se gospodarju kaka poštena pové, tedaj si krotâk, kakor jagnje. Bog moj, tako krotâk!
Ljuboslav. No, naposled poide vender potrpežljivost. Jaz tukaj zvonim Ave Marijo in Ti mi praviš, da se peči jezé in branjevke kadé. A ravno prej me je motila neka prenapeta devica. To vender ne gré, Doroteja ljuba!
Doroteja. No, stari, saj nisem tako hudo mislila —
Ljuboslav. Saj nisem hud, toda prosim, pusti me, naj delam.
Sedmi nastop.
Dragotin. Ljuboslav. Doroteja.
Dragotin (nastopi skozi sredo). Dobro jutro, strijc — teta ljuba — menda vender ne motim družinskega pogovora ?
Doroteja. Neumnost!
Dragotin. Prinesel sem Vama dobro novico.
Ljuboslav. Novico. (Vstane.) Ali bodem morebiti lebko kaj porabil?
Dragotin. Mislita si, danes me pozove predstojnik moj in mi ponudi službo prvega knjigovodje s povišano plačo — pet let gotove službe. Kaj pravita?
Doroteja (daDragotinu roko). Zelo me veseli.
Ljuboslav. Mene tudi — čestitam — a porabiti ne morem te zapletke. Ne veš li ničesar druzega? Naglo mi je pisati povest, a tvarine nemam!
Dragotin. O ta se uže dobi-
Doroteja. No, nečem Te dlje zadržavati. Kosil bodeš danes pri nas, Dragotin. Toda ne moti strijca, ni kaj dobre volje. (Odide na levo.)
Ljuboslav. Dobre volje! — To dopoludne je ravno za to stvarjeno. Na, Dragotin ljubi (vzame Avrorino knjigo in mu jo da), opraviti imam — na, beri!
Dragotin. Kaj pa je?
Ljuboslav. Meščansko-romantično, dramatično-družinsko podjetje na akcije! — Prav novo — uživaj z razumom. (Sede.) Oprosti! (Piše.) „Zadnji glasovi Ave Marije —"
Dragotin (sede na levo). Čudna knjiga se mi zdi.
Osmi nastop.
Jerica. Ljuboslav. Dragotin.
Jerica (skozi sredo). Gospod doktor!
Ljuboslav (nejevoljno). Kaj pa je uže zopet?
Jerica. Mlada dama bi rada govorila z Vami.
Ljuboslav. Vse naj —! Reci, da me ni doma.
Jerica. Povedala sem uže, da ste doma — rada bi le nekoliko besedij — le jedno minuto.
Ljuboslav (vstane jezno). Naj pride.
Jerica. Lepo, gospod doktor! (Odide skozi sredo.)
Dragotm. Mlada dama? Saj to ni nič hudega. Ali kaj delate, strijček?
Ljuboslav. Strani se spravljam. (Pograbi hitro papir, tintnik itd.) Bodi tako dober in vzprcjmi jo Ti — jaz poznam to vrsto koleginj — životo-pis — družinska drama — glej, da se je skoraj iznebiš. (Odide na desno.)
jDragotm. A strijc! — No, lepa reč!
Deveti nastop.
Dragotin. Liza.
Liza (boječe skozi sredo). Ne zamerite, če Vam ne pridem prav, gospod!
Dragotin. Prav nič, gospodična. (Zase.) Strela, kako mičen obrazek! (Glasno.) Prosim, stopite bliže? Kako Vam morem služiti?
Liza (stopi boječa naprej). Res — prav za prav — nečem nič — hotela sem le —
Dragotin. Oj, le govorite, gospodična, terjajte, želite — jaz vse rad storim.
Liza. Terjati nemam ničesar. Dolgo sem uže želela seznaniti se z Vami, gospod doktor Ljuboslav.
Dragotin. Res — Ljuboslav se zovem. (Zase.) Prav dobro, strijc išče zapletek in jaz jo najdem! (Glasno.) Zelo me to cesti, gospodična. A prosim, ali nečete sesti?
Liza. Jako dobri ste. (Zase.) Oče so rekli, da le.
Dragotin (pripravi si stol). Prav lepo, prosim! (Sede.) Z menoj se hočete seznaniti? Vaš sluga sem!
Liza. Morda se bode Vam zdelo otročje?
Dragotin. O, ne, ne, nikakor ne, zdi se mi mično.
Liza. Dela Vaša sem brala in vneta sem za Vas.
Dragotin. Zame — oh —
Liza. To se pravi, za dela Vaša.
Dragotin. Res, da, se ve. Ali smem vprašati, gospodična--res, kako Vas smem imenovati ?
Liza. Eliza mi je ime.
Dragotin. Gospodična Eliza — zakaj pa uže niste prišli prej?
Liza. To je čisto naravno — kadar sem izpregovorila o tem, precej so bili oče moj nezadovoljni, še celo hudi, če sem izrekla Vaše ime — in dogajalo se je to po gostem.
Dragotin. Jako inilostivo.
Liza. Kar pridejo oče danes domov, začno govoriti o Vas in mi dovolijo, da Vas obiščem. Ko se jim hočem zahvaliti, reko: Le obišči ga, govori ž njim, pesmarita skupaj — meni je vse ljubo.
Dragotin. Kako dobri so oče Vaš!
Liza. Morebiti so se seznanili z Vami in bili ste jim prav po všeči?
Dragotin. Mogoče! Ali najprej moram Vam povedati, da ste mi neizrečeno po volji, gospodična Eliza.
Liza. To me zelo osrečuje. Tudi Vi — hočem reči —
Dragotin. Dela moja Vam ugajajo — znam.
—	A tudi zato se Vam moram zahvaliti. (Poprime jo za roko.)
Liza. Gospod —
Dragotin. Oj, ne odtezajte mi svoje roke — prosim —
Liza. No, krivica pač ni, saj oče so rekli, da le —
Dragotin (poljubi jej roko). Oj, dobri oče!
IAza. Veste kaj, gospod doktor — bolj, kakor Vaše povesti zanimale so me pesni Vaše.
Dragotin. Res, jaz delam lepe pesni.
Liza. Kadar sem čitala povesti, mislila sem si časih: hu! to mora biti zelo star gospod — toliko izkušenj. Slikala sem si Vas s pipo in kapico — prav čestitljivega. A kadar sem prebirala pesni Vaše, tedaj sem si mislila Vas — čudno, skoraj ravno takšnega, kakeršen ste res
—	s črnimi, kodrastimi lasmi — modrimi očmi in vitke rasti. — Oj, krasne pesni! Malo da ne vse znam na pamet.
Dragotin. In vender je vse mrzlo in slabo, kar sem pisal do sedaj, to čutim — ali kar sem videl Vas — bode mi moči lepe pesni delati — (sede bliže.)
Liza (hoče se početkoma umekniti s stolom, toda ostane in reče zase): Hm ! Oče so rekli, da le!
Dragotin. 0(1 sedaj bodo pesni moje pele samo Vašo slavo in čast.
Liza. Lepo je gotovo pesmariti. Ko bi se le še jaz mogla naučiti!
Dragotin, Oj, to bode Vam lehko. Smem li biti Vam učitelj?
Liza. Oj, gotovo!
Dragotin (približa se prav k E 1 iz i). No, glejte, Eliza ljuba, če se hoče pesmariti, potreba je najprej svetega plamena.
Liza. Svetega plamena ?
Dragotin. Navdušiti se moramo za kako reč; reč se nam mora zdeti nad vso mero lepa in vzvišena, potem pride čujstvo po sebi. Glejte, na primer sedaj — ko gledam v Vaše oči — sedaj čutim, da bi lehko peval.
Liza. Čudno — meni se godi ravno tako.
Dragotin. Dobro zatorej. Poskusiva. Prosim — začnite.
Liza. Počakajte! (Recituje.)
Kaj je ljubezni sladka moč?
Dragotin.
To tvoje so oči.
Ko v njih čarobno gledam noč —
Liza.
Srce mi kar kipi!
Dragotin. Dobro — dobro! Dobra učenka ste. — Vi ste angelj, Eliza! (Objame jo.)
Liza. A —
Dragotin. Saj so oče rekli, da le.
Liza (mirna). Res, to je res.
Dragotin. No, glejte. Če se hočete naučiti prav pevati, morate se naučiti ljubiti.
Liza. Mora li biti?
Dragotin. Nad vse je potrebno.
Liza. Zdi se mi, da sem uže začela.
Dragotin. Eliza ljuba!
Liza. Ali prav slabe morajo biti pesni, ki sem jih zlagala do sedaj.
Dragotin. Vi ste delali verze?
Liza. Delala, toda brez navdušenja — brez — brez —
Dragotin. Brez ljubezni ?
Liza. Čisto brez ljubezni, nisem se upala prinesti jih s seboj, vender rada bi šla ponje in jih pokazala Vam.
Dragotin. Oditi hočete?
Liza. Takoj se vrnem — blizu tukaj stanujemo.
Dragotin. Dobro — če je taka! In potem zlagava dalje pesni — kaj ne, Eliza?
Liza. Ako želite — meni je po volji.
Dragotin (drži L i z o za roko). Eliza, kaj je ljubezni sladka moč ? To tvoje so oči !
Liza. Ko v njih čarobno gledam noč —
Dragotin. Srce mi kar kipi. (Poljubi jo.)
Liza. Kaj delate ?
Dragotin. Saj so oče rekli, da le.
Liza (mirno). Res, to je l'es, oče so rekli, da le.
Dragotin. Gotovo. Le povedite jim, da se mi zdite krasni in da Vas ljubim.
Liza (odkritosrčno). Saj če bi jim ne bilo po godi, bi jim tudi ne bilo ljubo! Da se skoraj zopet vidiva! (Odide skozi sredo.)
Dragotin. V glavi se mi vrti — to je bil res angelj ! In kako hitro me je prevzelo ! Pa saj pride zopet — kaj dé? Najbolje, da strijca odpravim. (Gré k desnim vratom — odpre.) Strijc!
Deseti nastop.
Ljuboslav. Dragotin.
Ljuboslav. No — ali je zrak čist? Dragotin. Čist — odšla je. Le mislite si, pri Vas se je hotela učiti pesni zlagati.
Ljuboslav. Tega je še treba. Kakôva je pa bila?
Dragotin (hitro). Mična — (popravi) to je —
Ljuboslav. Uže vém — tako mej štiridesetimi in petdesetimi.
Dragotin. Tako nekako. Toda, strijček, do sedaj sem jaz Vam služil, sedaj mi morate vrniti Vi.
Ljuboslav. Cenui?
Dragotin. Z mano morate zajutrkovati.
Ljuboslav. Druzega nié? A ne, to vender ne gré — povest moja —
Dragotin. Zato se dobode pozneje časa. Cujte, v bližnjo restavracijo greva in izprazniva bu-têljo šampanjca.
Ljuboslav (tleskne z jezikom). Šampanjec? Pasja noga, ta mi morda oživi duh in me malo ogreje za delo.
Dragotin. Zatorej brzo! Pojdite, strijček.
Ljuboslav. Res, res — to je — pojdi rajši Ti prvi, dečko, jaz se mej tem napravim in pridem za Tabo — zadaj skozi svojo sobico —
Dragotin. A tako, da ostane teti prikrito?
Ljuboslav. Saj ni treba, da bi vse vedela.
Dragotin. Prav! Toda, ne pustite me sedeti, strijček !
Ljuboslav. Ne, pridem gotovo.
Dragotin (odide skozi sredo).
Jednajsti nastop.
Ljoltosinv (sam. Odloži pipo, sleče nočno sukn jo in potem obleče namesto nje suknjo, ki jo vzame zadaj iz omare; namesto kapice dene na glavo klobuk in je pripravljen za odhod).
čemii bi si ne napravil vesele urice? Saj je tako nedolžno veselje — in šampanjca nad vse rad pijem! Kolikokrat sem si v minulih letih pri kozarci šampanjca bodočnost slikal tako sijajno! Takrat so bile pesni moje izraz srca mojega, navdušenosti moje — ali sedaj ? Oj, stvarnik ljubi! Ubogi mi poetje bi se ne smeli postarati, ali bi morali vsaj položiti pero iz rok, kadar nas sili vsakdanjost življenja, da nam služi pesništvo v zaslužek.
Štev. 3.
K u p 1 e t.
Mladeniču obraz žari v veselji, Ko dekle mlado vidi pred seboj, Podoba nje je vzor njegovi želji, Ljubezen srčni jemlje mu pokoj. Ustavljati se njemu več ni moči, Pred svečenika stopi sk6raj ž njo, Ljubezni prostor je v najmanjši koči. —
Življenje tako pesniki kažo. A hitro so minili sladki časi, Na vrata vedno trkajo skrbi, In beda vsa za njimi se oglasi, Za ženo, deco se soprog poti. Od dne do dne jih revščina bolj kolje; Ker davke je vže leta mož dolžan, Prodajo hišo mu, prodajo polje — To je življenja temna, britka stran.
V krvavi boj za dom in za pravico Z orožjem nesimo sovragu grom, Zapišimo pravico v kri z desnico, Branimo deco, ženo in svoj dom. Kdor padel bode nas na polji slave, Premage venci njemu se plet6, Možje, zato krog svete vsi zastave — Življenje tako pesniki kažo. Brat neusmiljeno vže brata kolje, Ker na prestolu velel je vladar, Od vražjih nog je poteptano polje, Vasi in mesta je razdel požar. Kaj li velja človeštvo pri trinogi, Dežel sosednih mirnih je željan, Kaj mari torej mu ljudje ubogi — To je življenja temna, britka stran.
Mladeniču sladak je glas očina,
Le njo opeva, zanjo le gori,
Tožeč, da krije sužna jo temina,
Svetč na izdajalce se jezi,
In vedno nadeja se njih propasti.
Ko tujec stiska dragi dom hudo,
Kaj kruh, kaj želja njemu je po časti —
Življenje tako pesniki kažo. A ko minila mladih let je doba In službico v pisarni kje vlovi, Izpremeni se, druga je osoba, Ime njegovo nemški lik dobi, Redov mu le je mari in denarja, Domači jezik njemu je neznan, Da ni Slovenec ti povsod povdarja — To je življenja temna, britka stran.
(Odide.)
Dvanajsti nastop.
Jerica. Liza (skozi sredo).
Jerica. Le sem noter stopite, gospodična, takoj Vas oglasim gospodu doktorju. (Odpre desna vrata.) Oh, saj ga ni tukaj.
Liza. Ali ga ni?
Jerica. Ne. Evo njegove nočne suknje — gotovo je šel od doma.
Liza. O, potem pa drugikrat zopet pridem.
Jerica. Le ostanite. (Pokaže na levo.) Morebiti je gospod doktor v oni sobi — pogledala bodem. (Odide na levo.)
Štev. 4.
Pesen.
Ne vem, da srce mi tako je težko,
A čutim se vender veselo;
In čudim se, da je zanj srce gorko,
Če tudi se prav mi ni zdelo.
Če tudi sem prvič le videla ga,
Zdi se mi, da dolgo mi znan je,
Ko roka me bčža njegova mehka,
Ves strah mi iz srca prognan je
On pravi, da ljubi me, kaj hčem zato —
Prišlo je pač hitro — očetu ljubo!
Tak<5 so mu čiste in mile oči
Da njemu vse moram verjeti,
Ko bila mu žena — kar srce želi —
Ne mogla bi bolje zadeti.
Govoril tako je prijazno, lepo,
Da mogla mu nisem braniti,
Da me je objel — in bilo mi tako,
Njegovi da meni je biti.
Naposled me je še poljubil sladko —
Prišlo je pač hitro — očetu ljubo!
(Jerica in Doroteja nastopita od desne.) Doroteja. Ti praviš, Jerica, da je šel gospod od doma?
Jerica. Šel, gospa. (Pokaže L i z o.) Evo gospodične! (Odide skozi sredo.)
Liza (priklonivši se). Odpustite, a gospod doktor mi je rekel, naj pridem sčmkaj —
Doroteja. Prosim, sedite, gotovo ne bode dolgo izostal. (Sede na levi in plete, L i z a sede na desno.)
Liza (na stran). Gotovo mati njegova! Skusiti moram, da bodem po volji še njej.
Doroteja. Vi ste tudi pesnica, če smem vprašati?
Liza. Pesnica pač ne, a poezijo ljubim.
Doroteja (plete). Prav lepa je poezija, ali meni se zdi, da se ne zlaga z žensko — pisariti in dom oskrbovati. Jedno trpi, in gospodinjstvo je vender glavna reč.
Liza, Oj, učila sem se gospodinjstvu — znam vsa domača dela, tudi kuhati znam.
Doroteja. To je prav. Živ dokaz je naše gospodarstvo. Kam bi bili uže prišli, ako bi jaz vsega ne umela!
Liza. Vi gospodarite zatorej za gospoda doktorja ?
Doroteja. Se ve! Kdo drugi pa?
Liza. On se gotovo malo zmeni.
Doroteja. Mož moj? Ž njim ni nič.
Liza (prestrašena). Vaš mož —? Zatorej ste oinoženi?
Doroteja. Omožena, ljubica. Saj je mož moj doktor Ljuboslav!
Liza (na stran). To je preveč — o Bog moj!
3*
Doroteja (strme). Kaj Vam pa je!
Liza (mirnejša). O nič — (prisiljeno). Vedela nisem, da je gospod doktor oženjen. (Na stran.) Tako mlad in ima tako staro ženo!
Dvroteja. Prav srečno živiva — (plete) dasi nisem prav nič za poezijo vneta.
Liza (na stran). Ubogi mož!
Doroteja. Presijajno mu ni šlo, ko sva se spoznala — jaz sem imela nekaj tisoč goldinarjev — tako se je vse naredilo — in tako se poravna marsikaj.
Liza (na stran). Tega ne prebijem — da me tako slepari! (Joče.)
Doroteja (odloži pletenje). A kaj Vam je — jočete ?
Liza. Res, prosim — pustite me — jako me je genilo.
Doroteja. Uboga, mehka duša! Mehkočutnost je uzrok, da ženske pesmarijo. Ne vznemirujte se. Vi ste temu nagneni — mož moj mi je uže pravil o tem.
Liza. Z Vami je govoril o meni?
Doroteja. Z mano — odkritosrčno — on meni, da ste prenapeti.
Liza. Prenapeta! (Vstane — na stran.) Nesramno, da me je tako prevaril in potem se mi še roga!
J®7
Doroteja (vstane, ogleduje jo, na stran). Čisto vznemirjena je.
Liza (na stran). Zakaj nisem verjela očetu — često so mi rekli, da pesniki niso nič prida, da so le zaljubljeni ljudje. In prej sem jim vse povedala — kaj bodo rekli ? — Strašno! (Vzame solnčnik.) Poiskati jih moram.
Doroteja. Ali nečete počakati moža mojega?
Liza. Ne — ne — zdravstujte.
, Doroteja. Morebiti kaj naročim?
Liza (da jej papir). Evo — prosim — dajte mu to — pesni moje — ne vidi me več. (Odide skozi sredo.)
Doroteja. Ali ne pravim prav? — Ako bi se deklica namesto, da pesni zlaga, ki so vrhu tega gotovo zelo slabe, rajša učila pripraviti dobro pečenko — bolje bi sedaj stalo z njeno bodočnostjo.
Trinajsti nastop.
Doroteja. Ljuboslav.
Ljuboslav (malo vesel, pripoje): Bodite veseli — dokler bije srce! — (Odloži klobuk in palico.)
Doroteja. Zdiš se mi jako vesel?
Ljuboslav (objame jo). In trgajte rože — dokler vam dehte.
Doroteja. Ti si pil, ne?
Ljuboslav. Pil, Doroteja ljuba, starka — stopi sem, poljubi me. (Poljubi jo.) Dragotin me je povabil danes na kozarec — od veselja, ker ima službo.
Doroteja. Tako, tako!
Ljuboslav. Doroteja ljuba, vino je res krasen, dar božji.
Doroteja. Menim, da žena tudi ni slab.
Ljuboslav. Ne, gotovo ne — a ženo je uživati mlado, vino pa staro.
Doroteja. Mož — Ti si pil mnogo vina!
Ljuboslav. Gotovo ne, Doroteja ljuba. (Objame jo.)
Doroteja. Ne taji, kadar si tako ljubezniv, poznam Te uže. A kje je Dragotin?
Ljuboslav. No — kje je — zdolaj pri vratih mi je na naglem izginil — gotovo je zagledal kakega prijatelja!
Doroteja. Dama je bila tukaj, o kateri si zjutraj govoril.
Ljuboslav. Silno se jej mudi!
Doroteja. Pesni svoje Ti je prinesla.
Ljuboslav. Davi celo žaloigro — in sedaj pesni — nevarna ženska je to.
Doroteja. Prav praviš, prenapeta je.
Ljuboslav. Na deset korakov se jej uže pozna — nekaj divjega!
Doroteja. Kar se tega tiče — tako slaba ni bila.
Ljuboslav. Na, hvali jo! (Na stran.) Ce nam reko naše žene o kaki drugi, ni slaba — smo uže dobri! (Zvonec močno zapoje.)
Doroteja. No, no! Nekdo nam bode skoraj zvonec odtrgal.
Ljuboslav. Gotovo je Dragotin. Ta je danes malo nagel. (Zvoni še močneje.)
Doroteja. To je uže preveč — ali ni nikogar tu? (Odide.)
Ljuboslav. Stara se zopet jezi. Hahaha!
Štirinajsti nastop.
Debélec. Doroteja. Ljuboslav. (Debélec s predpasnikom, z nožem in v kratki jopici.)
Doroteja (nastopi za D e b é 1 c e m). A dovolite — Debélec (gré mimo Doroteje k Ljuboslavu
— jezno). Aha — saj je tukaj? — Ali bi verjel? Takšen starec in tako lehkomiseln.
Ljuboslav. Česa želite, gospod?
DebSlec. Jedno pošteno hočem govoriti z Vami.
Ljuboslav. Bodi Vam drago izraziti se tudi razumneje.
Debčlee. Da Vam le preveč ne bode, ravno dobre volje sem.
Doroteja. Niti mene, niti moža mojega ne poznate, kakor se kaže.
Debčlec. Kaj? Mož? Zatorej še oženjen je ta redkobradec? No, to je lepa reč! V novine mora to, v „Novice", v „Narod".
Ljuboslav. Dovolite mi —
Debilec. Ne, nič ne dovolim. Saj ste si uže tako sami preveč dovolili, babij Gregor stari!
Doroteja. A Ljuboslav —
Debilec. Grom in strela! Jaz sem pošten mesar, in ne dopuščam kaj takega!
Doroteja. Jaz tudi ne, to je moja hiša. Če ste mesar, skrbite za dobro meso, kar se druzega tiče — (pokaže vrata).
Debilec. Tako? Ali Vam moje meso ni dovolj dobro? Morebiti pretrdo? Se ve, gotovo imate z zobnimi zdravniki mnogo opravka.
Doroteja. Ljuboslav, ali trpiš kaj takega?
Ljuboslav. Tiho! (Debelcu.) Povejte mi vender, kaj vse to pomeni?
Debelec. Kaj pomeni? Za hčer mi je! Njej se malo blede —
Ljuboslav. Njej ?
Debelec. Namesto, da bi vzela poštenega, zdravega moža, jednega izmej svečarjev, brka po vseh knjigah in začela je še celo sama pisariti. Da bi se ohladila, poslal sem jo k Vam —
Ljuboslav (na stran). Aha, to je stari Mrak.
DebSlec. Mislil sem, takšen mož s plešasto glavo in sivimi lasmi bode lehko ozdravil žensko — toda dober tek, on jej je še le zmedel glavo!
Doroteja. A!
Ljuboslav. Ljubi gospod Mrak —
Debčlec (glasno). Debelec!
Ljuboslav (strme). Ljuboslav mi je ime.
Debelec. Vem. — Ali morete tajiti, da je bila pri Vas in govorila z Vami?
Ljuboslav. Ne!
DebSlec. Aha!
Ljuboslav. Toda čemu pošiljate takšno prismojeno žensko k meni? Čemu ste vzgojili tako rastlino ?
Debelec. Jaz? To ste storili s svojimi šuš-marskimi spisi Vi. In sedaj jo še osrčujete za to? Ali jej niste obetali, da boste brali pesni njene ?
Ljuboslav. To sem rekel, da sem se je prej iznebil.
Debelec. Takemu mlademu nezvedenemu dekletu je vse gola resnica.
Ljuboslav. Kar se tiče mladosti gospodične —
Debelec. Stara še davno ni dovolj, da bi poznala takega sivega grešnika, ki je začel loviti slepe miši ž njo.
Doroteja. Oh, kaj moram učakati!
Ljuboslav. Toda, ljubi gospod Mrak —
Debelec (vpije). Debelec!
Ljuboslav. Ljuboslav mi je ime.
Debilec. Vem! (Doroteji.) Sram Vas bodi, da takega starca ne brzdate ostreje.
Doroteja (beži k Ljuboslavu). Ljuboslav, ta mož me hoče tepsti!
Ljuboslav (pol boječe, pol grozeče Debel cu). Gospod, Vi se hočete drzniti in tepsti ženo mojo ?
Debelec. Ne prihaja mi na misel! Čemu bi tepel Vašo ženo? Saj še svoje ne pretepam.
Ljuboslav (pomiri Dorotejo). No, vidiš.
Doroteja. Zapodi tega moža strani!
ljuboslav. Rad bi ga, vender mislim, da je močnejši od mene.
Debelec (hodi jezen gori in doli). Tri sto medvedov! Miran človek sem in plačujem davke svoje —
Ljuboslav. To ni nič težkega, saj jih tudi jaz.
Debelec. A če hoče kdo mir kaliti v moji hiši, opraviti ima z menoj! In svečar spada sedaj k hiši moji.
Ljuboslav. Svečar? Jaz ne umejem, kaj Vam je načenčala hči.
Debelec. Gospod, hči moja ne laže.
Ljuboslav. Torej me je napak razumela, bodite uverjeni —
Debelec. Uže dobro! Pojdem ponjo, da Vam pove v obraz. Vender zapomnite si, pozneje se imava še o nečem pogovoriti, Vi — Vi, mazač.
Ljuboslav. Ljubi gospod Mrak!
Debelec (vpije). Debelec!
Ljuboslav. Ljuboslav mi je ime.
Debčlec (vpije še huje). Vem! (Odide skozi sredo.)
Ljuboslav. Mrakovi mi prihajajo strašni. (Sede.)
Doroteja. Kaj takega moram učakati, Ljuboslav, take reči — stara Tvoja leta ?
Ljuboslav. No, sedaj le še Ti začni.
Doroteja. Kar pobral je mož gotovo ni, to znam.
Ljuboslav. Ali jo je pobral, ali ne, tega ne vem, toda brezumnost je.
Doroteja, To se lehko reče. Ko bi bila pravica na Tvoji strani, postopal bi drugače.
Ljuboslav. Sedaj me pa ne mini potrpežljivost!
Doroteja. A znam, kaj mi je storiti — kaj sem si dolžna — nihče mi ne more zameriti. Z nama je pri kraji — čim prej se ločiva, tem bolje
—	jaz bom hodila uže svoja pota. (Odide na levo.)
Ljuboslav. Le—le,neumneje se ne more plesti
—	ne znam, sanjam li ali bedim, a dober moram vender le biti na zemlji, vse hočem poravnati in za to me mučijo in trpinčijo od vseh stranij. Oh, ko bi vsaj mogel skočiti iz kože!
Petnajsti nastop.
Avrora. Jerica. Ljuboslav.
Jerica (odpre vrata). Gospod doktor je doma. (Spusti Avroro v sobo, potem odide.)
Avrora. Oh, to je lepo, dlje nisem mogla vztrpeti.
Ljuboslav (poskoči). Gospodična, kaj ste naredili, kake strašne prizore!
Avrora. Ste li brali? Oj, vedela sem, kakov globok vtis bode učinilo. Kateri prizor Vam najbolj ugaja? — Morebiti oni, ko nabira vsa dru-
žina bezgovega cvetja ? Pogovoriva se kolegijalno. (Sede.) Prosim, sedite!
Ljuboslav (na pol zase). Kaj takega še ni bilo.
Avrora. Ne, ne, nikoli — epoho bode naredilo ! — A sedite vender — prosim — prosim.
Ljuboslav. Gospodična — (sede).
Avrora. Oj, prosim, imenujte me Avroro.
Ljuboslav. Prosim, ne — ne, tega ne storim !
Avrora (da mu roko). Najini duši sta si sorodni.
Ljuboslav (odmakne se s stolom). Bog me tega varuj!
Avrora (pomiee se za njim). Kako redko se razumejo device, kakor jaz — Vi ne verjamete, kako dobro to de!
Ljuboslav (umikaje se). Prosim, ostanite — bodite tako dobri.
Avrora. Kaj pa Vam je!?
Ljuboslav. Gospodična — vidim, pri vas je vse kaj hitro tragično!
Avrora. Tragično — to mi je urojeno! (Pomiče se za njim.)
Ljuboslav (vstane in stopi za stol, da je stol mej njo in mej njim). Mogoče — vender sedaj si lehko mislim, kako se je vse zamotalo.
Avrora. Vsekako je novo in nepričakovano, posebno peto dejanje.
t J
L A
Ljuboslav. Prosim — pustimo dejanja — jaz govorim o sitnostih, ki ste mi jih nakopali.
Avrora. Jaz?
Ljuboslav. Vi. — Gotovo ste pravili očetu o rečeh, na katere niti mislil nisem.
Avrora. Se ve, očetu sem res povedala, da sem bila tukaj — meni, otroku, bila je to dolžnost.
jLjuboslav (zase). Nežno dete!
Avrora. Opomniti moram, da oče niso zadovoljni s pisateljstvom mojim.
Ljuboslav. V obče se to jasno kaže — oče menijo, da sem jaz kriv, in pravili so mi reči, ki so me jako neljubo ranile.
Avrora. Bili so zatorej sami tukaj?
Ljuboslav. Ni še četrt ure.
Avrora. Oj, oče moj nemajo nič globokega mojega pesniškega čuta.
Ljuboslav. Ne — a vedite, gospodična, jaz sem prileten mož — poslušajte svet moj zaradi svečarja!
Avrora (strmi). Svečarja!
Ljuboslav. Vzemite svečarja. Nemam sicer česti, da bi ga poznal, toda on je neki zdrav človek!
Avrora. Svečarja bi vzela — jaz? Kako li ste prišli do tega?
Ljuboslav. Vaš gospod oče so mi pravili, da imajo izbranega nekega svečarja za Vas.
Avrora. Zâme — moža ? ! (Gré naglo na levo, vzame klobuk in šal, kar je bila prej odložila.) O tem ne znam niti besedice — takoj moram —
Ljuboslav. Ubogajte očeta svojega!
Avrora. Se vé, niti trenutka ne utegnem — Avrora, jutranja zora — zatorej vender!
Ljuboslav. Ali hočete knjigo s seboj?
Avrora. Zdravstujte, gospod doktor. (Odide skozi sredo.)
Šestnajsti nastop.
Doroteja. Ljuboslav.
Doroteja (nastopila je proti konci poslednjega prizora in poslušala pri levih vratih). Uže zopet ženska pri Tebi!
Ljuboslav. Res — Doroteja — žena — poglej me — ali sem res takšen gizdalin, takšen zapeljivec ?
Doroteja. Oh — vi možje ste vsi slabi!
Ljuboslav. To sem odpravil — vem, da ne pride več — v bodoče ne vzprejmem nobene ženske osobe!

