UDK 808.63-4:802-4 Tatjana Srebot-Rejec Pedagoška akademija v Ljubljani
ZVEZE DVEH ZAPORNIKOV V SLOVENŠČINI IN ANGLEŠČINI
Na osnovi 444 širokofiltrskih sonagramov 69 slovenskih in 39 angleških besed, oziroma zvez dveh besed, ki jih govorijo 3 slovenski in 3 angleški izgovarjalci, preučujemo zveze dveh zapornikov na začetku, na koncu in sredi besede ter ob stiku dveh besed, in sicer tiste parametre, kjer pričakujemo največje razlike med obema jezikoma: kaj je relevantna razlika med tako imenovanimi nezvenečimi in zvenečimi zaporniki v slovenščini in v angleščini, kako je z odporo prvega zapornika in z njegovim prilikovanjem po zvenečnosti v zvezi dveh zapornikov v slovenščini.*
On the basis of 69 Slovene and 39 English words and sequences of two words, as spoken by 3 Slovene and 3 English speakers, 444 wideband sonagrams were made to study two-member sequences of plosives in initial, medial and final position and at word junctures. Those parameters were studied where the biggest differences between the two languages were expected, i.e. the relevant differences between the socalled voiceless and voiced plosives in Slovene and English, the release of the first plosive and its expected voice assimilation in Slovene.
SPLOŠNI UVOD
Z angleškimi zaporniki se je eksperimentalnofonetično ukvarjalo veliko raziskovalcev, s slovenskimi Bezlaj, vendar z drugih stališč kot avtorica te razprave (nekaj literature navajam na koncu razprave). Tu bo poudarek predvsem na slovenskih zapornikih in na iz tega izvirajočih razlikah med slovenskimi in angleškimi. Preučevati nameravam predvsem dva parametra zapornikov, kjer se slovenski in angleški močno razlikujejo: odporo prvega v zvezi dveh zapornikov in njuno morebitno prilikovanje po zvenečnosti. Dotikam se tudi drugih vidikov, npr. v zvezi z odporo tudi pridiha, tj. dolžine odpore v obeh jezikih. Zavestno puščam povsem ob strani statistično obdelavo dolžine zapore slovenskih in angleških zapornikov, morebitne soodvisnosti med dolžino in zvenečnostjo, med dolžino in mestom izgovora, med dolžino in lego zapornika v besedi, čeprav sem v vseh primerih merila tudi dolžino zapore. Za primerjave te vrste je moje gradivo manj primerno, ker s tega vidika ni dovolj enorodno. Pri zapori me ne zanima dolžina kot taka, pač pa, ali je zveneča ali nezveneča oz. kolikšen del je zveneč oz. nezveneč.
Do zaporedja dveh zapornikov pride lahko v besedi v istem zlogu, na zlogovni meji, v istem morfemu ali pa na meji dveh morfemov ali dveh besed.
Zvezo dveh zapornikov preučujem v začetnih zaporniških sklopih samo slovenskih, ker v angleščini takih sklopov ni; nadalje v končnih in srednjih sklopih obeh jezikov, kjer pa je angleško gradivo zelo nepopolno, ker so v angleščini te stvari že znane. Zgledi zveze dveh zapornikov ob stiku dveh besed so isti v obeh jezikih (v gradivu so vse možne kombinacije v obeh jezikih).
* Meritve za vse primere vsebuje Delovno poročilo DP-58I9 v Institutu Jožef Stefan, Ljubljana, I99().
Gradivo govorijo trije moški slovenski izgovarjalci, Ju(nkar), Ka(loper) in Pi(kelj), in trije angleški, Ba(ll), No(lan) in Ny(e). Vsem je bilo rečeno, naj besede vežejo. Dva slovenska izgovarjalca sta poklicna govorca na radiu in televiziji, tretji pa je absolvent slovenistike na Pedagoški akademiji v Ljubljani; so fonetično izobraženi in govorijo knjižno slovenščino, kot se govori v Ljubljani. Angleški izgovarjalci so rojeni Angleži in govorijo standardno angleščino, kot se govori v Angliji: dva sta bila med snemanjem lektorja angleščine v Celovcu, eden pa profesor fonetike v Cambridgeu. Slovenski del gradiva je bil posnet v studiih RTV Ljubljana, angleški pa v gluhi sobi univerz v Celovcu in Cambridgeu. Od vseh posnetkov sem napravila širokofiltrske sonagrame na Pedagoški akademiji v Ljubljani. Večino gradiva izgovarja vsak izgovarjalec enkrat, navadno v sobesedilu; kjer ga izgovarja dvakrat, drugič po navadi osamljeno, je to razvidno iz gradiva.
Zaradi svojega načina izgovora so zaporniki soglasniška skupina zase. V izgovoru zapornika ločimo, kot znano, tri faze: 1) ko tvorimo zaporo (aktivni izgovorni organ približamo pasivnemu); 2) ko zaporo držimo; 3) ko zaporo odpravimo (odmaknemo aktivni izgovorni organ od pasivnega). Izraz odpora (eksplozija) mi pomeni čas, ko nastopi odprava zapore + drgnjenje (frikcija) + pridih (aspiracija. Pri angleških nezvenečih naglašenih zapornikih pridih pričakujemo pred samoglasnikom, pri slovenskih ne. V takih primerih je torej pričakovati daljšo odporo v angleščini kot v slovenščini.
Grafično:
zapiranje
zapora
zgornja izgovorita ploskev spodnja izgovorila ploskev
odpiranje
Zapornika imata lahko isto izgovorim mesto (sta istoorganska) ali pa ne. Istoorgansko zaporedje dveh zapornikov v slovenščini in angleščini nastane lahko le na meji dveh morfemov. Pri tem zaporedju lahko nastanejo »nepopolni zaporniki«. Zaradi spoja obeh zapornikov z istim mestom izgovora pri prvem odpade 3. faza in zato pri drugem ni potrebna 1. faza, tako da pride do podaljšane 2. faze prvega zapornika.
Grafični prikaz tega:
Medtem ko je v angleščini povsem običajno, da - ne glede na mesto izgovora -odpora prvega zapornika izostane, v slovenščini lahko pride do izostanka odpore - kot nam bo pokazalo naše gradivo - le pri istoorganskih zvezah dveh zapornikov (gl. tudi Škrabec, 28-29, in Toporišič, 84). Drugi zapornik pred samoglasnikom ali pa na koncu besede ima normalno odporo v obeh jezikih, zato o tem ne bomo razpravljali.
Pravilo, da si lahko sledita le dva zvenečnostno enaka zapornika (to se pravi oba morata biti ali zveneča ali nezveneča), velja samo za slovenščino, ne tudi za angleščino. Tudi ni v angleščini nevtralizacije končnega (zvenečega) zapornika v nezvenečega.
