MATEVŽ  HACE,  KOMISARJEVI  ZAPISKI
Drugi del Hacetovih Komisarjevih zapiskov* prinaša pisateljeva doživljanja od septembra leta 1943, ko je avtor odšel na Primorsko kot pomočnik komisarja štirinajste divizije, pa do maja leta 1945, ko se je po zmagi nad okupatorjem vrnil v svoj rojstni kraj. V tem razdobju se je Hacetova politično aktivistična dejavnost širila na vedno bolj razsežen krog. ob čemer je tudi rastla odgovornost za sleherno opravljeno delo. Aprila leta 1944 je postal sekretar političnega oddelka pri četrti operativni coni, februarja leta 1945 je prevzel dolŽTiosti političnega komisarja štirinajste, aprila istega leta pa je bil dodeljen za komisarja četrte operativne cone na Štajerskem in Koroškem.
Področje, na katerem je opravljal v tem razdobju svoje delo. je bilo obsežno, saj je spremljal vsa leta štirinajsto s Primorske preko Notranjske in Dolenjske na Štajersko in Koroško. Na tej poti je skupaj z borci doživljal težavne in svetle dni, dneve in noči utrudljivih pohodov in bojev, mraza, lakote in nešteto težav, ki so jih slovenski ljudje v izjemni situaciji, v kakršni so se bojevali za svojo zemljo in svojo svobodo,  vsak dan doživljali in pre-
* Matevž Hace, Komisarjevi zapiski (S XIV. divizijo). Druga knjiga. S fotografijami J. Petka. Opremil Savo Sovre. Izdala Mladinska knjiga. Ljubljana 1959. Str. 276.
667
magovali. Avtor zapiskov poroča o teh težkih dneh v dnevnem zaporedju in presenetljivo podrobno. Pred bralcem zaživi cela vrsta posameznikov, s katerimi se je pisatelj srečaval, od funkcionarjev različnih stopenj do terencev, kurirjev, mitraljezcev in borcev. Posebno pozornost je posvetil kulturnikom, ki so delali v okviru štirinajste, med njimi je zlasti podrobno opisal pesnika Kajuha, razgibanega, polnega načrtov in upov, da jih bo uresničil, in njegovo pretresljivo smrt. Posebna poglavja posveča verskemu referentu štirinajste Lampretu, zdravnikom in bolničarjem štirinajste, komandantom Tonetu Vid-marju-Luki, Risu, Belaču in neštetim drugim. Pogosto opisuje tudi srečanja s slovenskimi kmečkimi ljudmi, h katerim so se zatekali partizani po pomoč. Ob teh popisih se vleče kot rdeča nit skozi vso knjigo problem religioznosti slovenskega kmečkega človeka, ki jo v večini primerov prerašča zdravo življenjsko bistvo, o čemer priča nešteto primerov v knjigi. Srečanja s preprostimi ljudmi, ki so popisana v tej knjigi, marsikaj razkrivajo o lastnostih slovenskega kmečkega človeka. Malenkosten je, navezan je na svoje skromno imetje, predvsem na živino, brez katere kar ne more izhajati. Kratek povzetek problematike časa in širokega dogajanja ne more predstaviti v zadostni meri življenjskega obsega, razgibanosti in bogatega motivnega gradiva, ki ga hranijo Placetovi Komisarjevi zapiski.
Ce kritično pretehtamo moralno podobo avtorja, ki nastopa kot medij, kot posredovalec individualnih doživetij in objektivnega dogajanja, odkrijemo stopnjevano in prizadevnejšo odgovornost do popisane snovi, kot se je kazala v prvem delu. V drugem delu se avtor razkriva kot tenkočuten človek, ki se zna in zmore vživeti v težave in nasprotja posameznikov, ki v vsaki situaciji naglo in ustrezno' reagira. Simpatična poteza njegove notranje podobe je tenkočutno doživljanje in občudujoče opisovanje narave v pestrih niansah letnih časov. Življenje, ki ga doživlja ali spoznava, zajame z enim samim zamahom, na kratko, toda polno. Pri tem opravilu, pa tudi pri izvrševanju svojih dolžnosti, ni samo komisar, pač pa človek z veliko mero potrpljenja, volje in razumevanja.
Ob razmisleku o pisateljevi notranji podobi smo se dotaknili snovalncga problema, vprašanja realizacije doživete ali spoznane snovi. Za vsakim stavkom, za vsako' mislijo je avtor prisoten. Preprosti stavki, ki so nastali na podlagi bogate vsebine, pričarajo slike življenja v niansah, kakor se je življenje pojavljalo. Včasih pobarva pripoved avtorjeva prizanesljiva, hudomušna ironija, zlasti ob srečanju s preprostimi, mladostno neorientiranimi borci in s kmečkimi ljudmi. Ko so nekemu pohorskemu kmetu ob bombnem napadu zbezljali voli, opisuje Hace njegovo- zadržanje takole: »Brkati kmet je nekaj časa molil, nato pa preklinjal vse svetnike od Blaža, ki blagoslavlja s prazno škropilnico, pa do svetega Gala, ki je pohorskim kmetom kradel čebele« (str. 163). Razvoj dogodkov je popisal pregledno, stvarno in preprosto. Ljudi, s katerimi je prihajal v stik, je naslikal na način, da se v bralčevi zavesti ob branju izoblikuje originalna predstava človekova. Nekatere podobe v opisih dogodkov so prave mojstrovine: »Ali ko je četrtič jurišal, je padel v veliki snežni zamet. Kmalu se je ta zamet pordečil od krvi, bilo je, kakor da so se po snegu razcveteli rdeči nageljni« (str. 58). Tragedijo cele čete partizanov predstavi s skopimi, naglimi potezami:   »Na zahodni strani se je  začelo daniti. Sneg se je usipal
668
z drevja. Smreke so tiho in otožno vršale. Z bližnjih mladih smrek se je utrgala senca. Prišel je edini borec iz Mihove čete. — Mihove čete ne boš nikoli več videl. Vsi so- ostali tam, mi je rekel, sedel k ognju in zakril obraz v lopataste roke. Vsi smo umolknili« (str. 100). Omeniti pa je treba tudi to, da se nekateri opisi avtorjevih razpoloženj ponavljajo v enakih ali podobnih formulacijah, kar škoduje sicer oblikovno dokaj prečiščenemu in estetsko prizadevno oblikovanemu tekstu.
Druga knjiga Komisarjevih zapiskov priča, da se avtorjevo ustvarjalno hotenje izpopolnjuje in raste. Vsekakor je delo zelo zanimiv in prepričljiv memoarni tekst o narodnem boju, o človeku in njegovem doživljanju v bojih za svobodo. Avtor je v svojih zapiskih zajel široko življenjsko dogajanje v usodnem in izjemnem času; s svojo ustvarjalno voljo je prodrl v podrobnosti zapletenih dogodkov in posegel v globlja človeška nagnjenja. Vse to je naslikal s preprostimi in stvarnimi potezami.
Delu je dodanih nekaj fotografskih posnetkov iz bojev in pohodov štirinajste. Te fotografije so delo borca J. Petka. S svojo pristnostjo nazorno dopolnjujejo komisarjeve dnevniške zapiske.
France   V u r n i k
669