Sedemnajsti nastop.
Prejšnja. Debelec. Jerica.
DeMlec. Odpustite, če motim —
Ljuboslav. Uže zopet! A ravno prav mi pridete, vse se je pojasnilo, zadovoljni bodete z mano. Vaša hči vzame svečarja!
Debčlec. Hahaha —
Doroteja. Res, res — jaz sama sem slišala —
Debelec. Vam bode takoj brdak svečar prižgal luč — hahaha! (Vedno silneje se smeje.)
Ljuboslav. A, čemu se smejete, gospod Mrak?
Debčlec. Mrak ? Povejte mi vender, zakaj me imenujete Mrakom? — Debelec!
Ljuboslav (nejevoljno). E, kaj, zakaj me Vi kličete De belcem — vprašam —
Debelec. Jaz se pišem za Debelca — mesar Debelec sem —
Jerica. To je res !
Ljuboslav. Tako ? Zakaj mi niste tega povedali prej? Toda saj je vse jedno, bodi si Mrak ali Debelec — a Vaša hči vzame svečarja — vender sedaj prosim, mirujte mi z vso to rečjo!
Debilec. Mož ljubi, jaz imam določiti, katerega vzame hči moja, in da bode hči moja vzela Vašega netjaka — jaz sem rekel, da le.
ljuboslav. Slišite, netjak moj bi moral bit pač prismojen!
Debilec. Ne, to ni, nasprotno! Pošten trgovec je in to mi je prav; za svecarja ravno nisem zagrizen, samo pisarja ne, to ni nič zdravega.
Osemnajsti nastop.
Prejšnji. Dragotin. Liza (skozi sredo).
Dragotin. Ljubi strijc, ljuba teta! Jaz sem najsrečnejši človek pod solncem! (Objame L j u bosi a v a in Dorotejo.)
Liza (Ljuboslavu). Ali Vas smem objeti, Vaša sorodnica?
Ljuboslav (čude se). Objeti bi Vas uže hotel — toda kakor sorodnico —?
Liza (vgleda Debel ca). Res, res, oče so rekli, da le! (Objame Ljub o s lav a.)
Doroteja. A kako se je to zgodilo?
Dragotin. Vesela pripovedka! Strijc naredi lehko novelo iz tega.
DebMec. No, no — strijc in teta — odpustita mi, če sem bil prej morebiti malo surov. (Da jima roko.) Taka je uže pri mojem delu. Kadar bodem dvorni mesar, dal se bodem uže tudi malo otesati.
4

Štev. 5.
Debilec.
Živita, otroka, v ljubezni sred, Vesel da svoj blagoslov oče!
Ljuboslav.
Naj kdo razmotati mi zmedo to da, Res bilo bi mi nemogoče.
Liza (poda Doroteji inLjuboslavu Oj, strijček, oj, tetka, kdo mislil bi tč? Prišlo je pač naglo — očetu ljubo.
Vsi.
Očetu ljubo, Očetu ljubi!
(Zdstar pade.)
Gluma v jednem dejanji.
Po
W. Friedrichu.
Preložil Ivan Kalan.
- CKJO --
Izdalo in založilo Dramatično društvo v Ljubljani.
--aS-^s--
¥ LJraMjaEi
Natisnila „N6rodna tiskarna". 1884.
O S O B E
Lujiza pi Fontanilova. Franja, njena netjaka. Hektor pl. Champagnac. Charles pl. Bligny. Fleury, vrtnik.