Ta končni zapornik pišemo v slovenščini glede na njegov izvor na dva načina: ali s črko za zveneče ali nezveneče nezvočnike, ker je naš pravopis v tem pogledu morfofonemski. ne fonetični: hu</ zaradi hu</a, in si/ zaradi si/a, čeprav naj bi se v končni legi oba enako izgovarjala. Prvi je o tem znanstveno razpravljal Škrabec in zadnji v najnovejšem času Toporišič (Škrabec 27, Toporišič npr. 81). Zanima nas, ali res pride do nevtralizacije končnega zapornika in kako se pričakovano priliko-vanje po zvenečnosti v slovenščini dejansko uresničuje. V gradivu uporabljamo izraz morfofonemski, pisano //p*//, //t*//, //k*// (Lass, 55-58), kar pomeni tiste zaporniške (morfo)foneme, ki se na koncu besede pred premorom izgovarjajo [p], [t], [k], v pregibnih oblikah pa se premenjujejo z ustreznimi zvenečimi glasovi [b]. (d], |g], in se torej ločijo od fonemov /p/, /t/, /k/, ki so nezveneči, in od fonemov /b/, /d/, /g/, ki so zveneči.
SLOVENSKE ZVEZE DVEH ZAPORNIKOV Zaporniški sklopi v isti besedi
V	slovenščini imamo lahko zvezo dveh zapornikov, zvenečih in nezvenečih, tudi na začetku besede (sonagrami 54, 56, 57, 184, 185). V vseh teh besedah gradiva je sklop istomorfemski. Izgovorljiv je, ker ima prvi zapornik vedno odporo, kar ta glas napravi razpoznaven. Tudi prilikovanje po zvenečnosti je izpeljano stoodstotno. V besedi kdo je zanimiv 2. izgovor Ju-ja, kjer /g/ nima zveneče zapore, in zato zapora na sonagramu ni vidna, ampak se začne z zvenečo odporo in je slišen kot |g|. V vseh drugih izgovorih imata začetna /b/ in /g/ vseskozi zvenečo zaporo (son. 184, 185).
Sredi besede ima prvi zapornik odporo povsod razen pri Ju-jevem /p/-ju v 55 baptist, kjer je očitno zapora za /t/ pred odporo /p/-ja ali istočasno z njo tako da /p/ nima slišne odpore (gl. tudi str. (KM)). Prilikovanje po zvenečnosti je izpeljano stoodstotno v 72 bridka, 91 nekdo, 93 Vintgar ( Pi?), 116 anekdota pri vseh treh izgovarjalcih. Nekaj omahovanja je le med |k] in |g| pri prerokba (/k/ na meji dveh morfemov; gl. tudi str. (XX)).
V	končnem položaju ima prvi od dveh zapornikov vedno odporo; če končni sklop sestoji iz treh soglasnikov. je končni zapornik včasih že zelo ošibel, tako da je praktično brez odpore (npr. 204 instinkt). Zaporniki so vsi izrazito nezveneči (73 prerokb, 229 sodb).
Zaporniške zveze ob stiku dveh besed
1)Istoorganski	zaporniki.
1) /-p/, /-t/, /-k/ + /p-/, /t-/, /k-/ = [pp], [tt], [kk] Pri istoorganskih zapornikih, kjer sta oba stična zapornika enaka po mestu izgovora in sta oba nezveneča, prvi zapornik ima odporo ali pa tudi ne. Če je nima, se soglasnika običajno spojita v en glas.
2)	//-p*//, //-t*//, //-k*// + /b-/, /d-/, /g-/ = [bb], [dd], [gg]
Kadar je prvi zapornik po svojem položaju na koncu besede sicer nezveneč (toda pisan b, d, g) in se veže z naslednjim zvenečim začetnim zapornikom, je rezultat v naših primerih vseskozi zveneča zveza, ne glede na to, ali se istoorganska zapornika spojita v en glas ali ne. Čeprav v nezvenečem končnem položaju, se morfofonemski zaporniki pred zvenečim istoorganskim zapornikom prilikujejo v zveneče. Edina izjema je 686 Pi, kjer se prvi zapornik sliši kot vmesni glas med [d) in [t].
3)	//-p*//, //-t*//, //-k*// + /p-/, /t-/, /k-/ = [pp], [tt], [kk]
Ker so morfofonemi (pisani -b, -d, -g) v položaju na koncu besede, kjer je v knjižni slovenščini zveneča izgovorjava nemogoča, in ker jim sledijo nezveneči zaporniki, imamo v tem primeru dve silnici, ki delujeta v smer nezvenečnosti. Samo na izgovarjalca Ka, kot kaže, vpliva pisava b, d, g ali pa gre za vpliv sklanjatve. Ka namreč tri od štirih uresničitev v začetku izgovarja zveneče, a kmalu preide v nezveneči izgovor, tako da so tudi njegovi zaporniki za uho pred nezvenečim zapornikom v bistvu nezveneči. Preostala dva izgovafjalca jih izgovarjata vseskozi nezveneče: pri njiju v tem položaju ni nobene razlike med morfofonemi in fonemi, med točko 1) in točko 3).
4)/-p/,	/-t/, /-k/ + /b-/, /d-/, /g-/ = [bb], [dd], |gg] ali [pb[, [td], [kg[
V tej skupini je zadeva drugačna. Tu imamo opraviti z dvema jstoorganskima fonemoma, od katerih je prvi vedno nezveneč in drugi zveneč. Ker je v slovenščini to zaporedje v neprekinjenem govoru nemogoče in ker se prvi zapornik ravna po drugem, pričakujemo zvezo dveh zvenečih zapornikov. Toda drugače kot v skupini 3), kjer sta na nezvenečnost prvega zapornika vplivala dva dejavnika, vpliva v tej skupini na zvenečnost prvega zapornika samo en dejavnik - prilikovanje, zato rezultati niso tako enotni.
Naši zgledi kažejo, da imamo v tem primeru lahko več različnih uresničitev: a) Med zapornikoma ni odpore (6 primerov). Oba sta vseskozi zveneča ali pa nastopi zvenečnost nekje v času dolge zapore. Če zvenečnost nastopi zgodaj, zvenita oba glasova kot zveneča, če pozno, se prvi sliši kot nezveneč in drugi kot zveneč (Ka 301 lak glas). Toda čeprav med istoorganskima enako se glasečima zapornikoma ni odpore, ni nujno, da se zlijeta v en podaljšan glas: tako se v Ka 685 sit ded kljub prilikovanju slišita dva [d]-ja zaradi razlike v intenziteti obeh glasov. Isto velja za Pi 687 velik gozd, kjer sonagram sicer nakazuje izredno rahlo odporo, ki pa ni slišna. - b) Med zapornikoma je odpora, ki je dovolj dolga in šumna, da je slišna. V naših dveh takih zgledih ni prilikovanja (Pi 685, Ju 301). Enako ga tudi ni v primeru, ko imamo za odporo še premor (Pi 685).
II) Neistoorganski zaporniki.
Osnovna lastnost zveze dveh takih zapornikov v slovenščini ne glede na njuno
zvenečnost je. da ima tudi prvi zapornik odporo, da imata torej oba zapornika vse 3 faze zaporniškega izgovora, da sta oba popolna zapornika. Odpora prvega zapornika poslušalcu omogoča, da dobro sliši, kdaj je prvega zapornika konec, in s svojimi za vsak zaporniški par specifičnimi formanti mu hkrati olajša, da točno sliši, za kateri zapornik gre. Oglejmo si jih sedaj po zvenečnosti:
1)	-/p/, -/t/, -/k/ + /p/-, /t/-, /k/- = [pt], [pk]; [tp], [tkj; M- [kt]
Pri vseh zvezah v tej skupini sta oba zapornika vseskozi nezveneča.
