Poštnina plačana v gotovini.
Štev. 18
Ljubljana, petek, 4. maja 1928.
Leto III.
Posamezna Številka Din 1*50
Izhaja vsak petek. Naročnina 6 Din mesečno, 15 Din četrtletno. Za inozemstvo 10 Din mesečno. Uredništvo in uprava Ljubljana, Delavski dom, Karla Marksa trg 2, dvorišče. Čekovni račun 14.577. Lastnik in izdajatelj Alojz Kusold, Ljubljana. Odgovorni urednik Albert Hlebec, novinar, Ljubljana, Karla Marxa trg št. 2. Tiska tiskarna »Slovenija«. Za tiskarno odgovoren: Alojzij Hofler v Ljubljani.
Vsak obrat, vsaka vas imej dopisnika za „ENOTNOSTw.
ENOTNOST
DELAVSKO - KMEČKI LIST
Delavci, kmetje in vsi zatirani narodi, združite sel
Proletariat ne more iti po poti imperialistov in tudi ne po poti reformistov, ki imperializem podpirajo, ki mu služijo. Proletariat vsega sveta se zbira po vsem svetu za boj proti imperializmu in kapitalizmu.
Po prvem maju na delo!
SLS prepovedala prvomajske proslave.
DR. KOROŠEC UPORABLJA PRIBICEVICEVE ŽANDARSKE METODE.
Po dejanjih in ne po besedah je treba soditi ljudi in stranke. Dejanja SLS in njenih ministrov pa pričajo, da so bile samo demagoške fraze in limanice za delavno ljudstvo, ko je SLS — dokler je bila v opoziciji — nastopala proti reakciji in fašizmu. Grmeli so 1924. leta proti orjunašem radi 1. junija, sedaj, ko imajo priliko in moč, poiskati in kaznovati Fakinove morilce, pa tega ne storijo in še več, niti ne pustijo govoriti več o tem zločinu in prepovedujejo »Krizo«, češ, kaj bodo pa orjunaši rekli.
Ko so pod Pribičevičem batinali žandarji hrvaške republikanske kmete in prebivalstvo v Ma-cedoniji, je SLS protestirala proti batinašem, danes, ko je SLS na vladi in ko dr. Korošec komandira žandarjem in policajem, pa batinanje ni manjše, režim v Glavniačah ni boljši. In kakor je Pribičevid ščitil svoje oprode, tako brani danes tudi dr. Korošec žandarje, Glavnjačo in glavnja-čarje.
Vik in krik je pred leti bil v klerikalnem časopisju, ko je Pribičevič zabranil delavstvu praznovanje Prvega Maja. In letos je dr. Korošec uporabil iste »reakcionarne«, »protidelavske« metode, kot pred par leti Pribičevič. V času, ko sta »Pravica« in tudi »Slovenec« pisala za delavstvo o delavskem prazniku Prvem Majniku, je minister SLS dr. Korošec pisal povelja policajem in žandarjem, da preprečijo razobešanje zastav in drugih znakov, da preprečijo obhode po ulicah in cestah in da preprečijo govornikom svobodo govora in delavski listi so izšli pobeljeni (zagrebški »Borbi« je cenzura črtala eno in pol strani, »Organizovanem Radniku« ravno tako itd.). Korošec in Pribičevič si lahko podasta roke, SDS in SLS sta enaki, kadar imata režimski bič v rokah.
Delavske prvomajske manifestacije v Sloveniji so se vršile od pritiskom žandarskega izvajanja navodil dr. Korošca. Delavci so povsodi čutili klerikalne režimske verige in povsodi je bil sklep: Na delo za zrušenje iluzij v klerikalno in krščan-sko-socialno SLS. Kakor s fašistično SDS, ie treba pomesti tudi z razkrinkano SLS.
NA PRITISK DELAVCEV JE BILA V SLOVENIJI POVSOD ENOTNA PROSLAVA.
Važen je bil letos Prvi Majnik za delavsko gibanje tudi zato, ker je delavska volja po vseh krajih Slovenije zlomila razbijaške direktive SSJ, ki je v svoji okrožnici prepovedala skupno proslavo. V spoznanju potrebe skupnega nastopa so socialistični delavci povsod šli preko razbijaških direktiv vodstva SSJ in to nam je dokaz, da se enotna fronta proletariata vstvarja spodaj v obratih, med delavstvom in da bo zmagala vkljub vsemu.
LJUBLJANA.
Prvi Majnik 1928 nam bo še dolgo let v svetlem spominu po nastopu naših belih bluz — delavskega odra Svobode, ki so na predvečer korajžno nastopili na deskah dramskega gledališča z Go-louhovo »Krizo«. Še nikoli ni bilo toliko delavstva zbranega na predvečer Prvega Maja in še nikoli niso bili vsi tako zadovoljni in vzhičeni kot letos, ko so na odru gledali delavce igrati delavsko stvar. Temu razpoloženju se ima zahvaliti minister n. r., bankir in član ljubljanske borze in vodja SSJ Anton Kristan, da mu delavci niso pokazali vrata na cesto, kar bi sicer tudi zaslužil.
Obrati, vsaj vsi večji, so počivali, trgovine so pa bile odprte v posmeh tistim, ki jih vzdržujejo. »Zarja« nas je zbudila in vkljub dežju, ki je preprečil zbiranje na določenih zbirališčih, so šli delavci in delavke na skupen prvomajski shod in napolnili veliko dvorano Mestnega doma. Policiia dr. Korošca je bila seveda na nogah in lovila rdeče zastave, ki so jih nosili delavci v povorkah. Zaplenili so par rdečih zastav, da bi ne vznemirjale buržuaznih puranov in bikov po ulicah in palačah. Na shodu v Mestnem domu so govorili za deka-liste s. Gustinčič, za SSJ Golouh in Rakovčeva in za »Svobodo« Štukelj.
Popoldne so se' zbrali nekateri na zabavi v Delavskem domu, nekaj sodrugov pa je vkljub dežju šlo na obisk k sodrugom v Dobrunje.
MARIBOR.
Prvi Maj je tudi letos kljub slabemu vremenu spravil veliko množico mariborskega proletarijata na ulico, da demonstrira za mednarodno bojevno zvezo delavcev in kmetov in to tem bolj, ker je proslava bila enotna. V imenu dekalistov je na shodu pri Gotzu govoril s. Kuhar, za SSJ pa poslanec Petejan in Eržen. Na predvečer se je vršila v Gotzovi dvorani akademija »Svobode«, popoldne pa koncert. — Delu čast in oblast!
GUŠTANJ.
Letošnja proslava Prvega Maja je bila skupna, kakor še vedno doslej. Imeli smo v načrtu skupno praznovanje s sodrugi iz Prevalj, kar pa je preprečil silen dež. Na predvečer smo imeli bakljado z godbo in sodrugi so z bližnjega griča streljali s topiči v proslavo našega dne. Na dan Prvega Maja je godba vkljub dežju igrala po trgu in koloniji budnico in ob 10. uri smo imeli shod, na katerem je govoril s. Hlebec iz Ljubljane. Po shodu je nastopila DTE s prostimi vajami, ki so pokazale, da ima delavska mladina moška in ženska veliko veselje do telovadbe. Popoldne je Svoboda priredila zabavo z igro. Delavci so ta dan okrasili svoja stanovanja z rdečimi zastavami in zelenjem, tradicionalnega mlaja pa nismo mogli postaviti vsled neprestanega dva dni traajočega naliva.
HRASTNIK.
Letošnja prvomajska proslava pri nas v Hrastniku se je vkljub dežju in blatu ter vkljub prepovedi in žandarjem izvršila lepše kot lansko leto, ko je bilo 1. maja lepo- in nedelja.
Na predvečer smo steklarji okrasili celo našo kolonijo z rdečimi zastavicami in lampijončki in visoko gori nad njo smo na žico razvili veliko rdečo zastavo. Ko se je zjutraj zdanilo, so že »po-jačeni« žandarji hodili okrog in zahtevali, naj se •rdeča znamenja« snamejo. Na žica se najprej niso upali, češ, da je mogoče »štrom« v njej. Pozneje so se le okorajžili in z velikimi težavami sneli iz žice in odnesli tudi veliko rdečo zastavo.
Tako nas učijo ljubiti našo domovino, ki je domovina vseh na’rodov, ki pozna le rdečo zastavo kot simbol boja vseh zatiranih za svobodo!
Po deveti uri smo se zbrali pri Drnovšku in
ob boljši udeležbi kot lansko leto otvorili naš prvomajski shod.
Prvi je govoril za dekaliste s. Kermauner. V imenu delavske mladine je govoril v lepem govoru s. Kozar, ki je opozarjal na veliko vlogo, ki jo je imela v vseh delavskih bojih, zlasti v Nemčiji in v ruski revoluciji in pri nas (1. junij).
Za socialiste je govoril Kopač, ki sicer social-patriotizma ni zagovarjal, pač pa pohvalil sebe. Kako zelo je ta mož zaostal za razvojem, vidimo iz tega, da bi ves svoj govor lahko govoril ravno-tako pred svetovno vojno. Torej vojna, ruska revolucija in vse to je šlo mimo njega.
Za »Svobodo« je govoril s. Blanc, ki je pozival sodruge, naj podpirajo in sodelujejo v naši enotni kulturni organizaciji, v kateri se mora zlasti vzgojiti vsa proletarka mladina v marksističnem duhu.
Nato smo korporativno odšli za godbo proti Hrastniku.
Prihodnje leto moramo imeti mnogo večjo proslavo. Samo da smo se enkrat začeli vzdigati iz mrtvila.
Tudi svobodo praznovanja Prvega Maja si moramo priboriti. Delajmo zato, da bomo postali jaki in močni.
PTUJ.