Salon. Na desni v prvi kulisi okno. Srednja vrata. Stranska vrata na vsaki strani v drugi kulisi. Na levi miza, na nji pisno orodje. Stoli.
Prvi prizor.
Noč. Čuje se burna nevihta. Ura bije šešt. Lujiza se plazi v domači obleki iz desnih vrat, z gorečo lučjo v roci, ki jo zakriva z drugo roko, ter posluša urine udarce.
Pet — šest — sedaj mora priti! — Ali v takem strašnem vremenu ? — Skoraj mi ga ni pričakovati. No, pogledala bodem vender. (Odpre okno.) In dogovorjeno znamenje! (Zaploska trikrat z rokama, kar se tudi zunaj vrača.) Res! Evo ga! Pristavlja lestvo. — Omahuje! (Z zatrtim vzklicem.) Oh! Pozorno — zlomili si bodete še vrat!
l*
Lnjiza. Champagnac (ves premočen, pokrit s sivim klobukom skoči v sobo).
Champagnac. Vrat zlomil ? — Res, na to sem bil pripravljen, Lujiza draga.
Lujiza, Oj, Vas predrzneža! Toda za Boga ! Kakšni ste —
Champagnac. Malo poplavljen, kaj ne ?
Lujiza. Kako pa ste tudi mogli brez dežnika —
Champagnac. Jaz! Pomorski častnik naj bi se bal vode? In ko bi deževalo kroglje, kakor takrat pri Vera-Cruzi, tedaj stoprav bi šel naprej! Tedaj se stoprav uživa zmaga.
Lujiza. Pogledite klobuk!
Champagnac. Prekipel je — tudi od sreče, kakor jaz! (Otresne ga in položi na mizo.) Takov sem, kakor elektrizovan; ploha, drobeči se zid, polzeča lestva — tu človek stavi roke in noge v nevarnost — a tako vsaj dokaže, da res ljubi.
Lujiza. Predrznež! Ko bi vsaj po ovinku skozi prodore —
Champagnac. Jaz? Ovinke naj delam, da bi Vas videl? Nisem li uže pred tremi leti si zvil noge, ko sem plezal čez samostanski zid, tja gori do Vašega okna, da sem prinašal cvetic lepi go-
jenki? Oj, zlati čas! Tri mesece sem ležal bolan v postelji.
Lujiza. A jaz sem brezupno čakala cvetic v dar od drznega svojega Hektorja, dokler nisem zapustila penzijonata.
Champagnac. Izginili ste brez sledu. Iskal sem Vas po vsem svetu, po gorah in prepadih, po samostanih in plesiščih, toda zastonj, nikjer Vas nisem našel. Oj, to je mojo ljubezen le še bolj podnetilo! Le Vi — tako sem se zarotil v svoji blodnji boste soproga moja, in sedaj, ko sem Vas naposled našel v ti samoti na kmetih, sedaj ste —
Lujiza. Soproga nekoga druzega.
Champagnac. Izgubljeni zame. Oj človek bi res skoraj zblaznel. —
Lujiza. Sem li jaz menj obžalovanja vredna od Vas, Hektor? Toda volja moje rodbine, ozir na imetje —
Champagnac. Kaj je bogastvo, kaj rodbina, če ima človek srce v prsih ? Toda ne! — ne dolžim Vas, uboge žrtve. Tudi Vi ste hudo kaznovani po svojem soprogu, po onem pretepalci in vinskem bratci, ki je šel čez morje, da nihče ne ve kam ? — in ki se vrne, Bog ve kedaj ?
Lujiza. Morebiti nikoli!
Champagnac (burno). To bi mu tudi svetoval, sicer —
Lvjiza. Tiho ! tiho! Ko bi Vas cula netjaka moja in sosedje! — Saj veste, da sem se izdala za neomoženo, da mi ne bi trebalo nositi slaboglasnega imena svojega soproga. — Ko bi torej zvedeli, da zahajate k meni — bila bi kompromitovana, če tudi so Vaši pohodi po polnem nedolžni.
Champagnac. Grom in strela! Drzni se kdo ne spoštovati Vas! — Želim skoraj tega, kajti vdihnil bi mu spoštovanje, da bi —
Lvjiza. Govorite vender bolj tiho, kajti ko bi Vas našli tukaj, potem ne bi Vas smela videti nikdar več.
Champagnac. Nikdar? Oj, ta beseda me sili zbrati vso svojo srčnost! — „Na veke" pravim jaz proti temu Vašemu „nikdar". Lujiza, odpeljem Vas!
Lujiza. Tiho! Za Boga! Champagnac. V bran se bodeva stavila vsem zaprekam — beživa. — Čez zid — skozi Evropo — onkraj morja. Vzel bodem dva prostora na ladiji — ali čoln, kakovo orehovo lupino, vse jedno. Nič naju ne bode plašilo!
Lujiza. Za Boga! Nekdo prihaja! - Strani! Strani!
Champagnac. Ko sem Vas še le videl?
Lujiza. Rotim Vas! (Rine ga k oknu.)
Champagnac. Bodi si torej! — Na svidenje jutri, Lujiza — in ko bi se mi ves svet stavil nasproti — odvedem Vas. (Leze skozi okno.)
Lujiza. Jutri mora vse zvedeti, sicer se resno poprime stvari. (Hiti v sobo na desni.)
Champagnac (pomoli glavo skozi okno). Navzlic postavi, policiji in elementom! — Res, baš zato! — (Izgine.)
Tretji prizor.
Franja (z gorečo lučjo v roci, ki jo zakriva z drugo roko prihaja z leve).
Skoraj bode sedem. Teta moja Lujiza še spi. Nevihta je menda minila. Sedaj le naglo na vrt, k slamnati koči. — Morebiti res ni prav, da grem na vrt brez vedenja dobre Lujize, katera mi, ako tudi samo nekaj let starejša od mene, namestuje mater? — No, to bi še bilo — ali da pričakujem tam nekega mladega častnika ? I, moj Bog; če hoče kdo vzeti katero nas v zakon, moremo vender prej govoriti ž njim? — (Ozrša se, z zatrtim vzklicem.) A!
Franja. Bligny.
Bligni/ (z dežnikom, ki ga zapira, stopi skozi srednja vrata). Ne ustrašite se: Jaz sem.
Franja. Kako gospod! Vi ste tako nepremišljeni, da se upate stopiti v to hišo ?
Bligny. Res, v takem vremenu — torej pač nisem mogel zunaj stati pod milim nebom in čakati?
Franja (žaljena). Kdo li Vas je silil? — (kaže vrata) in kaj Vas zadržuje? —
Bligmj. Bližina Vaša, Franja — in ploha. — Oj, dovolite mi porabiti priliko, da Vam povem, da Vas ljubim — (sede), in da se malo počijem.
Franja. Počijete? Se ve da, pot iz sosedne hiše do le-sem —
Bligng (briše se z robcem). In nisem li moral lesti skozi mokro vrtno seč — nisem li prekoračil kostanjevega drevoreda, kjer je bil vsak list kap raz streho? Oj, tedaj pa se nisem mogel ubraniti čutu ljubezni — stopil sem v hišo, da —
Franja. Da se posušite.
Bligmj. Najprej — in potem — (ko si je otrl roki, poda ji desnico), Franja, prosim Vaše roke!
Franja. Čemu ?
Bligny. Za vse življenje. —
Franja (smije se). V ti opravi?
Blignij. Baš zatorej — videla bi se lehko tako lagodno —
Franja. Sedaj še ni prišel pravi hip, da bi govorila z mlado in torej muhasto teto svojo.
—	Morava še čakati.
Bligmj. A ljubim Vas uže štirinajst dnij in kar pretežko je videti Vas na skrivnem. — In sedaj je nastopilo jednakonočje — torej bodemo imeli deževje, kdo zna, dokle? Ne, Franja, biti hočem soprogvVaš in se odpovem vojaški službi.
Franja. Cemu li ? Saj je tako lepa uniforma.
Bligng. In tako neprilična, ko bi le vedeli. Strijcu svojemu na ljubo sem šel v vojake in služil mnogo let v poslednjnm oddelku armadinem.
—	Sedaj je umrl in sedaj sem se naveličal, zjutraj za rana vstajati, ko bi še rad po več ur spal; na konja laziti, ko bi lehko sedel miran na stolu, ter se boriti z elementi, ko lehko doma sedim, ljubo ženico držeč za roko in noge obrneva proti kaminu. — Ne, Franja, Vam posvečujem življenje svoje in še danes odkrijem Vaši teti, da se ljubiva.
Franja. Ponavljam Vam, da še ni čas. Poznam teto svojo in vem, da neče, da bi se uže sedaj omožila.
Bligny (žalosten). No, če ona zavira, poten» gotovo ne bode nikoli nič iz tega, uže vidim. Franja. Nestrpljivi ste z malodušnostjo svojo. Bligng. Res, a kaj mi je storiti? Franja. Bodite srčni ali pa me pozabite. Bligng. Oj, nikdar! Zabiti Vas? Pomnite li še, ko sva se v prvič sešla slučajno pri nekem slaščičarji? Jedel sem baš bonbone, (potegne bonbnijero iz žepa in ji jo ponudi) — bilo je neki četrtek, ob štirih —
Franja. In šest minut pozneje. — A sedaj je sedem ura, dani se uže, torej idite.
Bligng. Uže? — Človek res ne more niti hipa pokojno — in nevihta tudi še ni minila — Franja. Strani! Strani! In da Vas nihče ne vidi!
Bligni/. No — najprej moram vender svoj dežnik — (vzame ga). Sedaj pa zopet skozi seč
—	kako neprilično in polzko je tudi po travi
—	oh! (Poljubi ji roko). Zdravstvujte, ljubica t (Odide.)
Peti prizor.
Franja. Pozneje Fleury. Potem Lujiza.
Franja (zasmešno.) Ne premrazite se, ljubček f
—	To ti je mož brez srca! — Najmanjša za-
preka ga zmakne z uma. (Vgleda klobuk, ki ga je Champagnac pustil na mizi.) Za Boga! Zabil je klobuk — (glasno kliče). Gospod Bligny! Gospod Bligny! (Vzame klobuk.)
Fleury (v sredi). Kaj kličete tako strašno gospodična ?
Franja (na stran). Oh! Izdala sem se!
Lujiza (z desne). Kaj je?
Franja (na stran). Sedaj pa še ta!
Fleury. Gospodična, kaj hočete z moškim-klobukom ?
Lujiza (na stran). Vsemogočni! Njegov klobuk!
Franja (na stran). Sedaj je vse izgubljeno! (Glasno, v zadregi.) Jaz — jaz sem ga našla —
Fleury. Tu — v hiši ? Kjer ni nobene moške glave razven mene? To klobučino? Kajti jaz nosim samo kapice — in po noči volneno, pleteno, ali tudi robec okoli glave. — To je kakov tat! Samo tat se pokriva s takim strašilom. — No, torej bodem pa precej svojo puško — na-pita je uže tako za vrabce. — I, tega kar takoj boderem, če tiči še kje na vrti. — Pok, gospici l (Odteče.)
Lujiza. Franja.
Franja (kliče za njim). Fleury — za božjo voljo.
Lujiza (zadržuje jo). Pusti ga vender — saj je uže davno zlezel čez zid.
Franja (zavzeta). Kdo li, tetka?
Lujiza (na stran). Izdala sem se. (Glasno.) No — tatu menim — saj mora —
Franja (na stran). Zarudela se je — in res, sedaj se spominam, saj je imel Bligny črn, čast-nišk klobuk. — (Pogleda v klobuk.) A!
Lujiza (bojaznivo). Kaj je?
Franja. Sedaj uže vem — tu-Ie se bere v zlatih črkah. Tat se zove Hektor pl. Cham-pagnac.
Lujiza. Molči, za božjo voljo!
Franja. Kaj, tetka?
Lujiza. Molči!
Franja. Predraga tetka moja se bavi v temi s sivimi klobuei. (Na stran.) Sedaj pa prav gotovo dobodem svojega črnega.
Lujiza. Dobro torej, Franja, izpovem se Ti kar iz vsega srca. Saj veš, da me je imela neka stara, godrnjava sorodnica na kratkih vajetih —
Franja. Res! Namenila Te je celo za nuno. čudna misel!
Lujiza. V onem samostanu sem se seznanila z gospodom pl. Champagnacom.
Franja. Čuden kraj.
Lujiza. Plezal je v smrtni nevarnosti tja gori do okna mojega in mi prinašal cvetic. Vidiš, kako nedolžna je bila najina ljubezen!
Franja. Vedno čudneje.
Lujiza. Kar so me nekega dne meni nič, tebi nič ne da bi bila videla njega, odpeljali iz samostana. Sorodnica moja je bila umrla in me je imenovala dednico velikemu imetju svojemu.
Franja. No ? A ti ga nisi precej vzela ? To je najčudneje.
Lujiza. Zal, da je naju njena oporoka še bolj ločila, nego li prej, kajti le s tem pogojem, da se nikdar ne omožim, izročiti se je imela meni dedščina.
Franja. Torej ni bilo niti vredno, da je umrla.
Lujiza. Moški spol se ji je gotovo kaj hudo zameril — s kratka, ko bi se zaročila, dobode meni voljeni delež neka stara prijateljica njena, gospodična Bretonova.
Franja. To res nasprotuje vsem božjim in človeškim postavam!
Lujiza. Nosila sem udana usodo svojo, dokler ni bilo sledu ob izginivšem Hektorji. Ali nedavno me je našel slučajno tukaj, potem, ko
se z nenavadno vztrajnostjo in zvestobo tri leta ni plašil nobene zapreke, da me naide.
Franja (na stran). To naj bi bilo za vzgled črnoklobukarju mojemu.
Lujiza. Po brezvspešni brambi, po neplodni borbi od svoje strani dovolila sem mu naposled vsako jutro skriven pogovor tukaj.
Franja. A dedščina ?
Lujiza. Izumila sem si črtež, da bi ostala trdna proti njemu in sami sebi, in da bi si ne imel nihče kaj očitati. — Izdala sem se mu omo-ženo in mu dejala, da sem soproga podlemu, razuzdanemu možu, ki je šel čez morje in bi se utegnil vrniti vsak hip.
Franja. In to ga ne plaši?
Lujiza. Bog varuj! Nasprotno, njegova ljubezen se vedno bolj razvnemlje.
Franja. Prav lepo. — (Na stran.) Ljubljenca mojega bega vsaka kapljica dežja.
Lujiza. Danes je hotel celo s silo uiti z menoj.
Franja. Tako se mora ljubljena biti. (Na stran.) Mojemu bi bilo to zelo neprilično.
Lujiza. Sedaj si pa misli položaj moj — zadrego mojo — res, sama več ne vem, kaj —
Fleury (zunaj). Le dalje, pravim! Bligny (zunaj). Izpustite me, bedak! Franja in Lujiza. Kaj li se godi tukaj?
Sedmi prizor.
Prejšnji. Fleury. Bligny.
Fleury (suje Blignyja dalje). Dalje hódi, čuješ '
Franja (na stran). Za Boga! On!
Fleury. Evo Vam tatú, gospodična. Skozi séc je hotel lesti — vender sem ga še o pravem času ujél za levo nogó.
Lujiza Kaj častnik ?
Fteury. Uniformo je tudi ukradel — zmi-kalec tatinski.
Bligny (záse). Oj, Pranja! To mi je plačilo!
Franja (záse). Bode li to takó mirno pretrpel?
Lujiza. Kdo li ste, gospod? — Kakó ste prišli sem ? Odgovorite!
Bligny. Milostiva moja —jaz—(na stran). Res! kakó se rešim iz te zadrége ? Rajši ne povém ničesar, to bode najlaže.
Franja (na stran). Nekaj si bode pač izmislil ?
Lvjiza. No, odgovorite vender?
Franja (na stran). To ti je okoren!
Fleury. Ali naj ga naklestim?
Franja (naglo). Za božjo voljo!
Lujiza. Da, če ne poveste, potem mi je —
Fleunj. Strani ž njim, v pokorilnico!
Bligmj. Toda!
Fleury. Brzo v spone!
Franja. Stoj ! Jeden hip! — Idi venkaj, Fleury!
Fleury. Kaj ? Rokovnika naj pustim samega z damama?
Franja. No, le idi — (vzame klobuk in ga skriva za hrbtom).
Lvjiza. Idi!
Fleury. Čujem! — A ko bi vama hotel kaj ukrasti, vpijte na vse grlo — tačas precej pridem. (Odide.)
Lujiza. No, torej? Govorite!
Franja. Bodi si, ker se gospod ne upa govoriti, bodem njegov namestnik jaz.
Lujiza. Ti ?
Bligny (zase). Kako predrzna!
Franja. Gospod se zove Charles pl. Bligny, plemenitega rodu, in je prišel semkaj, da bi Te poprosil roke moje.
Lujiza. Kaj ?
Bligny (na stran). Drznila se je res f
Lujiza. In Ti si se drznila —
Franja (vrti klobuk z rokama). No, dav ljuba teta!
Lujiza. Vzprejeti tukaj mladega moža?
Franja (kakor gori). Časih človeka zavedo okolnosti —
Lujiza (tiho njej). Deni vender klobuk strani. (Glasn6.) Poslušala si njegovo besedičenje?
Franja (suče klobuk). Saj je samo zato prišel.
Lujiza (na stran). Oj, grdega klobuka T (Glasno.) Nepremišljena!
Franja. I no, časih imamo vzglede pred očmi — (zakriva s klobukom obraz).
Bligny (na stran). Sramuje se.
Lujiza (nepotrpežljivo). Miruj vender, pokvarila bodeš klobuk!
Franja. Odpuščaš mi torej ?
Lujiza (vzame ji klobuk in ga položi na stran). No — da! da!
Franja (poljubijo). Oh, sočutna duša Ti!
Bligmj (na stran). Saj je to naju prav z lahka stalo.
Lujiza (grede proti Blignyju). Gospod je torej ? —
Blignij. Lajtnant. A jutri vzamem odpust, da se posvetim po polnem domačemu življenju.
Lujiza. In da dospete k Franji, vojskovali ste se z vsemi zaprekami?
Lujiza. Prišli ste semkaj v smrtni nevarnosti —
Bligng. Nasprotno, ko ne bi bil neumni vrtnik —
Lujiza. Oj, predrzni možje! — Vsi so si vender jednaki!
Franja. Torej tetka, privoljenje Tvoje?
Lujiza. O tem drugi pot.
Franja. Prav skoraj ?
Lujiza. Bodemo videli!
Franja (kaže klobuk). Bog varuj! Precej — prosim — prosim (dela, kakor bi si hotela deti klobuk na glavo.) Jaz bi vender tudi rada nosila klobuk —
Bligmj (na stran). Kaj li ima s klobukom —
Lujiza. No, da privoljujem.
Bligng. Oj, tako lehko mi je uže —
Franja. Tetka zlata!
Fleurg (skozi srednja vrata, s krepelcem v roci). Ali naj ga?
Lujiza. Pripravi zajtrek —
Franja. Za tri, kaj ne tetka?
Lujiza (živo). Za tri! (Blignyju.) Če Vas ne razžalimo, gospod —
Bligny (tiho Franji). Skoraj se ne upam —
Franja (glasn6). Jako mu bode šlo v slast — (Fleuryju.) Za tri!
Fleury. Kako ? Dami hočete z malopridnežem ?
Lujiza. Obedovati. —
Fleury. Oh, skoraj bi bil zabil dogodbe z malopridnežem ! Dva lista za milostivo.
Lujiza. Pokaži! (Gleda naslov). Hektor-jeva roka! (Živahno.) Franja, idi z gospodom naprej. Jaz pridem precej za vama.
Franja fodhajaje). Ste li sedaj videli?
Bligny (tiho). Ko bi nama le ne prišlo še kaj na pot! (Oba odideta po sredi.)
Fleury. Ko bi rokovnik le srebernih vilic ne — no, čakaj! Gledal ti bodem pazljivo na prste. (Odide.)
Osmi prizor.
Lujiza. Pozneje Franja. Potem Fleury.
Lujiza (razpečati jeden list). Kaj li hoče? (Čita). „Draga Lujiza! Kakor človek vse, kakor
■2*
sera zabil samega sebe v Vaši bližini, tako sem zabil tam tudi svoj klobuk. Utegnil bi Vas kompromitirati. Vrzite ga torej čez zid — čakam ga pod velikem kostanjem." — (Govori.) Res, prav pravi — vražji klobuk je bil uže uzrok, da se bode Franja sedaj vender offložila — ali jaz
ubožica!--Kakovo li je to pismo? (Odpre
je.) A! Pismo odvetnika mojega. (Čita radovedna.)
Ft •anja (v sredi). Tetka pridi! Gospod Bli-gny neče brez Tebe sesti k mizi.
Lujiza (pregledavša list). Za Boga!
Franja. Ali Ti je slabo?
Lujiza. Oh, Franja! Franja! (Oklene se je okoli vratu.)
Franja. Kaj pa je ?
Lujiza (poda ji list). Na, čitrj! Čitaj sama — jaz ne morem — Oh! Takšno veselje! (Zgruzi se na stol.)
Franja (čitaje). „Čestita gospodična! Z največjim veseljem Vam naznanjam, da se je pobožna devica Bretonova preobjela in na naglem umrla j da je torej zaradi tega tudi dotična točka v oporoki po polnem rešena. Vi ste sedaj samovlastna gospodinja imetja svojega in smete povoljno razpolagati s svojo roko". (Razveseljena.) Oh, tetka, sedaj se pa obe om oživi !
Lujiza. Res, a Tj mesec dnij pozneje! Franja. Štirinajst dnij je tudi dovolj zaradi rešpekta.
Lujiza. Sedaj pa sme dobri Hektor brez vsakeršnih zaprek prihajati k meni — po dnevi
—	še danes — res, precej! (Zvoni.)
Franja. Oh! Ta bode vesel. Fleury. Milostiva, velite — Lujiza. Teci, kar moreš. Za vrtnim zidom, pod velikim kostanjem dobodeš moža — brez klobuka!
Fleury. Oj, pravega tatu? No, on tudi ni mogel biti, gledal sem skozi ključaničnoiluknjico
—	srebernine ni nič izmeknil, a sladkosneden je
—	snedel je dve pečeni slivi, in —
Lujiza. Idi vender in privedi ga semkaj! Fleury. Dobro! In jedno makarono. Lujiza. Dvajset — trideset, petdeset frankov, če ga dovedeš.
Fleurtj. Petdeset frankov ? Lujtza. Ce pa prideš brez njega, zapodim Te! Fleury. Petdeset frankov! Za toliko Vam ujamem petdeset malopridnežev. — Imeli ga bo-dete — živega ali mrtvega! (Odide na desno.)
Lujiza. Oj, kako sem srečna! Res, naj Ti kar odkritosrčno povem, Franja — čestokrat sem bila jako v skrbeh in sem dejala sama v sebi: Da
bi le vse te zapreke in težave ne utrudile potrpežljivosti dobrega mojega Hektorja! Ko bi se mu zato ohladila ljubezen?
Franja. Ne brez uzroka. Jaz poznam take ljudi, ki o najmanjši nepriličnosti —
Fleury (zunaj). Brez okoliščin — vse to ne pomaga nič!
Champagnac (zunaj). Nesramnik — molči vender!
Lujiza. On je! Oj, pusti me!
Franja. A jaz v tem razrežem piščanca svojemu častniku — njemu bi bilo morebiti pre-težavno. (Odide.)
Deveti prizor.
Lujiza. Champagnac. F le ur v (z desne).
Fleury (Champagnacu). No, le bliže — in ne pomišljajte se. Milostiva hoče tako! (Tiho Lujizi.) Evo za petdeset frankov blaga.
Lujiza (mu vrže svojo mošnico, in mu da znamenje, naj odide).
Fieurg. Umejem! (Na stran.) Sedaj ima vsaka zase svojega rokovnika. (Odide skozi srednja vrata.)
Champagnac. Oprostite, Lujiza, da sem se drznil, ob ti uri priti semkaj — toda oni bedak je tako vriščal, da sem se bal, kompromitovati Vas še bolj, ako —
Lujiza. Saj je bilo to po moji želji, Hektor.
Champagnac. Kako ? — 0 belem dnevi ? — Brez skrivnostij ?— Brez nevarnosti? Ali sanjam?
Lujiza. Ne. Najlepša je resnica. — Od sedaj ste mi dobro došli ob vsaki uri, pred vsem svetom.
Champagnac. Kaj li čujem!
Lujiza. Oj, jaz sem tako neskončno srečna — le mislite si, po oni nenadejani smrti —
Champagnac. Vaš mož je mrtev? Utopil se je?
Lujiza. Mož moj ? (Na stran.) Tega bi bila uže skoraj zabila. (Nasmihaje se.) Res, sedaj ga ni več. Svobodna sem! — Sedaj ni nama nika-keršnih zaprek, ne bode več pohodov po noči in v megli, ni treba več vratolomnega plezanja —
Champagnac. Nič več vsega tega? — Res, kaj bodeva sedaj počela z lestvo ?
Lujiza. Ali niste tudi Vi presrečni?
Champagnac. Sem, res, o vsem tem! — Ne najdem niti primernega izraza — čustva moja
bo tako — tako zmetena. Torej mrtev je soprog Vaš? — inače bi bil naju ločil — moral bi se bil boriti ž njim — in bi ga bil premagal — res premagal.
Lujiza. In sedaj ste brez boja dospeli semkaj zmagalec.
Champagnac. Res, brez boja po velikih stop-Jiicah, kolikorkrat hočem — kakor ves drugi svet.
Lujiza. Oj, kake sreče !
Champagnac. Res, neizrečno! Prav lepo!
Lujiza (sede). Prav po domače smeva sedeti drug pri drugem. — Sedite vender!
Champagnac. Sedem naj ? — No, bodi si! (Sede.)
Lujiza. A ne tako daleč od mene —
Champagnac. Tako! Ko bi naju kdo slišal —
Lujiza. Kaj bi nama škodilo sedaj ?
Champagnac. Da, res — sedaj nič več! — Sedaj sva prosta — govoriti smeva, kar se nama ljubi — (prav glasno) kričati smeva po volj svoji!
Lujiza. In ne bodeva se več ločila. — Kaj ne, Hektor, da bodete vzoren soprog?
Champagnac (razmišljen). Bodem, mislim —
Lujiza. A jaz gospodinja, kakor se spodobi. Vaše želje Vam bodem brala na očeh — (Champagnac zatisne oči in skrivaje se mu zazeha.) Za-•dovoljnost naj bode bivala pri nama.
Champagnac. In zdravje. (Vzdihujé.) S tem se človek prav priljubi.
Lujiza. Dnevi nama bodo prekratki.
Champagnac. Dà, gotovo, dnevi nama bodo gotovo prekratki. (Vstane in gré k oknu.)
Lujiza. Kaj li vidite tam?
Champagnac. Oj, ničesa! — Nebo —solnce— Želim si malo vènkaj na piano ! — Z Bogom ! ljubica
Lujiza. Jaz grem z Vami.
Champagnac. Nepremišljena dušica. Hočete li se kompromitovati ? Nikakor ne ; svetujem Vam rajši z daleč, prav skrivaje.—
Lujiza. Saj sem prosta.
Champagnac. A tako! (Gleda venkaj.) Vreme se izpreminja. — bolje, da to opustiva.
Lujiza. Saj ni nobene oblačice na nebu.
Champagnac. Pač ! Pač ! Tu na levi — samo da Vam ni moči videti. Ali jaz to čutim na ranah svojih — te so nezmotljive.
Lujiza. K župniku morava tudi — to je važno.
Champagnac (živo). Menite li, da se bode protivil ?
Lujiza. Bog varuj ! Samo najini imeni bode v nedeljo oklical.
Champagnac. Da zvé vse mesto?
Lujiza (nežno). Ves svet naj zvé najino srečo.
Champagnac. Cul sem nekdaj, da na Angleškem — (naglo). Ali greva v Gretnagreen? Kaj menite?
Lujiza. Preširnež! — Sedaj grem po svoj klobuk, in kakor bi trenil bom zopet pri Vas t (Koketno.) Hektor! Prosili ste me mnogikrat zaman prvega poljuba. —
Champagnac (živo). Da, pač zastonj! To ni bilo mogoče.
Lujzia. Toda bodočemu svojemu soprogu ne smem ga odrekati.
Ckampagnac (bliža se ji, a zopet pomišlja). Ne branite mi ga? — No, torej — ne, Lujiza
—	hočem se vrednega skazati te milosti — nalagam si žrtev odpovedi, dokler —
Lujiza. Oj, ta nežnočuteči mornar! — Hektor, takove ljubim može. Takovega Vas ljubim
—	to je viteški! — Z Bogom, Hektor moj — (meče mu poljubce). Na svidenje — v petih minutah — a brez lestve — po ravni, cvetni poti brez trnja — za življenje — v rajsko-krasnih, zmerom jasnih dnevih. — Z Bogom! (Odide na desno.)
Deseti prizor.
Champagnae.
Rajsko-krasno — zmerom jasno — to se pravi večna jednoličnost ? — Torej mož je mrtev
—	torej vse se je predrugačilo — tako meščanski
—	tako lagodno. — Vdova je ! — Jaz bi bil pa vender rajši deklè vzel — tu je časih treba boriti se z mladostino ljubeznijo, in prekaniti očeta
—	ali vdova, to je pa vender prelagodno — dà skoraj bi dejal prespoštljivo. Za vdovo sem prav za prav celo premlad — kajti v svojem hrepenenji po zaprekah si še nisem, kakor pravijo, po polnem odbil rog. — Čudno, da se mi po dnevi Lujiza tudi tako lepa ne zdi — gledal sem jo zmerom le v temoti, skrivaje, o mesečini — tačas je bila mikavna. Po dnevi je pa taka, kakor vse ženske — prav nič posebnega — zdi se mi cela pusta. — A zakaj se ji tako mudi na lečo? — Temu je še čas ; no, resnično je še čas ; — mora li biti precej ? Oženim se pozneje. — Res, to je dobra misel. Pozneje! (S povzdignenim glasom.) Pozneje, prijateljica ljuba — drugič ! — — A kako bi ji to poročil? — Ali naj jej kar naravnost povem? To ne gré. Ne, pišem jej — tako s kakim zvitim izgovorom — prav spretno. (Séde k mizi in piše.) „Ljubica! Baš sedaj sem dobil list, kateri me sili, da nastopim kratko potovanje
—	tako za kakih šest ali osem let. Ta hip mi torej ni mogoče oženiti se, kajti mi je kar precej pripraviti se na odhod. — Ali naj sem] kakor daleč koli, zmerom bodem, za vse življenje osta-
nem — Vaš Hektor." — Nekdo prihaja? — Ona je! Obrni se na desno, Hektor. — (Metaje poljubce) Z Bogom, Andromaha. Draga žena, ustavi solze svoje, v boj me žene hrepenenje moje! (Odide naglo v sredi.)
Jednajsti prizor.
Lujiza (z desne, v elegantni toaleti).
Evo me, prijatelj moj! — Kako? Nikogar ni tukaj? — A kje li je ostal? — Saj njegov klobuk še leži tam! — Kaj vidim! Tudi pismo! Naslov je napisan name pisava je njegova; — čudno ! (Razpečati list.) Za Boga! Odpotoval bode — zapustiti me hoče. — Torej me nič več ne ljubi ? On, ki me je hotel to jutro še odvesti po sili? Oj, možje! Možje! Vsi so grdobe! (Omahne na stol.)
Lnjiza. Franja. Bligny.
Franja (vodeč Blignyja za roko). Prej se zahvaljujte moji teti, potem smete dalje zajutrkovati.
Bligny (briše si usta s prtičem). Dovoljujte, premilostiva moja —
Lujiza (skoči po konci). Tudi Vi ste grdobaf
Bligny. Kako? (Franji) Vidite li? — (Lu-jizi) Ali —
Lujiza. Ne hodite mi preblizu —
Bligny. Bodem se pač varoval! A Vaša beseda? —
Lujiza. To oporekam.
Franja. Kako ?
Bligmj. Vidite li?
Lujiza. Ti, ubogo dete, moža bodeš jemala?
Franja. Bodem, kaj pak hočem sicer vzeti druzega ?
Lujiza. Ne, nikdar ne dovolim, da bi silila v nesrečo svojo — ostala bodeš samica!
Franja. To bi bila lepa sreča!
Bligmj. Vidite li!
Franja. Ej, Vaš „vidite li!" — Prisilite vender teto mojo. da ostane mož-beseda — saj je samo ženska —
Bligny. Siliti ? Dovolite — Lujiza. Siliti? Ne zabi, da sem Ti predstojnica —
Franja. Ej, kaj! Saj ste samó štiri leta starejši od mene.
Lujiza. Prosim lepo, samó dve leti. — In sedaj idi v svojo sobo.
Franja. Aj, nikakor ne! Lujiza. Precej idi! Bligny. Ubogajte vender, gospodična. Franja. Vi ste prav zaspanec, gospod — Lujiza. (vodeč jo za roko). Brez ugovora! Jaz sem teta Tvoja. Jaz sem gospodinja v hiši. In kar pravim, to se mora zgoditi. Takó je!
Franja. Vse jedno In da je desetkrat teta moja, vzamem ga vender. Takó je in takó ostane!
{Lujiza vede Franjo v sobo na levi in zaklene vrata, a ključ dene v žep.) Lujiza (vrnivša se). In Vi, gospod, kaj imate sploh tu opraviti, se li drznete?
Bligny. Moj Bog, saj celó ničesa ne pravim in se tudi ne drznem —
Lujiza (gredé proti njemu). Vaša navzočnost mi je nadležna — torej —
Bligny (umikajoč se). Nadležna ? — Za Boga,
saj niti nečem — saj vem, kako je človeku pri srci —
Lujiza. Torej imejte se dobro — jaz Vas ne zadržujem. (Na stran.) Poj dem na vrt — iz-kušala bom, zabiti ga, nehvaležnika! — Morebiti ga bodem našla tudi še tam. (Hiti na desno.)
Trinajsti prizor.
Bligny. Potem Champagnac. Pozneje Lujiza in Pranja.
Blignij, Evo ti! To sem Franji uže prerokoval. — Zapreka na zapreko — moral bi se bil sam prostovoljno odpovedati temu. — Sedaj sem zaljubljen — zaljubljen, da bi kar zblaznel — sedaj je to mnogo težavneje. — Oh, kaj! Saj sem mož in častnik vrhu tega — srčnost! Ohrabril se bodem in se ognil vsi ti stvari. (Odteče, toda s srednjimi vrati buti ob Champagnaca.)
Champagnac. Klobuk moj! Zabil sem klobuk svoj.
Bligng. Oj, Vašega klobuka! (Drgne si pleča.) Bodite vender pozorni!
Champagnac (drgne si pleča). Pozoren naj bodem jaz? Vi ste pametni! (Na stran.) Častnik?
Kaj li hoče ta? (Glasno.) Ali bi radi govorili z gospo Lujizo pl. Lancyjevo?
Bligny. Bog varuj — jaz nečem druzega nego iti! Pokazala mi je vrata. — Priporočam se!
Champagnac (zadržuje ga). Morebiti se drznete ljubiti jo?
Bligng. Oj, ne! Bil sem le tako drzen, njeno netjako — priporočam se!
Champagnac (prime ga). Počakajte vender!
Lujiza (prikaže se v vratih na levi). Hektor? Oh! Hvalo Bogu — (umakne se nazaj in pusti vrata odprta).
Champagnac. Ali Vam Lujiza stavi zapreke?
Blignij. Stavi, ker najprej je bila voljna, toda sedaj neče več.
Champagnac. Tako izpremenljiva je? Ne umejem, kako more biti človek tako izpremenljiv.
Lujiza (na stran). Čudno se glasi to očitanje njegovih ust
Champagnac. A Vas je moči tako mirno odpraviti ?
Bligng. Da! Priporočam se.
Champagnac. Zapode Vas skozi vrata, a ne pridete skozi okno, skozi kamin nazaj! — In takovemu človeku se to pripeti! — Oj, da sem jaz na Vašem mestu — da me unemajo take zapreke, potem bi še le prav ljubil —
Lujiza (na stran). To je torej ? Zaprek hoče? Oj, bodemo videli. (Izgine )
Bligng. Jaz ne ljubim zaprek — torej z Bogom!
Champagnac. Ne genite se mi z mesta!
Bligng. Dovolite.
Champagnac. Kje je netjaka ?
Bligny (kaže na levo). Tamkaj.
Champagnac. Tja k nji!
Bligng. Teta jo je zaklenila.
Champagnac. Razbijeva vrata.
Bligng. Za božjo voljo! Vrtnik —
Champagnac. Venkaj skozi okno! — Želim, da bi prišel — baš sem voljan — (trese vrata). Trdno, kakor železo —
Bligmj. Morebiti kakov drug ključ — (hoče iti po ključ od srednjih vrat).
Champagnac. Ta bi še k svetemu Petru lezel po ključ. — (Trese vrata.) A! Daste se prositi? Ustavljate se mi — no, čakajte! Resk! tresk! (Ulomi vrata z nogo.)
Bligng. Priporočam se! (Hoče naglo odteči.)
Champagnac (pritira ga nazaj). Tu bodete ostali! Sicer vzamem netjako jaz!
Franja (prišedša skozi vrata). Kaj se godi tu? Bligny? — Kako, tujec?
Bligng. Oprostite, Franja —