2)	-//p*//, -//t*//, //k*// + /b/-, /d/-, /g/- = [bd], [bg]; [db], [dg]; [kb], [kd] ali [gb], [gd] Vsi 3 izgovarjalci izgovarjajo nehomorganske zveze //p*// + zveneči zapornik in //t*// -t- zveneči zapornik vseskozi zveneče. Tukaj je prilikovanje po zvenečnosti izpeljano stoodstotno. Zapleta se pa pri //k*// + zveneči zapornik. Ker imamo iste probleme pri fonemu /k/ 4- zveneči zapornik, bomo to obravnavali skupno pod t. 4).
3)	-//p*//, -//t*//, -//k*// + /p/-, /t/-, /k/- = [ptj. [pk]; [tp], [tki; (M- [kt]
Rezultat je pred nezvenečimi fonemi isti kot pod 1), se pravi ne glede na to, ali je prvi člen morfofonem ali pa nezveneči fonem: zveza je pri vseh 3 izgovarjalcih vseskozi nezveneča.
4)_/p/,	_/,/, _/k/ + /b/-, /d/-, /g/- = [bd], [bg]; [db], [dg] ali [tb], [tg]; [kb], [kd] ali [gb], [gd] /p/ pred zvenečim neistoorganskim zapornikom preide pri vseh treh govorcih v zveneči [b| in je njegova zapora vseskozi zveneča, /t/ preide v [d] v obeh zgledih pri Ju-ju; pri Ka-ju v enem zgledu (703 sil gad), pri drugem (702 sit bik), kjer je med besedama premor, pa ne. Pi-jevi realizaciji pa sta v obeh primerih slišni kot [t], čeprav ni v nobeni premora. Zapori sta vseskozi nezveneči, odpora [t]-ja v 702 je tipično šumna, zato en zveneči pulz prav na njenem koncu ne more spremeniti slušnega vtisa, [t] v 703 ima prvo polovico odpore šumno v vseh frekvencah, druga polovica odpore, 2 pulza, je sicer zveneča, a slušni vtis je kljub temu jasen [t[. Če pa primerjamo Pi-jev [t] v sit gad, z njegovim [t]-jem v sit kos, je prvi »mehkejši«, ima ]t[ pred zvenečim velarom v svoji odpori manj šuma kot pred nezvenečim, kjer je eksplozija močnejša.
Od 12 zgledov //k*// oziroma /k/ pred /b/ in /d/ imamo izpeljano prilikovanje po zvenečnosti samo v enem zgledu (707 Ju tak ded). Med besedama imamo premor v dveh realizacijah Ka-ja (708, 709, tog bik, tog ded), pri ostalih zvezah pa za neprilikovanje prvega zapornika ni vzroka. Ju izgovarja v 706 tak bob in 708 tog bik prvo polovico zapore zveneče, a v obeh realizacijah v drugi polovici zapore preide v nezvenečnost in tudi eksploziji sta nezveneči, tako da zvenita glasova kot [k| in le pri posebno pazljivem poslušanju dojamemo začetek zapornikov kot zveneč [g[. Pri 707 Ka tak ded je zapora mehkonebnika sicer nezveneča, a je odpora skoraj vsa zveneča. Slušni vtis pri pazljivem poslušanju je nejasen glas med [k| in [g].
V ostalih 6 zgledih slišimo mehkonebnik na koncu prve besede kot [k|, čeprav med besedama ni premora. V vseh teh besedah je zapora prvega zapornika vseskozi nezveneča in tudi odpora je v glavnem nezveneča. Pi 706 tak bob, 707 tak ded in 709 tog ded prehaja prav na koncu odpore z dvema pulzoma glasilk v zvenečnost, kar pa je premalo za zvočni učinek [g]. V višjih do najvišjih frekvenčnih območjih pa v vseh teh odporah prevladuje šum in skoraj ni zaslediti zvena. Zanimivo pa je primerjati te [k|-je pred zvenečimi zaporniki s [k]-ji pred nezvenečimi tak bob, tak ded, tog bik, tog ded s [k|-ji v tak pop, tak tat, tog pop, tog
tat. Razlikujejo se namreč po množini šuma, ki ga izkazujejo sonagrami. Številčni podatki o dolžini odpore niso merodajni, saj govorijo samo o trajanju odpore, ne pa, koliko šuma vsebuje, /k/ ali //k*// pred /b/ in /d/ se loči od /k/ ali //k*// pred /p/ in /t/ po tem, da se izgovarja manj napeto, da je bolj »mehak«, ni pa zveneč. Tipični taki zgledi v našem gradivu so: Pi 706 tak bob proti tak pop, 707 tak ded proti tak tat, 708 tog bik proti tog pop in Ka 706 tak bob proti tak pop.
Izgovarjalec	Ju		Ka		Pi	
Zapornik			Trajanje odpore v			
	mm	msek.	mm	msek.	mm	msek.
/p/-	1,25	9,43	1,67	12,59	1,00	7,54
/t/-	1,85	13,79	1,92	14,47	1.08	8,14
/k/-	4,38	33,02	5,31	40,03	4,31	32,49
/b/-	1,25	9,43	1,17	8,82	0,92	6,93
/d/-	1,92	14,47	1,67	12,59	1,33	10,02
/g/-	2,13	16,06	2,88	21,71	2,88	21,71
Preglednica 1. Povprečno trajanje odpore slovenskih zapornikov v milimetrih in milisekundah v naglašenem položaju pred samoglasnikom.
V preglednici so samo podatki o dolžini odpore pred samoglasniki. Podatki so povprečki 6-8 zgledov in sem jih izmerila pri drugem zaporniku ob stiku dveh besed, to se pravi na začetku besede v naglašenem položaju, v večini primerov v enozložnih besedah. Merjenje povprečkov odpore na koncu prve besede v istih besednih zvezah sem opustila, ker sem ugotovila, da so podatki premalo zanesljivi iz naslednjih razlogov: tako kot dolžina samoglasnikov na koncu besede v izglasju res ni merljiva, tudi dolžina odpore zelo niha in zato ne pove veliko. V naših zgledih je do neke mere odvisna tudi od povezanosti obeh besed, kako hitro je izgovarjalec za prvo besedo izgovoril drugo. V mnogih primerih je krajša, kot bi bila prav na koncu pred premorom.
Številke v preglednici kažejo le splošne težnje trajanja odpore, saj imamo premalo zgledov za statistično povsem zanesljive rezultate. Zanemarili smo tudi morebitne vplive naslednjega samoglasnika na dolžino odpore. Vendar je iz številk jasno razvidno, da imajo nezveneči zaporniki daljšo odporo kot zveneči in da trajanje odpore narašča od ustničnega do mehkonebnega izgovora, vse težnje, ki so znane tudi iz drugih jezikov (glej literaturo na koncu razprave). Dolžinska razlika med ustničniki in zobniki tako pri nezvenečih kol pri zvenečih zapornikih je sorazmerno majhna, med zobniki in mehkonebniki pa velika. To si razlagamo z dejstvom, da imajo pri mehkonebnikih govorila največjo maso in je hkrati zadnji del jezika manj gibčen kot sprednji, zato je potrebno več časa, da poslane odprtina spet tako velika, da se lahko nastavi izgovor naslednjega samoglasnika (gl. tudi Neppert in Pétursson, 181). Po dolžini odpore zlasti izstopa nezveneči |k|.