30. aprila zvečer smo imel« tu, v Mestnem gledališču delavsko, akademijo. Pevske točke (Delavsko društvo »Naprej«), recitacije in 2 sliki iz Cankarjevega »Hlapca Jerneja«, so dokaz, da zavednih proletarcev ne manjka in da so pripravljeni vztrajati na začrtani poti. O pisatelju, sodrugu Ivanu Cankarju je predaval s. Grahor. Recitacije so delo mladega učitelja Podjavorška; prednašal jih je režiser Kaukler prav dobro in dosege! tudi v zborni recitaciji velik učinek. Posebno pa smo Kauklerjti hvaležni za Jerneja, ki ga je podal v scenah pred sodnikom in pred župnikom. Oder je bil zelo originalno prirejen, zato je občinstvo res pozorno zasledovalo potek dejanja. Bilo pa je gledališče tudi polno; delavci so prišli z rodbinami in sicer kljub dežju. Dali so prosvetnemu društvu oporo v bodočem delu za zmago proletarske kulture.
Prvomajski shod, v dvorani Beli križ, je bil srednje obiskan. Do 150 naših sodrugov in socialistov iz mesta in okolice, približno 20 sodružic, ki so prodajale delavske znake in slike s. Vulča, nekoliko klerikalcev, pa je bila sofoa polna. Vodil je s. Gabrijel. Prvi je govoril v imenu socialistov s. Magdič iz Maribora, ki je označil strašne razmere v državi SHS in imperijalistične igre z vojno proti Sovjetski Rusiji. V glavnem pa je iz njegovega govora še puhtela tista trdovratna misel vseh oportunistov in patriotov, da je mogoče neko koristno sodelovanje proletarskih strank z buržuazijo.
Zato je naš govornik s. Grahor jasno očrtal posledice sodelovanja II. Internacionale z buržuazijo. Vsak prvi maj je ojačevanje razredne fronte, je mobilizacija mas. Na dolgi vrsti naših porazov je razvidno, da je vsako premirje s kapitalisti izdajstvo, ker kapital nikdar ne miruje. Sklepa premirje z izdajskimi Scheidemanni in Loebeji, da bi lažje strl Sovjete. Zato kličemo: Živela internacionalna proletarska solidarnost!
Uresničimo jo z enotno fronto vseh proletarcev in v zvezi s kmeti proti kapitalu. Krepimo jo z akcijami za uveljavljenje 8urnega delavnika, za podporo brezposelnim, za zaščito dela in starostno zavarovanje, za amnestijo vseh sodrugov, ki jih buržuazija muči v Glav-njačah. Dnevna borba mora biti priprava za odločilne dni, ki nas lahko kmalu presenetijo. Zato nam je treba revolucionarne proletarske stranke in voditeljice. Proti imperijalizmu, proti vojnam, proti zatiranju v kolonijah, proti agenturam kapitala, proti Zvezi narodov in njenim najetim agentom!
Za socializem! Za brezrazredno družbo! Za federacijo delavsko-kmečkih republik na Balkanu! Za pravico dela in samoodločbo vseh narodov, delu čast in oblast!
Živela proletarska solidarnost na delu! To je bil odgovor navzočih delavcev, ki so ves čas živo spremljali govor in potem zapeli Internacionalo Obhod je bil prepovedan
Popoldne se je pa spet ob lepem vremenu vršila delavska veselica v Ljudskem vrtu.	J. K.
PRVOMAJSKA PROSLAVA TRBOVELJSKIH RUDARJEV.
Trbovlje, 1. maja 1928.
Tako žalostne prvomajske proslave še rudarsko delavstvo ni doživelo v Trbovljah pod nobenim režimom, kakor letos, ko imamo ministra Slovenca dr. Korošca iz vrst SLS.
Trboveljski proletariat se je združil, da proslavi
1.	maj skupno. Imeli smo sledeč program:	Ob 4. uri
budnica po rudarskih kolonijah, ob 8. uri v Delavskem domu zbirališče, ob pol 9. uri pozdravni nagovor, potem obhod proti Trbovljam in nazaj v Delavski dom, ob 10. uri javen shod.
Ker nam je pa črna reakcija zabranila sploh vse, še celo shode pod milim nebom, smo morali zborovati v zaprtih prostorih. Tudi se nam je prepovedalo razobešanje rdečih zastav, a vendar smo zapazili plapolati rdečo zastavo na visokem drevesu v centrumu delavskih kolonij, katero so pa orožniki s pomočjo nekega santa dali odstraniti. Če ravno niso bile Trbovlje letos na zunaj rdeče, a na znotraj v proletarskih srcih so pa še bolj kakor preje. — S stisnjenimi pestmi in s škripanjem zobmi so se slišale besede:	»Prišel	bo	dan ob-
računa in ta ni daleč« . . .
Na shodu je imel pozdravni govor župan s. Sitter, jn predsednik shoda s. Štruc je dal besedo dekalistu s. Wankmiillerju, kateri je žel' že ob nastopu velik aplavz. Ko je pozdravil s proletarskim pozdravom: Delu čast — zagsrmi iz tisočerih grl — In oblast. Govornik je v jedrnatih besedah omenil in razodel proletariatu pomen mednarodnega praznika 1. maja. Govorniku je pazno sledilo delavstvo, kateri je orisal v pravi luči današnji kapitalistični družabni red po celem svetu in mu navdušeno odobravalo. Povedal nam je življenje ruskega proletariata in gospodarstva v Sovjetski Rusiji kakor tudi življenje proletariata v kapitalističnih državah. Ker pa je bilo določeno vsakemu govorniku samo pol ure in kontroliran od komisarja ni mogel delavstvu povedati v celoti, kar je želel. Drugi je dobil besedo so-drug Krušič. Tretji je pa govoril s. Štruc. H koncu shoda je govoril še s. Klenovšek za »Svobodo«.
Žandarjev je kar mrgolelo. Dr. Korošec je poslal domačim žandarjem v pomoč še cel vod tujih žandarjev, ki so v bojni opremi patruljrali ves dan po Trbovljah. Tudi nogometno tekmo so obkrožali bajoneti ni-nistra policije. Delavci, ki so še verjeli v SLS, so ta dan spoznali, da jim SLS ne daje drugega kot žandar-ske bajonete in vse lepe besede in obljube klerikalnih agitatorjev ne bodo mogle zbrisati spomina na žandar-ski Prvi majnik pod režimom SLS.
NA HRVAŠKEM IN V SRBIJI.
Socialisti so povsod odklonili skupne manifestacije. — V Belgradu je policija razpustila in s konjenico razgnala shod neodvisnih organizacij, ki se je vršil v hotelu Slavija. — V Dalmaciji je po-licja razgnala vse manifestacije.
Prvi Maj v Zagrebu.
(Težka blamaža razbijačev delavskega gibanja.)
Pozivu neodvisnih strokovnih organizacij za skupno proslavo 1. maja se socialistični voditelji iz delavskih institucij niso odzvali, da ne izgubijo milosti režima. In tako sta bila sklicana dva shoda, naš v Olimp-kinu, socialističen v Apolo-kinu. Prvi je bil prepovedan, drugi dovoljen. Pa smo šli na socialističen shod. Krog 40—50 rož je bilo videti, ki so jih prodajali socialisti, ostali pa so vsi imeli znake neodvisnih. In dvorana se je napolnila do zadnjega kota. Začel je govoriti prof. Berberovič o »dostojanstveni in mirni« proslavi 1. maja. Tedaj padejo klici: »Mi hočemo skupno proslavo, nočemo razbijačev in izdajalcev.« Vsa velika dvorana vzvalovi, množica noče slišati več soc. govornika in začne burno ploskati oblastnemu poslancu Hor-vatinu, ki začne svoj govor o pomenu 1. maja. V tem pa pokličejo soc. voditelji svoje zaveznike, policijo, in ta z brutalno silo pomeče vse delavstvo na ulico in nekoliko sodrugov aretira. Množiča pa spontano demonstrira po Iliči proti nasilju policije in generalsko-fašističnemu režimu, vstavlja auto-
buse, ki so edini vozili in razbije v znak protesta par izložb veletrgovcev, tako da so začeli takoj zapirati trgovine. Policija peš in na konjih razžene končno demonstrante in aretira okoli 20 sodrugov. Tudi nekaj sodružic je zaprtih, ki so prodajale cvetke. Še cvetk se boji režim, niti te svobode ne pušča razredno-zavednemu proletarijatu. Socialističnim izdajalcem seve polno svobodo. Ve zagrebški proletarijat, zakaj jim je obrnil hrbet. Tudi hrv. radnički savez je zbral čisto malo delavcev krog sebe. — Delu čast in oblast!	P.
PRVI MAJNIK V INOZEMSTVU.
V Nemčiji in Franciji so se vršile velike demonstracije, posebno veličastne so bile v Nemčiji, kjer .se proletariat pripravlja na volitve, ki bodo 20. maja. V Italiji, na Madžarskem, v Bolgariij in Romuniji so bile prvomajske proslave prepovedane, le shodi v zaprtih prostorih so se po nekaterih krajih mogli vršiti. Krvav Prvi Maj je bil na Poljskem, kjer je prišlo do spopada med policijo in komunisti in tudi do bojev med socialisti in komunisti, pri katerih je bilo več mrtvih in mnogo ranjenih.
četrta skupščina Bratovske skladnice.
Za nedeljo 6, maja je sklicana četrta skupščina Bratovske skladnice, že četrtič in četrto leto brez zakonitega pravilnika. — Kakšen pomen ima ta glavna skupščina B. S. za delavstvo je težko reči, po našem mnenju je pobožna želja podjetnikov in ministrstva za šume in rude, da naj bi delavska delegacija glasovala za sklep seje glavnega upravnega odbora z dne 27. dec. 1927, ki ga je ministrstvo za šume in rude potrdilo in ki se že izvaja brez odobrenja delavskih delegatov in delavskih članov glavnega upravnega odbora.
Vse kar se dela v glavnem upravnem odboru in spreminja, se dela proti delavski volji in brez zveze z delavsko delegacijo. Podjetniki sklenejo, ministrstvo potrdi in izvršeno je. Cez tri mesece potem, ko je že vse upeljano, skličejo glavno skupščino in se reče: vidite delavci, kako smo mi podjetniki socialno čuteči, da smo vam rešili starostno zavarovanje, ker drugače bi propadlo; in komedije je zopet za eno leto konec.