Champagnac. Ej; kaj oprostiti! Takoj mi odvedite gospodično! Blignv. Dovolite!
Franja. Dobrotnico svojo zapustiti ? Nikdar ne.
Champagnac. Nikdar! Sedaj pa baš zato! Odvedli jo bodete, pravim!
Bligny. Ali za ves svet — Champagnac. Se jedno besedo mi recit>, in odvedel bodem jaz oba.
Franja. Ste li zblazneli? Champagnac. Zblaznel od veselja. Potrpita malo — odpravil Vama bodem vse zapreke — odpravil s poti vse overe — le idita za mano !
—	Skrivaje! Tiho! Na pošto — najeli si bo-demo najčilejših konj —
Bligng. Jn se bodemo prekopicnili — ter polomili roke in noge —
Champagnac. Da bode le Vama v srečo. — Cakajta! Skrijta se tam v sobi — pridem po Vaju, ko bode čas. — Precej se zopet vrnem in potem po bliskovo dalje, da bodo iskre letele!
—	To bode veselje! (Odide naglo po sredi.)
Franja. Bligny. Potem Lnjiza.
Franja. Ne, Charles, ko bi bila kdaj mislila, da Vi -
Bligny. Res, jaz tudi ne bi bil verjel — Franja. Toda, ker je stvar uže tako daleč, torej pa niti več ne moreva nazaj.
Bligny. Ne moreva? (Vzdihuje.) Bodi si torej, če ne more biti drugače, bodem Vas pa odvede! v imeni božjem. (Okleneta se pod pazuho.)
Lnjiza (ki se je plazila za njima). Stojta! Franja. Oj, Bog! Teta! Bligny. Hotel bi, da sem pri svoji rodbini. Franja. Predraga prijateljica — Lujiza. Tiho! Ne zini mi besedice! (Poljubi jo.) Ljubim te bolj, nego kedaj — a strani! Franja, Kako?
Lujiza. Ti si angelj! Vender idi! (Vede jo na
levo.)
Franja. Ne umejem niti besedice. Lujiza (Blignyju). In Vi ste tudi angelj. Bligny.w To se pravi, tudi jaz naj odidem? (Hoče iti.) Čast mi je —
Lujiza. Ne, tjakaj — v sobo mojo — naglo ! Bligtig. Kako bi mogel tako drzan —
Lujiza. Storite, kar velevam — pa bodeta oba srečna. (Vede ga za roko.)
Bligng (zase). Ne, vse te okolnosti — (odide na desno).
Petnajsti prizor.
Lujiza. Champagnac.
Champagnac (privihra skozi srednja vrata). Vse je pripravljeno — sedaj brž naprej. A kje li tičita?
Lujiza (grede proti njemu). Nesrečnik! Champagnac. Lujiza!
Lujiza. Vi ste še tukaj? Ali se ne bojite?
Champagnac. česa?
Lujiza. če Vas on najde tukaj, gotova Vam je smrt!
Champagnac. On ? Kdo ? Lujiza. Mož moj! Champagnac. Mrtvi?
I/ujiza. Še živi — rešil se je s plavanjem!
Champagnac. In je tukaj ?
Lujiza. Tam v sobi moji! Tresem se pred
Champagnac (mane si roki). On živi! Stavi se na pot najini sreči?
Lujiza. Bežite — ne smeva se nikdar več videti.
Champagnac. Vam je li moči to zahtevati od mene?
Lujiza. Ali naj sleparim soproga svojega?
Champagnac. Prav pravite! Pi! — Ne, ugrabim Vas, to je častneje !
Lujiza. Soprogo druzega moža?
Champagnac. Če tudi. Da pa niste soproga potem ne bi mi trebalo.
Lujiza. Nikdar ne! Zdravstujte —
Champagnac. Lujiza!
Lujiza. Na veke! (Odide.)
Šestnajsti prizor.
Champagnac. Pozneje Bligny.
Champagnac. Lujiza! Šla je! Na veke ? — Nebeško bitje — To bi mi zadalo smrt! — In jaz, hotel sem jo to jutro iz svoje volje zapustiti! — ali kje je bil tačas razum moj? Niti jedno uro ne bi mogel živeti brez nje! — In ta ne-
sramnik, ki je bil tako drzan, da se je otel s plavanjem. — Oj!
Bligny (v sobi na desni, z izpremenjenim glasom). Kako, gospa Vi vzprejemate nekega moža? Tukaj v svoji biši — v moji hiši ?
Champagnac. Ha! To je glas možev! (Posluša.)
Bligny (znotraj). Ne tajite, videl sem nekov siv klobuk.
Champagnac. Vražja stvar, nesrečonosna klo-bučina!
Bligmj. Trepeta naj, če ga bodem dobil. Champagnac. Ne, trepetal pa ne bode. Bligmj (v sobi). S tem-le orožjem ga treščim ob tla!
Champagnac. Oborožen je? No, torej bodem pa vender malo počakal. (Skrije se za vrata na desni, katera odpira Bligny.)
Bligny (znotraj). Tri sto milijonov bomb in granat! (Stopi venkaj in pozorno ogleduje okrog.) Nikogar ni tukaj ? — Debeli moj glas je bil vspešen. Odšel je!
Champagnac (stopi naprej). Na to niti ne misli. Bligmj (na stran). Oh, za Boga! Champagnac. Kako! Vi ste ? V Lujizini sobi ? Vi se drznete?
Bligng. Jaz se ne drznem prav ničesa —
Champagnac. Izgovarjate se, da ljubite ne-tjako, a skrivate se pri teti ? Bligny. Dovolite —
Champagnac. In posnemate glas soprogov — ter se drznete slepiti me?
Bligng. Ne jaz — nego teta — ona slepi
—	saj niti moža nima — hotela se je samo iz-nebiti Vas.
Champagnac. Ha!
Bligng. Samo s tem pogojem mi je obljubila dati Franjo v zakon! —Ob, bodite vender tako dobri in idite — saj Vas ne bode stalo nikakega truda.
Champagnac. Iznebiti se mene! — Moža nima! — Ha, to kliče na maščevanje !
Bligng. Menda vender ne boste tete — Champagnac. Ne, Tvojo kri, slepar! življenje Tvoje moram imeti-, ali pa Ti moje!
Bligng. Obdrživa rajši vsak kar imava. Champagnac. Takov strahopetec si torej? Bligng. Strahopetec ? Champagnac. Torej vzprtjemaŠ predlog? Bligng. Vzprejemam ! (Na stran.) Uže vem, kaj bodem storil. (Glasno.) Strani!
Champagnac. Da, naprej! (Na stran.) Škoda, da je predlog vzprejel, kajti sicer bi ga bil prisilil,
—	(Glasno.) Strani! Idite za menoj! (Odide naglo.)

Bligny. Ubogam Vas — (na stran) in tetel (Gré za njim.)
Sedemnajsti prizor.
Lujiza. Franja. Pozneje Bligny.
Lujiza (z desne). Preljubeznivo! Posrečilo se je!
Franja (z leve). Oh, Lujiza, za božjo voljo — hočeta se boriti.
Lujiza. Vem! Izborno! Prekrasno!
Franja. In o tem se moreš smijati?
Lujiza. Le umiri se. Bligny zapodi onega samo skozi vrata! Na moje povelje.
Franja. A, ga več ne ljubiš?
Lujiza. Bolj nego kedaj! Vender ne smem mu tega pokazati — dobri Hektor ljubi zapreke.
Bligny (vstopi živahno). Vse je preskrbljeno.
Lujiza. To Vam je pač delalo mnogo truda?
Bligng. Nikakor ne. — Drl je v slepi zlobi venkaj skozi vrtna vrata — jaz sem jih pa zaprl za njim, in sedaj je zunaj obsedel.
Franja. Ubožec!
Lujiza. Pa vender ni odšel ?

Bligny. Gotovo ! — Najprej je hotel ulomiti vrata — ali ta vrata so trdna. — Potem sem mu zaklical čez zid, da ostanete neomoženi, da ga ne morete trpeti — in odšel je.
Lujiza. Oh, moj Bog! Naposled se pa res ne bo nikdar več vrnil ?
Franja. Ubožica!
Bligny. Ali saj ste to hoteli !
Lujiza, Umejte vender! — On ljubi zapreke — dala sem ga zapoditi samó zato, da se tem gotoveje vrne!
Bligny. Zapreke ljubi? Tega ne umejem. No, potlej se pa le umirite. — Iz opreznosti sem naročil vrtniku, naj zaklene vsa vrata, ter izpusti velika psa z verige. (Za odrom se sliši pasje lajanje.)
Usmiljeni Bog!
Bligny. In Fleury je vzel puško svojo!
Lujiza. Ali ste blazni ? — Ubil ga bode ! Oh, Hektor moj! — Franja, idi!v Strani! Njega rešiti ali pa ž njim umreti, (čuje strel.) Oh ! (Zgruzi se Blignyju v naročaj.)
Bligny. Umirite se vender, saj je puško nabil samó s soljó — samó s soljó.
Franja (hitela je v tem k oknu). Uže gré Lujiza! Pleza semkaj gori k oknu.
Lujiza (s slabim glasom). Hvala Bogu, tega je navajen. (Vzdigne se Blignyju iz naročaja, odvažno.) Res! Morala bodem biti koketna ! Ljubimca sem ga krotila s strašilom, soprogom — soproga bodem ga brzdala s strahom pred ljubimci.
Osemnajsti prizor.
Prejšnji. Champagnac. Potem Fleury.
Champagnac (ubije okno, skoči v sobo in pade na tla pred Lujizo). Lujiza !
Lujiza. Hektor!
Champagnac. Pri Vaših nogah hočem umreti — razmesarjen — prestreljen s krogljami.
Bligng (tiho Franji). Ko bi vedel, da je bila samo sol.
Champagnac (slabotno). Vse vem! Nikdar me niste ljubili. Hoteli ste se me samo iznebiti! No, torej (odločno) le mrtvega ali Vašega soproga me bodo nesli od tukaj.
Lujiza. Gospod!
Champagnac. Dajte mi roko !
Lujiza. Nikdar in nikoli!
Champagnac (zgrabi jo šiloma). Na veke!
Lujiza (koketno). A če Vas ne bi ljubila?
Champagnac. Morate! Morate! Fleurg (zunaj pri oknu s puško). Umeknite se, gospodična, sedaj ga bodem pač zadel! Frarija. Ta je njen ženin! Bligny. Stoj!
Fleury. Njen ženin? A tako! (Ustreli v zrak.) Živela ženin in nevesta!
Bligny (zatisnil si je o strelu ušesa).
(Zastor pade.)