ZAKLJUČKI
I.	Odpora.
Odpora prvega zapornika lahko izostane le pri zvezi dveh homorganskih zapornikov. Sicer pa ima prvi zapornik v zvezi dveh zapornikov vedno odporo, ne glede na oblikoslovno razmerje med njima, tj. ne glede na to, ali sta del istega morfema ali ne, ali spadata v isti zlog ali ne, ali pa nastopata ob stiku dveh besed.
II.	Fonetične značilnosti za slušno dojemanje (ne)zvenečnosti.
Zveneči zaporniki imajo zvenečo zaporo, nezveneči pa nezvenečo. Odpora tudi pri zvenečem zaporniku v veliki večini primerov ni izrazito zveneča, utegne pa vsebovati manj šuma kot pri nezvenečem zaporniku. Zveneči zaporniki imajo sicer krajšo odporo kot nezveneči, a je razlika pri obeh členih ustničnega para in pri obeh členih zobniškega para tako majhna, da je naše uho ne more zaznavati. Pri mehkonebniškem paru je morda zaznavna, vsekakor pa za razlikovanje med [k] in [g] ni merodajna, temveč morda le podpira slušno razlikovanje med njima. Razlikovalna je zvenečnost, oziroma nezvenečnost zapore.
III.	Prilikovanje po zvenečnosti.
1)	V istem zlogu (morfemu) je prilikovanje po zvenečnosti tako v nezvenečo kot v zvenečo smer izpeljano stoodstotno.
2)	Na meji dveh morfemov ali na zlogovni meji v isti besedi prilikovanje prav tako velja v obe smeri z izjemo [k|-ja, kjer je možno, da v manj skrbnem izgovoru ne pride do prilikovanje v zvenečo smer.
3)	Na meji dveh besed: a) Prilikovanje v nezvenečo smer velja stoodstotno, ne glede na to, ali je prvi zapornik fonem ali morfofonem, ali je med besedama premor ali pa ga ni. - b) Prilikovanje v zvenečo smer ne velja stoodstotno, ne glede na to, ali je med besedama premor ali ne: za ustničnike fonemskega in morfofo-nemskega izvora velja vseskozi; za zobnike morfofonemskega izvora velja; za zobnike fonemskega izvora včasih velja, včasih pa ne; za mehkonebnike fonemskega in morfofonemskega izvora pa po navadi ne velja.
Za zanesljive statistične podatke glede prilikovanja po zvenečnosti imamo premalo zgledov. Vsekakor pa so težnje jasne: prilikovanje v nezvenečnost je v slovenščini bolj »naravno« kot v zvenečnost. To ne velja samo za zveze ob stiku besed, kjer, kot smo že omenili, delujeta v smer nezvenečnosti dve silnici, ampak tudi znotraj besed na morfemski ali zlogovni meji. V našem gradivu imamo za to dva izrazita zgleda neprilikovanja v smer zvenečnosti (109 Ju, Ka) in dva manj izrazita ( 116 Ka).
Iz splošne fonetike vemo, da so nezveneči zaporniki prvotni in zveneči drugotni, da obstajajo jeziki s samo nezvenečimi zaporniki, da pa ni jezikov, ki bi imeli samo zveneče in ne hkrati tudi nezvenečih zapornikov. Že pogled v slovar nam pove, da imajo v slovenščini nezveneči zaporniki večjo obremenitev kot zveneči, pa tudi njihova sklopnost je neprimerno večja (Srebot-Rejec, 315, 317). K temu pripomore tudi dejstvo, da zveneči ne morejo nastopiti v končnem položaju. Od zvenečih so v jezikih sveta ustničniki bolj običajni kot zobniki, in ti bolj kot mehkonebniki: Če torej eden od njih manjka, je to najprej (g), potem |d| in nazadnje [b].
To si razlagamo takole: Da se ohrani zvenečnost vsaj nekaj časa, mora biti nad glasilkama zračni pritisk manjši kot pod glasilkama. Ko se zgornji in spodnji pritisk izenačita, zvenečnost preneha. Ker pa je ustna votlina pri mehkonebnem zaporniku sorazmerno manjša kot npr. pri ustničnem, se zračna pritiska pri isti količini zraka iz pljuč hitreje izenačita pri zvenečem mehkonebnem zaporniku kot npr. pri ustničnem. Tako je [b] na splošno nagnjen k daljši zvenečnosti, lahko bi rekli k močnejši zvenečnosti, kot [g]. Povedano z drugimi besedami: laže je izgovoriti [b] kot [g] (Maddieson, 36). Drugi fonetiki pa pripisujejo hitrejšo izenačitev podgla-silčnega in nadglasilčnega pritiska pri mehkonebnikih večjemu razmiku med glasilkama (npr. Pétursson, 184). Vsi pa so si enotni, da je ozvenitev [k]-ja v [g] teže izvedljiva kot pri drugih zapornikih zaradi hitrejše izenačitve obeh pritiskov. Kako bi si sicer na primer lahko razlagali začetno zvenečnost, ki pa kmalu preide v nezvenečnost /k/ in //k*// v izgovoru Ju 7()6 tak bob in 708 tog bik. Ju je nameraval izvesti prilikovanje v zvenečnost, a ga zaradi prehitre izenačitve obeh pritiskov ni izpeljal do konca, se mu ni prav »posrečilo«.
ANGLEŠKE ZVEZE DVEH ZAPORNIKOV
Kot smo v splošnem uvodu že omenili, je angleške zapornike eksperimentalno-fonetično preučevalo že veliko raziskovalcev. Nekaj jih je v navedku na koncu razprave.
V angleščini prilikovanja po zvenečnosti ni. Vsak zapornik se lahko veže s katerim koli drugim zapornikom. To je mogoče, ker tako in tako ni nujno, da je razlika med t. i. nezvenečim in zvenečim zapornikom nctresenje oziroma tresenje glasilk. Pri preučevanju angleških zapornikov je bil kar nekaj časa eden izmed osnovnih problemov, v čem je potem razlika med [p], [t], [k] in [b], [d|, [g]. V nekoliko poenostavljeni obliki so ugotovljene razlike med nezvenečimi in zvenečimi zaporniki naslednje: dolžina predidočega samoglasnika, stanje glasilk za časa zapore in včasih tudi odpore, dolžina zapore, dolžina odpore in šumnost odpore. Ta dva zadnja izraza sta zajeta v izrazu pridih (aspiracija) oz. nepridih. Na podlagi poskusov s sintetičnim govorom, kjer so vse te parametre sistematično spreminjali in hkrati preučevali njihov vpliv na slušno dojemanje (Delattre 1965: 113-118), so ugotovili, da je glavni dejavnik slušne razlike nezvenečnost/zveneč-nost dolžina odpore, v kolikem času po sprostitvi zapore se začnejo tresti glasilke za naslednji samoglasnik, in ne tresenje oz. nctresenje glasilk med zaporo. V angleški fonetiki sta se za to ustalila latinska izraza fortis - lenis (slov. napet - nenapet), ki označujeta sklop razlik med [p], [t], [k] in [b|, [d), [g]. Izraza tense - lax pokrivata samoglasnike in soglasnike in ju ne bomo uporabljali. »Fortisi se vedno razlikujejo od lenisov po večjem zračnem pritisku za mestom izgovora in po daljšem trajanju. To razliko lahko spremlja nezvenečnost fortisov in zvenečnost lenisov ali pa teh spremljajočih znakov ni.« (Jakobson in Halle, 60, podčrtala T. S.-R.) Opirajoč se na D. Jonesa (Jones, 53) nato nadaljujeta, da v nekaterih sobesedilih dolžina predhodnega samoglasnika ostane edini kazalec, ali je naslednji zapornik fortis ali lenis. (V našem gradivu sta dva taka zgleda 934 Ba in 939 No.)V gradivu nisem merila dolžine samoglasnika pred zapornikom in zaporniškega vpliva na to dolžino, ker je gradivo za to manj primerno.