Kot že gori omenjeno, se bo šlo predvsem za četrto točko dnevnega reda, za sprejetje sklepa glavnega upravnega odbora in ministrstva, proti katerem sklepu so glasovali delavski zastopniki, kar se pa ni upoštevalo, ker so v manjšini. Kakšen je ta sklep, smo že pisali: poviša se prispevke, podaljša se delavna doba od 30 do 40 let in zniža se že vpokojenim pokojnina, gre za sklep, ki je stopil že 1. februarja v veljavo in katerega sadove že 'okušamo. Kako in za koliko časa bo držal ta sklep, pa nam povejo sledeče številke. Od 1. januarja 1925 iti do 31. januarja 1928, t. j. tri leta in en mesec, je bilo po novem pravilniku upokojenih 974 vpokojencev,’160 vdov in 260 sirot in če upoštevamo, da je bilo samo za mesec januar nad 200.000 dinarjev primanjkljaja in da ga bo mesec za mesecem več, vidim o, da nastaja zopet nevarnost, da bo v nekaj letih spet izčrpan ves rezervni sklad, kaj pa potem? Gospodje podjetniki in slavno ministrstvo, kako pa boste rešili to novo bližajočo se krizo? Ali mislite spet na novo povišanje prispevkov na podaljšanje delavne dobe in znižanje pokojnine? Iz 40 na 50 in iz 50 na 60 let, za pokojnino bomo delavci dobili grob in vprašanje bo rešeno! Ali ne vidite, gospodje, da ta vaša rešitev ne more držati in da po vaših sklepih nismo ojačali aktive, temveč smo zagazili zopet v pasivo in da je starostno zavarovanje rudarskih in plav-žarskih delavcev zopet v krizi, kot smo vam mi (delavski delegati) tudi povedali na seji glavnega upravnega odbora 27. decembra 1927. Takrat smo vam povedali tudi to, da bo toliko časa zavarovanje v krizi, dokler se ne bo upoštevalo predlogov delavske delegacije (ki je ministrstvo in glavni odbor podjetniške večine, ne da bi se razpravljalo o njih, založilo v zaprašene arhive).
Delavska delegacija ni še in ne bo pozabila, da teče že četrto leto, odkar je predložila svoje
predloge ter pokazala s svojimi predlogi tudi izhod, kako rešiti starostno zavarovanje rudarskih in plavžarskih delavcev. Ves ta dolgi čas se ni ničesar ukrenilo in se ministrstvu ni zdelo vredno pravilnik uzakoniti. Mi delavci dobro vemo, da dokler bodo podjetniki in kapitalistični ministri reševali delavsko starostno zavarovanje, to seveda nikdar ne bo rešeno, ker so to ljudje, ki nimajo niti pojma o starostnem zavarovanju in bedi delavstva in katere ne skrbi drugega kot čim večji profiti. Težko je v tisti državi, kjer je delavec štirideset let garal in ustvarjal s svojim delom udobno življenje tistim, ki nič ne delajo, a za plačilo prejel na stara leta beraško palico, da gre beračit od hiše do hiše, kjer se mu pred nosom zaklepa vrata. Delavci, ali smo to zaslužili s svojim marljivim delom?
Vkljub vsej krizi pa bi podjetniki radi zvrnili še starovpokojence na breme že tako pasivne blagajne. Še teh borih par, ki gredo od premoga in izdelanega železa za pokojninski sklad, se jim zdi škoda za najbednejše, kateri so pustili vse svoje moči v rudnikih in tovarnah.
Delavska delegacija ponovno poživlja vse merodajne inštitucije, da naj se pravilnik Bratovske skladnice uzakoni in izboljša v smislu delavskih predlogov, ki kažejo izhod, kako postaviti starostno zavarovanje rudarskih in plavžarskih delavcev na trda realna tla.
(Opomba uredništva: Vprašanju starostnega zavarovanja, ki zadeva ne samo že vpokojene in one, ki stojijo pred vpokojitvijo, temveč vse rudarje in plavžarske delavce, ker vsi bodo na stara leta navezani na pokojnino, bo treba posvetiti mnogo več pozornosti kot doslej. Ne smemo se varati in upati, da bodo prošnje, pozivi in intervencije delavskih zaupnikov ali delegatov ganile kapitaliste in jih pridobile za sprejetje delavskih predlogov. Uvidevnosti, usmiljenja, socialnega čuta od kapitalistov ne moremo pričakovati, če nočemo doživeti huda razočaranja. In delavci tudi ne zahtevajo usmiljenja in dobrote od kapitalistov v tem slučaju. Starostno zavarovanje je naša pravica, za katero nimamo prositi in moledovati, temveč, katero moramo zahtevati, katero si moramo izvojevati. Z bojem so si naši očetje pridobili starostno zavarovanje in ga dobro fundirali in ni krivda delavcev če je vsled vojne in povojne krize kapitalizma prišlo zavarovanje na rob propada. Kapitalisti so imeli korist od vojne in na račun kapitalističnih profitov se mora sanirati starostno zavarovanje. — To zahtevo pa bo doseglo delavstvo le s svojo organizirano močjo in ne s prošnjami in apeli na kapitaliste in kapitalistične stranke. — O starostnem zavarovanju je treba pisati in »Enotnost« stavlja delavcem in delavskim delegatom v to svrho potreben prostor na razpolago.)
Volitve v Franciji.
PORAST GLASOV ZiA KOMUNISTIČNO STRANKO V FRANCIJI.
Volitve v Franciji 22. in 29. aprila so privedle v novo zbornico povečano število poslancev nacionalne unije Poincareja. To smo tudi pričakovali. Kako naj bo tudi drugače po neslavnem zlomu kartela levice, ki ga je- podpirala Socialistična stranka. Kartel levice je pri volitvah leta 1924 dobil večino glasov na osnovi svojega programa in obljub, ki so v glavnem bile sledeče:
Izpraznitev Porurja, znižanje kadrske službe od 18 na 12 in 6 mesecev, znižanje indirektnih davkov, odnosno njihova odprava, obdavčenje kapitala, znižanje izdakov za vojno in mornarico.
Toda od prvega dne vlade in skozi celi dve leti niti ene teh obljub niso držali, nasprotno povišani so indirektni davki za 15 milijard, vojna služba se ni znižala, nasprotno socialist Paul Bonkur je izdelal zakon o vsesplošni mobilizaciji brez razlike spola in starosti in vse stranke razen komunistov so glasovale za ta zakon. Kartel levice ni obdavčil kapitala,* temveč je mirno gledal početje finančne oligarhije na rušenju vrednosti franka. Neodločnost levičarskih buržujskih strank in srednjih slojev je postala fatalna za njih same. Od prvega dne jetniki finančnega kapitala in magnatov težke industrije, so oni vsled svoje neodločnosti podlegli in prešli v naročje Poincareja — zaupnika oligarhije.
Že v letu 1926 je sedanji minister Sarraut (Saro), član kartela levice, zatrobil na okup proti komunizmu vso buržuazijo od levih republikancev-socialistov do fašistov. Sledile so številne obsodbe proti komunistom, ječe so se polnile v Franciji in kolonijah, sledila je kampanja vseh časopisov proti komunistom in Sovjetski Rusiji. Pri vseh teh akcijah so verno pomagali socialisti. Številično mala ali agresivna parlamentarna frakcija komunistične stranke je postala največji trn v peti vsem drugim strankamč In tako smo doživeli, da je socialistična stranka skupaj z reakcionarji izglasovala in uveljavila večinski volilni red po okrajih, volilni red, proti kateremu so se borili stari socialistični voditelji, kot Jean Jaures, Jules Guesde in drugi. Ta volilni red, ki ni proporcionalen, omogoča najumazanejše barantanje. Načela, programi tu ne igrajo vloge, posebno ne pri ožjih volitvah, ki dopuščajo vse umazanosti podkupovanja in kupčije za mandate.
S tem volilnim redom se je hotelo onemogočiti Delavsko-kmečkemu bloku, t. j, komunistom, vsak mandat. Izriniti so jih hoteli iz parlamenta sploh.
Gospodje so računali: vsi proti enemu moramo
zmagati. Volilna parola buržuazije je bila: »Protikomunistična fronta« in direktiva: »Glasovati za manj rdečega proti bolj rdečemu«. Pa kljub temu je izvoljenih 14 komunistov, ki so izvoljeni v sledečih krajih: 5 v Parizu, 3 okolica Pariza, 2 v pokrajini Moselle, 1 v Strassburgu, 1 v Nordu, 1 v Limoyes, 1 v Issodumu. Socialistična stranka je ohranila svoje prejšnje število poslancev s pomočjo glasov drugih buržujskih strank.
Komunistična stranka je izvajala taktiko »razred proti razredu« in povsod postavila kandidate in jih ni umaknila tudi ne pri ožjih volitvah. Ni se spuščala v nobene volilne kupčije z buržuazijo. Ona ve, da se boj za oblast ne bije v parlamentu, temveč na ulici, v obratu, v uradih, v rudniku, to je neposredno tam, kjer se vrši izkoriščanje Dela po Kapitalu. To njeno taktiko so proletarske mase razumele in glasovale za njene kandidate. 200 tisoč glasov več kot leta 1924, in 4 in pol milijonov dinarjev, ki so jih delavci in kmetje dali za volilni fond stranke, pokazuje, da vpliv in moč komunistične stranke v Franciji neprestano raste.
Tudi narodne manjšine vedno bolj spoznavajo, da si lahko svojo nacionalno svobodo pridobijo le s trdim neizprosnim bojem proti imperializmu. V Alzaciji in Loreni sta izvoljena dva komunista in trije avtonomisti, od katerih sta Rossi in dr. Riklin že več mesecev zaprta radi veleizdaje. Proces proti njima in 23 soobtožencem se je pričel 1. maja. S tem, da jih je ljudstvo izvolilo z veliko večino glasov za poslance, je dalo težko klofuto nasilni politiki nacionalne koncentracije Poenkareja.
Oprta na moč in zaupanje 11 stotisočev proletarcev, ki so za njo glasovali, nadaljuje komunistična stranka boj proti izkoriščanju, nacionalnemu zatiranju, proti vojni in oboroževanju za delavsko-kmečko vlado. Parlamentarna frakcija čeprav številčno oslabljena za 13 sodrugov, bo znala tudi nadalje z vso silo argumentov brezobzirno razkrinkati lažnjiv buržujski parlamentarizem, gnilobo kapitalističnega družabnega reda in vse zločine imperializma in njegovih pomagačev socialističnih generalov.