Perzijski šal
Šaloigra v jednem dejanji.
Spisal
Aleksander Dumas.
Preložil Ivan Kalan.
-o{o -
Izdalo in založilo Dramatično društvo v Ljubljani.
--3S8-SSaS--
¥ LjH&Ijasi,
Natisnila „Narodna tiskarna". 1884.
O S O B E:
Konrad pl. Francarville, pomorski kapitan.
Ana Wilkinsova, mlada vdova.
Pacifique, žanddrski brigadir.
Jean, kletar, 1 „ostilni.
Hišna, / 6
Žandarji.
Godi se v Calaisu.
Prizorišče: Gostil nična dvorana v Calaisu. Srednja vrata. Na desni strani vrat je okno. Stranska vrata ob obeh stranéh. Spredaj na desni kamin, na njem zrcalo. Na levi miza s pisnim orodjem. Naslanjači i. t. d.
Prvi prizor.
Brigadir. Jean.
Brigadir. Gostilničarja torej ni domá?
Jean. Ne, gospod Pacifique, domá ga ni.
Brigadir. Naznani mu torej Ti in povedi, da je nova policijska postava za gostilničarje „zunaj".
Jean. Takó, „zunaj" je? Kaj je h „notri"?
Brigadir. Ostra in sicer naj ostrejša dolžnost potnih listov za potnike, in posebno za ženski spol. Zglásiti se jim je pri gosposki v dvanajstih urah!
Jean. Saj je bilo uže zmerom takó, gospod Pacifique!
Brigadir. Ali se je vselej zopet pozabljalo.
Jean. Kar se tiče žensk, tega ne umejem.
1*
Brigadir. Saj ti ni treba. Toliko ti pa vender zaupam, da je neko človeče iz óne rubrike učinilo veliko hudodelstvo, jedno in dvajset let staro. Velikost tri črevlje dvanajst palcev, oči sinje, lase rujave, barva na obličji izpremenljiva — in to nam je prijeti.
Jean. Kaj pa je storila hudega, gospod Pacifique ?
Brigadir. Ostrupila je svojega moža, nekega lorda, in ima boje da zopet take možitvene namere.
Jean. Bà! Ce ni nič druzega, nego lord Anglež —
Brigadir. Neizkušena mlada kri, Angleži so tudi ljudje — to si zapomni, in policija hoče, da je takó. Torej preskrbi mi potne liste, sicer pridem pónje sam. Zapomni si! (Odide.)
Jean. Bodem, gospod Pacifique!
Drugi prizor.
Jean (sam).
Kaj se ima neki policija vtikati v to? — Kaj je to mari nam Francozom, če Angleži požirajo strup? — Saj nam še marsikaj druzega
pogoltnejo izpred nosa! Ko bi bil jaz policija — na! — Aha! evo ti precej potovalke —
Tretji prizor.
Jean. Ana. Hišna (devajoč potno torbico na kamin).'
Ana (vstopaj). Vse jedno mi je, kamor me nastaniš, dete moje — mudim se le jedno uro v Calaisu.
Jean (hišni, skrivaj). Tudi nam je vse jedno — priredi ji brž kako sobo — in če bo le z jedno nogo stopila vanjo, morala bode plačati popolno. (Hišna odide na levo.)
Ana. Ali bom dobila pri vas konje in voz ?
Jean. Dobili in še v hiši, odkar so na postrežbo posebni konji.
Ana. Tem bolje. In ko bom le še s colnim ravnateljem govorila — kako bi pač to najbolje začela ?
Jean. Treba Vam, gospa, samo obgovoriti ga; saj ni ošaben.
Ana. Jaz le menim, kako bi ga mogla videti?
Jean. Najbolje tukaj-le skozi okno, kajti vsak dan gré po dvakrat todi mimo.
Ana. Za Boga, o tem ni misliti! Predna-šati mu imam neko pritožbo —
Jean. Prenašati? Prenašajo pri nas po-streščeki —
Ana. Dobro. Pišem mu. (Sede k mizi in piše.) „Gospod ravnatelj! Gospa Ana Wilkins, rojena pl. Beaufort, prosi Vas ustnega razgovora o nekem šalu, katerega so mi čolni uradniki dejali v prepoved, ako tudi sem ga kupila v Pa-rizi. Nadejam se, da tehtoviti dokazi o tem odpravijo vse zapreke in ga takisto najhitreje zopet dobim — in tako dalje — in tako dalje"
—..... Evo, prijatelj ljubi — precej ga od-
nesite!
Jean. Mislite si, da ga uže ima.
Ana. Toda, odgovor!
Jean Postrešček tja, postrešček semkaj! Mislite si, da ga uže imate. (Odide.)
Ana. Le hitite!
Četrti prizor.
Ana (sama).
Tako lep šal, in pristoji mi kakor nobeden drugi! — A na grde čolne uradnike še nisem
prehuda zavoljo tega — menili so morebiti le da izpolnujejo dolžnost svojo. — To je res neprijetna dolžnost! In republiko imamo. Lepe ti svobode! — Ali tuji gospod, ki mi je to storil, in si vse tako izmislil, kakor svoje znanje z menoj! — To je ostudno ! — No, kdor je živel dve leti onkraj oceana, zabava se pač z rojakom. A vedno me je spremljal kakor senca, dokler smo bili na ladiji. Videl se mi je tudi uljuden, izobražen mož. — Toda, po tem neopravičenem vedenji! — Kaj li se je zgodilo ž njim? — Vse jedno, kjer in kadar koli se zopet snideva, ne pozabim mu tega.
Peti prizor.
Ana. Konrad.
Konrad. Sem li jaz tisti srečnik, milostiva gospa, o katerem govorite, da ga ne zabite nigdar ?
Ana. Kako, gospod, Vi? — Konrad. Ees, milostiva moja, jaz — Ana, Takšnega veselja bi se ne bila nadejala —
Konrad. Smem li verjeti?
Ana. Povedi Vam vest! Konrad. Vesti niti ne vprašam, prevesel sem, da bivam z Vami v istem hotelu — Ana. Res le slučaj ?
Konrad. To Vam povedi bistroumje Vaše! Ana. Resnično gospod, čudim se hladnokrvnosti Vaši.
Konrad. Hladnokrvnosti zahteva opravilo moje. Jaz sem mornar, kakor mi je bilo čast povedati Vam,
Ana. Tako ? Ne spominam se, kaj ste mi pravili — tudi se nečem —
Konrad. Dovolite, milostiva gospa, spomin je delo glave in je po vse neodvisen od volje; in če se bodete kedaj spominali mene, ne pomaga vse hotenje prav nič. Kakor pravim — prvo stori duhovita glavica — dokler, tako se nadejam, ne prevzame tega srce Vaše.
Ilišna (z leve). Soba milostive gospe je pripravljena. (Odide po sredi.)
Ana. Uže dobro! (Konradu.) Srce moje ? — Zdi se mi celo, da ste govorili o srci mojem! Konrad. Aj, pač da — Ana. In iz kakovega uzroka? Konrad. Iz tega uzroka, da nam je ljubi Bog vsem dal srce — pravijo, da se mu je to zdelo nad vse potrebno, ka bi nam storil življenje pri-
jetno. Če pa Vam je bilo neprijetno, da sem bil tako brezoziren, da sem uže sedaj govoril o tem, oprostite me in dovolite mi, da — (Pozdravi jo in se nosi, kakor bi hotel iti.)
Ana. Dovolite, gospod, da Vam prej izrazim svoje zavzetje, ker mi delate razprave o srci mojem, kajti če se ne motim, imeli bi marsikaj druzega obravnavati z menoj!
Konrad. Oh ? Smem li razjasnenja —
Ana. V mislih mi je kašmirski moj šal! —
Kmrad. Da, res! Ali ker niste začeli o njem Vi, menil sem, da bi Vam bil to neprijeten spomin —
Ana. Oj, več nego li neprijeten, prisezam Vam —
Konrad. Obžalujem res prav iz srca, da je nepremišljena šala —
Ana. Šala? Izdali ste šal moj, rekoč, da je utihotapljeno blago, in to imenujete šalo? — V takih stvareh sem jaz menj ozirna od Vas, gospod, kajti jaz to imenujem ostudno izdajstvo!
Konrad. Oj, gospa milostiva, ta beseda je rezka!
Ana. Res, izdajstvo, izdaja in z obteževal-nimi okoliščinami!
Konrad. Na mojo besedo, gospa milostiva, Vi ste ostrejša od državnega pravdnika — ta bi
me morebiti za vse življenje zvezal, a bi mi poleg tega vender pustil življenje.
Ana. Ej, Vaše besedičenje! Saj je res tudi ugoden trenutek zanje!
Konrad. Mirujte, Vi me dolžite, jaz se opravičujem.
Ana. Opravičujete! Vi? Res, radovedna sem. Mi li niste natvezli, da je moj šal utihotapljen ? Konrad. Sem, milostiva moja — Ana. In to je bila pač neresnica! Konrad. Bila, premilostiva moja — Ana. In bili ste tako ljubeznivi, da ste me izdali colnim uradnikom? Konrad. Resnično! Ana. No, torej! Konrad. Torej, no? Ana. AH mi bodete odgovarjali? Konrad. Če bodete premilostivo vpraševali — Ana. Zakaj ste pustili šal moj dejati v prepoved?
Konrad. Nič lagljeje, nego li to . . . Ana. Takšne so besede Vaše! Konrad. Šal je bil tursk, a jaz sovražim Turke. Turki ljubijo preveč žensk — jaz bi mogel ljubiti le jedno!
Ana. Kaj je to meni mari? Konrad. Kdo ve ?
Ana. No, moj šal —
Konrad. Blago je bilo le srednje vrste —
Ana. Najfinejši tibet!
Konrad Vzorek prav vsakdanj —
Ana. Najukusnejši, kar jih je bilo dobiti po vsem Parizi. Ni mu jednacega!
Konrad. In višnjev — ta barva nima ni-kaeega pomena — to je neumna barva !
Ana. Oči moje se Vam zahvaljujejo na laskanji Vašem.
Konrad. Kaj! Imate li višnjeve oči ?
Ana. Kakor se vidi, nimate Vi nikakeršnih.
Konrad. Prav pravite! — No, očem mojim je to najljubša barva.
Ana. Ostanite pri stvari. Pogledali ste moj šal baš tako malo, kakor oči moje — kajti zelen je — čujte, gospod, zelen!
Konrad. Čujem, zelen; videl pa nisem. No, do barve mi uže ni toliko — ali do Vašega odpuščanja !
Ana. Kako ? Vi bi si mogli domišljati ? —
Konrad. Da, če mi nečete odpustiti, čemu li si belim glavo z opravičevanjem ?
Ana. Da bi bila cula le jedno opravičevanje !
Konrad. No, torej! (Gleda pozorno okoli sebe.) Toda, št!
Ana. Kdo li bi tu poslušal?
Konrad. Z najstrožjim zaupanjem, torej —
Ana. Torej ?
Konrad. Imel sem za kakih sto tisoč frankov turških šalov v prtljagi svoji. S tem, da sem «um zavalil na Vas, odtegnil sem se zadrgi sam.
Ana. Kako?
Konrad. Saj ste hoteli, da se opravičim.
Ana. To opravičenje je lepo! In Vi ste torej? —
Konrad. Res, sem!
Ana. Tihotapec ? Pi!
Konrad. Ali se potezate za colnino? Pi!
Ana (zaničljivo). Dosti je, gospod!
Konrad. Kdo li se ne bavi dan danes s tihotapstvom ? Izvirnih del pisatelji tihotapijo s tujimi tvarinami, politiki s tujimi mislimi, prego-varjalci ljudstva s tujimi denarji — saj se tihotapijo celo v konstitucijo tuji pristavki!
Ana. Molčite mi o politiki!
Konrad. Sedaj tudi ni več politično, če po-litizujemo!
Ana. Torej ste za mnogo tisoč šalov po-črnili?
Konrad. Počrnil? Dovolite, rudeče, zelene, hele —
Ana. Torej upam, da mi bodete mojega nadomestili ?
Konrad. To ni nič več, nego li se spodobi. Smem li prositi Vaše adrese v Parizu? In najlepši --
Ana. Jaz ne potujem v Pariz. In Vaša prtljaga je tukaj! Torej si lehko precej sama izberem ! Če namreč šala svojega več ne dobim, kajti pisala sem colnemu ravnatelju.
Konrad. Brezvspešen trud! Colnega ravnatelja ni v mestu.
Ana. Vi to veste?
Kmrad. Kot tihotapec!! —
Šesti prizor.
Prejšnja. Jean.
Ana, No, kaj prinašate ?
Jean. Prinašam odgovor od colnega ravnatelja in čolni ravnatelj Vam ne more poslati odgovora, ker je na kmetih.
Ana (Konradu). Vi umejete rokodelstvo svoje.
Jean. Ukazuje li milost Vaša še kaj dru-zega?
Ana. Da! — Velite prtljago tega gospoda prinesti semkaj.
Jean Prtljago ?
Ana. No, da!
Jean. Meni li milost Vaša potno torbo ali papigo tega-le gospoda? Druge prtljage nima gospod.
Konrad. Sluge mojega pač še ni v hiši!
Jean. Dovolite, gospod, sluga je uže prišel s prtljago in ptičnikom gospoda kapitana Fran-carvilla, tako je imenoval gospoda. In to je vse, dejal je, kar ima gospod kapitan.
Ana. Uže dobro! Le idite!
Jean. Na službo — prosil bi samo še prej milostive gospe potni list.
Ana. Pozneje!
Jean. In gospoda milostivega tudi!
Konrad. Evo!
Jean. Hvala Vama lepa! — Gospoda, opro-etite, meni ni nič mari — to je ljubezen policije. Zaradi mene naj bodo gospoda taka al taka, meni je vse jedno kakeršna so. Ali ker užei policija hoče svoj nos vtikati vmes —
Konrad. Uže dobro, uže dobro!
Jean. Meni je tudi prav! (Odide.)
Konrad. Ana.
Ana. Torej, gospod moj!
Konrad. Torej, gospa miJostiva!
Ana. Gospod pl. Francarville ?
Konrad. Milostivi gospe na službo!
Ana. Pomorski kapitan ?
Konrad. Domovini na službo !
Ana, Nimate li za ta novi nalog zopet kake bajke pripravljene ?
Konrad (vzame klobuk). Na mornarsko besedo nimam je. — Izumljivost moja mi je pošla. Sedaj prosim, iščite sami ključa do ravnanja mojega.
Ana. Hm! Ni treba posebnega bistrega očesa, da ga najdem.
Konrad. Torej ?
Ana. Srečali ste na kratki vožnji črez morje neko damo — ta se Vam ne vidi baš grda — ali ne kaže gospodu pl. Francarvillu precej pozornosti, kakeršne ste morebiti vajeni. — To zbada — in pravi si: moram si izmisliti bajko ter storiti kar uže bodi, da se zanima zame, in naposled me bode pač morala zapaziti!
Konrad. Recimo, da je temu tako, priznajte, da je ta črtež vdihnila zgolj prava ljubezen.
Ana. Ljubezen ! — Da me ljubite, gospod ?
Konrad. Do blaznosti. To ste morali uže spoznati iz črteža mojega.
Ana. Torej ste pa slabo zadeli, kajti zaničujem Vas.
Konrad. Res? Oj, hvala, tisočerna hvala!
Ana. Hvala za zaničevanje?
Konrad. Iz srca! — Vi presezate najdrznejše upanje moje, kajti bal sem se le jedinega: da bi ostali hladni proti meni. Sedaj sem miren, kajti zaničujete me in če bodem še kaj izumil k temu, da bi Vam bil neprijeten — porodi se sovraštvo — in to veste, od sovraštva do ljubezni je le jeden korak !
Ana. Ta prislovica je zelo stara.
Konrad. Dokaz, da je resnična — inače bi se ne bila postarala. — Torej, pri Vas: zaničevanje, pri meni: ljubezen — razmerje med nama je res za prva prav jasno.
Ana. Ne še tako popolnem, kajti Vi to veste, zakaj Vas zaničujem — ali jaz ne, zakaj me ljubite?
Konrad. Cisto jasno, ker sem Vas videl in je lepota Vaša kupila oči moje — ker o Vas sodim in zmatram srce Vaše za izvrstno.
Ana. In ta ljubezen se je prikazala v dveh urah? Od Dovera do Calaisa?
Konrad. Bog varuj! Uže za dva dni!
Ana. Da, potem oprostite! Potem je posvečena po starosti. (Sede h kaminu.)
Konrad. Videl sem Vas v operi v Londonu, šel sem za Vami s svojim vozom — v hotelu sem zvedel, da ste prosti in sami svoji — in kar druži nebo, tega naj ne loči človek!
Ana. Oh! Nebo druži?
Konrad. Oj, kar se tiče neba, to poznam — zato semv mornar!
Ana. Čestitam!
Konrad. Za v bodoče? S kratka: zapustili ste London, jaz tudi, Vi ste v Calaisu, jaz tudi, in če greste Vi do konca sveta — jaz tudi!
Ana. Nadejam se, da mi ne bode tako daleč potovati!
Konrad. Tem bolje, kajti jaz mornar sem to pot uže večkrat premeril!
Ana (zvoni). Preljubeznivo, gospod moj, prav spretno zasukano in duhovito. Ali ker je sedaj, kakor ste dejali, za prva prav jasno, torej imam le še za bodoče to prošnjo, da mi šal moj zopet preskrbite. Po mojem odhodu mi ga bodo poslali iz hotela.
Prejšnja. Jean.
Ana. Ali bodem sedaj dobila konje?
Jean. Rezgetajo od same potrpežljivosti v hlevu, ker nimajo ničesa opraviti.
Ana. Dobro torej! — ukažite napreči. V desetih minutah odpotujem. (Konradu.) Gospod moj, čast mi je! (Odide na levo.)
Deveti prizor.
Konrad. Jean.
Konrad. Oho! čast! Ta ostane, nadejam na strani moji. — Menite li, gospa milostiva, da mi bodete kar tako odšli? — Bodemo videli! — Kletar!
Jean. Gospod milostivi!
Konrad. Koliko konj imate v hlevu?
Jean. S šarcem štiri.
Konrad. Vseh skupaj ?
Jean. Brez drugih domačih živalij. Konj dovolj! Saj jih imamo samo za odpravljanje, odkar teče železnica.
Konrad. Reci torej upreči vse štiri v voz, ki ga je naročila gospa. Zame, razumeješ li?
Jean. Dovolite, gospod, ali gospa jih je prej naročila!
Konrad. A jaz plačam prej. Na, evo ti deset louisdorov, če bodo odpeljali voz do prve pošte. Sluga moj naj sede vanj. Poroči mu to.
Jean. Deset louisdorov? To je pa draga pesen!
Konrad. Ostane ti jih osem! Torej podvizaj se!
Jean. Hotel sem le od gospe —
Konrad (rine ga venkaj). Hitro, pravim —
Jean. A policija —
Konrad. Hodi! (Vrne se.) Bil je skrajni čas!
Deseti prizor.
Ana. Konrad.
Ana (išče po mizi). Oj, grdi potni list — kam sem ga le založila ? (Zapazi Konrada.) Oh! Ste li še tukaj, gospod?
Konrad. Kakor bi mi bilo nebo odmenilo, da še jedenkrat uživam nepričakovano srečo —
2*
Ana (išče po kaminu). Oh! moj Bog! Sam j slučaj — iščem potnega svojega lista, a menim res, da sem ga zabila v Doveru. (Išče v potni torbi.)
Konrad. Torej ste se odločili, da potujete ?:
Ana. Popolnem!
Konrad. Ne morejo Vas udržati niti prošnje, niti rotenje?
Ana. Niti rotenje, niti prošnje!
Konrad. Torej me še sovražite ?
Ana. Oh, ti ljubi Bog, ne! Preskrbite mi šal moj in šala Vam bodi odpuščena.
Konrad. Ali vender še hočete potovati ?
Ana. Ko bodo le konji — zdi se mi, da! jih uže čujem —
Konrad. Nikakor ne! Žrtvujte mi vssaj še poslednje minute!
Ana. čemu ?
Konrad. Kdo ve? Saj se je pač Jullija v petih minutah zaljubila v Romeja.
Ana. Romejo ni bil pomorsk kapitan.
Konrad. Imate li kaj zoper ta uboga bitja«
Ana. Nič, razven tega, da kade, kolnejo in —
Konrad. Jaz nikoli ne kadim, in kar sse tiči kletve, menim, da sem Vam za malo hipow na jinega nežnega razmerja dokazal, ka se ta slabi navada še ni ukorininila v govorjenji mojeim. i
Ana. Čemu je vse to?
Konrad. Dovolite. Prej ste me zaničevali, baš sedaj pa ste se izrazili, da me ne sovražite več, torej je uže čas pripravljati se na to, da me boste ljubili.
Ana. Gospod, jaz nikdar ne bom ljubila moža, ki deset mesecev vsakega leta potuje okoli sveta. — A kje li je ostal voz?
Konrad. Torej me le brez skrbi ljubite, kajti vložil sem prošnjo za dopust. Tu na Francoskem se nikdar ne ve, kateremu gospodu služimo!
Ana. Oh!
Konrad. Vidite torej, da spadam v vrsto loprogov, ki se drže doma. Poleg tega imam hišo v Parizi, štirideset tisoč frankov letnih obrestij, posestvo na kmetih, ložo v veliki operi —
Ana. Stojte s tem čarovnim perspektivnim slikanjem, gospod: oddala sem uže roko in srce.
Konrad. To, se ve, daje stvari drugačno lice. In prihajate iz Novega Jorka, da —
Ana. Da se zaročim z možem, ki ga ljubim in ki me pričakuje.
Konrad. S tem še ni nič dokazano!
Ana. Kako to, da še ni s tem celo nič dokazano !
Konrad. Ne „tako" veliko. — Tudi jaz