Pred lenisnim zapornikom je samoglasnik znatno daljši kot pred fortisnim (npr. Gimson, 154), zapora in odpora fortisa sta daljši kot lenisa, odpora fortisa vsebuje več šuma, zapora in odpora sta pri fortisu nezveneči, pri lenisu pa sta zveneči ali nezveneči. Primarna razlika med fortisnimi - lenisnimi zaporniki ni nezvenečnost/ zvenečnost, ampak dolžina in šumnost odpore. Fortisi imajo daljšo (in šumnejšo) odporo.
Komentar h gradivu:
Fortisi se slišijo kot nezveneči in lenisi kot zveneči zaporniki.
Zvenečnost/nezvenečnost. Vsi fortisi imajo nezvenečo zaporo in odporo. Lenise Ba izgovarja v glavnem z zvenečo zaporo. No in Ny izgovarjata te zapornike na koncu besede ( = prvi zapornik v zvezi dveh zapornikov) v začetku zapore ali pa tudi vso zaporo zveneče. Prehod iz zveneče zapore v nezvenečo ni odvisen od nezvenečnosti/zvenečnosti naslednjega zapornika. Pri lenisnih zapornikih na začetku besede (= drugi zapornik v zvezi dveh zapornikov) pa je nezveneča zapora bolj običajna kot zveneča. Odpora pri lenisnih zapornikih pri vseh treh iz govarjalcih je lahko zveneča, nezveneča ali pa nedoločljiva glede zvenečnosti, vsekakor pa je kratka.
Izgovarjalec	Ba		No		Ny	
Zapornik			Trajanje odpore v			
	mm	msek.	mm	msek.	mm	msek.
/p/-	5,92	44,64	5,21	39,28	8,83	66,58
/t/-	9,0	67,86	4,88	36,79	9,17	69,14
/k/-	7,83	59,04	6,46	48,71	10,00	75,4
/b/-	1,67	12,59	1,88	14,18	2,17	16,36
/d/-	1,75	13,20	1,46	11,01	2,75	20,74
/g/-	2,25	16,97	3,83	28,88	3,92	29,56
Preglednica 2. Povprečno trajanje odpore angleških zapornikov v milimetrih in milisekundah v naglašenem položaju pred samoglasnikom.
Odpora . - a) Dolžina in aspiracija:
Iz preglednice 2 je razvidna povprečna dolžina odpore v položaju pred naglaše-nim samoglasnikom. Razlika v dolžini odpore med nezvenečim in ustreznim zvenečim zapornikom je velika, ker je pri nezvenečih zapornikih med sprostitvijo zapore in začetkom samoglasnika velik nezveneč presledek, imenovan pridih. Kot osebno značilnost lahko omenimo relativno veliko dolžino in šumnost odpore pri Ba-jevem |t|-ju. Ker so šumi v njegovi odpori zlasti v visokih frekvencah, imajo njegovi [t|-ji [s]-jevski prizvok (gl. tudi Gimson, 164). Najkrajše odpore pri fortisih ima No, pa tudi v posameznih primerih, ko je njegova odpora sorazmerno dolga, ima neprimerno manj šuma kot oba druga izgovarjalca. Vendar so tudi te odpore
po svoji dolžini nad mejo, ko se začne dojemati pridišnost, to se pravi: so daljše od 3 centisekund (Neppert in Pétursson, 181). Čeprav se na splošno pričakuje, da se odpor od ustničnih do mehkonebnih zapornikov daljša, ni nič neobičajnega, da ta vrstni red pri angleških zapornikih ne drži povsem. Vsekakor pa so mehkonebniki na splošno precej daljši kot ustničniki in zobniki. Kar pri naših izgovarjalcih izstopa, je relativno velika dolžina odpore [t]-ja pri Ba-ju.
b) Odpora med dvema zapornikoma:
Med dvema istoorganskima zapornikoma ni odpore. Pa tudi pri neistoorgan-skih zvezah dveh zapornikov (72 takih primerov) imamo samo pri 15% primerov slišno odporo, pri 25 % je sicer na sonagramu nalahno nakazana, a ni slišna (učinkuje tako, da zaznavamo, kdaj se prvi zapornik neha in drugi začne), pri 60% primerov pa tudi na sonagramu ni sledu o odpori.
KONTRAST1VNA ANALIZA SLOVENSKIH IN ANGLEŠKIH ZAPORNIŠKIH ZVEZ
Ker smo v naši raziskavi preučevali le določene parametre zapornikov v zvezi dveh zapornikov, se bo naša kontrastivna analiza omejila le na te. Ne bomo primerjali zapornikov v obeh jezikih v vseh položajih, kot bi bilo za popolno analizo potrebno, ampak samo v zvezi s parametroma zvenečnost in odpora v zaporedju dveh zapornikov.
I) Fonetične značilnosti za slušno dojemanje zvenečnosti ozirpma nezvenečno-
sti:
V slovenščini je za dojemanje zvenečnosti potrebna zveneča zapora; odpora pa je lahko zveneča, nezveneča ali pa je glede zvenečnosti nedoločljiva. V angleščini za dojemanje zvenečnosti ni potrebna zveneča zapora, čeprav je zapora lahko zveneča; odpora je, prav tako kot v slovenščini, lahko zveneča, nezveneča ali pa jc nedoločljiva glede zvenečnosti; odločilna je dolžina odpore. Pri fortisih je sorazmerno dolga in pri lenisih je sorazmerno kratka. Slovenski nezveneči zaporniki in angleški fortisni zaporniki so vseskozi nezveneči. Glavna razlika med njimi je v dolžini odpore. Angleška odpora [p|-ja je po naših podatkih približno petinpol-krat, [t]-ja štiriinpol- do petkrat in [k|-ja enainpol- do dvakrat daljša. Slovenski [k| je torej po dolžini odpore najbližji svojemu angleškemu pridišnemu ustrezniku, čeprav ga ne dosega.
Ker imajo angleški lenisi lahko nezvenečo ali zvenečo zaporo, slovenski izgovor z zvenečo zaporo ne odstopa od angleškega, če je odpora ustrezno kratka. Slovenska [d] in (g| se po naših podatki gibljeta znotraj spodnje meje dolžine angleške odpore, medtem koje pri [b|-ju nekoliko krajša, kar pa ne moti, samo da ni daljša.