NE POTUJTE V SUBOTICO!
V labriki vagonov »Ferum« v Subotici se nahajajo delavci v štrajku. Podjetje išče delavce potom časopisja, da bi zlomilo štrajk s štrajkbreherji. Tak oglas je izšel tudi v »Volksstimmi«. Opozarjamo delavce, da ne potujejo v Subotico, dokler štrajk traja. — Prosimo druge liste, da to svarilo ponatisnejo.
Slovo Sodražice Mare Lemeževe.
V četrtek 26. aprila je delavstvo spremilo so-družico Maro k Sv. Križu. Delavci iz ljubljanskih obratov in pisarn, rdeča zastava strokovnih organizacij, železničarska godba »Zarja« in del. pevsko društvo »Cankar« so tvorili mnogoštevilno spremstvo z venci in šopki dekalistov, strokovne organizacije jeseniških sodrugov in sodružic (s. Mara je bila kumica zastavi jeseniških kovinarjev) in mnogih prijateljev se je pomikal ogromen sprevod po ljubljanskih ulicah na pokopališče.
Ob odprtem grobu je govoril s. Gustinčič:
Sodružica Mara! Ko zre proletariat v ta prerani grob, se zaveda, da ta »prerani« ni prazna beseda, temveč trpka resnica in da bi bila gotovo še živela, da nisi s svojim možem sledila našim idejam. Neizprosen boj med dvema razredoma ti ga je prerano odprl. Ni lahko biti žena delavskega politika. Ni trebalo dosti in ta grob bi se ti bil odprl še preje. Pred štirimi leti si zrla v tem boju smrti v oči in od tedaj je bilo tvoje mlado življenje zlomljeno.
Ne samo dva razreda, dva svetova sta tu trčila drug ob drugega. Toda to ni preplašilo sodružice Mare. S sto nitmi in sto verigami smo še privezani in priklenjeni vsi mi na stari svet. Sodružica Mara je trgala in lomita z železno vztrajnostjo te niti in verige. Težka in dolga je bila njena bolezen, toda tudi tedaj, ko je sodr. Mara začutila, da za njeno bolezen ni več leka, je ostala to, kar je bila sicer v življenju — komunistka. Sodr. Mara si je določila sama dan smrti: »Sveti Jurij me bo vzel!« Sodružica Mara si je v polni zavesti določila celo poslednji trenutek svojega življenja: »Sedaj bom umrla!« in to je bil njen poslednji vzdih. In na vse to je gledala sodr. Mara brez strahov, brez praznoverja. V vsem je videla samo neizogiben zakon narave, ki se mora, krut in neizprosen, izpolniti in nič drugega.
Taka je bila sodružica Mara: svojemu možu zvesta družica, svoji hčerki nenadomestljiva mati, nam pa nepozabna sodružica.
O, žene, proletarke! Vam, ki vam je usojeno, da ste združene z nami v tem velikem boju proletariata za lepšo bodočnost sveta — naj vam bo ta trden značaj sodružice Mare svitel vzgled, naj vam bo moralna opora, ko pridejo tudi na vas težki časi! Njen vzgled naj vam stoji pred očmi v našem težkem boju!
Lahka ti zemljica, sodružica Mara!
Slava ti, sodružica Mara!
S. Ambrožič se je poslovil od s. Mare v imenu jeseniškega in gorenjskega delavstva, ki vsled terorja in reakcije ni moglo priti z zastavo, kateri je s. Mara kumovala.
S cvetjem so sodrugi zasuli grob s. Mare. katere delavci Slovenije ne bodo pozabili.
Za žrtve reakcije so sodrugi iz Mestne pristave v Ljubljani mesto venca na grob s. Mari Lemeževi zbrali 331 Din.
+ KOČEVJE. Strokovna komisija je priredila 29. aprila shod in prišel je s. Mihevc iz Ljubljane, ki je govoril o položaju v tukajšnjih Tekstilnah. Izkoriščanje delavcev in delavk je tu brezprimerno in razmere so žalostne, ker so jih krivi delavci sami, ki se ne pobrigajo za organizacijo. Dokler ni organizacije, ima seveda podjetnik vso moč, da delavce izkorišča, jih prisili delati 12 ut dnevno za plače, ki bi ne zadoščale niti za 8urno delo. Res je, da so tu zaposlene tudf mladoletne delavke, a krščanski socijalisti so hoteli na shodu to utajiti. Čeprav so taki reveži kot mi, se ti še hvalijo, koliko da je njihova stranka SLS naredila za delavce in kmete. Mislijo na Zaloško cesto? Ali na odlikovanje, ki ga je dobil njihov minister za socialno politiko? Jaz mislim, da je dobil red sv. Save zato, ker ni branil interesov delavstva, temveč interese buržujev! In zakaj zagovarja vaš notranji minister Glavnjačo in ne kaznuje morilcev sodruga Vulča? Smatrate vi pobijanje proletarskih borcev za krščansko dolžnost? In Vaše organizacije, ki so po Vašem mnenju (v Unionu) dobre, a druge vse zanič in podjetniške? Ali niso podjetniki v Tekstilni pristaši Vaše SLS? Vaša Jugoslovanska strokovna zveza je torej organizacija podjetnikov in kršč. socialisti imate v Tekstilni vso oblast!? Vidite, kako se krščanski izkorišča delavce po 12 ur na dan s plačo za 8 ur? In zakaj ne zahtevate pri ciglani,	ki	je tudi
zadružno podjetje, da spet začne delati	in	zaposli 30
ljudi iz armade brezposelnih, ki tod stradajo? Če pridete na shod, povejte tam svoje delavske zahteve in ne delajte zgage, ki škoduje v prvi vrsti nam vsem. Vaše vedenje je dokaz, da ste hinavski, čimbolj postajate ter-cijalski in niste samo nezavedni, ampak navadni kšeft-socijalisti. Delavstvo bo brez Vas in preko Vas postavilo svoje organizacije. — Delu čast in oblast! P.
France Kozar:
MAJNIŠKI POZIV 1928.
Ve temne sence trpkega življenja,
vi, ki nosilci ste velikega hotenja,
mar čujete zadušene besede palih pokolenj,
palih mučenikov idej puntarskih, davnih pozabljenj?
Mar čujete, kako se kriki njihovi pretvarjajo
v like bronaste, kako silno udarjajo
v ta čas dediča prošlih viharnih dob?
Poslušajte stoje te krike bronaste izkrvavljenih src: MAŠINE USTAVIMO, POGASIMO KOTLE IN
PECI,
ZAPUSTIMO TEMNE ROVE IN POLJA IN VSE, SKLIČIMO ZBOR K NAŠI MOLITVI,
DA SE POKLONIMO DELU ORJAKU,
DA PRISEŽEMO NAŠI RDECl BITVI:
MI OSVOBOJENJE KUJEMO DELU-ŠPARTAKU!
FOTOGRAFIRANA »KRIZA«.
Delavski oder je dal glavne prizore iz uprizorjene drame »Krize« fotografirati, ki tvorijo sedaj lepo serijo 10 različnih slik. Izdelal jih je gledališki fotograf g. Po^ gačnik. Cela serija stane samo 35 Din. Sodrugi! Naro-’ čajte ta skromen spomin na prvi nastop ljubljanskega proletarijata v Narodnem gledališču v Ljubljani. Slike se naročajo v centrali »Svobode«, Marksov trg 2/II. — Naročite takoj, ker je založba omejena. — Del. oder.
Lep primer solidarnosti.
ZAHVALA.
Tobačni delavci in delavke so zbrali znesek 1100 dinarjev za tobačne delavce v Bolgariji po zadnjem potresu. Zelo lepa je solidarnost, ko poznaš brata delavca v času nesreče. Iskrena hvala vsem, kateri ste priskočili na pomoč. Odposlalo se je direktno na delavsko stranko.	Akcijski odbor.
SODRUŽNA ZAHVALA vsem delavcem in delavkam separacije Trbovlje za venec in udeležbo pri pogrebu mojega sina.
Trbovlje, 1. maja 1928.
Anton Čatar.
Predlogi pred izrednim občnirti zborom
II. rudarske skupine.
Prvi so se oglasili sodrugi iz Velenja, katerih predloge spodaj objavljamo. Ne strinjamo se sicer z vsem, kar je v predlogih velenjskih sodrugov, objavljamo pa njihovo mnenje v diskusijo s pozivom, da se tudi rudarji iz revirjev TPD in drugih oglasijo s svojim mnenjem. Za predloge moramo zainteresirati rudarsko maso, na sestankih in shodili pripraviti predloge, da bo izredni občni zbor II. skupine izraz skupne volje rudarske mase.
Samopomoč?
Mi smo proti vsaki samopomoči, ki bi bila pod nadzorstvom kapitalističnih oblasti. V II. rudarski skupini sploh ne more biti govora o samopomoči.