sem odpotoval iz Pariza, da bi v Novem Orleanu vzel deklico, ki me je ljubila in me čakala!
Ana. No, in?
Konrad. Navzlic vsi ljubezni in navzlic vsemu čakanju je vzela vender druzega!
Ana. Veseli me, da prenašate svojo usodo s tako prečudno filozofijo.
Konrad. Ej, no, to Vam je razumljivo, da mi je ostalo le dvoje: ali da skočim v vodo, ali da se utolažim. Prvo bi bilo nekoristno, kajti znam plavati, kakor divjak — torej sem se rajši utolažil.
Ana. Resnično, Vi ste najčudovitejše bitje, s katerim sem prišla v dotiko. V srečo slišim konje, sicer, kdo ve? Morebiti bi me bila radovednost, da študiram to čudo, utegnila napotiti —
Konrad. Da bi ostali tu?
Ana. To bi bilo mogoče.
Konrad. Gospa milostiva, bodite torej umirjeni.
Ana. Kako to ?
Konrad. To niso bili Vaši konji, ki so dohajali, nego Vaši konji, ki so odhajali.
Ana. Kako ?
Konrad. Z Vašim vozom !
Ana. Dosti je šale!
Konrad. Preveč, kakor sedaj sam uvidevam ! Prosim tisočkrat odpuščanja — ali nisem poznal
opravka Vašega, ki Vas je privedel nazaj na Francosko. Videl sem v Vaši želji, da odpotujete, le namero, umekniti se meni . . . mene je nagibalo nasprotno hrepenenje — in zato — Ana, Le na dan — kaj ste storili? Konrad. Zato sem štiri jedine konje iz hleva dal upreči v jedini voz iz kolarne, ter poslal slugo svojega z vozom v Boulogne, kupovat ostrig. Ana. V Boulogne ?
Konrad. Da, tamo se dobe mnogo boljše nego li tu v Calaisu.
Ana. Ne, to preseza vse — preveč je, gospod —
Konrad. Milost, čestita gospa, premislite vender, da mi ni bila znana s vrha Vaša —
Ana. Ne, to je grdo, to je neoprostivo! Tako zlorabiti slaboto uboge, zapuščene ženske! — Oj, gospod —
Konrad. Gospa milostiva — Ana. Ne hodite mi blizu — niti ne govorite z menoj.
Konrad. A dovolite, gospa milostiva, saj se zakasnite le nekoliko ur —
Ana. Ali pa veste tudi, gospod, če ni ta zakasnitev grozovita bolečina mojemu srcu? Ce ne uničuje nekega najljubšega mi črteža, nekega iznenadenja, o katerem sem uže dolgo sanjala?
Konrad. Ali je mogoče ?
Ana, Veste li tudi, da soprog, ki sem si ga izvolila, uže dve leti samoten gine od koper-nenja ter vzdihuje pričakuje vrnitve moje?
Konrad. Dže dve leti?
Ana. Dve leti, gospod. In zgolj taka ljubezen je vredna vzajemne ljubezni in priznavanja, vsega žrtvovanja ženskega bitja. — Res, gospod, dve leti uže, od onega dne, ko so me prisilile družinske razmere vzeti nekega starčka, s katerim sem šla v Ameriko, obsodil se je prejšnji moj zaročenec v samotarstvo in popolni ločitvi od sveta. — „Potujte," bile so njegove poslednje besede, „tudi jaz se bodem ločil od sveta, kateremu se več no prištevate. V samoto se bodem zakopal živ, dokler me ne boste kedaj zopet vzbudili z besedami: Vrnila sem se, tvoja sem!"
Konrad. To je dejal in tudi storil?
Ana, Storil, gospod, in ni mu ostala niti tolažba, da bi mi bil smel pisati — kajti prepovedala sem mu to.
Konrad. Potem, se ve, delate prav. Ljubite ga, vzemite ga — mladenič je več vreden od mene — kajti jaz bi bil —
Ana. V vodo skočil?
Konrad. Ne! Ali svinčenko — ali pa bi
bil šel za Vami — toda dve leti v samoto se potisnil — ne, tega ne bi bil storil!
Ana. In zato ga tudi ljubim, gospod, in sem ga hotela danes, bas danes iznenaditi — o njegovem rojstvenem dnevu sredi sorodnikov in prijateljev njegovih —
Konrad. Je li to sramota?
Ana. Prikazati sem se hotela zdajci pred njim ter mu zaklicati: tudi jaz ti prinašam ve-zilo: srce svoje, roko svojo na veke ! — In to veselje, to srečo ste mi uničili!
Konrad. Oh, jaz —
Ana. Idite mi izpred očij, rotim Vas, ne prikažite se mi nikdar več!
Konrad. Milost!. Milost spokorjencu! Moj Bog, ko bi bil vedel — ko bi bil mogel misliti! — Oj, verjemite, te solze, ki Vam teko iz očij, katere bi rad s krvjo odkupil, te so najgrozovi-tejša kazen moja. Toda umirite, potolažite se. Dobode se še več voz v mestu — preskrbel Vam bodem jednega, kupim ga, ukradem! — Potovali bodete, potovali, premilostiva gospa, na besedo mojo, prisezam Vam. — Potovali bodete in da moram sam namestu kočijaža sedeti na kozlu ter Vas voziti, kakor svoj čas kraljic Albert kraljico Viktorijo! (Odide.)
Jednajsti prizor.
Ana (sama).
Bogu bodi hvala! Ce ni bila to morebiti zvijača? Toda ne, videl se mi je res ginjen in skesan! Saj je vender boljši, nego li sem mislila. (Pogleda na uro.) Uže je osem! Moj Bog, kako mine čas! Se ve, če se človek tako jezi —
Dvanajsti prizor.
Ana. Jean. •
Jean. Ste li, gospa, našli potni list? Ana. Nisem, saj tudi ne vem — ali prej še nekaj —
Jean. Izvolite ?
Ana. Ko ne bi bilo mogoče dobiti vožnjih konj, ali ne bi se mogel poslati brzotek v grad Chaumont ?
Jean. Mogel, to bi se moglo, vender — Ana. Deset louisdorov za to — Jean. Strela — gospa milostiva plačujejo, kakor bi bili milostiv gospod! Bodem uže pre-skrbel vse.
Ana. Ako bi namreč gospod pl. Franear-ville —
Jean. Evo ti gospoda kapitana samega —-
Trinajsti prizor.
Ana. Konrad. Jean.
Konrad (žalosten). Vse je preskrbljeno, gospa milostiva! V petih minutah bode voz naprežen. Še danes se Vam izpolni Vaše veselje, in le jaz bodem moral vse svoje življenje oplakavati sen jednega hipa.
Jean (na stran). In jaz deset louisdorov ! Ana (poda mu roko). Hvalo Vam, gospod pl. Francarville, na Vaši pravi uljudnosti, in ko bi Vas kedaj usoda privedla v naše obližje, veselilo me bode pokazati Vas soprogu svojemu.
Jean. A brzotek za v grad Chaumont? Ana. Nepotreben je sedaj. — To v povračilo, prijatelj moj ! (Da mu denarja.)
Jean (na stran). Brzotek bi mi bil ljubši. Uže zaradi nenavadnosti — na! (Odide.)
Ana. Konrad.
Konrad. Oprostite — a cul sem baš imeno-novati grad Chaumont: je li ta smoter Vaš ? Ana. Se ve da. Ste li znani tamkaj ? Konrad. Poznam gospoda samega. Ana. Barona Ernesta pl. Montalais? Konrad. Baš njega! On je netjak moj! Ana. Netjak Vaš — kako li? Konrad. Kako li je netjak moj? Ana. No, se ve! Konrad. Oh, moj Bog! Ana. Kaj neki? Konrad. Je li mogoče! Ana. Ali, kaj pa? Konrad. Oh! Ana. Moj Bog!
Konrad. Oj, gospa milostiva — Ana. Toda, gospod — Konrad. Zberite vse moči svoje, vso svojo zavest —
Ana. Vi me plašite! Kaj, ko bi bil gospod pl. Montalais — Konrad. Da! Ana. Bolan ?
Konrad. Ne!
Ana. Za Boga! — Mrtev?
Konrad. Huje —
Ana. Ali, kaj pa ?
Konrad. On je netjak moj!
Ana. No da, ali —
Konrad. Netjak moj, ker je —
Ana. Vi me slepite —
Konrad. Ker se je oženil z mojo netjakinjo.
Ana. Oženj en !!
Konrad. Tako oženjen, kolikor mogoče!
Ana. Ni res!
Konrad. O Bog, saj sem ga vedel pred oltar —
Ana. Vi ?
Konrad. Ostal Vam je res mož-beseda kar se tiče pokopanja — samo ne dolgo — ne za vso večnost. In ko sta teta moja s hčerjo zašli v samoto njegovo ter mu prigovarjali in ga tolažili, odločil se je s časom, biti srečen soprog in oče —
Ana. A jaz Vam pravim, da to ni mogoče.
Konrad. Dovolite, kar se tiče tega — poznate li pisavo njegovo ?
Ana. Poznam! Pokažite —
Konrad. Evo nekega njegovega pisma, ka-
tero sem vzprejel v Londonu: — „Moja ženka je srečno porodila dečka." (Pokaže ji pismo)
Ana (brsne pismo nazaj). Oj, gospod!
Konrad. Da, kaj morem jaz zato?
Ana. Pustite me! Dže na prvi pogled se mi je zdelo, da mi prinašate nesrečo, a tega pač nisem mogla misliti, da je bila mržnja moja do Vas tako bolestno opravičena!
Konrad. Pomislite vender —
Ana. Nič! Strani pojdem, čemi ne boste zopet pridržali konj in voza.
Konrad. Na razpolaganje so Vam — da sem o svojem žalostnem slovesu vsaj tako srečen, izkazati Vam to poslednjo ljubav.
Ana. Uže dobro! — A še neko prošnjo!
Konrad. Neko prošnjo ?
Ana. Ne dajte mi nikdar več videti svojega obraza, kajti, ko bi še kaka nesreča preostala zame, nakopali bi mi jo Vi — Vi, s svojim zlim pogledom! — Ne! Nikari me ne pogledite! Ni-kari me ne glejte! (Odide naglo v svojo sobo-)
Konrad.
Oh , to pot je bilo jasno! — Odpuščen in optima forma! Bedak jaz, da sem ji preskrbel voz! — Res, da bi bil vse to prej vedel; vrag me vzemi, če ne bi bil zadel zli moj pogled vseh konj v Calaisu!
Šestnajsti prizor.
Konrad. Brigadir. Pozneje Jean.
Brigadir (govori skozi vrata). Če ženska nima potnega lista, torej ne sme nikamer!
Konrad. Kaj čujem! (Brigadirju.) Kaj pravite Vi, brigadir?
Brigadir. Oh! Vi, gospod kapitan ?
Konrad. Ne pustite te dame potovati ? Ker potni list —
Brigadir. Stroga povelja! Če pa hočete morda zanjo biti porok — potem bi bila druga.
Konrad (premišljuje). Dovolite!
Brigadir. Da, če nima potnega lista, ostane tako!
Konrad. Zvest služabnik gosposke svoje. Neizprosljiv kakor usoda!
Brigadir. Usoda moja je policija, in kar ta stori, storjeno je prav.
Konrad (potreplje mu na ramo). Vi niste takov, ki bi se dal slepiti lepim očem.
Brigadir. Policija ne vé nič o lepih océh.
Konrad. S polno mošnico —
Brigadir, če mi kdo ponudi polno mošnico, vtaknem jo v žep —
Konrad. Oh!
Brigadir. Osobo pa tudi pod ključ.
Konrad. Brigadir, Vi ste ponos nežno-čute-čega žandarstva !
Brigadir. Kapitan, osramotili ste me — ali jaz sem žandar, človek se mora navaditi.
Konrad, Blaga duša ! (Jeanu, kateri nastopi z lučjo.) Kletar ! Ponižno moje priporočilo milostivi gospe tamkaj, in reci ji, da sem odpotoval.
Jean. Zgodi se! In če pride Vaš sluga z ostrigami —
Konrad. Naj jih poje in potem gré za menoj v Pariz. (Odide.)
Jean. Dobro, ubogava in jih pojéva.
Ana. Brigadir. Jean.
Ana. Zdi se mi, da je šel ! — Kako, neki žandar ?
Jean. Ne ustrašite se, gospa milosti va, ta je gospod Pacifique, ki hoče Vaš potni list.
Brigadir (priloži roko na klobuk). Vse spoštovanje lepemu spolu, ali —
Ana. Moj Bog, ljubi gospod, hišna moja je bolna ostala v Doveru, in ta je imela potni list —
Jean. Torej bodemo pa konje le zopet dejali nazaj v hlev, in Vi gospa boste tudi tukaj ostali.
Ana. Kako ?
Brigadir. Dà, če se ne izkažete —
Ana. Ali —
Brigadir. Če morebiti gospa ne poznate koga tu v Calaisu —
Ana. Nikogar — toda, vender, gospoda pl. Francar villa.
Brigadir (izvléce list iz žepa). Jeden hip — „Oči modre — to se ujema — lasje rujavi — ujema se — velikost tri čevlje dvanajst palcev — ujema se — starost! jedno in dvajset" — utegnilo bi se ujemati.
Ana. A to je prav popis moj —
Brigadir. No, če sami priznavate —
Jean. Oj, sama priznava! (Sede na stol.)
Ana. Nikakor ne — čudila sem se le o podobnosti —
Brigadir. 0 podobnostih se vsakdo čudi. S kratka, ker gospe ne pozna nihče v Calaisu, iti ji je z menoj pred gosposko!
Ana. Usmiljeni Bog, ni mogoče! (Jeanu.) Prijatelj blagi, rotim Vas, pokličite hitro gospoda kapitana —
Jean (ziblje z nogama). Oho! Prijatelj blagi! — in vrhu tega je še odpotoval!
Ana. Odpotoval?
Jean. Ter Vas pozdravlja!
Ana. Tecite za njim — brzo! Morebiti ga bodete še dobili!
Jean. Brzo! Teci? — I čemu li?
Ana. Deset louisdorov, če ga privedete semkaj!
Jean (skoči po konci). Deset louisdorov? Brzotek! (Odteče.)
Osemnajsti prizor.
Brigadir. Ana.
Ana. In sedaj, gospod, prosim Vas samó pol ure še, če morebiti še kapitan ni odpotoval. — V tem pa pišem županu — pol ure samó še, ni li res, gospod? (Dá mu mošn6.)
Brigadir. Dovoljeno, iz spoštovanje do lepega spola! Lehko je biti žandar, pa vender človek! A gosposki moram poročati, in ko bi gospá morebiti mislili, da morete uiti? — ni misliti ne! K vsakem izhodu postavim jednega zandárja, in na pot pred vrata dvá.
Ana. Kolikor hočete — samó —
Brigadir. Ne, nič več! (Kliče skozi vrata.) Žandar! semkaj k vratom! Nihče noter nihče venkaj! Razumel ? (Med vrati.) Še osem in petdeset minut, gospá! (Pozdravi po vojaški.) Spoštovanje lepemu spolu! (Odide.)
Devetnajsti prizor.
Ana. Pozneje Konrad.
Ana. Moj Bog! Kakov grozen dogodjaj! Ko bi le še Francarvilla mogli najti! — In to vse,
3*
da bi bila nesramnega, nezvestega Ernesta prej videla — oj tako mi je, kakor bi se bila vzbudila iz težkih sanj. (Zunaj zvenči sablja.) Ali ne — ne! Žandarji so zunaj! Oj, Bog! Kaj mi je storiti? — Umrla bodem od sramu, če pomislim! — (Trkanje na okno.) Kaj je to? (Trkanje.) Tam pri oknu — (stopi tja.) Kdo je? Konrad (zunaj). Št!
Ana. On je! Oh, sam Bog ga je privedel nazaj. (Odpre okno.) Ali ste Vi, ljubi gospod pl. Francarville?
Kmrad. Sem! (Skoči v sobo in pihne luč.) Ana. Kaj li delate?
Konrad. Temoto! Da naju ne bode nič izdalo!
Ana. Veste li uže? — Konrad. Vse! Zmatrajo Vas za drugo Borgio! Ana. Ni li res, ljubi gospod pl. Francarville, Vi bodete porok zame ?
Konrad. Ne pomaga nič — tukaj me ne poznajo. Le jeden pomoček je — Ana. Kateri ? Konrad. Beg! Ana. A kako ? Konrad. Skozi okno! Ana. Nikakor ne! Konrad. Voz Vas čaka na oglu —
Ana. Ali —
Konrad. Ne izgubljajte časa — tukaj, zavijte se v ta-le šal — in brž strani!
Ana. Ne, ne!
Konrad. To je jedini pomoček!
Ana. Ne upam se —
Konrad. Jaz prvi ležem doli po lestvi —
Ana. Ne, dovolite, jaz prva — (stopi na stol pri oknu, tisti hip pak se prikaže brigadir zunaj pod oknom). Oh!
Dvajseti prizor.
Konrad. Ana. Brigadir. Pozneje Jean.
Brigadir (zunaj na lestvi). Spoštovanje lepemu spolu! Ali ušli pa vender ne bodete! Ujeta, golobica moja!
Ana (skrije se Konradu v naročaj). Oh, moj Bog! Branite me!
Jean (z lučjo). Glej! glej!
Ana. Kaj bode z menoj?
Konrad. Da, tukaj stoji pač nekaj v mojem potnem listu. —
Ana. V potnem Vašem listu?

Konrad, Saj veste, da sem se hotel v Ameriki oženiti — berite sami! (Poda ji potni list.)
Ana (čita, kamor ji kaže on s prstom). Gospod pl. Francarville -- in soproga njegova! — (da mu list nazaj). Oj, gospod —
Brigadir. Vse spoštovanje lepemu spolu, na stran — žandarji! (Dva žandarja se prikažeta med vrati.)
Ana (tiho Konradu). A dajte mi vender brzo! (Vza me mu potni list iz rok in ga da brigadirju.) . Brigadir. Kaj je to?
--¿Um-. Berite vender, no — tu tukaj - (kaže mu dotično mesto).
Brigadir (čita). „Svobodno in nezadrževano — Gospod baron Konrad pl. Francarville z gospo!" (Pogleda Konrada.) Kako, kapitan?
Konrad (katerega se je Ana, po kratkem upiranji oklenila pod pazuho). Kakor vidite !
Brigadir. In baš sedaj še niste hoteli biti porok zanjo?
Konrad (tiho, brigadirju). Brigadir, al morete biti porok za ženo svojo?
Brigadir. Priznamha ! Ne!
Jean (porogljivo). Menim, da ne!
Brigadir (razsrjen). Kaj?
Konrad (Ani). Oprostite, lepa gospa, bilo je pa tudi jedino pomagalo — bode moja poslednja
pregreha — in le glejte, prvo sem uže zopet poravnal. (Kaže šal, ki ga ima ogrnenega.) Ana. Oh, šal moj! Vi blagi! Konrad. Kar se pa tiče drugih pregreh — Ana. Zanje se pozneje maščujem — Konrad. In kako ? Ana. Tu v potnem listu je zapisano! Konrad (čita z nasmihanjem). „Gospod pL Francarville —"
Ana (da mu roko). „In soproga!" Konrad (poljubi ji roko).
(Zdstor pade.)