Prikažimo to še grafično:
SI
An
nezveneči zaporniki zveneči zaporniki
lenes
fortes
Čeprav je grafični prikaz na podlagi vsega, kar smo povedali, logičen, pa iz izkušnje vem, da ni realen. Slovenec angleških lenisov ne sliši in ne nadomešča s slovenskimi nezvenečimi zaporniki, razen v končnem položaju, in to iz povsem drugih razlogov. Pa še takrat so to za fonetično naivnega slovenskega govorca psihološko zveneči zaporniki. Verjetno kar drži, da je za Angleža razlika med fortisi in lenisi predvsem v dolžini odpore in za Slovenca nezvenečnost oziroma zvenečnost zapore. V medjezikovnem dojemanju kakega sestava, v sestavu, ki je drugačen od maternega jezika, pa se lahko mešajo vplivi sestavov izvornega in ciljnega jezika in ad hoc sestavi, ki so zmes obeh ali pa nekaj tretjega. To bi zahtevalo posebno raziskavo. Nam gre tu za to, da bi na podlagi slovenskih in angleških sonagramov ugotovili morebitne fonetične razlike med slovenskimi nepridišnimi [p, t, k] in angleškimi nezvenečimi [b, d, g]. Medtem ko slovenske zaporniške nezveneče/zveneče pare izgovarja isti izgovarjalec in enako angleške fortise/lenise, pa je medjezikovna primerjava zelo otežena, ker angleških in slovenskih besed ne izgovarja isti izgovarjalec. Za razlikovanje med slovenskimi nezvenečimi zaporniki in angleškimi nezvenečimi uresničitvami lenisnih zapornikov je treba pritegniti še en parameter - šumnost odpore, ki je sicer pri razlikovanju zaporniških parov znotraj jezika manj pomemben, pri medjezikovnem dojemanju glasov pa postane pomemben. Šlo mi je torej za primerjavo šumnosti v času odpore pri obeh serijah glasov. Poleg morebitno različno dolge nezveneče zapore je namreč to zanje lahko edini razpoznavni znak. Ker je pri slovenskem [p]-ju odpora izredno kratka in pri angleškem [b]-ju tudi kratka in ju vrh tega izgovarjajo različni govorci, vsak s svojimi posebnimi fonetičnimi značilnostmi, ne morem reči, v čem tiči specifičnost slovenskega [pj-ja oz. angleškega [b]-ja, kadar imata oba glasova nezvenečo zaporo. Za [t], ki ima nekoliko daljšo odporo, in zlasti še za [k] z najdaljšo odporo, pa že lahko trdimo, da se od angleških nezvenečih [d] in [g] ločita po tem, da je v slovenskih odporah več šuma kot v angleških. Sovpad med slovenskimi [t] in |k) in angleškimi |d] in [g] bi potemtakem preprečila šumnejša odpora slovenskih glasov. Za ustničnike pa bi si upala postaviti podmeno, da med njima obstaja večja možnost slušne zamenjave.
II) Prilikovanje po zvenečnosti:
V	slovenščini imamo regresivno prilikovanje po zvenečnosti med nezvočniki, tj. da morata biti v zvezi dveh zapornikov oba nezveneča ali pa oba zveneča, prvi pa se ravna po drugem. Naše gradivo nam je pokazalo, da to prilikovanje poteka v nezvenečo smer stoodstotno, v zvenečo pa ne.
V	angleščini ni nobene take omejitve. Vsak zapornik se lahko veže z vsakim drugim zapornikom, prilikovanja po zvenečnosti ni, ker zvenečnost ni bistvena razlika med fortisnimi in lenisnimi zaporniki.
Prilikovanje po zvenečnosti je za angleško govorečega Slovenca manjši problem, kot bi človek sprva mislil. Pojavi se zlasti lahko v sestavljenkah ali besednih zvezah na meji besed; seveda, če govorimo angleščino tako tekoče, da besedi res povežemo. Nevarnost prilikovanja v zvenečo smer pa je itak manjša kot v nezvenečo. Malo verjetno je, da bomo stop dancing izgovorili z [b], in še manj thick book z [g], medtem ko v ustaljeni zvezi, kakor je football, prav lahko pričakujemo [d]. V zvezah broadcast, rob Kate, big pear bo Slovenca zagotovo zaneslo v nezveneč-
nost, kar pa ni narobe, če predhodni samoglasnik podaljšamo in za prvim zapornikom ne napravimo odpore. Paradoks je v tem, da ni narobe, če angleške lenise na koncu besede ali pred nezvenečim zapornikom izgovarjamo povsem nezveneče, ampak, če predhodnega samoglasnika, ki v tem položaju prevzame glavno težo razlikovalnosti med fortisom in lenisom, ne podaljšamo. - Anglež pa se bo v slovenščini držal pravopisa in bo vse zapornike izgovarjal kot so zapisani.
III) Odpora (prvega zapornika):
Med slovenskimi in angleškimi zaporniki je sistemska razlika v zaporedju izgovornih gibov med prvim in drugim (neistoorganskim) v zvezi dveh zapornikov, pa najsi je to v istem morfemu, v istem zlogu, na meji dveh zlogov ali pa dveh besed.
V slovenščini imamo naslednje zaporedje: implozija (zapiranje), okluzija (zapora) in eksplozija (odpora) prvega zapornika, ki ji sledi zapiranje, zapora in odpora drugega zapornika. - Za angleščino pa velja naslednje zaporedje: zapiranje, zapora prvega zapornika; zapiranje, zapora drugega in hkrati odpora prvega (kolikor je sploh slišna) in nazadnje odpora drugega. Pri istoorganskih zapornikih zato sploh ni odpore prvega, pa tudi pri neistoorganskih je slišna odpora redka. Preden sprostimo zaporo prvega zapornika, že nastavimo drugega. Zaradi te angleške izgovorne značilnosti niso možni dvodelni zaporniški sklopi na začetku besede (npr. [pt-, tk-, kt-, bd-, gd-], kar je v slovenščini zaradi obvezne odpore prvega zapornika pred zapiranjem in zaporo drugega izgovorljivo«in slišno. V izgovoru [p]-ja, [t]-ja in |k)-ja za premorom ne slišimo začetne nezveneče zapore, ampak samo odporo, ki je pri[p]-ju zelo kratka in šibka in zato manj slišna. Od tod tudi izgovor tica namesto ptica (kar pa pri krajevnem imenu Ptuj ni možno). Pri vseh drugih nezvenečih dvodelnih začetnih zvezah dveh zapornikov pa je odpora dovolj močna in slišna in zato ne pride do poenostavitve soglasniškega sklopa. V zvezi s sklopom /pt/ je zanimiv Ju-jev izgovor besede baptist, ki je edini primer neistoorganske zveze dveh slovenskih zapornikov brez odpore prvega.
Slovenec bo torej težil za tem, da bodo vsi njegovi zaporniki, ne glede na svoj položaj, popolni zaporniki z vsemi tremi fazami izgovora. Medtem pa Anglež tudi pri neistoorganskih zvezah na splošno izgovarja prvega brez slišne odpore. Pri slovenskem izgovoru angleških nepopolnih zapornikov kot popolni zaporniki sicer ne trpi razumljivost govora, napaka ni fonemskega značaja, ampak izrazito fonetičnega, daje izgovoru sicer nadih neangleškosti, ni pa na škodo razumljivosti, kot se to dogaja pri nepodaljšanju samoglasnika na koncu besede pred lenisom. Povsem drugačna je zadeva pri angleški izgovarjavi slovenskih dvodelnih zaporniških zvez; zaradi nesprostitve zapore na koncu prvega zapornika govor lahko postane nerazumljiv.