Mislimo pa, da bi se dala izvesti samopomoč in sicer so pri nas rudarji tegale mnenja. Mi bi si osnovali zadrugo ali podporni fond ali nekaj podobnega. Tu bi plačevali recimo 5 Din ali celo več. Mnenje večine pa je, da bi se takoj delalo s pro-gresijo, recimo prispevki treh vrst. Prvo leto ne izdamo nobenega denarja. Drugo leto začnemo. Do gotove vsote bi se delile podpore za brezposelne, istotako bolniške podpore, a kar bi bilo pri nas največ vredno za ljudi, bi se dajalo posojila v potrebi stoječim. N. pr. za obresti bi se plačevalo na izposojene vsote po 2% na leto, a obenem 5% kapitala. Če naš človek, ki je kočar in rudar, vzame posojilo iz farovške posojilnice, mora plačevati 7 '., obresti, a tu bi plačal tudi že 5 % kapitala nazaj. N. pr. član zadruge vzame 10.000 Din posojila; če plačuje 2% obresti in 5% kapitala nazaj, je vsota v približno 14 letih plačana, medtem ko bi v buržujski posojilnici izposojeno vsoto bil še vedno dolžan. Nekateri imajo zemljišče, a nimajo denarja, da bi si gradili stanovanja. Obrestnih mer kapitalističnega sistema nihče ne prenese. Kdor začne, propade. Kolikokrat pa so slučaji manjših potreb. Eden rabi 500 Din, ker ga trgovec rubi. Drugi ima slučaj nesreče in rabi 1000 Din. A kje jili dobiti? Še kolikor toliko zaveden — pa se mora ponižati in prositi, lepo prositi, oholega klerikavzerja za posojilo. To posojilo mu mora drago plačati, potem vrniti in potem še za uslugo hoditi mu to in ono delati. Delavcc, ki nima nič, ki je v tujem stanovanju, sploh ne dobi posojila. A rabil bi ga dostikrat. Pri \ečjih izposojenih vsotah bi se uredilo tako. da če bi delavec, ali kupil stavbo, ali zemljišče, da je to tako dolgo skupna last vseh članov, dokler ni na pr. zadnji obrok plačan itd. Ali ne bi bila to samopomoč brez nadzorstva kapitalističnih oblasti? Za tako samopomoč bi bili naši ljudje. In v nekaj letih bi imeli tudi pri nas svoj res »delavski dom« in da bi bil pozneje mogoč razvoj za zadružno klavnico in zadružno trgovino, to je samo ob sebi umevno. Delavstvo bi si samo lahko nekoliko omililo stanovanjsko bedo. Omilili bi si nekoliko trgovsko oholost, trdosrčnost itd. In kar je glavno, če bi se posrečilo
mopomoč v slučaju sile, v katerem se nimamo nikamor več obrniti. To vse mora biti v oblasti delavstva in pod kontrolo delavske javnosti. Pri nas n. pr. bi se to odtegovalo na rudniku — zanesljiv človek bi nam vodil najpotrebnejše blagajniške posle. Vse drugo mi sami. Odbor bi gospodaril. Vsako leto občni zbor itd. In bila bi to čisto lokalna inštitucija, torej samo za nas. Samo mi bi plačevali itd. Kaj pravite k temu? Prosimo Vas, sodrugi, preštudirajte to naše mnenje, ker mi si le mislimo, da bi ne bilo čisto prazno.
Kar se tiče II. skupine same, smo mnenja, da bi se eventuelno pravila mogla nekoliko preurediti, in sicer: Zvišajmo prispevek za 50 ali za 100 odstotkov. Pač pa naj bo vse namenjeno boljši zaščiti zaupnikov — in fond, ki bo iz teh prispevkov nastal, se naj rabi samo za zaupnike, ki so postali žrtev razrednega boja, bodisi na ta ali oni način. V prvi vrsti mislimo namreč, če bi ga podjetje vrglo na cesto itd. Za otroške vrtce naj pa skrbijo posamezne občine. Za rudarske nadaljevalne šole ali pripravnice naj si skrbijo podjetja.
Ali naj bomo res tako neumni, da bi mi prispevali za strokovno izobrazbo tistih, katere potem kapitalist postavlja proti nam z bičem v roki? Gadov si ne bomo vzgojevali na lastnih prsih, če jih kapital rabi, naj si jih vzgoji. Končno bi se še lahko Korošec obrnil na II. skupino s prošnjo, da nekaj prispevamo za razširjenje »Glavnjače«, ki je tudi zelo potrebna. Če bomo zahtevali tako izpremembo pravil, nam oblast skoro gotovo ne bo ustregla. In če ne ugodi naši zahtevi, potem pustimo to H. skupino tam, kjer je bila. Kajti prav imate, ko bode« in da ne bo noben korak povzročil kakih nepj-
b) Podpirati že obstoječa društva pri nadaljncm
delu in napredku, a ustvariti taka društva, kjer jih i1; ni. Poleg prosvetnih in umetniških skupin je treba podpirati ustvarjanje društev »Prijatelji narave«.
c) Ciin prtj zbrati vse proletarske dramatske igre.
ki se doslej igrajo, podvreči jih kritiki, popraviti jih n izdati one. ki imajo vrednost, druge pa zavreči.
d) Ustanoviti pri vseh krajevnih strokovnih svetih čitalnice in knjižnice, podpirati jih in preskrbljevati s knjigami.
e) Od časa do časa organizirati tečaje za pevovodje in vodje drugih odsekov: godbenih, dramatičnih in
športnih. Na te tečaje bodo krajevna društva poslala najsposobnejše in kolikortoliko že vešče sodruge, -da spopolnijo svoje znanje in izkušnje ter dobe enoten načrt za delo.
i) Kongres pozdravlja inicijativo delavskih športnih klubov, ki so ustvarili Delavski športni Dok in Sinatra, da je to edina pravilna pot za združenje delavskih športnih klubov vseh orijentaeij, za ustvarjanje močne enotne delavske športne zveze proti meščanskemu šovinističnemu športnemu gibanju. Kongres la-laga »Zvezi«, da akcijo delavskega športnega bloka z vso energijo podpre.
K VPRAŠANJU ENOTNE DELAVSKE KULTURNO-PROSVETNE ZVEZE.
Objavljamo resolucijo o smernicah dela v celoti — bila bi lahko mnogo krajša! — zaradi tega, ker se danes že postavlja vprašanje enotne delavske kultumo-pro-svetne zveze za celo Jugoslavijo. .Svoboda«, ki je do-slej bila enotna kultumo-prosvetna in telovadno-športna zveza za Slovenijo, že prestopa to mejo, ker se združuje z mariborsko »Zvezo pevskih itd. delavskih društev*., v kateri je včlanjeno tudi nekaj takih društev iz Hrvatske. Pri tem združenju je treba gledati predvsem na to. da se čimbolj očuva ENOTNI značaj »Svo-
Prvi nastop delavskega odra v'Ljubljani.
pravite v pismu, da se iz te II. skupine ne da napraviti razredne ali celo bojevne organizacije. Radi tega je pač v smislu vseh teh problemov in perečih vprašanj treba obnoviti vprašanje krvavo potrebne razredne strokovne organizacije. To sta še pri nas na sestanku 5. febr. Pevec in Rednah poudarjala, češ: samo organizatoričnim potom si bomo mogli kaj priboriti in kapitalista na to ali ono prisiliti itd. O II. skupini torej to. O samopomoči pa moram pripomniti še tole: To, kar za nas v Velenju mislimo, to bi si naj po vseh revirjih ustanovili. Kar se tiče borze dela ali R. P. D., smo mnenja kot je bilo predlagano v 6. štev. »Enotnosti«. Vprašanje D. Z. se mora končno vendar rešiti. Brezpogojno naj bi odstopila 50% prispevkov, ki ga mi plačujemo II. skupini. Sicer pa naj sama pove, kakšen pomen ima ona še za nas. Kar se tiče pa mene, da bi bil na občnem zboru nastopal za to. da plačujemo vsi enako, je podla laž in demagogija Bernotizma in podtikanja. Dokažem s pričami, da sem še zadnji moment rekel našemu bernotovcu Kolarju, ki je pripravljal spreminjevalni predlog, češ: če že streljate kozla, delajte vsaj tako: progresijo, da bodo olajšani oni, ki malo zaslužijo. Takrat nas pa je Kolar vprašal, rekoč: ja pa za ta proračun boste glasovali? In tako je tudi tak voz zgraditi in ga obtovoriti, bi se delavstvo i bilo. Drugo izhaja iz demagogije. Toliko za enkrat.
trebnih ovir na poti k enotnemu proletarskemu kulturnemu in športnemu gibanju!
O tem vprašanju naj diskutirajo pravočasno tudi sodrugi iz Hrvatske in Srbije!	Š.
tk
začelo precej zanimati za javna vprašanja. Seveda v koliko bi bil pri tem pomen strokovnih organizacij okrnjen — tega še za sedaj nismo študirali, pač pa mislimo vse to le za omiljenje današnjega neznosnega stanja delavstva. Nikakor pa ne mislimo pri tem, da bi rešili na svoj račun problem brezposelnosti ali splošno krizo ali kaj takega. Sa-
sicer se pa še snidemo v diskusiji v listu. A drugače — mi delamo. Bernotovci so izolirani od mase. Zaupnikov onih treh nihče več ne uvažuje. Delavstvo je hotelo nad direktorja — da se ne sme odtegniti, pa smo šli mi trije zaupniki in zadevo začasno uredili.
H kongresu neodvisnih kulturnih proletarskih društev.
Izvrševalni odbor Centralnega Radničkega Sindikalnega Odbora Jugoslavije je sklical za 15. in 16. aprila v Belgrad kongres vseh prosvetno-umetniških in športnih skupin, ki so v okrilju neodvisnih strokovnih organizacij, da se ustanovi .Zveza delavskih kulturno-pro-svetnih, umetniških in športnih grup Jugoslavije.«
Poročila o kongresu sta doslej prinesla dva lista: -Riječ radnika i seljaka« v Osijeku in zagrebški »Or-ganizovani, radnik«. Belgrajski »Organizovani radnik« je objavil samo izvoljeni centralni odbor ustanovljene »Zveze« in pa resolucijo kongresa. Iz. poročil dobimo sledečo sliko:
Zastopanih je bilo okrog 20 kulturnih društev in športnih klubov, večinoma iz Srbije, poleg njih tudi Novi Sad, Osijek in Zagreb. Mnogo pozvanih društev ni bilo zastopanih vsled slabe organizacijske priprave kongresa. K prvi točki je referiral o pomenu ustanovitve nove »Zveze« s. M. Todorovič. Vsi delegati so soglašali glede pereče potrebe centralne zveze vseh do-sedaj medseboj nepovezanih delavskih kulturnih in športnih društev.
K drugi točki o pravilih »Zveze« je poročal drugi tajnik CRSOJ-a s. Kaljevič. Po njegovem referatu je nastala dolga in — kot sodimo po poročilih — zelo ostra diskusija, v kateri so se pojavila nasprotujoča si mnenja v celi vrsti vprašanj. Z ozirom na važnost teh vprašanj za celokupni naš pokret bomo tudi v naslednjem povedali svoje mnenje. Popolnoma soglašamo s postopanjem uredništva osiješke »Riječi radnika i seljaka«, ki je objavilo en članek kontra in drug članek za ter s tem otvorilo diskusijo. Kajti nujno potrebna je javna diskusija o teh vprašanjih, le javna diskusija jih more razjasniti in pokretu pomagati, da si jasno začrta pravilno pot Diskusija pa mora biti stvarna in sodružna!