Kdor se poslednji smeje!
Gluma v jednem dejanji.
Spisala
Marija Knaufova.
Preložil
Ivan Kalan.
--
Izdalo in taložilo
Dramatično društvo v Ljubljani.
----
¥ JtjH&ijaHi
Natisnila „Narodna tiskarna". 1884.
.iineipb msnbst v BmuIO O S O B E:
Gosp£ pl. Podgorska, mlada vdova. Henrijeta, nje hišna. Karol pl. Trnovski, posestnik. Natakar.
Godi se v Baden-Badnu.
.HJ;IJOI ifBvl
«lišot«! ni «Usbs! .lnn£,Ici0^J v ovJerjib c
.im-jM»^ ¥
."/3fnts>Iai) «nbo-i6VIu /jlifiei^oM
Elegantna soba pri gospe pl. Podgorske v nekem hotelu.
Na levi in zadaj so vrata.
Prvi prizor.
Henrijeta (sama, pogleda na uro).
Uže tri je ura! Opoludanji spanec milostive gospe traja dolgo. Saj je pa tudi prisiljena pre-spati čas, kajti menj zanimljive druščine in slabšega vremena še nikdar nismo imeli v Baden-Badnu. Nekoliko pustih, dolgočasnih, bolnih Angležev, nekoliko šopirnih Berolincev in vrhu tega še vedno deževje! O tem se ne da nič misliti! — Oh, gospa milostiva.
Drugi prizor.
Henrijeta. Gospd pl. Podgorska (z leve, v elegantni domači obleki).
Podgorska. Henrijeta—koliko je ura? (Zeha se ji.)
l*
Henrijeta. Kmalu bo tri! Gospa milostiva ste danes dolgo spali.
Podgorska. Mora se pač čas preživeti — spati sanjariti! Kdo bi bil dejal, da bode letošnja sezona tako dolgočasna! Ne zgodi se nič! Ne učakamo ničesa! — Niti najmanjšega dogodka, najmanjšega škandala! Ni ljubeznivih mož, niti interesantnih žen! Same pagode tekajo tod okolo — in pa še vedno deževje! (Trže se na zofo in se ji zeha.) Naša plemenita družba tako tiči doma, da bi nad vso dejal ponočno čepico.
Henrijeta. Gospa milostiva, prav pravite, vse se vrši tako malomestno. Zastonj je hrepenenje tudi po najneznatnejšem nenavadnem dogodku ! Te zna izmisliti le Aleksander Dumasov sin — on je jedini pisatelj, ki ga jaz priznavam.
Podgorska (smeje se). Ko bi on to vedel! Moj Bog! kako se dolgočasim; prazna glava, prazno srce! In kako grda sem uže! Bleda, bla-zirana!
Henrijeta. Gospa milostiva bi morali zopet omožiti se! To je tudi zdravilo zoper dolgčas.
Podgorska. Bes, ali jako prisilno! To mi svetuje dobri moj strijc Ramnik. Zmatra me namreč za „svetobolno", tako imenujemo svoj kontinentalni „spleen", ter me hoče ozdraviti s sočutjem. Veš li, da je uže dobil moža zame?
Jeden njegovih netjâkov, s katerim se imam kmalu seznaniti, izvoljen je, da me spravi na vrhunec sreče — in ob jednem pod klobuk !
Henrijeta. Kako mu je ime?
Podgorska. Nomina sunt odiosa! pravijo Latinci ! Strijc je zelô molčeč. Doslé še nobeden njegovih ženitnih kandidatov ne pozna tekmeca svojega. Kar mi je strijc poročil o njem, ni mi bas nevšečno: bogat je, ima pet in trideset let in je baron. Danes mi pošlje strijc fotografijo meni namenjenega bodočega soproga. (Stopi k oknu.) Kakšni ljudje se vidijo! Baden-Baden se mi zdi letos shajališče âbotnih obrazov ! Najine sobe pak imajo sicer ugodno lézo, kajti ves „lepi svet" mora tod mimo. (Po odmoru, gledé skozi okno.) Kakôv drzen človek — to je vender im-pertinentno ! — Kaj ? ! — Še sedaj — ? Henrijeta ! (Stopi od okna.)
Henrijeta. Kaj pa je, gospa milostiva?
Podgorska. Pod oknom se je ustavil nekov gospod in neprestano zija semkaj gori.
Henrijeta. Ali je Vas videl?
Podgorska. Videl — saj je zato obstal. (Gré zopet k oknu.) Res, še stoji tukaj !
Henrijeta. Gospa milostiva ste čisto obledeli.
Podgorska (ošabno). Misliš li, da sem bedasta ? — Imponirajmo mu ! (Dene lornjéto na oči.) Drz-
nost mi je gâslo ! Oh ! To pomaga ! Obrnil se je strani.
Henrijeta (je tudi stopila k oknu). Nikakor. Tudi on si je pripravil lornjéto.
Podgorska. Res ! Gori gleda, skozi lornjéto gleda.
Henrijeta. Gospa milostiva, stopite rajši od okna !
Podgorska. Umaknem naj se? Jamais! — Sicer nekaka neprijetna postava—brado a 1' anglais — ves comme il faut!
Henrijeta. Ni grd! Takšnega sem si mislila Edvarda v Goethejevem romanu „Wahlverwandtschaften".
Podgorska (nestrpljivo). Ali še ne bode šel? — Zasmehujvi ga ! (Začne se na ves glas smijati.) Hahaha ! âboten človek ! Ne stoji li tu, kakor primrznen?! Smij se vsaj tudi Ti, Henrijeta! Hahaha ! (Obe se smejeti.)
Henrijeta. Uže gré !
Podgorska. Glej, to je pomagalo! Vender gré! (Stopi od okna.) Moški so uže takö drzni, da se jim res moramo staviti po röbu!
Henrijeta (je še pri oknu). Gospa milostiva — v hišo gré ! — Prišel bode gori !
Podgorska (prestrašena). Ni mogoče !
Henrijeta (posluša). Govori z vratarjem — — čujem ga uže na stopnicah —
Podgorska. Za Boga, teci venkaj, ne pustim nikogar k sebi —
Henrijeta. Kaj bode to! (Ko hiti k vratom pride.)
■-M17L v,V'. ,
.«»V .ifji»'lsX .V.V/souvV Tretji prizor.
Natakar. (Precej za njim) pl. Trnovski. Prejšnji.
Natakar. Gospa milostiva, nekov gospod želi z Vami govoriti.
Podgorska (odločno). Nečem z nikomer go-voriti, danes ne vzprejemam!
Trnovski (vstopajo natakarju in posnemaje Podgorsko). Gospa milostiva neče danes z nikomer govoriti! Danes ne vzprejema! — Ne čujete li? Idite vender! (Natakar odide.)
Henrijeta (z&se). Ta je dober!
Trnovski (nasmihaje se pokloni se gospe pl. Podgorski).
Podgorska (po odmoru, silno zavzeta). Gospod, jaz sem vsa vzburjena!
Trnovski (jako mirno). Zakaj ?
Podgorska. Zaradi Vašega čudnega vedenj si!
Trnovski. Kako to ?
Podgorska. Katero, ne bodi huje rečeno, zdi se mi jako nepristojno.
Trnovski. Zakaj ?
Podgorska (burneji). Kdo Vam je dovolil vstopiti?
Trnovski. Nihče.
Podgorska. A čemu ste prišli semkaj ?
Trnovski. Zaradi Vas.
Podgorska (vsa vzburjena). Gospod, Vi ste jako najiven.
Trnovski (z isto mirnostjo). Vi tudi! (Dene si lornjeto na oči in ogleduje Podgorsko.) Nečete li tudi Vi rabiti svoje lornjete, gospa milostiva? Tako ljubko Vam pristoji!
Podgorska. Zdi se mi, da se radi šalite.
Trnovski. Zdi se mi, da Vi tudi.
Podgorska. Jaz ?!
Trnovski (ima še lornjeto). Res, pred nekaterimi trenutki. Tam pri oknu! — Hahaha! Gospa milostiva, seli nečete večsmijati? Vaš smeh je tako mičen. Hahaha!
Podgorska. A Vaše vedenje, gospod, je raz-žaljivo!
Trnovski. Razžaljivo ? Nikakor ne! (Izpusti lornjeto.) Kaj sem storil? Kaj sem pregrešil? Poglediva to natančneje! Šel sem prej mimo
Vašega okna — to je dovoljeno, kaj ne da? — opazil sem v oknu damo, mlado, lepo, mikavno
—	da naravnost povem — Vas, milostiva gospa. Ta dama je tako nesrečna, da mi je po všeči; dovolim si torej še jeden pogled — oprezen bojazljiv pogled, prisezamVam! in vidim, kako dama naglo dene lornjeto na oči in me ostro ogleduje
—	(uljudno) mikavni ste, ko imate lornjeto na očeh, gospa milostiva! — Ali ne samo pozornosti, ne, bil sem tako srečen, da sem vzbudil tudi ve-selost gosp6, kajti odprla je na hip rudeča ustna in prijeten, kakor zvon čist smeh zveni mi doli na uho! (Uljudno.) Preljubeznivi ste, ko se smejete, gospa milostiva!
Podgorska. Gospod — dovolj je!
Trnovski. Prestavite se v duhu v moje po-ložje! Prva misel moja je bila, da bi šel dalje, kajti gotovo je vsaj ne všečno — če je človek zasmehovan ! Ali sem pa smel predmet veselosti Vaši odstraniti tako hitro? — Ostati na mestu bi bilo še slabše, kajti, kaj bi si mislili mimo-gredoči ljudje o preprostosti dame, ki tako glasno in brezozirno zasmehuje tujega gospoda doli z okna? Zdelo se mi je torej najbolje, da se pri Vas oglasim in Vam rečem: „Gospa milostiva, rači se Vam, zasmehovati me — evo me! Ogledujte me, dokler se vam ljubi — (rine sedež

k zofi,) jaz ne bom ničesa zamudil (séde na sedež) in utegnem do nedelje! —"
Henrijeta (strme). Sédel je !
Podgorska (po odmoru, precèj mirno). Zahvaljujem se Vam, gospod! Morala, katero učite, zadostuje ! Dà, smejala sem se Vam — ker sem Vas hotela kaznovati za Vašo predrznost; zdeli ste se mi predrzni zato, ker ste dalje, nego se spodobi, gledali na moje okno, ter sem v prvem trenutku pozabila umakniti se od njega, kar bi bilo edino dostojno; vidite, da rada uvidevam; — prositi mi je odpuščanja — to storim s tem! Dovolite, da Vam naznanim svoje ime —
Trnovski. Zvedel sem je uže pri vratarji: „Gospa pl. Podgorska, vdova"; „bogata", menil je vratar; „ljubezniva" — dostavljam jaz!
Podgorska (resno). Dobro! torej veste, kdo sem! — ali Vam je sedaj kaj opravičeno moje vedenje ?
Trnovski. Srečnega se čutim, da sem bil predmet Vaše mikalne nagajivosti.
Podgorska. Dovolj zasmehovanja! (Dâ mu z roko znamenje, naj odide in se mu prikloni.) Menim, da se zdaj nimava več razgovarjati.
Trnovski (vstane). To se pravi namreč: allez-vous-en! Umejem! Zdravstvujte, gospa milostiva; naj bi oblaki, kateri sedaj mrače Vam čelo, kmalu
izginili! Naj se Vam veselost hitro vrne, kajti Vaš smeh je tako ljubek — hahaha — in tako nalezljiv — hahaha — prezapeljiv —
Podgorska (jezna). Dovolj je, gospod! Zapustite me!
Trnovski (.vedno smije se). Hahaha! — A, Vi se več ne smejete? Oj, to je slabo! Torej se mi je samemu smijati ? Bodi si! Saj veste, gospa milostiva: Kdor se poslednji smeje — ta se najbolje smeje. (Odide z uljudnim priklonom.)
Četrti prizor.
Podgorska. Henrijeta.
Podgorska (zelo razburjena hodi po sobi). Nesramno! Taka predrznost je neslišana! Kako se je mogel drzniti, da se mi je vrinil in se šalil z menoj!
Henrijeta. Kdor se poslednji smeje — se najbolje smeje! Kako prav pravi!
Podgorska. Pretožna zmaga ! (Mirnejša.) Toda, ko bi le mogli maščevati se — jeziti se mi ne
pomaga! Kdo bi li bil? Zapazila sem navzlic srdu svojemu, da ni bil prenapačen.
Henrijeta. Takove stvari se uže zapazijo
Podgorska. Natakar nama bode uže vedel povedati, kdo je. (Zvoni.)
Natakar (pride). Gospa milostiva, velevate2
Podgorska. Ste li poznali gospoda, ki je bil sedaj tukaj ?
Natakar. Jaz ne, a vsekako ga pozna vratar — vprašam ga. (Odide.)
Podgorska. Nedvojbeno mora biti iz višjih krogov m videl se mi je izobražen mož, ki pozna
flVfit«
Natakar (vstopi). Vratar gospoda pač dobro pozna!
Podgorska. No ?
Natakar. Fotograf je ter se imenuje Kajfež.
Podgorska (vzklikne). Kaj? Foto _
_ Natakar, graf! — Ukazujete li, gospa milostiva, še kaj druzega?
Podgorska. Ne, imam čisto zadosti! (Natakar odide.) Ali si cula, Henrijeta?
Henrijeta. Padla sem iz devetih nebes -nego fotograf!
_ Podgorska. Dogodek s fotografom! Strašno! Kaj je fotograf? Stvar, ki dela podobe naše, ki spada k fotografskemu stroju, prav tako, kakor
živo srebro, solitarna kislina in steklo ! Nesram-neža malo poučim! (Zvoni.) Da sem še tolika okolišajev imela ž njim !
Natakar (pride). Kaj ukazujete, gospa milostiva ?
Podgorska (razburjena). Pokličite mi gospoda fotografa, hotela sem reči, naj pride še malo nazaj ; prosim ga na malo besedij — ne more ie daleč biti — (hiti k oknu). Res da, tam-Ie gré, črez šetališče ! Podvizajte se — čakam ! (Natakar odide.)
Henrijela. Gospa milostiva, kaj ste se namenili ?
Podgorska. Bodemo pač videli, kdo se bod& poslednji smijal —! (Zvali se nemarno na zofo.)
Henrijeta. Kaj li bode iz tega!
Peti prizor.
Natakar (odpre vrata). Trnovski (nastopi). Prejšnji.
Natakar. Izvolite le zopet vstopiti, milostiva gospa Vas pričakuje. (Odide.)
Trnovski. Hitim izpolnjevat milostivo povelje! Podgorska (jako ponosno, obrne glavo le malo-

-proti njemu). Oprostite, da ste na moj poziv še jedenkrat se k meni potrudili. Ivedela sem ravno sedaj, kdo ste!
Trnovski (seji prikloni). Jako mi je prijetno!
Podgorska. Priporočili so mi Vas.
Trnovski. Preljubeznivo!
Podgorska. In hvalili delo Vaše!
Trnovski (osupne). Delo?
Podgorska (ne pazi nič kaj nanj). Sedela Vam bodem!
Trnovski. Meni sedela ?
Podgorska. Če niste predragi.
Trnovski (strmi vedno bolj). Predrag?
Podgorska. Ali znate dobro zadeti?
Trnovski. Zadeti? Gospa milostiva, to vprašanje mi ni čisto jasno!
Podgorska (na stran). Kako je bedast! (Glasno.) Kdaj bodete utegnili? Kdaj smem priti k Vam?
Trnovski (zase.) Kaj je to? Kakšen rendez-vous? (Glasnč, jako uljudno.) Gospa milostiva, jako prijetno sem iznenadjen — na razpolaganje sem Vam vsako uro.
Podgorska (kaže svojo obleko). Ali je Vam prilično to oblačilo? Neglige?
Trnovski (radosten). Prav izborno! (Zase.) Kakova koketa! (Glasno.) Torej smem pričakovati Vas?

Podgorska (mirno). Gotovo! Koliko računate dvanajstorko v navadni mali obliki?
Trnovski (strme). Kako? Kaj?
Podgorska. No — odgovorite vsaj!
Trnovski (zase). Sedaj pa res več ne vem, kaj naj mislim!
Podgorska (nestrpljivo). Gospod, ali me ne umejete? Fotografovali me boste! Natakar Vas je hvalil, da ste najboljši fotograf!
Trnovski (vzklikne). Kaj ? — Kdo ? — Kdo 8em jaz?!
Podgorska (ne pazi na to). Želim obiskalnih lističev, retuširanih in koloriranih. Tudi nekaj doprsnih podob. Kdaj morem dobiti podobe, in po čim dvanajst podob ?
Trnovski (molči strme).
Podgorska (obrne se proti njemu). No, gospod?
Trnovski (zase). Po čim računate dvanajsto-rico! Baron Karel Trnovski — graščak — za koga me zmatrajo tu?!
Podgorska. No, gospod, pogoji Vaši?
Trnovski (upokojen). A tako, moji pogoji? (Zd.se.) Čuden dogodek! Privolimo vanj! (Glasn6.) Gospa milostiva, vselej sem Vam na postrežbo, izkušal Vam bodem služiti, najtočneje in najceneje, kolikor je mogoče — popravljene — pre-
barvane — mala oblika — velika oblika — doprsna podoba — tudi na dvanajstorieo.
Podgorska. Imate li atelier?
Trnovski. Dvanajst!
Podgorska. To je mnogo! — še nekaj ! Ali bi ne mogli fotografovati kar tukaj ? Ta izba je jako svetla!
Trnovski (uljudno). Jako svetla!
Podgorska. Ali se more Vaša kamera prenesti ?
Trnovski. Da se prenesti!
Podgorska. Dobro! — Zovete se Kajfež?
Trnovski (vzklikne). Kajfež! Usmiljeni Bog! To je premično ime!
Podgorska. Kako li menite?
Trnovski. Oj, nič — ime mi je Kajfež! Na službo!
Podgorska (vstane). Dobro! Torej je vse dogovoriti z vratarjem. Jutri zjutraj Vas pričakujem. Delajte čisto, kolikor emogoče, in ker pri na-pravljanji podob rabite vs lej jedke in ostre tekočine, prosim — ne polijte mi žametovih preprog. Na svidenje, gospod Kajfež! (Odide s ponosnimi koraki. Henrijeta za njo.)
Trnovski (sam). „Prosim, ne polijte mi žametovih preprog!" Kako zaničljivo, kako porogljivo se nosi ta gospa sedaj z menoj, ko me

zmatra za fotografa ! — A sedaj me je še pustila, naj tukaj stojim! Za to trmo jo moram malo prekaniti — pa kako?! Igral bodem še dalje to burko. — Stoj ! neka misel ! Naglo ! Evo ti papirja in črnila — predno bode prišla nazaj ! Ali najprej natakarja ! (Kliče skozi vrata.) Natakar!
Natakar (pride). Gospod milostivi!
Trnovski (mu dâ denar). Najprej to-le! a sedaj mi odgovarjajte! (Gré k mizi in piše mej naslednjim razgovorom:) Kdo Vam je dejal, da sem fotograf in se zovem Kajfež?
Natakar. Vratar! Njegova zmota pak seje uže razjasnila! Prosim tisočkrat, da mi oprostite ! Gospod milostivi ste pa tudi za čudo podobni fotografu Kajfežu, ki je prišel semkaj pred nekimi dnevi.
Trnovski. Saj tudi sem fotograf Kajfež ! Hočem sedaj biti ! Ali me umejete ?
Natakar (nasmihajoč se). A, to je druga! Torej pa ste, gospod milostivi — uže umejem !
Trnovski (piše). Kako se zove tukajšnji to-pliški zdravnik?
Natakar. Doktor Baba !
Trnovski. Dobro ! Tega Rabo porabimo ! Tako — evo listka! (Zgane ga ter ga dâ natakarju.) Izročite to, precej ko bodem odšel, gospe pl. Podgorski in dostavite: „Priporočilo go-
2
spoda doktorja Rabe!" Zaslužili bodete s tem jeden louisd'or.
Natakar. Prav, gospod milostivi! (Odide.)
Trnovski. V petih minutah bodem zopet tukaj! (Obrne se proti vratom na levi.) Varuj se, lepa žena! Tvoj nasprotnik je trdovraten in mora imeti poslednjo besedo! „Zadenem" naj te? Pač da, želim zadeti te — in sicer tja, kjer si najobčutljivejša — v živo tvoje srce! Zdravstvuj, Bog Amor! Morebiti se mi posreči, da se bodem vender poslednji smijal! (Odide naglo.)
Sedmi prizor.
Henrijeta. (Potem) Podgorska.
Henrijeta (pogleda oprezno skozi vrata). Gospa milostiva, šel je!
Podgorska (pride, smije se). Tako, dobro sem naredila! Če s takimi ljudmi zaničljivo ravnamo, vrnejo se sami v meje svojega stanu! — To fotografujoče strašilo pak se je vedlo sicer kakor plemenitaš.
Henrijeta. Gospa milostiva, mu bodete res sedeli?
Podgorska. Zakaj ne ? Cest pour passer le temps!
Natakar (pride in izroči Podgorski listič). Priporočilo gospoda dr. Eabe. Jako nujno!
Podgorska- Kdo je ta dr. Raba?
Natakar. Topliški zdravnik? Cesa li želi od mene? Saj sem čisto zdrava. (Bere.) „Gospa mi-lostiva! Baš sem videl fotografa Kajfeža priti iz Vašega stanovanja. Zmatram v svojo dolžnost, poročati Vam o posebnostih omenjenega človeka!" — Za Boga! Posebnosti? (Čita dalje.) „Nesrečni, lepi in zanimivi človek je časih, dejal bi, nekako z uma zmaknen." —To je grozno! — „Napečna čestilakomnost je neki uzrok njegove začasne blaznosti, katera pak se pokaže le tedaj, ko meni, da žali kdo umeteljniško dostojanstvo njegovo! Sicer pak je tih, nikomur nevaren ter mu vse dobro tekne. Ko bi zopet prišli v dotiko ž njim, varujte se dražiti ga z ugovarjanjem. Molčite mu vselej! Tukajšnji zdravnik štel sem si to poročilo v dolžnost! Ddani Raba." — Za božjo voljo! Stvar se razvija vedno lepše!