BESEDE IN BESEDNE ZVEZE, KI SMO JIH PREUČEVALI V SLOVENŠČINI
IN ANGLEŠČINI
V slovenščini: 54ptica, 56 tkati, 57 kteri, 184 bdeti, 185 kdo; 587 aktiven, 588 aktivist, 55 baptist, 71 krepka, 106 recepti, 107 infarkti, 89 sodba, 108 odgovor, 72 bridka, 91 nekdo, 93 Vintgar, 109 prerokba, 116 anekdota, 70 klopca, 76 otčev, 174 pikčast; 75 recept, 74 sklopk, 97 ekscerptk, 103 študentk, 104 instinkt, 105 infarkt, 73 prerokb, 229 sodb, 586 akt; 683 lep pop, 685 sit tat, 687 velik kos, 684 ob bobu, 686 hud ded, 688 dolg gozd, 296 dolg gozd, 684 ob popu, 686 hud tat, 688 dolg kos, 297 dolg kos, 683 lep bob, 685 sit ded, 687 velik gozd, 301 tak glas, 689 lep ton, 690 lep kos, 702 sit pop, 703 sit kos, 706 tak pop, 707 tak tat, 700 ob teti, 701 ob kosu, 704 hud pop, 705 hud kos, 708 tog pop, 709 tog tat, 689 lep dol, 690 lep gozd, 702 sit bik, 703 sit gad, 706 tak bob, 707 tak ded, 700 ob dedu, 701 ob gozdu, 704/ii/d bik, 705 hud gad, 708 tog bik, 709 tog ded.
TYM ■/•■ aONAOMAM • KAY SLKMITRICS CO. riNl MOOK. M. J.
' U'! ?4
p i i C л/	c. y { L c ft t v
V začetku segmenta je od začetnega [p]-ja slišati samo kratko odporo, ki mora zadostovati za razpoznavanje glasu.
ÎYPB ■/ ■■ KNAMUM I KAV KLBMCTRIC« CO. ПМ BROOM. N. J.
Vu lia, СЧ
i d t 4 t ' i 6 4 f i i f
typ« ■/«» bonaijaam • kay klkmetrjcb co. пм1 brook. k j.
U га!
t
\ Ч < , 'w , ч .	\ —
V A Чч . '
i il bA 1к1 I â ï
t of t t i	C , fc л < t i	d л»,-
Na sonagramu je jasno razvidna zveneča zapora začetnega [b]-ja, ki mu sledi odpora in nato zveneči |d].
tym ■/•!	i (otuaMN • kat lumm i	ck oo. pink imok n. j. 1 j		Л"1^ O
			1 t	
	mu ih	Al4 l(	I. 1 "lllll 1	■p
	m	r (i	Ä	
	IMMMI'1 W	itot	' I'tlUMl ;	
	________	Шкк A		^JÊÂ*«
k'	t * г «■	k. '	t i 1	
Čeprav tudi pri |k]-ju ni vidna začetna zapora, je njegova dolga odpora dober razpoznavni znak za ta glas.
TTPa UM kmmmm • my rikmstricb oo fink brook. n. j.
U', lut "Ç ^
» «
Pri kdo, ki je izgovorjen v sobesedilu ( 1. izgovor), ima prvi zapornik zaporniške zveze zaporo in odporo ter je vseskozi zveneč; v začetku govorne enote izgovorjeni kdo (2. izgovor) nima zapore, a izrazito zveneča odpora zadostuje za prepoznavanje glasu. Pri vseh 4 začetnih sklopih ima prvi zapornik odporo, kar napravlja sklop izgovorljiv in sliSen.
TYK «/SB BO NAC RAH « KAT KIKMKTRIC* CO. RNI BROOK. N. J.
.iHillu.
llll:
|Ду||ј|||1ј11|ј|111|4|| ,„ i iiliiiiiiik'' *twJŁ tiJÉÉ*
c. \ e j { V	1» V t 1 e k i <y CZ
i. i	v	•f- ^fie "C t
V sobesedilu, v 1. izgovoru, mehkonebnik pred [b]-jem ni asimiliran; v drugem izgovoru, kjer je beseda izgovorjena sama zase in zato bolj razločno, pa imamo zveneči mehkonebnik pred [b]-jem.
TTRB B/BB BONAORAM • KAT RLBMBTRIC« CO. BINB BROOK. N. J.
TYM ■ /•■ SONAOHAM • KAY ВЧМГГА1С» CO. KHt BROOK N. J.	Г ■
bt>l I l'
». 'ti''l"
•»ч: ■
'ill.
МјШШИл
И^РНпп"
t 4 \i' i t iv s	i a u' K t * 4 __
3	CH
Ju [-gg-], Ka [-kg-]. Pi [-k'g-]. Vsak od izgovarjalcev izgovarja zaporniško zvezo po svoje: Ju in Ka brez odpore prvega zapornika, a prvi z asmiliranim prvim zapornikom in drugi z neasimiliranim. Pi pa z odporo prvega in brez asimilacije po zvenečnosti.
Ju asimilira prvi zapornik v sit bik, Ka pa ne in ima med besedama premor. V vseh 4 primerih ima prvi zapornik v zvezi dveh neistoorganskih zaponikov odporo.
-_o6
V
V
t X
Mehkonebnik v lak bob se sicer asimilira v zvenečega, a izgubi v drugi polovici zapore zven in ima nezvenečo odporo, ki pa je v primeri z mehkonebnikom v lak pop krajša in manj šumna.
V angleščini: 854 subjéct, 855 subject, 834 act; 928 ripe pears, 932 thai lime, 936 bookcase, 930 rob Bob, 935 bad day, 938 big girl, 931 rob Peter, 934 bedtime, 939 big car, 929 ripe bananas, 933 thai day, 937 background, 940 keep time, 942 top car, 948 hot pie, 950 thai car, 956 thick piece, 958 black tie, 944 club tie, 946 rob Kate, 952 bad pie, 954 broadcast, 960 big pear, 962 pig tail, 941 stop dancing, 943 top girl, 949 football, 951 thai girl, 957 thick book. 959 breakdown, 945 rob David, 947 rob Gwen, 953 bad boy, 955 bad girl, 961 big bear, 963 big door.
Med [k| in [t] ni odpore.
■ m/m» ■omaoram • rat шшгпим <
trt.
' K	rsit
f:4
Vseh pel |b]jev ima nezvenečo zaporo, [b]ji, označeni s krožcem, imajo tudi nezvenečo odporo. |p| v /juin |t) v tie se ločita od [b] v boy in od [d] v down po daljši in SumnejSi odpori, po aspiriranosti. V vseh teh zvezah dveh zapornikov prvi zapornik nima odpore.
Navedenke in literatura
G. F. Arnold, 1966: Concerning the theory of plosives. Le maître Phonétique, 125. - Ponatisnjeno v: Phonetics in Linguistics. A Book of Readings. W. E. Jones and J. Laver. London 1973. 29-32.
F. Bezlaj, 1939: Oris slovenskega knjižnega izgovora. Ljubljana.
P. Delattre, A. M. Liberman & F. S. Cooper, 1955: Acoustic loci and transitional cues for consonants. Journal of the Acoustical Society of America, 27, 769-773.