Reči moramo, da je predlog s. Kaljeviča, naj imajo člani izvrševalnega odbora na kongresih glasovalno pravico, res nezaslišan. Skrajni čas je že, da se iztrebijo iz našega gibanja take tendence, ki so naperjene prati proletarski demokraciji v delavskih organizacijah. Belgrajski kongres je seveda ta predlog s. Kaljeviča odklonil in določil, da imajo na kongresih glasovalno pravico le delegati društev in en predstavnik CRSOJ-a.
Drugo sporno vprašanje se je pojavilo ob predlogu, da naj »Zveza« in v njej včlanjena društva sprejemajo v članstvo izključno člane neodvisnih strokovnih organizacij. Močna manjšina na kongresu je povsem pravilno opozarjala, da tako stališče zmanjšuje bazo (temelj) nove »Zveze«, da se s tem zapirajo vrata širšim plastem delavstva. To »birokratsko-sektaško« stališče — kot ga dobro naziva s. Zemljak v zagrebškem »Orga-nizovanem radniku« — moramo premagati in tozadevni sklep čimprej spremeniti, če nočemo sami ovirati svojega dela na razredni vzgoji širokih mas delavcev in delavske mladine ter na njihovi pritegnitvi v vse raz-rednobojevne organizacije.
Tretje sporno vprašanje je bilo vprašanje delavskega športa. Delavski šport ima za seboj že važne korake. Ustanovil se je že Blok delavskih športnih klubov Jugoslavije s sedežem v Zagrebu, ki stremi za formiranjem samostojne, od meščanskih športnih organizacij ločene Delavske športne zveze Jugoslavije. Organizatorji belgrajskega kongresa so šli preko vsega dosedanjega dela na tem polju, niso sploh hoteli vzeti v poštev dosedanjih formacij delavskega športa. Tako ?•>-stopanje je nam nerazumljivo. Ono brez vsake potrebe ogroža normalni razvoj formiranja Delavske športire zveze Jugoslavije.
Nezadovoljni s pripravo kongresa so sodrugi delegati iz sedmih krajev pri zadnji točki dnevnega reda predlagali resolucijo o smernicah dela »Zveze«. Bila je soglasno sprejeta razen enega odstavka, ki je z 12 glasovi proti 11 bil odklonjen. Odklonjen odstavek se glasi;
»Ker deluje v narodnostno raznoliki državi, zato zahteva neodvisno strokovno gibanje, izhajajoč iz načela enakopravnosti in pravice samoodločbe vseh narodov nasproti politiki raznarodovanja, ki jo sprovuja vladajoča buržuazija zlasti na kulturnoprosvetnem polju, popolno enakopravnost vseli narodov tudi v kulturno-
prosvetnem oziru. Zato se »Zveza« na to ozira tudi pri teritorialni razdelitvi, ki jo bo izvršilo po pokrajinah, po narodnostih. »Zveza« mora vršiti svoje delo v posameznih pokrajinah in krajih v onem jeziku, v katerem ljudstvo govori. Na to se mora zlasti ozirati pri izdajanju dramatičnih knjig in spisov, pesmi itd., ki jih je treba izdajati v vseh jezikih in pisavah, ki jih uporabljajo delavci posameznih narodov.«
Popolnoma nerazumljivo nam je, kako so mogli sodrugi nastopiti proti temu odstavku resolucije, katerega smisel bi moral biti za nas vse že samoposebi razumljiv!
RESOLUCIJA O SMERNICAH DELA.
1. Glavni cilj neodvisnega gibanja na kulturnoprosvetnem polju na eni in na športnem polju na druiti strani je ustanovitev enotnih kultumo-prosvetnlh .le-lavskih organizacijskih množic in enotnega delavskega športnega pokreta. Ta cilj je danes zlasti pereč zaradi tega, ker se veliko število delavcev nahaja v tovrstnih meščanskih organizacijah ali v slabih in razbitih delavskih organizacijah. Cela vrsta delavskih športnih klubov se nahaja v buržuaznem Jugoslovanskem Nogometnem Savezu, a tudi meščanski športni klubi so polni delavcev.
2. Da to dosežemo, je potrebno, da se na inicijativo nezavisnega strokovnega gibanja združijo najprej vse važnejše kulturno-prosvetue delavske organizacije in vsi važnejši delavski športni klubi v državi, brez ozira na crijentacijo in da se na našo inicijativo organizirajo za izgraditev enotnosti, ki bo obsegala mase. A za to je potrebna predvsem akcijska enotnost nas samih, t. j. vseh organizacij, ki se nahajajo pod vodstvom pristašev orijentacije neodvisnega strokovnega gibanja.
3. Kongres smatra, da je treba z ozirom na različnost vlog kulturno-prosvetnega in športnega gibanja, z ozirom na obstoj Bloka delavskih športnih klubov, kot tudi z ozirom na obstoj močnega samostojnega športnega mednarodnega gibanja, postaviti si za cilj: ojačen je Delavskega športnega bloka in ustanovitev Delavske športne zveze Jugoslavije.
4. Kapitalistični razred, ki je za sebe monopoliziral vso oblast in vso materialno bogastvo, je monopoliziral tudi znanost, prosveto in umetnost, jih podredil svojim interesom in jim dal svoj razredni značaj. V kolik jr sploh ima mali del delavskega razreda danes dostop do meščanske prosvete in umetnosti, služi ona le ideološkemu zasužnjevanju delavskega razreda,, ki je že gospodarsko in politično zasužnjena. Delavski razred se mora v boju za zboljšanje svojega položaja in za svoje osvobojenje boriti proti buržuaziji tudi na kulturnem pelju. Zlasti v Jugoslaviji imamo z ozirom na razcepljenost delavskega gibanja in na teror buržuazije močno ideološko prodiranje buržuazije med delavstvo potom raznih »kulturnih« in »humanih« društev (»Trgovska cmladina«, »Privrednik«, razna buržuazna pevska in godbena društva. Sokol, Orel itd.). Te organizacije v sedanji situaciji vrše tudi ideološko pripravo fašizma. Zato je potrebno nasproti buržuaznim organizacijam postaviti proletarske organizacije, ki bodo tudi na tem polju podpirale proletarski razredni boj.
5. Zato je glavna naloga ustanovljene »Zveze«, da dela na enotnosti kulturno-prosvetnih delavskih organizacij. V tem cilju bo »Zveza« delala na zbiranju vseh sličnih delavskih organizacij in na ustvaritvi enotne delavske kulturno-prosvetne zveze, ki bo obsegala vse delavske organizacije te vrste.
Obenem s tem se bo »Zveza« najostreje borila prrti reformističnim poizkusom, da pod videzom »prosvetnega dela« odvračajo delavce in zlasti delavsko mladino od razrednega boja. Kulturno-prosvetno delo v razrednem proletarskem duhu mora biti najtesneje povezano z vsakodnevnim bojem proletariata za zboljšanje njegovega položaja in za njegovo končno osvobojenje.
6. Da te cilje doseže, mora »Zveza« izvršiti sledeče:
a)	Izgraditi svojo organizacijo na principu najširše
proletarske demokracije in dvigati samoaktivnost in inicijativo članov, kar je zlasti pri kulturno-prosvetnem delu velike važnosti.
Vestnik »Svobode
ZDRUŽENJE DELAVSKIH KULTURNIH DRUŠTEV.
Konferenca »Svobode« in »Zveze delavskih pevskih društev - v Celju dne 22. aprila se je v principu izrekla za združenje vseh kulturnih društev v eno vrhovno centralo. Sodrug Štukelj je pooblaščen, da izdela predlog pravil, ki bi bila sprejemljiva za društva. Sodrug Se-linšek je pa pooblaščen, da skliče prvo sejo akcijskega odbora, katerega člani so: Štukelj in Vrhove za »Svobodo«, Selinšek iz Maribora in Stark iz Zagreba pa za Zvezo pevskih društev. Petega člana imenuje društvo kolesarjev.
Med tem so se pospešila pogajanja »Svobode« z društvom kolesarjev, ker sama Športna internacionala, avstrijski in češki sodrugi zahtevajo priključitev »Svobodi« in preko »Svobode« tudi Internacionali. Tozadevna konferenca zedinjenja se bo vršila bržkone sredi meseca maja v Mariboru. »Svoboda« je povabila avstrijske sodruge, ki bodo obenem zastopali Internacionalo.
Seja širšega odbora »Svobode* se bo vršila 6. maja v Ljubljani. Dnevni red ostane isti, kakor je bil določen za prvotno sklicano konferenco 22. aprila.
Za zblšianie in za skupen boi dekalistov in socialdemokratov.
SKUPEN SESTANEK SOCIALDEMOKRATOV IN DEKALISTOV V TRBOVLJAH.
Trbovlje, 29. aprila 1928.
Zopet se praznujejo šihti pri TPD. Kapitalistični bič vedno huje pada po rudarskem delavstvu. Rudarji vidijo, da tako ne crc naorei in uvidevajo, kako prepotrebna je enotna organizacija rudarjev, ki jo vedno priporoča »Enotnost«. Včeraj so se sestali dekalisti in socialdemokrati in sestavili na sestanku sledeči
predlog:
Izvoli se paritetni odbor (dva člana načelstva, tajnik in blagajnik, štirje odborniki in štirje člani revizije). Za podlago se vzamejo začasno pravila KDZ. Uvede se pristopnina 1 Din in članarina 1 Din. Od tega dobe centrale vsaka (JSDS in dekalisti) po 10%, 80*o pa se uporabi za delo na enotni strokovni in politični organizaciji. Odbor bo skliceval tedenske diskusije v svrho razčiščenia platforme DKRB in vseh spornih političnih vprašanj; na te diskusije bosta prišla od vsake struje po en govornik.
To je naš skupni predlog. Sodrugi od JSDS so sicer predlagali da naj bo to že končnoveljaven sklep, mi dekalisti smo se pa postavili na stališče, da se prej predlog objavi v listu, da bo delavstvo poučeno in da šc vodstvi obeli struj zavzamejo stališče.