Trnovski (vrne se). Prejšnji.
Trnovski. Gospa milostiva —
Podgorska (glasn6 vzklikne). Oh, moj Bog! Evo ga!
Henrijeta. Sveto neb6! (Skrije se za zofo.)
Trnovski (z&se). Pismo je imelo vspeh! (Glasn6.) Odpustite, gospa milostiva, da Vas zopet nadlegujem; toda zaupanje, s katerim ste me dobrotno počestili —
Henrijeta (zel6 naglo). Gospa milostiva nečejo več fotografovana biti!
Podgorska (tiho Henrijeti). Ne draži ga!
Trnovski (naglo izpremeni glas, kakor v ne-svesti). Neče več fotografovana biti ?
Podgorska. Oj, pač! Ali morebiti pozneje! Nenadejane okoliščine me za sedaj odvračajo — pozneje — pošljem Vam poročilo.
Trnovski (s srpim pogledom). Pošljem poročilo? — (Jako živahno.) Bon! Umejem! To je nezaupljivost — oj, zavrnili ste me! — To me grize! To hudo grize!
Podgorska. Gotovo da ne, gospod!
Henrijeta (plaho). Sedaj ga je prijelo!
Trnovski (vedno burnejši). Gospa! Jaz se nisem poganjal za Vas, sami ste se mi ponudili pro-
8tovoljno za obliko obiskovalnih listkov! Oh! tudi fotograf se zvija, če kdo hodi po njem!
Podgorska. Prosim, prosim! Umirite se, Kajfež ljubi; sedela Vam bodem! —
Trnovski (naglo, čisto pameten). Prav dobro! Doprsno podobo?
Podgorska. Doprsno podobo!
Trnovski. Tudi celo podobo?
Podgorska. Tudi celo podobo!
Trnovski (radosten). Tisočera hvala, gospa milostiva! Zadovoljni bodete! (Poljubi ji uljudno roko.) In da Vam precej pokažem svoje umetelj-niške zmožnosti, prinesel sem s seboj fotografijo (vzame iz žepa majhno fotografijo) — na ogled.
Podgorska, čegavo?
Trnovski. Vašo!
Podgorska. Mojo?
Trnovski Da — naredil sem jo baš sedaj v svojem atelierji.
Podgorska. Kako je to mogoče? Saj nisem bila navzočna!
Trnovski. Nič ne de. Izumil sem fotogra-fovati tudi nenavzočne osebe.
Podgorska. Kako delate to?
Trnovski. V glavi svoji si mislim podobo onega, katerega želim fotografovati, in sicer prav živo, tako, da jo imam uprav pred očmi. Potem
se ustavim pred kamero, katera torej dobiva negativno podobo predmeta, ki sem ga imel v mislih. (Z mrtvaškim glasom.) Jaz fotografujem uprav misli svoje!
Podgorska (tiho). Saj je res blazen ! (Glasno.) Ali to je gola neumnost! Trnovski. Gospa!
Podgorska (naglo). Odpustite, gospod, hotela sem le reči : obogatili ste svojo umeteljnost po bistroumji svojem ! Ne bi li mogla videti te čudovite podobe?
Trnovski. Dovolite, gospa milostiva, da jo prej dopolnim z nekaterimi potezami! Bodite tako dobri, sedite na sofo ! (Vzame črtalo iz žepa). Podgorska. Kako ?
Trnovski (jako burno). Prosim, sedite mi! (Rahleje.) Bodem to-le retuširal! Podgorska (séde na zofo). Trnovski (zopet jako ljubeznivo). Gospa milostiva ste čarobno lepi! Dovolite mi samo obleko Vašo malo mikalneje prirediti! (Gré k nji, popravlja ji kodre itd.)
Podgorska (nekoliko nejevoljna, nekoliko udana). Ali, gospod —
Henrijeta (pošepeta ji tiho). Ddajte se mu vselej ! Res ne bode Vam ničesa storil !
Trnovski. Nič ne pristoji lepše nego li čedno
domače oblačilo — ta kras vse noše — za vsakim zgibom sedi bog Amor! (Jako fino šepeta ji na uho.) Ste li še hudi name?
Podgorska. Ali gospod —
Trnovski (nasmihaje se). Kaj mislite sedaj o meni?
Podgorska (razmotrava ga pazljivo). Priznavam, da uže sama več ne vem! — (Zase.) Zdi se mi kar ves izpremenjen — ves drug — kdo pa je? Ali me vara?
Trnovski. Boljši sem nego li se vidim! (Hitro zopet s slovesnim glasom.) Začnimo sedaj popravljanje ! — (Sede na mizico na drugem konci odra, Podgorski nasproti.) Smem li sedaj prositi, da se mi pokažete od strani?
Podgorska (obrne se, da ji vidi profil; dolgo in pazno je Trnovski ogleduje).
Trnovski. Tako! — Sedaj pa prosim en face!
Podgorska (obrne se proti njemu navspredaj; zopet jo dolgo in z veseljem ogleduje).
Trnovski. Se jedenkrat od strani! (Ogleduje jo.) Hvala! (Zase.) Krasna je!
Podgorska (tiho). Henrijeta, kaj praviš o tem?
Henrijeta. Jela sem nekaj misliti!
Trnovski (črta fotografijo). Gospa milostiva ste torej vdova?
Podgorska. Vdova — da! Ali tudi uže na pol nevesta!
Trnovski. Vi nevesta? (Skoči k višku.) Oj, usoda, zakaj me tako tepeš?
Podgorska (zaničljivo). Gospod Kajfež, kaj Vas to skrbi? — vzeti mi je nekega sorodnika, nekega netjaka —
Trnovski. Netjaka? — (Naglo.) Gospa mi-lostiva, ni dobro omožiti se s tako bližnjim so-rodcem!
Podgorska (skoči k višku). Gospod! — sedaj je čas, da končate pohod svoj! Zapustite me — Henrijeta, naroči kavo mojo! (Henrijeta odide.)
Trnovski (sede zopet na mizo). Jaz popravljam!
Henrijeta (priteče). Gospa milostiva! Pismo iz Berolina, od strijca Ramnika! Dotična fotografija !
Podgorska. Kaži! — Ali me bodete sedaj vender zapustili? Nestrpljivo!
Podgorska (čita list). „Netjaka ljuba! Bas sem zvedel, da netjak moj, kateremu sem Te snubil, biva uže nekaj dnij v Baden-Badnu. Tako Ti bode prilika, seznaniti se ž njim. Ta je baron Karel pl. Trnovski, Tebi strinič v tretjem kolenu. Pismu prilagam njegovo fotografijo. Ob jednem sem tudi njemu naznanil Tvoje ime in ga pozval, naj Te poišče!" — Oh, fotografija! (Vzame
fotografijo, ki je bila v listu, in jo ogleduje.) Za Boga! Kaj je to? Saj ni mogoče! (Ogleduje sedaj fotografijo, a sedaj Trnovskega.) Henrijeta, je li res on ? — On je!
Henrijeta (pristopi). Kaj pa je?
Podgorska. Hočeš li videti fotografijo bodočega mojega soproga ? Glej je! (Kaže fotografijo.)
Henrijeta (zavzeta). Za Boga! Saj to je ta — oni-le! (Meni Trnovskega.) Ta je Kajfež.
Podgorska (tiho). Tiho, prevaril je naju ! Drznil se je šaliti se! Idi — preskrbi kavo, pusti naju sama.
Henrijeta (odide).
Podgorska (zase). Sedaj sem spregledala vse! Vratar je podkupljen, ali pak se je zmotil! — Zdravnikovo pismo je bilo ponarejeno! Toda le potrpite, gospod fotograf, le potrpite! Vaše retu-širanje Vas ima drago veljati.
Trnovski (zase). Kaj je neki bilo v pismu?
Podgorska (tiho). Maščevanje ne bode izostalo! (Glasno.) Ako Vam je prav, gospod, začniva zopet zasedanje svoje.
Trnovski. Kakor velite, gospa milostiva! (Z&se.) Kaj li namerava?
Podgorska. Veste li tudi — da sem odločna protivnica Vašega spola?
Trnovski. Zakaj neki?
Podgorska. Nič več ni ljubeznivih mož!
Trnovski. Obrekovali so Vam ljudje moj
spol!
Podgorska. Vsi ste lažnjivci, licemerci in sleparji! Zato se ustavljam tako krepko drugi možitvi, ki so mi jo svetovali.
Trnovski (živo). Res, prav govorite, gospa milostiva! Le ustavljajte se!
Podgorska. Strinič, katerega mi je vzeti, — ta je nekov gospod pl. Trnovski.
Trnovski (poskoči po konci). Karel pl. Trnovski ?
Podgorska. Karel pl. Trnovski. Morebiti ga slučajno poznatev?
Trnovski. Če ga poznam — kakor samega sebe! Jedno vprašanje: Ali ste Vi netjaka barona pl. Ramnika?
Podgorska (nasmihajo se). Saj je ta blagi moj atrije, ki me hoče po vsi sili omožiti!
Trnovski (ves zmešan od zavzetja; zase). Mila nebesa! To je dušica, katero moram vzeti na vsak način! Zdaj sem lepo v zadregi — ali naj ostanem še fotograf — naj se ji odkrijem? — Premikalna je!
Podgorska. Gospod pl. Trnovski je neki prav oduren človek!
Trnovski (postavi se ponosno po konci). To ni res!
Podgorska. Krivook je!
Trnovski (vedno burnejši). Dovolite, to je obrekovanje! — On je lep, mlad mož, cvetočih let in poln moči! (Jako žarno.) Gospa milostiva, snubim Vas zanj! Sreča njegova je sreča moja! (Poklekne pred njo.)
Podgorska. A vender njegova soproga ne tudi Vaša!
Trnovski (kleče). Midva imava vse zajedno!
Podgorska (razsrjena). Gospod! —
Trnovski. Dovolite, da se tu pred Vami na kolenih vsega izpovem! — Jaz nisem niti fotograf — niti Kajfež — ne znam niti retuširati — niti kolorirati — jaz sem Karel pl. Trnovski, namenjeni Vam ženin, Vaš osramočeni, kakor grešnik skesani strinič v tretjem kolenu! —
Podgorska (zelo mirno). Vem to uže četr-tinko ure!
Trnovski (skoči po konci). Kaj ?
Podgorska (vzame fotografijo z mize in mu jo pokaže). Poznate li to podobo ?
Trnovski (osupel). Moja slika!
Podgorska. In ta je res zadeta! Ni li res ?
Trnovski. Dobro zadeta — grozno neumen obraz —! (Zase.) Čisto blamiran!
Podgorska. A sedaj, gospod, prišla sva do kraja — (z ljubeznivim priklonom) evo — primite spet fotografije svoje!
Trnovski (vzame jo ter jo vtakne zadaj v žep). Hvala!
Podgorska. Ne ostaja Vam torej ničesa druzega nego li, da poročate strijcu Ramniku, da o najini ženitvi ne more več biti govorjenja!
Trnovski. A zakaj ne?
Podgorska. Ker jaz nečem.
Trnovski (malodušno). Sem li krivook?
Podgorska. Na Vas še nisem pogledala!
Trnovski (žarno). Ali jaz Vas ljubim — molim Vas! Gospa milostiva vprašajte srce svoje! Kaj čutite zame?
Podgorska. Usmiljenje!
Trnovski (odvažno). Na to se ne morete omo-
žiti!
Podgorska (jako humoristično, s finim zasmehovanjem). Vaša igra je torej tukaj doigrana! Zahvaljujem pak se Vam za kratek čas, ki ste mi ga delali, gospod bivši fotograf! Morali bi nadarjenost svojo za komedijo bolje v prid obračati, v nizko komični stroki bi bili izvrstni! — Hahaha! — Vselej se Vam bodo smijali! Pre-komičen ste —! Moram se sama smijati! Imejte se dobro, gospod strinič — Kajfež! Sedaj pač
vidite, kdo se poslednji smeje! Hahaha! (Odide s smehom skozi leva vrata.)
Trnovski. Zemlja, pogoltni me! (Pokrije klobuk, kratko.) Z Bogom! (Odide skozi srednja vrata.)
Podgorska (zase). Bode li res šel? (Glasno.) Kam hočete iti ?
Trnovski. V igralnico! Podgorska (zavzeta). Kaj bodete tam? Trnovski (z mrtvaškim glasom). Umrl, požrl bodem vse roulette-krogljice!
Henrijeta (pride s kavino posodo). Kava! Trnovski (se vrne). Gospa milostiva, jedno prošnjo še, in potem slovo — na večno! Podgorska (se tudi vrne). No? Trnovski. Sinem li prositi Vas čašice kave! V krepilo — na blamažo!
Podgorska (nasmihaje se). Naročila sem je le za jedno samo osebo !
Trnovski. Nič ne de — pil bodem mleko !
—	Mleko potolaži blamažo!
Podgorska (zase). Jako mi godi — menim, da bi mu odpustila! (Natoči na mizi čašico kave ter mu jo poda.) No, za čašico kave mi ni toliko
—	na blamažo! Za slovo!
Trnovski (pade s čašico v roki pred njo na koleni). Ne, odpustite! Ljubljena stričina! Nevesta draga!
Podgorska. Stojte, stojte, gospod fotograf! Tako daleč še ne bova kmalu —
Trnovski (nežno). A konečno vender prideva tak6 daleč!
Podgorska. Kdo Vam to pravi? Trnovski. Vaše nasmihanje! Vaše oči, lepa stričina! Mi fotografi poznamo obraze! Naposled pa vender le zadenemo!
Podgorska. Če je taka, torej pak uže moram udati se!
Trnovski. Viktorija! (Da čašico Henrijeti.) Udajte se — a meni dajte nežen, zaročni poljub! (Poljubo jo.)
Henrijeta (z&se.) Daje se uže poljubljati — o tem si človek res lehko misli vse! —
(Zastor pade.) (Konec se mora igrati jako hitro.)
Blagajnikovo poročilo
za leto 1883.
Blagaj nikovo poročilo
o dohodkih ia stroških „Dramatičnega društva" za čas od 1. januarja do konca decembra 188-3.
m		Znesek		
>00 A :	Dohodki	v gotovini		v dolž. i pismih !
E-i		gld. | kr.		gld.
1 2	Imetek v 1. 1882 ;...... Doneski podpornih udov : a)	zaostali . . . gld. 232 b)	za tekoče leto . ,, 18 c)	naprej plačani ,, 8	7 258	ob ;	1660 \
5 4 1 6 6 1 7 8	Za izposojeno garderobo . ... , Dohodki osmih gtedaliških predstav Podpora od slavn. deželnega odbora kranjskega: a)	za izdavanje „Talije" za leto 1881 . . gld. 300 b)	za pomnožitev kujižnice . . 100 c)	za vzdrževanje dramatine Sole „ 100 Nakupovanje jedne rente v papirji	71 63 14 1002 600	30 28 90 _	100
	Skupni dohodki . . ,, stroški . .	1916 1900	63 39	1760
	Konečni ostanek .	16	14	1760 I 1 i

M		Znesek		
Tek. i	Stroški	v gotovini		v dolž. pismih
		gld.	kr.	gld.
1 2 5 4 6 6 7 8 9 10 11 12 , 13 : 11 1 15 16	Najemšeina za društveno stanovanje. Plača služabniku....... Nakupovanje knjig in iger .... Nagrada prestavljalcem..... Stroški osmih gledaliških predstav. . Nagrade igralcem in igralkam . . . Nakupovanje in vzdrževanje garderobe Tisk „Talija" : za 1. 1881 . . . gld. 200 za 1. 1882 . . . . „ 200 Vezanje knjig........ Donesek „Umelšcke Besedy" za . 1. 1883 .......... Poštarina.......... Koieki........., K zne pisarnične potrebščine . . . Hišno orodje......... Naknpovanje jedne rente v papirji z zapadlimi obrestmi ... Bazni..........	60 30 39 55 612 439 14 400 10 5 14 2 27 33 79 78	05 45 90 14 05 37 08 ' 65 23 47	
	Skupni stroški .	1900	39 1	
	V Ljubljani dne 31. decembra 1883.			
	Janez Murnik, Dr. Josip Stare,			
	prvosednik.	blagajnik.		
premoženja „Dramatičn. društva" dne 31. decembra 1883.
		Znesek	
S X	Aktiva	v gotovini	
H j		gld. |	kr.
1	Imetek v 1. 1883 ..........	16	14
1 2	Vrednost pohištva..........	195	46
8	„ društvene knjižnice......	414	60
4	„ knjig za prodaj.......	3457	36
6	n garderobe .........	419	85
6	Dvoje drž. sreček dne 15. marca 1860. 1. &		
	600 gld. namreč : št. ser. 7749 dob. št. 14		
	in št. ser. 11477 dob. št. 6 po dunajskem		
	kurzu od 34. dec. 1883. 1......	1363	—
7	Petero rent v papirji dne 1. nov. 1868.1. &		
	100 gld. in sicer št. 61722—61726 in dve		
	renti v papirji dne 1. avg. 1868 it 100 gl.		
	it. 39266 po dunajskem kurzu od 31. dec.		
	1883. 1.............	653	70
8	Jedna delnica „Narodne tiskarne" dne 1. marca		
	1873 1. št. 139..........	60	—
	Aktiva . .	6470	—
	Passiva . ■	870	—
	Konečno premoženje	5600	
		Znesek	
>oa	P a s s i v a	v gotovini	
■si			
«		gld.	kr.
1 1	Tisk „Talije" za 1. 1882 v ostalem zneska	294	10
i 2	Tisk „Talije" za 1. 1882 ........	500	—
3	Vezanje „Talije" . za 1.1882 in 1883. . . .	67	90
j 1	Naprej plačani letni doneski društvenikov .	8	—
	Skupaj . .	870	
	V Ljubljani dne 31. decembra 1883.		
	Janez Kurnik, Dr. Jos. Stare,		
	prvosednik. blagajnik.		
Odbor
.dramatičnega društva" za leto 1883.
Prvosednik: Murnik Ivan. Prvosednikov namestnik: Hribar Ivan.
Blagajnik: Dr. Stare Josip.
Tajnik: Trtnik Ivan.
Odborniki:
Dr. vitez Bleivveis-Trsteniški Karo!.
Celestina Josip.
Jan Ivan.
Pleteršnik Maks.
Valentinoič Ignacij.
Wiesthaler Fran.
Dr. Zarnik Valentin.
Žagar Karol.