--- 1965: Comparing the Phonetic Features of English. French, German and Spanish: An Interim
Report. Heidelberg.
P. Denes, 1955: Effect of duration on the perception of voicing. Journal of the Acoustical Society of America, 27, 761-764.
E. Fischer-j0rgensen, 1954: Acoustic analysis of stop consonants. Miscellanea Phonetica, 2, 42-59. Ponatisnjeno v: Readings in Acoustic Phonetics. Ur. I. Lehiste. Cambridge, Mass. 1967, П974. 137-154.
A. C. Gimson, 1980: An Introduction to the Pronunciation of English. London.
M. Halle, G. W. Hughes & J.-P. A. Radley, 1957: Acoustic properties of stop consonants. Journal of the Acoustical Society of America, 29, 107-116. Ponatisnjeno v: Readings in Acoustic Phonetics. Ur. I. Lehiste. Cambridge, Mass. 1967, 41974. 170-179.
R. Jakobson & M. Halle. 1964: Tenseness and Laxness. In Honour of Daniel Jones. Ur. D. Abercrombie, D. F. Fry, P. A. D. MacCarthy, N. C. Scott & J. L. M. Trim. London. 96-101. Ponatisnjeno kot Supplement in Preliminaries to Speech Analysis. The Distinctive Features and their Correlates. Cambridge. Mass. 1969. 57-61.
D. Jones, 1950: The Phoneme: Its Nature and Use. Cambridge. 4967.
R. Lass, 1984: Phonology, An introduction to basic concepts. Cambridge.
I. Lehiste, 1970: Suprasegmentale. Cambridge, Mass.
A. M. Liberman. P. Delattre & F. S. Cooper, 1958: Some cues for the distinction between voiced and voiceless stops in initial position. Language and Speech, 1, 153-167.
L. Lisker& A. S. A b r a m so n , 1964: A cross-language study of voicing in initial stops: acoustical measurements. Word, 20, 384-422.
---1978: Rapid vs. rabid. A catalogue of acoustic features that may cue the distinction. Haskins
Laboratories. Status Report on Speech Research, 54, 127-132.
J. Lötz, A. S. Abramson, L. J. Gerstman, F. Ingemann & W. J. Nemser, 1960: The perception of English stops by speakers of English, Spanish, Hungarian and Thai; a tape-cutting experiment. Language and Speech, 3, 71-77.
I. Maddieson, 1986: Patterns of Sounds. Cambridge.
J. Neppert & M. Pétursson, 1986: Elemente einer akustischen Phonetik. Hamburg.
M. Pétursson, 1976: Aspiration et activité glottale. Examen expérimental à partir de consonnes islandaises. Phonetica 33, 169-198.
T. Srebot-Rejec, 1975: Začetni in končni soglasniški sklopi v slovenskem knjižnem jeziku. Slavistična revija, 23, 289-320.
I'. S. Škrabec, 1870: O glasu in naglasu našega knjižnega jezika v izreki in pisavi. Prvič izšlo v novomeškem gimnazijskem izvestju. Ponatisnjeno v: Jeziskoslovni spisi, I. 1-59. Ljubljana, 1916-1919.
J. Toporišič, 1976: Slovenska slovnica. Maribor.
SUMMARY
This research is based on a corpus of 69 Slovene and 39 English test items (some pronounced once and some twice by each speaker) selected to investigate the nature of S(lovene) and E(nglish) plosives, especially as to the role that voicedness, voice assimilation and the release stage play in plosive sequences because the biggest differences between the two languages are expected in these areas. 444 wide band sonagrams were made of the text as spoken by three native speakers of Standard Slovene Ju, Ka and Pi, and three native
speakers of Standard English as spoken in Great Britain Ba, No and Ny. Since E plosives have been thoroughly investigated there are fewer E test items than S. Two-member plosive sequences were studied within a word in initial, medial and final position and at word junctures. Although the closure duration has been measured, these figures have not been exploited since the material is not homogenous enough in this respect to show a possible relationship between word position, word stress, place of articulation, quality and duration of the preceding and following vowel on the one hand, and between closure duration on the other. What we were interested in was whether the closure was voiced or voiceless, which part and of what duration the voiced/voiceless part was and how this affected perception. The release was marked as to voicedness only where it was quite clear. The first two columns in the Corpus show perception (' = released, (') = just visible relase on the sona-gram, but not perceived as release, x/y = not clear whether [x] or [y] was pronounced, xy = first [x] and then [y]), and the other two columns contain the acoustic data (zap. = closure, odp. ore = release, N = voiceless, Z = voiced, PR - pause). We do not have enough data for statistically reliable results, but enough to see the general tendencies clearly.
Our findings: While it is well known that in E the difference between the voiceless ( = fortes) and voiced ( = lenes) plosives is a complex of features of which voicing is relatively unimportant, the fundamental difference between them in S is a voiceless/voiced closure. The main difference between S voiceless and E fortes plosives is aspiration ( = the lenght of the release). S voiced plosives coincide with E voiced lenes. Since E lenes can be also voiceless, the voiceless version should coincide with the S voiceless (unaspirated) plosives. Experience, however, shows that this theoretical prediction of contrastive phonetics does not hold. A relatively unimportant feature within E seems to be decisive cross-linguistically for the distinction between S voiceless plosives and the E version of a voiceless lenis: the amount of noise during the release stage which in our sonagrams is smaller in an E lenis than in a S voiceless plosive. While all E plosives can appear in initial, medial and final position, S voiced plosives are excluded from final position. While in E at word juncture any plosive can combine with any other plosive, in a S sequence of two plosives they are expected to be both either voiceless ar both voiced, voice assimilation being regressive. It was found that this holds only within a word. At word junctures the voice assimilation into the voiceless direction holds a hundred percent, there being two forces (word final position of the first plosive; voicelessness of the second plosive) »pushing« it into voicelessness. With the voiced direction, however, only one force is active, i.e. the second voiced plosive trying to make the first plosive voiced. The voiceless into voiced asimilation of the first plosive ( = end position in a word) with homorganic plosives holds when it is a morphophoneme ( = spelt h. d, g); when it is a phoneme (whether unreleased or released) it may be heard as voiced when voicedness sets in early, otherwise not; if there is a break between the two words there is no assimilation to the following voiced consonant in our two examples. - With nonhomorganic sequences in S the first plosive - unlike the situation in E - is always released. The voiceless-into-voiced assimilation (whether of morphophonemic or phonemic origin) always applies to [p]; always to [t] when of morphophonemic origin, and when of phonemic origin it may or may not apply; it applies only rarely to |k| regardless of its origin. Whether there is a break or not between the two words is of no significance. Unassimilated |k| before voiced plosives has less noise in its release than before voiceless plosives. Phoneticians have the following explanation for this phenomenon: to sustain voicing for any length of time the supraglottal air pressure has to be less than the subglottal, once the air pressure equalises, voicing ceases. Since the oral cavity is smaller for a velar plosive than, say. for a labial, the air pressure equalises that much sooner. - E fortes plosives are aspirated and S voiceless, plosives are not (tables 1 and 2). The release of [p] is 4 to 5} times longer in E than in S, of |t) 4J to 5 times, and of [kj 11 to 2 times.