Dostavek uredništva:
Z veseljem pozdravljamo začetek skupnega dela trboveljskih socialdemokratov in dekalistov. Sodrugi naj se z vso energijo lotijo izvedbe tega načrta, naj odstranijo korak za korakom vse zapreke in ovire. Glavna stvar pri tem delu so teden-ske diskusije, ki naj se čimprej prično in ki naj se vršijo stvarno in sodružno.
K samemu predlogu imamo dvoje pripomb: Odbor (načelstvo itd.) je nekoliko preveč kompliciran. Po našem mnenju nai se sestavi šestčlanski paritetni odbor z dvema predsednikoma, tajnikom in blagajnikom ter štiričlanska revizija. To popolnoma zadostuje. Mesto »pristopnine« in »članarine« naj se uvede prispevek za diskusije, ker »pristopnina« in »članarina« se lahko pobira samo za organizacijo, ne pa za paritetne odbore. Ves deuar naj obdrži odbor sam, centralama ni treba pošiljati po 10%. pač pa naj se sodrugom, ki pridejo od central na diskusije, plačajo potni stroški.
In še nekaj. V predlogu je rečeno: »Za podlago se vzamejo začasno pravila KDZ.« če je mišljeno to kot formalni okvir paritetnega odbora, je prav. Če pa se za tem skriva popolnoma napačna misel, da je mogoče skupno delo dekalistov in socialdemokratov postaviti na podlago pravil KDZ, potem pa je treba to odbiti. No, med drugim bomo tudi o tem vprašanju podrobno govorili na diskusijah.
Sedaj pa na delo. sodrugi!
Javno vprašanje s. Moderndorterju!
V »Enotnosti« štev. 11 z dne 16. marca t. 1. smo že enkrat pozvali s. Modemdorferja, da izjav., kako stališče zavzema glede platforme DKRB. ki jo je sedanje vodstvo JSDS (Bernot) pogazilo. Vprašanje zbližanja socialdemokratov in dekalistov je v zvezi s predlogom hrastniške organizacije in v zvezi z našim odprtim pismom članom JSDS k njihovem kongresu (»Enotnost« štev. 16) zopet prišlo na dnevni red. Zato danes ponovno naglašamo. da je po našem mnenju s. Moderndor-fer dolžan proletariatu povedati svoje stališče.
Kongres JSDS, ki se vrši koncem maja, se bo moral odločiti: ali za sodelovanje dekalistov in socialdemokratov na podlagi platforme DKRB, ali proti. Molčanje s. Modemdorferja o tem važnem vprašanju je čudno in nerazumljivo. Nič ni slišati, da bi se zavzemal za to, da JSDS vztraja na platformi DKRB, oziroma da se — v kolikor jo je sedanje vodstvo kršilo — k njej povrne.
Govori, Moderndorfer, da Te bodo delavci, socialdemokrati in dekalisti, slišali!
»KRIZA.«
Delavski oder »Svobode« je imel 30. aprila svoj prvi nastop v Ljubljanskem narodnem gledališču. Uprizoril je Golouhovo socialno dramo »Kriza«. Nastopil je torej s premijero.
»Kriza« je sijajno posrečen poizkus socialne drame, v kateri igra proletarska množica glavno ulogo junaka. Množica in sicer proletarska množica je v tej igri vse. Vse ostalo je potrebni in naravni okvir glavne slike. Potreba ustvari solidarnost, iz solidarnosti se rodi pogum, prvi večji poizkus proletarskega boja. v katerem je premagan proletariat sam. Nastopi brezdelje, porodi se obup. tovarna je zaprta in množice zapuščajo domačo grudo, ki nima zanje kruha in gredo, da bodo v Franciji s svojim znojem nadaljevale ustvarjati bogastvo ... za druge. »Kriza« nam opisuje neresnično krizo delniške družbe, koje zlatoželjno žrelo pahne tisoče v bedo in nastane kriza, resnična kriza v dušali in v vrstah proletarijaia. Urednik Ivan, njegova sestra Ana, zaupniki Martin, Puntar in Peter so glasniki množice. Iz njihovih ust govore njene potrebe, njena stremljenja in hotenja. So torej vse del množice, torej množica. Tudi znana prikazen v IV. sliki je del množice. — »Eden izmed vas sem . . .«
Seveda Golouhova množica je naravno vse drugačna in ima vse drugačno ulogo in nalogo kakor Shakespearejeva množica v Juliju Cezarju. Zato Štempihar in Verlot, dva delavska voditelja, dva poznana delavska voditelja ne moreta z njo kakor Brutus in Antonij. Golounova množica ne zahteva več »kruha in zabave«, noče biti testo, iz katerega naj bi voditelji in mogotci delali lutke. Ona gre z vsemi svojimi napakami in vrlinami preko tribunov in voditeljev naprej, kamor jo sicer žene neizprosen zakon boja za življenje, a ne kloni. V njej je ponos razreda, ponos zavednega bojevnika. ki tvega vse svoje za novo pravico, za pravico, ki naj ima svojo etično podlago v delu. In v delu je rešitev vsega zla.
Drama nima stare klasične zgradbe in je imeti ne more. Zato so mnogi mnenja, da to sploh ni drama, marveč, da so le slike, vzete iz delavskega življenja. Jaz nisem tega mnenja. Golouh nam je podal dramo proletarske množice, dobro dramo, ki ostane taka tudi v novi konstrukciji. Razumljivo je pač. da bo igra naletela na prijatelje in na ne-prijatelje; ali to je usojeno pač vsaki igri, vsakemu spisu.
Režija je bila v rokah s. Krefta, ki je izvršil težko nalogo naravnost sijajno. Nastopiti na odru s tako množico, ki odra še vajena ni, ni lahko delo. Zlasti še. ako je oder v vseh ozirih majhen in nima na razpolago vseh onih tehničnih pripomočkov, ki jih drama neizogibno potrebuje. Ako smo kljub temu z režijo zadovoljni, in je bilo zadovoljno tudi občinstvo, ki ie gledališče napolnilo do zadnjega kotička, je pač znamenje, da je bila v krepkih rokah.
Igralo se je v splošnem dobro. Najboljša je bila Ana, Ivanova sestra. Jako dobri: ravnatelj Osek, Goldmann, Skop. Ivan in drugi delavci in delavke. Osek je v VI. sliki nekoliko preveč karikiral. Puntar je uspel sijajno kot prikazen. V prvih slikah je le nekoliko preveč karikiral. Štempihar in Verlot bi lahko bila boljša. Saj imata oba originale svojih ulog nedaleč od sebe. Vanillini naj ne rabi besede »ostrigeta«. To je benečansko, ne italijansko. Nekatere delavke med množico in delavci ne bi smeli preveč ponavljati ene in iste kretnje, ene in iste korake. To ni prijetno. Pri spopadu naj ne bo toliko mrtvih.
Kreftov govor pred igro je bil odveč. Kakorkoli ni imel slab namen, je povzročil, da se ni zgodilo baš to, po čemer Kreft hrepeni, t. j. sodelovanje	x.	cul-rom. Btci pTC-ds;rrvoia Vil sc
bilo to doseglo.
Drugi govori so bili odveč, nepotrebni in je sploh uganka, čemu in kako je do njih prišlo.
Purgarski venci niso za proletarsko predstavo. So izven vsake logike in nimajo z dramo proletarske mase nič skupnega.
Sicer pa: . . . rešitev je v delu ... za vse!!
»Enotnost«.
GOLOUHOVA KRIZA« V DRAMSKEM GLEDIŠČU.
Na predvečer internacionalnega proletarskega praznika so ljubljanski delavci vprizorili v ljubljanski drami Golouhovo »Krizo«. Gledišče je bilo dobesedno nabito pcino, z edino izjemo državnih reprezentaci.iskih lož, ki so, kakor pri nas samo ob sebi umevno, zijale prazne in mrzke v vibrirajoči delavski vrvež. Zato pa je gospod veliki župan poslal k vprizoritvi znatno število policijskih uradnikov, kar je bilo za te uboge in izstradane uradnike gotovo potrebno in koristno. Gledišče je ob izvajanju »Krize« brnelo, na hodnikih in ob izhodu pa smo slišali dve kritiki, ki sta obe zelo značilni in tudi obe pravilni in zato tudi vredni, da se o njima tu nekoliko pogovorimo.
Delavstvo, ki se je vsulo od predstave, je vse drgetalo od veselja. Ce bi bilo moglo zliti vse svoje občutke v en sam kolektiven vzklik, bi se bil ta vzklik glasil: »Krasno, prekrasno!« in mnogim bi bile stale solze v očeh. Tudi nekaterim slovenskim literatom so žarele oči in njihova čuvstva so bila nedvomno na strani ocene delavstva. Za nekatere od njih je bila ta vprizoritev prav gotovo velik nov dogodek, veliko odkritje. Oni so morda prvič občutili učinek mas na odru in učinek kosa resničnega življenja in čuvstvovanja teh mas. Pravili so mi, da je nekdo med njimi celo vzkliknil: »Pometimo proiesicnalne igralce z desk!« in, s potrebnim zrncem soli mišljeno, je imel prav.
Profesionalni buržuazni kritiki in literati, v kolikor so se popolnoma brez vsake notranje potrebe in iz gole radovednosti prikrali na to predstavo, so vstali s slano-sladko-kislim smehom na obrazu: »Hm, to je marksistično dociranje, to je politika, toda umetnost to ni!« Tudi ti so imeli prav in takoj se bomo pogovorili kako.
Ti dve oceni nas izzivata, da bi pisali o njima študijo, toda ker to ni mogoče, zagrabimo takoj v sredino stvari:
Sodrugi na eni in gospodje na drugi strani: kaj je merilo za umetnost — in sicer edino merilo? Žalost in veselje. Toliko je kak predmet za nas umetniško izdelan, umetniško vreden, kolikor žalosti in veselja skupaj lahko zbudi v nas. Za tisto literarno gospodo, ki je analizirala v »Krizi« dramatično stopnjevanje, peripetijo in padajoči razvoj drame, ki jo je primerjala s klasičnimi dramami in ki nima ne materialno, ne psihološko prav nobene zveze z delovnim ljudstvom, z maso, z njenimi cilji in z njenim stremljenjem — za tisto literarno gospodo »Kriza« ne more biti umetnost. Mi smo že na drugem mestu povedali, da »Križa* ni drama. Njen avtor tudi nima nobene ambicije glede nje s te strani. Krizam je sestavljena iz slik. od katerih nekatere niso skoro nič dramsko zvezane z drugimi. Nekatere imajo celo svoje lastne razvoje. Toda »Kriza« je kos proletarskega življenja, kos življenja mase, ob katerem mora vibrirati vsako srce, ki je del te- mase in ki ima duševne zveze z njo.
L’art-pour-l'artisti vpijejo: »Politika je v njej, marksističen svetovni nazor je v njej!« Seveda! Toda tudi v vseh vaših delih je politika in svetoven nazor in sicer vaša politika in vaš idealistični svetovni nazor. Od tega mi ne zbežite: ker ni nič brez politike in brez svetovnega nazora! Vaša politika v vaših delih se imenuje »pasivnost«, v kolikor ni direktno »reakcija« in vaš svetovni nazor, idealizem, vam moli iz vsakega posameznega stavka in iz vse koncepcije. Vi igrate pri vsem tem samo modro politiko noja in sicer zato, ker ste tako
poglobljeni v to, da smatrate vse to za čisti absolutum in da si kaj drugega sploh ne morete več misbti.
V lepoti ni ravno tako nič večnega in absolutnega kakor ne v resnici. Gre za svetovni nazor, skozi katerega gledamo v svet Tu sta dva različna svetova s svojim različnim čuvstvovanjem in zato tudi s svojim različnim razumevanjem umetnosti Kaj naj bi čutil literarni šmok kapitalističnega sveta ob pogledu na življenje v »Krizi«. To zanj ni umetnost. Proletarski svet nosi svoje lastno življenje, svoje lastno iuvstvovanje, zato svojo lastno umetnost in svoje lastno umetnostno merilo.
»Kriza« je mogočno delovala na delavsko publiko. To je hotel avtor in to je hotel in dosegel režiser. Mi nismo slepi za napake. Tretja slika, Jjitka med fašizmom in delavstvom na odru, je gotovo ponesrečena in njen konec je bil naravnost nemogoč. Poboj na odru je učinkoval komično in banalno, namesto tragično. Ko je delavec vrgel bombo, bi bil moral zastor pasti in streljanje bi se bilo moralo vršiti za zastorom. Toda kljub tem in- še nekaterim drugim tehničnim in estetičnim napakam, je »Kriza« lep kos delavskega življenja in nam nedvomno kaže pot v novo, proletarsko, umetnost. Režiser nam je odkril s to vprizoritvijo nove možnosti dramske kreacije: tako igro more igrati le delavstvo samo! Škoda le, da obseg odra dramskega gledišča ne zadostuje za take operacije z masami. Avtor in režiser sta lahko ponosna na to vprizoritev. Igralci so izvršili svoje vloge, kakor jih morejo samo ljudje, ki igrajo z vsem srcem sami sebe in jvojo stvar.
Cisto nepotrebne pa so bili vse govorance! Take stvari so možne samo še v Ljubljani, kjer lahko g. Štempihar v prvi vrsti parterja sedi, z rdečim nageljnom v gumbnici, in mimo gleda svojo lastno odurno podobo na odru in ker smo toliko »olikani«, da lahko praznuje med nami spomin vzpostavitve internacionalne delavske solidarnosti tudi dični reprezentant ljnbljanske borze.
D. Gustinčič.
REPRIZA »KRIZE«.
Kolikor že lahko poročamo danes, bo priza (II. predstava) »Krize« v soboto 12. maja zvečer
Predstava je namenjena predvsem našim sodrugom iz dežele, zato naj pravočasno naročijo vstopnice (denar je treba poslati z naro-čiloin) pri Prosvetnem odseku Delavske zbornice, Gradišče 2. — 13. maja mora biti gledališče polno! — Vse sodelujoče pa opozarjamo, da vzdrže red in disciplino. Vaji bosta do reprize še dve. Nihče ne sme manjkati. Zavedati se moramo resnega dela in stremeti za tem, da se v svojih nastopih čim. bolj izpopolnjujemo. Vabimo tudi nove sodruge in sodružice v našo sredo. Delavski oder mora postati kulturno žarišče slovenskega proletariata! Vpišete se lahko vsak dan v centrali »Svx>-bode«, Marksov trg 2. II. Vsi na delo! — Za Delavski oder: Bratko Kreft
Za ,,Enotnost“ dvakrat na teden.
16.081 Din tiskovnega sklada, 804 novih naročnikov, 469 za dvakrattedensko izhajanje.
IZKAZ TISKOVNEGA SKLADA od 19. aprila do 2. maja 1928.
Celje: Weisbacher 5. Stražišče: Horvat 2. Velenje: Proti krivični razsodbi komisije 3, Kališnik 7, skupaj 10. Litija: Oseli 4. Vič: Vohel 5, Saje 5, Filip 5, skupaj 15. Grosuplje: Slamnjak 5. Trbovlje: Mrzelj 5. Jesenice: Ravnik 5. Št Vid: Novak 5, Mirko 10. Kamnik: 1. maja zbrano za referenta 20. Maribor: Sluga 2. Kranj: Prvi Maj 4. Ljubljana: Kovač 5, Krištof 5, Frelih 5, Grdadolnik 5, Monte Kristo 5, Jože 4, Smerajc 5, Petek 6, Pokovec 5, Janez 10, Gerbec 5, Prvi Maj 5, za Prvi Maj A. Š. 300, France 5, France-Tone 10, Ogorevc 30, Bratko Kreft 10, Lazo nabral 33, Erbežnik 6.50, Mikec 2, sku-
^1*0. Ljubljana	PU&nav	2, JAo?kvtx 2, L^-
ningrad 1, Strašek 5, Kladivo 5, Strojnik 2, Živela Moskva 2, Kurjač 3, Strojnik 4, Kovač Mihael 2, Pregare 2, Maksimov 10, neimenovan 2, neimenovan 1, Rojc 15, skupaj 58 Din.
Skupaj 611-50 Din, od 4. septembra 1927 16.081.60 Din.
IZ UPRAVE: W'olI, Javornik: Zakaj je poslanih 73 Din? — Celje: Zakaj je 61.50 Din? Prosimo sodruge, da na zadnji strani položnice vedno naznačijo, zakaj pošiljajo denar, da ne bo pomot in nepotrebnega vpraševanja.
KDO OVIRA »ENOTNOST«, DA BI IZHAJALA DVAKRAT TEDENSKO?
»ENOTNOST« SPREJEMAJO, A NE PLAČUJEJO:
Belgrad: Anastasijevič Kosta od 1. 2. 1927. Djor-djevič Momčilo od 1. 12. 1926. Bled: Sori Johan od I. 3. 1927. Boh. Bistrica: Cerkovnik Franc od 15. 4. 1927, Lazar Nace od 15. 2. 1927, Zupan Franc od 15. 1. 1927. Borovnica: Mekinda Josip od 1. 7. 1927. Zaječar-Rtanj: Flisek Valentin od 1. 12. 1926. Brezno-Ribniea: Kitalec Pavel od 1. 5. 1927. Rak Andrej od 1. 5. 1927. Gaberje-Celje: Arlič Ivan od 1. 7. 1927. Zelenik Tomaž od 1. 7-1927. Črna: Mave Janko od 1. 2. 1927. Sekavčnik od 1. 2. 1927. D. M. Polje: Blaž Ivan od 1. 4. 1927. Jurca Franc od I. 1. 1927. Dol: Gregorič Valentin od i. 2. 1927. Jerneje Valentin od 1. 6. 1927. Gorenja vas: Strempfl Franc od 1. 3. 1927. Guštanj: Harun Josip od 1. 4. 1927. Vah Franc cd 1. 7. 1927. Hrastnik: Delfin Alojz od 1. 6. 1927. Kandolf Franc od 1. 6. 1927. Korošec Karl od 1. 8. 1927. Pust Stanko od 1. 8. 1927. Ramšak Matija od 1. 5. 1927. Ratzky Ivan od 1. 6. 1927. Simal Franc od 1. 8. 1927. Hrušica: Bricelj Štefan od 1. 4. 1927. Jereb Anton od 1. 6. 1927. Ig-Studenec: Gruden Franc od 1. 6. 1927. Lenič Franc od 1. 6. 1927. Mojškrc Jakob od 1. 3. 1927. Javornik: Konič Janez od 1. 6. 1927. Jesenice: Knez Ivan od 1. 1. 1927. Ježica: Zilič od 1. 4. 1927. Kamnik: Novak Filip od 1. 7. 1927. Križe: Benedičič od 1. 3. 1927. Pavlin Andrej od 1. 4. 1927. Kropa: Petrač Lenard od 1. 3. 1927. šolar Daniel od 1. 7. 1927. Drnovšek Josip od 1. 5. 1927. Laško: Funkelj Franc od 1. 5. 1927. Seme Pavel od 1. 6. 1927. Litija: Berjuhov Andrej od 1. 12. 1926. Podlipnik Franc od 1. 3. 1927.
(Dalje v prihodnji številki.)
Gori navedeni dolgujejo »Enotnosti« na naročnini 3050 Din, kar pomeni za »Enotnost«, ki je navezana le na naročnino, že mnogo. Redno plačevanje naročnine je predpogoj za povečanje lista.
ZAHVALA.
Sodružica Mara je odšla. V objemu \ ašem in v objemu narave se je poslovila od nas.
Iz Jesenic in iz Javornika. Ljubljane in od drugod ste prihiteli k njeni postelji po proletarsko slovo. Z rdečimi rožami ste jo zagrnili, s pesmijo in godbo ste jo pospremili v pomlad. Na Vaših ramenih je počivala na poti k poslednjemu počitku, ki ste ji ga mehko postlali s pomladnim cvetjem.
Bodite zahvaljeni iskreno in prisrčno za dejanja Vaše proletarske ljubezni, topla Vam hvala za proletarsko sočuvstvovanje v teh težkih dneh.
Ljubljana, 1. maja 192«.
Milan Lemež. Majdka Lemež.